Vladimir Kokole Agrarna pokrajina in agrarna izraba tal v Veliki Britaniji (Nadaljevanje in konec) Industrijska revolucija ob koncu 18. stoletja in v začetku 20. stoletja, faza velike industrializacije Ve- like Britanije, nikakor ni slabo vplivala na agrarno proizvodnjo. Nasprotno, z njo se je začela zlata doba britanskega kmetijstva. Že ob koncu 18. stoletja so se začeli prvi koraki k temu vzponu. To je bila doba ve- likega eksperimentiranja v vzgoji novih pasem živine. Mnogo najbolj poznanih in priznanih visokokvalitetnih pasem ovac, goveda, svinj in konjev, ki so se kasneje razširile po vsem svetu, je bilo tedaj vzgojenih v Ve- liki Britaniji. Tudi v kultivaciji tal je pomenil novi štiriletni norfolški kolobar pravo revolucijo. Njegovo bistvo je bilo menjavanje žita in okopavin in drugih rastlin, ki z intenzivnim obdelovanjem zboljšujejo zem- ljo brez prahe. Obenem so bila v začetku 19. stoletja, po končanem ograjevanju polja pa tudi posestva, last- na ali najemniška, dovolj velika, da so bila primerna za uvedbo mehanične obdelave s stroji, ki jih je začela v vse večjem številu proizvajati industrija. Tega pred- pogoja, dovolj velikih in zaokroženih parcel in dovolj velikih obratov za racionalno in rentabilno obdelavo, po veliki večini ni poznala sodobna Evropa, kjer je kmetska odveza povečini pospešila obratni proces de- ljenja in razkosavanja parcel. V prvi polovici 19. sto- letja so se vsemu temu pridružila še prva umetna gnojila in uvoz prirodnih mineralnih gnojil iz preko- morskih dežel. Nove kulturne rastline, pesa, krompir, detelja so se že prej močno razširile. Ne smemo pre- zreti seveda tudi še okoliščine, da je v mestih nepre- stano ter hitreje kakor kdajkoli prej naraščalo tudi tržišče za kmetijske proizvode. Cene so bile visoke, a delovna sila v tem času, ko je bilo delavstvo, po- sebno kmetijsko, še povsem neorganizirano, je bila zelo poceni. Proizvodnja v poljedelstvu je zato vse do zadnje četrtine 19. stoletja neprestano naraščala. Ve- lika Britanija ni bila tedaj le vodilna industrijska de- žela sveta, imela je v celoti tudi najbolj napredno kmetijstvo tiste dobe. Nato je prišel polom. Zedinjene države Amerike in za tem Kanada, Argentina in Av- stralija so začele masovno proizvajati pšenico, koruzo, krmila, meso in mlečne izdelke po cenah, ki jim bri- tanski farmar ni mogel uspešno konkurirati; in tedaj tudi v množinah, ki so mogle več kakor nadomestiti domačo proizvodnjo. Površina ornice se je začela naj- prej polagoma, nato pa kar katastrofalno zmanjše- vati in je padala s kratkotrajnimi presledki vse do druge svetovne vojne (od 18,400.000 acres, angleških oralov, v letu 1871 na 11,900.000 acres v letu 1939; v istem času se je povečala površina travniškega sve- ta od 12,800.000 acres na 17,300.000 acres). Pšenico se je komaj splačalo pridelovati. Leta 1939 so jo do- ma pridelali le za 13 odst. domačih potreb, medtem ko so še pred sto leti krili vse potrebe iz domače pro- izvod je (razen v slabih letinah). Ne dosti bolje je bilo s krmilnimi rastlinami. Teh je bilo mogoče kupiti po nizkih cenah na svetovnem trgu. Množina uvoženih krmil je začela silno naraščati in je znašala v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno med 6 in 8 milijonov ton letno. Velika Britanija je postajala vse bolj odvis- na od tujiine za svojo prehrano, a njeno kmetijstvo je postajalo vse bolj živinorejsko. Kajti edino visoko- vredne živinorejske proizvode, mleko, surovo maslo, meso, jajca in perutnino je bilo mogoče še za silo ren- tabilno pridelovati doma in v poljedelstvu nekatera krmila pa sočivje in krompir, ki ga ni mogoče renta- bilno prevažati na večje razdalje. Če ne bi padanju cen uvoženih kmetijskih proizvodov sledila doma in- tenzifikacija proizvodnje, mehanizacija in preusmeri- tev kmetijstva v opisani smeri, bi ga še toliko ne vzdržalo do najnovejše dobe. Seveda se je število v poljedelstvu zaposlenega prebivalstva pri tem začelo močno zmanjševati. Nekaj so pomagale domačemu kmetijstvu delne državne subvencije (za sladkor od leta 1924, za pšenico od leta 1932). Z uvedbo poseb- nega prodajnega urada za mleko so 1.1932 izboljšali vnovčevanje tega, enega najvažnejših kmetijskih pro- izvodov. S temi ukrepi so dosegli delne uspehe, ven- dar upadanja poljedelstva niso bistveno zaustavili. Izbruh druge svetovne vojne je vse prejšnje okoliščine in ozire postavil na glavo. Zlasti po porazu Francije, ko je Velika Britanija ostala za dalj časa sama v bor- bi proti sovražniku in so nemške podmornice straho- vito uničevale njeno ladjevje, je postal edini važni mo- ment v kmetijstvu potreba po dovolj veliki proizvod- nji doma ali pa alternativa pogina. Poslednje se ni zgodilo, pač pa je s skrajno štednjo, izborno organi- zacijo in silno pospešeno mehanizacijo do leta 1944 Velika Britanija svojo kmetijsko proizvodnjo domala podvojila skoraj brez vsake dodatne delovne sile. Te- daj je pridelala doma nič manj kot 4 petine vseh po- trebnih živil in- krmil, seveda ob racioniranju, ki ni- kakor ni bilo milo. Povojno pomanjkanje hrane in kr- mil na svetovnih tržiščih, težavni ekonomski položaj Velike Britanije, ki je prodala za finansiranje vojne velik del prekomorskih investicij, relativno višje cene živil in nižje cene industrijskih artiklov na svetovnem tržišču kakor pred vojno in gotovo tudi strateški oziri, nauk iz pravkar minule vojne, so prosperiteto britan- skega kmetijstva obdržale tudi po vojni. Možno pa je bilo to seveda samo z močnim regulativnim in sti- mulativnim posegom države v kmetijsko proizvodnjo. Kmetijstvo — pepelka predvojnega britanskega gospo- darstva je postalo danes ena onih gospodarskih pa- nog, ki jim velja največ pozornosti in podpore. Na značaj sodobnega britanskega kmetijstva ima- jo prirodna svojstva otoka zelo močan vpliv. Relief vpliva tako po svoji razčlenjenosti kakor tudi posred- no z nadmorsko višino. Gorati severni in zahodni del 65 otoka je za kmetijstvo najslabše področje. Res, da gorska področja ne dosegajo velike višine, le pone- kod nad 1000 m, pa je zaradi severne lege in ocean- skega podnebja gornja meja vegetacije razmeroma zelo nizko. Gozd, kjer se je ohranil, sega do višine 700 m ali le malo čez. Vse, kar je nad to mejo, je področje prirodne travnate vegetacije. Zaradi obilne moče in v zvezi s tem zaradi visokih barij, ki se tvo- rijo v takih prilikah, je travnata odeja pičla in trav- nate vrste slabe za pašo, po večini le za ovce. Visoka barja, tako značilna za večji del višavske Škotske, so v Penninih, v Walesu in na Devonsko-cornwallskem polotoku tudi še pogosto pod mejo drevesne vegeta- cije in so seveda za pašništvo prav tako malo primer- na. Vse melioracije so v teh področjih v neprestani borbi z vlago in barji. V nižjih področjih odločata o izrabi tal v veliki meri podnebje in geološka sestava tal, ki inja velik vpliv na prst. Po svojih najširših zonalnih karakteri- stikah spadajo prsti na Britanskem otoku v skupino podzola in rjavih gozdnih prsti, toda v podrobnem je odločilnega pomena matični substrat, geološka sestava tal, ki je dobro proučena in znana, medtem ko je po- drobno pedološko kartiranje šele v začetni fazi. Re- lief v področjih pod 300 metrov nadmorske višine, ki zavzema večji del površine otoka, zlasti na jugovzho- du, v celoti ni izrazit. Nizke planote se menjavajo z rahlo valovitim gričevjem (po večini še mnogo manj izrazitim kot je pri nas Goričko) in z ravninami. Več- je strmine, kjer ne bi bilo mogoče orati s traktorskim plugom, imajo le neznaten obseg. Pač pa je nižinsko področje prav pestro po svoji geološki sestavi. Stare paleozojske in še starejše ostale formacije z znatnim deležem kristalinskih kamenin so zastopane v glav- nem le na višavskem zahodu. Toda tudi vse ostale formacije, od devona do holocena, so petrografsko dovolj pisane sestave, da dajejo odeji prsti zelo raz- lične značilnosti. Mlajše paleozojske kamenine so po večini glinasto-škriljave sestave s težko prstjo pa pe- ščenci, na katerih je prst rahla. Tudi triadne kame- nine z izjemo pisanega peščenca so v glavnem glinaste in dajejo težko zemljo. Jurske in kredne kamenine so deloma oolitski apnenci, še bolj pa porozna kreda s plitvo in lahko prstjo. Vmes pa so širši ali ožji pa- sovi glinenih ali lapornatih kamenin s težko zemljo na površju. Eocenski sedimenti so grob prod ter pesek in glina, prvi dajejo peščeno prst, a drugi težko zem- ljo. Medtem ko se vlečejo ti pasovi predterciarnih ka- menin v obsežnem področju osrednje in južne Anglije v glavnem v smeri jugozahod)—severovzhod, je ter- cijar omejen le na skrajni južnovzhodni del Anglije, na londonsko kadunjo. Oligocenskih in miocenskih se- dimentov domala ni, pliocenski pa so z mehkimi lapor- natimi apnenci zastopani le na vzhodu Vzhodne An- glije (East Anglia). Ti dajejo dobro, rahlo ilovnato zemljo. Nesprijeti pleistocenski in holocenski sedimen- ti so v rečnih dolinah, običajno le v ožjem pasu, samo ob spodnjem Trentu, v obrobju zaliva Wash Fenlands in ob estuarju Temze so v obširnejših ploskvah. Ti sedimenti so, razen glin, ob primerni obdelavi sicer področja z najboljšo, razmeroma rahlo prstjo. Tudi ledeniški ¡nanosi pokrivajo marsikje precefjšnje po- vršine. Ledeniška odeja pa ni bila posebno debela in tudi odeja sedimentov na splošno ni debela. Po večini jo sestavlja talna morena, tu bolj sipko-peščena, tam bolj ilovnato-glinasta in s težjo prstjo. Kadar ni pre- več glinastih delcev v njej, daje na splošno še kar dobro in ne pretežko prst. Talna morena je bila od- ložena na valoviti osnovi in je marsikje bila kasneje že močno erodirana. Ohranila se je po večini v ob- liki nekakih otokov nad starejšo osnovo, ki pa so po- nekod kar obsežni. Na splošno, vendar močno gene- ralizirano, je mogoče reči, da težje prsti prevladujejo v severnozahodnih delih nižavja in lahke prsti zlasti v južnovzhodnem delu. Ta okoliščina je postala za zna- čaj izrabe tal posebno važna v dobi komercial1 žira- nega sodobnega kmetijstva. Na lažjih prsteh so stro- ški za obdelavo namreč dosti nižji kakor na težji zem- lji, četudi — če ne upoštevamo klimo — donosi na težki zemlji niso nujno nižji, temveč so pogosto lahko celo boljši. V celoti pa je tako, da je južnovzhodni del otoka, kar se tiče obdelave, primernejši za ornico ka- kor zahodni. To osnovno, četudi še dolgo ne dosledno razdelitev, močno poudari podnebje. Zahodni del je, kakor vemo, precej bolje namočen kakor vzhodni in zaradi tega je tudi prst na zahodu v povprečju dalj časa in bolj vlažna kakor na vzhodu. Tudi zato je ob- delava ornice v zahodnih področjih težja. Posebno važno pa je seveda tudi še dejstvo, da je zahod do- sti manj sončen in je hladnejši. Južnovzhodna Anglija je zato po podnebju najbolj primerna za rastline, ki ljubijo toploto in sonce, za pšenico, pa tudi za druga žita. Podnebje zato tudi s te plati močno pospešuje znatno večji delež ornice v južnovzhodnih področjih. East Anglia, Fenlands, pa področje med južnima in srednjimi Pennini ter morjem ima največ orne zem- lje na vsem otoku. Poleg tega je še edino večje bolj strnjeno področje ornice nizki, vzhodni obalni pas Škotske, ki je nekajkrat manj namočen kakor zahod- na obala. Toda ta pas je primeren le za bolj odporna žita, zlasti oves in krmilne rastline. Podrobne študije so pokazale, da je ornica na teh najbolj primernih tleh tudi najbolj stabilna. Na slabših tleh in bolj v zahod- nih pokrajinah je njen obseg močno kolebal. V dobi konjunkture za kmetijske proizvode se je doma širil na račun travnate površine, v dobi depresij pa se je umikal travi. Na najboljših tleh je bila ornica tudi v dobi depresij presenetljivo stabilna, kajti na njih je bilo mogoče vedno razmeroma dobro gospodariti. Po- večanje obdelovalne površine v najnovejši dobi prav tako pomeni širjenje ornice na nekoliko slabša tla, ki so bila — predvsem na zahodu — doslej pod travo, a morejo pri intenzivni obdelavi še vedno dajati do- ber pridelek raznih poljščin. Četudi sta »orno« kmetijstvo in »travno« kmetij- stvo dve osnovni varianti britanskega kmetijstva, pa je v podrobnosti lahko razločiti še več precej svojskih tipov kmetijstva oziroma kmetijskih obratov. Med se- boj se razlikujejo po posebnih prirodnih pogojih, na katere ao navezani, in po usmerjenosti v eno ali dru- go kmetijsko panogo, na kar vpliva seveda še vrsta socialno-ekonomskih okoliščin. Kakor je razporeditev posameznih kulturnih rast- lin oziroma njihovega pridelovanja odvisna od raznih 66 geografskih faktorjev, tako so ti vplivali tudi na izo- blikovanje posebnih tipov kmetijskih obratov. Ti bri- tanski tipi imajo le redkokdaj značaj izrazite mono- kulture. Po večini so kombinacija raznih panog kmetij- stva, a večkrat z močnim poudarkom na določeni glav- ni panogi. Vedno gre pa za neko koristno sožitje in dopolnjevanje več panog v svrho čim bolj racionalne- ga izkoriščanja lokalnih pogojev, predvsem prirodnih svojstev okolja. Današnji tipi kmetijstva, ki jih mo- remo zaslediti v Veliki Britaniji, so rezultat dolgega razvoja. Ne le prirodno okolje, v katerega je z me- lioracijami človek ponekod močno uspešno posegel in ga preoblikoval, temveč zlasti tudi tehnološke, social- no-posestne in ekonomske okoliščine so se v stoletjih precej ali bistveno izpremenile. Z njimi so se razvijali tudi različni tipi kmetijskih obratov. Zlasti izboljšanje transporta in komercializacija kmetijstva so na način gospodarjenja z zemljo in na zemlji po posameznih obratih močno vplivale. Že v srednjem veku z njego- vimi pretežno vase zaprtimi, avtarkično usmerjenimi obrati so se pokazale pri izoblikovanju tipov kmetij- skih obratov predvsem prirodne poteze dežele, ali bo- lje rečeno, njenih posameznih pokrajin. V bolj vlaž- nih in hladnejših pokrajinah je bilo več pašnikov, na njivah pa je prevladovalo odporno žito, rž, ječmen, oves. Toda na splošno so gojili vsakega nekaj, toliko, da je zadostovalo za vse domače potrebe v prehrani in surovinah in eventualno še za potrebe najbližjega trga ali mesteca. V teh pogojih so gojili tudi v zahod- nih pokrajinah dosti več pšenice kakor danes, in to na tleh in v podnebju, ki so omogočali le prav borne donose. Po drugi strani so v vzhodnih pokrajinah go- jili dosti ovsa na izborni zemlji, kjer bi mogla tudi pše- nica imenitno uspevati in so prepuščali travnikom ali bolje pašnikom precej za ornico primernega sveta. Pro- izvodnjo je usmerjala bolj nuja po nekaterih bistvenih pridelkih, kakor pa primernost tal in podnebja za nji- hovo pridelovanje. Z izboljšavo prometnih poti, sprva kanalov in kasneje železnic in cest pa s komercializa- cijo kmetijske proizvodnje, se je povečala odvisnost od posebnosti lokalnih pogojev. V posameznih področ- jih so se močneje razvijale tiste panoge, ki so lokal- nim prilikam terena, prsti in podnebja še najbolj od- govarjale in dajale zato zadovoljiv donos in bile ren- tabilne tudi glede na vložena sredstva in delo. Zlasti poslednje je bilo v fazi povsem liberalnega kapitalistič- nega gospodarstva v polpretekli dobi nad vse važno in tudi danes, pri masovnem posegu države v gospo- darstvo, zaradi racionalnosti predstavlja važno oko- liščino v formiranju posameznih tipov kmetijskih obratov. V glavnem ločijo angleški geografi in ekonomisti naslednje tipe kmetijstva, oziroma kmetijskih obra- tov. Od obstoječih je še najbližje avtarkičnemu sred- njeveškemu tako imenovano crofting. Croft je mala kmetija, ki je značilna dandanes za odročne dele na severnem in zahodnem škotskem. Pogosto take kme- tije loči med seboj gorati, pusti svet, včasih pa so nanizane po dolgem po dolinah ali na obali jezer ah morja, ki pogosto daje z ribolovom dodatni vir za- Siužka. Škotski crofter je pogosto tudi sezonski ribič. Crofti so bih še do nedavna zelo vase zaprte kmetije. Hišo si je crofter zgradil sam iz surovo obtesanega kamenja z bližnjih pobočij in jo prekril s travo ali vres- jeml in vse skupaj z mrežo, da je pogosti vetrovi niso mogli odnesti. Najstarejše take croferske hiše, »black- house«, so imele en sam prostor in bile prave dimnice. Mnoge pa imajo tudi še danes samo dva prostora. Šota z barij je dajala in deloma še daje kurivo, kajti gozdovi, kolikor jih je bilo, so že posekani, ali v lasti Manjša vas v valovitem angleškem nižavju. Vas je strnjena, okrog pa so velike njive in travniki. Tn in tam so osamljeni gaji gozda veleposestnikov. Starejših croferskih hiš se še pod isto streho drži tudi hlev za kravo in kokoši. Okrog doma je krpa crnice, ki se obdeluje, ponekod še danes, sko- raj le z ročnim orodjem. Daje kaj skromen pridelek ovsa, sena, krompirja in pese. Ta del obdelanega sve- ta »Indield« gnojijo s hlevskim gnojem, kolikor ga je in je več ali manj stalno obdelan. Ostali del Cro- ferjeve ornice, »outfield«, ki leži kje blizu v okolici na kolikor toliko primernem terenu in tudi po navadi ne preseže oral ali dva, se obdeluje dve, tri leta, nato ga pa za dolgo vrsto let prepustijo travi in uredijo butfield spet za kratko dobo kje drugje po nekem si- stemu primitivne rotacije. To so v bistvu nekake »le- teče njive«. Ovsena kaša in kolači iz ječmena so bili včasih glavna hrana crofterske družine. Velike živine ima croft sila malo, običajno le eno, dve kravi, redko več. Najvažnejši dohodek je volna, ki jo dajejo ovce, ki se pasejo po pašnikih, povečini strmih terenih crof- ta. Včasih še nekaj pomeni prodaja teleta. Še do da- nes se je ohranila v najbolj odročnih predelih pone- kod domača predelava volne na croftih v zimski dobi. Velika večina pletenin in znamenitega škotskega twee- da pa danes izdelajo seveda v tovarnah. Marsikje na novo ustanovljena prav mala tekstilna podjetja, ki na mehaniziran način predelavajo volno — danes v ve- liki meri uvoženo — nudijo croferjem ponekod važen postranski zaslužek. Crofting obsega danes kot tip kmetijstva le neznaten del Velike Britanije in celo le manjši zahodni del Škotske. Je v stalnem upadanju tu- di zaradi depopulacije v Škotskem višavju. V ekonom- skem pogledu danes ta tip ne pomeni ničesar. Večina goratega sveta v Veliki Britaniji ima danes drugačen tip kmetijstva, tako imenovano gorsko ov- čerejo (hill-sheep farming). Ta tip je vezan predvsem na izkoriščanje gorskih pašnikov z njihovo borno, gro- bo travo na vlažnih marsikje barjanskih tleh (rough grazing). Farme so običajno postavljene više v po- bočjih, blizu roba visokih barij (moorlands). Obdaja jih nekaj parcel, kjer držijo pozimi ovce in na katerih poleti pridelajo nekaj sena in krmilnih rastlin, to se pravi vsaj del zimske krme. Moorlands in drugogor- ski pašniki predstavljajo poletno pašo za ovce. En hektar preživi dve do štiri ovce, kar je odvisno od vr- ste trav in od dolžine pašne dobe. Ta gorska travnata področja brez drevja so včasih ograjena — kolikor pač spada skupaj k eni farmi, — lahko do 500 hektarov ali še precej več —, zelo pogosto pa so tudi brez ograj in skupaj pripadajo k farmam ene ali več okoliških občin. To spominja na planine in res je tudi tako, da ima vsaka od farm, ki imajo pravico paše na teh gor- skih področjih, določeno število deležev; vsak delež pa pomeni pravico paše za določeno število živali. Te de- leže lahko farmar odda tudi v najem ali proda, ven- dar ostanejo dalje vezani na to farmo. V dobi paše ostanejo ovce na prostem ves čas. Jagnjeta, oziroma mlade ovce dajejo preko zime v rejo dolinskim farmer- jem, starejše živali pa ostanejo v gorah, v bližini far- me, to je v nižjih legah tudi pozimi, ko so gore vsaj določena obdobja pod snegom. Ovčji psi, ki čuvajo čre- de, so važen inventar vsake farme, ki se bavi z gor- sko ovčerejo. Včasih gojijo gorske farme tudi nekaj govedi, toda le one v nižjih legah. Glavna oblika živinoreje kot tipa kmetijskega obra- ta pa je tako imenovano izmenjalno kmetijstvo (ley- farming). Osnova tega sistema, tako značilnega za vlažna zahodna in severna področja, posebno za zahod- no Anglijo in nižje dele Walesa, je v tem, da vsako od njiv zapovrstna leta kultivirajo in za tem posejejo z mešanico trav ter nato pustijo pod tako »travnato praho« kakih sedem let. Prvi dve leti travo še kosijo za seno, kasneje pa služijo te parcele nekaj let le za pašnik. Boljše travnate vrste hitro opešajo in prevla- dujejo slabše. Tako nastopi spet čas, ko jih ponovno preorjejo. Zaradi vlažnega podnebja zahteva obdelo- vanje zemlje zelo mnogo apnenja, da ohrani svojo ro- dovitnost in dobro sestavo. Nekaj res stalnih pašni- kov, posebno ob vodah dopolnjuje travnato površino. Področje zahodne Anglije s tem tipom kmetijstva je ozemlje tipičnih »enodružinskih« farm, kjer farmerje- va družina sama opravlja vsa kmetijska dela. Farme imajo od 20 do 60 hektarov (brez gozda, ki ga an- gleške farme po pravilu nimajo). Tak farmer torej sam dela in je tako imenovani dirty-boot farmer (»far- mer z umazanimi škornji«). Le izjemoma najame far- mer še enega ali dva poljska delavca za priložnostna dela. Večina zemlje take farme je pod travo in še na izoranih parcelah prevladujejo krmilne rastline in krmilna žita, pa krompir za dom. Mleko in živina, pred- vsem mlada, je glavno prodajno blago s takih farm. Mlečna živinoreja (dairy farming) je tip kmetij- stva, ki je v čisti obliki zelo enostransko usmerjen. Pred vojno je bilo zelo dosti takih farm, kjer je bila vsa zemlja pod travo in so tako rekoč vso zimsko krmo kupovali (koruzo, oljne pogače in drugo). Mol- ža pa krmljenje je v takih primerih skoraj edino kme- tijsko delo, ki so ga opravljali ne farmar, ampak na- jeti poljski delavci. Mnoge farme so vsekakor vsaj del krme pridelovale same. S spremenjeno agrarno politiko po vojni je število čisto travnatih farm tega tipa silno padlo in danes pridelujejo na njih oves, oko- pavine in seno za zimsko krmljenje, ki pa traja po- sebno na zahodu le kratek čas. Redijo v glavnem le krave in mleko je domala edini proizvod za prodajo. Domača predelava v sir in maslo je skoraj izginila. To opravijo zlasti zelo številne zadružne mlekarne. Posebno primerna za ta tip kmetijstva so področja s težko glinasto prstjo — posebno Midlands,— kjer žita težko uspevajo in tudi krmilne rastline le pri teme- ljiti obdelavi. Bližina tržišča je še danes, kljub izbor- nim prometnim zvezam, do neke mere važna. Na Škot- skem, kjer čista mlečna živinoreja brez ornice ni bila nikoli v navadi, je šestletni kolobar z obilnim deležem trave in krmilnih rastlin v plodoredu osnova za moč- no intenzivno živinorejo. Brez uvoženih močnih krmil pa ne shaja nobena farma tega tipa. Pitalno kmetijstvo (feeding farming) je tip, kjer je poudarek na vzreji živine. Le nekatera področja pa so povsem usmerjena za vzrejo živine za zakol (govedi ali ovac) — kot na primer deli vzhodne Škot- ske, Somerset in Leicestershire). Kmetije ob robu gor- skega sveta, na Škotskem, ob Penninih, v Devonu in Cornwallu se marsikje specializirajo v pitanje »suhe« živine, tako goveda kot ovac za nadaljnje pitanje v drugih področjih preko enega poletja. En hektar do- 68 brega travnatega sveta, primerno gnojenega in nego- vanega, more v eni sezoni prerediti pitanega vola za zakol. Farme tega tipa so po večini na težki zemlji in pretežno »travnatega« tipa. Poljedelstvo v pravem smislu (Crop farming) je značilno za boljšo oziroma najboljšo orno zemljo in klimatsko najbolj ugodna področja. Pri takih farmah, ki se bavijo z njim, je velika večina zemlje res traj- no ornica. Odločno prevladujejo v že omenjenem pasu ornice v vzhodni polovici Anglije, zlasti v pokrajini East Anglia (kar ne pomeni vzhodno Anglijo v celoti, marveč le pokrajino med zalivom Wash in estuarjem Temze na jugu). To je področje z najvišjimi poletni- mi temperaturami, nizkim in zelo položnim, ali sploh ravnim reliefom in z najskromnejšimi padavinami. Iz- sušeno, obširno področje nekdanjih maršev, Fenlands, je najbogatejše poljedelsko področje Velike Brita- nije. Le v tem vzhodnem področju ornega kmetijstva daje prodaja poljskih pridelkov, zlasti pšenice, pa de- loma drugih žit in krompirja, farmerjem glavni vir zaslužka. Mnoge farme sploh nimajo živine. Vse delo opravijo stroji in vsa gnojila se kupujejo. Take res zgolj poljedelske farme pa so sedaj številčno v upa- danju. Že prej so mnogi farmarji redili tudi nekaj ži- vine, zlasti konj (ki še nikakor niso povsem izginili s polj), bolj pogosto pa eno, dve ali še kaj malega več krav za mleko za družino in delavce in zaradi vsaj nekaj dragocenega hlevskega gnoja. Farme tega tipa so na splošno precej velike, redko pod 100 an- gleških oralov (približno 40 hektarov) in farmerji z dužino najbolj pogosto sami sploh ne delajo direktno na polju, temveč nadzirajo in usmerjajo najete polj- ske delavce (labourers). Precej je tu tudi farm, kjer je nekaj večji poudarek na živini, ki ji pokrmijo del pridelka, ostalo pa prodajo. Dandanes vedno bolj for- sirajo oblasti tak tip mešanega kmetijstva. V kultiva- ciji prevladuje štiriletni kolobar z izmenjavo žit in okopa vin. Od živine redijo krave in prašiče, ponekod še kar precej ovac in pa znatno število perutnine. Žita, posebno pšenice in krompirja, pa tudi take farme pri- delajo za prodajo. Marsikje v področju intenzivnega poljedelstva je danes zelo važna tudi prodaja sladkor- ne pese, ki se zelo lepo vključi v kolobar. Mešane farme so kljub velikim parcelam za angleške prilike le srednjevelike, v povprečju okrog 40 angleških ora- lov (ca. 16 hektarov). Poseben tip kmetijstva (dowland farming) se uve- ljavlja na obširnih nizkih krednatih platojih (downs) južnovzhodne Anglije, ki imajo plitvo, rahlo prst. Te- ren je malo nagnjen, odprt in polja so velika. Le voda, ki je na apniški kredi na površju skoraj ni, in plitva prst sta oviri za dobro poljedelstvo. Trava je nizka in zelo primerna za ovce. To je bilo klasično področje angleškega ovčarstva. Danes se kombinira s poljedel- stvom v štiriletnem kolobarju. Prvo leto posadijo repo ali peso in nato jeseni deloma pospravijo, deloma pa jo pustijo na njivah v pašo ovcam, ki ostanejo tudi preko zime v glavnem na prostem in se s to repo kr- mijo ter obenem gnojijo parcelo. Pozno jeseni ali po- zimi polje preorjejo in posejeio oves ali ječmen za naslednjo letino. Vmes posejejo deteljo, ki po žetvi ostane in predstavlja tretje leto imenitno pašo za ovce. Tretjo jesen se polje vnovič preorje in poseje s pšenico, ki jo požanjejo četrto leto. S tem dosežejo na plitvi in sušni zemlji najboljšo izrabo in največje donose. Ovce, ki se pasejo na repi ali detelji, ne le gnojijo zemljo, temveč jo tedaj tudi nekako sphejo in s tem preprečijo erozijo plitve prsti. Farme so v področju downs običajno zelo velike — po več sto angleških oralov. Poleg teh glavnih tipov angleškega kmetijstva so lokalno razviti na manjših površinah še drugi, bolj Obrežne terase ob škotski obali so jjoseljene z osamljenimi kmetijami (erofti). Edino neposredna okolica je v skromnih njivah. Ostali svet je pašnik za ovce 69 specialni. Tako je zlasti važno zelenjadarstvo (market- gardcning), pridelovanje najrazličnejšega sočivja in zelenjave za človeško prehrano (zgodnji krompir, ko- renje, zelje, pesa, zelena, šparglji, čebula, ohrovt, cve- tača in solata). Ta tip kmetijske izrabe tal je od vseh najbolj intenziven, obrati pa so majhni. Razširjen je na dobri rahli, najraje aluvialni zemlji, seveda pred- vsem okrog večjih mest, ponekod pa tudi sicer. Po- sebno obliko predstavljajo površine pod toplimi gre- dami, vzgajanje nekatere zelenjave, predvsem paradiž- nikov nekako v umetni klimi. Zlasti okrog Londona (dolina reke Lea) ima nekaj sto hektarov takih toplih greci. Nekaterim daje vzgajanji 7cienjave v toplih gre- dah polni zaslužek, še več pa sezonski. Sadjarstvo (fruit-growing) zavzema kot poseben tip kmetijstva končno tudi kar znatne površine. Čisto sadjarske far- me so predvsem na vzhodu z daleč največjo koncen- tracijo v Kentu, južnovzhodno od Londona. Vale of Evesham ob srednjem Avonu je drugo področje, kjer je zelo intenzivno sadjarstvo. Drugod so čiste sadjar- ske farme dosti bolj redke in razpršene. Mnogokje pri- delujejo nekaj sadja tudi na kmetijah drugih tipov. Še največ pomeni sicer sadjarstvo v južnozahodni An- gliji. Tu gojijo zlasti jabolka in pridelujejo mnogo odličnega jabolčnika. Hmeljarstvo (hop-growing) je prav tako eden izmed manj razširjenih, zelo speciali- ziranih tipov kmetijstva. Še bolj kot sadjarstvo je tudi hmeljarstvo koncentrirano v Kentu. Mavricij Zgonik Metan, novi činiteij italijanskega gospodarstva Ko govorimo o italijanskem gospodarstvu, smo va- jeni podčrtati predvsem dvoje; veliko pomanjkanje surovin in premoga na eni strani ter tradicionalna za- ostalost in slaba gospodarska struktura Juga na dru- gi strani. Pred leti je to še v celoti držalo. Priča smo bili, kako sta se ti dve postavki negativno odražali v zadnji svetovni vojni. Le z največjo težavo se je bo- rila fašistična Italija za ohranitev položaja med vele- silami. Razvoj italijanskega gospodarstva v zadnjih letih pa je prinesel nov važen pojav, mimo katerega ne smemo: Italija si je pridobila važno mesto med pro- izvajalci naravnega plina in naše gledanje na italijan- sko ekonomiko je treba zato delno korigirati. Po vojni je začela moderna Italija odločno akcijo, da odstrani svoji dve integralni ekonomski bolezni. V Južni Italiji se je marsikaj že napravilo, da bi se vklju- čila v moderno in harmonično nacionalno gospodarstvo. Seveda so vsi ti napori ostali le na pol poti, ker se vladajoča družba ni lotila sanacije pri koreninah in ni prišla do radikalne agrarne reforme. Dočim beleži moderna Italija glede dviga Juga še vedno nezadosten uspeh, pa moramo biti pozorni glede prve negativne postavke. V skrbi italijanske vlade, da bi se osamo- svojila v uporabi kaloričnih virov z odkrivanjem nafto- nosnih polj in povečanjem produkcije nafte, doseza Italija viden napredek v pridobivanju naravnega pli- na metana. V naših učbenikih in priročnikih, kakor v mnogih časopisnih člankih še vedno čitamo, da je za Italijo značilno veliko pomanjkanje surovin in kaloričnih vi- rov. Zaradi neprestanega naraščanja proizvodnje me- tana in hidroenergije moramo to svoje stališče delno popraviti. Naši javnosti je malno znano, kak izreden razvoj doživlja Italija v sistematičnem raziskovanju in pridobivanju nafte in metana. Dočim pa je pro- izvodnja nafte še vedno minimalna, se krivulje me- tana v primerjavi z drugimi državami naglo vzpenja. Z modernim vrtanjem s pomočjo geofizičhe metode so začeli že v predvojni Italiji 1.1927 in to v osrednji Padski nižini. Prva raziskavanja metana v industrij- ske namene pa pričnejo 1.1938 v spodnji Padski ni- žini, ko je pomanjkanje nafte in premoga zahtevalo od takrate vlade takšne korake v zvezi z imperialističnimi načrti. Široko zamišljeno raziskovalno delo pa je za- čelo šele po drugi vojni v osrednjem delu Padske ni- žine. Na iniciativo vlade in s pomočjo tujega kapitala je novoustanovljeno podjetje ENI (Ente Nazionali Irdocarburi) začelo sistematično raziskovati geološko osnovo Padske nižine. Tako je danes Italija v proiz- vodnji naravnega plina med prvimi na svetu. Ne samo to, velik del industrije je že močno navezan na novi pogonski vir. Italijanska gospodarska struktura se pričenja spreminjati. Prva vrtanja z raziskovalnim značajem so se za- čela že v preteklem stoletju skoraj istočasno kakor v ZDA in Romuniji. Dočim pa sta ti dve državi ne- verjetno napredovali, je Italija ostala daleč zadaj, tako da njena produkcija nafte pred vojno ni zadoščala niti za en dan državnih potreb. Kaj je bil vzrok temu zelo skromnemu razvoju, ko pa so v Italiji geološki predeli s formacijami, kjer je pričakovati nafto oz. naravni plin? Glavni vzrok temu je bilo to, da so dolgo časa raziskovali geološko in morfološko neugodna tla, zla- sti v bolj hribovitem ozemlju, kjer je erozija močno preobrazila pokrajino. Zaradi majhnih uspehov so mar- sikje opustili raziskovanje in vso pažnjo potem koncen- trirali na Padsko nižino, kjer je erozija minimalna. Pričakovanja geologov so bila uspešna. V Padski nižini so pod debelo odejo kvartarnih sedimentov sta- rejše nagubane plasti še nedotaknjene. Izkušnje, ki so jih pridobili tu, so prenesli za tem v Srednjo in Južno Italijo. Rezultat vsega tega je, da predstavlja danes metan v celotnem italijanskem narodnem gospodar- stvu že prav pomemben činiteij. Danes imamo v Italiji pet velikih plinonosnih pod- ročij. Padska nižina z obrobjem, ki je glavno nafto- nosno in plinonosno področje, obrežna nižina na spod- njem robu Apeninov v Markah in Abruzzih, bazen v Lukaniji, nižina v Kampanji in južna Sicilija. V vseh teh regijah pokriva apnenčasto ali glinasto mezocoično osnovo debel plašč marinskih sedimentov, peskov ali terciarnih laporjev. V osrednjem delu prvega področja (pri Caviagi) je pliocenska odeja debela 350—480 m. Zemeljski plin, ki ga tu pridobivajo, je iz peskovite formacije gornje- ga miocena. V Abruzzih so najvažnejši znak plinonos- 70