Krista Hafner
Palček Peter
ra.
Na gmajni na oni strani vasi so imeli cigani svoje šotore. Tja je prinesel Malhar palčka Petra. Postavil ga je na tla sredi največjega šotora. Mahoma je bilo okoli vse živo malih cigančkov in eigank. Čudili so se mu in tlcskali z umazanimi rokami. Tako majhnega človeka še nikoli niso videli.
»Ali je majhen!« je vzkliknila mala ciganka Cipetačka.
»AH je živ?« je hotel vedeti ciganček Cigumiguček.
»Živ,« je potrdil Malhar. »Kar v bedro ga vščipni, pa boš videl.«
Cigumiguček je ubogal in vščipnil Petra v bedro. Jezno je Peter zajokal in se vzpel na svoji zanki, da bi zgrabil ci-gančka za kuštrave lase. Zanka pa se je nategnila in slisnila Petra za roko. Žalostno se je sesedel na tla.
»Ali tudi govori?« je hotel vedeti tvetji ciganček.
»Govori in celo poje,« je po-trdil Malhar. »No, Peter, zapoj tisto lepo pesemco, ki sta jo z murenčkom pela, ko sem vaju zjutraj dobil na ozarah.«
»Nočein,« se je trmasto odrezal Peter. »Lačen sem.«
»Lačen? Mar bi rad jedel? Počakaj, prijateljček, saj še nič delal nisi. Pri nas si mora vsakdo svoj kos krnha za-služiti.«
»Kaj bo pa delal?« je vprašal Cigumiguček.
»Pel bo in plesal. Lepše zna, kot ti, neroda. Lepe denarce nam bo služil.«
»Ne bom ne,« je jezno zacepetal Peter. »Tebi že ne bom pel in plesal.«
»Potem pa iudi jedel ne boš.«
Petru se je pobesil nos.
»Aha,« je rekel cigan. »Nič ne misli, da nam boš ušel. Pri nas je vsakdo trdno priklenjen, da ne more nikamor ubežati. Še misliti i\ ni treba na kaj takega. Tudi medvedek Medek in opica Skokica že davno \eč ne mislita na beg. Ampak, saj ti ju še ne poznaš. Ta bosla odslej tvoja lovariša, ko boš pel in plesal. Zato te bom zdaj seznanil z njinia.«
In Malhar je vzel Petra in odšel z njim na gmajno. Sredi gmajne je rastla velika bukev. Na njej pa sta bila priklenjena medvedek Medek in opica Skokica.
»Pri njih boš odslej spal,« je rekel Malhar in postavil Petra medvedu v uho.