246 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 247UvodnikTable of Contents Uvodnik in the field that are still relevant today. The gap that separa- tes classical natural sciences from humanities today is wide- ning, making the awareness of their common roots that much more important. The comprehensive approach to the study of nature as developed in the antiquity originated in the aware- ness that wonder (θαυμάζειν) was the source of knowledge, and the search for cause (αἰτία) its goal. Our sky Vera C. Rubin Observatory Mirko Kokole nje »izgnal«. Novoveški znanosti je pot filozof- sko tlakoval René Descartes (1596-1650) z zna- menitim stavkom, da je treba dvomiti o vsem. Prastaro človekovo zaupanje, da mu njegovi čuti posredujejo dejanskost in njegov razum resnico, se je sesulo v prah. Če želimo priti do spoznan- ja, moramo dejansko in resnično bivajoče zdaj popolnoma ločiti od pojava, od tega torej, kako se dejansko in resnično bivajoče »kaže« našim čutom in razumu. Po Descartesu je edina go- tovost, ki je ostala človeku, njegova lastna ek- sistenca, natančneje povedano, njegova zavest. V njej je človek razsnovil in razkrojil vso čut- no predmetnost sveta. Angleški matematik in f ilozof Alfred North Whitehead  (1861–1947) je upravičeno zapisal, da Descartesova metoda temelji na »neizrečeni predpostavki, da razum lahko spozna samo tisto, kar je proizvedel sam«. Njen spoznavni ideal je človekova iznajdba ma- tematika. Matematično spoznavanje, kot piše Hannah Arendt (1906-1975) v Viti activi, se ne ukvarja niti posredno s predmetnim niti ne po- trebuje »pomoči« čutov. Za zdrav človeški razum vodi Descartesov način spoznavanja neposredno v »sprevrnjeni svet«. Spoznavna miselna podlaga newtonovske no- voveške znanosti (ki jo sicer krasijo nesporni dosežki) je povzročila globoko bivanjsko krizo zahodnega človeka (Daisetsu Teitaro Suzuki, Erich Fromm: Zen budizem in psihoanaliza). Od Descartesa dalje je človek vse bolj ločeval misel od občutkov: samo misel je racionalna, občutki so iracionalni. Po Frommu zahodni človek ved- no težje čuti in izraža občutke. Hannah Arendt je bila prepričana, da novoveškega človeka tareta neverjetna izguba izkustva in boleča odtujitev sveta. Ljudje na svojih jutranjih sprehodih ne »opazijo« več rose na cvetovih, ker taka doživetja v sodobni »racionalistični« kulturi niso več »po- membna«. Zdaj lahko razumemo, zakaj je stro- ka/znanost pri svoji odločitvi za posek na Rož- niku »pozabila« na občutke njegovih obiskovalk in obiskovalcev, pa tudi, zakaj se jim jih ni zdelo vredno obveščati o razlogih za tak drastičen po- seg. Kot da znanost ni namenjena širši javnosti. Še več: znanstvenice in znanstveniki morajo pri svojem znanstvenem delu zatirati svoja občutja in religiozna, politična, filozofska, moralna, es- tetska in še kakšna prepričanja. Znameniti ameriški teoretični f izik John Ar- chibald Wheeler (1911-2008) je na podlagi  ra- ziskovanja nenavadnega kvantnega sveta imel popolnoma drugačne ideje. Prepričan je bil, da resničnost ustvarjajo opazovalci in da »noben pojav ni resnični pojav, dokler ga ne opazuje- mo«. (Nemški teoretični f izik Werner Heisen- berg, 1901-1976, si je predstavljal, da elektroni ne obstajajo zdržema. Obstajajo samo, kadar jih kdo opazuje, ali bolje, kadar s čim součinkuje- jo.) Opazovalca moramo upoštevati pri vsakem opisu opazovanja. Rusko-ameriški fizik in koz- molog Andrej Dimitrijevič Linde (1948-) se je z Wheelerjem strinjal: »Vesolje in opazovalec sta par. Ne morem si predstavljati konsistentne teo- rije vesolja, ki ne bi upoštevala zavesti.« Wheeler je šel še dlje. Zasnoval je participatorno antro- pično načelo, ki zastavlja vprašanje: »Ali lahko svet obstaja, če ni zavesti, ki bi ga opazovala?« »Svet ne ‚obstaja tam zunaj‘ neodvisno od vseh dejanj opazovanja. V nekem čudnem smislu je participatorni svet.« »Ljudje nismo samo opa- zovalci. Ljudje smo udeleženci.« Ali kot je dejal danski f izik Niels Bohr (1885-1962): »V drami bivanja na tem svetu  smo vsi  igralci in gledalci hkrati.«  Nič ni čudnega, da je Wheeler od zna- nosti zahteval mnogo več: »Minula desetletja so nas naučila, da je fizika magično okno. Pokazala nam je iluzijo, ki se skriva za resničnostjo – in resničnost, ki obstaja za iluzijo. Njen okvir je neizmerno večji, kot smo si mislili. Nismo več zadovoljni s spoznanji le o delcih, ali poljih sil, ali geometriji, ali celo o prostoru in času. Od f izike danes zahtevamo razumevanje eksisten- ce same.« »Spet smo pri Platonu, Aristotelu in Parmenidu, ki so jih preganjala velika vprašanja: Kako je nastal svet? Kako smo nastali mi? Kako je nastalo nekaj? Na srečo imamo odgovor na ta vprašanja. To smo mi.« Nike Kranjc ima prav: »S strokovnega vidika niso bile storjene napake, pozabljeno pa je bilo na ljudi, ki se na Rožniku vsak dan sprehajajo.« In Nike Kranjc je hči svojega očeta, Marka Po- gačnika (1944-), kiparja in Unescovega umetnika za mir. Poljudna znanost je na neki način zna- nost prihodnosti. S pokojnim Tonetom Wraber- jem sva se veliko pogovarjala. Tone je dejal, da se v poljudni znanosti jezik zave samega sebe. Sam sem dodal: v poljudni znanosti se znanost zave sama sebe. In dodajam: se tudi mora … Tomaž Sajovic Besedilo je bilo prebrano na 89. rednem letnem občnem zboru Prirodoslovnega društva Slovenije 23. aprila 2024. »V drami bivanja na tem svetu  smo vsi  igralci in gledalci hkrati.«   (Niels Bohr) Proteus je revija za poljudno naravoslovje – z drugimi besedami, revija za poljudno podajanje znanstvenih spoznanj o naravi. Po takem samo po sebi umevnem prepričanju naj bi poljudna znanost bila zgolj »prepisovanje« iz znanstvene- ga jezika v jezik, ki je razumljiv (tudi) nestro- kovnjakom. Poljudna znanost naj bi za znanost opravljala torej »službo za odnose z javnostmi«. Potrebo po poljudni znanosti je rodila novoveška znanost v 17. stoletju. Medtem ko je Galilejeva izhodišča nove znanosti – »knjiga sveta je napi- sana v jeziku matematike« -, objavljena so bila v spisu Il Saggiatore (1623; spis je bil napisan v toskanščini), (še) lahko prebirala širša javnost, so Newtonova še v latinščini napisana Matematična načela naravoslovja  (Philosophiae naturalis prin- cipia mathematica) (1687) (že) bila nerazumljiva za večino bralcev (tudi izobraženih). Da bi spo- znanja lahko ljudje sploh poznali, jih je bilo tre- ba »prevajati« v poljudni jezik. llya Prigogine (1917-2000; belgijski f izikalni kemik rusko-judovskega izvora, Nobelov nagra- jenec za kemijo za leto 1977) in Isabelle Sten- gers (1949; belgijska f ilozofinja znanosti) sta v leta 1984 izdani knjigi Red iz kaosa: Človekov nov dialog z naravo (Order out of Chaos: Man‘s new dialogue with nature) »newtonovski« klasični novovešk i znanost i nameni la brezobzirno kritiko: »Znanost je začela uspešen dialog z naravo. Po drugi strani pa je bil prvi rezultat tega dialoga odkritje molčečega sveta. To je paradoks klasične znanosti. Ljudem je razkrila mrtvo, ravnodušno naravo, naravo, ki se obnaša kot avtomat, ki, ko je enkrat programiran, še naprej sledi pravilom, vpisanim v program. V tem smislu je dialog z naravo človeka osamil od narave, na- mesto da bi človeka naravi približal. Triumf člo- veškega razuma se je spremenil v žalostno res- nico. Zdelo se je, da je znanost razvrednotila vse, česar se je dotaknila.« (Poševni poudarki so moji.) Spoznanja Prigoginea in Isabelle Stengers pona- zarja lanska sečnja dreves na Rožniku v Ljublja- ni. Direktorica Gozdarskega inštituta Slovenije Nike Krajnc, sicer doktorica gozdarstva, je v intervjuju, objavljenem 2. aprila v Dnevnikovem Objektivu, izjavila: »Urbani gozd ima poseben status, saj je nanj navezanih veliko ljudi. Ne mo- remo le gozdarji argumentirano povedati, kako bi morali z gozdom gospodariti. Treba je upoš- tevati tudi ljudi in njihova čustva do dreves. S strokovnega vidika niso bile storjene napake, poza- bljeno pa je bilo na ljudi, ki se na Rožniku vsak dan sprehajajo. Pravilna pot bi bila izobraževanje ljudi, njihovo ozaveščanje in bolj obiskovalcem prilagoje- na dinamika sečnje [poševni poudarek je moj]. To pomeni manj intenzivno sečnjo, izvedbo nujnih del v manjšem obsegu, četudi so s tem povezani višji stroški in bi kdo rekel, da takšno ravnanje ni ekonomično. Mestna občina Ljubljana bi mo- rala več narediti pri ozaveščanju ljudi.« Izjava ni samo subtilna kritika sečnje dreves na Rožniku, ampak tudi gozdarske stroke/znanosti same. Nike Kranjc je prepričana, da Zavod za gozdove pri svoji strokovni/znanstveni odločitvi o sečnji dreves na Rožniku v postopku sicer ni storil nobene napake – stroka/znanost je torej imela prav -, »pozabljeno pa je bilo na ljudi, ki se na Rožniku vsak dan sprehajajo«. Ali kot je dejala 8. marca lani v intervjuju na Multimedij- skem centru RTV Slovenija z naslovom Ljudje se na drevesa čustveno navežemo: »Spregledali smo, da v bistvu ni pomembno le, ali so bili postopki pravilno izpeljani oziroma ali smo se strokovno pravilno odločili za posek, pomembna so tudi čustva [ljudi, ki obiskujejo Rožnik].« Kritiko gozdarske stroke/znanosti je treba bra- ti kot »vzorčno« kritiko »newtonovske« klasične znanosti (bodite pozorni, vsi spisi, tako Illyje Prigoginea Isabelle Stengers ter Nike Kranjc, so poljudnoznanstveni, vendar so kritični do znanosti). Človek je tako znanost ustvaril v 17. stoletju, paradoks pa je, da je sebe in naravo iz 246 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 247UvodnikTable of Contents Uvodnik in the field that are still relevant today. The gap that separa- tes classical natural sciences from humanities today is wide- ning, making the awareness of their common roots that much more important. The comprehensive approach to the study of nature as developed in the antiquity originated in the aware- ness that wonder (θαυμάζειν) was the source of knowledge, and the search for cause (αἰτία) its goal. Our sky Vera C. Rubin Observatory Mirko Kokole nje »izgnal«. Novoveški znanosti je pot filozof- sko tlakoval René Descartes (1596-1650) z zna- menitim stavkom, da je treba dvomiti o vsem. Prastaro človekovo zaupanje, da mu njegovi čuti posredujejo dejanskost in njegov razum resnico, se je sesulo v prah. Če želimo priti do spoznan- ja, moramo dejansko in resnično bivajoče zdaj popolnoma ločiti od pojava, od tega torej, kako se dejansko in resnično bivajoče »kaže« našim čutom in razumu. Po Descartesu je edina go- tovost, ki je ostala človeku, njegova lastna ek- sistenca, natančneje povedano, njegova zavest. V njej je človek razsnovil in razkrojil vso čut- no predmetnost sveta. Angleški matematik in f ilozof Alfred North Whitehead  (1861–1947) je upravičeno zapisal, da Descartesova metoda temelji na »neizrečeni predpostavki, da razum lahko spozna samo tisto, kar je proizvedel sam«. Njen spoznavni ideal je človekova iznajdba ma- tematika. Matematično spoznavanje, kot piše Hannah Arendt (1906-1975) v Viti activi, se ne ukvarja niti posredno s predmetnim niti ne po- trebuje »pomoči« čutov. Za zdrav človeški razum vodi Descartesov način spoznavanja neposredno v »sprevrnjeni svet«. Spoznavna miselna podlaga newtonovske no- voveške znanosti (ki jo sicer krasijo nesporni dosežki) je povzročila globoko bivanjsko krizo zahodnega človeka (Daisetsu Teitaro Suzuki, Erich Fromm: Zen budizem in psihoanaliza). Od Descartesa dalje je človek vse bolj ločeval misel od občutkov: samo misel je racionalna, občutki so iracionalni. Po Frommu zahodni človek ved- no težje čuti in izraža občutke. Hannah Arendt je bila prepričana, da novoveškega človeka tareta neverjetna izguba izkustva in boleča odtujitev sveta. Ljudje na svojih jutranjih sprehodih ne »opazijo« več rose na cvetovih, ker taka doživetja v sodobni »racionalistični« kulturi niso več »po- membna«. Zdaj lahko razumemo, zakaj je stro- ka/znanost pri svoji odločitvi za posek na Rož- niku »pozabila« na občutke njegovih obiskovalk in obiskovalcev, pa tudi, zakaj se jim jih ni zdelo vredno obveščati o razlogih za tak drastičen po- seg. Kot da znanost ni namenjena širši javnosti. Še več: znanstvenice in znanstveniki morajo pri svojem znanstvenem delu zatirati svoja občutja in religiozna, politična, filozofska, moralna, es- tetska in še kakšna prepričanja. Znameniti ameriški teoretični f izik John Ar- chibald Wheeler (1911-2008) je na podlagi  ra- ziskovanja nenavadnega kvantnega sveta imel popolnoma drugačne ideje. Prepričan je bil, da resničnost ustvarjajo opazovalci in da »noben pojav ni resnični pojav, dokler ga ne opazuje- mo«. (Nemški teoretični f izik Werner Heisen- berg, 1901-1976, si je predstavljal, da elektroni ne obstajajo zdržema. Obstajajo samo, kadar jih kdo opazuje, ali bolje, kadar s čim součinkuje- jo.) Opazovalca moramo upoštevati pri vsakem opisu opazovanja. Rusko-ameriški fizik in koz- molog Andrej Dimitrijevič Linde (1948-) se je z Wheelerjem strinjal: »Vesolje in opazovalec sta par. Ne morem si predstavljati konsistentne teo- rije vesolja, ki ne bi upoštevala zavesti.« Wheeler je šel še dlje. Zasnoval je participatorno antro- pično načelo, ki zastavlja vprašanje: »Ali lahko svet obstaja, če ni zavesti, ki bi ga opazovala?« »Svet ne ‚obstaja tam zunaj‘ neodvisno od vseh dejanj opazovanja. V nekem čudnem smislu je participatorni svet.« »Ljudje nismo samo opa- zovalci. Ljudje smo udeleženci.« Ali kot je dejal danski f izik Niels Bohr (1885-1962): »V drami bivanja na tem svetu  smo vsi  igralci in gledalci hkrati.«  Nič ni čudnega, da je Wheeler od zna- nosti zahteval mnogo več: »Minula desetletja so nas naučila, da je fizika magično okno. Pokazala nam je iluzijo, ki se skriva za resničnostjo – in resničnost, ki obstaja za iluzijo. Njen okvir je neizmerno večji, kot smo si mislili. Nismo več zadovoljni s spoznanji le o delcih, ali poljih sil, ali geometriji, ali celo o prostoru in času. Od f izike danes zahtevamo razumevanje eksisten- ce same.« »Spet smo pri Platonu, Aristotelu in Parmenidu, ki so jih preganjala velika vprašanja: Kako je nastal svet? Kako smo nastali mi? Kako je nastalo nekaj? Na srečo imamo odgovor na ta vprašanja. To smo mi.« Nike Kranjc ima prav: »S strokovnega vidika niso bile storjene napake, pozabljeno pa je bilo na ljudi, ki se na Rožniku vsak dan sprehajajo.« In Nike Kranjc je hči svojega očeta, Marka Po- gačnika (1944-), kiparja in Unescovega umetnika za mir. Poljudna znanost je na neki način zna- nost prihodnosti. S pokojnim Tonetom Wraber- jem sva se veliko pogovarjala. Tone je dejal, da se v poljudni znanosti jezik zave samega sebe. Sam sem dodal: v poljudni znanosti se znanost zave sama sebe. In dodajam: se tudi mora … Tomaž Sajovic Besedilo je bilo prebrano na 89. rednem letnem občnem zboru Prirodoslovnega društva Slovenije 23. aprila 2024. »V drami bivanja na tem svetu  smo vsi  igralci in gledalci hkrati.«   (Niels Bohr) Proteus je revija za poljudno naravoslovje – z drugimi besedami, revija za poljudno podajanje znanstvenih spoznanj o naravi. Po takem samo po sebi umevnem prepričanju naj bi poljudna znanost bila zgolj »prepisovanje« iz znanstvene- ga jezika v jezik, ki je razumljiv (tudi) nestro- kovnjakom. Poljudna znanost naj bi za znanost opravljala torej »službo za odnose z javnostmi«. Potrebo po poljudni znanosti je rodila novoveška znanost v 17. stoletju. Medtem ko je Galilejeva izhodišča nove znanosti – »knjiga sveta je napi- sana v jeziku matematike« -, objavljena so bila v spisu Il Saggiatore (1623; spis je bil napisan v toskanščini), (še) lahko prebirala širša javnost, so Newtonova še v latinščini napisana Matematična načela naravoslovja  (Philosophiae naturalis prin- cipia mathematica) (1687) (že) bila nerazumljiva za večino bralcev (tudi izobraženih). Da bi spo- znanja lahko ljudje sploh poznali, jih je bilo tre- ba »prevajati« v poljudni jezik. llya Prigogine (1917-2000; belgijski f izikalni kemik rusko-judovskega izvora, Nobelov nagra- jenec za kemijo za leto 1977) in Isabelle Sten- gers (1949; belgijska f ilozofinja znanosti) sta v leta 1984 izdani knjigi Red iz kaosa: Človekov nov dialog z naravo (Order out of Chaos: Man‘s new dialogue with nature) »newtonovski« klasični novovešk i znanost i nameni la brezobzirno kritiko: »Znanost je začela uspešen dialog z naravo. Po drugi strani pa je bil prvi rezultat tega dialoga odkritje molčečega sveta. To je paradoks klasične znanosti. Ljudem je razkrila mrtvo, ravnodušno naravo, naravo, ki se obnaša kot avtomat, ki, ko je enkrat programiran, še naprej sledi pravilom, vpisanim v program. V tem smislu je dialog z naravo človeka osamil od narave, na- mesto da bi človeka naravi približal. Triumf člo- veškega razuma se je spremenil v žalostno res- nico. Zdelo se je, da je znanost razvrednotila vse, česar se je dotaknila.« (Poševni poudarki so moji.) Spoznanja Prigoginea in Isabelle Stengers pona- zarja lanska sečnja dreves na Rožniku v Ljublja- ni. Direktorica Gozdarskega inštituta Slovenije Nike Krajnc, sicer doktorica gozdarstva, je v intervjuju, objavljenem 2. aprila v Dnevnikovem Objektivu, izjavila: »Urbani gozd ima poseben status, saj je nanj navezanih veliko ljudi. Ne mo- remo le gozdarji argumentirano povedati, kako bi morali z gozdom gospodariti. Treba je upoš- tevati tudi ljudi in njihova čustva do dreves. S strokovnega vidika niso bile storjene napake, poza- bljeno pa je bilo na ljudi, ki se na Rožniku vsak dan sprehajajo. Pravilna pot bi bila izobraževanje ljudi, njihovo ozaveščanje in bolj obiskovalcem prilagoje- na dinamika sečnje [poševni poudarek je moj]. To pomeni manj intenzivno sečnjo, izvedbo nujnih del v manjšem obsegu, četudi so s tem povezani višji stroški in bi kdo rekel, da takšno ravnanje ni ekonomično. Mestna občina Ljubljana bi mo- rala več narediti pri ozaveščanju ljudi.« Izjava ni samo subtilna kritika sečnje dreves na Rožniku, ampak tudi gozdarske stroke/znanosti same. Nike Kranjc je prepričana, da Zavod za gozdove pri svoji strokovni/znanstveni odločitvi o sečnji dreves na Rožniku v postopku sicer ni storil nobene napake – stroka/znanost je torej imela prav -, »pozabljeno pa je bilo na ljudi, ki se na Rožniku vsak dan sprehajajo«. Ali kot je dejala 8. marca lani v intervjuju na Multimedij- skem centru RTV Slovenija z naslovom Ljudje se na drevesa čustveno navežemo: »Spregledali smo, da v bistvu ni pomembno le, ali so bili postopki pravilno izpeljani oziroma ali smo se strokovno pravilno odločili za posek, pomembna so tudi čustva [ljudi, ki obiskujejo Rožnik].« Kritiko gozdarske stroke/znanosti je treba bra- ti kot »vzorčno« kritiko »newtonovske« klasične znanosti (bodite pozorni, vsi spisi, tako Illyje Prigoginea Isabelle Stengers ter Nike Kranjc, so poljudnoznanstveni, vendar so kritični do znanosti). Človek je tako znanost ustvaril v 17. stoletju, paradoks pa je, da je sebe in naravo iz