LX1X Stev. IS4a ¥ Llnbflaitl, v ponedeljek, 9. |mH]a 1941-XIX mmm . Cena 2 (fin - Preno L 0.60 Naročnin« Mfhaefoo 30 din, m inocma-itvo 50 din — nedeljska izdaja celoletno 96 din, ca inozemstvo 120 din. Cek. rač. Ljubljana 10460 ca naročnino in 10349 ra ineerat«. PodntŽDLi Jeaenio«, Kiaaj, Nore medlo. Izključna pooblaščenka za oglaševanje italijanskega in tujega izvora: Unkme Pubblicita Italiana S. A, Milano. VENEC laa citiraj razea poMdalfka h daava po Urednlitvo In apravai Kopitarjeva 6, I fitrllaaa Redazione, Amministrazione: Kopitarjeva 6, Labiaaa. Teleion 4001—4005. \bbonamenti: Mete Din 30; Estero, meae Din 50; Edizion« domenica, anno Din 96; Estero Din 120. C. C. P.i Lubiana 10.650 per gli abbo-aaraenti; 10.349 per le inserzionL Filiali: Jeeenice, Kranj, Noro meeto. Concesaonaria eselusiva per la pubblicita di provenienza italiana ed eetera: Unione Pubblicita Italiana S. A., Milano. Duce sprejel slovensko zastopstvo Nov dokaz skrbi Italije za Ljubljansko pokrajino Duce riceve la Consulta della Provincia di Lubiana Una nuova prova della benevolenza del Capo del Governo per la nostra Provincia Že s Kraljevim ukazom dne 3. maja 1941, ▼ 19. letu fašistične dobe, je dobilo slovensko ozemlje, katerega so zasedle italijanske oborožene sile, zaradi strnjenosti slovenskega prebivalstva pokrajine, poseben statut, upoštevajoč etnične značilnosti prebivalstvo, zemljepisno lego ozemlja in posebne krajevne potrebe. Visokemn komisarja, upravitelju tega ozemlja, je bil dodeljen^ v ^ pomoč svet 14 predstavnikov, izbranih izmed produktivnih skupin slovenskega prebivalstva. _ Ta določba je bila tudi že izvedena v najkrašjem času v življenje in svet je bil tudi že imenovan ter je že začel delati. Že to samo imenovanje je slovensko ljudstvo Ljubljanske pokrajine sprejelo z velikim zadoščenjem ter izrazi globoke vdanosti in hvaležnosti Duceju, po katerem je fašistična Italija dala našim krajem poseben statut, ki je prežet duha rimske pravičnosti. Še bolj pa nas je razveselila vest, da je bil svet obenem z Visokim komisarjem sprejet pri Duceju. Ta sprejem je izredna čast ne samo za člane sveta, ki so imeli prvič priliko, da so bili sprejeti od Duceja, temveč tudi za vse prebivalstvo naše pokrajine. Ta sprejem je izredno važen in mu gre pripisovati izreden pomen za zgodovino in bodočnost naše pokrajine. Kajti ob tako veliki zaposlitvi z drugimi državnimi posli, ki so naravno sedaj še večji, ko se Kraljevina Italija bori zmagovito za svoj imperij v raznih predelih sveta, je tem pomembnejše, da je Duce našel časa tudi za sprejem predstavnikov ljudstva Ljubljanske pokrajine. Sprejem pa je ponovno potrdil tudi veliko skrb Duceja in vse Italije za naše kraje. Predvsem je bila ta skrb za velika javna dela, ki nimajo samo velik gospodarski pomen, temveč nam lajšajo tudi bol v ustanovah, katere so vzpostavila. Ta dela so dokaz skrbi in zanimanja za našo pokrajino, kateri se prav po volji Duceja odpira lepa bodočnost. Saj bo lahko v sklopu Velike Italije tvorila važen del, za katerega bodočnost na vseh poljih je že poskrbljeno. Imela bo priliko tvorno sodelovati pri delu za napredek vse Italije, kar ji bo že samo prineslo marsikatero olajšanje v gospodarskem in socialncm stanju. Imela pa bo še priliko razvijati lastne produktivne sile, zlasti na kulturnem polju, za kar tudi skrbi v največji meri Velika Italija, katero vodi Duce. V času, ko sprejemamo (o vest in jo sporočamo naprej, nam prihaja prva misel na Veličanstvo Kralja in Cesarja ter vso Visoko Savojsko hišo, katere modrost nam je omogočila posebni statut za Ljubljansko pokrajino. Ducejeva volja je bila, da smo dobili tako ureditev Ljubljanske pokrajine, ki zlasti omogoča njen kulturni razvoj v bodočnosti, kar je izredne važnosti za naše ljudstvo. Ni pa poskrbljeno snmo za bodočnost našega ljudstva s tem, da bo ohranilo lahko svoj jezik in vse bistvene narodne osebnosti na polju kulturnega udej- ||8t ŠMSm . - -1 0 V r - * H • > , ;• 3? <* * 1 J a-5 . m g|§ - lili; . ito onore clic Voi avete vnluto concerlere a mo ed ai componenti la Consulta, 6 alto premio per tutta la popolazione della Provincia di Lubiana, che ha ravvisato in cio un'altra manifesta-zione della Vostra generosa bcnevnlenza nei suoi riguardi, cd ha trovato piena o riconoscento cor-rispoudenza nel suo animo. Permettetemi che io dia atto, alla Vostra pre-senza, DUCE, della piena o Icale collaborazione, datami dalla popolazione, nelCesercisio dello fun-zioni di tioverno che Voi avete voluto aifidarmi. Funzioni che sono state e saranno esercitate con assoluta autorita e fermezza, e con inllessibile giustizia fascista, attraverso un'opera tesa al ben-cssere del popolo, per il potenziamento di tutti i settori della vita culturale, soriale ed economica della Provincia, ncH'ambito del grande Impero fascista da Voi creato, in assoluta obbcdienza agli ordini da Voi inipartiti. Normalizzata la vita della Provincia la nostra attivita e diretta particolarincnte allo sviluppo industriale, commerclalc e spocialmente agricolo del territorio, perchfc la Provincia stessa intende dare al piii presto, e nel limite delle umane pos-sihilita, il suo attivo contributo nel complcsso della vita economica nazionale. 1 lavori puhblici da Voi ordinati, DUCE, men-tro risolvonn problemi di fondamentale importanza per la vita dalla popolazione, nel loro imponente programma danno possibilita di lavoro e serenith di vita al pupolo lavoratore. DUCE! Izredna čast, katero ste izkazali meni in članom sveta, je visoko odlikovanje za vse prebivalstvo Ljubljanske province, katero v tem vidi nov dokaz Vaše velikodušne dobrohotnosti ter je v svoji duši za to globoko hvaležno. Do- Pri Duceju za življenje prebivalstva, z druge strani pa s svojim veličastnim programom nudijo možnost zaposlitve in ustvarjajo zadovoljstvo med delovnim ljudstvom. Govor sosvetnika dr. Natlačena Nato jc dr. Natlačen prebral v italijanskem in v slovenskem jeziku naslednjo izjavo: DUCE! Dovolite mi, da se Vam kot tolmač članov konsulte in vsega slovenskega prebivalstva Ljubljanske Province zahvalim za visoko čast, ki ste nam jo izkazali s tem, da ste nam dali izredno priliko, da moremo osebno ponoviti izraze iskrene in spoštljive vdanosti in popolne lojalnosti vsega prebivalstva. DUCE! Globoka je in bo hvaležnost našega naroda za plemenite ukrepe, ki ste jih, prešinjene s toliko človečansko in rimsko pravičnostjo, storili zanj in mu s tem dali možnost razvoja kulture in gospodarskega napredka v naročju Velike Fašistične Italije. Ko boste blagovolili počastiti našo provinco s svojim visokim obiskom, Vam bo naš narod vesel in s ponosom izrazil svoja čuvstva. DUCE! Tudi Vaše odredbe se z naglico rešujejo v naši provinci. To so vprašanja, ki so skozi dolga leta čakala rešitve. Ko Vas ponovno zagotovimo svoje globoke hvaležnosti, si npam izraziti na-do, da ne boste Slovencem nikdar odrekli naklonjenosti svojega varstva. DUCE! Interprete dei componenti la Consulta, e di tutta la popolazione slovena della Provincia di Lubiana, permettetemi che io Vi ringrazi per 1'alto onore che avete voluto concederci, dandoci 1'ambi-to privilegio di poterVi rinnovare a voce le espres-sioni della piu vira e rispettosa devozione ed assoluta lealtit della popolazione tutta. DUCE! Profonda e šara, la riconoscenza del nostro popolo per i generosi provvedimenti improntati a tanta umana giustizia da Voi adottati nei snoi ri- volite, Duce, da v Vaši navzočnosti potrdim po- I guardi, dandogli possibilita di vita e di sviluppo polno lojalno sodelovanje, katero sem našel pri prebivalstvu v izvrševanju vladnih dolžnosti, ki ste mi jih zaupali. Te dolžnosti so bile in bodo izvrševane s popolno avtoriteto in odločnostjo in neupogljivo fašistično pravičnostjo pri delu za blagor prebivalstva, za povzdigo vseh strok kulturnega, socialnega in gospodarskega življenja province v okviru Velikega Fašističnega .Imperija, ki ste ga Vi ustvarili ter v popolni pokorščini naredbam, katere ste Vi izdali. Zdaj, ko je urejeno normalno življenje v provinci, naše delovanje stremi posebno zn industrijskim, trgovinskim in specialno poljedelskim razvojem tega ozemlja, zakaj sama provinca namerava dati čimprej, v kolikor dopuščajo človeške možnosti, svoj aktiven prispevek v okviru nacionalno gospodarskega življenja. Javna dela, ki ste jih Vi, Duce, odredili, rešujejo na eni strani vprašanja temeljne važnosti culturale ed economico nel grembo della Grande Patria fascista. Allorquando Voi riterrete di concedere alla Provincia 1'alto premio della Vostra visita, il popolo sara lieto ed orgoglioso di manilestarVi i suoi sentimenti. DUCE/ Per Vostro ordine problemi, che da anni atten-devano risoluzione da parte dell'ex Governo jugo-slavo, vengono rapidamente risolti. Nel rinnovarVi la nostra commossa gratitndi-ne osiamo sperare che mai vcrra a mancare la Vostra benevolenza e protezione verso il popolo sloveno. Noto je odgovoril Duce z daljšim govorom, ki je bil sproti preveden na slovenski jezik. Potem se je Duce ljubeznivo pogovarjal s člani sosveta in se končno poslovil cTe Deumc. f Josip Pogačnik V soboto ob pol dveh popoldne je v Šlaj-merjevem zdravilišču v Ljubljani umrl generalni tajnik Trboveljske premogokopne družbe gospod Josip Pogačnik, star šele 51 let. Rajni se je rodil v ugledni družini v Podnartu na Gorenjskem. Ob izbruhu nedavne vojske je bil kot rezervni intendantski polkovnik poklican v Boko Kotorsko. Ob bombardiranju je skočil v zavetišče, pa tako nesrečno, da si je zlomil nogo. V bolnišnici v Hercegnovem so mu dali nogo v mavec, žal pa je kmalu nastopilo zastrupljenje. Pretekli petek so na smrt bolnega g. Pogačnika prepeljali v Ljubljano v Slajmerjevo zdravilišče, kjer pa je že dan nato izdihnil svojo dušo. Zapušča hudo prizadeto soprogo gospo Maro dva sinčka in hčerko, ki jim je bil vedno izredno dober soprog oziroma oče. Pogreb bo v ponedeljek, 9. junija ob 5 popoldne z Žal, kapela sv. Jožefa, na pokopališče k Križu, kjer bodo krsto z zemskimi ostanki pokojnega položili v začasen grob. Ugledni Po-gačnikovi družini naše gloKoko sožalje! Rajni pa naj počiva v miru! Gospodarstvo Omejitev porabe svežega govejega in svinjskega mesa Po odredbi Visokega Komisariata je dovoljeno prodajati sveže goveje in svinjsko meso samo ob sobotah, nedeljah in ponedeljkih. Za bolnišnice pa je dovoljeno dobavljati te vrste meso tudi druge dneve v tednu po prehodni odobritvi Prevoda. Restavracije, gostilne, krčme in drugi javni lokali smejo oddajati jedila, pripravljena s svežim govejim in svinjskim mesom samo ob sobotah, nedeljah in ponedeljkih. Noben obrok ne sme presegati več, kot eno mesno jed v teži največ 150 gramov. Ta teža se nanaša na sveže meso brez kosti. Prosta pa je prodaja in potrošnja ob vseh dneh vseh notranjih delov govedine in svinjine: možgani, jezik, pljuča, jetra, srce, ledvice, vampi, vranica itd. Kršitelji te naredbe bodo strogo kaznovani. • Cene živine nn hrvatskih sejmih. Uradno so določene naslednje najvišje cene za živino na hrvatskih sejmih: prašiči špeharji 18, pršu-tarii 18, voli I. 14, II. 12, junice 13, krave 10, krave klobasarice 9, biki 12 in teleta 14 din za 1 kg žive teže. Trgovina z živino in proizvodi na Hrvatskem. Oblastva so na Hrvatskem izdala nov pravilnik za promet z živino na sejmih. Nadalje ie bila ustanovljena posebna zajednica za promet z živino in proizvodi. Obtok bankovcev v Srbiji. Kot smo že poročali, je začela dne 3. junija poslovati Srbska Naroda banka v Belgradu. Cenijo, da znaša obtok bankovcev na njenem ozemlju okoli 17 milijard dinarjev. — Glavnica te Narodne banke bo znašala 100 milijonov dinarjev. Valutni tečaji v Srbiji. Srbska Narodna banka je objavila naslednje uradne tečaje: 1 marka 20 din, 100 italijanskih lir 262 din, 100 levov 61 din, 1 ameriški dolar 50 din, 1 svedska krona 11.90 din, 1 švicarski frank 11.90 din in 1 gram finega zlata 55.80 din. Radio Ljubljana Nedeljski program se nekoliko spremeni. Ob 20 Začetek lirične sezone EIAR-ja: opera »Normo« v 4 dejanjih. Libretto: Felice Romani, glasba: Vicenzo Dellini. Med odmori bo poročilo v slovenščini in slovenska glasba. Ponedeljek, 9. junija 1941-XIX: 7.30 Poročila v slovenščini — 7.45 Pesmi in melodije — 8.15 Poročila iz Rima — 12.30 Poročila v slovenščini — 12.45 Različna glasba — 13 Napoved časa — Poročila iz Rima — 13.15 Uradno vojno poročilo v slovenščini — 13.17 Orkestralna gl. — 14 Poročila iz Rima — 14.15 Orkestr. gl. — 14.15 Poročila v slovenščini — 17.15 Koncert kvarteta Ferro — 19.30 Poročila v slovenščini — 19.45 Napolitanske pesmi — 20 Napoved časa — 1 oročila iz Rima — 20.15 Slovenska glasba — 20.30 Glasba llildebranda Pizzetti — 21.30 Filmska glasba — 22 Slovenska glasba — 22.10 Orkestralna glasba 22.45 — Poročila v slov. 1000 DINARJEV NAGRADE dam, kdor mi izsledi onega, ki mi je odpeljal damsko kolo znamke »Diamant«, črno pleskano, štev. 193662 B. — Pognčar, Jasna Poljana i, ob Tvrševi cest* Roma: II Pantheon, dove si trovano le tombe dei Re d'Italia. — Rim: Pantheon, kjer so grobnice italijanskih Kraljev. Prof.Umberto Urbani: France Prešeren - slovenski Petrarca Predavanje v ljubljanskem radiu dne 7. junija Najbolj simpatičen ljubljanski trg je Marijin trg. Nepravilen mnogokotnik, v katerega se steka široka Miklošičeva cesta, ki ga deli Prešernova ulica, iz katere vodijo tramvajski vozovi preko mostov nad Ljubljanico proti klasičnemu vodnjaku italijanskega kiparja Francesca Robbe, privabi vsak večer po 20. uri številne množice ljudstva, ki se zbirajo na pločnikih. Zelo goste skupine ljudi se stiskajo na stopnicah, ki vodijo izpred portala frančiškanske cerkve na trg in okrog spomenika največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna, tako da more komaj mimo godba 1. regimenta sardinskih Grenadirjev, ki prihaja preko mostovja v strumnem koraku in se ustavi pred spomenikom pesnika »Primčeve Julije«. Nad ozadjem, proti kateremu se vije Ljubljanica, gospodujejo temnomodri vrhovi Krima nad blokom hiš, bi se vrstijo z one strani tromostovja; v tisto smer pa se vzpenja zgodovinski grad, ki je nastal proti polovici 6. stoletja nad razvalinami rimskega mesteca. Patetični zvoki »Po jezeru bliz' Triglava« povzročijo, da oživijo pred očmi slikoviti kraji male slovenske domovine; veličastne Verdijeve arije prenesejo fantazijo v zasanjane zemlje velike italijanske Države. Godba Grenadirjev je dala novo privlačnost Marijinemu trgu, ki je s svojim spomenikom pesniku Prešernu postal najbolj zgovoren simbol one idealne harmonije, katera bo vedno bolj približala zemlji Dantejevi, Rafaelovi in Verdijevi majhen narod, ki globoko razume poeaijo, slikarstvo in glasbo. Ne moremo sd misliti slovenskega naroda in slovenske zemlje, ne da bi se spomnili prvaka slovenskih pesnikov, rojenega leta 1800. na Vrbi, v ravnini slikovitega Blejskega jezera, presekani po Savi in zaprti med Karavanke in Julijske Alpe. Toda ne moremo si tudi predstaviti Franceta Prešerna, ne da bi pomislili na Italijo. Luteranska reforma, katero je razširil v polovici 16. toletja prevajalec Sv. Pisma Primož Trubar in njegovi učenci in nič manj protireformacija, je omejevala slovensko literaturo na religiozno polje. Ta položaj je trajal do časa barona Žige Zoisa, enciklo-pedista in mecena slovenske književnosti in do Valentina Vodnika, ki je s svojo »Ilirijo oživljeno« zapel himno Napoleonu in ki je bil edini Prešernov predhodnik, ki v resnici zasluži ime pesnilja. Poglavitne važnosti za razvoj slovenske književnosti je bila romantika, ki je pripomogla, da so po vsej Evropi zadonele slovanske narodne pesmi in slavni slovenski poliglot Matija Cop, Prešernov duhovni brat, ki je leta 1835. utonil v Savi in čigar prerano smrt je Prešeren objokoval do konca svojega življenja. Nihče ni v večji meri vplival na Prešernovo umetnost kot Cop, ki je z znanjem vseh antičniih in modernih jezikov družil najglobje poznanje vseh evropskih književnosti. Že 1. 1818. je Čop priporočal Slovencem rabo italijanske in španske metrike in pozneje je pohvalil Prešernove sonete, tercine, romance in balade. Velik del Slovencev je takrat študiral v Italiji, v Padovi, Paviji, Milanu. Janez Cop, filologov brat, je študiral v Milanu filozofijo in prevedel v slovenščino spev grofa Ugolina. Tudi slovenski sli-kairji in glasbeniki so se hodili izpopolnjevat v Italijo, potem ko so doštudirali na Dunaju. 2000 risb in skic akademskega slikarja Kavčiča je sad njegovih študij Rafaela, Tiziana in rimske mitologije in zgodovine. France Prešeren, ki je v Ljubljani obiskoval 1'Ecoles primaires in potem gimnazijo in licej, je šel na Dunaj študirat pravo, toda grški in latinski pesniki in italijanski klasiki so bili njegova prava strast. Prisiljen sprejeti mesto domačega učitelja v nekem protestantskem kolegiju, ga je puritanski ravnatelj zavoda na mah odslovil, ko ga je nekega dne presenetil pri čitanju Boccaccia. Vrnil se je v Ljubljano, toda šele tri leta pred svojo smrtjo se je ubogemu pesniku posrečilo, da je dobil odvetniško mesto. Toda uboštvo, ki ga je obsodilo k životarjenju, je pripomoglo k oboga-tenju slovenske poezije in svetovne literature. V drugačnem okolju bi bil pesnik žene, domovine in človeštva takoj postal vzor vsega naroda. Novi Puškin, novi Foscolo, nekoliko leopardijanski, je dal čutiti glas rojenega pesnika, ki ni bil nitii čisti kla-sicist, niti čisti romantik. Šele kakih 20 let po njegovi smrti ga je razkril pesnik Stritar in ga bolj razumel kakor njegova doba; dobršen del njegovih pesniških stvaritev pa bodo ljudje razumeli, dokler bo ljubezen mučila človeška srca. Smatram, da bi bilo odveč ponovno proučevati vpliv Petrarke na Prešerna kot pesnika, ker je ta vpliv že tako dobro analiziral moj kolega profesor Artur Cronia v »Stolisti roži« češkega pesnika Ce-lakovskega. Slovenski pesnik, ki je rad primerjal Petrarko s samim seboj, je ohranil vselej svojo lastno neodvisnost celo tedaj, ko je skušal v moderni obliki obnoviti motive, ki so jih obdelovali že pesnik Laure in drugi ljubavni pesniki. Zato se mi ne zdi primeren vzdevek Petrarke za pevca Julije, najlepšega in najpopolnejšega lika vse slovenske lirike. Med spevi, ki so posvečeni madoni Juliji, zasluži prvo mesto 15 sonetov, katerim je postavljen na čelu prolog; v njem se pesnik spominja Velike sobote leta 1833., ko je stopil v božji hram in ko ga je zadel plamen dveh oči in je njegovo srce za vedno vzplamtelo. V svojih sonetih kliče Prešeren v spomin tudi nesrečnega Torquata Tassa in njegovo hvalo v čast Eleonori d'Este. Torqua-tova usta niso govorila o ljubezni, ali ljubezen, ki je ni podpiralo upanje, in ki mu je zatemnela mladostno zarjo, je prodirala od njegovih poezij. Slovenskega pesnika, zagrenjenega od strahu, da ne bo osvojil ljubljene žene, je mučila tudi misel, da Slovenci ne ljubijo dovolj domovine. Zato hoče pesnik ovekovečiti svoje ime in ime ljubljene žene v sladkaj r.trodnih pesmih in prebuditi svoj narod, da bi ga viael srečnega, kakor je bil v daljnih časih svojega začetka. V svojih sonetih poveličuje Prešeren tudi poslanstvo pesnika; zgodovina dokazuje, da nobeni svetni sili ne uspe, da bi ukrotila človeške zveri, kadar molči božanski glas Apo-lonovega in Klijinega sina, kajti glasovi, ki drhte iz Orfejevih citer, so spev in pesnitev, ljubezen in slovo, umetnost in lepota, napredek in omika. Venec vonjav sveže lepote, čistosti in tajiin-stve.nosti kakor oblačila neveste vsebuje v akro-stičnem magistralu ime Primičeve Julije, mlajše Laurine sestre. Toda Prešernova pesern ni, kakor je hotel Stritar, pesniška fikoija, simbol dušnega II palazzo Venezia a Roma, dove il Dnce ha ricevuto i membri della Consulta delPAIto Commissariato di Lubiana sotto la guida delPAlto Commissario Ecc. Emilio Grazioli. — Palača Venezia v Rimn, v kateri je spejel Duce člane sosveta Visokega Komisarijata v Ljubljani pod vodstvom Visokega Komisarja Ekscel. Emilija Graziolija. Po zgornji Italiji Popotni spomini n. Ob slovesu od »Regine del mar« sem opazil pred beneško centralno postajo v steno vdelan, krasen reliefni spomenik, ki so ga postavili v svetovni vojni padlim železničarjem njihovi preostali tovariši v Benečiji, kakor se glasi posvetilo. Vlak brzi po bogato obdelani ravnini. Gledam skozi okno kmetske ljudi, ki sušijo seno, gledam daleč za progo visoke, ozke, ininaretom podobna zvonike, gledam daleč proti severu sinje obriso beneških planin. Vdajam se spominom, v duhu obnavljam vse, kar sem videl in doživel pri »kraljici morja« in mi postane silno žal, da je vso to tako hitro minilo. Nekaj mi pravi, da je bil tu višek. Brzec pa drvi z nezmanjšano hitrostjo na progi 1'adova —Vicenza—Verona—Peschiera —Bre-scia proli Milanu. Vozimo se po zgodovinskih tleh, kjer so že stari rodovi skozi stoletja prelivali toliko dragocene krvi. Ko pridrvinio do Peschiere, tone sonce za Gardskim jezerom. Dolgo časa se vozimo ob jezeru. Prekrasen pogledi Proti Brescii se vzpenja proga navzgor. Na minuto ločno pri-vozimo v milansko glavno postajo. V lombardski prestolnici. Zgodaj zjutraj me zbudi prekrasno nedeljsko vreme. .Sonce že močno pripeka. Na ulici je navzlic zgodnji uri živahen promet. Ni čuda, saj je Milan milijonsko mesto. Z električno železnico se odpeljem v središče mesta, na Piazza del Duomo. Zavijem okoli ogla in zdajci zagledam pred seboj veličastno stostolpo milansko katedralo, ki pa v neposredni bližini ne napravi takoj prvi hip tako velikanskega vtisa, pa tudi zato ne, ker jo obdajajo na vseh straneh visoke palače. Višino veličastno stavbe oceniš šele potem, ko se moraš v precejšnji razdalji od cerkve skloniti daleč nazaj, če hočeš videti vrh. Pred ogledom katedrale, ki je eden največjih umetnostnih spomenikov sveta, sedem k zajtrku pod Galerijo Viktorja Emanuela (Galleria Vitorio Emanuele). Kaj je ta galerija? To sta dve ulici v križu — dolžine 196 m, širine 14 m, višine 32 m —, kriti s stekleno obočno streho. Lepšega umetnega sprehajališča si ne moreš misliti, zlasti ob deževnem vremenu. Zgoraj v dvoranah je stalna slikarska razstava, spodaj ob straneh pa so trgovine, kavarne in poslovni prostori. Sedim tujec pri svoji mizici in opazujem valovanje množice, sprehajajoče se v nedeljskem brezdelju. Na strehi milanske katedrale. Notranjost milanske katedrale napravlja mračen vtis kakor večina gotskih cerkva sploh. Po cerkvi hodi sem in tja mnogo črnih uniform, da ne veš, kdo je duhovnik in kdo cerkvenik. V stranski kapeli prodajajo devocionalije. Pred glavnim oltarjem se gnete gruča izletnikov. Neka tujka bi na vsak način rada videla rakev sv. Karla Boromej-skega, milanskega nadškofa in mučenika. Odmak-niil so na vijakih težko bakreno ploščo in razsvetlili notranjost grobnice z električno lučjo. Ustno izročilo pripoveduje, da so ne verniki slekli svetniku kožo; zares je mučenik upodobljen v bronu brez kože, same mišice in žile, kožo pa nosi preko ramena. Za vstopnino dveh lir je dovoljen dohod na streho veličastne katedrale. So pač Benečani bolj moderni, ki so napeljali na Markov stolp dvigalo. Brez konca in kraja je stopnic, ki te pošteno utrudijo. A na strehi te divni razgled bogato poplača, mesto leži pred tabo kakor na dlani. Z načrtom v roki slediš vsem korzom in vialom, kakor se že imenujejo široke, dolge in ravne milanske ceste in ulice, ki se v nedogled izgubljajo v perspektivi tam daleč na obzorju. Po načrtu iščeš zna-menitejše javne stavbe. Pogled kroži daleč zunaj po lombardski ravnini. Skloniš se čez ograjo ter opazuješ globoko spodaj ljudi, avtomobile in tramvajske vozove, ki so videti kakor lične igračke, saj pa se nahajaš v višini 120 metrov. Nepopisen je občutek zanosa, svobode. Izprehajaš se po strehi med belim marmorjem, čudovito izklesanimi stol- hrepenenja po nedosegljivem idealu. Ti odkritosrčni in strastni spevi so se mogli roditi le iz goreče ljubezni do žive ženske. Da damo bledo sliko veličini tega slovenskega pesnika, moramo omeniti eno najbolj priljubljenih njegovih pesmi: »Luna sije«, prekrasno pesem, ki jo človek razume, tudi če ne zna slovenskega jezika, kajti dovolj je, če jo slišimo peti med pesmijo slavcev v srebrnomodrib nočeh v gozdičkih, ki obdajajo Blejsko jezero. Prešernovo pesem razumejo vsi ljubeči in razumeli jo bodo vsi t-sti, ka'erili srca 30 zaman klicala po zvezdah in niso v svetu našla niti enega srca, ki bi jim bilo odgovorilo vsaj z enim samim vzdihom. V Prešernovih pesmih, ki jih moramo občudovati ne le zaradi kulta oblike in zaradi ljubezni do naravnih lepot, občutimo vzdihe in trepet živih bitij, ki se zlivajo v božansko in človečansko ubranost s srcem in dušo vesoljslva. Sladki glas pesnika Franceta Prešerna, ki je ovekoveeil ime Julijino, bo vedno pel od vzhoda do zapada in bo prestopil meje slovenske zemlje, tako da bo še po stoletjih zvenel z imeni Delije, Porine, Cintije in Laure. piči, sobami, stebri in stebriči. Cel gozd jih je in vso tako čisto in belo kakor oprano. S atrebe stranske ladje vodijo strme stopnice na srednjo streho. Nikjer opore, ograja sega komaj do kolen. Za hip premišljuješ, ali bi tvegal, v udih leži še utrujenost s potovanja, živci kar igrajo. Pa morda si poslednjič tu. In že so vzpenjaš v nebo-tičue višine. Kolikor truda, toliko užitkal V tej višini že vidiš marmornate kipe ob strešnih robovih v nadnaravni velikosti, ki so videti od spodaj v zelo zmanjšani meri. Na tej strehi imaš celo pitno vodo in stranišče. Stopiš nekaj korakov naprej in prideš do kavarne, kjer sedeš pod širok bončnik. Tukaj ti nudijo razna okrepčila: sladoled, malinovec, limonado, kavo, čaj. A še vedno nisi na vrhu, za dostop na najvišjo točko moraš plačati še posebno vstojmino. Tu zgoraj stojiš, sproščen vseh zemeljskih legob, na pragu resnice in večnosti ... Ostali čas, ki sem ga še prebil v Milanu, sem porabil za ogled mesta, uinetnških galerij, stalnih slikarskih razstav, kraljevo palačo in številnih spomenikov. V umetnosti so Italijani zares veliki. Omenim naj svotovnoznano milansko opero »Scalo«, ki je od zunaj prav skromna, inč reprezentativna, mračna stavba, brez enotnega sloga, zato ne moreš niti slutiti notranjih velikanskih prostorov: lože so v pet nadstropij, avditorij pa sprojme lahko do 4000 obiskovalcev. »Scala« je pač nad vse dostojen hram za sveto glasbeno umetnost, ki so jo ustvarjali veliki italijanski umetniki glasbeniki Verdi, Rossini, Donizetti, Bellini itd. Zadnji obisk velja še centralnemu pokopališču in reči moram, da je zelo simpatična poteza italijanskega naroda velika pieteta do pokojnih. Poleg prekrasnih umetniško izvedenih mavzolejev so tudi skromnejši grobovi v vzornem redu. V Picniontu. In že spet sodim v železniškem vozu. Prijetno je potovanje v družbi, prijetno pa je tudi potovati takole sam. Greš, kamor hočeš, mudiš se povsod, dokler se hočeš. Le nekaj pogrešaš pri tem: izmenjavanja misli, razgovora o tem, kar vidiš in opažaš. Vozimo se čez širna riževa polja, preprežena z umetnimi prekopi in preplavljena. Na polju delajo večinoma ženske, izpodrecane stoje do kolen v vodi in plovejo riž. Težko in nezdravo delo I Vozimo se mimo milanske radio-oddajne postaje. Za nekaj minut se ustavimo v Novari, pred mestom prečkamo Tieino, ki ima kakor zgornjeitalijanski hudourniki sploh zelo široko peščeno strugo. Od Vercelli naprej se bliža železnica Padu. Na desnem bregu te najvišje italijanske reko se začne dvigati nizko pogorje, ki močno spominja na Slovenske gorice. Že se uveljavlja bližina velikega mesta. Delavska predmestja, tvornice, industrijska podjetja. S hriba na levi pozdravlja Monte Superga, veličastna cerkev s samostanom. In že se vozimo po poglobljeni železniški progi v velikem loku po periferiji mesta ter obstanemo na centralni postaji prav sredi Turina. Prvo, kar občutiš pri izhodu s postaje, je čisti, sveži alpski zrak, ki ga vdihavaš. Nahajaš se pač ob vznožju Alp, prav v njihovi neposredni bližini. Na centralni postaji in že prej sem opazil elektrifikacijo železnice. Od Turina naprej protd francoski meji in dol proti morju do Genove vozijo le električne lokomotive. Mogoče ni evropskega mesta, ki bi bilo bolj regularno zidano kakor T urin.. Ceste se vrstijo in križajo ravne, kakor hi jih potegnil z ravnilom. Povsod vladata največji red in snaga, četudi je Turin središče velike industrije, presenečata mir in čisti zrak v tem velemestu s tri četrt milijona prebivalcev. Na desnem bregu Pada v hotelu Crimea sem si najel udobno, čisto sobo s kopalinco in plačal na dan nizko ceno 25 lir. v takratni valuti 50 dinarjev. Hotelskemu imenu sem se čudil, drugo jutro pa sem opazil na bližnjem trgu krasen, umetniško izveden spomenik, postavljen v spomin na udeležbo Italije v krimski vojni. Kakor iina vsako večje mesto kako posebnost, tipično točko, izredno javno zgradijo, tako ima tudi Turin svojo Mole Antonelliana, ki je bila takrat najvišja zidana evropska stavba, visoka 167 metrov; v njej je narodni muzej. Iz vseh delov mesta vidiš značilni, šiljasti stolp stavbe, s stolpa pa se ti nudi prekrasen razgled na mesto in okolico ter očarujoč pogled na globoko zasnežene Alpe. Izmed javnih poslopij je še omeniti kraljevo palačo, pinakoteko, moderno galerijo in veliko število prekrasnih cerkva. Na vsakem trgu, v vsakem parku in kotu stoji kak spomenik: savojskim kraljem, italijanskim pesnikom, pisateljem, umetnikom, skladateljem, vojskovodjem. Turin po pravici lahko imenujemo mesto spomenikov. Na povralku še kratek obstanek v Padovi. Starinsko mesto, ki mu pa velika množica visokošolske mladine daje dokaj mlajše lice. V Padovi je eno izmed najstarejših in najbolj slovečih italijanskih vseučiLišč. V bližnji okolici starodavno »almae matris« opaziš na vsaki hiši po več napisov raznih zdravnikov, specialistov, profesorjev, pravnih zastopnikov. Na univerzi je spominska plošča z napisom, da so se leta 1848. tukaj borili in prelivali kri visokošolei skupno z meščani za svobodo in nfoti tuji invaziji. Idealni spomini, simpatični v kateri koli državi. Rudolf Dostal. Roma: CampidoglPo, la sede del Governatore di Roma. — Rim: Kapitol. sedež rim, guvernerja Otroški podlistek 13 Pravljice Božene Nemcove Pogumni Mikeš (Nadaljevanj*.) »Toda — jaz nisem prav nič zaspan. Naj ostane Kuba doma.« »Se bojiš, Bobeš? Ce bi se res bal, bi se do smrti odrekel tvojemu tovarištvu.« Bobeša je bilo sram, zato je molčal in ostal doma. Mikeš in Kuba pa sta ila na lov. Ko sta odhajala iz jame, je Mikeš zapazil na tleh košček popisanega pergamenta. Na njem je bilo napisano nekaj besed s pripombo, da mrlič, nad katerim se prebere ta urok, takoj oživi. Mikeš je potisnil list v žep in oba sta šla dalje. Takoj nato pa je Bobeš prinesel vode, umil vse posodje in ukresal ogenj. Tedaj zagleda pred sabo zopet možička z dolgo brado in rdečim plaščem. »Kaj boš dobrega skuhal, Bobeš?« ga je vprašal možiček. »Ne vem še sam, kaj mi prineseta tovariša,« je odgovoril Bobeš. »Ne čakaj nanje, poglej v dimnik, kjer visi polno suhega mesa. Žlezi vanj, vzemi suho pleče in ga skuhajl« »Kako naj pa zlezem tako visoko?« je vprašal Bobeš, ki je dobil pogum, ko je slišal možička govoriti tako prijazno. »Tule imaš lestvico, pristavi ' 1 na zid in splezaj navzgor. Jaz jo bom pa držal.« Bobeša je pregovoril, da je pristavil lestvico in zlezel navzgor. Ko pa je bil na zadnjih klinih in je že segal po mesu, je možiček spodmaknil lestvo. Bobeš je padel na tla in se ubil. »Presneta nerodal« se je razjezil Mikeš, ko je stopil v jamo in je zapazil ugašen ogenj ter za ognjiščem na tleh Bobeša. »Tu se spotakne, ogenj pa pusti ugasniti. — Bobeš, vstani!« Toda Bobeš ni vstal, pa čeprav sta ga tresla ko rešeto. »Da ni mrtev?« je uganil Kuba, ko sta ga zastonj tako dolgo budila. »Ce je pa mrtev, mu takoj pomorem,« je rekel Mikeš, potegnil iz žepa pergament ter prebral čudovite besede. Ni še prebral polovice in Bobeš se je že prebudil iz nezavesti, preden pa je prišel do konca, je Bobeš že stal na nogah. »Kaj se je zgodilo?« sta ga vprašala tovariša. »Slabo mi je postalo,« je odgovoril Bobeš, ker ga je bilo sram, da se je dal potegniti (akemu majhnemu možičku. Tovariša sta mu verjela. Brez odvečnega govorjenja so pripravili večerjo, se najedli in šli spat. Ko so se drugo jutro zbudili, so bili zopet razodeti, kajti odeje jim je nekdo pometal daleč v kot. Čudoma so gledali drug drugega. Bobeš bi jima lahko vse razložil, toda mislil si je: ,Če sem jaz skusil, skusita tudi vidva!' in je molčal. Drugi dan je stražil Kuba. Ko je razpihal ogenj in pristavil vodo, je zagledal pred sabo majhnega pritlikavca v rdečem plašču in z dolgo brado. »Odkod si se pa ti vzel? Kaj iščeš?« je vprašal Kuba in se malo prestrašil. »Pogledat sem prišel, kaj kuhaš dobrega za kosilo,« je rekel in zapičil dvoje oči v njegov obraz. »Ne vem; kar mi prineseta tovariša.« »Ej, kaj bi čakal nanju. Tamle visi pleče in gnjat, zlezi navzgor, vzemi in skuhajl« »Ce bi ne bilo tako visoko, previsoko zame.« »NA, lestev! Jaz ti jo bom pa držal spodaj!« Kuba je šel na limance! Ko je že segal z roko po gnjati, se mu je spodmaknila lestev, padel je na tla in se ubil. »To ste kakor vrtoglave ovce,« je rekel Mikeš, ko se je vrnil z lova in zapazil mrtvega Kubo. Budila sta ga, toda Kuba ni prej vstal, dokler ni nad njim opravil Mikeš svoje molitve. Ker pa se je bal tudi on Mikeševega norčevanja, se je prav tako kot pred njim Bobeš, izgovoril na omedlevico. Tretje jutro je prišla vrsta na Mikeša. Ko sta tovariša odhajala na lov, ga je Kuba prosil, naj mu izroči pergament, s katerim bi mu lahko v primeru nesreče pomagal. »Ne bojta se, nisem tako podvržen omedlevici kakor vidva,« je odgovoril Mikeš in se z veseljem lotil dela. Ko je razpihaval ogenj, se mu je prikazal možiček z rdečim plaščem. Toda Mikeš se ga ni prav nič prestrašil, samo takoj se je domislil, zakaj sta tovariša omedlela. »Kaj hočeš tukaj, krtiček?« se je zadri ostro nad pedenjčlovekom. »I, samo pogledat sem prišel, kaj kuhaš.« »Zakaj neki?« »Zato, ker vidim, da čakaš na tovariša, ki naj ti prineseta divjačino, ne veš pa, da visi tu v dimniku polno suhega mesa.« »Aha, te že razumem, ti majhen škratelj tif Ce se takoj ta trenutek ne pobereš odtod, te obesim za brado in vtaknem v dimnik, da se posušiš kot gnjat in ne boš veš zavajal ljudi!« Možičku to ni bilo všeč in se je zagnal v Mikeša. (Nadaljevanje prihodnjič). Gospodarska važnost sadjarstva za Ljubljansko pokrajino Ljubljana, 6. junija. Nedavno je bila izrečena trditev, da sadjarstvo v Ljubljanski pokrajini ne predstavlja toliko važne panoge v našem kmečkem gospodarstvu, le z izjemo Bele krajine. Treba je to trditev bistveno nekoliko popraviti in objektivno pregledati in oceniti že zbrane statistične in druge podatke o dejanskem stanju sadjarstva kot kmečko-gospodarske panoge v Ljubljanski pokrajini. Doslej znani, tuintam že objavljeni podatki o sadnem drevju navajajo in predstavljajo jabolka kot glavno sadno drevo v naši pokrajini. Naštetih je bilo nad 610.000 jablan, od teh je po strokovni oceni nad 360.000 dobro rodnih. Te jablane do-našajo ob dobri letini prav čedne dohodke, ki pač prihajajo v korist našemu kmečkemu gospodarstvu. Na drugem mestu med sadnimi drevesnimi vrstami so slive ali češplje. Ze pred letom izvedena statistika navaja, da je v Ljubljanski pokrajini nad 350.000 slivnih ali češpljevih dreves, od teh '220.000 rodnih. Na tretjem mestu so hruške raznih vrst, od najslabših do najplemenitejših. Našteto je bilo nad 273.000 hruškovih dreves, od teh 175.000 rod-DAhivHruškam slede češnje, ki so jih našteli okoli JQQ.{)00 in od teh je polovica rodnih. Ljubljanska Ukrajina šteje dalje do 90.000 orehovih dreves, od katerih je tudi dobra polovica rodnih. Je dalje pri nas do 30.000 breskev in marelic, ki jih je pa razmeroma malo rodnih. Najslabše so pri nas zastopane višnje, ki jih je celotno okoli 2000, a bi prinašale veliko gospodarsko korist, ko bi jih gojili v večjem številu. Letošnja pomlad je sprva vnetim sadjarjem vlivala upanje, da bomo imeli prav dobro sadno letino. Žal je predolga deževna doba aprila in maja deloma uničila te izglede na dobro letino. Imeli bi dovolj sadja za izvoz, posebno iz dolenjskih krajev, kakor iz okolice Novega mesta, Ribnice in Bele krajine. Računali in kalkulirali so, da bi se lahko prodalo iz omenjenih krajev okoli 600 vagonov samo jabolk, nekaj sto vagonov sliv, pa tudi hrušk. Znamenite so brusniške češnjel V Brusnicah pri Novem mestu pod Gorjanci pride pri dobri letini do 100 vagonov češenj. Pač je le posplošena trditev, da bi bile češnje za nas v našem gospodarskem življenju le bolj stranskega pomena. Saj se je iz dolenjskih krajev mnogo češenj prodalo v razne kraje 1 Iz dolenjskih krajev so lani izvozili nešteto vagonov suhih hrušk — maslovnic, ne samo v Italijo, marveč tudi v Švico. V Ribnici pa se je pred leti naložilo nad 70 vagonov jabolk za Nemčijo. Vsem Ljubljančanom so pač znane sadne prilike v bližnji in daljni ljubljanski okolici. Lepa jabolka, plemenite hruške in zdrave češnje goje ne- katera naselja v ravnini in po hribovitejših krajih. Sicer pozno, toda vselej prihajajo na ljubljanski trg v veliki množini češnje iz sostrske, dobrunjske okolice in raznih bližnjih naselij, kakor iz Češnji-ce, Javorja itd. Tudi češnje z Orlega so priljubljene. Ti kraji goje po sadovnjakih tudi jabolka in hruške. Prijazni hribi proti zapadu nad Vrhniko so tudi izrazito sadonosni kraji. Škoda, da goje tam kmetje preveč raznih sort, ki ne prihajajo toliko vpoštev pri izdatnejšemu izvozu. To sadje je velikega pomena, zlasti v časih, ko sušimo sadje za prehrano v številnih sušilnicah, ki so bile zadnja leta sezidane po mnogih krajih. Manjšega gospodarskega pomena za naSe kmetijstvo so breskve in marelice, ki jih ponekod goje le za domačo potrebo in bolj iz veselja. Velik minus lahko zaznamujemo v bilanci našega sadjarstva in gospodarstva sploh, ker vse premalo gojimo višnje in ne pripisujemo temu važnemu sadnemu drevju one važnosti in koristi, kakor jo v resnici ima in donaša. Sadna industrija širom sveta vedno povprašuje po dobrih in zdravih višnjah ter jih plačuje z zlatom. Znano je, da je prav višnjeva mezga najokusnejša sirovina za predelavo v marmelado. Ugotovljeno je dalje, da so višnje glede gojitve najskromnejše sadno drevje, ki uspeva povsod in ob vseh podnebnih in drugih prilikah. Koliko zemlje bi se dalo koristneje izrabljati z nasajanjem in gojenjem višenj! Nasajale naj bi se v prvi vrsti prvovrstne višnje v večjem obsegu! Višnje dobe kaj hitro svoje interesente. Ko višnje dozore, sadni trgovci, ki nakupujejo višnje za sadno industrijo, takoj izvohajo, kje lahko pokupijo lepe in dobre višnje v večji množini. Sami bodo prišli in vse višnje pokupili. Višnje bodo na mestu predelali v mezgo, ki se potem razpošilja v bukovih sodih od 3 do 7 hI v daljne kraje. Sadjarstvo v Ljubljanski pokrajini ima pač ugodnosti in dobre izglede, da bo donašalo vsemu kmetijstvu primerno lepe dohodke. Trije Škoti se peljejo v prvem razredu brzovlak. Nad vlakom zdrvi letalo. Letalo ima še lepšo bodočnost,« pravi prvi. »Kmalu bomo vsi leteli,« de drugi. »Ali imata tudi vidva vozni listekz za tretji razred?« vpraša tretji. • Dva dečka stojita ob ribnika. »Na tem mestu je voda gotovo zelo globoka.« »Kaj še, ali si slep?«, se oglasi drugi. »Poglej vendar, goske gredo samo do polovice v II monumento del Re Vittorio Emanuele II a Roma. Davanti č il monumento del Milite ignota Spomenik Kralja Viktorja Emanuela II. v Rimu. .Pred njim spomenik Neznanega junaka,. L'entrata nello stadio fascistico a Roma, — Vhod v fašistovski Stadion v Rimn. Green: 86 Lui in tema »Zelo rada bi vama ugodila, a v poslednjem času nisem nikomur oddala sobe, pa se bojim, da gospodu ne bi bilo dobro. Oprostiti mi bosta morala.« »A midva tega ne moreva,« je dejal Monel. Najprej naju izvabite v raj, a nato naju hladno podite samo zato, ker želi moj prijatelj imeti posteljo v vaši hiši. Prav gotovo ne mislite resno, gospa Belden. Poznam vas predobro.« »Zelo ste prijazni,« je dejala, »a jaz nimam še ničesar pripravljenega. Te dni sem dala očistiti hišo, pa je vse v neredu, a tam nasproti pri gospej Wright je vse v redu.« »Moj prijatelj ostane pri vas,« je rekel Monel. »Iz važnih razlogov ga ne morem imeti pri sebi, a tako vsaj vem, da je pri najboljši gospodinji v vsem našem mestu.« Nemirno njeno oko je vedno uhajalo na vrata. »Še nihče mi ni mogel reči, da nisem gostoljubna; toda pri meni je še vse v največjem neredu. Kdaj želite priti?« je naenkrat vprašala. »Upam, da lahko takoj ostanem tu,« sem dejal. »Ničesar drugega ne želim, nego da odložim svoje stvari in napišem nekaj pisem.« »Tudi prav, potem ostanite tu! Če ste zadovoljni s tem, kar vam bom nudila, potem ne vem, zakaj ne bi storila gospodu Monelu usluge.« Odšla je z Monelom h kočiji po moje stvari. Monel se ji je zunaj najprisrčnejše zahvalil za izkazano uslugo. »Trudila se bom,« je dejala vrnivši se, »da vam pripravim sobo. Medlem si pa mislite, da ste doma. Če želite pisati, dobite vse potrebno na mizi.« Takoj je prinesla nizek naslanjač in me obsipala s toliko prijaznost,jo, da sem bil v največji Za tiskarno v Ljubljani: Jo2e KramarR spalnice prirejat zajutrk, sem jo čul, ko je šepetala: »Uboga stvari Tako se je privadila spati zunaj, da ni mogla vzdržati ni ene noči pod streho...« Zajtrk me je silno mučil Silil sem se jesti in pri tem sem moral še kramljati. Nazadnje sem odšel v svojo sobo, kjer sem željno pričakoval na sestanek z njo... Počasi je tekel čas in komaj sem dočakal osmo uro. Tedaj je pritekel nek fantič in pričel milo jokati. »Gospa Belden! Očeta je zadela kap. Oh pridite, prosim, pridite I« In odšel sem takoj v kuhinjo, ravno ko jo je gospodinja zapuščala. »Nek ubog drvar na koncu ulice je ravnokar obolel,« mi je dejala. »Ali boste tako dobri, da malo pazite na hišo, dokler se ne vrnem?« In ne čakaje na moj odgovor je odšla z onim dečkom na ulico. V hiši je nastal globok mir. Odšel sem iz kuhinje po stopnicah. Prišel sem v veliko sobo, v kateri je navadno spala gospa Belden. En pogled me je prepričal, da ni zatisnila to noč očesa. Nato sem stopil k vratom, katere je Dolgi nos označil s križcem. Obstal sem tiho in poslušal. Od nikoder ni bilo čuti glasu. Pritisnil sem kljuko. Zaklenjena vrata. Vse tiho. Skoraj boječe sem se oziral na vse strani in nisem vedel, kaj naj počnem. Tedaj sem se naenkrat spomnil, da so v načrtu označena še druga vrata, ki so čisto na nasprotni strani. Hitro sem šel tja, a tudi ta so bila zaklenjena. Drugega mi ni preostajalo, nego uporabiti silo. Na ves glas sem klical deklico po imenu in ji dejal, naj odpre. In ko ni odgovorila, sem ji zapovedal z ostrim glasom: »Hana Chester, če ne odprete, bom prisiljen razbiti vrata I Prihranite nam delo in odprite vrata 1« Nobenega odgovora. Zaletel sem se v vrata, ki so samo počila. Počakal sem še malo, da čujem, če se ne giblje Maiatrii: inž. Jože Sadja kdo za vratmi, in znova sem se zaleteL Odprla so se vrata naetežaj in vstopil sem v temen mrzel prostor, in za hip sem moral obstati, da sem se razgledal. V kotu sem opazil posteljo, na kateri sem zagledal krasno irsko obličje, čegar nepremična b edjna me je prestrašila Ko sem stopil in pogledal to nepremično telo, sem se začudil, da spanje toliko nalikuje smrti Nisem dvomil o tem, da deklica trdno spi. Obleka je ležala razmetana po tleh. Na mizici kraj postelje je bil zajtrk, kakršnega sem imel tudi jaz — skratka, vsa soba je dihala sveže življenje... In vendar je bilo čelo tako belo, a pogled iz polodprtih oči tako steklen in komolec izpod odeje tako skrčen, da sem nehote stopil korak nazaj, da se ne bi dotaknil bitja, ki je tu ležalo. A drugače je nisem mogel zbuditi, da sem 10 i"?1 n., riiel sem i° M rok<>. a sem hitro izpustil. Bila je ledeno mrzla. Stopil sem korak nazaj, da si boljše ogledam nepremični kip. Moj Bog, aH je mogoče/da je živo življenje tako? Ali je mogoče, da so črte v spanju tako stisnjene? Nagnil sem se nad usta: ni dihala. Položil sem roko na srce: bilo je mirno ko kamen... XXVI. Izgoreli papirji. „ ,.K<™ se spominjam, nisem takoj iskal po-m