Slovstvene stvari.
Recimo ktero.
Est modus in rebus. Nihče se ne upira med  nami čiščenju jezika.    Da smo pa tudi res poslušali  mojstra pesnika,   ki   nas  je leta 1845.  opominjal:
Jezik očistite peg, opilite gladko mu rujo, Kar je najetega v njem, dajte sosedu nazaj. Kincite ga iz lastne moči, iz lastnega vira, Jasno ko struna bo pel, zvonu enako donil, Pričal vašo modrost na desno, na levo narodom.
to priča znameniti napredek, ki ga kaže današnja slovenščina, ako jo primerimo s tadanjo. Al odkar se je začel v tem oziru upljiv staroslovenščine, uvidel sem opazivši neke nepovoijne prikazke potrebo ter sem vže nekolikokrat sprožil in danes, ne boje se niti zamere, ponavljam, da bi dobro bilo pogovoriti se o nekterih pravilih za likanje jezika. Po mojej sodbi imelo bi glavno načelo pri tem biti to, da namen trebitve te bodi bližati Slovence čisteje govorečim Hrvatom in Srbom, ne pa še razdruževati enakokrvnih bratov in po zemljepisu sosedo v, ene in iste bodočnosti deležnikov!
Po tem osnovnem načelu sem bil v „Novieah" od leta 1863. (1. 4) načrtal nektera pravila, tekoča iz istega. Eno izmed njih bi bilo, da kjerkoli je večina Slovencev v kterej obliki ali sploh slovniškej rabi vže zdaj zedinjena s Hrvati in Srbi, ne kaže nikakor trgati te edinosti samo spričo tega, ker staroslovenščina uči drugače; nasproti pa da gre to, v čemur se staroslovenščina enači s hrvaščino , kolikor se dade vpeljevati v knjižno slovenščino, če je tudi samo manjini Slovencev navadno. (Priporočalo bi se po tem pisati na priliko : nisem videl, namesti: sem ne videl; dado, namesti dade in daj 6; da namesti de; njega namesti je ga; tujec namesti p tujec;   vencem  namesti ve ne o m).
Želel bi bil, da se je zastran teh pravil kdo oglasil na ktero stran vže *) bodi. Ako morda niso znanstvena, pa so, mislim, kazna, koristna, naravnemu raz-vitku slovenskega naroda primerjena, in zdi se mi, da so se slovenski pisatelji po večem držali in še drže tega načela, in drži se ga izmed drugih tudi slavni jezikoslovec Miklošič, kteri v svoja berila ni dal vpeljati mestnikov s končnico i niti za oskimi soglas-niki (na pr. na p o 1 j u **), rekoč , da ne kaže spričo tako male stvarce odstopati od Hrvatov, in kteri tudi v svojem pozneje izdanem slovarji piše, kakor mi, no-voslovenske besede, torej na pr. podnožje, ne pod-nožije; — kajti drugo je preiskavati znanstveno jezik in tolmačiti mu oblike, a drugo zasukavati narečje živo po mrtvem, ne glede na dozdanji razvoj in narodna razmerja. Ni treba toraj širokega dopovedovanja, da držečemu se pravil, kakoršna so gori omenjena, morajo biti odurne tiste rococo-oblike, ki nam jih za vzor postavljajo možije nove slovenske šole, in ktere se zde biti nalašč iznajdene za to, da bi knjižno slovenščino še dalje, nego je, zanesle od srbsko-hrvaškega narečja. ***) Ako vendar pomislim na pisavo, ktero zdaj kakor  prej večina  naših   pisateljev trdi,   ako po-
*) Ker se v besedici: že, vže nikjer na Slovenskem ne sliši glasni u, temuč le: že, vže ali vre, in ker uže hrvaške či-tatelje moti, kakor je bilo cel6 v hrvaških novinah spomnjeno, pišem jaz raje: vže ali pa že.                                          Pis.
**) Gospod Levstik pa piše zdaj na visocem sedli smešnega napuha (»Glasnik"), v tem ko mu lanska slovnica kaže še: pri delu.                                                                                     Pis.
***) Sloveči Hrvat, prof. Jagič, namignil je vže na nekem mestu „Književnikau, da ne odobrava Levstikovega pravca. Ali zaslužno za nas Slovence bi bilo , ako bi slavni ta jezikoznanec ali kdo drug izmed  učenih Hrvatov  ali Srbov  račil obširneje
52    
mislim zlasti na izvrstne spise mlajših, kakoršni so Stritarjevi, Jurčičevi in več drugih, ni me jako skrb, da bi se to slovanskemu jugu neznano rastje kdaj prijelo na slovenskem zemljišči.
Toda o tem je vže drugoč bil govor, danes pa sem hotel omeniti še neki posledek iz razloženih pravil, da-si s tem, kar porečem, morebiti ne ustrežem niti takim, kteri ne vlečejo z novo šolo. Gre tu za osebni zaimek 3. osebe, pri kterem, kakor Janežič uči, večini Slovencev, pa tudi Hrvatom in Srbom, rabi v ednini in množini rodivnik (ga, jih) namesti kazavnika (je), ::daj pa se to hoče zopet obrniti. Ali tudi tukaj utegne biti pametneje in bolje, če ostanemo pri starej pisavi, ki nas veže s Hrvati, ki je večini razumljivejša, mnogokrat pa tudi blagoglasnejša. Sklenimo s primerom: Vukov Novi zavjet. Matej. Gl. II, 8. „1 poslavši ih u Vitlejem, reče (Jrod): Idite i raspitajte dobro za dijete, pa kad ga nadjete, javite mi, da i ja idem da mu se poklonim." Slovenski pa (po novej ljubljanskej prestavi): „In jih je (namesti: je je) poslal v Betlehem ter je rekel: Pojdite in skrbno oprašujte po detetu, in kadar ga (namesti: je) najdete, pridite mi nazaj povedat, da tudi jest grem in ga molim."                       G i ga le."
53