Najpomembnejši
bodo referendumi
Reformo lokalne uprave so stranke pripravljale najmanj tri leta, zdaj naj bi jo v dveh mesecih in pol izvedli.
Kaže, da se je po osamosvojitvi Slovenije druga največja politična operacija, s katero naj bi dobili bolj ali manj dokončen strankarsko-politični zemljevid, s plakati in drugačnimi pozivi na zbore občanov prevesila v svoj sklepni del. Na zborih v krajevnih skupnostih - po urniku. ki ga je podpisal predsednik državnega zbora Herman Rigelnik. bi morali biti opravljeni najkasneje do 13. marca. tisti, ki bodo zaradi nasprotujočih si mnenj ponovljeni. pa do 27. - bomo skušali oblikovati svoje predloge o tem, v kakšni občini želimo živeti: mestni ljubljanski ali v manjši, toda samostojni primestni.
Razprava o novi lokalni samoupravi - res da predvsem med strankami in strokovnjaki s tega področja - s krajšimi odmori traja že natanko tri leta. Začela se je namreč s prvitni uradnimi osnutki nove ustave. Še jeseni leta 1991 je grozilo, da bosta dva politično-ideološko-strankarska vozla celo preprečila sprejem ustave. Eden je bil v določilu o pravici do splava, drugi pa prav ustavna določitev okvira nove lokalne samou-prave. Končalo se je razmeroma srečno, ustava je - pravijo po dolgo-trajni vezani medstrankarski trgovini pod mizo - dva dni pred božičem dobila potrebno dvetretjinsko večino glasov v takratni skupščini. Komi-sija za lokalno samoupravo v tej isti skupščini - treba je priznati, da predvsem po zaslugi energične Darje Lavtižar-Beblerjeve. ki je komisijo vodila - ni sedela križem rok. Prve zasnove zakona o lokalni samoupravi in strokovne podlage za reformo občin je pripravljala kar sproti z ustavno debato. Zatikalo in končno tudi zataknilo se je predvsem v zborih skupčine, ki nikakor niso uspeli (zdi se, da večina v njih tudi ni hotela) zadeve spraviti na dnevni red in zakona sprejeti, še preden so zapustili poslanske klopi.
Nove volitve so potrdile razmerja politične moči, ki so se vzpostavila z razpadom Demosa. V tem je treba iskati razloge, da so stranke za obravnavo reforme občin pokazale več volje. Ko je že kazalo. da bo vse šlo kot po maslu, saj v parlamentu ni bilo poslanca, ne bi zatrjeval, da je lokalna samouprava najbolj pomembna stvar na svetu, se je zalomilo in politična kopja prekrižala. Vmes je moralo celo poseči ustavno sodišče in razveljaviti za taktiko strank najpomembnejši člen zakona o lokalni samoupravi. To, da je k temu dodalo vsaj dve (od štirih) »ugotovitvi«, ki sta nedvomno politična sklepa, pa bolj kaže na to, da gre pri lokalni samoupravi najprej za visoke politične vložke, če se celo ustavni sodntki niso mogli vzdržati politične odločitve. za kar nimajo nobenih pooblastil. Pove pa tudi veliko o tem, kje smo glede resnične uveljavitve pravne dTžave.
Zanimivo je bilo, da so strankarski vrhovi vsa ta tri leta skušali ljudi prepričati, da jitn ne gre za nič drugega kot za njihov blagor, saj naj bi končno svobodno zadihali v občini, ki si jo že ves čas želijo. Toda ves ta čas jih nihče ni vprašal, kakšno (lokalno) upravo pravzaprav hočejo. Med številnimi anketami in raziskovanji utripa javnega mnenja ni bilo tistih, ki bi skušali razkriti, kako si ljudje predstavljajo urejanje skupnih zadev v svoji okolici - državne bo tako in tako zdaj prevzela država sama
-  vsaj tistih z ustrezno strokovno veljavo ne. Sklep je pravzaprav na dlani: lokalna samouprava je najprej politična zadeva in šele potem morda tudi konkretni interes večine državljanov. Zato bodo stranke na omenjenih zborih občanov naredile vse. da bi jih prepričale, da so prav njihovi predlogi najboljši. Še težje delo jih čaka, ko bodo v nedeljo, 22. maja, prišli na vrsto referendumi, kjer bo morala večina volivcev potr-diti, kar je manjšina sklenila na zborih občanov.
Z referendumi bo njihovo delo opravljeno in poznojesenske volitve občinskih svetov bodo bolj ali manj formalnost. Kot je znano, slovenski volivci stežka menjajo strankarske barve. zato bo pogled na izide zadnjih volitev na posameznih voliščih povedal vse. Naivno bi namreč bilo verjeti, da stranke ne bodo skušale novih občin oblikovati tako, da jim bo vnaprej zagotbvljena volilna zmaga. Od tod tudi srdit boj za to, koliko občin naj bo v Ljubljani, kje naj bi bile meje nove mestne občine, ki postaja vse bolj odkrit in zato vedno bolj zagrizen. To, kako se »uradne strukture« in politične stranke pripravljajo na reformo lokalne samouprave - ta pa mora biti končana še letos, čeprav nihče ne zna povedati, kaj se bo zgodilo, če se bo, v Ljubljani na primer. zavlekla za kakšno leto ali dve - nam obeta zanimivo in razburljivo politično leto, kar pa navsezadnje tudi ni tako slabo. Sodobna (tudi lokalna) uprava
-  takšna, ki vsaj na zunaj kaže, da je zaradi državljanov in ne ravno narobe - je za nas najbrž še daleč za devetimi gorami.
Hm