PLANINSKI VESTNIK 
je politično zaznamovan človek kužen za 
zmeraj — in ker je kužen, okuži tudi 
vse, ki imajo opravka z njimi. In spo­
znal sem, da so tudi navidezni mogoč-
niki, vgrajeni v represivni stroj, kar na­
prej na preverjanju in v stalni negotovo­
sti. Občutil sem njihov prvinski strah, ki 
sem jim ga pripravil s svojo naivnostjo. 
To zgodbo sem povedal za obuditev spo­
mina na še bolj oddaljeno preteklost, 
ko je bilo prijateljevanje z okuženci še 
toliko bolj nevarno. Kakšen junak je pre­
živel, nekaj jih je pa tudi izginilo. Po 
zmagi nad sovražniki je Revolucija pač 
začela zreti svoje otroke. Kot vsaka do­
slej. 
Zdaj vemo, da je treba izstopiti iz tega 
kroga, tudi odpustiti, <in kreniti naprej. 
Prav Vlasto Kopač sam tako dela in živi, 
kar ga poznam (kakih 30 let). Lahko bi 
se pa tudi zapil, mar ne? 
Če hočemo na goro, moramo tam na za­
četku hoditi tudi po grušču. Ni pa lepo, 
da ga jezno brcamo, če se gore same ne 
upamo lotiti. Potem raje duhajmo cvet­
lice. 
Tone Skarja 
GORE 
VZHAJAJOČEGA 
SONCA 
2e več let z veliko ljubeznijo razgrinjam, 
gledam in raziskujem zemljevide gorskih 
območij. Med njimi sta mi dva posebno 
draga: Vzhodni in Zahodni del Julijskih 
Alp. Ne samo, da sta bila pri nas dolgo 
eden od redkih in svetlih primerov ka­
kovosti in lepega planinskega zemlje­
vida, ampak je bilo zaradi stalne skrbi 
in truda njunih avtorjev mogoče v mno­
gih popravljenih in dopolnjenih izdajah 
opazovati, kako pred našimi očmi rastejo 
in se razvijajo kartografski biseri. Vedno 
sem občudoval ljudi, ki sodelujejo pri 
takšnih načrtih; zavidal sem jim; a celo 
takrat, ko jih nisem poznal, sem jih štel 
za svoje najbližje prijatelje, učitelje in 
sodelavce. 
Vendar sem se ob tem ves čas zavedal 
nekakšne neugodnosti, nezadovoljstva in 
občutka, da me pri teh dveh zemljevidih 
kljub vsemu nekaj moti — težko sta mi 
bila čitljiva na prvi pogled. Imel sem 
namreč notranjo potrebo in željo, da bi 
mi že prvi pogled na široko razprostrt 
kaos črt in bav v tenutku izzval jasno sli­
ko ljubljenih gora. Prvi pogled pa mi obi­
čajno ni bil dovolj in vedno sem moral 
strmeti še nekaj trenutkov, da se je sli­
ka v moji glavi začela bistriti. Dejansko 
nisem nikoli poskušal o tem razmišljati 
do kraja. Običajno sem spremljajoči ob­
čutek nezadovoljstva odrival s samokri­
tičnimi razlogi, da zahtevam preveč, ker 
je to gorstvo preobširno in preveč kom­
pleksno, da ga še ne poznam dovolj in 
moram biti potrpežljiv in bom sčasom 
dosegel to popolnost. 
Ko sem danes ta dva zemljevida ponovno 
držal v rokah in načrtoval naslednje ture, 
mi je končno stopilo pred oči: sence so 
na napačni strani! 
Tam, kjer se dejansko pogrezajo strašni 
in prelepi prepadi severnih sten Tri­
glava, Cmira, Rjavine, Kanjavca, Špičja, 
Škrlatice, Planje, veličastnega zidu Moj-
stnovk, Travnika, Šit in Loške stene, tam, 
kjer bi morali na zemljevidu biti najbolj 
temni poudarki kot znak opozorila, grož­
nje in obeta, trepeta in upanja, kot su­
gestija globine in nevarnosti, tam se na 
zemljevidu v bledem soncu, brez moči in 
kontrasta, z blagim vtisom grafične ne­
dorečenosti dobrodušno razprostirajo 
skoraj najbolj neizrazite površine. Na pre­
blisk te ideje sem se iščoč potrdila pod­
vizal in pogledal na obsežne, dramatične 
sence Pokljuke, južnih triglavskih pobo­
čij, Fužinskih planin, Zgornje Komne, 
južnih prostranstev Jalovčeve skupine in 
Kanina, torej prav tam, kjer jim dejan­
sko ne bi bilo potrebno biti. In končno 
sem spoznal: neustrezno osvetljevanje z 
zahodne strani je povzročilo, da ta zem­
ljevid doživljam kot emocionalni negativ 
lastne predstave. Tako sem z olajšanjem 
razrešil to dolgoletno notranjo uganko in 
spoznal, da so Julijci kartografsko gle­
dano gore vzhajajočega in ne zahajajo­
čega sonca. 
Miomir Madjanovič 
NEMŠKI VODNIK 
PO NAŠIH GORAH 
Nobena skrivnost ni več, da je naš ured­
nik fejst fant in da je pod njim Planinski 
vestnik v svoji (skoraj stoletni) zgodovini 
dosegel enega svojih vrhov. Posebna po­
teza njegove taktirke je guganje zvona 
z vseh plati, se pravi (po)natis kakršnih­
koli glasov, v hvalo ali tudi ne kulturnih 
dogodkov, ki nas oblegajo. To je linija 
široke demokratičnosti (»kapljice za lah­
ko srce«), davek tej isti liniji pa je se­
veda objava tudi takih spisov kot pred 
časom slaboumnega Torkarjevega apo-
strofa na Aljaža in v januarski številki 
1990 (str. 44) slabokrvne predstavitve 
Heindlovega vodnika (»Nemški vodnik po 
naših gorah«). Torkarju, kolikor ga po­
znam, ni pomoči, o Heindlovem vodniku 
bi pa rad pristavil nekaj besed. 
Pri drugi izdaji vodnika (Hanns Heindl, 
Julische und Steiner Alpen mit Kara-
vvanken und Karnischem Hauptkamm, 
Klettersteigfuhrer, Rudolf Rother, Miin- 127 

PLANINSKI VESTNIK 
chen 1989) sem nekaj malega svetil zra­
ven, in zdaj, ko je tu, mi je žal, da ni­
sem več. Ima nekaj pomanjkljivosti, ki 
osnovne informativnosti v glavnem sicer 
ne kazijo, vendar uporabnika lahko v ne­
katerih točkah nekoliko begajo. Moje 
opozorilo je docela dobronamerno, saj 
me že na prvo izdajo, ko o avtorju in 
njegovem sosedstvu (doma je v Beljaku) 
nisem imel pojma, veže iskrena hvalež­
nost. Že takrat — tega bo deset let — 
sem z vodnikom v žepu docela zanes­
ljivo prelezel vse tiste najlepše kotičke 
Karnskih Alp, ki jih opisuje. Isto hvalež­
nost bomo uporabniki lahko čutili tudi 
do druge izdaje, ki je enako lična, skrb­
na in uporabna, in malo popravljena in 
malo razširjena. V njej zasledimo dolžno 
spoštovanje do našega imenoslovja, in, 
presenetljivo, skoraj za vsa območja ne 
glede na državno mejo najdemo skoraj 
izključno slovenske zemljevide, kjer je 
dvojezičnost celo v škodo nemščine 
ali italijanščine. Naj dodam, da je avtor, 
ki rad zahaja v naše kraje, fanatičen 
oboževalec Kugvja in ni mogel drugače, 
kot da je vstavil njegovo sliko nasproti 
naslovni strani, verjetno za garancijo ka­
kovosti opisanega gorovja in da kot an­
gel varuh bedi nad bralcem, ki bo v na­
slednjem hipu že popotnik in plezalec. S 
Kugvjem se knjiga tudi zaključi, namreč 
z reklamo za njegovo prvo (in menda 
najboljšo) knjigo Aus dem Leben eines 
Bergsteigers, ki jo je Rudolf Rother leta 
1989 že desetič (!) ponatisnil in dodal 
32 barvnih podob E. Th. Comptona. (Je 
nam kaj dosti znano, da je ta Anglež 
v Kugvjevem času slikal naše gore?) 
Pomanjkljivosti vodnika pa sta predvsem 
dve: 
1. Slovenščina. Kar je je v navodilih spre­
daj in v slovarčku zadaj, je vredna so­
dišča, toda ne jezikovnega, pač pa krimi­
nalnega. Ko sem g. Heindla, ki slovensko 
ne zna in ne more odgovarjati za ta de-
bakel, vprašal, kdo ima »zasluge«, mi je 
»izdal« našega razkričanega planinca iz 
odhajajoče generacije. Stvar je potem 
seveda razumljiva, žal pa še vedno ne 
opravičljiva. 
Poglejmo za vzorec: Einstieg je »se­
stop«, Gipfel je »kepa«, Graben je »klo-
ma, žlefa«, Joch je »rovt«, Ecke je »ste­
ber«, Kriechstelle je »krizna točka« ali 
»klučno mesro« (ko bi bilo vsaj »ključno 
mesto«, kar pa seveda tudi ni), Pfeiler 
je »stolp«, Steinmann je »skalni mož«, 
Obergang je »previs«, itd., da bedaste in 
neslovnične prevode kot »peščina« (za 
Geroll), »terasa« (za Plateau), »drobir, 
pečina« (za Schrofen), »preplezati« (za 
Ersteigung), »ravno« (za Ebene), in ti­
skovne napake, ki jih mrgoli in jih je 
treba pripisati pač tujim stavcem in tuji 
lekturi in korekturi, npr. »goski vodič« 
(gorski vodnik), »krajna peč« (k. poč), 
»bek« (bok (gore)), in delitev besed zno­
traj vrstic, npr. »je-sti«, »plezai-ni« samo 
od daleč malo oslinim. 
2. Izbor in obseg. Take poti, kot so »Krai-
nersteig« na Pristovški Storžič, markiran 
pristop na Špik in južni pristop na Ve­
liki Karman (Monte Chiampon), v »Klet-
tersteigfuhrer« po mojem ne sodijo. (Se 
katera bi se našla, npr. krožna pot Carlo 
Chersi na Višu.) Spet pa je južni pristop 
na Veliki Karman tako strm in pozimi ne­
varen (tam je spominska plošča dvema 
planinkama, ki sta zleteli v smrt februar­
ja 1985), da ni mogoče trditi, da je pot 
primerna skoraj vse leto, kot piše v vod­
niku. Po drugi strani pogrešam iz Ju­
lijskih Alp greben Ponc, iz Kamniških 
Alp pa Dolgi hrbet (ki se skriva pod na­
slovom »Skuta«), Križ in Babe. Pri Škrla-
tici beremo v naslovu »gesicherte Steige«, 
pa je v resnici samo ena pot. (Hvala-
bogu!!!) 
K naštetima točkama bi pristavil še pre­
cej pomanjkljivo navedeno slovensko li­
teraturo in zemljevide, tu in tam morda 
preveč ambiciozno detajlirane opise, in 
pa malo zemljepisa: podpoglavje »Ju-
lische Voralpen« obsega »Monte Amaria-
na«. Je to prav? Ali niso to »Karnische 
Voralpen«? — In kar nenadoma se sredi 
poglavja »Karnischer Hauptkamm« znajde 
podpoglavje »Gailtaler Alpen«. To je v 
oporeki tako s tem poglavjem kot z na­
slovom knjige kot celote. (Vesel bom, če 
se motim.) 
Mimo tega je še nekaj drobiža, v ka­
terega bi bilo mogoče uperiti kritiški prst, 
vendar bova z avtorjem, če nama ljubi 
Bog nakloni še nekaj zdravih let, poči­
stila ta drobiž za tretjo izdajo in ni sile, 
da bi bralce Planinskega vestnika mučil 
z njim. (Vsekakor ni tako kazljiv, da bi 
bistveno omajal začetno trditev o uporab­
nosti vodnika.) 
Stanko Klinar 
ZAVETIŠČE -
KOČA - DOM 
Ko začneš hoditi v gore in spoznavati 
planinske pojme, si marsikaj zapomniš 
in o marsičem ustvariš lastno predstavo. 
Tako sem se srečal ob cesti iz Stične 
na Muljavo še pred vojno s »hotelom 
Prepih«. Bila je nedokončana stanovanj­
ska stavba, kjer so stanovali dijaki ali 
morda študentje (po vojni smo bili to 
brigadirji v lesenih barakah v Dražgo-
šah), ki so delali med počitnicami pri 
regulaciji potoka. Z Muljave smo šli na 
Polževo, kjer sedaj stoji hotel; kaj je 
bilo in kako se je imenovalo to pred 
vojno, ne vem več, toda okolica je bila 
smučarsko urejena. Sam tega nisem ni­
koli preizkusil, ker sem se smučal samo 
po bližnjih domačih gričih — kot pač 128