Nekje v Halozah se je zgodil naslednji slučaj: Neka viničarka je svojo gospodo pravočasno vprašala, aii ostane še naprej v njihovi službi, ali pa naj že v jeseni pusti prostor drugemu viničarju. Ker ni bilo vzroka za odpoved, so se brez fiadaljnega sporazumeli, da ostane. To v zakonitem času pi_ed 15. avgustom 1932. Potem pb koncu trgatve pa je dobila viničarka naenkrat službeno odpoved in knjižico z zahtevo izselitve. Viničarka ni smatrala te nenadne odpovedi kot resne in ker se ni zavedala nobene krivde, se nikamor ni se.ila. Ta njena zavest, da jo Š6iti viničarski red in da se z viničarji pač ne sme tako samovoljno postopati, je povzročila pri njeni gospodi še trdejše posledice. Družini te viničarke so naenkrat odpovedali vsako delo in nji s tem odvzeli še bori aslužek. Geprav je že nastopila med tem zima, so drva bila takoj odtegnjena. Ko je viničarka z vsem tem začufcila, da začenja postajati njeno stališče ogroženo in nevzdržno, se je obrnila za pomofi k »Strokovni zvezi viničarjev« v Ljutomer. Ta je lakoj izvršila pismeno posredovanje z vljudnim pojasnilom, da sedanji viničarski red nikakor ne dovoljuje redne službene odpovedi po 15. avgustu, torej ne po trgatvi in ne po Svečnici, ali kiaj bi se to delodajalcu zdelo. Za predčasno odpoved pa mora biti prestopek težje narave. Tako odpoved pa mora odobriti najprej viničarska komisija, polem šele ima gospodar pravico jo izreči viničarju. Dotičai gospodi pa se je najbrž to vse skupaj zdelo preinalenkostno. Moral je aato priti še predlog za viničarsko komisijo, katere se od strani gospode ni nihče udeležil. Od tega časa je postajal položaj za viničarkino družino vedno boij težaven. Vsak dan so nji po hlapcih grozili z deložacijo. Kljub temu pa se viničarka ni odselila. _»ekega dne pa se pripelje hlapec z vozom in štirje z njim ter so naiožili in odpeljali vse seno, kav ga je bilo pri viničariji. Kravico in tele, edino premoženje, je morala viničarka takoj spra^ viti v stran, ker ni imela nobene krme. 0 tej stvari bo sedaj razpravljala sodnija.