Zabava in pouk. Toplota zemlje v znotranjem. Ako si mislimo, da je zemlja v znotranjem ognjeno-tekoča, in da jo (žarjavico) terda kamenita skorja obdaja, vprašajmo naj popred, od kodi je ta skorija, ali nastaja še neprenehoma, in ali se bode še kedaj stopila ? Kar si moremo domišljevati temeljitega o tem, je to: Nekdaj, gotovo pred mnogimi miljoni leti, je bila toplota zemlje tolika, da se je to kamenje topilo in cela zemlja je bila tekoča ognjena krogla. Ker se je pa toplota izgubljevala v svetski prostor, ohladila se je zunanja plast, sterdila in s časom spremenila v debelo skorijo, ki sedaj jedro oklepa. Da bi toplota v sredi zemlje kedaj tako narastla, da bi se kainenita odeja morala zopet stopiti, tega se ne moremo nadejati. Zemlja izgublja marveč vsaki dan obilo toplote. S plinovi, ki puhte na posameznih krajih iz zemlje, odhaja toplina, in zemlja se hladi. Izvirajoči vrelci odtegujejo ji v eno mer toplote, in ognjeniki ravno tako. Toraj bi bilo prej mogoče, da zenilja omerzne, nego da zopet vzplamti. A tudi temu je težko priterditi. Kdor sicer še nikdar ni čul nič o kemiji, a je katerikrat vidil, da merzlo vitriolovo olje (503 - žveplena kislina) v merzlo vodo vlito naredi prav vročo zmes, ta bode tudi priznati moral, da se toplina po kemijskej poti vzbuja. To je tudi v vsakem slučaju gotovo, kadar toploto po umetnej poti narejamo. Vsak si tedaj lahko misli, da se more znotraj zemlje vsled kemijskih pretvorb vzbujati toliko toplote, kolikor jo je potreba, da se nadomestuje tista, ki jo vsaki dan zemlja iz sebe oddaja. Nasprotno pa ni dvomiti, da je za ohranitev zemlje potrebno, ka neprenehoma iz sebe daje toploto, ki jo v sebi v preobilni meri rodi. Iu kadar se zemlja odpre ter skozi ognjenike bluje velika plamena ia žarjavico, ni to nevarno znamenje pogina, temuč svedoči, da je zemlji obstanek zagotovljen. Po onih potih odhaja siloma toplina, ki bi bila v stanu, zemljino skorijo pogubno razgnati, ako bi se je preveč nabralo. Vsak parni kotel ima zaklopnico, katero na obeh koncih obteženi vod odpira in zapira. Kadar je sopara premočna, odpre se zaklopnica, in nepotrebna sopara odhaja skozi luknjo. Dokler se zaklopnica ne pokvari, sopara kotla ne more razgnati. Nespametno je, ako se nevednež blizo parostroja boji stati, kadar vidijo soparo sikati in peršeti, ter uhajati iz stroja, ki ga ima preobilo v sebi. Blizo parostroja more nevarno biti le takrat, kadar iz zaklopnice sopara ne odhaja in ako je morebiti zaperta. Zato se imenuje po pravici ta naprava nzaklopnica varovalka". Tako imenuje Aleksander pl. Humboldt tudi ognjenike »varovalne zaklopnice" zemlje. Dokler so vulkani še živi, ni bati se silnega razdjanja zemeljske odeje, kadar bi pa ugasnili, potem bi se bilo bati, da se razpoči. *) Da bi zemlja v svojem znotranjem ne več, ne manj toplote ne rodila, kakor jo izgublja po ohlajenji, po ognjenikih in toplicah, in da bi bila vedno določena stopinja toplote v zemlji, ki bi ostala jednaka na veke ali se vedno jednačila vsled izžarivanja, tega si ne upamo terditi, temuč si to le domišljujemo, to je le znanstveno dozdevanje. Sicer pa je moč, temu tudi dokazov navesti, da sc v zadnjih dveh tisoč letih zemlji toplina znatno ni pomnožila, niti zmanjšala. Zaano je, da toplota vse reči razteguje a mraz jih kerči. Ko bi se bila zemlja v dveh tisuč letih znotraj bolj razžarila, bila bi tudi sedaj večjega obsega; ako bi se bila ohladila, postala bi bila manjša. — Obseg zemlje se do sedaj še ni zmeril tako na tenko, da bi se moglo terditi: »Zemlja svojega obsega ne spreminja". V starih časih je bilo to še manj mogoče, zato se z merjenjem direktno ne da določiti, da-li se zemlja vekša ali manjša? Da je pa obseg zemlji isti ostal, kakoršen je bil pred dvema tisuč leti, nas popolno preveri drug dokaz, iz katerega nedvomno sklepamo, da se topliua v zemeljnem središči od vseh dob kar nič ni spremenila. Dokaz o nespremenjeni velikosti zeralje je pa ta: Matematično je zaterjeno, da se obla verteča okoli svoje osi počasneje začne sukati, ako veča postane, in hitreje, ako se zmanjša. In zemlja je taka kroglja, ki se vsaki dan enkrat krog svoje osi zasuče. Astroaomiška opazevanja za časa slavnega gerškega prirodoslovca Hiparh-a nam prav na tenko dokazujejo, da se od istega časa ne za las Viooo *) Geologi novejših časov so popustili misel, da so ognjeniki v neposredni zvezi z žarečim jedrom zcmeljskim in da bi varovali zemljo razdjanja. Vendar ni moč nadomestiti prejšno Huuiboldove teorije o bistvu ognjenikov s kako drugo ver- jetnejšo, zato smo se deržali v tcm sestavku starejih, še vedao veljavnih načelov iu zadostuje naj ta opombica v pojasnilo. Pis. sekunde ni dan podaljšal, niti skrajšal, rekši, da se zemlja sedaj okolu svoje osi ravno tako hitro suče, kakor pred 2000 leti. *) Obseg zeralji je moral tedaj ostati jednak 'in toplota se ji od takrat ni spremenila. — Popolno je toraj opravičena misel, da ima zemlja v svojem notranjem posebno toplino, ki se vsaj sedaj nič več ne izpreminja, — da se vsled kemijskih pretvorb v nji toplina nareja, a ta, kar je je preveč, zopet po izžarivanji izgublja. To pojednačenje je uzrok vedno delujočemu, a nikdar spremenljivemu skupnemu obstanku, kar je znamenje notranjemu življenju, ki se razodeva s tem, da živo telo svoje natvore in svojega bistva poleg vedne notranje premembe vendar ne izpremeni, ker vedno toliko oddaje, kolikor na silah ali lastnostih zopet v sebi na novo pridobiva.  *) Naj omenimo pri tej priliki važne znajdbe francoskega matematikarja Delaunay-a, dasiravno je znajdba še predmet daljne preiskave, ter se v tem ne more nič določenega povedati. Ta učenjak je namreč našel, da se zemlja po preteku 2000 let, — za to dobo so znana astronomska opazovanja — nekaj bolj počasi suče mimo takrat. Razloček v dolgosti dneva današnjega in onega pred 2000 leti je 'Ao.ooo sekuude. To zakasnenje pa ni zakrivila zemlja sama s tem, da bi bila kaj večja postala, temuč luna, kar je tudi Dclaunay dokazal; oseka in plima namreč zavira nekoliko zemeljno sukanje, ker vedno v nasprotno mer tišči.