273
Ozir po domovini.
Rodik in pa Ajdovščina nad Rod ikoni.
Zapustivši ukatvornih modric tiho bivališče se podam čez goli Kras in bogati Terst ogledat nekoliko kraje, kamor me prihodnost kliče. Nisem sicer imel namena, kake čertice o tem občinstvu podati; pa ker sem naletel na reči pomina vredne, kterih še nihče ni omenil, — saj kolikor je meni znano — ne morem drugače. Pa tudi ne mislim obširnega krajopisa podati, ampak le omeniti lege vasi, in potem povedati, kaj me je nagnilo, da pišem te verstice.
Štiri ure hoda od Tersta proti jutru leži Rodik v znožji z bukovjem gosto obrašenega hriba in polnega merzlih virov. Polje se prostera pod vasjo čez majhno planjavico do kamnitih gričev, ki zaperajo vasi razgled po teržaškem morji. Proti jugu je dolina odperta do Reške ceste; proti severju pa se niža in niža do bregov Reke, ki jo požirajo škocijanske pečine. Hiše Rodičanov so priproste, kakoršne so sploh kraških kmetov. Sred vasi imajo farno cerkev, primerna bolj ubožnemu stanu faranov. Pomina vredni pa so trije marmornati oltarji; prižnica tudi iz marmorja, je res lepo delo. Trije zvonovi niso sicer veliki, pa tako umetno ubrani, da je milo poslušati tako soglasje. Vsi napisi, kar se jih vidi v cerkvi in zvunaj, pričajo, da je cerkev malo čez dvesto let stara. Samo na nekem pri zidu na tleh ležečem kamnu, ki je kedaj menda milodarnico nosil, se bere letnica 1588. Na pokopališču sem vidil kosti treh možakov;; pravim možakov, ker tolikih še nisem nikoli vidil. Skopat jih je neki kmet izpod kamnja, ki si je njivo trebil. Čudno je, kako so mogli trije velikani tam pokopani biti in kdaj! Njivam tistim pravijo ^krivice". Zakaj neki krivice. ker krive niso, temuč lepo ravne? Morda je bila tam ob beneških ali turških vojskah kaka kervava bitva, po kteri so njive imenovali, in od kodar so še tiste kosti pod kamnjem ležale.
Pa ozrimo se na hrib, v kterega večernem znožji Rodik leži. Iz vasi zapaziš tri verhe, kterih vsak svojo imenitost nosi. Severni najnižji se imenuje Tabor. Na njem se še poznajo razvaline stolpa, v kterem so se menda Rodičani Turkom branili.
S Tabra se gre proti jutrojugu na Ajdovščino, najvišji in najprostorniši verh. Začudil sem se, ko gor pridši tak prostor vidim. Rodičani pripovedujejo, da je bilo na tem verhu nekdaj ajdovsko mesto, ktero so sovražniki raz-djali in Ajde pomorili. Da ni vse to prazna pravlica, se lahkoj prepriča, kdor vidi ;?mirišče", kakor Rodičani razvaline imenujejo. Kmet, ki je mene in častitega g. A. Martinčiča, duhovnega pomočnika v Rodiku, na Ajdovščino spremil, nama je nekdanje mesto popisoval, kakor bi ga bil z lastnimi očmi vidil. Tu so bile velike vrata, pravi, ko naji pripelje do mirišča na južni strani verna. Potem naji vodi po oklepu, kterega razvaline pričajo, kako jako zavarovano je bilo mesto. Kakih petsto korakov dalječ od velikih vrat pridemo do kota, kjer se oklep bolj proti severju zavije; tu nama kmet kaže lego kovačije in spriča resničnost svoje povesti z žlindro, ktere se obilo najde znotraj in zvunaj oklepa. Na severnem koncu, velikim vratam ravno nasproti, je stal velik stolp, kolikor se iz razvalin razvidi. Manji vrata so menda deržale na levi strani stolpa po robu na Tabor; druge pa pred kovačijo proti jutru, kjer so Ajdje, po pripovesti kmetovi, po zmernih rebrih polje in nograde imeli. Večerna stran ni bila menda s tako debelim zidom zavarovana, ker razvaline so veliko manje; pa tudi ni bilo treba, ker hrib je tam zlo sterm. Skoraj sred mirišča nama je kmet pokazal mesto, kje da je podzemeljski hram. Ce se o mokrotnem vremenu po tistem prostoru malo poskoči, pravi, šošnja, kakor da bi po kakem obočju skakal.
Mesto je bilo podolgasto okroglo od juga proti severju, v ktero stran je tudi vstajalo, tako, da je omenjeni stolp na najvišjih tleh stal. Obsegalo je vsaj toliko prostora, kolikor v Ljubljani predmestje Gradiše.
274
Kodar je zid stal, raste zdaj leskovina , hrastje, berst, javorje in drugo drevje in germovje; po strebljenih prostorih pa lepo pično seno, kterega dva Hodičana po sedem in več voz nakosita.
Premetovali in pregledovali smo kamenje na več krajih, pa druzega nismo najdii, razun kosa kolone, menda velikih, ki tam je ležal; in pa kos druzega kamna ravno tam, ki je nekdaj napis nosil. Na eni strani tega odlomka se bere še čerka, menda rimska trojka, na drugi pa dvojka. Kmet je pravil, da so že večkrat trebači stari denar najdii v kertinah, pa kdo bi še kaj tacega imel, ni vedil. Drug kmet, ki sem v vasi ž njim govoril o Ajdovščini, mi je enake reči pripovedoval in na zadnje še pristavil: „Imam še teslo, ktero sem si naredil iz sekirice na mirišču najdene. Reže kot ogenj; stari so mogli pravo jeklo imeti; zdaj se ga ne dobi tacega". Popisal pa mi je najdeno se-kerico, da sem si sulico mislil.
Častiti gospod A. Martinčič meni, da je deržala cesta iz Pole na Krajnsko skozi to mesto, ktera se menda še pozna po robu nad brezovsko dolino do velikih vrat Ajdovščine in od ondot po rebri na jutro-polnočno stran čez Vatovlje. Ko bi se v starinoznaustvu zveden mož pri kaki priložnosti na rodiško Ajdovščino ozerl, zagotovljam, da bi se ne vemil brez uspeha. Kdo bi dvomil, da so v mirišču pokopani kaki napisi, star denar ali orodje, kar so vse kmetje že po verhu in v kertinah najdii? Rodik se v latinskem Virundictes piše; ali bi ne moglo to ime s starim mestom v kaki zvezi biti?
Pri tej priložnosti moram tudi najdenih denarjev omeniti. Pred kakimi petimi leti je Rodičanka po stermi rebri nad vasjo derva utekla, kar za njo nekaj zarožlja; ko se ozre, vidi pri korenini terhljenega štora lonček denarja. Še prej je druga Rodičanka tudi lonček denarja najdla tik vira prec nad vasjo, kamor je bila po vode šla. Obe ste mislile, da je starina, ki nima nobene cene; zato so ga otroci trosili, kodar so hotli; le nekaj še ostalega so pokupili teržaški gospodje.
Z Ajdovščine se gre proti jugu nekoliko navzdol na tretji verh na ?5Jezero". Rodičani pripovedujejo, da je na tem verhu nekdaj jezero stalo, iz kterega se je poleti gosta megla valila, iz ktere je bila vselej toča, kadar se je zmešala z meglo ustajočo iz enacega jezera na večernih gričih. Hodili so nekdaj iz Brezovice na Jezero s procesijo jezero biagoslovljat. Nekteri pravijo, da zavolj omenjene megle, drugi pa zato, da bi se jezero ne razlilo s hriba po polji. Bodi si kar hoče; da ni prazna pravlica, priča brezovški katapan iz osemnajstega stoletja, v kterem se bere: „habet jus paludem benedicendi", paludem pa imenuje tisto jezero. Kos kamna, pri kterem je bil blagoslov, se še vidi in na njem spodnji del rimskega križa vsekan. Spremljevavec je pravil, da še celi kamen pomni; pa kam so ga ljudje pripravili, se ne ve. Se ve da, ložej se verjame, da je bila tam le velika lokev, v kteri so blago napajali. Zdaj je vode malo v jezeru; raste pa po njem gosto bičje. Častiti gosp. A. Martinčič je nasadil letošnjo spomlad s svojimi šolarji čez dvesto jančjih in verbjih sadičev po njem, ki so se skoraj vsi prijeli. Ce je že lepa reč, da je prazni prostor zasajen, je še toliko lepši, da je marljivi gospod mladino sadit peljal. Tako se zasaja v mladih sercih marljivost, tako se vadijo mlade roke pridnosti; ne pa samo z golo besedo, ki gre, kakor pravijo, pri enem ušesu notri, pri drugem pa vun.
Ker že o tem govorim, naj mi bo dovoljeno povedati, kaj se v Rodiku za pogojzdenje Krasa stori. Po prizadevanji visokočastitega rodiškega gospod fajmoštra si so napravili Rodičani lepo drevesnico, v kteri murvino in drugo mladevje zeleni, da ga je veselje gledati. Zasadili so že lep del pustin z mnogoverstnim drevjem, sosebno plodnim. Tabor, ki je dozdaj gol bil, so obsejali s kostanjem. Se ve, da je letošnja suša veliko sadičev in semena zaterla, pa ne serčnosti
in delavnosti. Namerjajo spet več mernikov orehov in kostanja posaditi. Ko bi vse kraške in istrijanske fare tako unete duhovne imele za pospešnost blagostanja faranov, v malo letih   bi se spremenile  sive pustine v zelene gaje.
¦L