Novičar iz avstrijanskih krajev. V Pazinu 27. jim. — F. C. — Tudi letos so prišli Lahi v Istro kupovati svilo za seme. Spervega je niso hotli drago plačevati, bili so vsi zastopljeni zastran cene; ali sedaj je cena pri vsem tem že poskočila na 2 gol d. in čez. Pretekli teden je bila kupčija najživejša, pa tudi prihodnji teden se bo še marsikaj spečalo. — Komisija dunajske kmetijske razstave je tudi isterske vina preojstro ------ 214 ------ ----- 215 ----- sodila. Svetovala je Istranom, da bi belino z černino nadomestili. Res je, da se isterške černe vina bolj obrajtajo kakor bele; al v nekterih krajih je tudi belo zares dobro, posebno od pritličnih tert. — Redko slovesnost so unidan obhajali v Gračiščih. Dva svaka, ki sta se pred 51 leti na isti dan poročila, sta obhajala hkrati ženitovanje s svojima ženama. Sprožili so to slovesnost ondašnji gosp. faj-mošter Matija Cimerman, ki si neutrudljivo prizadevajo za dušni in telesni blagor svojih farmanov. Prelepa farna cerkev ozuanuje njihno gorečost za slavo Božjo, pa tudi na široko slove kakor poseben požlahnovavec vinske terte. — Sploh je veselo znamenje za Istro, da se je tudi tukaj začel buditi duh napredovanja. Posebno svilstva so se ljudje letos močno poprijeii, ker so lansko leto svilo (^žido) tako drago spečali. Pridelali so letos obilo zdrave svile in jo drago prodali. Murve so jeli obilo saditi, zakaj tudi listje murvino se je letos tukaj po 5 gold. cent prodajalo. Cul sem celo, da je nekdo listje ene same orijaške murve za 85 gold. prodal, česar vendar ne morem verjeti. Bog! Iz Buj v Istri 22. jun. V. F. — Tudi letos je prišlo 6 Lahov k nam v Buje svilnih kokonov kupovat; toda letos se ljudje ne hvalijo s červiči, kupci pa tudi ne z robo. Nekaj červičkov je bilo obolelo in ljudje so glas zagnali, da so letos kavaljeri (Lahi imenujejo svilne červiče tako), v mnogih krajih bolni; s tem so si sami škodvali, ker kupci najdejo sto izgovorov, da robo potem nižje plačajo. Kar letino zadeva, so žita prav lepe v okolici med Kvietom in Dragenjo, pa suša nam je do sadaj zlo nagajala; v tem, da je drugod dež suho zemljo večkrat napajal, je biio pri nas suho; danes pa tudi pri nas rosi, hvala Bogu, in tako upamo dobre letine. Terta se bo le srednje obnesla, zakaj po visokih legah, kodar burja hudo piše, je tersje pozimi pozeblo, od plesnine se pa vendar skor nikjer nič ne vidi. Oljka je tukaj okoli prav lepo ocvela, in če nam jo mili Bog obvarva, bo tudi dokaj olja. Ker ste v „Novieah" oznanili, da slavni gospod Ivan Kukuljevic Sakcinski bi rad izvedil umetnike, kteri čeravno niso po vsi deželi znani, pa vendar svojo delo dobro razumejo, Vam tudi jez enega tukaj naznanim. V Buj ah stanuje že 6 let Jakob Taučer, rojen 25. julija 1824 v spodnji Idrii na Krajnskem. Izučil se je pri svojem bratu Jurju Taučerju v Idrii, tedaj je tudi on podobar, malar in zlatar. Da pa svojo umetnost dobro razume, pričajo njegove lepe dela po Istri: v Šmari, v Kastelboni, Šterni, Kastelveneri, v Dvoru (Corte d'Isola), v Pomijanu, v Gradini, v Ker-kavcah, v Bujah, pri sv. Antonu, v Sočergi, v Cernicah itd., posebno lepo pa je napravil mnoge lepotije na altarji domače kapelice svetlega teržaškega škofa. Zagotovljam tedaj, da povsod delo in cena mojstra hvali, kakor so svetli škof že sami izustili. Iz Beršeca primorske Istre 15. jun. — Vročina nas tare in čakali smo med gromom in bliskom dolgo časa že mile nebeške rosice, ktero nam je usmiljeni Oče vendar včeraj na večer tihoma poslal; že silno žejna žemljica jo je mahoma popila in se enmalo potolažila. Tersje so nam zopet to leto ščipavnice (žižkij nemilo oščipale in zavile; ne eden jih noče pobirati brez zapovedi gosposkine; vsi prijatelski nagovori in sveti so le bob v steno; drugo leto se nam bo vino gotovo podražilo. Sadne drevesa so obilno cvetele, sadja pa le sredjno mero obderžale; češnje so posebno lepe in kusne. Poljske žita so zale; da jih le ka-košna nevihta ne zadene! — Slišali smo, da je po več krajih v Istri že toča (grašica) razsajala. Da bi pač tudi Istrani resno premislili korist zavarovavnice poljskih pridelkov pred škodo toče v Terstu, in ne živeli v vednem strahu pred slabim vremenom. Nadjamo se, da nas bo oljka letos bolj razveselila od lani; tako je obložena z cvetjem, da se serce vsakega raduje; le dežja, dežja nam je še potreba, brez njega smo siromaki. Z Bogom! Sajovec Jakob. Iz Čateža na Doleiiskem nam je došla bridka novica, da so ondašnji gospod fajmošter Juri Kobe, še le 50 let stari, 27. dan pr. m. nagle smerti za mertudom umerli. Bili so rajnki „Novicamrt od njih pervege začetka noter do poslednjega časa eden njih najiskreniših podpornikov, in nedavnej so nam poslali narodno pesem, ktera pride žalibog! že po njih smerti v natis. Naj tedaj verlemu rodoljubu postavijo 5?Novice" v sledeči pesmi spominek serčne žalosti po toliki zgubi! gospod Jurju Kobe-tu. Pianger ben merti ogn'or, s'ora noo piangi! La Ger. lib, ct. III. st. 8. U tamno oblačilo zavijeni Na grobu tihem jokamo solze, V žalosti grenkem strupu utopljeni Za Tabo mi stegujemo roke. Za Tabo — oh prezgodaj nam zgubljeni! Britko zdihuje ranjeno serce: Naj zagrinjalo večno se odgerne! Nazaj Te kličemo iz zemlje černe! Nazaj, kjer nam življenja solnce sije, Ljubezen druži kjer use zvesto, Kjer sapa mirna milost Božjo dije, Kjer zlegajo zdravice se glasno. Nebrojno sere prijateljskih Ti bije, V živenja stopi radostno kolo! Srebernih strun se zlegajo glasovi, Milejši svitajo uže nam dnovi! Tako Te kličemo prijatli zbrani, Tak zvesta kliče Te Slovenija — Povsod so Tvoga uma plodi znani, Povsod je bistri duh Tvoj bil doma. U serca vernih uki zasejani, So priča truda neumornega — Kako zdihuje zapuščena čeda, Nepremakljivo v grob za Tabo gleda. I glej! neba odperajo se dvori, Svitloba čarobna iz njih lije — Ko v stvorstva pervem dnevu zori Demantno oblačilo Bog pripne, Da se pokaže na sionski gori, I razsvetli stvarjenje čudno vse: Tako, al v krilu krasnejem svitlosti, Prikaže duh njegov se poln milosti: ;,Nikar jokati, neha naj plakanje! Kervavih sita zemlja je solza! Nikar topiti sere v britkostih za-nje, K1 jih že obdaja večna gloria! Uzori vaši sladki tu so djanje, Tu med narodi stermih ni meja, Ljubezen Večna tukaj vse edini, Ljubezni Večne vsa so ljudstva sini!a I spred oči ko blisk prikazen zgine — Skrivalo solnce se je za goro; Ko okamnjeni več noben ne zine, Pobesi tužno sleherni glavo. Viharna strast divjati v persih mine, Obernjeno v nebesa je oko, I v svitu solnčnem solza se uterne, Ter pade na odejo zemlje černe. Jos. Novak. Iz Ljubljane. Pretekli teden je potoval skozi Ljubljano v M le tke (Benetke) učeni gosp. prof. J. Šafarik iz Belega grada. Serbska vlada mu je — kakor „Sedmicaa piše — na prošnjo ondašnje literarne družbe — določila ----- 216 ----- 300 gold., da bo mogel več časa ondi ostati in iz arhiva ondašnjega, kteri je po milosti sedanje vlade avstrijanske učenim zgodovinarjem odpert, nabirati gradiva za zgodovino tserbsko. — Kakor v več časnikih je bilo tudi v „Novicah" unidan omenjeno, da med 1062 lanskimi krajnskimi re-kruti jih je znalo le 72 pisati. To mora biti tiskarna pomota, ali pa lažejo rekruti, ker za gotovo smo zvedili, da samo tistih, ki jih je lani naš mestni magistrat v vojake dal, jih je znalo 40 brati in pisati; iz vseh d nizih kantonov bi jih tedaj bilo le še 32? To ne more biti. — 3. t. m. je prišel gosp. Chmel, vladni svetovavec in vodja namestnik c. k. skrivnega hišnega, dvornega in deržavnega arkiva v slovstvenih rečeh potovaje v Ljubljano in je iskal po arkivih zgodovinskega družtva in deželnega muzeuma starih pisem za veliko delo „Monumenta Habsburgica." Našel in porabil je ondi kakor tudi v zbirki gosp. vodja dr. Costa-ta marsikaj porabljivega.