Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - I Gmppo
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
Gorizia, Riva Piazzutta, 18 • tel. 3177
PODUREDNIŠTVO:
T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603
Polletna naročnina ..... L 800
Letna naročnina..................L 1.500
Letna inozemstvo.................L 2.500
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
Wk
Leto XIV. - Štev. 2 (673)
Gorica - četrtek 11. januarja 1962 - Trst
Posamezna številka L 30
Položaj med tržaškimi in Problemi evropskega kmetijstva
goriškimi Slovenci v letu 1961
»Nekam čudno se zdi, da se v dvajsetem zmaterializiranem stoletju še vedno najdejo ljudje, ki postavljajo idejne vrednote nad vsakodnevne materialne ugodnosti,« tako je marsikateri komentiral stališče, ki so ga demokratični Slovenci zavzeli do raznih mamljivih odborov in akcij iz dobro znanih krogov. Vendar, če smo predpostavili idealne vrednote materialnim u-godnostim, nismo napravili s tem koraka, ki bi bil v nasprotju z realnostjo, ali ker bi nam manjkalo objektivnih in resnih argumentov v podkrepitev našega zadržanja.
Preteklo petnajstletje našega samostojnega javnega udejstvovanja je jasno dokazalo, kako važno je, da se v našem javnem življenju sliši kritični glas, ki opozarja na napake. Na Primorskem živimo pač v pretežkih razmerah, da bi lahko slepo izročali zastopanje svojih koristi enemu samemu omizju, ki naj bi imelo vedno prav, ki naj bi ponavljalo iste napake, ki jih je zagrešilo v prvih povojnih letih in še potem.
Danes, po petnajstih letih našega skromnega udejstvovanja, stojimo tu ob Soči In Adriji močnejši kot tedaj. Naše vrste se strnjujejo iz dneva v dan, kar so jasno dokazale pretekle volitve na Goriškem, in imamo dobro upanje v uspeh tudi na Tržaškem, kjer kljubujemo viharju kot dren.
ODKOD NAŠA MOC
Marsikdo se bo radovedno vprašal, odkod imamo v sebi to življenjsko silo, iz katere črpamo moč za svoj obstoj? Katerih sredstev se poslužujemo za rešitev nelahkih problemov?
Naša moč je v neizpodbitnem dejstvu, da so ideje našega demokratskega gibanja globoko vkoreninjene v našem narodno zavednem človeku, ker edino naše gibanje brani in ceni vrednote, ki jih naš narod nosi skozi tisočletja s seboj: vero v Boga, zaupanje v človeka in v samega sebe, zdrav narodni ponos v odnosu do večinskega naroda ter zvestoba demokratskemu načinu življenja.
Zato smo svobodni in notranje prekaljeni nastopali tudi v letu 1961 povsod, tudi v najvišjih forumih, samostojno ali kot enaki med enakimi. Jeza in spodti-kanje raznih demagogov nas prav nič ne gane prav zato, ker se zavedamo, da enotnost nasprotnikov zahteva naše skupno nastopanje, to je vseh zvestih slovenskih demokratov v zamejstvu.
Če kdo izgubi orientacijski čut in se poda zaradi kake nove »simpatije« v nasprotni tabor, da poskuša torej s skupnimi komunističnimi silami, mu ne moremo tega braniti. Ne bomo tu ponavljali klavrne vloge sopotnikov, kajti tudi komunistični načrti se niso spremenili niti za las. številne primere prav Iz bližnje preteklosti bi lahko tu navedli, vsak izmed teh primerov bi jasno potrdil, kako je bilo jasno zadržanje demokratično u-smerjenih Slovencev etilno pravilno med drugim tudi zaradi tega, ker se niso obračali nikamor po nasvete. Še več, v svoji širokosrčnosti so od primera do primera razne akcije celo podprli s svojimi podpisi ali celo bili glavni pobudniki.
NI VZROKA ZA MALODUŠJE
Z veseljem ugotavljamo ob začetku letošnjega leta vidne znake, ki kažejo na novo narodno pomlad. V glavnem beležimo razcvlt naših slovenskih organizacij, ki pridobivajo vedno več simpatij med širokimi plastmi našega naroda. Tu mislimo na naše sicer skromne, a vendar pomembne Domove v Gorici in na Tržaškem (v Rojanu, Bazovici in nastajajoče v Skednju in pri Sv. Ivanu ter polagoma bolj in bolj tudi po drugih krajih).
Naše organizacije — politične, kulturne, prosvetne in stanovske — so plod idea-
lizma in žrtev ter odpovedi prostega časa posameznikov v korist narodne skupnosti. Mi nimamo stotin in stotin milijonov kot nekateri pobomiki »enotnosti«, zato ker so si enostavno in na nekorekten način prisvojili skupno odškodnino vse slovenske narodne manjšine, tudi ne bomo imeli razkošnih polmilijardnih »Kulturnih domov«, da bi tam sejali seme ničevosti in utapljali svoje ljudi v neko breznarodno-breznačelnost. Tudi nimamo stadionov, dnevnika in krdela plačanih propagator-jev.
Zato je jasno eno:	dokler bodo
naše organizacije migale, se nam ni treba bati bodočnosti.
Priznati moramo, da se tudi naše politično vodstvo globoko zaveda odgovornosti napram narodu, ki ga predstavlja. Častno izpolnjuje brez kolebanj in umikov zastavljeni program. Morda bi se morale mlajše sile v korist vseobčega sodelovanja in soodločanja še krepkeje poprijeti dela za narodno in demokratično stvar. Led je sicer razbit in temu je v dokaz živahno udejstvovanje na različnih področjih naših mladih skupin, društev in klubov.
ŠE BOLJ STRNIMO VRSTE
Medtem ko se pripravljamo, da damo vsej naši demokratični skupnosti nov zagon in večji polet v novem letu, smo prepričani, da po vseh razočaranjih z raznimi progresivnimi bratovščinami zamejski Slovenci vedno bolj spoznavajo, da se morajo nasloniti le na svoje lastne sile in samostojne slovenske organizacije.
Zato verujemo, da se bo naša narodno zavedna slovenska skupnost z dobro voljo, globoko odkritosrčnostjo, ki je predpogoj vsakršnega dela in uspeha, približala vedno bolj in bolj našim verskim, političnim in kulturnim organizacijam in skupno z njimi koristno branila naše najvišje svetinje: katoliško vero naših prednikov, našo narodno in kulturno samobitnost.
Da je ta naravni razvoj v polnem teku kažejo tudi različna podtikanja »progresivnih bratcev«, ki z vsemi širokopoteznimi in dobro založenimi načrti in pobudami ne bodo mogli tega preprečiti; pa tudi ne s svojimi napadi.
Narod bo sam odbral Ijuljko od pšenice! V tem spoznanju stopamo pogumno v novem letu-	JADRANSKI
V Bruslju te dni zaključuje svoje delo konferenca ministrov držav članic Skupnega evropskega tržišča (SET). Na dnevnem redu je vprašanje prehoda k drugemu obdobju izvajanja določb rimskih pogodb o Skupnem evropskem tržišču med šestorico držav Male evrope (Francija, Nemčija, Italija, Belgija, Holandska in Luksemburg). Pogodbo o ustanovitvi Skupnega evropskega trga so o-menjene države podpisale 25. marca 1957. Obvezale so se, da bodo v teku od 12 do 15 let odpravile vse carine, tako da bo blago prosto krožilo brez vsakih omejitev. Za uresničenje tega končnega načrta so predvidena tri prehodna obdobja štirih let. V vsakem tem štiriletnem obdobju se morajo izpolniti določene obveznosti o postopnem znižanju carin ter o odpravi trgovinskih deležev (kontingentov). Z letom 1961 je torej poteklo prvo tako obdobje in sedaj bi bilo treba priti k drugemu. Ker pa prehod ni avtomatičen, ampak ga morajo odobriti vse države članice, so nastala nesoglasja, katera so res prišla na dan na konferenci ministrov držav Skupnega evropskega tržišča v Bruslju. Težave delajo kmetijski pridelki, za katerih sprostitev je v pogodbi predviden poseben postopek, različen od o-nega za industrijske izdelke. To zaradi posebne strukture kmetijstva, ki se že po svoji naravi teže prilagajo novim razmeram kot industrija. Kajti če bi kmetijske pridelke sprostili po načinu industrijskih, bi v onih državah, ki bi ne mogle vzdržati konkurence, zašlo kmetijstvo v neizbežno krizo, kar ni namen, ki so si ga s skupnim tržiščem postavili. Zaradi tega so določili, da se mora poenotenje na kmetijskem področju izvršiti bolj polagoma in na bolj prožen način kot na ostalih področjih. Eno izmed takih posebnih določil je ono o tako zvanih »minimalnih cenah«, to je o cenah, ki jih neka država zahteva kot pogoj za uvoz pridelkov iz ene izmed držav članic, da ne bi s tem povzročila padca cen svojih pridelkov. S tem sistemom pa nekatere države, ki ne vedo kam s
Val terorizma v Franciji
»Medtem ko se v Alžiriji Evropejci in muslimani medsebojno pobivajo pred očmi oblasti in je matični Franciji politični zločin postal pravilo obračunavanja, se De Gaulle in njegovi ministri zbirajo k seji za sejo, da bi izdelali učinkovit načrt za obrambo demokracije.« — Tako je dopisnik nekega lista iz Pariza označil stanje v Franciji in Severni Afriki, kjer so atentati na dnevnem redu. Zelo aktivna je postala tajna vojaška organizacija O.A.S. Čeprav jo je vlada proglasila izven zakona, ima še vedno mnogo simpatizerjev. Vlada sama se ji boji stopiti preveč na prste. Razumljivo je, da imajo v tej splošni zmešnjavi stranke opozicije idealno delo. Vlada se je postavila na stališče, da ne dovoli nobenih manifestacij ne za, ne proti O.A.S. Vse stranke druga za drugo vabijo ljudi k protestnim manifestacijam. Posebno aktivna je komunistična partija. Druge demokratične stranke zopet nočejo zaostajati in si skušajo na razne načine
svojimi pridelki, niso zadovoljne in zahtevajo naj se njihovim pridelkom dovoli svobodnejši izvoz v druge države. Najbolj glasna je v tem oziru Francija, ki komaj čaka, kdaj bodo odprli vrata njenim kmetijskim pridelkom. Tako so ne samo Francija, ampak tudi ostale države pri enih ali drugih pridelkih zainteresirane. Italija na primer noče nič več slišati o minimalnih cenah za izvoz sadja in
zelenjave, enako Holandska glede masla, mesa in jajc.
Problem je torej bolj tehnične narave. Treba je namreč sedanji sistem »minimalnih cen« nadomestiti s kakim drugim zavarovalnim sistemom. — Za prehod k drugemu obdobju izvajanja Skupnega tržišča pa je nujno potrebna soglasnost; v nasprotnem primeru se prvo obdobje avtomatično podaljša še za eno leto.
V znamenju odjuge
pridobiti javno mnenje. Zmešnjava je splošna; Fran?ois Mauriac je takole orisal podobe današnje Francije: »Naša Francija je pod sedanjimi voditelji v današnjem svetu tako anahronistična, da nas je do kraja sram. Govorite nam o Skupnem tržišču, nam pa misel uhaja na prizor, ki ga nudimo svetu, to je na prizor velike države, pogreznjene v anarhijo in nemoč. Nekoč so zločin lahko o-cenjevali kot znamenje vitalnosti. Toda danes se je notranje zlo političnega zločinstva zajedlo v našo deželo ob splošni apatiji, ne da bi se kdo za to kaj zmenil.«
Nova država v Polineziji
Na novega leta dan je otočje Samoa v Polineziji zadobilo politično neodvisnost. Nova država obstoji iz štirih malih otokov, ki štejejo skupno 11.000 prebivalcev. Do konca prve svetovne vojne je otočje bilo nemška kolonija, nakar je prešlo pod zaupno upravo Društva narodov in po drugi svetovni vojni pod upravo Združenih narodov.
Po začetku sodeč, moramo ugotoviti, da se je leto 1962 pričelo v dobrem znamenju, kar se tiče izgledov za mirno reševanje perečih mednarodnih problemov med Vzhodom in Zapadom. Kot domenjeno na zasedanju Atlantskega pakta v Parizu in nato potrjeno še na bermudskem sestanku med Kennedyjem in Macmil-lanom, je ameriški predsednik v imenu zahodnih sil naročil svojemu veleposlaniku v Moskvi Thompsonu naj z novim letom stopi v stik s sovjetskimi predstavniki in z njimi izmenja mnenje o tem, kako bi se dala rešiti berlinska kriza, ki tako nevarno zastruplja vse mednarodno ozračje. — Prvi razgovor v tem smislu je imel veleposlanik Thompson 3. januarja s sovjetskim zunanjim ministrom Gromikom. Razgovor v Kremlju je trajal dobri dve uri. Časnikarjem je Thompson izjavil, da se je s sovjetskim kolegom raz-govarjal o Berlinu in o drugih mednarodnih problemih na splošno. O poteku razgovora pa ni hotel ničesar povedati. Omejil se je le na to, da bodo temu prvemu razgovoru sledili v kratkem času še drugi, o poteku katerih bo sproti obveščal tudi angleško in francosko vlado.
Čeprav odgovorni krogi poudarjajo, da gre le za prve poskusne stike za določitev skupne podlage za morebitna prava pogajanja, je povsem jasno, da pomeni to začetek dvogovora med Sovjeti in zapadnjaki o berlinskem vprašanju. Kakor vsak začetek je tudi ta poln težkoč in nevarnosti. Ameriški zunanji minister Dean Rusk je Thompsona poslal nazaj v Moskvo s temi le besedami: »Jasno dopovejte vašim sovjetskim sobesednikom, na kakšni osnovi so možna pogajanja o Berlinu: Zahod bo za vsako ceno, pravim za vsako ceno, branil svoje pravice v Berlinu.« — Ameriški veleposlanik je te smernice svoje vlade prav gotovo posredoval svojemu kolegu Gromiku.
ODMEVI V SVETU
Brž po razgovoru z Gromikom je Thompson poslal svoji vladi obsežno poročilo o tem. Prav tako je o poteku razgovorov informiral britanskega in francoskega veleposlanika. Do naslednjega srečanja bo lahko prišlo šele tedaj, ko bodo znane sodbe zahodnih zunanjih ministrstev o tem prvem razgovoru. Odločilno važnost pripisujejo stališču, ki ga bo zavzela francoska vlada, ki je, kot znano, zelo skeptična v tem pogledu. Medtem ko Velika Britanija povsem podpira ameriško pobudo in jo do neke mere brani tudi sam kancler Adenauer, general De
Gaulle vztraja na stališču, da ni treba začeti nobenih pogajanj, dokler Sovjeti ne umaknejo vseh svojih groženj in pokažejo tudi l dejanji svojo dobro voljo po mirni ureditvi spomik problemov. To svoje odklonilno stališče zagovarja De Gaulle takole: načelno nisem nasproten pogajanjem, nasprotujem jim v sedanjih okoliščinah, ko je Hruščev s »kitajskim zidom« v Berlinu že dosegel, kar je hotel (preprečil je beg prebivalstva iz Vzhodne Nemčije na zapad). Sovjeti sedaj berlinsko krizo le nalašč oživljajo, samo da begajo zahodne zaveznike in jih razdvajajo, da bi jih pripravili do tega, da bi priznali sedanje stanje (razdelitev Nemčije).
V ozadju te v bistvu ameriško-francoske krize so še drugi razlogi, kot ameriško nerazumevanje za De Gaullovo pojmovanje vloge Evrope, podpora ZDA pri nastopu Združenih narodov v Kongu ter izključitev Severne Afrike iz področja pristojnosti Atlantskega pakta. — De Gaulle se tudi boji, da bi sporazum o Berlinu zadobil simboličen pomen vsesplošnega zgodovinskega kompromisa med ZDA in Sovjetsko zvezo kot svoj čas sporazum v Jalti. Tak sporazum bi po De Gaullovem mnenju oddaljil Nemce od Zahoda in jih vzpodbujal k revanžističnim težnjam.
In končno se francoski predsednik kaže tako nepopustljivega zaradi notranjih težav, ki jih ima z vojno v Alžiriji. Ameriški časnikar Lipmann je o njem zapisal: »V vsem svojem življenju se je izkazal vedno najbolj nepopustljivega, ko se je čutil najbolj šibkega. Dokler ne bo urejeno alžirsko vprašanje, bo vedno vse zaviral: Združene narode, Skupno tržišče, Atlantsko zavezništvo, pogajanja o Berlinu.«
Tako je trenutno stanje odnosov med zahodnimi' zavezniki v zvezi z pripravljalnimi pogajanji s Sovjetsko zvezo glede berlinskega vprašanja. Ker niso mogli generala De Gaulla na noben način prepričati, da bi pristal na pogajanja z Moskvo, so popustili in napravili kompromis: omejili so se le na poskusno iskanje skupnih osnov za pogajanja. De Gaulle je na te poskusne stike, čeprav ne preveč navdušen, pristal. Usoda nadaljnih razgovorov med Thompsonom in Gromikom je v veliki meri sedaj odvisna od stališča francoske vlade. Angleži in Amerikanci so glede tega optimistični in upajo, da bo De Gaulle pristal na prava pogajanja s Sovjeti, če bodo slednji nudili resno podlago za sporazum. To je pa temeljni predpogoj, ki ga postavljajo tudi Angleži in Amerikanci za pogajanja z Moskvo o Berlinu.
KRŠČANSKI NAUK
Naše posvečenje po Kristusu
Verujem v odpuščanje grehov.
10. člen apostolske vere.
V božjem kraljestvu nam je odprta pot v večno življenje, kjer bomo večno srečni. Zato pa moramo: 1. v Boga verovati, 2. se dati krstiti in 3. kot božji otroci živeti.
SPREOBRNJENJE
Ko je na binkošti množica Petrovo prvo pridigo poslušala in so tam zvedeli, da je Kristus, ki so ga oni zavrgli, res od mrtvih vstal in je na desnici Očetovi v nebesih, jih je to zabolelo v srce in so vprašali apostole: »Kaj naj storimo, bratje?« Peter jim je odgovoril: »Spokorite se in sleherni izmed vas naj se da krstiti v imenu Jezusa Kristusa v odpuščanje grehov, in prejeli boste Svetega Duha.« (Apd 2,37 sl.).
Bog po svoji Cerkvi oznanja ljudem blagovest in poslušalce, ki so dobre volje, razsvetljuje, da jo z dobrim srcem poslušajo, obenem pa jim daje milost, da spoznajo njega, pravega Boga, in njega, ki ga je poslal, Jezusa Kristusa. (Prim. Jan 17,3).
Kdor blagovest sprejme, se mora spreobrniti od zmot in grehov in se z vsem srcem okleniti Boga Očeta in Jezusa Kristusa našega Odrešenika in Gospoda, ki bo naš Sodnik. (Prim. Tes 1,9 sled).
Spreobrnjenje se potrdi s krstom. Jezus je krst ukazal z besedami: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in učite vse narode in krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan.« (Glej Mat 28, 18 sl in Mr 16, 16).
V prvih časih so krščevali predvsem odrasle. Prav kmalu nato pa tudi že otroke, kar je sedaj postalo dolžnost. Krščanski starši naj pošljejo otroke v prvih dneh po rojstvu h krstu. Oni so tudi prvi dolžni otroke v veri poučevati in jih navajati h krščanskemu življenju.
Mnogo ljudi je med nami, ki ne poznajo te blagovesti Kristusove. Ako res ljubimo bližnjega, molimo, da bi se vsi spreobrnili.
Sv.Pavlin,oglejski patriarh
Novi prostori Slovenske katoliške misije v Parizu
Sv. Pavlin nosi častni naslov »apostola Slovencev«. Kot svetnika ga častijo v gorički in videmski nadškofiji.
Pavlin je bil po rodu iz Furlanije, kjer se je rodil v prvi polovici 8. stoletja. V mladih letih si je pridobil temeljito izobrazbo v raznih vedah, postal je duhovnik in učitelj na višji šoli v Čedadu. Spoznal ga je francoski kralj Karel Veliki in ga leta 774 poklical na svoj dvor. In prav po prizadevanju Karla Velikega je Pavlin leta 787 postal škof in patriarh v Ogleju.
Pod njegovim vodstvom je patriarhija zadobila novo življenje. Pavlin je bil namreč učen bogoslovec in je s temeljitimi spisi zavračal zmote tedanjih krivovercev ter je imel pri vseh važnejših cerkvah in
Škof za odpravo socialnih krivic
V zadnjem pastirskem pismu o problemih kmečkega življenja je škof iz Tacua-rembo msgr. Partelli prikazal skrajno revščino urugvajskih kmetovalcev in socialno krivico, ki jo povzroča osredotočenje vse zemljiške lastnine v rokah nekaj bogatinov. Žalostno in sramotno je, tako piše škof, da si številni kmečki delavci ne morejo ustvariti družine, ker za to nimajo dovolj sredstev.
Vztrajnost vernih Poljakov
Tudi statistike imajo svojo vrednost in večkrat hranijo neprijetna presenečenja. Tako se je pred kratkim zgodilo v Krakovu na Poljskem, kjer je tednik »Argu-menty«, ki sc bori za »poglobitev socializma v masah«, organiziral anketo med dijaki in delavci o njihovi duhovni zgra-jenosti.
V poštev je prišlo 13 licejev v krakovski pokrajini, varšavsko vseuč&išče in učiteljišče. Rezultati so zelo presenetili organizatorje ankete in so vzbudili med voditelji vlade veliko nejevolje. Anketa se je nanašala predvsem na verska vprašanja.
V 13 krakovskih licejih se je 83 odstotkov dijakov izreklo za »vemo« in samo 8 odstotkov je izjavilo, da so nasprotni veri. Glede načina življenja se je 96 odstotkov dijakov izreklo v prid Zapada in samo 4 odstotki dijakov so izrazili željo, da bi radi poglobili svoje znanje v komunističnih šolah. Med dijaki varšavske u-niverze je od 75 do 96 od sto dijakov potrdilo, »da verujejo v Boga«; 80 odstotkov bodočih učiteljev je izjavilo, »da niso marksisti« in samo 8 odstotkov' je priznalo, »da soglašajo z marksističnim naukom«.
Podobne rezultate je dala anketa, ki so jo izvedli med delavci številnih krakovskih tovarn. 85 odstotkov vseh delavcev je izjavilo, da so »praktični katoličani« in
političnih zadevah vplivno besedo. Udeležil se je celo cerkvenih zborov v Regensburgu in Frankfurtu. V svoji škofiji je napravil red in na sinodi v Čedadu je leta 796 izdal stroge določbe glede življenja duhovnikov in vernikov. Zlasti pa je dvignil nekdanji ugled stare oglejske škofije s tem, da je razširil njeno okrožje čez dežele Slovencev in Obrov. Te dežele je deloma tudi sam obiskal in se tako srečal z nadškofom Arnom iz Salzburga, s katerim se je dogovoril o misijonskem delu med Slovenci.
Pavlin je umrl v Čedadu 11. januarja leta 802. Nekaj let po njegovi smrti je Karel Veliki odločil, naj dežele južno od Drave pripadajo oglejski patriarhiji.
samo 4 odstotke je takih, ki zanikajo Boga. Glede politične ideologije je 85 odstotkov vseh vprašanih izjavilo, da nima nobene politične ideje in da niso vpisani v nobeno ideološko gibanje.
Vsi ti rezultati so zelo porazno vplivali na voditelje komunistične vlade, ki se že 15 let borijo, da bi preobrazili poljski narod in v ta namen ne štedijo ne denarja ne časa ne sredstev. Poljaki so v velikanski večini ohranili vero in tako piše Poljska novo, častno stran v zgodovini svojega neustrašenega junaštva.
Verni Španci
Na podlagi ankete, ki so jo izvedli v Španiji, so ugotovili, da nad 58.8% vernikov praktično izpoveduje svojo vero in opravlja svoje verske dolžnosti. V provinci Navarra je 80% mož in 83% žena, ki vneto opravljajo svoje verske dolžnosti. V industrijski provinci Biscaglia hodi ob nedeljah k sveti maši 41% mož in 59% žensk. — V Italiji je pa neki časopis izvedel slično anketo in dobil, da obiskuje nedeljsko mašo le kakih 20% Italijanov, ponekod celo samo 10%. — In pri naših vernikih? Pametno hi bilo, ko bi tudi mi izvedli tako anketo.
Sv. oče poljskim katoličanom za Božič
29. decembra je papež poleg drugih avdienc dovolil tudi avdienco predstavnikom papeške plemiške garde, palaliriske častne straže in papeškega orožništva, ki so svetemu očetu izrekli voščila za praznike in novo leto. Ta dan je bila objavljena tudi božična poslanica, ki jo je papež poslal varšavskemu kardinalu Štefanu Wyszyn-skemu, v kateri sveti oče izreka voščila poljskim katoličanom. »Do poljskega naroda gojimo posebno ljubezen,« tako pravi papež. »Ti, škofje in duhovniki ter verniki ste vedno navzoči v našem srcu. Živo se soudeležujemo vašega veselja, pred-
PARIZ
14. decembra 1961 je pariški pomožni škof msgr. Rupp blagoslovil nove prostore Slovenske katoliške misije v Parizu. Blagoslovitvi in otvoritvi so prisostvovali: zastopnik papeškega nuncija v Parizu, zastopniki francoskih oblasti in francoskih socialnih organizacij, slovenski član Vrhovnega sveta za emigracijo pri Koncilski kongregaciji dr. Pavel Robič iz Rima, kakor tudi zastopniki Slovencev iz Pariza in njihovi številni prijatelji raznih narodnosti.
S tem se je izpolnila dolgoletna želja — in potreba — Slovencev v Parizu, je pa to obenem lep in trajen uspeh za neutrudno delo in prizadevanje slovenskih duhovnikov v Parizu, zlasti za neutrudno delo in prizadevanje direktorja Slo\>enskih katoliških misij v Franciji, g. Naceta Čretnika, ki je ob tej priliki napisal za slovensko časopisje naslednji članek:
KAKO SMO DELALI DO SEDAJ
Številni Slovenci so se v zadnjih 14 letih oglasili na 4 rue Saint-Fargeau, kjer smo med tednom imeli svojo »pisarno«. Med Slovenci, ki so se dan za dnem — bili so dnevi, ki jih je bilo do dvajset na dan — oglašali pri nas, so se eni za bolj ali manj stalno naselili v Parizu, drugi prišli v Pariz samo po opravkih, tretjim pa je bilo pariško mesto samo prehodna točka, včasih precej dolga, za Ameriko, Kanado in druge pomorske dežele. Vsi so prihajali s svojimi problemi in težavami, vsakemu smo poskušali po najboljših močeh pomagati, vsak je pa tudi videl, v kako težkih zunanjih razmerah smo morali delovati.
PISARNA V ZAKRISTIJI
Na rue Saint-Fargeau smo namreč bili samo gostje, oziroma smo si dobili tam »domovinsko« pravico, da smo v sobi, ki je bila sicer namenjena za ministrante, sprejemali naše ljudi, ker sem jaz dalje časa kot kaplan pomagal na tamošnji Župniji in ker sva pozneje oba z g. Flisom pomagala, kolikor nama je bilo mogoče. Kadar sem bil na župniji dežurni kaplan, sem izrabil priliko, da sem obenem sprejemal Slovence. Tak je bil početek naše pisarne, človek si pač mora pomagati, kakor ve in zna. S spremembo v vodstvu župnije na rue Saint-Fargeau je bil zadnji čas, da se poslovimo tudi mi.
Na drugi strani v naših stanovanjih ni bilo mogoče urediti primerne pisarne za ljudi. Moja delovna soba je že itak prenapolnjena s papirji in knjigami, marsikdo, ki pride k meni na stanovanje, misli, da je prišel v trgovino za knjige, in prvo vprašanje, ki ga postavi, je: »Kje pa spite?« G. Flis se je pa tudi pritoževal — malo v šali, malo pa zares — da ima v svoji sobi ponoči samo dve izbiri: ali glavo skozi vrata ali noge skozi okno.
Kljub temu smo v teh preteklih letih opraviti delo, na katerega moremo in ti-pravičeno smemo gledati s ponosom. Tisoči, ki so šli in gredo skozi našo pisarno, vedo, koliko je bilo posla in opravkov, ko je bilo treba reševati mogoče in skoro nemogoče slučaje. Verjetno jih je pa mnogo manj, ki vedo, da smo vse delo opravljali in opravljamo samo iz dobre volje in bili do nedavnega skoro izključno odvisni samo od tega, kar so nam ljudje iz dobre volje dali.
Res niso bila lahka pretekla leta. Do leta 1956 sem bil za vse delo v Parizu sam in moral poleg tega opravljati še delo na župniji, da smo na ta način imeli pravico do »pisarne«; v 'jeseni 1956 je iz Španije prišel na pomoč g. Flis, v juniju 1960 pa iz Rima g. Lavrič.
Na vsak način smo že od početka vsi čutili, da nam je v prvi vrsti potreben lokal, kjer bi lahko uredili primerno pisarno, kjer bi bili doma in kjer bi lahko dostojno sprejemali naše ljudi, lokal, kjer bi Slovenci v Parizu vsak dan našli malo domačega razpoloženja in kjer bi se lahko sestajali, da ne bi ob vsaki priložnosti morali iskati, kam bi se lahko zatekli. Kadar smo imeli vaje za- igre, kadar smo imeli razne kulturne sestanke — tudi na tem polju smo pridno delali, čeprav ni namen teh vrstic govoriti tudi o tem delu — smo tem bolj čutili krvavo potrebo po svojem lokalu, čeprav smo vsakokrat našli razu-
v sc iti pa vaših skrbi. Zato vsak dan molimo in prosimo za vas in za vaš plemeniti narod in vam podeljujemo apostolski blagoslov, ki naj bo poroštvo božjih darov in podpore.« To papeževo poslanico so prebrali v vseh poljskih katoliških cerkvah na božični dan.
mevanje in potrebno pomoč bodisi pri rojakih, bodisi pri francoskih prijateljih, toda čas in razmere so vendar zahtevale neko rešitev.
Kdor pozna življenje in razmere v Parizu, dobro ve, kako težko je dobiti samo majhen prostor, ve tudi, da so cene astronomske, zato pa tudi razume, da vprašanje prostora ni bilo lahko rešiti.
V takih okoliščinah in ob pomanjkanju potrebnih sredstev pač nismo še mogli uresničiti tega, kar mora biti naš cilj: Slovenski dom v Parizu.
NAŠLI SO SE DOBROTNIKI
Toda z velikodušno naklonjenostjo ravnatelja dušrtopastirskega deta med izseljenci v Franciji, pariškega pomožnega škofa msgr. Rtippa, pri katerem smo Slovenci vedno našli uspešno razumevanje in pomoč, z veliko naklonjenostjo belgijskega patra van Straatena, direktorja »Pomoči duhovnikom iz Srednje Evrope«, in zlasti z veliko naklonjenostjo in razumevanjem zastopnice te organizacije za Francijo, gdč. M. -H. Verholst, smo po dolgem prizadevanju vendar prišli do sicer skromnih, a vendar prijetnih prostorov, kjer bomo sami svoji gospodarji in kjer bomo doma.
S pomočjo zgoraj imenovanih je pariška škofija kupila trisobno stanovanje in ga dala nam na razpolago, ena soba bo služila za stanovanje g. Flisu, ostali dve pa za pisarno Slovenske katoliške misije.
S tem je vsaj začasno rešen najnujnejši problem, da smo dobili primerno pisarno, ker doslej je bila naša pisarna pravzaprav potujoča, kakor smo tudi mi potujoči misijonarji, saj smo morali vsak torek in četrtek in nedeljo prenašati pisarno iz enega dela Pariza v drugega.
DELO BO LAŽJE IN BOLJ UČINKOVITO
V tiovih prostorih bomo poleg pisarne poskušali ustvariti majhen košček domačega doma v tujini, s knjižnico in čitalnico, pa tudi kraj, kjer se bomo lahko kulturno izoblikovali. Za vsakega našega človeka v tujini je namreč življenjske važnosti, da si ne samo uredi svoje ma-terielno življenje, enake ali še večje važnosti je, da se tudi duhovno oblikuje, da ohranja svojo zvezo z narodnim življenjem in da izpopolnjuje svoje znanje ter zasleduje tok življenja in dogodkov tako na domačem, kakor na tujem pozorišču. Poleg vere in verskega življenja je to nujni pogoj, če nočemo, da se duhovno in telesno utopimo, izčrpamo in izgubimo v tujini, pogoj, če nočemo, da bi tuja učenost, o kateri govori naš Cankar, tudi v nas ubila vsak smisel za človeka vredno življenje.
Delo naših duhovnikov med izseljenci ni lahko, ker si zaradi dela in razmer ne
morejo primerno urediti svoje življenje. Tudi naši duhovniki v Parizu niso izvzeti. Še vedno bo vsak stanoval na svojem koncu mesta, kar ne olajšuje našega skupnega dela, toda prav zaradi tega, ker smo predvsem gledali na potrebe in koristi slovenske skupnosti, smo odklonili drugo možnost, da bi bili namesto sedanjih prostorov, ki bodo predvsem služili skupnosti, dobili stanovanje, kjer bi lahko vsi trije skupaj stanovali, odklonili smo, ker bi v tem primeru še vedno ne imeli primernega prostora za slovensko skupnost v Parizu.
POMOČ ROJAKOV
Morda bo kdo rekel: lahko je, ko so drugi vse dali. Če bi kdo tako mislil, bi seveda pozabil, da smo šele po dolgem delu, po težavnih in mnogih skrbeh, poteh in bojih prišli do novih prostorov. Dobili smo gole stene, kakršne so pustili zidarji, vse drugo je pa bilo na naši skrbi. Vsem, ki so pomagali — nekateri zelo velikodušno — prisrčna zahvala. Skrbi bodo tudi v bodočnosti, ker bomo morali — mislim na slovensko skupnost v Parizu — nositi stroške vzdrževanja.
Toda svoje prostore imamo in s skupnim delom dokažimo in pokažimo, da smo jih bili ne samo potrebni, marveč tudi vredni.
Ko se zahvaljujemo vsem, ki so k temu pripomogli, se moramo spomniti tudi tistih naših duhovnikov, ki so pr\>i delovali v Parizu: dr. Alojzij Kuhar (umrl leta 1959 v New Yorku), g. Ivan Camplin, sedaj župnik v Dobrovniku v Prekmurju, Ferdinand Kolednik in dr. Emil Hodnik, ki je goreče deloval med vojno in prva leta po vojni, preden je odšel v Združene države.
NACE ČRETNIK, direktor Slovenske katoliške misije
Novi prostori se nahajajo na 7 rue Gu-tenberg, Pariš 15, (Metro: Charles-Michels).
Opomba uredništva: Ko človek prebira slična poročila o delu in skrbi slovenskih
duhovnikov za naše izseljence, se nehote vpraša: Kaj pa dela Izseljenska matica v Ljubljani, kaj jugoslovanski konzuli? Odgovor je vedno eden in isti: Vsi ti skrbijo samo za propagando .in jim nikar ni mar blagor slovenskih izseljencev. Zanje kdor ni komunist, ni rojak in zato ne zasluži nobene pomoči. Torej isto kakor pri nas na Primorskem. To je žalostno, a resnično dejstvo, na katero ne smemo pozabiti, ko presojamo slovenski komunizem in ko Primorski dnevnik ali ljubljansko Delo poročata o kakih sprejemih izseljencev v domovini. Vse je samo propaganda, resnična skrb je samo pri duhovnikih in pri izseljencih samih.
V MESECU KATOLIŠKEGA TISKA
MNENJE O KATOLIŠKEM GLASU
»Moram priznati, da je časopis močan. Precej močnejši kot nekateri drugi njegovi vrstniki.. . Katoliški glas me stalno spominja na Mlade borce, še bolj pa na Rimski katolik. Zelo prav je to, da se skuša zavzeti stališče k svetovnim političnim problemom. Svoj čas smo bili doma zapozneli glede tega, večkrat prepozni...«
Tako piše slovenski inteligent novonaseljenec iz ZDA.
Kaj rečemo mi k temu mnenju? Laskavo je za nas priznanje, da hodi KG po stopinjah Rimskega katolika in z njim za našim velikim kladivarjem Antonom Mahničem. Zavedamo se, da so današnji časi v marsičem podobni Mahničevim, samo da imamo mi opraviti s še bolj zvitim in nasilnim nasprotnikom kot so bili tedanji liberalci in liberalizem. Zavedamo se tudi, da naše ljudstvo danes ni več tisto kot je bilo takrat. Veri je dosti bolj odtujeno in nemalokrat tudi svojemu rodu in jeziku. Ali vendar ne moremo in ne smemo molčati, da ne bomo molčeči psi, na katere zliva svojo jezo prerok. Pišemo jasno o vseh zmotah, ki ogrožajo naše ljudstvo v njegovi veri in morali, o vseh krivicah, ki jih moramo trpeti na svojem narodnem telesu. Premočrtno zasledujemo svoj cilj: Ohraniti v našem ljudstvu vero očetov in dediščino naših mater pa pomagati mu, do boljše socialne pravičnosti.
Seveda je to nehvaležna naloga, ki ne prinaša kruha in ne časti, zato pa tem več obrekovanja. Tako se je zgodilo v Trstu na neki slovenski šoli, da je katehetu zabrusil v obraz neki mladič: Katoliški glas podpirajo MIŠINI. Nič manj kot to! Seveda ni to zelje zrastlo v glavi tistega mlekozobneža, temveč je to gotovo slišal pri tistem delu naše javnosti, ki še vedno smatra vse tiste, ki niso z njimi, da so fašisti.
Na drugi strani pa je neki ital. tednik zapisal, da nas podpira TITO. Kajti kako naj si drugače razlagajo, da še živimo in nas ni
še slana pobrala?
Ne enim ne drugim se ne splača odgovarjati in niti ne se razburjali. Ker sami uživajo najrazličnejše podpore, menijo, da se tudi drugim godi enako. Mi in naše ljudstvo pa vemo, da KG in ves naš katoliški tisk živita od idealizma naših izobražencev, duhovnikov in laikov, ter od podpore našega ljudstva. Prav zato pa smo prosti in svobodni, da služimo našemu ljudstvu, kakor mu drugi ne morejo ali nočejo. In tako bomo delali, dokler bo naše ljudstvo z nami.	Ured.
Cerkve
življenja
Tanganjika - nova afriška država
Bred kratkim je postala neodvisna bivša kolonija Tanganjika. Posredujemo nekaj Podatkov o njeni zgodovini in gospodarstvu.
Po arabskih virih se je pričela kolonizacija Tanganjike že v obdobju 7. in 9. stoletja, ko so se naselili mohamedanski begunci iz Omana na obalnem področju. V notranjost dežele so pričeli Arabci prodirati šele v drugi polovici 19. stoletja. Kmalu nato sta prišla v deželo raziskovalca Livingstone in Stanley in za njima fazni evropski misijonarji. Leta 1890 je Tanganjika postala nemška kolonija. Po prvi svetovni vojni je Društvo narodov fzročilo mandat nad tem ozemljem Veliki Britaniji, ki ga je OZN leta 1946 spremenila v zaupno upravo. 9. decembra 1961 Pa je Tanganjika postala neodvisna država. Glavna skupščina ZN jo je 14. decembra 1961 soglasno sprejela v svojo organizacijo kot 104. članico. Tanganjika j je že četrto afriško ozemlje, kateremu je Velika Britanija po drugi svetovni vojni : Podelila neodvisnost. Nova država ostaja v sklopu Commomvealtha, kar ji je sprimo ne ravno bogatega gospodarstva le v korist. — Njena prestolnica je Dar es Sa-laam (130 tisoč prebivalcev).
Državni poglavar je, kot v primeru o-: stalih članic britanske državne skupnosti, formalno angleška kraljica, katero zasto-Pa guverner. Zakonodajno oblast ima na-fodna zbornica, ki jo sestavlja 71 izvoljenih članov in nekaj imenovanih od guvernerja. Med 71 izvoljenimi je 10 mest mzerviranih za evropsko manjšino in 11 mest za azijsko. Ostalih 50 pa je izvoljenih brez rasnih razlik, kar pomeni, da 80 to črnci Bantu. Zbornica sestavi vlado, kateri je poverjena izvršilna oblast.
Trenutno ima močno večino v parlamentu stranka TANU (Tanganjiška afriška narodna zveza), katero vodi sedanji ministrski predsednik Julius Nyerere. Poleg te stranke delujeta še stranka ANC (Afriški narodni kongres) pod vodstvom Al tem vu j a in Stranka združene Tanganjike (UTIP).
Na površini skoraj 940 tisoč kv. km živi približno 9 milijonov duš, od katerih
je 112 tisoč Azijcev in de 23 tisoč Evropejcev. Večina prebivalstva je še poganov, nekaj je mohamedancev, kristjanov pa je blizu poldrugi milijon. Uradna jezika sta svahili in angleščina.
Ozemlje te nove afriške 'države se širi od Indijskega oceana do jezer Njase, Tanganjike in Viktorije. Obsega visoke planote, pokrite s stepami in savanami. Dežela leži ob ravniku in bi morala imeti po svoji zemljepisni legi zelo vroče podnebje. A nadmorska višina ublaži vročino in napravi podnebje ugodnejše. Nad 90% prebivalstva se ukvarja s poljedelstvom. Tanganjika je na prvem mestu na svetu v pridelovanju agave (sisal). Kava zelo dobro uspeva ob Kilimandžaru in v pokrajini Bukoba. Prideluje tudi znatno količino bombaža in zemeljskih orehov.’ V manjši meri pa pridelajo riž, čaj, kakav in tobak. Živinoreja je razvita le na planotah; v nizkem in mokrem obrežju ne more uspevati predvsem zaradi muhe tse-tse. Tri četrtine rudnega bogastva predstavljajo ležišča diamantov v kraju Mvvadui. Dragocena ležišča izkoriščata v enakem razmerju država in družba De Beers Consolidated Mineš. Omembe vredno je tudi zlato, kositer in premog. Prometne zveze so v dokaj dobrem stanju. Trguje se v glavnem z Veliko Britanijo, ki ji je že obljubila 22 milijonov šterlin v obliki podpor in posojil.
Razveseljivo je, da je Tanganjika dosegla svojo neodvisnost brez notranjih zapletljajev in zunanjih posegov. Želeti je, da bi si nova država uredila in utrdila svoj notranji gospodarski in socialni položaj tako, da bo lahko kos vsem eventualnim zunanjim vmešavanjem, katerim so na žalost izpostavljene nekatere mlade afriške države. Ob tem pa si ne moremo kaj, da bi ne opozorili javnosti na novi kolonializem, ki obstoja v osrčju Evrope in duši narodni, socialni, verski in gospodarski razvoj kulturnih narodov. Prepričani pa smo, da bodo tudi ti narodi nekoč dosegli svojo popolno državno neodvisnost in s tem vse tiste dobrine, ki pripadajo vsakemu narodu.
Svetovno nogometno prvenstvo
Svetovno nogometno prvenstvo, imenovalo tudi tekmovanje za pokal Julesa Rimeta, ki je bil pobudnik tega množičnega tekmovanja, bo leta 1962 v Čilu v Južni Ameriki. Trajalo bo od 1. do 17. junija.
To je samo finalni del tega tekmovanja. Praktično pa se to začne mnogo prej, ko se enajsterice najboljših iz vseh držav spoprimejo med seboj v kvalifikacijah po skupinah dveh do treh ekip.
Zmagovalec vsake skupine ima pravico do nastopa v finalnem delu. Brez kvalifikacij pridejo v finale bivši svetovni pr-Vak in pa organizator tekmovanja.
V Čilu se mrzlično pripravljajo na spre-joni najboljših moštev vsega sveta. Ta so Poleg čila samega, organizatorja, in Brazilije, sedanjega svetovnega prvaka, naslednje. Argentina, Urugvaj, Kolumbija, Mehika, Španija, Anglija, Zah. Nemčija, Švica, Italija, Jugoslavija, Madžarska, Češkoslovaška, Sovjetska zveza, Bolgarija. Vidimo torej, da je vseh najboljših držav 16, ki so porazdeljene v štiri skupine, zad-11 ji dve v vsaki skupini odpadeta do fi-nala. In tu bomo dobili bodočega prvaka.
Mnogo je ugibanj. Eni pravijo, da bo
do najvišjega naslova prišla Brazilija — in tako bo naslov še naprej ostal v Južni Ameriki —, drugi pa, da so evropske enaj-storice zelo močne in bo naslov pripadal eni izmed teh. Odgovor nam bo dal 17. junij 1962.
Dosedanji prvaki so bili: Urugvaj dvakrat, Italija dvakrat (1934 in 1938), Zah. Nemčija in Brazilija. Če osvojita prvenstvo Urugvaj ali Italija, bosta prejeli Ri-metov pokal v trajno last.
V Čile ne bodo potovali Francija, ki je bila na zadnjem 7. svetovnem prvenstvu tretja (izločila jo je presenetljiva Bolgarija), Švedska, druga na zadnjem prvenstvu (izločila jo je Švica) in pa Avstrija. Slednja se je skupno z Romunijo, ki je bila v skupini z Italijo in Izraelom, tekmovanju za svetovni naslov odpovedala, ker so se Avstrijci na zadnjem prvenstvu slabo odrezali. Njihova odpoved je presenetila prav vse, ker so Avstrijci v zadnjem času nizali zmago na zmago (njihove žrtve so bili poleg drugih Anglija, Španija, SZ, Italija in Madžarska) — deset v vsem — dokler niso naleteli na izredno razpoložene Jugoslovane in klonili
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
Razmejitev župnij v ljubljanski škofiji
Ljubljanski škof je v zadnjem škofijskem listu 'sporočil, da se bodo med letom spremenile meje tistih župnij, kjer so razmere pokazale, da je to potrebno. Sedaj so po starem izročilu in določilu nekatere vasi dodeljene župnijam v veliki oddaljenosti in zato mnogi verniki svojega farnega središča ne upoštevajo, saj jih v farno cerkev zvabi le krst, morda prvo obhajilo, poroka, spomin vseh mrtvih, pogreb in kakšna izredna cerkvena slovesnost. Pravega farnega občestva taki verniki ne poznajo in ne uživajo, pristojni dušni pastirji pa vestno svojih dolžnosti izpolnjevati ne morejo. Poleg tega je tudi v razsežnih župnijah vedno manj dušnih pastirjev in duhovniške moči je treba pametno porabiti. Nove razmejitve so vedno združene z mnogimi nevšečnostmi, a kjer je to potrebno za boljše dušnopastirsko delo, se mora izvesti.
Sklep ljubljanskega škofa je zelo važen in ga bodo morali sčasoma verjetno posnemati v marsikateri škofiji.
Umrl je zlatomašnik Ivan Štolfa
Na Vogrskem pri Prvačini je dne 3. jan. umrl zlatomašnik Ivan Štolfa. Pokopali so ga na domačem pokopališču na Vogrskem ob obilni udeležbi sobratov in ljudstva dne 5. januarja.
Pokojni gospod se je rodil na Volčjem gradu pri Komnu pred 82 leti. Kot duhovnik je služboval v raznih župnijah goriške nadškofije, med drugim po prvi svet. vojni na Srpenici in nato veliko let na Vogrskem. Pred časom je stopil v pokoj in ostal pri nečakinji na Vogrskem. Tu ga je sedaj Gospod poklical k sebi. Bil je zelo prijaznega značaja. Osebno znanje s pok. Mussolinijem mu je omogočilo, da je tudi marsikomu pomagal. Prav tako je na Srpenici imel priložnost, da se je spoznal s pok. kraljem Viktorjem Emanuelom. Tudi po drugi svet. vojni se je znal sprijazniti z novimi oblastmi.
Bog mu daj večni pokoj.
P. Vladimir Kos
je poslal voščila za praznike. Piše, da so ga sedaj prestavili v najbolj zapuščen predel tokijskih predmestij, med socialno izobčene in nekdanje sužnje. Dela ima toliko, da se zvečer včasih kar mrtev zvrne v posteljo. Dnevno nudijo na misijonu zdravniško oskrbo in hrano nezadostno hranjenim ali bolnim otrokom; dvakrat na teden delijo obleko in hrano ljudem po barakah. Delo zavisi največ od dobrotnikov.
G. misijonarja podpirajmo z molitvijo in drugače, kolikor kdo more.
v Zagrebu z 2:1. Vsem je zelo žal, da najbolj tipični predstavnik podonavske šole ostane doma.
V finalu pa še vedno manjkajo reprezentance dveh velikih kontinentov: Azije in Afrike. Videli pa smo, da se tudi tu nogomet zelo razvija in ne bo dolgo, ko bomo v finalnem delu tekmovanja za svetovno nogometno prvenstvo imeli več predstavnikov črnega in rumenega kontinenta.
Tekme bodo igrali v naslednjih mestih: Santiago de Chilc, Vina del Mar, Ranku-gua in Arica.
Tretji s»et med demokracijo in komunizmom
Vzhod in Zahod sta prenesla pozorišče dvobojev v vsemirje, toda niti demokracija niti komunizem ne pozabljata na »tretji svet«, ki ga lahko »zagrabimo«, ki je na zemlji in ki mu oba kar se da dvorita; način in pomen dvorjenja pa sta različna: komunizem si ga hoče na vsak način prisvojiti, demokracija pa ga brani z vsemi svojimi močmi. »Tretji svet« so države Afrike in Azije, ki niso še vezane, ki so si šele po drugi svetovni vojni pridobile svobodo z nacionalnim, panaziat-skim, antikolonialističnim gibanjem. Države so plod velike afrezijske evolucije pod trojnim vidikom: političnim, ekonomskim in socialnim. V Aziji so skoro vse države dosegle neko politično samostojnost (nekatere sovjetske socialistične republike v
FI L M
Nova filmska revija
V prvih mesecih letošnjega leta so začeli v Benetkah izdajati novo filmsko revijo, ki nosi naslov »cine forum«. Kino je postal danes prevelike važnosti, da bi mogli kar tako mimo njega. Veliko je revij, ki se ukvarjajo s tem problemom, vendar smemo reči, da ne nahajamo v nobeni tiste globine, ki je potrebna za obravnavanje tega danes tako važnega pojava. Imamo tudi zelo dobre revije, kot so n. pr. »Let-ture«, ki prinašajo res konstruktivne in zelo izčrpne kritike posameznih filmov, vendar ni izključna ta njihova naloga; kajti »Letture« prinašajo recenzije novih knjig, odrskih del, sploh predstav.
Manjkala je revija, ki bi se ukvarjala izključno in izčrpno s filmskim problemom, ki bi ljubitelja filma pobliže seznanila s filmskim ustvarjanjem, hkrati pa bi mu kazala, katera je moralna pot, ki naj po njej hodi dober kino. In ta revija je končno prišla.
Revija »cine forum« se predstavlja v lepi in poljudni obliki. Namenjena je vsem tistim, ki se zanimajo za filmski problem in se želijo seznanniti s podrobnejšim študijem posameznega filma. S tega vidika je revija res zelo izčrpna; pri vsakem filmu obravnava najprej državo, iz katere prihaja, nato režiserja, vsebino, dramsko analizo, uresničitev dela, igro posameznih igralcev, kritično in človeško vrednotenje ter na koncu prinaša še filmografijo režiserja. Razen filmskih kritik prinaša revija obširne članke o posameznih režiserjih, o kinematografiji te ali one države. Reči moramo, da najobšimeje objema filmski svet z vsemi njegovimi pojavami. Njeni članki so napisani v poljudni obliki, tako da jih lahko vsakdo razume, seveda tisti, ki se za film zanima. Opremljena je s slikami igralcev in režiserjev. Tudi s tehnične strani se revija lepo predstavlja. Izdelana pa je tako, da se lahko posamezne strani stržejo in povežejo nato v knjigo, seveda po točno opredeljenih poglavjih. Celotna naročnina znaša 2.000 lir.
Revija je zelo priporočljiva za tiste, ki se zanimajo za filme ne samo kot zabavo, temveč kot sredstvo, ki je silno orožje in ki izvaja neoporečen vpliv na posameznika in na družbo.
sredini kontinenta kljub avtonomijam morajo poslušati ukaze tiste republike, ki je po mnenju Davida Marshalla »največja kolonialna država«, ki ima toliko kolonij kot nobena druga in stiska pod svojim jarmom ljudi, ki so si sami zmožni vladati). V Afriki pa se danes z neverjetno naglico osamosvajajo. In mnoge so politično še nezrele.
In prav Sovjetska zveza se trudi, da bi rešila druge dežele izpod imperialističnega jarma zahodnjakov-tiranov!
In da to doseže, se poslužuje najhujšega orožja današnjega časa: propagande — propagande totalitarnih režimov, ki postaja ob finansiranju države same eno naj hujših orožij. Zahod ne more vseh kontrolirati. Kar more napraviti, je, da pripravi ljudi tretjega sveta do tega, da znajo razumeti in izbirati... boljšo in varnejšo pot za dvig svoje veljave — za svojo politično samostojnost.
In tako bomo videli, v kakšne razmere bodo zašle države, ki so nasedle komunistični propagandi, in v kakšne tiste, ki so poslušale pametno besedo demokratov.
Čas je neizprosen sodnik...
UTRINEK
»Toliko bolj prebiva Bog v nas, kolikor bolj si prizadevamo, da bi ga prinesli drugim.«
Bossuet
Radio Trst A
Teden od 14. do 20. januarja 1962
Nedelja: 9.30 Slovenski zbori. — 10.00 prenos sv. maše iz stolnice sv. Justa. —
11.30 Oddaja za najmlajše: »Pravljica o carju Saltanu«. — 12.15 Vera in naš čas.
— 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... Odmevi tedna
v naši deželi. — 14.40 Poje Jelka Cvetežar.
— 15.20 Portret v miniaturi: Edith Piaf.
— 17.00 Za smeh in dobro voljo. — 18.30 Obisk v naši diskoteki. — 21.30 Koncert tria Ljubljanskega radia.
Ponedeljek: 18.00 Italijanščina po radiu.
— 18.30 Mladi solisti: Trio Lorenz. — 19.00 Znanost in tehnika: »Radio v podzemlju«.
— 20.30 Donizetti: »Don Pasquale«, komična opera v treh dejanjih.
Torek: 18.00 Radijska univerza: Hormoni (10. oddaja). — 18.30 Mozart: Simfonija št. 38 v D-duru, K. 504, imenovana »Praga«. — 19.00 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše. — 21.00 Slovenske Lavre: (2) »Simon Jenko in Leopoldina Kuralt ter Marija Mandelc«. — 21.35 Koncert pianistke Gite Mally. — 22.00 Obletnica tedna: »Franz Grillparzer ob 90-let-nici smrti«.
Sreda: 18.00 Slovenščina za Slovence. —
18.30 Italijanski operni pevci: <3) »Aure-liano Pertile«. — 19.00 Zdravstvena oddaja. — 20.30 »Boječneža«, enodejanka.
Četrtek: 18.00 Radijska univerza: (11) »Ionosfera - zemeljski pas žarčenja«. —
18.30 Iz italijanskega glasbenega ustvarjanja: »Sikstinska kapela« (2. oddaja). —
19.00 Sirimo obzorja: Rado Bednarik: (9) »Lepote našega podzemlja«. — 20.30 Znani dirigenti: Ataulfo Argenta: Chapi - Gu-ridi - Čajkovski.
Petek: 18.00 Italijanščina po radiu. —
19.00 Šola in vzgoja: »Zakaj se nam otroci odmikajo«. — 20.30 Gospodarstvo in delo. — 21.00 Koncert operne glasbe. —
22.00 Novele 19. stoletja: Mihail Saltikov Ščedrin: »Orel kot mecen«.
Sobota: 14.40 Sestanek z Veselimi Planšarji. — 15.30 »Gospa Fedele«, dramatizirana zgodba. — 16.10 Pesmi brez besed, v izvedbi orkestra. — 17.45 Božanska komedija: Nebesa - 10. spev. — 19.00 Pomenek s poslušalkami. — 20.30 Teden v Italiji. — 20.40 Poje števerjanski zbor. —
21.00 Za smeh in dobro voljo.
plERRE L’ ERMITTE
oJIajto Ijšci izbica
POVEST DOBRIH LJUDI 11 in lin m                  n 111111:
Ko sem se zbudila, sem si mislila, da 8(1 ne bom nikdar ničesar bala, ker boš čuval nad menoj... Kaj ne, da boš, Mijo?
»Da, Lenka, vedno.«
»In me ne boš nikoli zapustil?«
»Nikoli.«
Nastal je molk in oba otroka sta se poglobila vsak v svoje misli.
»Mijo, ali so ti všeč lepe sanje?« Odgovoril je zamišljeno. »Da, všeč so veliki gozdovi, drevesa, cvetlice...«
»In majhna Lenka ti ni všeč?«
Rahlo je zardel ter sklonil glavo in po-i vesil oči
»Da, tudi majhna Lenka...«
“In boš čuval nad njo vedno?«
»Vedno,« je odgovoril fantič in ni dvig-
na oči.
Nad mestom so brnela sovražna letala lri krožila s smrtjo in opustošenjem.
II.
Nekdo je zapisal, da srečni ljudje nimajo zgodovine. Tudi Mijo in Lenka je nista imela več 'let. Vsak je sledil svojemu študiju, on v katoliškem zavodu, ona pa v javni šoli. Lenka je posečala literarne šole, Mijo pa modroslovne, ki so mu bile silno všeč. Ostala sta si v prijateljstvu kot so si bile njune družine, a bila sta si zelo različna.
Mijo je bil pesnik, umetnik: razumel je ljubezen, ki jo je Bog skril v naravo, ljubkost nežnega jutra kot veličastvo večera, molk zelenih polj kot glas zvonov ... ljubil je drevesa, ki so prosto rastla.
Božal je njihova debla, kot se božajo otroške glavice, ustavljal se je ob belem lubu brez in ob nežnozelenem mahu, ki je rastel na temnem deblu hrastov. Voda potoka, ki je šumljala med travo ali pa tekla čez kamne in skale, cvetlice po ograjah, obrežni pesek morja, raztegnjeni o-blaki — vse mu je govorilo o mogočnosti božji. Za vse je imel odprte oči in srce.
Lenka pa je bila praktičen deklič, bolj navezana na ljudi in zemljo, privlačeval jo je svet. Ljubila je zabave, razkošnost, tisoč majhnih reči, ki so se ji zdele nie-
obhodno potrebne za življenje. Bila je verna, a manj kot Mijo. Njegova vera je bila vera čistega fanta, ki gleda proti nebu z živim prepričanjem.
Nekega poletnega jutra, ko sta šla s kolesi na sprehod med polji mestne okolice, je rekel Mijo:
»Glej, Lenka, kako očarljiva lepota!« Lenka je skočila s kolesa, se ustavila in se zasmejala:
»Da, očarljivo je... zdi se, kot da bi hodila po Elizejskih poljih in, nič bi se ne čudila, če bi zdaj, zdaj skočil iz kakega grma bog Pan (grški bog gozdov).«
»Oh,« jo je nekam mrko pogledal fant, »ti si pa poganka. Vidiš lepe stvari, a preko njihove lepote ne greš.«
»In kaj bi našla, če bi šla preko?« »Stvarnika vse lepote,« je rekel slovesno. »Ko stojiš pred umetnino, ali ti ne pride želja, da bi spoznala umetnika? Jaz imam vedno to željo. Ko zjutraj odprem okno in mi udari svetloba v oči, mislim, da je to ob začetku dneva prvi pozdrav Stvarnikov, ki je sam Luč...«
»Kot bi govoril sv. Frančišek Asiški...!« sc je zopet smehljala Lenka, a Mijo ni odgovoril na to njeno šalo. Pač pa je nadaljeval :
* »Vedno se Bogu zahvaljujem za vso lepoto na zemlji; za sončni žarek, ki spremeni rosno kapljo v diamant... za svetlobo, ki z zlatom obroblja odpadle drevesne liste... za cvetlice, ki se zbirajo na robovih prepadov...«
»To je poezija,« je potiho šepnila Lenka. Ni se pa več smejala. Z začudenimi očmi je gledala svojega prijatelja, ki je govoril kot poduhovljen, da ga niti ona ni mogla prav razumeti.
»Tako lepa je božja narava,« je še dodal Mijo. »Kot neizmerno svetišče je, v katerem neprestano odmeva pesem v čast Stvarniku...«
Lenka se je spomnila na velike cerkve, v katere večkrat vstopi, a ne more dolgo zbrano moliti, ker jo radovedne oči motijo, ker iščejo vedno nekaj, da bi občudovale.
»Najvišji Umetnik, ki je ustvaril naravo, je povsod razsejal zaklade s polnim prgiščem, da jih človek lahko najde ob vsakem koraku, če le ima odprte oči.«
»Sanjaš, Mijo?« mu je vpadla v besedo Lenka s tihim glasom, ki je izražal bo-ječnost in očitek obenem. Zdrznil se je, z roko šel preko čela in se nasmehnil.
»Včasih je tako lahko sanjati in tako prijetno...«
Nato sta se začela razgovarjati o šolskih predmetih. Lenka se je bala bližnjih izpitov v jesenskem roku.
»Ce me vržejo, bo polom. Ponavljati razred, znova začeti z učenjem iste snovi — to bi bilo strašno; niti misliti ne smem na to.«
»Saj boš izdelala. Prav iz srca ti želim, a končno ima diploma za žensko manjšo važnost kot za moškega. Za moškega pa je odločilne važnosti.«
»Misliš, da ženska diplomo manj potrebuje?« je z nekam trdim glasom vsekala Lenka.
»Jaz si hočem čimprej pridobiti kak študijski naslov, hočem biti oborožena za življenje... Kdo ve, kaj bo bodočnost zahtevala od nas žensk?«
Sedla sta na kolesi in ponosno vozila dalje. V Lenkinih potezah se je odražala močna volja, v fantovih pa sreča in notranji mir.
»Jutri, kdo ve kaj nas čaka jutri?« je čez nekaj časa povzel Mijo in pogledal proti nebu.
Lenka je skomignila z rameni in vozila molče dalje.	(Se nadaljuje)
Smrt generalne prednice sester Previdnosti
Red sester Previdnosti, ki ga je pred sto leti ustanovil duhovnik Luigi Scro-soppi in ki se je naglo razširil po vsem svetu, žaluje za svojo generalno prednico sr. Agneso Delugan. V petek 5. januarja se je po kosilu umaknila v svojo sobo, iz katere se ni več vrnila. Sosestre so jo našle mrtvo v postelji. Kljub visoki starosti 85 let je še vedno z neverjetno agilnostjo vodila svoje posle in bila vsem vzgled plemenitega, svetega življenja. Njena smrt je bila lahka in, ko smo jo v generalni hiši v Gorici pokropili, smo se čudili izrazu blaženega miru, ki je počival na njenem še skoro mladostnem obrazu. Deklice iz zavoda so neprestano molile ob krsti rožni venec za rožnim vencem, redovnice so tiho prihajale, da se poslovijo od svoje predstojnice. Res lepa smrt po lepem življenju. — Sr. Agnese Delugan se je rodila v Panehia pri Trentu in je bila 20 let generalna prednica redovne družbe sester Previdnosti. Med tem časom je ustanovila misijonsko postajo tega reda v Braziliji in v Urugvaju. Po značaju je bila izredno ljubezniva in sestre so v njej našle nadvse razumevajočo in dobro mater. Naj ji dobri Bog bogato poplača vso skrb in ljubezen, katero je tako velikodušno razdajala vsem.
40-Ietnica prvega mladinskega katoliškega društva
Pred 40 leti je duhovnik Alojzij Fogar, poznejši tržaško-koprski škof in sedanji naslovni nadškof Patrasa, ustanovil v Golici prvo mladeniško katoliško društvo. To se je zgodilo 5. januarja 1921. Približno 180 goriških fantov je bilo takrat sprejetih v to novoosnovano katoliško društvo. Pozneje se je društvo pridružilo KA, dobilo nov sedež v ulici Garibaldi, nato v ulici Marconi in v župnišču nasproti stolnici, dokler se ni pred leti preselilo v svoje prostore v ulici Rabatta. Sledili so si v teh letih razni voditelji, msgr. Fogar, msgr. Velci, msgr. Soranzo, msgr. Močnik, dan Dovier, Pellis, Veochi, Nardin, Marcuzzi in sedanji don Dipiazza. Med najaktivnejše in goreče voditelje pa spada dolgoletni vzgojitelj Anton Zakrajšek. Msgr. Velci je ob tej priliki poslal msgr. Fogarju v Rim brzojavne čestitke.
Zaprti mejni prehodi za živino
Zaradi nekaj primerov slinavke, ki se je pojavila v Moši, so obmejni uradi sklenili, da bodo zaprli prehode Števerjan-Hum, Uklanci-Valerišče, Casteletto-Vipolže in Ceglo-Medana za dobo od 6. do 31. januarja. Zapora velja samo za prehod goveje živine, ne pa za osebni promet.
Izboljšuje se položaj na Vrhu
Občinska uprava v Sovodnjah, ki skrbi tudi za Vrh, je odredila vse potrebno, da se tudi na Vrhu v najkrajšem času odpre ambulatorij. Za sedaj ga bodo odprli v vaški šoli, kjer so uredili primeren prostor. Na seji upravnega odbora konzorcija za kraški vodovod, ki je bila pretekli četrtek v Gradiški, pa so razpravljali o podaljšku vodovoda do Vrha. Sprejeli so sklep, da bo do te uresničitve prišlo še letos.
Izjava
Prejeli smo in objavljamo:
Podpisani obč. svetovalec Karel Čemic iz Rupe odgovarjam na klevete in obrekovanja, ki se širijo po okolici, da sva manjšinska svetovalca sama bila proti prodaji obč. zemljišča v Rupi v korist g, Tomažiču Filipu iz Rupe.
Resnica je tale:
Ko je g. župan prečital prošnjo na seji dne 12. decembra 1961, se je oglasil k besedi večinski odbornik, ki je rekel: »Ker je že več strank pred njim zaprosilo za ta kos zemljišča in smo vsem odbili, ker občina hrani to zemljišče za stanovanjske hiše, ne moramo ugoditi njegovi prošnji.« Ta predlog so odobrili vsi svetovalci. Jaz sem kot manjšinski svetovalec rekel: »Res je, da smo pred leti sklenili, da se ta kos zemljišča ohrani za stanovanjske hiše.« Ni torej res, kakor se širi govorica, da sva bila manjšinska svetovalca g. Niko Cevdek s Peči in jaz edina proti prodaji obč. zemljišča g. Filipu Tomažiču.
Od kod prihaja to klevetanje?
Komu in čemu služi?
Obč. svet.
Karel černlc
V Rupi, 7. jan. 1962.
Pevma
Zadnji dan v letu ima že sam na sebi nekaj slovesnega in to toliko bolj, če ta dan pade na nedeljo, kot se je to zgodilo letos.
V Pevmi smo imeli še poseben praznik, ker smo ravno na ta dan praznovali god našega farnega zaščitnika sv. Silvestra, ki ga sicer navadno praznujemo na Novo leto.
Praznik je zelo dobro izpadel, ker so se vsi zelo potrudili za to, predvsem seveda naši pevci. Višek pa je praznik dosegel, ko je pri popoldanski službi božji po vsej cerkvi zadonela zahvalna pesem, ki je vse navzoče združila v skupni zahvali Bogu. Sploh pa je povsod vladalo izredno praznično razpoloženje, čeprav nam vreme ni bilo prav nič naklonjeno, saj je lilo kot iz škafa.
Tudi Božič smo lepo praznovali. Letos se nam je ob polnočnici nudilo prijetno presenečenje: naše ciprese pred cerkvijo so namreč žarele v raznobarvnih žarnicah, da je bilo prav prijetno svetlo in da se je v vseh še bolj stopnjevalo božično razpoloženje. Hvaležni smo zato goriški občini, da je za to poskrbela, in upamo, da bo za prihodnji Božič to razsvetljavo še bolj ojačila.
Božič, največji krščanski praznik, je hkrati tudi največji praznik družine. In ker je žena duša družine, zavisi od nje, kako naše družine praznujejo ta praznik, kakor tudi ostale praznike. Saj velja pravilo: kakršna žena, takšni prazniki, takšne družine.
Božič pa je pri nas v Trstu, žal, vse prej kot družinski praznik. Sliči vse bolj nekaki javni zabavi. Kajti trgovine z jestvinami so bile letos na sveti večer, čeprav je bila nedelja, odprte do pol desetih zvečer, javni lokali pa vso noč. Zakaj to? Vsi oni, ki so tako pozno kupovali, še bolj pa oni, ki so morali streči po trgovinah in javnih lokalih, niso mogli praznovati svetega večera, najlepšega, kar je še ostalo človeški duši v tem razrvanem svetu. Žal, nimamo mi vpliva na organe, ki odločajo o tem. Povedati pa hočemo, da nas to boli in žali našo versko in narodno izročilo. Pri tem se spominjamo, da so bili v poganski Hitlerjevi Nemčiji na sveti
Marijina družba v ulici Risorta, 3
ponovi
v nedeljo 14. januarja igro
BETLEHEMSKA ZVEZDICA ★
Začetek ob 17.30 — Vabljeni!
večer, od mraka dalje, zaprti vsi lokali, pri nas pa, v državi z najvišjo cerkveno hierarhijo so lokali odprti vso noč!!! To je nam katoličanom gotovo v sramoto in v pohujšanje milijonov naših bratov in sestra, ki za pričevanje svetonočne blago-vesti doprinašajo največje žrtve — onkraj železne zavese.	,
Želimo, da bi tudi naše katoliško časopisje in naš radio v bodoče bolj konkretno prispevalo k vzgoji naše žene — in po njej javnega mnenja — da bo prihodnji Božič res naš največji družinski in verski praznik, da bomo našim bratom ne v spotiko, ampak vzpodbujajoč vzor in bomo tako dali svoj doprinos za širjenje in uveljavljanje svetonočne blagcn>esti!
a. č. Umrl je provincial jezuitov
Iz Fort Archambauda v pokrajini Ciad v Afriki je dospela žalostna vest, da je tam umrl za malarijo jezuitski pater Luigi Maria Santi. Na Brezmadežno, ob otvoritvi mladinskega centra »Stella Matutina« je bil še v Gorici in je imel ob tej priložnosti otvoritveni govor. Za Božič je odšel v Afriko, da bi tam ohiskal misijonske postaje jezuitske družbe. Obolel je za malarijo, ki jo je dobil na enem svojih prejšnjih potovanj v Afriko. — Pater Santi se je rodil v Gorici leta 1905. Leta 1958 je bil izbran za provinciala beneško-lombard-ske province. Odlikoval se je po izredni gorečnosti in zmožnostih. Več let je de-
Obmejni promet v decembru 1961
V preteklem mesecu decembru je bil obmejni promet med Italijo in Jugoslavijo zelo živahen. Skupno je v obeh smereh šlo čez mejo 105.000 oseb, od teh 24.963 italijanskih in 72.131 jugoslovanskih državljanov.
RAJBELJ — O naši Svetilki (La Lampada)
V našem časopisu smo že parkrat poročali o župnijskem glasilu La Lampada (Svetilka), ki ga izdaja tukajšnji g. župnik za svoje župljane v Rajblju. Povedali smo, da list izhaja v dveh jezikih in včasih celo v treh, ker so tudi nemško govoreči župljani med nami. Tako lahko vsak v svojem jeziku bere besedo g. župnika in Cerkve. V preteklih mesecih »Lampade« nekaj časa ni bilo in smo izrazili sum, da so jo morda zatrli kaki nestrpneži, sedaj pa moramo poročati, da je zopet začela izhajati in da je celo prinesla dolg članek v slovenščini Resnica pa le brsti. Na koncu je kratka vsebina v italijanščini za tiste, ki slovenski ne znajo.
Veseli smo, da je Svetilka zopet začela izhajati in da se je naš sum izkazal za neresničnega. Upamo tudi, da bodo še drugi naši rojaki pri njej sodelovali in ne samo C. T. Temu pa svetujemo, naj še kaj drugega lepega pove, ker strahot iz zadnje vojne imamo res dovolj in bi najrajši nanje pozabili. Naj jih pogrevajo tovariši onstran meje, ki se zdi, da drugega ne znajo ali pa ne smejo pisati.
Vaščanka
loval v Albaniji, potem v Milanu in Veroni, v Trstu in nazadnje v Gorici.
Našli so trupli ponesrečenih Tržičanov
Šele ob novem letu so našli trupli trži-ških utopljencev, 32-letnega Bruna Costan-zija In '26-letnega Daria Faresija, ki sta pred 20 dnevi izginila na morju v tržaškem zalivu. Costanzija so našli v bližini Gra-deža, Faresija pa v bližini Tržiča. Pokopali so ju v sredo 3. januarja ob velikanski udeležbi ljudstva, Faresija na pokopališču v Tržiču, Costanzija pa na pokopališču v štivanu. Costanzija je pokopal devinski dekan č. g. Kretič, ki ga je v februarju leta 1960 poročil z Marijo -Andrei-no Storici.
Mladina nas gleda in posnema
Če si hočemo razjasniti vedno večje širjenje tepizma, bi se splačalo pregledati, kolikokrat nam v enem dnevu pridejo male doze obrekovanja in zlobnosti. Videli bomo, da je tepizem mladih ljudi projekcija nas in naših najmanjših tepistič-nih gest, ki jih vsak dan zagrešimo.
Brezvestnost trgovca, ki ne gleda na potankosti, bo lahko nekega dne vzrok sinovega zločina; materin obup, ki ni kos trenutnim težkočam — hčerinega samomora; cinizem bogatega industrij alca do svojih podložnikov pa vzrok sinovega fanatičnega komunizma.
V mladih ljudeh, ki nas gledajo, sodijo in posnemajo, se često zrcali pretirana podoba nas samih. Če je to res, potem moremo razumeti, da je na dnu vsakega zla vedno — direktno ah pa indirektno — pomanjkanje idealnega poleta, velikodušnosti in nesebičnosti. Iz tega je razvidno, da nam manjka ljubezni do bližnjega (charitas), predvsem v majhnih in nepomembnih rečeh. Biti kristjan v iskanju popolnosti dobrega pomeni živeti »vedno in povsod« po zapovedi ljubezni.
EINSTEIN IN STALIN
Veliki poljski fizik Leopold Infold, ki se je vrnil na Poljsko iz ZDA leta 1950 in so mu zdaj dali večjo prostost, je v tedniku »Przeglad Kulturalny« napisal, da mu 1. 1950 niso dovolili odpreti šolo za fizično teorijo z naslednjo pripombo: »Einstein je star judovski idiot in poleg tega se njegova teorija ne sklada s Kopernikovo.« To je bilo Stalinovo mnenje, ki je takrat še ukazoval.
LISTNICA UREDNIŠTVA
Ker smo tržaške novice za to številko prejeli prepozno, jih bomo objavili prihodnjič.
ŽABNICE
Ob koncu starega leta je umrla najstarejša faranka, Reza Grilc vd. Kranner, rojena 13.5.1866. Pri njenem pogrebu smo slišali (staromodni?) recept dolgega življenja: pokojna Reza in njena sestra Liza vd. Nagelschmid, kakor tudi Sedlarjeva in Runceva mati, ki so dosegle 90 let in čez, ter umrle leta 1961, so vse bile krščene na dan rojstva.
*
Za božične praznike smo imeli več kot dovolj mraza, megle in tudi dežja; snega pa le malo, kar pomeni, da so bili bolj redki smučarji iz Gorice in Trsta. — Mladi gospodar Urban Pufitsch je dobil koncesijo za nov gostilniški obrat »Bar Erika« na cesti, ki vodi v Kazarenco.
Znana gostilna pri Krenu je bila zopet odprta na sv. Tri kralje: novi posestnik, g. Edi Kranner, je dal zelo okusno, ustrezno in vabljivo prenoviti lokale v pritličju.
*
V krogu svojih hčera, zetov in vnukov, na dan svete Družine (7. jan.), je praznoval 80. leto g. Anton Kerstein, spoštovani starosta višarskih štantarjev. Tudi on je dobil milost sv. krsta tekom 24 ur po rojstvu: zato smo prepričani, da — po željah in voščilih — mu bo Bog dal še lepo vrsto let!
Smrtne nesreče za Božič v ZDA
Letos so prometne nesreče v ZDA zahtevale izredno visoko število smrtnih žrtev. Med petkom pred Božičem do praznika sv. Štefana je našlo smrt na cesti 532 o seb. To je prvič po letu 1955, da je število žrtev naraslo preko 500. Žrtve je treba pripisati tudi izredno slabemu vremenu, ki je divjalo v ZDA za praznike.
Potres v Dalmaciji
V nedeljo 7. januarja zjutraj so zabeležili po vsej Dalmaciji močan potresni sunek. Središče potresa je bilo v Hercegovini, približno 190 km od Titograda. Potresne sunke so čutili po vsej Dalmaciji, Bosni in Hercegovini ter v črni gori. Največ škode je potres prizadel na hriboviti obali Makarske. V vasi Makarska, ki šteje 3.300 oseb, je približno tri četrtine hiš poškodovanih. V Podgori in Drasnici pa se je porušilo več hiš. V Makarski so imeli enega mrtvega in deset ranjenih. — Potres so zaznamovali tudi v Trstu.
Železniška nesreča na Holandskem
Poročati moramo o ponovni železniški nesreči, ki je imela strašne posledice: preko 90 mrtvih in še večje število ranjenih. Dva vlaka, prenatrpana s potniki, sta v megli trčila, ekspres Utrecht-Roterdam, ki je vozil s hitrostjo 120 km na uro, in o-sebni vlak Leewarden-Utrecht-Rotterdam. Večina potnikov se je vračala s počitnic na delo. Med njimi je bilo tudi mnogo otrok, ki so se vračali v šolo. Med žrtvami so razen dveh Angležev sami Holandci. Na vlaku je bila -tudi skupina gluhonemih otrok, namenjenih v neko katoliško šolo. Mnogo izmed njih je našlo smrt med razbitinami vlaka. Reševanje ponesrečencev je zelo otežkočeno, zato se boje, da bo število mrtvih še narastlo.
Potopila se je jugoslovanska ladja
V nedeljo 7. januarja zvečer se je v Rokavskem prelivu južno od Dovera potopila jugoslovanska ladja »šabec«. Imela je na krovu 33 mož posadke. Rešilo se je samo 5 mož, medtem ko je 28 članov našlo smrt v valovih. Ladja je trčila v angleško tovorno ladjo »Dorington Court« v trenutku, ko je bila v prelivu gosta megla in je večina posadke spala v svojih kabinah. Jugoslovanska ladja se je razpolovila in se v šestih minutah potopila. Doslej so našli le 17 trupel, 11 pa še pogrešajo.
Umrl je sin Franca Ferdinanda
Na Dunaju je dne 7. januarja umrl vojvoda Max von Hohenberg, sin prestolonaslednika Franca Ferdinanda, ki so ga leta 1914 skupno z ženo ustrelili v Sarajevu. Vojvoda Max je bil poročen z grofico Waldburg-Wolfegg in je imel z njo šest sinov. Med vojno je bil več let interniran v taborišču v Dachauu. Po vojni je bil pet let župan v Amstattenu v Nižji Avstriji.
Koliko nas bo v letu 1980
Elektronski računarji v uradih za ljudsko štetje v ZDA so nam dali tale rezultat najbolj obljudenih svetovnih dežel (v oklepaju število prebivalcev v letu 1980): Kitajska 716 milijonov (1081 milijonov), Indija 440 (657), SZ 216 ( 302), ZDA 183
Molitvena osmina
Od 18. do 25. jan. se po vsem krščanskem svetu obhaja MOLITVENA OSMINA za zedinjenje vseh kristjanov. Tudi mi se v teh dneh pridružimo vsem, ki verujejo v Kristusa, ter molimo za edinost sv. Cerkve. Po vseh cerkvah, v vsaki duši naj odmeva: »Daj, Oče, da bodo vsi eno!«
Nabožna glasba na vatikanskem radiu
Objavljeno je bilo, da je vatikanska radijska postaja pričela z letošnjim letom oddajo novega programa, s katerim bo širila poznanje nabožne glasbe. Ta program bo oddajala vse nedelje na običajnih valovih od 20.30 do 21. ure in ga ponovila naslednji ponedeljek od 13.30 do 14. ure. Glasbena dela bodo pred predvajanjem kratko napovedali v italijanskem, francoskem in angleškem jeziku. S prvim prenosom teh oddaj so pričeli v nedeljo dne 7. januarja.
UTRINEK
»Vse krščanstvo obstoji končno v ljubezni do Boga in do ljudi; v tem je skrivnost čudovite spremembe, ki jo je prineslo na svet in jo vzdržuje med nami.«
Lacordaire
(256), Japonska 95 (114), Indonezija 95 (162), Pakistan 95 (152), Brazilija 67 (101), Zah. Nemčija 54 (60), Velika Britanija 53 (58). — In koliko bo nas Slovencev? Če se bodo naši starši še naprej tako bali otrok kot sedaj, nas bo še manj kot danes.
Moč dela, ki ga opravljamo v kreposti in marljivosti
Če hočemo, da nas ne bo tehnika nad-krilila, da nam ne bodo ukazovali elektronski možgani, da se ne izgubimo v morju nevednosti, moramo kot mladi ljudje imeti v sebi vedno živo iniciativo in individualen polet. Velika nevarnost je v tem, da nam zaspi vest, da se z dušo in telesom predamo mitom, s katerimi se opaja materialistična Panglosova teorija, ki uči, da je največja sreča v tem, da se človek udobno usede v dvorani, oborožen z vsemi znanstvenimi čudesi.
DAROVI
Antonija Lukežič - Pariš: za Katoliški dom L 4.000, za. katoliški tisk L 2.000, za Alojzijevišče L 2.000, za Zavod sv. Družine L 2.000, za Marijanišče L 2.000.
Za Mladinski dom v ul. Scorcola: Jožefa Likar 2.000; družina Peric 5.000; gdč. Gruden 500; gdč. Pregelj 500; N. N. 1.100; N. N. 1.000; trije neimenovani po 5.000 lir. Vsem Bog plačaj!
Za Alojzijevišče: Za božične praznike so obdarovali naš zavod: gdč. Jožica čo-tar - Rupa 5.000, družina Podgornik 2.000, Marija Marinšček - Rim 2.000, N. N. 2.500, druž. Makarovič 2.300, N. N. 500, M. Ž.
5.000, A. T. 1.000, trgovina M. 3.000, N. N.
2.000, Antonija Lukežič - Pariš 2.000, N-N. - Gorica 3.000, M. Goričan 1.000, družina Ciampa 5.000, Pavla Klanjšček - O-slavje 1.000, N. N. v spomin pok. Kristine Cej 1.000; Bizjak 500 lir. — Vsem dobrotnikom, ki s svojimi darovi pomagajo zavodu vzdrževati naše revne dijake, naj božje Dete bogato povrne.
Za Zavod sv. Družine: Milka Goričah 500; Bizjak 500; Podporno društvo, Gorica za Božič 20.000; g. Bratina za revne otroke 10.000; g. David Cej v spomin na pok mamo 1.000; Trgovska zbornica v Gorici, da počasti spomin pok. mame sotrudni kov dr. Marchija 10.000 lir; N. N. za uboge otroke: hleb sira, 5 kg riža, 2 kg g ra ha, 8 kg pašte, 2 1 olja, 2 kg marmelade, zavitek slaščic in bombonov; Kavami Bratuš 5 kg bombonov in 1 1 maršale. --Vsem, ki so se na nas spomnili med prazniki, iskren Bog povrni!
Za Katoliški dom: E. F. 1.000; GoričaJl 2.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; Družbenid 5.000; Marica Sardoč 2.000; K. K. 1.000; dr. Nikolaj Tonkli 1.000; M. K. 500; Z. U 3.000; Jožef Cej 500; s. Terezija 2.000; Ma rija Uršič 1.000; Marija Orel 1.000; druži na Žgavec 1.000; Ilumar-Pocarini 1.5001 Severina Hvala 1.000; Marija Pavletič 400; Angela Gulin 500; Zofija Podberšček 3001 Ana Brezigar 1.000; Marija Makuc 3001 Družbenica 5.000; Kati Munih 10.000; Druž benica 5.000 lir.
 ---------------------------------------Ji
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 20, osmrtnice L 30, več 7 ^ davek na registrskem uradu.
   ^
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močni* Tiska tiskarna Budin v Gorici
Naše žene za Božič
PRAZNE NOVICE^