Za poduk in kratek čas. Zlatoinešnik sv. oče Leon XIII. in slov. rimski romarji. (Dalje.) Ako človek večer ae opravi, kar bi moral, potem mu drugo jutro ua vse straai eas teaao hodi. Zato toto jutro tudi jaz aikdar niaem mogel opraviti, ia moji tovarai so že jezai pred vrati stali ia na-me čakali ter pošto za pošto po me gori v izbo pošiljali. Ko |sledaji8 veadar atopiai med aje aa ulico, ao me kar nabadali s svojimi očmi, ia aajbujši med ajimi me tudi z jezikom precej ojatro mabne. Jaz pa sem obmolkail. Ia ker morata vedao dva biti, če ae boeeta kregati, je aledajič tudi tovariš molčal. Ko ae vaedemo aa voz, smo si bili zopet že dobri prijatelji. Dobre pol ure vožaje aa južai straai meata stoji cerkvica aa tistem meatu, kjer sta av. apoatola Peter in Pavel vzela slovo za toti avet, in od koder so ju potem vlekli v amrt — vsakega aa drugi kraj —, sv. Petra aa brib Jaaikul, da ga križajo, a sv. Pavla doli v močviruato doliao, da ga ob glavo deaejo. Na grobu sv. Pavla stoji druga glavaa rimaka cerkev — prekraaaa bazilika. Ko sem zuaaj gledal zidovje, ai se mi se saajalo, da bi bila to slavna cerkev sv. Pavla, o kateri sem že toliko slišal. Toda kako strmijo moje oči, ko vstopim. Precej mi pridejo aa misel beaede sv. pisma: Vse veličastvo kraljeve bčerije od zaotraj. Sijajai lesk ia blišč mi je kar oči jemal. Četvero vrat ogromnih stebrov iz vglaje- nega svetlega zrnjaka deli cerkev v pet ladij. Na koacu sredaje ladije sred cerkve je čudao ]ep glavai altar, pod katerim je rakev, kjer pooiva truplo sv. Pavlarazvea glave. Tukaj pomolimo s sv. apoatolom: Nič nas ae bode več ločilo od ljubezni našega Gospoda Jezusa Kristusa. Pred altarjem med prvima stebroma stoji na desai strani iz karana izsekana velikaaska podoba sv. Petra, a aa levi podoba sv. Pavla. Sv. Pavel drži v roki kajigo. Bil aem radovedea, kaj je v knjigo zapiaal. fcštopim tedaj za podobo ter jej radoveduo gledam črez ramo v kajigo. Napis je: List do Rimljaaov, — ia potem so še štiri besede zapiaaae, za<-etek namreč ovega lista: Pavel, hlapec Jezusa Kristusa. To je res prelep aaalov, ia kako poaosen je av. Pavel, da je hlapec Gospodov. To ai prazea naalov; sv. Pavel ve, da mu bo ta naslov priaesel preveselo vest: Pridi zvesti blapec! Nekateri pa za praznimi naslovi lovijo, ia se kujajo ter budo držijo, če jih ne dobijo. Precej se vruem aa grob in molim, naj me ljubi Bog sprejme, če prav za zadajega svojega — blapca. Tla ia vse steae ao krite z marmornatimi ploščami, ki se tako svetijo, da se vidiš v ajih, kakor bi v zrcalo gledal. Toda veliko ia vae mar ne srnea okoli gledati, da ti aoge ne spodrsaejo aa pregladkih tleh Nad stebri so po vrsti podobe vseb sv. očetov. Za šestaajst papežev bi še bilo prostora; šestnajst okvirov še je aamree praznib. Skozi sto ia več malaaib okea sije luč v svete proatore. Cerkva še je celo nova; rajai papež Pij so jo še le leta 1854 posvetili. Stara je namreč 1. 1823 po aeareči pogorela. Meato, aa katerem je bil sv. Pavel ok glavo djaa, je od njegove bazilike na jug še pol ure daleč. Na tistem torišci stoji zdaj cerkev, ki se zove av. Pavel pri treh atudencih, ker je aeki glava apoatola, ko jo je rabelj odsekal, na zemlji trikrat odskočila, ia ker je tana, kjer se je zemlje dotekaila, začelo izvirati troje studeacev, ki še zdaj točijo. Tudi mi amo iz teb studeacev pili, daj Bog, da bi se dobrega duha sv. apostola bili napili! Steber, aa katerega je sv. Pavel položil svojo glavo, smo pobožao poljubljali. Ves toti kraj je bil že od nekdaj okužen iu jako aezdrav. Mrzlica je vsakega vzela, kateri se je tukaj nastaail. Tudi menihov trapiatov je smrt prvo leto 35 pobrala, ko so ae ondi naaelili, kakor aam je menih — Sloveaec pripovedal. Toda meaibi so bili vstrajni naaelniki: mrzlica ae je morala preseliti, a trapisti so ostali. Nezdrave prostore so zasadili z aeko aorto dreves, ki se zove kruhov les, ia so ž njim posušili kraj. Drevo ima aamreč v sebi moč, aa vleče mokroto na se. Isto drevo ima debelomastno listje, iz katerega menihi pridelujejo žgaaje, ki se je pokazalo zagotovo zdravilo zoper mrzlico tiatega kraja. Hudobai svet sicerpravi, da ima to mrtva roka, kar cerkva ali kar samostaa glešta, t. j. da to aikomur ai aa hasek. Veadar so tukaj in ae marsikje meaibi včiaili, česar pred ajimi aikdo ai mogel izvrŠiti. Zdaj je tam raj, kjer je bil pred zapuščea kraj. Kje so tedaj mrtvaki? (Dalje prih.) Smešnica 29. Trgovec sreča čevljarja ter ga vpraša: ,,Kaj pa je z vama, s teboj in tvojim sosedom ? človek vaju nič ae vidi več skupaj." ,,Mož je padel", odvrae čevljar, ,,aizkoje padel". ,,Kako?" čudi se trgovec. „0", toži eevljar, ,,to lehko. Dokler mu aisem bil delal eevljev, imel aem ga rad, aosil sem ga v srci, sedaj pa ga imam že v želodci." ,,Zakaj?" vpraša aaglo trgovec. ,,Predrzai človek", jezi se čevljar, ,,mi še beiiča ai plačal". — ,,A", zateguje trgovec ter si drgae palec ob kazalec, Bv temle neha pač vsako prijateljstvo".