Za poduk in kratek čas. Črtice iz slovanskega bojišča v Aziji in Evropi. XIX. Velikanske so že zgube Turkov; brabii Rnsi so jim vlovili 40.000 vojakov, 1100 oficirjev, mnogo generalov, 750 kanonov, 3 velike trdnjave in na Donavu skoro vse železue ladije ali monitorje zskplenili ali uničili z vsem, kar je bilo na njib. Nedavno je eden zadnjib monitorjev turških na Donavu moral od rumunskib krogelj zadet preminoti v globokib valovib. Od Nikopolja, kder sta 2 njegovib tovarišev bila od Rusov zapleojena, zbežal je navzgor proti Vidinu. Tukaj si je varD0 zavetje odbral v dunavski strugi sredi med dvema otokoma, z trstjem gosto obrasčenima. Na otokn proti rumunskemu pobrežju še je monitorjev poveljnik dal napraviti močno baterijo in njej odkazal 500 mož za varstvo ; tako je nevarui monitor ve6 tednov mirno vedril, za niočne mačake pripet. Toda Rumuni so nevarnega strica brž izvohali in ga sklenoli nenadama uničiti. Ker navadni kanoni niso z krogljami monitorju mogli do živega, je obrist Goršan 3 velike možnarje, ki strašne bombe mečejo in granate, cel6 tiho spravil v noči od 18—19. nov. t. 1. na rumunsko pobrežje otoku, za katerim je bil monitor, ravno nasproti. Na otok je pa tudi prav opazno zinnznil major Majkan ter se ondi tako nastavil, da je opazoval monitorjevo gibanje in o tem svojim tovarišem znanienja dajai. V jutru 19. nov. bilo je vse pripravljeno; Turki niso ničesar nevaruega zaslutili, gosta megla je pokrivala vso podunavsko okolico. Proti 11. uri dopoldne se je megla vzdignila in sedaj začnejo Rumuni streljati. Pri tridesetem strelu so turski mornarji začeli iz monitorja bežati, ker so rumunske kroglje zmiraj bolj blizu železne ladije v vodo udarjale. Sicer je tudi turška baterija začela hudo streljati, kar pa Rumunov nikakor ni motilo. Osemdeseti strel je zadel prvi monitorja, eden in osetndeseti mu je pa raznesel desno stran tako, da ,je Toda curkoma v njega lila in ga kmalu potegnila na dno globokega Duaava. Slednji turški monitor na Dunavu viie Ruščuka je bil uničen. Mnogo slavnega že smo lani in letos poizTedeli o junaških Črnogorcib. Kot zvesti sinovi matere Slave smo se vitežkih činov njihovih neizmerno veselili, a treba je tudi, da si k srcu ženemo silno revščino iu bedo, katero ti janaki in jihovi Ijudje vsled 21etne vojske trpijo. Mnogo teh revežev sedaj gladnih blodi po gorab, kder 80 jim Sulejmanovi Turki požgali pohištva. Tropa otrok, ki so ostali brez strebe in zavetja, bosi in na pol nagi, potika se po skalovju, ter ne dobi ne hraue ne bivališča. Njibovi roditelji so mnogi ali ubiti bili v vojaki ali pa so umrli za vročnico. Na ta način so pomrle nekatere vasi do celega. A predstoječa zima z meteži in mrazom grozi pristaviti nove bede. Prej oblečene v sukno in opanke, zdaj le umazane cunje boino pokrivajo telo Crnogorkain. Uže je nad eno leto, kar se v Crnej gori ni nič sejalo in nič pripravljalo, da bi se napravila obleka iu obutev. Možje so vsi v vojski, a tudi ženske celi cas ne nehajo jim pomagati ter se zanimajo z bojnim življenjem, pustivši dnmače delo. Pooblaščenec ruskega društva, ki skrbi za bolue in raujene vojake v Črnej gori, piše, da od smrti, a samo od smrti, rešijo nesreeneže na račnn ruske vlade v nekaterih krajih postavljene žitnice. Stradalci imajo tii do štiri dni hoda, po ostrem kamenju, ob robovih gora, pod palečimi solnčnimi žaiki, ali v siluej plobi, da dobijo en meb kuruze. Caričin dar — 25.000 rubljev, je bil razdeljen le med najbolj ubožne družine, in se je porabil za najvefijo potrebo — za živež. Vse, kar ee je pripeljalo iz Rusije v prošlem letu, platno, perilo in obleka, vse je uže sama capa, a novega se ne dobi ničesar. 100.000 beguncev iz Hercegovine, Bosne in zdaj iz Zete, dela le še strasnejšo revščino Črnogorcev, ki so jih »prejeli v svoja borna prebivaliiča. Mestno starešinstvo cetinjsko je v resnici v zadregi, s čim bi preživelo in v kaj bi odelo nesrečne. Res, da je denes en del Hercegovine osvobojen, in da bi se tnnogi begunci mogli zopet vrniti domov, a kaj naj počnejo tam? Hiše so jim požgane in razgrebene, živino so pa odgnali Turki. Ostalo so na mestu samo razvaline, pepelišča in tu pa tam še strlijo — vislice . . . Društvo, ki skrbi za bolne in tanjene, in cetinjsko starešinstvo se tedaj zopet obračata z milo prošnjo do vseh, ki imajo čloreška čuvstva, ki morejo kaj podeliti stradalcem, če tudi le malo žrtvo, da naj se jih nsmilijo. nNe prosimo vas", tako pravijo Rusom, nuovega platna in sukna, ker to sami poti ebnjete za svojo vojsko, a blagovolite nam poslati stare, ponošeue obleke, ali najbolj proste tkanine in odeje". Morebiti tudi kateremu Slovencu gane srce ta mili klic na pomoč, da se usmili najhrabrejiega, a sedaj bednega bratskega uaroda, borečega se za krst častni i svobodo zlatno. Siuešničar 50. Cigan soldat v boji bio. Enkrat od velkoga štrelauja oeli šereg (mnogo vojakov) v beg spadne; da se uislite, ka cigan nej tatu osto. Gda biži, čtlje prošnjo ednoga raujenoga: ne nebaj me ttt, pajdaš, vzemi uie na hrbet, nogo 80 mi odstrelili, ne pUsti me ttl". No bodi, pravi cigan, vzeme ga ua brbet in biži ž njim dale. V tom bežaji edna krugla tomi ranjenomi glavo odnese. To je cigan ne varo (ni zapazil) i gda ta pride, gde so ranjene zvežttvali, pravi vračiteli: eti tttdi jeste eden, naj ga zavežejo! nKaj mo na njem vezo? — pita vrafiteo — vem glavo nia odstreljeno". Cigan se ČUdiva. No viš, kak me te buncvut vkano, meni je to zlago, ka so njemi nogo ostrelili. Prijatel (prekmurski) štev. 17.