-----    74    ------
Navodilo o pokončavanji škodljivih mrčesov.
Glede na zauon z dne 17. junija 1870. 1., dež. zak. št. 21, ki veleva županom skrbeti, da si občani čistijo drevje in vrte škodljivih mrčesov in njih zalege, opozarjajo   se   posestniki,   da je   najbolje   zatirati mrčesjo
zalego meseca januvarija, februvarija in začetek marcija. Kmetovalcem, oziroma sadjarjem, škoduje na stotine raznih hrostkov in metuljev, oziroma njih ličink in gosenic; največo kvaro pa jim delajo vsekakor gosenice belinove (belega metulja), prsteničarjeve in še nekaterih drugih metuljev, potem pomladanjski ali majnikovi hrosti (kebri). zlasti pa njih ličinke, imenovane tudi črvi, ogrci iu pod-jedi, katere so naredile 1889. leta poljščini ogromno škodo.
Da je treba metulje loviti in pobijati, razumeva se samo ob sebi, ali tak lov nikdar ne izda toliko in tudi ni tako lahek, kakor snemanje goseničnih mešičkov. Najuspešneje se uničujejo belini, oziroma njih in drugih metuljev gosenice, če dosledno vsi posestniki trebijo z drevja in grmovja njih zalege, zapredke in mešičke. Ako le nekaterji gospodarji trebijo, drugi pa ne, ne pomaga nič, kajti z neotrebljenega drevja pridejo kmalu škodljivci na drugo drevje, in ves trud je bil zaman. Prav je torej, da zakou podpira marnega gospodarja pa s kaznijo preti malomarnežu.
Kako je uničevati gosenične zalege in zapredke? To se da storiti na dva načina: Ali se potrga z drevja vse listje, ki je izza zime na njem ostalo suho in v katerem je gosenična zalega, ter se porežejo vsi zapred-ki, potem pa oboje skupaj sežge, ali pa se po drevji posmode zalege in zapredki.
Najlaži je prvi način. Z nizkega, t. j. pritličnega drevja in z grmovja (zlasti z gloga ali belega trna, kamor posebno rad belin spravlja zalega svojo), moči je z roko ali z nožem hitro posmukati listje ali pa porezati zapredke. K višemu drevju treba prisloniti lestvico, a Ker so zapredki najrajši po vejnih konceh in vrhovih, ni lahko doseči jih, in zato jih je laže z visokih dreves porezati s škarjami, ki se nataknejo na primerno dolg drog. Take škarje prodajata v Ljubljani nožarja N. Hoffmann in J. Juvan, pa tudi c. kr. kmetijska družba v Ljubljani jih priskrbi. Vse otrebke z drevja je potem pazno požgati, da gotovo pogine vsa zalega.
Teže je pokončevati gosenične zalege in zapredke s plamenicami ali baklami, in tudi draži je ta način. Ravnati je pa tako-le: Pločevinasta (plehasta) posoda ozkega vratu se pritrdi na primerno dolg drog, na-lije s petrolejem, in v vrat se vtakne stenj (taht). Če se stenj prižge, lahko je s to pripravo gosenice ter njih zalege in zapredke posmoditi do  najviših vršičkov.
Nad vse škodljiv kmetijstvu je majnikov ali pomladanjski hrost. Tega hudega sovražnika je zatorej zatirati na vso moč. Posamezna roka sicer lahko včasi mnogo stori, ali delo je v resnici izdatno in uspešno samo tamkaj, kjer se združijo cele vasi in občine, celi okraji ali cele dežele in skupno ugonabljajo tega kvarljivca.
Majnikove hroste je najbolje pobirati meseca majnika, in sicer se otresavajo z drevja. Ali treba jih   je    zgodaj    zjutraj,    predno    jih    solnce    obsije,
ali pa ob mrzlih in oblačnih dneh. Tačas premrli vise po listji, in vsak stres jih pomeče na tla. Pod drevo naj se razgrne kako prostiralo (ruha, plahta ali kaj drugega.) da je lahko mrčes tem hitreje pobirati in da se ni treba za vsakim pripogibati. Nabrane je treba potem kakor koli pomoriti, n. pr. popariti. Ni treba še dostavljati, da kokoši hroste prav rade zobljejo. Z apnom pomešani so jako dober gnoj. Samo ob sebi se razumeva, da jih ja treba, kolikor je moči, pokončevati, dokler so še v zemlji ličinke (črvi, ogrci, podjedi). Ali tedaj jih ni lahko tako uspešno zatirati. Tiste seveda, ki pri oranji ali pri okopovanji prihajajo na vrh, tiste je treba sproti moriti. Pekoče solnce jih sicer precej hitro pomori, ali vendar ne kaže prepuščati tega posla zgol njemu. Črvi namreč, začutivši sovražno jim solnce, izkušajo mu uteči, kar se jim večinoma posreči, in sicer tem laže, ker je plug zemlj) vzrahljal. Pri oranji naj torej kak otrok s koškom na roci hodi za plugom in naj pobira črve vanj. Doma naj se pa pomečejo kokošim, racam ali svinjam, ki jih vse prav rade jedo. Ako se pa komu ne zdi vredno, nositi jih domov za pičo, vrzi jih konec njive na pot ali sploh na utrta tla, da jih solnce opali, ali pa jih pogazi. To jim je še najgoto-vejša smrt. Varovati in paziti pa je krta, ki je pod zemljo kmetovalcu najboljši prijatelj. On vedno preži na ogrce in jih ugonablja, in ko bi ne bilo nje^a pokon-čavali bi črvi sadeže in žita ubogim poljedelcem ter jim bili v veliko zlo.
Ker je veliko merčesje zalege za drevesno lubadjo, dobro in koristno je zelo, vsako leto po zimi staro lubad odpraskati in deblo potem namazati z beležem od apna in ilovice, če se primera beležu še krvi, volovskega žolča in kravjaka, ubrani se drevo tudi zajčjim zobem.
Bodi si pa kmetovalec ali sadjar še tako priden, vsega dela vendar sam ne zmore. Preveč je raznovrstne golazni, ki zna sebe in svojo zalego navadno tako dobro skriti, da je človek niti ne opazi. To velja sosebno o jajcih, ki so največ toli diobna, da jih pregleda tudi najbistrejše oko. Za to delo je treba poleg bistrovidnega očesa tudi telesne gibkosti in spretnosti in neumorne marljivosti. In takih delavcev ima kmetovalec na ponudbo, a kar je še najlepše, nobeden njih ne zahteva plačila, zadovoljni so, ako jih pri delu nihče ne moti. Ti radovoljui pomagači so — ptiči. Zato naj gleda vsak pameten gospodar, da točno zvršuje zakon za varstvo koristnih ptičev z dne 17. junija 1870. 1., dež. zak. št. 20, saj ni nobenega drugega zakona tako lahko in brez vsakih ovir izpolnjevati.
-----    75    ------