ljubljan ČASNIK. St. S3. F7 petih 24. Mozopevshn. »Ljubljanski rastulc" izhaja vsak teden dvakrat, in sicer vtorik in petik. Predplačuje sc začelo leto pri založniku Jožefu Blatniku G gold., za pol leta 3 gold., za četert leta I gold. 30 kraje. Za polletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajta še 15 kraje. Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošli znese 7 gold., za pol leta 3 gold. 30 kraje., za četert leta 1 gold. 45 krajo. — Vsaka cesarska pošta prejme naročilo in denar, kteri more po novi postavi frankira lil biti. Vradni tlel. Njegovo veličanstvo je z najvišjim sklepom od 15. marca 1851 blagovolilo vredba kon-sularne službo v gerškem kraljestvu poterditi. Potem takem ima tu obstati: 1. Cesarski konsulat vPatrasu, neposredno podveržen ministerstvu kupčije , kterega vradni okraj se raztegne čez celo zahodno primorje Gerškega od albanesk§ meje do nad morja Matapan z otoki, ki se zraven štejejo. 2. Cesarski konsulat v Siri tudi neposredno podveržen ministru kupčije, kterega vradni okraj seže od nadmorja Matapan do mejeTe-salie, čez celo vshodno primorje Gerškega in čez otok Eubes in Cikladov, kakor tudi čez vse druge gerške otoke v egejskem morju ležeče. 3. Namestništva konsulatov v Pirevu inNau-plii, ki odvisijo od vodivnega konsulata v Siri. Razun tega se je v priskerbovanje konsular-nih opravil več konsularnih opravništev, neposredno podverženili konsulatoma v Patrasu in Siri napravilo. Po tem takem je njegovo veličanstvo z najvišjim sklepom od 13. augusta t. 1. poprejšne-ga avstrijanskega namestnika konsula, doktorja Jurja od Halin za cesarskega konsula v Siri, dozdajnega opravnika dvignjenega konsulata v Atlienu, F. Iviča za neplačanega namestnika konsula v Pirevu, in bivšega avstrijanskega konsularnega opravnika vNauplii Ronifaca Ronafina za neplačanega namestnika konsula ondi najiniloslljivši imenovati blagovolilo. Ljubljana 18. oktobra 1851. Danes bo LIVr. del, 111. tečaja 1851, deželniga zakonika in vladniga lista za krajnska kronovino izdan in razposlan. Zapopade pod št. 337: Razpis c. k. krajnskiga poglavarstva 8. Augusta 1851. Določbe zastran vkvartirovanje deželne žandar-merije. V Ljubljani 24. oktobra 1851. Od c. k vrcdnišlvo deželniga zakonika in vladnega lista za Krajnsko. Danes bo LV. del, III. tečaja 1851, deželnega zakonika in vladnega lista za krajnsko kronovino izdan in razposlan. Zapopade pod št. 340: Cesarski patent 7. oktobra 1851 , s kterim se za vse kronovine cesarstva razpišejo neposrednji (nepremenljivi) davki s prikladi vred za vpravno leto 1852. Ljubljana 28. oktobra 1851. Od c. k. vredništva deželniga zakonika in vladniga lista za Krajnsko. iobra 1851, s kterim se odločijo organi v okrajni in okrožni zvezi ne stoječih mest, ki imajo kakor namestovavci občine imenike porotnikov za leto 1852 zlagati. Ljubljana 31. oktobra 1851. Od c. k. vredništva deželnika zakonika in vladniga lista za Krajnsko. Danes bo LVI. del, III. tečaja 1851, deželnega zakonika in vladnega lista za krajnska kronovino izdan in razposlan. Zapopade pod št. 345: Ukaz ministerstva pravosodja 7. Oktobra 1851, s kterim se izreče, kako gre imenike porotnikov za leto 1852 narejati; in pod št. 346: ukaz ministerstva pravosodja in notranjih opravil 7. ok- Mevradiii del. Raba [iripovest pri učenji. Zlo je keršansko zavedenje spačeno, in spri-dena odrašena mladost, le malo je od nje do-briga sadu pričakovati, razun nekterih izjem, se ve. In kar je ros, de suho drevo le s ču-dam zopet ozeleneti zamore, se mora pri ljubili otročičah začeli poskušati, ako hi bilo moč, kej sadic hudiga viharja obvarovati, ter jih lepo zrediti za Gospodov vert. Za tega del naj bi učeniki keršanskiga nauka s pohlevnim in prijaznim obnašanjem male k sebi vabili, po [Gospodovim opominovanji: pustite male k meni! in jih navdajali z dobrimi nauki, kakor z brambo zoper slabe zglede, na ktere zadenejo pri vsaki priložnosti v življenji. Keršanski nauk, in nauk lepiga vedenja (zaderžanja), bi se mogel, kolikor je le mogoče, djansko učiti. Beseda gine, zgled prešine., Mladost nič težej ne sliši, kot suhe teorije, in le malo ji k sercu seže, ako se ne-prenehama guli: „To moramo storiti, tega se varovati; to delati, uno opustiti," ako se ji ob enim vsi taki nauki po moči in zmožnosti vzgledih, prigodkih, zgodovinah iz življenja, in zlasti iz sv. pisma ne poočitujejo. Kratka zgodbica s primernim naukam večidel bolje opravi, kot dolgi nauki z golimi dolgočasnimi razlagami, in dremotnimi umskimi dokazami. Zavoljo tega je zlo želeti, de bi bili vsi učeniki otrok zlasti pa učeniki keršanskiga nauka z bukvami prevideni, v kterih se enaki zgledi, prigodki, zgodbe itd. najdejo. V ta namen bi utegnile naslednje bukve dobro služiti: 1) Beispiele zur saninillichen ka-tholischen Lelire vom Mohler (sta dozdaj dva velika zvezka na svitlo prišla.) 2) Življenja srečni pot in keršansko devištvo (kolikor je za otroke). 3) Bibliše Geschichle von Dr. J. Schuster (Preis 20 kr.) 4) Kur-ze moralische Geschichten zur Erbauung und Belehrung, vorziiglich brauchbar zu Kateche-sen und Christenlehren. (24. kr.) lnnsbruck 1848. 5) Sittenspiegel oder: Beispiele der Tugend aus der Profangeschichte. (30 kr.) 6) Parabeln von Bonaventura, in mnogo družili. Kdor kej posebno dobriga ve, naj bi drugim v prid naznanil. Zmišljene prigodbe, kakoršne so v tako imenovanih „malili pripovestih" in sem ter tje drugod, napravijo pogosto več zasmehovanja kot dobička in prida. Otroci spoznajo, de so zmišljene reči, in jim tudi veči vrednosti ne dajejo, kot kmečkim sestorijam; še nad resničnimi prigodbami utegnejo vsled unili zmišljenij dvomiti. Ako se pa že v poduk obračajo, mi- slim, de bi bilo prav, otrokam naravnost povedati, de te in te povesti so le zavoljo lo-žejiga poduka tako spisane, kakor bi se bile utegnile kterikrat prigoditi. Ravno, ker se take zmišljave večkrat brez razločka kakor resnične prigodbe podmikujejo, ljudje, ki to zasledijo, potlej še nad pravimi dogodbami kterikrat dvomijo. S tem, ker je rečeno, pa nikakor ne grajamo lepili podučljvih prilik, kakoršnih ima tudi sveto pismo samo, in sveti cerkveni učeniki v obilnosti. (Danica.) Austrijansko cesarstvo. Krajnska. (Privatna šola pri Fari blizo Idrie.) Od vsih strani naše mile domovine razglasujejo rodoljubi veseli vspeli ljudskih šol, ter marljivost za mladino vnetih učenikov. Nej tudi jaz po ljubih Novicah naznanim moža, ki omiki in dobri izreji mladosti živi in gori, — ne ga hvaliti, ker on ne dela za minljivo hvalo, temuč v izgled in posnemanje mnogim ga postaviti. Gospod Anton Mejač, kaplan pri Fari (v spodnji Idrii), je namreč lansko jesen tje pridši, viditi toliko otrok brez dela in poduka rasli, na svojo roko z mnogimi stroški privatno ljudsko šolo pričel, ter sleherni dan, kolikor so mu opravila duhovskiga stanu pripustile , mladino v vsim, kar se v pervem razredu ljudskih šol uči, sam podučeval. Učeneov obojega spola je bilo samo iz vasi in bližnjih kmetov nekaj čez 60, ki so ves čas pridno v šolo hodili. Po dokončanem šolskem letu je bilo 2. kimovca t. 1. očitno slovesno izpraševanje. Kako gladko so otroci brali in pisali, kako umno in lepo iz kerščanskega nauka, rajtanja in družili predmetov odgovarjali, obilno priča, koliko sije častiti gospod učenik prizadel jim za zmeraj ustanovljenega učitelja, ki se pri Fari toliko pogreša, nadomestiti. In ko je potem naj pridnišim lične darila, vsim pak majhne katekizme v spodbudo podaril, jih je z lepim in primernim nagovorom izpustil. Če je pa že to prijetna novica za šolske prijatle, jih bo še bolj veselilo slišati, da misli g. A. Mejač tudi zanaprej in poleg pervega razreda še druzega začeti, tako da bodo lanski učenci se bolj izomikali, novi pa zopet pristopiti zamogli. — Slava torej gospodu Mejaču, nevlrudnemu prijatlu mladine, blagor pa tudi sleherni fari, ki take vodnike ima! Zoridanovič. (Novice.) Štajarska. Celo dobro znane in poznane so mi vse naše Štajarske mesta, ali so njih šege, običaji in jezik še dosti nemškularski proti mili Ljubljani, ki sim jo pred nekimi tedni pervokrat prehodil in s tako ginjenim sercom zapustil, da sim se terdno namenil to Novicam na znanje dati. Ljubljana s svojimi prebivavci je častitljivo slovensko mesto; tega siui se prepričal po vsiiu tergu, ki sini ga obhodil, in po vsih ulicah, v kterih se popotniku narodovo življenje od- kriva. Osobito so mi Ljubljanske cerkve do-padle, tako krasne in lične, da sim tudi v njih pobožni duli slovenskiga naroda spoznal. Silno milo mi je bilo, da sim se mogel tako hitro posloviti od prijaznih Ljubljančanov, na ktere v spomin blagovolite Novice te verstice natisnili dati. Z veseljem bom svojim prijat-lam povedal, kar sim v Ljubljani vidil, našel in slišal. Z Bogom! P. Vuketinovič. (Novice.) Horvaška. V Zagrebu pri pretresovanju dramatiških del nikda ni darila dobil. 6 narodno zgodovinskih iger se je odboru v pretres predložilo. Naj bolje med njimi so bile: „Murad drugi" „Osvela" in „Franžcpan", vendar pa zavolj pomankljivosti niso tirjanju zadostila. Avstrijanska. * GO. del deržavnega zakonika in vladnega lista prinese sledeči (Konec.) 15. Bogoslovcc sekularne ali regularne duhovšine je treba, ako žele, taistih učnih predmetov, ktere je zbor škofov po minister-skem razpisu 30. Junija 1850 (derž. zak. št. 319) za občno vezavne spoznal, konc leta ali pol-Jetja izprašati, in uspeh lega izpraševanja se mora v napovedno knjižico ali polo zapisali. 16. Glede družili kolegij, ktere so oni obiskovali, se ima ž-njimi ravnati po 51 učnega reda 1. Oktobra 1850. VI. Od obiskovanja kolegij. (§. 52-63.) §. 17. Bogoslovski profesorji so dolžni na to paziti, da v početku zaznamvani učenci kolegije, v ktere so zapisani, po pravilu obiskujejo, in zastran zasledenega zanemarjenja govoriti s tistim , kloreniu je vodstvo ukov teb bogoslovcov naročeno. Tudi se ima dotične-mu duhovnemu predstojniku naznaniti, če bi se tak bogoslovec od vseučiliša odpravil. 18. V napovedni knjižice ali poli je treba obiskovanje kolegij poterditi. VIL Od šolskih praznikov. (§. 64-66.) 19. Odločbe zastran šolskih praznikov, ktere se berejo v učnem redu 1. Oktobra 1850, veljajo tudi za učence bogoslovja. Namesto dozdaj za vsak teden zvunaj nedelje dopuš-nega šolskega praznika se smeta dva poldnev-na šolska praznika vpeljati. VIII. Od odhoda od vseučiliša. (§. 67 in 68.) §. 20. Bogoslovcom se imajo, ako žele, kadar od vseučiliša gredo, vseučilišne ali odlio-dno spričevala dati, naj so bili v malico vpisani , ali naj so pa v versti tajstih učeneov bili, od kterih se v §§. 2 in 11 govori. V teh spričevalih se imajo po letnih ali pol-let-nih izpraševanjih zadobljeni razredi zaznamovati. §.21. Glede pisnine 1 gold. velja pri spi-sovanju vseučilišnih spričeval na bogoslovce ravno tisti odpustek, kakor zastran takse za vpis v matico (§. 4). B. Do zdaj so se tudi na vseučiliših samo taisti bogoslovja učili, kteri so se s tem za nastop duhovnega stanu pripravljali. Kakor je pa dopušeno, tako je tudi zlo želeli, da bi poduke na bogoslovski fakulti tudi drugi učenci obiskovali, bodi si taki, kteri žele v bogo-slovskih znanostih izurjenih biti, dasiravno se niso za duhovni stan namenili, ali taki, ki so že duhovni, toda se trudijo zadobiti večjo bo-goslovsko omiko od une, ktera je za vsakega mašnika neobhodno potrebna spoznana. Za take učence bogoslovja popolnama velja učni red 1. Oktobra 1850, naj bodo v bogoslov-sko ali v kako drugo fakulto prišteti. # Češki časopis „Lumir" pravi, da misli nek bogat človek na Dunaju rusko-poljsko bukvo-prodajavnica napraviti. Na tako vižo bi se znale ruske in poljske knjige mnogo ceneje kakor do zdaj dobivati. * Kjer koli presvitli cesar sedaj po Gališkim popotova, ga sprejemajo po naznanilu vsih časnikov povsod s posebno veliko slavo. 25. t. m. se misli spet na Dunaj nazaj verniti. Gnjili krompir je živini škodljiv, lo priča huda kuga med prešiči okoli Dunaja in tudi v okolici spodnje Pulskave na štajarskim, kjer je nek 200 prešičev poginilo, od kterih pravijo, da se jim je gnjili krompir dajal. On-dašnji konjederc pa je, namesto meso pokončati, ga natihama prodajal, in bo zavoljo tega, kakor se spodobi, ojstro kaznovan, če je res to storil. # Pri vredništvu deržavnega zakonika in vladnega lista, kakor tudi pri vredništvih deželnega zakonika se bo več prenaredb storilo, kterih namen je stroške pomanjšati. * Knezu ThUrn in Ta.vis je izročeno višje vojaško poveljstvo na Avstrijanskem, general Maniula je Jellačiču banu ad latus dan. Galicia. V Galicii povsod cesarja z velikim veseljem sprejemajo. Tuje dežele. Bolgarska. Na iztočnem kraju Evrope živi doslej sužen, nesrečen, komaj po imenu poznat, pa vendar našega sočutja toliko vreden narod — narod bolgarski. Pod naj težjim jarmom je začuval svoje starinske običaje, svojo živo vero, svoj plemeniti značaj in zdi se nam , da mu je že po njegovem zemljopisnem položaju prisojeno, da zopet slavo in veliko važnost nekdajne svoje minulosti steče. Njegova domovina je veliko trikotje med Dunavo in Čemim morjem, med Ivladovom blizo erdeljske granice in Bur-gasom, bojno luko, ki Carigrad s Odeso veže. Ker zamore .Evropa na Azijo le samo po potu Dunave in Černega in potem Sredozemnega morja uzdelovati, je jasno ko beli dan, da bi vlada, ktera bi si tih tergovaških cest prisvojila, s tim gospodarica od pol Evrope postala. Zato zaslužijo Bulgari veliko pozornost, zakaj oni so gospodarji tih cest in pokrivajo, ali bolje govoreč hermetički zapirajo Carigrad od suhe zemlje. Te narod šteje sedaj okolj 4,500,000 duš. Prostor, kterega zauzima, je u prikladnem razmerju k primorju bulgarskemu; vendar se Bulgari še ves čas dalej razprostirajo, so-sebno pa na prostranih, pa pustih poljanah Tracie in proti Gerškej posred helenskih pokrajin; zakaj ondešnji stanovniki, preselivši se k morju, so še davno ostavili svoje plodne doline tim selečim se gorjancem. Ovde padajo osobito v oči protivni značaji in pravci obeh plemen: Slavjani se pečajo s poljodel-stvom, in Gerci iščejo svoj dobitek na morju, ter osnovujejo na vsih morskih bregovih naselbine in gradove. Nemareč za to seljenje naznačujejo zemljo-pisci sedaj kakor prej za granice Bulgarske: Tracijo, Mačedonijo in Arbanijo, čeravno tudi u tih pokrajinah še dan današnji sila mnogo Bulgarov živi; sosebno so v Mačedonii Bulgari jezgra slanovnišlva; v vsih jugozapadnih predelih imenito od gor Kalara, Šalice, Oslro-va in Verije clo tje do dolic Njajuste in Vodena se govori serbski in bolgarski; samo na jugu so še mačedonski poljodelci Gerci. V Solunu je toliko slavjanskih stanovnikov, da se reči zamore, to mesto je ravno toliko ger- ško kot slavjansko in Slavjani bi se gotovo ne dali iz gerškega polotoka bez kervavega boja izterati. U Tracii imajo Bulgari tudi več važnih mest, in oni so povsod jezgra stanov-ništva tje do blizo Carigrada. — Poglejmo iztočno Arbanijo in tudi tu je več celih okrajn, da se samo bulgarski govori. Najposlej se razprostirajo njihova stanovališča tje doLiva-dije, in Bulgare najdemo še clo v Peloponesu. Te naselbine so toliko važnejše, ker so to marljivi in zmerni ljudi; in ker oni rajši v selili prebivajo in mesta dragovoljno Gerkom prepuščajo, jih svet ne opazi, ali s vsim tim so oni naj večji narod evropejske Turške. Če se ravno te narod silno rad preseluje in zato Bulgarov tudi v oddaljenih zemljah n. p. u Vlaškej, čisto od domovine odcepljenih najdemo, se vendar Bulgari ničesar bolj ne čuvajo , kakor da se jim pleme s nobenim drugim ptujim kolenom ne pomeša. Po dokon-čanej vojski leta 1829 so Busi okol 30,000 Bulgarov seboj vzeli, ter jih na plodovitih poljanah podneperskih naselili; vendar se ti Slavjani niso mogli privaditi ruskemu načinu življenja in naj poslej so se spet jeden za drugim vsi v Turško nazaj povernuli. Razločiti se morete dve Bulgarske: jedna na severju , in druga na jugu Balkana; ona se razprostira proti Dunavi, in ta proti sredo-zemnemu, Gerčkej obližnjemu morju, ktero Bulvari Belo-more-to imenujejo. Ona perva ima vse vlaške in ogerske, ta pa vse gerške proizvode. Tudi stanovniki teh dveh zemelj se med seboj razlikujejo: severni Bulgari govore narečje ruskemu sila jednako, tudi so zaderžali več tatarskih običajev; zato se je jih tudi več poturčilo kakor južnih, mal da ne zavsim heleniziranih Bulgarov. Pervi so sirovi in neotesani, manj gostoljubni, in svojemu gospodarju bolj pokorni; oni tako hitro govorijo , da jih človek težko razumi. Temu nasproti je jezik južnih Bulgarov bolj ilirskemu in gerškemu podoben, mil in blagoglasen. Ta razlika značaja se očituje tudi že pri njihovih otrocih; na jugu hitijo tiprijatelsko pred potnika, ali na severju bežijo pred njim in beseda: „strani čelovek" se ima pri njih za pogerdo. Goljufajo se oni, ki mislijo, daje Bulgar-ska jedna jedina velika zemlja, zakaj že pri-roda je jo na 5 — 6 okrajev razdelila , od kterih ima sedaj vsako poglavitno mesto 30— 50000 stanovnikov. Ti okraji so: Zagora ali prekobalkanska Bulgarska, kjer je tudi precej osmanskih stanovnikov in glavno mesto Filipopolje ; — Dobruja , bulgarsko primor je Cernega morja, kjer se še nogaitski Tatari, ki so iz Krima došli, s čergami skitajo s glavnim mestom Varna; — podunavska Bulgarska s glavnim mestom Vidin; —visoka Bulgarska, znotrajna zemlja, kjer vsred sterminitih berd staro sveto mesto Sofia (bulgarska Moskva) leži; — in naposled mačedonska Bulgarska s glavnim mestom Sercs, ki do Carigrada in Athosa derži. — Tako ima Bulgarska dva morja: prek Varne dobiva asiatske in ruske, in odpravlja tje svoje proizvode, in prek Se-resa in Soluna občuje s vsimi južnimi evro-pejskimi lukami. — Podelivši narav tej u zemljopisnem obziru tako pogodno ležečej zemlji isti jezik in običaje, čisto različne od sosednih zemelj, je jo očevidno odločila za jedno deržavno telo, in dosedaj je to združenje samo sirova sila vbranila. Da se število bulgarskih stanovnikov vsakega leta pomnožuje, Turkov pa zmanjšuje, je več okolnoslim pripisati: Bulgari namreč svoja deča verlo ljubijo, ter jih vsake rano smert donoseče bolesti skerbno čuvajo. Mo-rivni vojskni štropot hrumi mimo njih bez sledu, ker jih oholi Osmanlija iz vojske izključuje, Neprestano besneča kuga prizanaša kri- sljanom, ker se nje čuvajo in grabi večidel le same Osmanlije. Dokazano je, da vsaka kužna bolezen u Turskej skorej vsakokrat okol 1 miljon stanovnikov pomori. Leta 1838 je podavila kuga samo u bulgarskej zemleji 86000 in to skorej samih Osmanlijov, u mestih Sofii in Filipopolju je jih poginulo 29000 in v me-slu Selvi so vsi stanovniki pomerli. Nobena turška pokrajina ni tako obilno oblju-djena kakor Bulgarska. — Ovdašnje planine so bile že v starodavnosti pod imenom Bho-dope poznane; imenitniši verhi od njih se ster-mejši proti nebu vzdigajo kakor naj višje al-pinske planine: stari Gerci so jih deržali za naj višje verhunce zemlje. Negledeč na te gromade berd in snega, ki jih po zimi pokriva, je Bulgarska vendar je-dna izmed naj rodovitniših zemclj Evrope. Tu sc dobro ponašajo vsi proizvodi mirnejšega podnebja. Tu se najdejo livade in na njih lankovcrhni, nebatični hrastovi, potem celi lesovi od črešenj , sliv, orehov in leskovine, debelih kot hrastovina. — Bogastvo v rudah pokazuje zlatni in sreberni pesek ovdašnjih rek; ali kar sc tiče obertnosti Bulgarov je ta neznatna, ako izvzememo proizvodjenje grope čohe in rožičnega volja. Bulgarski narod , o početku srednjega veka na glasu zavolj svojega junaštva, bogastva in tergovine, je bil sicer naj miroljubniši narod u celej Evropi, in vsi, ki taj narod poznajo, hvalijo jednoglasno njegove miroljubne kreposti, njegovo poslužnost, delavnost, veliko zmernost in opasnost; vendar kader se na kaj odloči, pokaže tu naj večo stavnost in hlad-nokervnost u naj večih nevarnosti. Če ga ravno med vsimi petimi narodi Iraškega polotoka naj bolj stiskajo in zatirajo, ga vendar še niso s robskim duhom napolniti in popačiti zamogli; kakor je bil poprej tako je tudi sedaj Bulgar ponositega pogleda, visocega in lepega vzrasta, neokaljene poštenosti. Človek mu more bez svedokov naj večje zneske panczov poveriti, on jih bode zvesto na svoje mesto odpravil. Nekteri ga korijo, da pred Turčinom derhti in trepečc: Bulgar ne derhti in ne trepeče, temoč on ve, kakor vsaki razumni človek, da je tedaj naj pametnejše molčati in poslušati, kjer se človek zoperslaviti ne more. Vendar so tim krepostim tudi nektere mahne pridružene: Bulgara nič ne more navdušiti, zato se njegova tramost in phlegma osobito očituje zraven njegovega soseda, živahnega in smelega Slavjana. On orje in koplje, kjer le more. On oskerbljuje Carigrad s hrano in on sam se peča v tej tergovaškej in pastir-skej deržavi s poljodelstvom, Bulgara tako rekoč do živega derejo; kader več plačati ne more, mu ot/nejo njegovo posestje: s pobitim sercem se zdaj kam drugam preseli, nastanovi se tam in jame zemljo na novo kerčiti in obdelovati. Po nekem čudnem prirojenem nagonu Bulgar povsod zemljo obdeluje in Gerk jo s krasnimi poslopji in mesti okinčuje. Tako se je godilo do sedaj, kmalo se bode pokazalo, kako se-bode s tim narodom obernilo. Bulgarske žene so tihe, miloslivc in marljive , visokega in vitkega vzrasta; po Ger-kinjah je ta naj lepša pasmina žen v evropej-skej Turkcj. Njihova materinska in sestrin-ska nježnost in ljubezen, ktero tudi popotnikom izkazujejo, mora vsakemu globoko v serci seči. Bulgar je mnogo larlarskih običajev pri— deržal. On si brije glavo kakor Tartar in pušča samo na temunu majheno kilo, ktero u dva pranča prepleta; kakor oni je tudi te vsi-kdar na konju. Vsaki in tudi naj siromašneji Bulgar ima konja, kterega vsigdar jezdi, če bi ravno le dve - tristo koračajev od kuče iti imel. Pred kučo natika okostnice (skelele) konjskih in bivolskih glav na visoke preklje; i to mu je znamnje mogočnosti. Devojke, hodijo razeglave, ter si rade vence u lasje uplelajo. Nevesta nosi belo kopreno ali kapo s širokim obšivom in zverh temena nevene (Bingelblumen) kot znak marljivosti, ali pa cvetečo rožico. Tako se vidi na starih spominikih plamen ali cvet lotos na kopreni boginje Veste. Stareje žene, želeče minulo lepoto s novim kinčem nadomestiti, se lepo-tičijo s gmizami in narokvicami: se prepašu-jejo s pozlačenim bakrenem pasom in nosijo običajno na glavi kapo kacigi jednako, obni-zano s piastri, parami in starinskimi penezi, ktere večkrat na njivah izorjejo. Mlade devojke vendar zamečujejo ova lepotičja in puščajo svoje krasne kodre, da jim niz ledja peršijo; in ti lasje so tako dolgi in gosti, da človek čisto verovati ne more, da jih je toliko bez vsih umetnih lekarij naraslo. One bi se mogle u svoje lasje uprav kakor u kakvo haljino zagernuti. Kader človek pervikrat u ovej barbarskej zemlji tih lepotic ugleda, mnije da mu se je kaj prividilo; on se čudi njihovemu stasu , čudež gleda devojko , ktera ko-perni po Balkanu kakor gazela po pustinji ali labud po gerškem jezeru. Dozdeva se potniku , da so one iz druzega veka in kader jih nagovori, meni, da bojo neme (mutaste) ostale; on se boji, da so zraven svoje veličana stvene lepote starinskih kipov tudi ravno tako hladne in bezčutne kakor oni. Vendar ko malo po malo zapazi, da v hladnem telesu ovih krasnih bitij živi duša, ktera zamore tudi nje-žno čutili; tedaj ne more drugači, kakor o pervenstvu sumnjati, ktero si naše izobražene žene nad ovimi decami prirode prisvajajo. Slikarji želeči gledati žive prilike Perugia-novih slik, ali pa nježne kipotvorc Fiesola in llorentinske freske, naj se u Balkan podajo. Na žalost te lepi narod , kojemu se slavjan-sko pleme tako rekoč že na licu čitati more, nima toliko poezije v življenju kakor njegovi sosedi. Jedino čuvstvo ktero Bulgara uzbu-diti in ojunačiti zamore, je neprestano budna ljubomornost (Eifersucht), s ktero čest svoje žene občuva. V nekterih severnih predelih si Bulgarkinje vselej z zastorom lica zagrinjajo kader se imajo na polje podati. Kakor Slavjani sploh, tako si tudi Bulgari svoje bedno živlenje s milim petjem slajšati poskušajo. Zjutrej, ko grejo na polje, in zvečer, ko se s serpom v pasu dvoje po dvoje kakor v procesii domu vračajo, pevajo žene in moževi, za njimi na konjih jezdeči in polsko orodje noseči, jim odpevajo. Težko je verovati, kako je te narod tresen in zmeren, zraven tega pa krepek in živahen. Bulgar se zamore po tri ledne s kruhom in žganjem živili, ktero je seboj vzel in nepo-troši od penezov, kar je zaslužil, ne beliča. Siromak si to skuplja, da davek plača ali pa če je treba svoje mile otroke odkupi. Za daljši pot si vzeme včasi tudi kak kos mesa na soncu osušenega in Iverdega kot kamen, vendar ktero pored tega ni zgubilo hranivost (hra-nečo moč); ali to je za Bulgara že slajščica. Tako posušeno meso se da gotovo po 25 Jel hraniti, bez da bi se pokvarilo. Doma se večidel s mlečnimi jedrni, s pasuljo (fižolom), grahom in maslinami hranijo; njegov kruh je iz ^uršične moke; njegova navadna pijača je voda, ktera mu mesto lekarije služi; vino si prihrani na praznike. Vsako premeno vremena on lahko prenese, in ni mu še na pamet prišlo, čuvali se pozimi od mraza in poleti od vročine. Na jesen , kader že leden vihar razsaja, spavajo oni jednako pred svojo kučo na ravno tiste j prapogi, ktere so se mesca junija na cvetečej livadi poslužili. Vsaki iztočni narod ima svojo sveto reko, pokraj ktere se razširja. Tako so se tudi Bnl- gari okol Marice naselili, ktera je naj važnejša reka evropejske Turške in za mačedon-skim Vardarom tudi naj daljša: uteka u Egejsko morje in pokazuje narodu prikladen pot in način za občenje z inostranimi narodi. Ako se iz Carigradu k tej Marici obernemo, dojdemo v šestih miljah hoda v mestice Kam-mrgos in šest milj za njim leži mesto Silivrila s 3 - 6000 stanovniki, med kterimi je tudi mnogo Bulgarov: tako nam že nekoljko milj od Carigrada udarja na uho blagi, krasni slavjanski jezik. (Poleg ilirskegn.) Francoska. Francoski predsednik je svoj terdni sklep naznanil, postavo od 31. maja zavreči in je svoje ministre poslovil s prošnjo tako dolgo še vradovali, da bodo njih nasledniki zvolje-ni. Tudi več generalov je iz službe stopilo. Angleško. Mnogo liberalistov na Angleškem želi, da bi se angleška s kako laliansko vlado sperla, in ne bomo se čudili, če sc kaj tacega skoraj pripeli in angleška vlada kako zadostenje tirja. Kar je Morning Chronicle popred le opomnila, se zdaj v Daj News bolj obširno piše iz Florenca, da že skos 6 tednov niso ondi Angličani varni. Narpopred so gospoda Waitera, potem gospoda Nevvtona, nato kapitana Ilare in Alfreda Stourlon za nič zaperli. Toskanske postave sicer tako počenja-nje prepovedo, pa postava je lo na papirju. ljubljanski novicar. Po županjiski postavi ima meslni odbor konec leta prevdark dohodkov in stroškov za poslednje leto skleniti. V seji 25. sept. je bil ta prevdark takole prerajtan: „ V7si dohodki za prihodnje leto so na 60.296 gold. preraj-tani; v tem so zapopadeni dohodki urbarskili davkov, ki so do leta 1848 na dolgu ostali 1868 gold., letni dohodek odkupljene urbar-ske davšine 1708 gold., smenjski dohodki 1878 gold., cestnina 4368 gold., — dohodki pov-žitnine (Gefalls-Aequivalent) 48,000 gold., — činži od mestnih hiš in zemljiš 1881 gold., in še nektere maiyši dohodnine. — Stroški pa so za leto 1852 prerajtani v vsim skupej na 63,854 gold.; tu sem spadajo ces. zem-ljišni in hišni davki 722 gold., — za štiflane maše, za doneske k cerkvam, za samostane, za milodare ubozim itd. 7265 gold., — za plačila mestnih vradnikov in služabnikov 8100 gold., za penzione 4194 gold., za opravilni dodajk za župana 1500 gold., za remunera-cije in pripomočke 800 gold., za kurjavo in druge kancelijske potrebe, natise magistralnih razglasov itd. 1200 gold., za polovansko dnino 200 gold., za plačilo zdravnikov 920 gold., — za zdravila ubozih 2000 gold., — za bolnišnico Ljubljansko 6000 gold.,- plačila c. k. policijske straže 7174 gold., — za živež arestantov 200 gold., za gasivne naprave 500 gold., za snaženje mesto 2000 gold., za mestno svečavo 4600 gold., — za ohranjenje sprehajališ in dvevoredov 200 gld., za šubne stroške 666 gold., za zidarske popravljanja hiš, cesta, mostov, deržajev, vodnjakov 3800 gold., — na nove zidanja, za nov mestni tlak itd. 6500 gold., za neprevi-dene stroške 1200gold., in še nekteri manjši stroški. Če se tedaj primeri znesek dohodkov s zneskam stroškov za leto 1852, se razodene pomanjkanje 8558 gold. za prihodnje leto. To pomanjkanje se bo pa brez nove naklade na davke poravnalo s temi dohodki, ki se pričakujejo iz dolžniga laudemia in taks gruntnih bukev , iz povračila za politiško osker-bovanje od leta 1848, in iz pasjiga davka. (Novice.) (Dalje.) „Praša li ga (budočnika) tujec: »Stanuje li te note v tej ulici i v kojej hiši? »Naj pervi odgovor je lakonički „Niet". Ga tujec še dalje nadleguje, pokaže s rokoj v bližan zlicu k ta-inošnemu budočniku. Seže li pao tujec v ar-žet, ali v roci pokaže kakvu grivenku (10 kopek), sdaj to leno truplo na enkrat oživi pa tujcu prav prijazno postreže. Zdaj pričakuje budočnik pa tudi dopolnenje svojega pra-vičnoga upanja, da pače tudi opomne s ponižnim „Na vedke"! pozablivoga tujca na njegovo dolžnost. — Oa v ruskej vsak tirja i vzeme za napitek, mislim de ni neznano. *) Alj narodna razlika je med Petrogradskim moskovskim izvožčikom. Petrogradski izvožčik polizan od evropejske omike prosi mično šeptaje: „Načaj", Moskvičanpak pošteno „na vodke"! — Ko jo Bog svet stvaril, ga jc hotel obljuditi, stvari razne narode, ko jc vse bogato oskrbi; po takem tudi Ruse, jim da mnogo sveta, i na njem vsega obilo. Bog popita vse narode vsakoga posebc, jc li zadovoljen? Vsi odgovorijo, da imajo do volje; kader pak Rusa popita, privzdigne Rus šapku (kapu) i pošepeče : »Na vodke, gospod!« (Narodna ruska povedka.) Zevsema značajnoga obraza v vsih ruskih mestih sosebno pak v Moskvi, je izvožčik. Velkorus je rodjen vozač. Za jahanje ni tako stvarjen; prostoga mužika boš (izuzemši ko-zake (redkoma na konji vidil, ali u veštini voženje prekosi vse druge narode ! Cvet i venec ruskih vezačev pak je izvožčik. — Mili— ega, priljudniega, prekanjeniega, urniegako-jona ne naideš na širokim daljnem svetu, kakor je ruski izvožčik! Nar pred je on kao predjasnik prikareti (kočii) kaknoga plemiča. To je n jegova prva učilnica. Tukaj vidiš 10—12 letnoga dečka celi den, v veselej družbi tudi veči del noči na ednem prednih konjev sedeti; on ti jede, pije, igra, spava na konji, jednoj besedoj, on i njegov konj sta po pravem samo edna edinka. Kolikokrat sem takše dečke v mrazi 18—20 stopnic na konji celo sladko spavati vidil! — Ino kako že tak dečko vozi! Kako terdno sedi v sedli, kako umno, kako točno vlada oba svoja konja v vsakej priložnosti zraven toga de venomer brzo dirjata! — 17 do 18 let star se že naprej pomekne za pravoga kočiaša, da sedi predi na vozi, ali pak postave izvožčikom sprava u službi pri jtogatiem izvožčiku, dokler si toliko ne pri-štedi i pridobi, da si sam konje i drožke, za ziinu pak sani kupi. — Od sdaj živi po pravem samo na svojem ožkem prednem sedali na drožkah ali senih. On i njegov konj živita izvozčik u drožkah seboj vozi. V Moskvi i Petrogradu so zraven dnevih tudi ponočni iz-vožčiki, ki se eelu noč od 10. do 5. po ulicah okoli vozijo. Po navadi se dva izvožčika stovaršita, oba imata 3 konje, li se tako vrstijo, da se vsaki konj vsikiiar tretji den po-čine. O 5. zjutroma pridejo močni izvožčiki na dvorišče stanovitih kabakov (krčma), tukaj so duhovni, ki sdaj vstanejo, pak pijo vsi skuper prav po volji svoj čaj, edino kar čez den toploga zavžijo. Zato od 5. do 7. ne naideš nikakih drožk na cestah. — Niedne vrste ljudje ni so tako blagomili, potrplivi, priljudni ko je izvožčik. Idi snažno oblečen mož po ulici, pak se samo enkrat ozri, le pripravi se cela rajda izvožčikov te kmali napače, ki naj priljudnie svoju službo ponujajo; naj veče na-tečanje je med njimi, ali nikdar ne bo eden druga psoval, nikdar eden druga se dotaknil, lotil ali ga vnesrečil. V obče je vozničtvo v Petrogradu i Moskvi od varovčie ugledno (iz-verstno; izgledno) nadčuvano, to nadčuvanje je brez vsmilenja ostro. Kočiaša alj izvožčika, ki koga smertno povozi, ali samo rani, drugi voz poškodi, hipoma vjemejo, o prvem prihodku ga nesproslivo med vojake uvrstije, o drugih prigodkih ga telesno kaznijo, konja pak vsikdar zgubi; ti se pošle varovčii ter se med vojničke konje odda. (Dalje sledi.) Odgovorni vrednik: Dragotin Me/ccr. — Založnik in tiskar Jožef Blaznik. Vradni list st. 71. ------— St. 9143. Razglas. (i 89.) 1 Naslednje se vsled visociga denarstvinega ministerstva 8. t. m. št. 14733 visoki patent 7. t. m. občno razglasi, s kterim se n. v. določbe zastran neposrednjih (nepremenljivih) davkov za upravno leto 1852 razpišejo. C. k. davkno vodstvo v Ljubljani 16. Otobra 1851. Gustav grof (Jkovinski) 1. r. c. k. poglavar. Mi Franc Jožef Pervi, po Božji milosti cesar Avstrijanski; kralj Ogerski in Češki, kralj Lombardski in Beneški, Dalmatinski , Hrvaški, Slavonski, Gališki, Vladi-mirski in Ilirski, kralj Jeruzalemski i. t. d., nadvojvoda Avstrijanski, velki vojvoda To-skanski in Krakovski; vojvoda Lolarinski, Sol-nograški, Štajerski, Koroški, Krajnski in Bu-kovinski; velki knez Erdeljski; mejne grof Moravski; vojvoda Gornje- in Oolnje-Siležki, Modenski, Parmezanski, Piačenski in Kva-stalski, Osvetimski in Zatorski, Tešinski, Fri-ulski, Dobrovaški inZaderski; pokneženi grof Habsburški, Tirolski, Kiburški, Goriški in Gradiškanski, knez Tridentinski in Briksan-ski; mejni grof Gornje - in Dolnje-Lužiški in Istrijanski; grof Hohenembski, Feldkirchski, Bregenski, Sonnenberški i. t. d. gospod mesta Teržaškega, Kotora in Slovenske meje, velki vojvoda vojvodine Serbske i. t. d. i. t. d. Glede na potrebšine deržave, ki nastopijo v upravnem letu 1852, spoznamo za dobro, po zaslišanju Našega ministerskega zbora in deržavnega svetvavstva sledeče odločbe izdati: 1. V upravnem letu 1852 se imajo zemljišni (gruntni) davek, davek od poslopij, pridob-nina in dohodnina (davek od dohodkov) s pri-kladi k tem dačam vred v tej izmeri in po teh odločbah odrajtati, ki so bile za upravno leto 1851 predpisane, kolikor Naš nasoči patent kaj druzega ne zapove. 2. Kronovinam, v kterih se zemljišni davek po iznajdkih stanovitnega katastra nalaga, se za upravno leto 1852 priverstijo kronovina Siležka in Dalmatinska, po tem mesto Krakovsko in Krakovska okolica s tim pristavkom, da se ima ondi redni zemljišni davek s šestnajst odstotki čistega katastralnega doneska izmeriti. 3. Ko se je stanovitni kataster v Iirakovu in Krakovski okolici vpeljal , se bodo na mesti doslej obstavših, pod poprejšno vlado vpeljanih neposrednjih dač, tudi' ostali pod 1) našteti neposrednji davki po odločbah za Galicio veljavnih jemali. 4) Ker se na Ogerskem, Erdeljskem, Her-vaškem, Slavonskem, v Serbski vojvodini in Temeškem Banatu dela provizorija zemljiške ga davka v tekočem upravnem letu še niso mogle do konca dognati, se imajo v teh deželah po Našem sklepe 2. novembra 1850 za tekoče upravno leto zavkazani neposrednji davki tudi v upravnem letu 1852 poberati. 5. V lombardo-beneškem kraljestvu se imajo neposrednji davki po odločbah Našega patenta 11. aprila 1851 v tisti izmeri poberati, ki za celo upravno leto 1852 pride. Našemu ministru dnarstva je naloženo, te zaukaze izpeljati. Dano v Našem poglavitnem in prestolnem mestu Dunaju 7. oktobra v letu tisuč osem sto eden in petdesetem, Našega cesarjevanja v tretjem letu. Franc Jožef, s. r. Sclnvarzenberg, s. r. F. Krauss, s. r. Po najvišjem zavkazu : Ilansonnet s. r. ministerskega zbora kancelijski vodja. St. 2253. Oznanilo. (190.) 1 Podpisani predstojnik deželne sodnije da na znanje, do bodo po prepisu 40. red. kaz. pravde porotniki za četerto porotno sejo v Ljubljani, katera se 17. novembra 1.1. začne, dan 29. oktobra t. 1. zjutraj ob desetih v sodnici deželne sodnije v očitni seji po srečku vzdignili. — V Ljubljani 9. Oktobra 1851. K o r 1 žlahtni P e 11 e n e g g. St. 9111. Razpis konkurza. o