573
Viljem Osvajalec
Janez Menart
Sred cerkve kloštra v Caenu skopan je v tleh nov grob. Orjaško truplo čaka na milostni pokop. Kje krona je, kje krsta, kje vsaj mrtvaški prt? Kdaj konec bo ponižanj, ki jih prinaša smrt? — Zdaj se zlati september. Še marca bil je zdrav. »Naj veličanstvo shujša . . .« zdravnik nasvet je dal. Res bil je kakor medved, ki bi pogoltnil sod, pa legel je in stradal in ječal: »O, my God!«
A Filip, kralj francoski, ves dvor je spravil v smeh,
ko je v Parizu bleknil o čudnih postnih dneh:
»Vexin od mene terja, že leto dni grozi;
ma foi, ta kralj angleški pa dolgo ne rodi!« —
»O, ti pariški gobec, pokažem ti, kaj znam!
Za porod se zahvalil bom v cerkvi Notre-Dame!«
Janez Menart
Udaril je čez mejo: na tisoče kopit
med kriki zameudralo je v polja zrelih žit.
Pod žagami je padel poslednji sadni vrt,
z valovi izruvali so milijone trt,
kjerkoli šla je vojska, je rila smrtno gaz,
ognjeni plaz požiral je polje, hrib in vas.
A ko v zažganem Mantu, poln maščevalne sle,
je poplesaval s konjem in vpil:  »Bij, kolji pse!«
pod njim je serec v skoku kopitnil v živ pepel,
se splašil, vzpel in s sedlom v tolst trebuh ga zadel.
Šest tednov je v Ruenu, zaprt, v siv samostan, umiral, vsak dan slabši in vsak dan bolj bolan. On, ki je v pol stoletja prejezdil tisoč cest, on, ki je z mečem trkal na vrata stotih mest, ki se k angleški kroni prebil je cel in čil skoz gozd osti in mlatov in kavljev in rezil, on je obležal v kamri negiben kot mrlič, ker ga je v trebuh dregnil top sedelni glavič.
Šest tednov se je mučil, crkaval kakor pes in vsako noč v njem rasla sta slaba vest in kes. V Mant je poslal denarja, naj cerkve spet zgrade, vsem ječam dal ukaze, da vklenjence spuste; poslal zlata je kloštrom, izropanim nekoč, in starčkom in sirotam zapisal je pomoč — a trebuh je zatekal, kot da sploh ni Boga, kot živ dokaz da z Bogom se vadljati ne da.
S poslednjimi napori med troje je sinov
razdelil krono, zemlje, denar in blagoslov.
Še s toplimi pečati so se vsak v svojo stran
razpfhnili sinovi in dvor kot jata vran.
Ob njem, že nič več kralju, so še poslednjo noč
ostali le menihi, spokojno žebrajoč,
in z njimi, med zdravniki, kak vitez, kak opat,
kak zvest vazal — pa straže in dvorna služinčad.
Ko se na ogledalce nič več nabral ni dah, je vse molilce v hipu razgnal bolesten strah. Ko so oči ob svitu dobile lesk steklen,
574
Viljem Osvajalec
odšli so vsi. Strežaji pa vrgli se na plen.
Pobrali so orožje, posodje, konje, pse.
raznesli so pohištvo, zavese, okna . . . Vse.
Za njimi je na podu ostal samo mrtvak:
v smeteh, z ogromnim vampom, negiben, žolt in nag.
Tam ležal je in čakal ves dan na kak ukrep: kdo, kje naj ga pokoplje, kdo plačal bo pogreb. Vsi so se vdrli v zemljo. Le star, ubog baron posegel zanj je v mošnjo za čast in božji Ion. Oblekel je mrliča in ga prepeljal v Caen, kot nadškof je odločil, da lam bo pokopan . . . Zdaj je tu v cerkvi kloxfra, brez krste v strop zazrt, pred koncem vseh ponižanj, ki jih prinaša smrt.
2e maša je končana, že k truplu gre opat, že mizerere bere in križa zadnjikrat. . . »Počakajte, pogrebci!« po cerkvi jekne vzklik, »ta grob leži na mojem, vse tod sem jaz lastnik! Ta mož, ki zdaj je mrtev, je ves ta svet svoj dan mi vzel s surovo silo in zgradil samostan. Dokler mi kdo ne plača, kar gre mi za ta svet, ne dam, da tat vanj leže, in grob naj bo preklet!«
Opat nadškofa gleda, nadškof je negotov, a mož pozove priče, da svet je res njegov. In glej, že zbarantajo nad truplom dober kup: za grob tri livre dajo, za drugo koš obljub. Opat da znak. Menihi ponesejo nad grob orjaško truplo kralja in ga spuste v pokop. A grob je ozek, kratek in truplo vanj ne gre, pa eden izmed bratov nanj z nogo se upre.
Tedajci truplo poči in brizgne gnojen smrad, da stiskata nosove še nadškof in opat. Ljudje beže iz cerkve, pogrebci v grob maše s petami gnilo truplo in pesek nanj vale. Koristom glas zastaja, requiescat onemi, na lutnji zadnja struna zgubljeno odzveni. Menih naspe kadila, da ves obda se z njim, da dim prekrije truplo, da vse utone v dim.
575
576                                                                                                                         Janez Menart
Tako je bil umrl, tako je šel s sveta
kralj Viljem Osvajalec. Naj Bog mu pokoj da!
To kroniko resnično iz že minulih let,
ki nas uči zemljane, kako je ničen svet,
sem slišal in zapisal jaz, Orderik Vital,
v tem letu tisoč stotem, ko s severnih obal
me pota so privedla v pobožni samostan
z imenom Sveti Štefan v normanskem mestu Caen.
Pojasnila:
Viljem Osvajalec (1027—1087) je bil vojvoda Normandije. Z raznimi spletkami je skušal priti na angleški prestol, do katerega ni imel nobene legalne pravice. Ker mu to ni uspelo, je leta 1066 zbral maloštevilno vojsko, prekoračil Rokavski preliv in v bitki pri Hastingsu premagal in ubil angleškega kralja Harolda, nato pa sam postal kralj in vladal vse do smrti, ki ga je doletela v Normandiji, tako kot opisuje pesem.
Caen — izg. Kan. / O, my God! — o, moj bog; kralj je seveda govoril francosko, ampak zaradi boljše oznake v pesmi lahko domnevamo, da se ga je v dvajsetih letih vladanja prijela tudi kakšna beseda njegovih novih podložnikov. / Vcxin — sporno mejno ozemlje v Normandiji, glavno mesto Mantes. / Ma foi! — pri moji veri! / za porod se zahvalil itd. — navada je bila, da se je mati po porodu šla zahvalit v cerkev devici Mariji. / Orderic Vital — (1075—1142) francoski zgodovinar, rojen v Angliji, ki je napisal delo Historia ecclesiastica, v kateri podaja tudi zgodovino Normandije. / samostan z imenom Sveti Štefan — je ustanovil Viljem Osvajalec in bil pri njegovi posvetitvi 13. septembra 1077. Pokopan pa je bil v njem skoraj do dneva točno deset let zatem, ko so ga tja pripeljali iz nekega samostana v Ruenu, kjer je umrl 10. septembra 1087.