Štev. 6.	V Ljubljani 1. junija 1879.	Leto IX.
Časopis s podobami la slovensko mladino.
Sfa g^sss&ji
ólno je mósto lj udi j različnih, domačih in tujih,
Človek je vsàke vrsté dänes prišel na semenj. S palico léskovo kmèt, prašen, po s rèdi se cèste
Bliža, bisägo nesoč, svoj raztez&je korak; Moški in ženske gredó, ter péS, na vozovih in konjih
Brzo podé se naprtšj, vsäcemu kàm se mudi: Tä bi si kupil koso in témn je üsnija treba,
On jo voli če prignal, rad bi dragò jih odvèl; Tä si je nóv klobuk vrh starega pokril na glàvo;
Tu se ozira kupèc, vàbi ga tàm prodajal, Hvali mu svóje blagó na lice ter hv61i na ròbe.
Kämor obrneš pogled, närod se gnéte povsód. Dovolj jo tudi svetà na trgi pred svétnico mestno :
Kar nam obrodil je vrt, vsega je v pródajo tàm. Deva, na pol še otròk, sedi za pleteno košaro,
Mnògo našlo se okrog mladih in starih ljudij. Kaj li jih gnälo je k njej, ustavilo noge hittSče?
Slépo a nežno deklè cvetke na pródaj imà. „Blagi ljudje! kupite cvetov, po gorah so rastli, Iu da prijaznih so lic, pripoveduje mi vsàk; Sima jaz tèga nikdar ubóga še videla nijsem.
Kàk dragoljiibcu obraz, kakšen je roži, ne vém, Kadar jih v róci držim in srébljein vonjavo njih srca, Kite in vénce pletóó vašim na radost očem,
VàSim, ki pogled vesél pojó vam božje svetlobe:
Mòja vonjava samó, vaša lepota in duh! Dano mi bilo na vék nij glédati jàrkega sólnca, Kaka njegova je luč, ki nam ogreva zemljo. Večen mi skriva oblik nebó in luno in zvezde, Hribe, doli in vodó, mèsta in sélske vasi! Rolnčnica, slišala sèm, glavó po noči obeša,
Dviga za jutra jo spét, jédva se dàn zazori: Trda ob meni je nóé, ki zàrje ne bóde imóla,
Blažega dnéva nikdar, dòkler ne skrije mo gròb!" — Vsèm so igràle solzé, kar stàio jih tàm je okólo, Vsì so jemàje cvetlic dévi nosili daróv.
Mogočen
Globoko korenina Življenje v zemlji pije, Njegova moč počasi V drevó po deblu lije.
In mnogo let preteče, Da deblo se postavi; Da se mogočno dviga Ponosen hrast v dobravi.
hrast.
Na desni in na levi Vihar mu brate ruje, A on viharju, burji, Vremenom vsem kljubuje.
Ce hujši mu na deblo Viharna sila bije, Tem bolj globoko v zémljo Mu korenina rije.
J. S. K.
Dédova slika.
Svetinov Janez je bil zelò priden mladenič. Da-si mu je bilo domä opravljati mnoga opravila, vendar ni zanemarjal šolskih naukov in nikoli se ni pritožil, da nima časa učiti se za šolo. Bil je Svetinov Janez v meščanskej šoli najboljši in uajpridnejši učenec; zato so ga njegovi učitelji radi imeli in pri vsakej priliki odlikovali. Svoje starše je imel rad, v šolo je pridno hodil, povsod se je lepo obnašal, ali da ob kratkem povem, imel je vse 6ne dobre in lepe lastnosti, ki krasote vsacega dobrega mladeniča. Nikomur ni storil nič žalega, in nihče se ni pritožil zoper njega; vsak, kdor ga je poznal, hvalil ga je in ljubil zaradi njegovih lepih čednosti.
Janez je bil sin ubožnih staršev, ki so komaj toliko premògli, da so ga v šolo pošiljali in mu potrebne šolske stvari preskrbovali. To je Janez dobro čutil, zato si je tudi prizadeval, da bi danes ali jutri svojim staršem mogel njih dobrote povrniti in se jim hvaležnega izkazati. Nu nekaj se je v tem času dogodilo. Janez je imel strijca trgovca. Ta je moral nečega dné po nujnih opravilih v Trst, glavno mesto našega Primorja. Da bi mu bilo potovanje prijetnejše, vzame s seboj Janeza, ki je imel o tem času ravno počitnice. \ tem velikem trgovskem mestu, kjer se trgovci vseh evropejskih närodov shajajo, dopalo se je našemu Janezu. Posebno so ga zanimale velike ladije in parobrodi. Vsak dan je hodil k morskemu pristanišču ter je gledal, kako se različno blag<5 izklada in naklada, kako ladije dohajajo in odhajajo. Necega dné stopi na véliko trgovsko ladijo, in tudi tukaj se mu je tak<5 dopalo, da želi ostati na ladiji in se voziti po širocein jadranskem morji. Takój se ponudi
za pomorščaka ter sklene svojo srečo posknsiti na moiji. Svojim staršem napiše list, v katerem jim odkrije svojo naméro ter jih prosi, da mu odpusté, ako je znabiti storil zoper njihovo voljo. — Cez dva dni odpluje ladija, na katerej
je bil naš Janez, in od tega časa ni bilo več slišati nič o njem.
*
* *
Preteklo je od te dSbe že mnogo mnogo let, V Janezovem ródnem mestu na vélikem trgu je stala stara lesena prodajalnica, v katerej je ubožna ženica Ana prodajala različne drobne stvari in igrače za otroke. Ana je preživela vse svoje življenje v tej lesenej uti, ker je že kot otrok prišla vanjo. Izkusila je dokaj veselja, a tudi obilo žalosti. Da-si je zelò skromno živela, vendar 8e jej ni še nikoli tako slabo godilo kakor zdaj : malokdo se je ustavil pred njeno prodajalnico, da bi kupil kako stvar za otroke. Trpela je uboga ženica pomanjkanje na vsem. Res da ni bila vajena dobrega življenja, a živeti se je moralo, bodi-si tudi v pomanjkanji in potrebi. A zdaj so jo pritisnile velike nadloge; že tri dni ni prodala niti najmanjše stvarce, a plačati je bilo treba stanovuino. To bi se bilo še prebilo, ker je stanovala pri ubožnih ljudéh, ki so staro Ano imeli iz usmiljenja pod streho. Ali gospodar, od katerega je Ana dobivala blagó, ta ni bil usmiljenega srci.
Necega dne stopi gospodar k njej in reče, da jej bo prodajalnico prodal po sodnijskem potu, a njo bo dal zapreti, ako mu skoraj ne plača, kar mu dolguje. Zato je uboga Ana ta dan žalostna sedela v svojej uti. Bilo je v pomlàdi ; vsa narava se je veselila novega življenja, le uboga Ana si je želela, da bi se že skoraj preselila tjà, kjer so že zdavnej počivali njen mož in njeni otroci. Iz teh žalostnih misli jo prebudi človek, ki je šel memo njene pro-dajalnice. Človek ni bil več mlad, lasjó mu so že nekoliko osivéli, a bil je vendar še dosti čvrst in krepik. Po obnašanji in obleki bilo je soditi, da je to — pomorščak (mornar). Oziral se je na vse strani kakor tujec. Vsak kamen, vsak kot, vsaka hiša ga je zanimala. Naposled se ustavi pred Anino leseno uto. Stopi bliže in jej reče: „Mnogo, mnogo se je izpreinenilo, odkar me ni bilo v tem mestu. Tukaj je sedela pred več leti mlada deklica, od katere sem kupil marsikatero podobico in igračo. Zna se, takrat sem še hodil v šolo. Bog zna, kje je zdaj óno mlado dekletce?
Stara ženica se mu nasmehne in reče: „Gospod! óno mlado dekletce, o katerem govorite ni nihče drug nego jaz ; preteklo je že dobrih petdeset let, odkar živim v tej ubožnej prodajalnici."
Tujec potegne z roko po čelu, kakor bi se hotel na nekaj spómneti. „Dà, dà," reče. „pozabil sem, da me ni bilo že več nego štirideset let v tem kraji. Oasi se menjavajo in mi ž njimi. Mnogi moji tovdriši so že pomrli, a 6ni, ki še zivé, nečejo spoznati ubozega pomorščaka. Gotovo da je tudi že umrl Anton Svetina, ki je stanoval nekdaj v dolgej ulici."
„Jaz ga sicer nisem poznala, a slišala sem mnogo o njem govoriti. Umeri je v bólnici," reče stara Ana.
„V bólnici T vzdih ne tujec.
„Temu človeku ni bila sreča nikoli prijazna," nadaljuje Ana, „in končal je svoje življenje v velikem siromaštvu. Bil je rajnki Anton sin Josipa Svetine, ki je bil znan na daleč in široko zaradi svojega obilega premoženja. Ali ko
6*
se preseli iz tega sveta v večnost, nađi niso pri njem ne novcev ne kacih drugih dragocénosti. Upniki se oglase in njegov sin Anton je moral poplačati vse dolgove, da ohrani dobro imé svojemu očetu. Ta velika žrtva potisne poštenega Antona v toliko siromaštvo, da ni mogel niti za svojega sina Janeza skrbeti, ki je otišel tja nekam daleč po moiji. Kmalu mu umré tudi žena in tako ostane ubogi starec sam na tem svetu. Prijatelji so ga popustili ; siromaki, ki bi mu bili radi pomagali, niso mogli, a bogatini niso hotéli. Tako se je zgodilo, da so onemoglega in bolnega starca odnesli v bólnico, kjer je tudi umrl."
Celo se tujcu nagrbanči, globoko vzdahne ter vpraša staro ženico, kje je pokopan Anton Svetina.
„Na farnem pokopališči takčj pri vhodu," odvrne mu starka.
V tem zapazi tujec v Aninej prodajalnici staro oljnato sliko. Nekaj časa jo opazuje, a potem vpraša Ano, bi li mu je ne hotela prodati.
„Kupila sem jo pred nekaj leti na javnej dražbi," odgovori Ana, „mislim, da ne more biti mnogo vredna, ker je nihče neče kupiti od mene, da-si je slika zelò prijazna. Ako hi jo vi gospod radi imeli, vzemite jo, zadovoljna sem z vsem, !:ar mi za njo date."
Tujec položi tolar na mizo in vzame sliko. „O gospod", reče mu starka, Jaz vam ne morem tega novca izmenlti, ker žalibog že tri dni nisem nič iztržila 1"
„Pustite to," reče jej tujec, „da-si sam nič nimam, vendar dam rad zadnji krajcar za sliko svojega déda."
S temi besedami otide tujec ter ne posluša uboge Ane, ki se mu zahvaljuje. Ana se je iz začetka nekako bolj ustrašila nego razveselila; nikakor ni mogla pčjmiti, kako je mogel ta človek za staro sliko dati tólar, ki so mu je po govoru in po obleki poznalo, da je siromak. Uboga Ana ne veruje svojim očem, še celò ne upa se srebrnega denarja v roke vzeti, ker se boji, da bi izginil kakor kafra, ali pa da bi se izpremenil v kako drugo stvar. — Ali naj si ogleduje tolar kakor koli hoče, tolar ostane tolar in nič dražega. Zdaj se razveseli njeno srcé ter moli za svojega dobrotnika, katerega jej je ljubi Bog poslal v največjej potrebi. Dar je sicer majhen, a za njo vendar obilen. Takój sklene srebrni denar izročiti gospodarju na račun svojega dolga, ter misli, da ga bo s tem vsaj za nekaj časa potolažila. Uboga stara ženica se joka od veselja. A ni še minulo dobre pol ure, da se tujec nenadoma vrne. Lica so mu žarela in oči so mu se blesketale kakor živ ogenj. Ne reče niti besedice ter začne lomastiti in udrihati z vso močjo po Aninih igračah, da ni niti jedna ostala cela. „Draga moja starka!" reče jej z nepopisljivim veseljem, „ddj, pomčči vse te stvari ven na ulico, da bodo imeli otroci čemu veseliti se, ker tebi ni treba več tukaj sedeti. K meni se je sreča nenadoma povrnila! Celih štirideset let sem je iskal po morji in tujih deželah, in še le zdaj sem jo našel tukaj na grobu svojega očeta. Oj kakšna gorka čutila so me navdala, ko sem ugledal njegov samoten in zapuščen grobi Kje so óne moje vesele nade, ki sem jih imel mladenič, ko sem se podal na morje ! ? — Hotel sem se vrniti z bogastvom in svoje starše vsaj na starost razveseliti. A Bog je obrnil vse to drugače ; mojih staršev ni več živih na zemlji in jaz sem se povrnil siromašnejši nego sem bil Vse to premišljajoč, vzdignem
sliko svojega deda, za katero sem ti dal tolar, da äe jedentrat pogledam v njegovo lice, katerega se Se dobro spominjam. A pod mojo težko rokó se zlomi okvir, in iz njega padejo državni papirji, ki so zdaj dvojne vrednosti. Moj ded je brž ko ne tù sem spravil svoj imetek, ter ni nikomur povedal nič o tem. Glej, tako sem v trenotkn postal bogat človek ! To blagò je po pravici moje, ker zraven je bila tudi oporoka, v katerej sem jaz dedič vsega premoženja, ako bi moj oče nenadoma umrli. Zdaj kupim zopet našo staro hišo, in v dvorano obesim iz spoštovanja do svojega deda to staro sliko. S svojim dobrim očetom ne morem deliti tega blagi, a po tebi, starka, dospél sem do tolikega premoženja, in iz hvaležnosti vzamem te za svojo drugo mater v hišo. Pri meni boš zadnje dni svojega življenja v miru preživela!"
Tako se je tudi zgodilo. Stara Ana je šla z Janezom, katerega so imenovali, kakor njegovega deda „bogatega Svetino." Živela je pri njem srečno in zadovoljno do smrti.
Janez je bil mož beseda, spoštoval in pazil je staro Ano kakor da bi mu bila prava mati.
*
* *
Zdaj sta že obi na ónem svetu.
Ne imevši nobenega sorodnika, zapustil je Jauez v oporoki vse svoje premoženje v pomoč in podporo ubogih otrok svojega ródnega mesta.
Pa Jiroabki spisala Gabriela Gallona.
Milostinja.
Povest, katero vam hočem povedati, ljubi otroci, slišal sem od neke stare, zelò ubožne žene. Da-si je povest sama ob sebi zel6 priprosta, vendar je toliko ganljiva, da vam jo moram povedati.
„Bila sta nekdaj dva brata," takó mi je pripovedovala uboga žena. „Starši so jima bili zelò bogati in so jima zapustili obilo premoženja. Starejši brat se je oženil z bogatim dekletom, ki mu je prineslo lepo doto v hišo. A mlajši brat je vzel za žen6 siromašno pa pošteno devico, ki je bila polna lepih čednosti in lastnosti Starejšemu bratu je sreča rasla, imovina se mu je množila, denarji so mu tekli v hišo in on je obogatel zelò. Mlajšemu bratu ni sreča nikoli potrkala na vrata. Delal in trudil se je dan in noč, ali zamin, sreče ni bilo pri njem, in nič boljši ni bil od berača. In zgodilo se je, kar se tolikokrat zgodi. Starejši brat in njegova žena sta se utopila z dušo in telesom v bogastvo. Ali kakor navadno pravimo: kolikor več kdo imi, toliko več si želi, — postala sta obi likoma, srcó jima je omrcélo do siromakov in prišlo je do tega, da sta še celò pozabila na Bogi.
Mlajši naprótiv brat in njegova žena sta bila res zelò ubožua, a ostala sta vedno pobožna in ponižna, ter sta voljno prenašala svoje siromaštvo. Pri vsem tem sta bila dobrega in usmiljenega srci, ter sta z vsacim ub0žnejšim od sebe rada delila kruh, ki sta ga zaslužila. To sta bila dobra in prava kristjana, ki sta posebno čestila Jezu Krista, na svetem križi razpetega in s trnjevim vencem venčanega. To sveto znamenje ni bilo daleč od njiju hiše in pod križem so bile zapisane nasleduje besede: „Kdor me ljubi, naj zadene svoj križ na rame in naj hodi za menoj !" — Kadarkoli sta prebrala te besedei
vselej sta bila vesela svojih križev iu težav, katere jima je Bog naložil. — Kajti da vam povem, ljubi otroci, križi, ki nam jih je nositi in hoditi za Jezusom, to niso leseni križi, nego vsakovrstne nadloge iu težave, ki nas tepč na tem svetu, recimo: siromaštvo, bolezen, nesreča itd.
In mlajši brat izboli. Za dolgo in dolgo ga je težka bolezen prikovala na posteljo. Siromak, še óno malo, kar je imel, moral je prodati, da poravnä troške za zdravila, ki mu jih je bilo treba v bolezni. A kaj mu je začeti zdaj? Necega dne reče ženi, naj gre k bratu in ga prosi za pomoč. In žena gre, kakor jej je rekel mož. Ali njena jetrva in svak je nista sprejela onako prijazno, kakor bi se bilo spodobilo; videti je bilo, da jima ta pohód ni všeč. Oba sta jej jela očitati, kako grdo je, da prosjači, ter da sta sama kriva svojega uboštva, ker sta poprej, dokler sta še kaj imela, preslabo gospodarila. To in še več druzega sta jej rekla in jej zelò majhen dar podelila. Domóv prišedši, pripoveduje takój možu, kako slabo je bila pri soródnikih sprejeta. Nu mož je izgovarjal brata, kakor da bi ne bil toliko kriv, ali ko se za nekoliko dni iz postelje vzdigne, napravi se on sam do svojega brata, da bi mu povedal v kolikej stiski da je, in da bi ga sam prosil pomoči. Ko ga je brat ugledal, kateremu je srce že popolnem okamenelo, razjezi se. Ni ga hotel poslušati, nego vrže mu nekoliko krajcarjev, rekoč, da mu naj nikoli več ne stopi čez hišni prag ter ga naj ne nadleguje. — „Zdaj si zopet čvrst in zdrav," zareži nad njim neusmiljeni bogatin, „zdaj zopet lehko delaš iu si kaj zaslužiš."
Siromak brat ne reče natč niti besedice, ponižen kakor je bil, pobere denar iu otide domčv.
„Vzemi ta denar," reče doma ženi, „to je zadnji denar, za katerega sem prosil svojega brata. Idi in kupi kruha in vsega, česar je treba, ter napravi prav dobro kosilo, saj bode itak naše zadnje, a jaz grem in pozovem Jezusa Nazarenčana, našega očeta, da pride k nama na kosilo."
To rekši, gre do svetega znamenja, poklekne pred križem iu reče : „Gospod! jaz nisem vreden, da greš pod mojo siromašno streho, nu ipak te prosim, pridi in razveseli nas s svojim pohodom. Bes da t« nimamo s čim dostojno pogostiti, a ipak te vabim, da prideš k ubožnemu kosilu, saj si tudi ti mene že tolikokrat pustil k svojej mizi." — Ko to izreče, vidi se mu, kakor da bi dal Jezus znamenje, da pride. Siromak se ves vesel in presrečen vrne domčv, beseda mu je zastala v grlu, ko je stal pred žeuč, in solzé se mu vlijó po licih.
Komaj da še izpregovori in reče žeui: „Jezus, moj sladki Jezus pride na kosilo k ubozemu siromaku, kralj vseh kraljev se hoče ponižati in priti v hišo svojega najmanjšega hlapca. Pospravi in počedi vse po hiši, ljuba moja žena, da bode vse lepo snažno in čeduo. Pregrni mizo z najlepšim prtom, da bo bela in sijajna, ter se bo dopalo Gospodu v našej revuej hiši."
Žena takčj pospravi vse po hiši, tako da je bila izba, da-si majhena in ubožna, ipak lepa iu snažna.
Predpdludne potrka nekdo na vrata.
Bil je to berač, ki je prosil vbogajme.
„Jaz nimam sama nič, dragi prijatelj ;" odgovori žena, „nu ker je kosilo ravno kuhano in akuravno tuili tega ni mnogo, rada vam dam svoj del." To
rekši, vzame kruli iz omare in ga odreže kos ubogemu beraču, a v skledico mu dà nekoliko gorkih jedi Berač povžije, kar mu je dala dobra žena, potem vstaue tor pri odhodu blagoslovi ubožno hišo.
Minulo je že davno póludne, a Jeznsa ni na kosilo. Zató gre ubogi brat zopet do križa in moli k Jezusu, da se ga naj usmili. Ali zdaj sliši neki notranji glas, ki mu pravi: „Jaz sem že bil pri tebi na kosilu, dobro si me pogóstil in jaz sem ti blagoslovil hišo."
Siromak se vrne vesel in zadovoljen domòv. Od veselja mu je srcé igralo. Domóv prišedši, pripoveduje ženi, kaj mu je rekel križani Jezus.
Od tega dné je cvetela sreča v tej hiši. Iu zakaj? Zató, ker sta njena zakónska bila ponižnega, krotkega in usmiljenega srci, ter sta od malega, kar sta imela, delila s siromakom še večjim od sebe.
Bogata jetrn je bila zelò likoma in zavidna, Kada bi bila znala, kako to, da pri teh siromakih vse na jedenkrat tako lepo napreduje, in od kod jima tolika sreča v hišo prihaja. Zatorej ju necega dne obišče in s polnimi usti sladkih besedi vpraša za óno, kar bi bila rada znala.
Ker sta njen svak in jetrva bili pošteni duši, zatorej jej tudi vse odkritosrčno povésta. Rekla sta jej, da sta pozvala Jezusa Nazarčnčana k sebi na kosilo, da je dobri in milostivi Gospod prišel in jima pri odhodu hišo blagoslovil.
Likoma jetrva pripoveduje vse doma mdžu, kako se je zgodilo. In reče mu, da naj tudi on gre in pozove Jeznsa k sebi v hišo. Jezus jima ne odbije povabila, ker njegovo preblago sreč usliši vsacega, kdor ga kliče v pomčč. Žena ni znala, kako bi hišo dosti lepo nakitila in kako bi dosti bogato kosilo prirčdila.
Napovedani dan, ko sta vsa vesela pričakovala svojega gosta, stopi nek prosjak na vrata in prosi za milostinjo. Ali skopi mo£ in žena mu nist& ničesar dala. In ker ubogi prosjak neče, da bi takój šel, nego še jedenkrat zaprósi, popade žeua v jezi palico ter ga zapodi iz hiše.
Mož vidčč. da Jezus tako dolgo ne pride, gre tja pod križ, poklekne in takój zapazi, da ima Jezus jedno rano več na glavi. In mož reče Jezusu: „Ali mi nisi obljubil, gospod, da prideš v mojo hišo?"
„In jaz sem bil pri tebi," odgovori mu Jezus, „ali vidva me nista sprejela, nego zapodila sta me iz hiše."
Mož se je tega zelò sramoval. Žalosten in brez vsega dobrega upanja gre v svoj vinograd, da vidi, kaj delajo njegovi težiki (delavci). Ko pride na véóer domòv, najde namesto hiše le kiip pepela. Ogenj se je vnel v hiši, in
kmalu je bila vsa hiša in vse bogastvo prah in pepel.
*
# *
Glejte otroci ! tako dobri in pravični Bog, naš ljubi oče, že na tem svetu plačuje milostinjo in vsako dobro delo, a ostro kaznjuje trdosrčneže, kateri, da-si bogati, ne -dadé niti najmanjšega dani ubogemu siromaku, kadar jih prosi. Bodite usmiljeni, kakor je tudi naš Jezus usmiljen, in sreča vam uo izostane. In naj bi vas tudi zadela katera koli nesreča, vsemogoči in predobri Jezus obrnil bo vse na dobro, ker on ne more dopustiti, da bi bilo dobro iu plemenito srcé nesrečno.	(Po „Smigu.-j
Trnovska cerkev v Ljubljani.
Od leta do leta se Dam bela Ljubljana bolj razvija v svojej krasoti. Ne samo lepa domača poslopja, nego tildi poslopja v povikäanje časti božje zida in prenovuje pobožno ljubljansko ljudstvo. Tako se je tudi 1855. i. stara, za veliko Število faranov pretesna Trnovska cerkev izpremenila v prelepo sedanjo, ki je zares pravi kinč ljubljanskemu predmestju.
Poprejšna stara cerkev, posvečena sv. Janezu Krstniku, bila je 1730. 1. zidana in do 1785. 1. poddružnica ljubljanske stolne cerkve. Pozneje je bila povzdignjena v farno cerkev za cerkveno občino, obsegajočo 2100 duä. A pobožni farani vidèfi, da je higa božja premajhena za toliko Število duä, sklenili so 1854. 1. podreti jo in popolnem uovo zidati. Bilo je 23. aprila 1854. I„ da se farani pri božjej službi poslové od svoje stare, tesne cerkve, a 24. dné
junija ravno tega leta na praznik sv. Janeza Krstnika, patrona te cerkve, blagoslovili in vložili so tedanji ljubljanski knezoškof Anton Alojzi Wolf vogelni kamen za novo cerkev sv. Janeza Krstnika v pričo mnogo duhovskih in svetovnih gospodov in obfle množice ljudstva iz vseh stanov.
Načrt k tej cerkvi je napravil v novo bizantinskem zlogn zemljemérski po-mččnik S c h ö b 1, a zidanje sta prevzela zidarski mojster FranjoPaleschini in tesar J. K. Ko Sir pod nevtradljivem nadzorovanjem mnogozaslužnega gospoda župnika Franceta Kamna, ki se po pravici sme imenovati ustanovitelj nove Trnovske cerkve. Po neprestanem trudu tega čestitljivega gospoda, s pomočjo cerkvenega predstojništva in pobožnih faranov, z obilo podporo visoke cesarske rodovine, milostivega knezoškofa ljubljanskega, blagodarnih Ljubljančanov in druzih pobožnih kristjanov se je ta cerkev že v dveh letih povzdignila in prekrasno izvršila. Za opravljanje službe božje je bila ta nova cerkev že 25. novembra 1855.1. blagoslovljena, in na dan presvete Trojice 7. junija 1857. 1. od milostivega knezoäkofa ljubljanskega z veliko slovesnostjo posvečena.
Trnovska cerkev se odlikuje posebno s tem, da ima priprosto a zelò vkusno fasažo, t. j. vnanje lice, posebno sprednjo stran. Zvonika ima dva, katera vso cerkev nekako čudno mogočno poveličujeta. Vsak zvonik je po 45 metrov visok in z mnogimi lepotinami olepšan. Cerkev ima 5 lepodonćčih zvonov, katerih največji tehta 1960 Kg. (35 centov). — Znotraj je cerkev lepo obökana, ozaljšana s pasovi, z ličnimi peresi in z vencem v sredi. Njena poglavitna podoba je grški križ. Vse leporine so umeteljno narejene iz mavca ali gipsa. Okna so iz barvanega stekla prijetno sestavljena. Oltaijev je vseh skupaj pet, katere je vse prav umeteljno izdelal naš domači rezbàr Matej T ome c iz Šentvida. Véliki oltar ima od Meneingeija (1755. 1.) nmételjno izdelano podobo sv. Janeza Krstnika, ki je patron Trnovske cerkve. Tudi stranski oltarji so vkusno narejeni in z lepimi podobami ozaljšani.
Vsa cerkev je prelep spominek pobožnosti in hvalevredne darežljivosti Trnovskih in sploh ljubljanskih prebivalcev.
Bog zna, kako je človeka kazniti.
(Maloruska pripovedka.)
Bil je silno bogat gospodar; imel je lep dom in v njem vsega obilo. Gostil je necega dué goste in hvalil se jim: „Ko bi mi pogorel dom, vedel bi, kje in kako postaviti si ga z nova." — Glédite! on se je zanašal na novce in jih je imel zares dosti. — Rekel je, in zgodi se. — Ko se tako z gosti zabàva, gre nekdo na dvorišče, a nagloma se vrne kriččč: „Gori, gori!" „Naj gori!" zareži se gospodar, „saj je to meni po volji." — In ni gasil uiti sam, niti drugim dal gasiti. Tako je spepelélo vse, samo mesto je ostalo. In ui mu bilo dosti žal zato. Imel je novce skrito v vrbi na vodo ; ondu so se mu zdeli varni. Nenadoma prihruje povodenj; voda izpodmčlje vrbo ter jo odnese. — In postal je ubožen ; prišlo je takó, da je moral drugim služit, moral je nositi pisma gospódi.
Zgodi se jedenkrat, da ga na poti prehiti noč; kaj mu je bilo začeti? Necega kmeta zaprosi prenočišča; ta je bil bogat in prijazen človek. Njemu jame razkladati popotnik, da je bil nekdaj sam imovft, da je pogčrel ter
zabredel v siromaštvo. „Imel sem sicer," pripoveduje, „še nekaj novcev, shranil sem jih v vrbi, ali prišle so velike vodé, izpodmlele so vrbo in šli so po vodi moji novci! Takó sem prišel v nič in zdaj moram časi še celò kruha prositi pri ljudeh."
Gospodar to slišavši, pogleda se s svojo ženo — ta vrba je namreč priplavala pod njuni svisli in ko so jo razsekali, vsuli so se novci iz nje. In šla sta skupaj v stransko izbo in jela se posvetovati, kako bi se mu vrnili ti novci, da bi ne vedel, kde so se vzeli. „Veš, kaj storiva?" meni gospodar, „izkrojiva iz hleba spodujo skorjo, izdolbiva sredico, deniva tja novce in jih pokriva s skorjo; ko bode odhajal, dava mu ta hleb ua pot." In tako sta tudi storila. Za raua, ko se je odpravljal dalje, dasta mu hleb kruha rekoč: „Tu imate, po poti vam prav pride." Vzemši ga, zahvali se ter gre svojim pčtem. Na cesti ga srečajo kupci gonjači, ki nakupavajo prašiče, prej so često k njemu zahajali; vprašajo ga, nema-li kaj tacega na pródaj ? „Imel sem pač!" odgovori jim, „ali prišla je nesreča niUne — pogórel sem in zdaj moram služiti." V tem seže, meni nič, tebi nič, v torbo in reče: „Tu glejte! kupite ta-le hleb, zdaj nisem ravno gladen in težko ga prenašam okoli, bolje mi ugaja na poti kakov novčič." Sporaznmé se kupci, vzemó hleb in ou novce; razidó se. Potem pridejo ti kupci tudi v to vas in ravno k temu gospodaru, čegar je bil ta hleb; vprašajo ga, ima-Ii kaj na prodaj? „Jaz nimam, ali Bog ima!" dé on, „sédite in odpočijte si" — in poslal je po nekaj, da jih pogosti. Oni mu rekó naj se ne trudi ; „na poti smo si kupili hleb tečnega kruha od necega človeka, ki je nesel pisma." To pa zböde v srce tega gospodaija in gospodinjo, takój se domislita, pri čem da sta. In ko kupci pokažejo hleb in ga položč na mizo. bil jo ravno tisti, ki sta ga dala popotniku. Gospodar po-mežlka ženi in veli gostom: „Najprej si pojdimo ogledat, morda vendar le kaj kupite." — „Pojdimo!" rekó ter idó iz hiše; gospodar pomigne svojej ženi, ona pa je nžč vedela, kaj hoče. Ko so odšli venkaj, prinese drug hleb in ga položi na mizo, tega pa spravi. Kmalu se vrnejo, obedujejo, pogodé se in otidč.
Malo časa potem ide z nova ta človek z listom, zavije zopet k temu gospodarju že kot k znancu prenočišča prosit. Sprejme ga rad, mislé, da mu bode vsaj zdaj mogoče oddati novce. Pogostita ga z ženo, prenočita ga, in ko gre po naključji iz hiše, zavijeta mu novce v robec ter mu jih položita v torbo, dasta mu kosilo in ga odpustita. Šel je, in idoč peš po vrtu, misli si: „Oj, kako krasna jabolka! i nu, utrgam si jedno, da je ugriznem mej potjo." — Sname si torbo in jo povesi na drevo, da bi mu ne delala nàpotja, sam pa se spue po jabolkih. — Ali goijé! tu ide ravno gospodar; ugledavši ga, izbežl skokoma in pusti torbo na drevesu. Gospodar videč to torbo na veji, zamisli se in veli naposled: „Ustrašil se je ubožec, še celò na torbo je pozabil." — Snemši torbo dé: „Moral bode mimo one klopi; skočiti hočem tjà tukaj za grmovjem, da me ne ugleda, položim jo na klop, in tam si jo gotovo vzame." —-Tako tudi stori; krene jo po bližnjici tja do klopi, kamor položi torbo, sam pa sède za bližnji grm čakajoč, kaj se zgodi.
Kmalu pride tudi ta popotnik do klopi iu zakloplvši oči zamisli se, in potem dé : „Dobro, da vsaj še vidim, ter morem hoditi po sveti ; tako si vsaj prislužim kruha; kaj bi storil, ako bi bil slep, kako bi neki memo te klopi
šel? Čaj! poskusiti hočem, kako bi to bilo?" — In na to zamižavši tiplje: tok! tok! ob klopi s palico, stopa dalje, preide novce in korači svoj pot. Gospodar gleda čudom èudèé se ta prizor, potem pa vzklikne na glas: „Božja kazen!"	j. V.
Kačja krona.
(Hrvatska pripovedka.)
Neka mati je imele hčerko. Ta hčerka je dobivala vsako jutro skledico mleka za zajutrek, in vselej je hodila k njej kača in jedli sti skupaj in ko sti bili pri kraji, šla je hčerka in jej rekla; .,Mama! dajte še, sisa mi je medla." Mati ni vedela, kakova sisa je to in dala jej je še; in tako jej je dajala sedem let. A v sedmem letu jej reče kača: „Idi z menoj, in v katero koli luknjo se splazim jaz, idi tudi ti, in ko pridevi k meni dom<5v, reci le, da bi rada kačjo krono. In dajali ti bodo kaj druzega; a ti ne vzemi druzega nego krono in kar si koli izmisliš, da bi rada imela, ta krona ti dà to." Tedaj otideti ; deklica pride v kačji dom. Stara kača pogleda, kdo bi to bil ? In ta kača, s katero je prišla, jej pové, da je to deklica, ki jej je dajala mleka in da bi nekaj rada. „I kaj bi rada?" vpraša starka. In ona odgovori: „Krono bi rada." „Jaz ti nekaj druzega dam," reče stara kača, „samo tega si ne želi." Ali ona nij hotela druzega nego to krono; tedaj jej dà krono in deklica otide. Ko pride domčv, dene krono v skrinjo in si misli: „Oj, ko bi imela to skrinjo vedno polno novcev!" in takój je bila skrinja polna novcev. Potem položi to krono med obleko in si misli: „Oj, ko bi imela to skrinjo polno obleke!" in precej je bilo takó. Potem jo dene mej žito in si misli : „Oj, ko bi imela prav mnogo žita !" in ko bi trenil, zgodilo se je takó, in bilo je žita velika gromada. In nabrala je nekaj žita in ž njim vred vzela tudi to krono ter vse to poslala v mlin in nikdar je ni več videla. V mlinu je mlinar tudi ni zapazil : padla je v vodo in voda jo je odnesla.	/. v.
Oproščeni jetnik.
Ko je pomladili zazdril spet dan, Tiček je vjet bil pred hišo dejan, Da bi krasoto pomladno vesèl Vžival in svoje bi pesnice pel.
Svojim pa kljunčeltom ko zažgoli, K njemu tic dražih cel ròj prileti; Urno tjà h kletki okrog posedé, Slušajo tiho, kaj bratec njih dé.
Tiček je vjet zdaj svoj glasek povzel Svojim tovarišem milo zapel: „Pustite mene. naj pojem za sé; Slobode idite vživat, sladke!
Dvakrat preteklo po dve je že lét, Kar me obdaje samotna ta klét: Peto pomlad že človeka ostrost Zdaj objokujem in svojo prostost." -
Tožbo to Čuvši, se tički vžale: Bratca nesreča boli jih v srce — S kljunčeki tičnice vratca odpró, Sabo jetnika veseli vzemó!
J. F. Zaportki.
Primorje.
(Pokneèena grof ovina goriška in gradiščanska, mejna grof ovina istrdnaka 8 Tržaškim mestom in njegovim ohmAstj&n.)
Vzemite zemljevid avstrijsko-ogrske monarhije v roke, in našli bodete proti jnžnozahodnej stràni avstrijsko Primorje, ki obsega Tržaško mesto z okolico, mejno grofovlno istränskoin pokneženo grofovino goriško ingradiščansko. To deželo oklepajo: na severu Koroško, na vzhodu Kranjsko, Hrvatsko in reški (kvarnarski) zaliv, na zahodu jadransko morje iu Benečansko. Vse Primorje ima 7988 □ Km. zemeljskega površja, na katerem živd \ milijona ljudi. Prebivalci so malo ne vsi katoličani in po jeziku do malega skoraj sami Slovani. Nekaj Lahov in Nemcev živi le po večjih mestih. Vsa primorska dežela, razven dolénjega Posočja in nekaterih globokejših dolin, je hribovita dežela. Na severnih straneh jo pokrivajo apneniške Alpe, drugod pa goli Kras. Podnebje v Primorji je zelč različno; po alpskem predelu in kraškej planoti je podnebje precej ostro, po leti navadno zelò suho in vroče, a po zimi, zlasti na Krasu, zelč mrzlo, posebno kadar brije huda burja. Ob dolenjej Soči, ob morskem obrežji in po kvarnerskih otocih je pa bolj mehko podnebje. Poletje je neprimerno dolgo in vroče, a zima kratka in mehka. Največja reka v Primoiji je Soča. Pomnéti so še: Idrijca in Ipava. Voda se s Primoija vsa izteka v jadransko morje. Poljedelstvo je v Primoiji zelò neugodno, a to zategadel, ker se le okoli Gorice in Gradiške nahaja rodovita zemlja. Na Krasu je zelò kamenit in plitev svet, kateremu navadno tudi mSče primanjkuje. Sadjereji je južno podnebje sicer ugodno a žalibog se nikjer ž njo posebno ne pečajo, razven nekoliko po Goriškem. Vina se pridela v srečnih letih po ravnem in po brdih obilo. V Istri, na obronkih morskega brega, in po kvarnerskih otocih rastč smokve, mandeljni, oljka, turäica in riž. Oljka daje dobrega olja mnogo Čez domačo potrebo. Travnikov je malo, a toliko več pašnikov, ki so pa le drobnici ugodni. Gozdov primanjkuje, in še s temi, kar jih je, prebivalci preveč nemarno ravnajo. Posebno lepa sta cesarska gozda, trnovsko hojevje nad Gorico in motovunsko hrastje v Istri. — Živinoreja je slaba; konjev malo, a toliko več je mul in oslov, ovac in koz. Sviioreja se zmirom bolj in lepše razvija. Vsi pomorski kraji se pečajo z ribištvom; rib toliko nalovč, da jih razpošiljajo daleč v notranje dežele. — Primorje ima to posebno lastnost, da se v njem ne nahajajo nobene kovine, a toliko več ima lepega zidarskega kamenja, katero se že od nekdaj pošilja preko morja v tuje dežele. — Kupčija je v Gorici in v primorskih mestih jako živahna, posebno pa v Trstu, ki je v resnici največje kupčijsko mesto našega cesarstva. Ta velika kupčija obsega prirodnine in obrtnijske izdelke.
Glavno mesto vsega Primorja je Trst, ki šteje okoli 90.000 prebivalcev. Tu imata deželni poglavar in škof svoj sedež. Na Goriškem je Gorica prelepo mesto s 16.000 prebivalci. To mesto ima prekrasno okolico z obilimi nogradi in živahno kupčijo. — V Gradišči je ječa za hudodelnike. — Oglej (Aquileja) je zdaj majhen kraj, a v starem času je bilo to sloveče mesto. — V Istri je Päzin glavno mesto s 3600 prebivalci. — Dalje so pčmneti še naslednji kraji: Koper s 9000 prebivalci ima višjo italijansko gimnazijo; — Motovun z lepim hrastovim gozdom, ki daje dosti lepega lesa za avstrijsko
vojno brodovje ; — Rovinj s 12.000 prebivalci; Po rèo 8 Škofovim sedežem; Pulj (Pola) z največjo luko za avstrijsko vojno brodovje. — K Istri se štejejo otoki Krk s škofovim sedežem; Ores in Lošinj. V Primorje je napeljena južna železnica (Ljubljana — Trst — Gorica na Laško; Št. Peter — Reška železnica). Iz Ljubljane drži tndi cesta preko Bistrice v Istro in na Reko, pa tudi preko Vipave na Gorico.	i. t.
Črtice iz ruske zgodovine.
(Po Nestora priobčnje A. K.)
9. Vladimer v krščanstvu (988-1014. I.)
Primši sv. krst je Vladimer bil trden kristijan, živeS v strihu božjem, ter zidal je cerkve ondčd, kčder so ne davno stali poganski kumiri (maUki), pošiljal duhovnike po mestih in sélih, da so ljudi krščevali, strójil učilnice in zbiral v njih otroke boljših ljudij; a matere so plakale po svojih otrócih, kakor po mrtvih, ker nijso še znale učenja.
Vladimer je ljubil tndi svojo vojsko, katero je imenoval družino. Živel je rad veselo ter na knčžjem dvom je vedno bil plr (gosti) pri knézu in brez kneza. In bilo je mnoštvo vsega. A kadar so se podpili, začeli so ropotati na kneza, rekčč: „zlo je našim glavam, da je nam jesti z lesénimi žlicami, a ne srebrnimi!" To slišavši Vladfmer veli izkovati žlice srebrne ter jesti družini, govorčč takó: „8 srebrom in zlatom ne najdem družine, a z družino najdem srebra in zlata."
Spominije se evangeljskih beséd : „bliženi milostivi, ker bodo pomilovini," ukaže Vladimer na knežji dvor prihajati potrébnim in ubogim, in jemati si jetì, pijaže in novcev. Postrbjivži tail to, le&e: „bo\m in hr&mi se ne morajo dolósti dvora mojega," in zato je ukazal stvoriti kóla, katera je nakladal mesi, ovočja (sadja) raznoličnega, rib, medd v sodčkih in v drugih kvastì (neke kisle pijiče) ter voziti po mestu, vprašaje: „kje je kdo bolin in potreben, ki ne more hoditi?" In razdajalo se je tem na potrébo.
Na knežji pir k svetlemu solncu Vladimeru, kakor gaje imenoval narod, shajalo se je od vseh koncev zemlje ruske mnogo modrih ljudij iu starcev, a njih umne beséde je Vladimer v slast poslušal. Ruski narod nij pri nobenem knezi stvòril toliko pésnij, kólikor pri Vladimeru, o njem in o njega mogćčih vitezih.
Z okolnimi knezi: s poljskim, ogerskim in češkim je Vladimer živel v mfru in ljubezni, a često mu je bilo vojevati na stépne divje pogine, izlasti na Pečenége.
V 992. letu po Kristu je ruski včliki knez Vladimer Sel na Hrvate. Ko se je vrnil 8 hrvatske vojne, evo, Pečenegi (divji pogani) prid<3 po ónej stràni od reke Snle. Vladfmer se je vzdignil proti njim ter je srečal na vódi Trčbeži, na brodu, kjer je zdaj Prejeslivelj. Stal je Vladimer na tej strini a Pečenčgi na ónej; kajti nijso sinélì ti na óno a ni dni na to stran iti. Prijaha peče-néski knez k reki, pokliče Vladimera in reče njemu: „izpüsti ti svojega moža a jaz svojega, da bi se borila, ter ako tvoj mož ob tla udari z mojim, da ne bodemo vojevali za tri leta; ako li nas mož udari z vašim, da bodemo vašo
zemljo razdév&li za tri leta." — Tako se razideta razno. Vladimer pride v tabor in pošlje biriča po taböru, govoreč : „nij tu li taeega moža, kateri bi sa prijél s Peéenégom?" — Nij se našel nikjer. Za jutra pridó Peéenégi in privedó svojega moža, a ruskega nij bilo. Začne tožiti Vladimer in pošije k vsem vojnikom. Pride star mož h knezu in reče njemu: „knezi imam mlajšega sina domi, a sè štirimi sem prišel semkaj ; od njegovega détstva nikdo nij z njim ob tla udaril. Bilo je, da sem ga svaril, ko je ilsnije mèi (strdjil), a on se je razguéval (razjezil) nàme in kožo pretrgal z rokama." Knez je bil vesel, to slišavši, in poslal pónj. Privedó ga h knezu, ter knez mu vse pové ; a ta reče: „knez, ne vem, morem li iti nanj? Izkusijo da me. Nij Ii tu bika velioega in silnega?" Našli so bika velicega in silnega, a on ga veli razdražiti. Naložili so nanj železa goreča ter ga spustili. Bik je zbežal mimo njega a on ga z roko prijel za bok (strau) ter snél z njega kožo z mesom, kolikor mu je roka zajéla. Keče njemu Vladimer: „moreš se z njim boriti." Na jutro pridó Pečenšgi ter zaènó klicati: „nij li moža? Evo, naš je dospel!" Vladimer je bil ukazal, to noč obleči se v orožje, in zdaj so pristopili oboji, Peéenégi in fiuski. Izpusté Peéenégi svojega moža, ki je bil prevelik zelò in strašen. Izstopi tudi Vladimerov mož, in uzrè ga Pečeueg ter se posmeje, ker je bil srednjega telesa. Eazmerivši mej polkoma (armadama) spusté obà k sebi. Sprijéla sta se ter se začela krepko držati. Kuski udavi Peéenéga v rokah do smrti in udari z njim ob zémljo. Viadimerovi zakriče a Pečen6gi pobegnó, in ruska zemlja požene za njimi sekóó ter je zapodi. Vladimer je vesel bivši zal0žil (ustanóvil)*) na tem brodu grad in ga narékel Prejeslàvelj ; zakaj slavo je bil prejel njegov borec. Vladimer je v veiicega moža stvoril njega in očeta njegovega ter se povrnil v Kijev s pobédo (zmago) in z veliko slavo.
Trudeč se Vladimer ógraditi zemljo rusko poganskim narodom, sezida mnogo mest ob meji, kamor so prebivat prihajali Ijudjé od drugód.
Vladimer je od mnozih žen imel dvanäjatero otrok, mej katere je rusko zemljo razdelil na dvanajst kósov; a uže za svojega života je zvódel, da to nij bilo dobro. Jaroslav, s&deč v vélicem Novem Gradu, začne se braniti, očetu plačevati däuj. Vladimer zbere nänj vojsko, rek0č : „trebite pot in mostite mósti !" A v tem se razboli. Tedàj so na rusko zémljo zopet šli Peéenégi, proti katerim Vladimer pošlje sina svojega, Borisa, a sam se razboli še Jjutóje in umerje na Brestovem, ne daleč od Kijeva.
Potäjili so njega smrt a po nčči ga zavili v kóver (preprogo) in položivši v sani privèzli ga v Kijev ter postavili v svete Bogorodice cerkev, katero je bil sam sezidal. A starejši sin, Svetopolk, katerega nijso ljubili Kijevljanje, poprej od vseh drugih zvé o svojega očeta smrti in pohiti v Kijev, da bi sédel na stol knežji. Bal se je, da ne bi Kijevljanje Borisa izbrali v kneza.
(Dalje sledi.)
*) Zalojiti, gründen. — to je naša stara beseda. Ali bi ne bilo dobro tndi reči: založba, za: Gründung, Stiftung?
Priredapisne-nataraznanske palje.
Dnevni pavlinček.
Dnevni pavlinček (Tagpfauenauge, Vanéssa Jo) je najlepši naših domačili metuljev. Krila ima oglata, na robu lepo izrezana, zgoraj rujavo-rudeča. Na vsacem krilu se žari veliko, višnjavo ok<5-Gosenica tega lepega metulja jo črna in belo-pikasta, z dolzimi črnimi trni porasena. Ta gosenica živi vse poletje na velikej koprivi in na hmeljn ter se ne zapréda, kakor druge gosenice, temveč obeša se na prostem kakor buba. Metulj se imenuje dnevni pavlinček zato, ker leta lepo dnevi, najrajšeprisolnčneni svitu. Sedeč drži svoja velika, lepo pisana krila k višku. Otroci so tega metulja zelò veseli, kadar ga ugledajo ; lové ga in spravljajo v svoje metuljčue nabirke.
Črni bezeg.
Črni bezèg (Sambiicus nigra) je grm ali drevo, ki raste po grmovjih. tudi pogostoma sajen po vrtih in vaséh. Deblo poganja široko razprostrte veje, ki imajo mnogo mehkega belega stržena. Listi so trojno do sedmérno pernati, listki jajčasti, prispičeni in špičasto napiljeni. Cvete meseca junija in julija. Belkasto rumeno cvetje je v šopkih (ploskih nepravih kobulib) in razširja močen duh, ki naredi glavobol, ako se dalj časa pri njem biva. Iz cvetja se kuha čaj, po katerem se človek poti in je dober pripomoček zoper prehlajenje, bolečine v prsih, nihod iu spuščaje. Meseca septembra zrele jagode so črne. Iz soka bèzgovih jagod kuhajo zdravilo, katero tčrijak imenujejo. Jedna žlica tega zdravila, razpnščenega v skledici kropa, daje prijetno kiselkasto pijačo, ki je najboljši pripomoček, da se človek po prehlajenji dobro prepoti. Tudi bèzgova skorja ima neki zdravilno moč. Kuram so bčzgove jagode strupene, a druge ptice jilr uživajo brez vse škode. Les rabijo mizarji in strugarji.
__I. K.
Zrak ali vzduh.
Zrak ali vzduh je zelò tenka in lehka, prozórna in razlčzljiva telesnina, ki okoli in okoli našo zemljo okrožuje in nareja okoli nje votlo óblo, ki se ozračje ali vzdiišnica imenuje.
Ni še uatanko znano, koliko Mirijametrov na debelo je ozračje okoli zemlje; učenjaki navadno mislijo, da 7 do 8 Mirijametrov. A to je gotovo, da je pri tleh skoraj za Mirijameter na debelo sama sopara, in ravno zato se te pritalne plasti skupaj imenujejo pirokrog; zgornje, čistejše in tanjše plasti narejajo ohlipje.
Bliže ko je zrak zemlji, težji je, ker zgornje plasti na spodnje tlačijo in jih delajo gostejše. Zrak ima kakor vse druge stvari na zemlji, navadno zelò
premenljivo toploto. Vsakokratna toplota kake stvari je njena toplina ali temperatura; ta je lehko velika ali majhena; zato ločimo pri toplini razne stopinje, katere nam velikost gorkote ali pa mraza kažejo. Mera s katero velikost gorkote določujemo, imenuje se toplomér ali termometer.
Zrak dobiva skoraj vso toploto od solnca. Solnčni žarki nižji in gostejši zrak bolj ogrévajo nego višji in tanjši.
Vse, karkoli izpuhti iz živih in mrtvih ljudi, iz živali in rastlin čez dan in po noči, vse različne dišave, vse, kar se odločuje pri gnjijenji, trohnenji, gorénji i. t. d., vse to, raztopivši se, plava v zraku. In kaj še le voda ? Vode je neizmerno veliko v zraku ; to nam kaže dež, nalivi, toča, sneg i, t. d. Tudi električnega ognja je mnogo v zraku, saj ga dovolj vidimo pri blisku in pri druzih prikaznih.
Mf- Vabilo k mir orbi,
S prihodnjim mesecem, t, j. uié s prihodnjim „ Vrtčevim" Številom se mine, drugo polletje; zatoraj uljudno prosimo vse une čast. gg. naročnike, ki so si „ Vrtec" naročili samo za pol leta, da poteklo naročnino takój obnovè, da ne bodemo imeli neréda v razpošiljevanji. „ Vrtec" stoji za pol leta I gl. 30 kr.
Pri tej priliki prosimo vse prave rodoljube slovenskega ndroda, da bi naš list širili med slovensko mladino. Ako nam bi vsak dosedanji naš naročnik vsaj še j e dne g a novega naročnika pridobil, kar bi m bilo ravno težavno pri nekaterih naših domorodcih, lehko bi „ Vrtec" po več gradiva na mesec prinašal ter bi tako še primernejše podučeval našo slovensko mladino. Pri majhenem številu naročnikov nam to nij mogoče; dandanes se je vse podražilo, tako tudi papir in tiskovina.
Novim naročnikom lehko postrežemo še z vsemi letošnjimi listi.
Z „Dragoljubci" še nismo gotovi; delo se nam je zavleklo in to zaradi tega, ker smo pozvedovali različna mnenja naših gg. naročnikov, gledć oblike in zadržaja našega novega podvzetja. A toliko stoji, da bodo vsi naročniki „Dragoljubčevi" imeli prvo knjižico gotovo tekom tega meseca v rokah, ker se uié 4pola pridno tiska; zatorej prosimo še malo potrpljenja! Pri tej priložnosti prosimo, naj bi delali prijatelji naše slovenske mladine na to, da se jih obilo število na „Dragoljubce" naroči, ker do zdaj še nimamo niti toliko naročnikov, da bi se tiskarski t)-oški poravnali. Z naročnino na „ Vrtec" se najlaže pošlje tudi naročnina na „Dragoljubce." Prvi zvezek „Dragoljubcev" stoji trdo vezan v platnenem hrbtu s poštnino vred samo 40 kr. Pozneje bo knjižica stala nekoliko več.
Vsa naročila naj se pošiljajo na
Uredništvo „Vrtčevo,"
v Linqarjevih ulicah, hiš. štev. 1. v Ljubljani (Laibach).
Izdatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovai (Eger) v Ljubljani.