Se   strinjate
Blaznost kraljeviča Hamleta
Robert M. Youngson
Med shakespearologi se je veliko razpravljalo o tem, ali je bil Hamlet blazen ali ne. Moje mnenje je, da je Hamlet trpel za tako imenovanim Gan-serjevim sindromom. Vrhu tega mu je, ker je imel tudi Shakespearjevo izjemno inteligenco in tenkočutnost, stvar veliko bolje uspevala kot komur koli izmed njegovih naslednikov v dolgi vrsti ljudi, ki hlinijo blaznost.
Nesrečni, toliko obrekovani, vendar tudi veliko citirani Polonij - ki je bil dosti rahločutnejši človek, kot mu navadno pripisujejo -je bil prvi, ki je to doumel: »To je res blaznost, pa je v nji metoda,« je rekel in tako s prstom pokazal na očitno bistvo tega poglavja. Ganserjev sindrom - hoteno posnemanje psihiatričnih simptomov, znano tudi kot »sindrom skoraj pravilnih odgovorov« ali »sindrom brbljanja« - je prvi opisal leta 1898 J. S. Ganser v nemških Arhivih psihiatričnih in živčnih bolezni.
Sindrom skoraj vedno prizadene moške. Včasih se pojavi pri ljudeh v stanju fugue ali z amnezijo, sem ter tja tudi pri motnjah, kot so shizofrenija, splošna paraliza duševno bolnih, alkoholizem in depresija. Vendar je pogostejši pri ljudeh, ki sicer nimajo psihiatričnih bolezni in jim lahko to, da jih imajo drugi za nore, kaj prinese: tako se pojavlja pri ljudeh v zaporu in včasih v oboroženih silah.
Kar zadeva psihiatre, ima Ganserjev sindrom dobro in slabo stran. Dobro je to, da psihiater Ganserjev sindrom
zlahka odkrije. Malokdo zunaj medicinskih krogov ima več kot zelo grobo predstavo o tem, kako noro lahko ljudje v resnici mislijo in se obnašajo. Zato je poskus simuliranja blaznosti navadno tako bedno nestrokoven, daje takoj jasno, da gre za posnemanje. To stanje imenujejo tudi »sindrom približnih odgovorov«, ker je za tako osebo značilno, da govori skoraj pravilno. Če jo vprašamo: »Koliko je pet in pet?«, bo odgovorila: »Devet in pol.« Če takemu človeku rečemo, naj šteje do deset, bo rekel nekaj takega: »1,3,7,9,2,1,8,9, 7,10.« »Kdo je ministrski predsednik?« »Benjamin Disraeli.« Ali pa: »Kaj si jedel za zajtrk?« »Pečeno govedino in vorkshirski puding.« Odgovori so vedno napačni, vendar dajejo jasno vedeti, da je bilo vprašanje pravilno razumljeno. Obnašanje je skladno s predstavo prizadetega o blaznosti. Če mu rečemo, naj uporabi kak predmet, na primer svinčnik, bo poskusil pisati z neošiljenim koncem. Če mu damo krožnik, ga bo poskusil pojesti. Včasih bo poskusil simulirati demenco, vendar je to težko početi dosledno. De-menca je pojemanje duševnih zmožnosti, ki se najočitneje kaže v izgubi spomina s »konfabuliranjem« za mašenje lukenj. Dementni ljudje navadno veliko govorijo in se ponavljajo, spet in spet vrtijo zguljene plošče. Ljudje s to različico Ganserjevega sindroma se brez izjeme zatekajo k brezizraznemu pogledu z odprtimi usti, iz katerih se cedi slina, in brbljanju samih »A...«in »E ...«. Z drugimi besedami, simulirajo bolj resno umsko prizadetost kot demenco. Hamlet sam dejansko prizna svojo prevaro, ko zaupa prijatelju Gil-densternu: »Jaz sem blazen samo,
Sodobnost 1999 / 1113
Se   st ri nj a t e
kadar piha veter od severo-severoza-hoda: kadar je veter južen, ločim jastreba od jereba.« (2. dejanje, 2. prizor)
Veljalo je prepričanje, da na razpoloženje blazneža vpliva vreme; in tu Hamlet namiguje, da še ni povsem zgubil razuma, saj še loči med jastrebom in jerebom.
Slabo za psihiatre pa je, daje težko ugotoviti, ali je Ganserjev sindrom resničen psihiatrični problem ali pa le še en nadvse človeški poskus osebnega
preživetja v sovražnem svetu. Ameriški psihiatri v odgovor na to vprašanje priznavajo, da se sindrom ne vklap-lja v nobeno priznano psihiatrično kategorijo. Zato ga štejejo za dissociativ-no motnjo, »ki ne odgovarja kriterijem nobene določene dissociativne motnje«, opisane v uradnem priročniku.
Verjetno bi bilo preprosteje, če bi mu rekli kar »preskušanje, kako daleč gre«.
Prevedla Maja Kraigher
Sodobnost 1999 / 1114