756
omikan, južni Italijan je analfabet. Italijanski parlament s svojimi nelogičnimi in vročekrvnimi debatami je zvesta slika te kulturne ne-edinosti. Tudi moderni Rim naredi na prvi pogled vtisk igravca, ki igra svojemu značaju neprimerno vlogo. Pisatelj pravi: »Moderni Rim, ta poslednji stvor romanstva, se pač ne more primerjati niti z antičnim Rimom, niti z Rimom preporoda, niti z Rimom katoliške cerkve. Ta moderni italijanski Rim je naj-bornejši, najneznatnejši izmed vseh, in pečat dekadence mu je vtisnjen na čelo." (Str. 208.) Poseben dokaz za dekadenco italijanstva nudi pisatelju tudi vihravo in nenravno vseučiliško dijaštvo. A jaz sodim, da se naj Slovani nikar
zami videl kristaliziran v eni točki. A v Vatikanu se vidijo dolgi hodniki, molčeče pisarne in resni Švicarji. Kardinali niso vsakomu na razpolago, in v najugodnejšem slučaju se dobi kak monsignor, ki se da „interviewati". A ta pove svoje lastne subjektivne nazore, ki se večinoma odlikujejo po onem lojalnem kon-servativizmu, ki diči vestnega uradnika. Tudi gosp. Vošnjak je našel svojega monsignorja, kakor piše, o katerem pa ne vemo imena. „Papeška diplomacija" je gosp. pisatelju jako imponirala vsled „nedosežne spretnosti" in »nenavadne rutine" (str. 215.) A ta častitljivi monsignor pač ni bil ustvarjen za demagoga; morda bi bil g. pisatelj dobil v Vatikanu marsi-
Domači obrti na Kranjskem: Izdelovanje „suhe robe" v, kočevskih hribih.
ne tolažijo z dekadenco romanskih narodov, kajti dokler je ljudstvo nravno dobro — in tega je na Italijanskem še mnogo — je vedno opravičeno upanje, da se narod povzdigne. Tudi vseučiliščniki italijanski imajo svoja katoliška društva, ki delajo sicer tiho, a vedno intenzivneje in se razširjajo posebno po severno-italijanskih vseučiliščih. To je gotovo znamenje nravnega preporoda.
Pisatelj je bil tudi v Vatikanu. Zanimiv obisk! Popisi žurnalističnih obiskov v Vatikanu, nosijo večinoma znak razočaranja. Toliko se piše o »tajnah vatikanske diplomacije", o »nitih, ki so napeljane v Rim iz celega sveta" itd., in zato mika pač vsakega publicista, da bi šel tja in ves katolicizem z vsemi svetovnimi zve-
katerega drugega, katerega državnopravni nazori bi se mu bili zdeli bolj primerni — in nam tudi. Obiskovavci ponavadi iščejo tam odgovora na dnevna vprašanja. A tega ne najdejo, ker je pogled kurije obrnjen bolj v tok stotetij, kakor pa v trenutno sedanjost. To je velika modrost centralnih vlad, da prepuščajo sestavnim delom potrebno avtonomijo, da varujejo bistvo enote, ne da bi prikrajše-vale samostojne delavnosti majnih upravnih skupin. Zato imajo v katoliški cerkvi škofije toliko avtonomijo, da je ohranjena potrebna samostojnost posameznih delavcev in hkrati zagotovljena edinost v veri. V tem jasnem stavku je obsežena vsa »skrivnostna diplomacija vatikanska". Katoliška cerkev ima v Vati-