ijudsJca s]cup^že ■^kerčeva Ljubijana ■LRS Posamezni izvod 1 šiling, mesečna naročnina 4 šilinge. GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE Četnik VIII. Celovec, petek, 11. december 1953 Štev. 57 (GCS) Bermudska konferenca ni zadovoljila vseh Predsedniki vlad Združenih držav Amerike, Velike Britanije in Francije so se od minulega petka do torka končno vendarle sestali na Bermudski konferenci, ki jo je predlagal britanski premier Winston Churchill že maja meseca a so jo odtlej morali dvakrat preložiti, enkrat zaradi francoske vladne krize, drugič pa zaradi Churchillove bolezni. Načrt dnevnega reda, ki so ga sestavili na predhodnem sestanku na Bermudskih otokih zunanji ministri treh zapadnih velesil, je vseboval razgovore o Evropski obrambni skupnosti, o tržaškem vprašanju, o vprašanjih Daljnega vzhoda in zlasti vprašanje odgovora na nedavno sovjetsko noto, s katero je Sovjetska zveza privolila v četverno konferenco zunanjih ministroy. Na zahtevo poslanika Federativne ljudske republike Jugoslavije v Rimu dr. Pavla Gregoriča je bil minulo soboto sestanek med njim in italijanskim ministrskim predsednikom Pello. V razgovoru, o katerem so poročali, da je potekal ■— kljub trenutno sicer ne najboljšim odnosom med Jugoslavijo in Italijo — v prijaznem vzdušju, sta proučila možnosti glede ureditve razmer na jugoslovansko-italijanskl meji v zvezi z jugoslovanskim predlogom, ki ga je iznašal poslanik dr. Gregorič, za obojestranski umik vojaških enot. Po ugotovitvi, da se obe vladi strinjata glede prikladnosti take akcije, je bilo sklenjeno, da tako Italija kot Jugoslavija umakneta svoje čete s skupne meje. Vest o jugoslovansko-italijanskem sporazumu glede umaknitve čet z meje je vsa svetovna politična javnost z zadovoljstvom sprejela. Smatrajo, da je bil to morda prvi korak k temu, da se bosta Jugoslavija in Italija končno vendarle sporazumeli tudi o rešitvi tržaškega vprašanja na osnovi, ki je znosna za obe državi. Zlasti tržaška javnost izraža svoje zadovoljstvo glede tega sklepa. Tako na primer predsednik Bloka za neodvisnost Trsta Mario Stocca pozdravlja jugoslovansko iniciativo in izraža upanje, da ne bodo novo nastali ugodnejši položaj spet izkoristili za morebitna nova popuščanja Italiji pri upravi cone A. Demokratični tržaški tisk poudarja, da mora ves svet priznati, da je bila Jugoslavija tista, ki je dokazala, da se res trudi za mir in pomiritev, čeprav bi morala biti Italija prva, ki bi odstranila čete, saj jih je tudi prva poslala na mejo. Edino nekateri italijanski časopisi so ob tej priložnosti ponavljali stare laži o jugoslovanski krivdi za položaj okoli Trsta v zadnjih mesecih in niso mogli, da ne bi še naprej klevetali Jugoslavijo. Pač pa je sicer italijanski tisk ugodno razlagal jugoslovansko pobudo. Kakor pravijo poročila, se je umik čet začel že v ponedeljek, dne 7. t. m. na obeh straneh meje in bo trajal 15 dni. Novi jugoslovanski predlogi Razen s svojim predlogom za umik čet s skupne jugoslovansko-italijanske meje je pokazala Jugoslavija svojo- pripravljenost in dosledno prizadevanje za končno rešitev tržaškega vprašanja tudi z novimi predlog', ki jih je dala sporočiti po j svojih predstavnikih vladam Velike Britanije, ZDA in Francije v začetku tega tedna. Kakor je bilo razbrati iz dnevnih poročil med Bermudsko konferenco, je prišlo med predstavniki treh držav do raznih nesoglasij in so ugotovili, da gredo njihova mnenja in težnje v marsičem narazen. Dočim je na primer Churchill smatral, da je treba tudi na Daljnem vzhodu voditi politiko pomirjevanja kakor v Evropi, Eisenhower svojega ostrega stališča napram Ljudski republiki Kitajski noče spremeniti, „dokler ne bodo znani rezultati politične konference o Koreji”. Kar se tiče Evropske obrambne skupnosti sta se baje Eisenhower in Churchill čez glavo svojega francoskega kolega sporazumela o morebitnih ukrepih za neposredno pritegnitev Nemčije v zapadno obrambo in njeno oborožitev, če francoski parlament ne bi v najkraj- Minulo nedeljo je tudi sprejel jugoslovanski državni sekretar za zunanje zadeve Koča Popovič veleposlanike zapadnih velesil in se z njimi razgovarjal o tržaškem vprašanju. Menijo, da jim je že na tem sestanku sporočil nove jugoslovanske predloge. Vsebino novih predlogov sprva niso objavili. Zlasti v zapadnih vladnih krogih so jih držali kot tajnost. Šele predvčerajšnjim so se, kakor poroča beograjski dopisnik United Pressa, v Beogradu izvedele nekatere podrobnosti. Po teh vesteh je Jugoslavija sporočila zapadnim vladam, da bi pod gotovimi pogoji bila pripravljena privoliti v za-padni predlog o delni izročitvi upravne oblasti v coni A Italiji še pred začetkom V dunajskem parlamentu, kjer trenutno obravnavajo proračunska vprašanja za leto 1954, so na torkovi seji razpravljali o zunanjepolitični strani proračuna. Najprej je bilo govora o splošnem političnem položaju, predvsem o morebitnih izgledih za pogajanja o avstrijski državni pogodbi. V zvezi s tem so socialisti izrazili svoje začudenje nad nenadno odstranitvijo bivšega zunanjega mmistra dr. Gruberja in je govornik poudaril, da ima avstrijska javnost vso pravico zvedeti za ozadje te nepričakovane spremembe v OeVP. Glavna točka torkove razprave pa je nedvomno bilo vprašanje Južne Tirolske, o kateri je debato sprožila svoječasna zahteva italijanskega ministrskega predsednika Pelle po plebiscitu v Trstu. Govorniki vseh strank so dolgopotezno govorili o poitalijančevanju Južne Tirolske, o zapostavljanju tamkajšnjega nemškega prebivalstva, o neupoštevanju določb mirovne pogodbe s strani Italije in o mnogih drugih vprašanjih. Na podlagi statistik so pokazali, kako iz leta v leto narašča število priseljenih Italijanov v svoječasno pretežno nemških krajih, da »Italijani pod okriljem pariške pogodbe spet nadaljujejo politiko asimilacije«, to se pravi, da z načrtnim naseljevanjem Italijanov polagoma spreminjajo narodnostni značaj pokrajine. Prav tako je bilo mnogo govora o zapostavljanju nemščine, ker »se uradi v občevanju z nemškim prebivalstvom poslužujejo nemščine le kot pomožnega jezika«, nadalje »je poslovanje med deželno šolsko inšpekci- šem času odobril pogodbe o Evropski obrambni skupnosti. Francija namreč zahteva gotove garancije in zlasti ožjo odnosno direktno povezavo Anglije z Evropsko obrambno skupnostjo, česar se pa le-ta krčevito brani. Zaključni komunike o konferenci vsebuje sicer zagotovitev, da je uspelo stališča kar najbolj medseboj vskladiti, da so potrebna prizadevanja za uresničitev Evropske obrambne skupnosti, da je bil sklenjen enotni odgovor Moskvi — je pa v ostalem precej meglen, kar dokazuje, da med predsedniki vlad ZDA, »Anglije in Francije le ne vlada povsem enotno mnenje o vseh na konferenci obravnavanih vprašanjih. Zlasti nezadovoljna z izidom konference je Francija. konference petih o Trstu. In sicer naj bi Italija lahko prevzela upravo v mestu samem, če bi se istočasno izročila uprava nad čisto slovenskimi predeli cone A Jugoslaviji. Poleg tega je po poročilu United Pressa Jugoslavija dala vedeti, da bi ob izgledih za čimprejšnjo ureditev tržaškega vprašanja dala prednost neposrednim jugoslovansko-italijanskim razgovorom pred konferenco petih, kajfi tudi uspeh glede umika čet na obeh straneh skupne meje je bil dosežen z direktnimi razgovori med jugoslovansko in italijansko vlado. Sicer pa Italija verjetno ne bo imela interesa na direktnih razgovorih, dokler še upa na izvedbo zavezniškega sklepa o predaji celotne cone A. jo ter šolskimi voditelji kakor tudi med posameznimi občinami dovoljeno samo v italijanskem jeziku«; velik odstotek javnih uradniških mest je zaseden po italijanskih uradnikih itd. Na podlagi takih in podobnih nevzdržnih in neenakopravnih razmer je parlament zahteval od vlade odnosno od zunanjega ministrstva, da podvzame vse potrebno, da doseže v ju-žnotirolskem vprašanju nove rešitve, ker »Južna Tirolska ni le zadeva Tirolske in Avstrije, marveč je zadeva vse Evrope.« * Načelno se popolnoma strinjamo s takim stališčem Avstrije do Italije v vprašanju Južne Tirolske; vsekakor pa se nam ob teh mislih vsiljuje spomin na znani pregovor: »Primite tatu!«. Mislimo, da bi gospodje v dunajskem parlamentu še mnogo bolj upravičeno terjali »pravičnost za Južno Tirolsko«, če bi najprej pomedli pred svojim pragom, ali z drugimi besedami: z doslednim uresničevanjem in upoštevanjem določil o manjšinski zaščiti v Avstriji bi lahko dajali najboljši zgled v istem vprašanju tudi Italiji. Toda zaman bi čakali, da bi se eden ali drugi od gromovitih govornikov v parlamentu potrkal na lastna prša in priznal, da tudi doma v Avstriji ni vse v najboljšem redu. Lahko bi navajali dolgo vrsto primerjav in na *dejstvih ugotovili, da si je ravnanje z nemško manjšino v Italiji in ravnanje s slovensko manjšino v Avstriji v marsičem zelo podobno. Zakaj ni eden izmed gospodov poslancev povedal, da so avstrijski uradi zavrnili že neštete vloge, 4. januarja se bodo sestali Ko je Sovjetska zveza teden dni pred začetkom Bermudske konference poslala noto zapadnim velesilam, v kateri je izrazila pripravljenost za sestanek štirih zunanjih ministrov, je vsa politična javnost pričakovala, da bodo ZDA, Anglija in Francija zelo hitro odgovorile. In dejansko je nota izvajala precejšen vpliv na Bermudsko konferenco z uspehom, da so veliki trije takoj po zaključeni Bermudski konferenci preko poslanikov v Moskvi izročili svoje odgovore z enako vsebino. Zapadne s<'e se strinjajo s konferenco štirih zunanjih ministrov v Berlinu in so predlagale, naj bi se konferenca začela že 4. januarja 1954. Preden je bil dan odgovor Moskvi je bil o njem obveščen zapadnonemški kancler Adenauer, ki se ie z odgovorom strinjal. Posebno je v njem poudarjeno, OBVESTILO Zveza slovenske mladine obvešča vse svoje člane, da bo občni zbor v nedeljo, dne 13. decembra 1953, ob 9. uri dopoldne v »Modri dvorani« Doma glasbe (Konzerthaus) v Celovcu, Viktrin-ger Ring. da bi rešitev nemškega vprašanja in sklenitev avstrijske državne pogodbe, ki sta prvenstvene važnosti, pripomogla k ureditvi vseh ostalih perečih' problemov svetovne napetosti. Kakršnjih koli posebnih pogojev odgovori ne vsebujejo. Zastopniki vlad zapadnih držav se bodo sestali prihodnjo sredo v Londonu, da pripravijo konferenco štirih zunanjih ministrov. ker so bile pisane v slovenskem jeziku; zakaj v dunajskem parlamentu nihče ni na podlagi statističnih podatkov ugotovil nenavadno hitro naraščanje števila Nemcev v južnem delu Koroške zlasti v zad-niih desetletjih pred zadnjo vojno; prav tako tudi ni bilo govora o slovenskem uradništvu na Koroškem, ne o dvojezičnih napisih na dvojezičnem ozemlju in o podobnih važnih zadevah. V parlamentu se tudi nihče ni spomnil, da smo bili prav tako kot južnotirolski Nemci tudi koroški Slovenci izpostavljeni asimilaciji in eliminaciji in bi dotično izjavo o južnotirolskih Nemcih mirne duše lahko dobsedno navedli za slovensko ljudstvo na Koroškem: tudi pri nas na Koroškem je bilo najprej na vrstnem redu načrtno naseljevanje Nemcev (da omenimo samo nemško šolsko društvo »Siid-mark«!), ker pa s tem niso napredovali dovolj hitro, so se poslužili eliminacije, zaporov, izselitve, streljanja in obglavljanja, danes pa so na dnevnem redu spet namestitve nemških uradnikov v slovenskih krajih. Ali se govorniku v parlamentu, ko je govoril o takih stvareh na lužnem Tirolskem, ni zdelo vse to že nekoliko znano? »Na krivici ni mogoče zgraditi prijateljstva med narodi.« Zanimivo bi bilo vedeti, če se je govornik v dunajskem parlamentu,-ko je v razpraVi o Južni Tirolski poudaril zgornje še preveč resnične besede, tudi zavedal, da to ne velja le za Italijo in južnotirolske Nemce, marveč pravtako in v isti meri tudi za Avstrijo in koroške Slovence. Jugoslavija ima iniciativo v svojih rokah Ponoven jugoslovanski korak za pomiritev okoli Trsta — Umik jugoslovanskih in italijanskih čet iz obmejnega ozemlja „Na krivici ni mogoče zgraditi prijateljstva med narodi” Dunajski parlament je razpravljal o Južni Tirolski IZRAEL - država mladih sil »Izgnano iz dežele Izrael je ostalo židovsko ljudstvo v vseh deželah revno in zaničevano, kljub temu pa je ohranilo zvestobo svoji domovini ter ni prenehalo v boju za narodno samostojnost”, to je kratek odstavek iz deklaracije o samostojnosti Izraela. V teh kratkih besedah je izražena dolga borba malega naroda za svoje pravice, njegovo zaupanje v lastno moč ter vztrajna ljubezen do domovine. Pogumno židovsko ljudstvo je živelo dva tisočletja raztreseno po raznih deželah sveta — izven svoje prave domovine. Amerika, Azija, Evropa so mu postale druga domovina, a vendar so Židje živeli le za svojo pravo domovino Palestino. Vsako leto so praznovali veliko noč z željo: »prihodnjo v Jeruzalemu”. Židovsko priseljevanje v Palestino se je pričelo v začetku 20. stoletja. Prvi priseljenci so prišli iz Rusije, večinoma ne iz narodnih, marveč iz verskih nagibov. Le-ti so izrabljali cenene arabske delovne moči. Bili so nasprotniki sindikatov, cionizma in socializma. Nasprotovali so tudi večjemu židovskemu priseljevanju v bojazni, da bi se njihovo razmerje do Arabcev ne poslabšalo. Odločna volja je premagala težave Za cionistične pionirje torej ni bilo lahko prodreti s programom neomejenega priseljevanja. Vendar začetne težkoče niso omajale njihove odločne volje, da si pridobijo svojo domovino nazaj na miren način, ne z brezsrčnim izkoriščanjem, marveč z lastnimi napori malega človeka. Zemlja je bila zanemarjena, kolonisti pa vedno v nevarnosti pred beduini Arabci ter večkrat v ostrem nasprotju z že naseljenimi brati. Kljub tem okol-nostim se je naselilo do leta 1918 v Izraelu 60.000 Židov, ki so položili temelje novemu razvoju. Z osvoboditvijo Palestine v prvi svetovni vojni je nastalo, za Žide novo upanje. Zveza narodov je dala Veliki Britaniji Palestino v mandatno upravo in zajamčila Židom tudi po zakonu pravico priseljevanja. Vendar se 30-letna mandatna uprava Velike Britanije ni kaj prida izkazala v izvajanju teh odločb. Židje pa so kljub vsem težkočam dosegli okoli leta 1930 število pol milijona. Ko je začel nacizem sistematično uničevati Žide evropskih dežel, se je pojavilo tudi pravo morje priseljencev. Srečni, da so ušli usodi Hitlerjevih taborišč smrti, so skušali priti na malih, za široko morje nesposobnih čolnih v domovino Izrael. Toda čakalo'jih je novo razočaranje. Prijateljski zavezniki Angleži niso hoteli sprejeti neomejenega dotoka priseljencev in so beguncem zabranjevali vstop na domačo obalo. Nepopisno je bilo gorje teh takozvanih »peklenskih čolnov”, ki so se večkrat iz obupa pognali sami v zrak ali pa so bili prepuščeni nemili usodi na kakšnem tropskem otoku. Splošno ogorčenje je takrat izzvala znana zgodba »Strume”. Majhna 180-tonska ladja Donavske plovbe »Struma” je v decembru leta 1941 srečno prispela v pristanišče Istambul v Turčijo. Na ladji ali bolje rečeno čolnu, ki je bil poškodovan, je bilo natrpanih 769 potnikov, ki so ležali sitsnjeni na krovu. Del potnikov je bil že do kraja obupan. Dva meseca se je trudila „Jewish Agen-cy”, cionistična organizacija, v Jeruzalemu za vstopno dovoljenje v domovino, toda Angleži ga niso dali. Končno je pošlo Turkom potrpljenje ter so poslali ladjo na Črno morje. Nekaj milj od obale se je potopil čoln s 769 potniki, med njimi 250 žensk in 70 otrok, ne-dožnih žrtev nečloveškega ravnanja. Težkoče in borbe od prvih časov priseljevanja pa vse do dneva, ko so leta 1948 proglasili samostojnost Izraela, židovskega ljudstva niso potrle, kajti odločeno je bilo, da zdrži do konca. Priseljenci so postali kmetje-zadružniki V pesmi židovske mladine se glasi: Od višav Libanona do Mrtvega morja bomo orali in sejali. To je izraz mladih sil, ki ni ostal prazna fraza, kar je že pokazal razvoj mlade države Izrael. Priseljenci so se večinoma posvetili kmetijstvu. Da, celo intelektualce in druge poklice najdemo v poljedelstvu. Pristopili so kot člani k že obstoječim kolektivnim kmetijam, takozvanim »kibucem”, ali pa se je zbralo 20 do 30 mladih ljudi in ustanovilo nov kibuc, po našem zadrugo. Arabci vidijo v vsakem Židu sovražnika, toda kljub temu prodajajo velika zemljišča Židom. Celo dejstvo, da je izdala vlada prepoved take prodaje zemljišč, ni doseglo uspeha. Židje pridobivajo tako mirnim potom svojo zemljo nazaj. V te svrhe so ustanovili po- seben fond, za katerega zbira židovstvo celega sveta in omogoča priseljencem v Palestini prostovoljen odkup ozemlja sedanje državice Izrael. Arabsko ljudstvo seveda ni bilo v celoti za- dovoljno z židovsko priselitvijo in je stalno Ogrožalo v veliki premoči židovska naselja. Vsaka zadruga — kibuc — posebno v ob- V začetku novembra je bilo pri koroških delovnih uradih prijavljenih 6208 brezposelnih delovnih sil. V teku meseca se je stanje dvignilo na 11.707, kar znaša porastek za 5499 oseb ter se je brezposelnost v mesecu novembru do-malega podvojila. Med brezposelnimi je 3541 žensk in 8166 moških. Navedeno zvišanje stanja brezposelnih je pripisati predvsem ukinitvi del v gradnji, saj jih pripada med 8166 brezposelnimi moškimi 4832 gradbeni stroki. Za vso to števi- Minulo soboto je bilo na Dunaju ustanovno zborovanje Zveznega mladinskega udruženja (s>Bundesjugendring«). To je neka nova strešna organizacija, ki so jo ustanovile nekatere avstrijske mladinske organizacije in ki je, kakor poročajo, nastala zaradi tega, da se bo mladina v državi lažje uveljavila, da bo zastopala skupne mladinske interese in koristi vse avstrijske mladine ne glede na svetovno naziranje in strankarsko opredelitev posameznih mladinskih organizacij. Ustanovnemu zborovanju, ki so se ga udeležile delegacije sedmih avstrijskih mladinskih organizacij vse od socialistične do katoliške mladine, so prisostvovali tudi zvezni prezident Komer, zvezni Med Italijo in Avstrijo je pred nekaj dnevi izbruhnila »mala vojna« zaradi nekaj tisoč kilogramov zlata. Gre za količino, ki so jo po končani vojni našli v neki kmečki hiši na Zgornjem Avstrijskem Amerikanci in jo pozneje izročili kot »nemško imovino« avstrijski vladi. Sedaj pa Italija trdi, da je najdeno zlato (okoli 5000 kg) spadalo k neki pošiljki zlata iz Italije v Nemčijo, ki je bila odposlana med vojno a nikdar ni prispela v Berlin. S svojo zahtevo po vrnitvi zlata se Italija naslanja na dozdevno dejstvo, da je posebna zavezniška komisija, ustanovljena po vojni za razdelitev zlata, ki si ga je Nemčija med vojno osvojila, v zmoti označila omenjeno zlato kot nemško imovino in ga potem izročila Avstriji. V mejnih krajih je postala v arabsko-izraelski vojni po letu 1948 prava trdnjava. Stražni stolpi, žične pregraje tudi danes niso redki pojavi na zadružnih kmetijah, kajti nevarnost še obstoja. Arabska premoč pa ni mogla streti mlade sile zadružnega kmetijstva, katerega člani so delali tudi s puško na rami, samo da bi dosegli procvit mladega gospodarstva ter tako obdržali svobodo. Ni redkost, da najdeš dekle, ki vodi traktor s puško na rami, kajti tudi dekleta so popolnoma enakopravna in so podvržena vojaški obveznosti. Kdo bo vpraševal za trpljenjem teh delovnih deklet in fantov, vžgane številke na rokah povejo dosti — Auschsvitz, Dachau itd. — borba za lastno domovino, to so postaje križeve poti te pogumne mladine. »V skupnosti je moč”, to je načelo v izraelskem kmetijstvu in zato je postala zadruga —■ kibuc — glavni faktor. Brez nje bi ne bilo mogoče v kratkem času postaviti na noge sorazmerno dobro razvitega kmetijstva. Mladina je deležna posebne skrbi Največja skrb mlade države je namenjena otrokom. Moderno urejeni otroški domova skrbijo za vzorno nego otrok in omogočajo tako materam, da se lahko vključijo v delo, ker je za malo ljudstvo vsaka moč dragocena. Šolstvo je na zelo popembni stopnji. Šolska doba traja od 6. do 18. leta. Angleščina je od 6. razreda obvezna. Od 10. leta starosti naprej morajo otroci biti pri gotovih delih v zadrugi, za ta dela se učijo že v šoli. Šola ima svoje stroje, živino in zemljo. S 14. letom smejo učenci voziti s traktorjem. Seveda se pa učijo v šoli tudi rokodelstva in drugih poklicev. Zlasti razvit je pouk naravoslovja, ki je menda na višji stopnji kakor v Evropi in Ameriki. Za prosvetni razvoj pa skrbijo lepo urejene obsežne knjižnice. Po poteh vsestranske skrbi za mladi rod koraka država mladih sil lepšemu življenju nasproti. lo brezposelnih je na Koroškem samo 640 prostih mest na razpolago. V primeri s preteklim letom v istem času je letos število brezposelnih za 1217 oseb višje. Sorazmerno največ brezposelnih štejeta okraja Celovec in Velikovec. Po dolgoletnih izkušnjah in po položaju delovnega trga na Koroškem računa Deželni delovni urad, da bo število brezposelnih v decembru narastlo za 8000 do 10.000 oseb. kancler Raab, prosvetni minister Kolb in drugi člani vlade. Sklenili so, da v novo udruženje ne bodo sprejeli nacionalističnih, totalitarnih in militarističnih mladinskih organizacij, kakor da bodo skrbeli tudi za to, da v Avstriji ne nastane kdaj kaka državna ali poldržavna mladinska organizacija. Predsednik novega udruženja je postal predstavnik katoliške mladine, tajnika pa bo imenovala socialistična mladina. Kom-informovske mladinske organizacije ne bodo sprejeli, prav tako pa v novem udruženju tudi še ni včlanjena visokošolska mladina, med katero imajo precejšen vpliv VdU-jevski elementi. resnici pa da gre za italijansko zlato, ki je po naključju obležalo v Zgornji Avstriji, namesto da bi prišlo v Berlin. Avstrijska narodna banka pa se — razumljivo — protivi, da bi vračala Italiji zlato. V stališču, ki ga javno zavzema k stvari, je med drugim rečeno, da ima po sklepu zgoraj omenjene posebne zavezniške komisije tudi Avstrija dobiti gotovo količino od nacistične Nemčije naropanega zlata. Zato se predmetna količina, najdena po vojni in februarja 1947 izročena Avstriji, kvečjemu lahko odpiše od količine, ki po sklepu komisije Avstriji pripada, nikakor pa ne pride v poštev izročitev zlata Italiji, kajti Avstrija še zda-leka ni dobila vrnjenega toliko zlata, kolikor ga ji je nacistična Nemčija v času med leti 1938 in 1945 vzela. „S posebne strani” Celovška »Volkszeitung« je v svoji torkovi številki objavila uvodnik, v katerem neimenovani uvodničar »s posebne strani« (kakor da bi pri klerikalnem listu ne bilo vse nekaj posebnega) prodaja svojo zastarelo robo, ki je razen na Koroškem nikjer drugje nihče več noče kupiti. Je namreč že obrabljena in stara, kakor je pač staro vprašanje koroškega šolstva, kajti o tem piše »posebni« pisec in si očitno zato dovoljuje tudi prav posebne ugotovitve. Sicer pa se mu ne bi bilo treba sramežljivo skrivati v ozadju, ko pa je ravno pri nas na Koroškem že vsakomur znano, iz katerega brloga donijo glasovi, podobni tistemu, ki nam govori iz članka z naslovom »Le nekaj šolskih vprašanj«. Kajti del koroškega in avstrijskega tiska v zadnjem času kar tekmuje v tem, da bi svoje čitatelje prepričal o strašnih krivicah, ki se Korošcem nemške narodnosti baje godijo s strani Slovencev. Po takem pisanju, v katerem se še prav posebno odlikujejo celovška »Volkszeitung« s svojo graško sestrico »Kleine Zeitung« in bližnjo žlahto »Salz-burger Nachrichten« ter »Die Neue Front«, morajo biti koroški Slovenci res čudno nasilen narod, ki kot »izginjajoči odstotek« nemške sodeželane naravnost zapostavljajo in jim odrekajo pravico do enakopravnosti. V tem duhu namreč piše »Volkszeitung«, da »se mora nemško govoreča večina jezikovno mešanega ozemlja boriti za svoje ustavno zajamčene šolske pravice«, ki jih slovenski del prebivalstva — torej manjšina v deželi — že zdavnaj uživa. Če bi bilo kai takega napisanega v kakšnem drugem letnem času, bi smatrali zadevo za posrečeno pustno šalo, ker pa smo zdaj v adventu, je to vsekakor neprimerno. Ali pa pisec članka morda pozna solo na Koroškem, v kateri se nemški otroci ne bi smeli učiti v nemškem jeziku. Prepričani smo, da take šole tudi podnevi z lučjo' ne bi našli, obratno pa bi jih našli mnogo takih, v katerih slovenski otroci nimajo možnosti za pouk v svojem materinem jeziku. Ni naš namen, da bi tukaj polemizirali zaradi pisanja, ki ga resničen demokrat ne more jemati resno, vsekakor pa je umestno, da ponovno jasno in odločno povemo: pisanje, podobno članku v »Volkszeitung«, nikakor ne more prispevati k pravični ureditvi šolskega vprašanja in prav tako malo k dokončni pomiritvi v deželi. Njegovo ozadje in njegov namen sta preveč podobna ozadju in namenu zlagane krvave meje v »Kleine Zeitung«, zato piscem, pa čeprav prihajajo s posebne strani, ne more biti v ponos, marveč j:h nujno postavlja v eno vrsto s tistimi, ki odkrito in prikrito ščuvajo proti slovenskemu ljudstvu na Koroškem, hkrati pa ob svetohlinskem zavijanju oči govorijo o mirnem sožitju obeh narodov v deželi. Demokracija je sicer nekaj lepega, toda ni monopol za enega, marveč last vseh. Do tega spoznanja se bodo prej ali slej morali priboriti tudi tisti filozofi »s posebne strani«, ki pretakajo krokodilove solze nad ubogo nemško večino, teptano in tlačeno od izginjajoče manjšine. Prvi agregat elektrarne v Vuzenici že dela Naši pevci z Gur so imeli priložnost, da so si lahko ogledali gradbena dela hi-drocentrale v Vuzenici. Zanimalo bo, da je v sredo minuli teden stekel prvi agregat te hidrocentrale. Strokovnjaki so ugotovili brezhibno delovanje turbine in generatorja, kakor tudi ostalih naprav ter pravijo, da je to ogromen uspeh kolektivov, ki so izdelali agregat in ostale naprave. 450 ton težko turbino so izdelali livarji Litostroja, 240 ton težki generator pa kolektiv tovarne »Rade Končar«, medtem ko so zapornico in ostalo hidromehansko opremo izdelali v tovarni rae-talskib konstrukcij v Mariboru. Ko bodo agregat po poizkusnem pogonu priključili na električno omrežje, bo s tem dobilo letno 130 milijonov kilovatnih ur več električne energije. Dela pa tudi na drugem agregatu vuzeniške hidrocentrale dobro napredujejo in upajo, da bodo ta agregat pognali v maju prihodnjega leta. Ko bodo v obratu vsi trije agregati, bo ta centrala dajala letno 500 milijonov kilovatov električne energije. Brezposelnost na Koroškem skokoma raste Novo udruženje avstrijskih mladinskih organizacij Italija zahteva avstrijsko zlato ________________________ Izbor odlomkov iz knjige VLADIMIR DEDIJER: JOSIP BROZ TITO 17. nadaljevanje ZASTAVA SOCIALIZMA V. Kongres KPJ Docela jasno je, da so Stalin in drugi sovjetski voditelji, kakor tudi voditelji posameznih komunističnih partij v svetu sodili, da bo objava te resolucije v Jugoslaviji nemudoma izzvala razkol, da se bo ljudstvo dvignilo zoper vlado, ker so bili tako silno prepričani o Stalinovi avtoriteti. Vendar pa so pri tem izgubili izpred oči dejstvo, da se je v Jugoslaviji popu- Vinjete akademskega slikarja Franceta Miheliča: ,»BOLJE RAT NEGO PAKT" SO VZKLIKALE LJUDSKE MNOŽICE DNE 27. MARCA 1941 NA BEOGRAJSKIH ULICAH PO PRISTOPU KRALJEVSKE VLADE K HITLERJEVEMU ,»TROJNEMU PAKTU" . . . JE REŠENA škoslovaški, ne v Poljski, ne v Romuniji, ne v , Bolgariji, ne v Madžarski, niti v kakem inform-birojevskem glasilu na Zahodu, ne v »Humani-te«, ne v »Unita«. Tudi ta primer govori, kdo se naslanja na množice in kdo na grobo silo in prevaro. Kako je bila resolucija Inform-biroja sprejeta med Jugoslovani --—i v državi in v inozemstvu? Naj--~r širši krogi, ki niso poznali pisem, OCOfi i,,Sr \ kratkomalo lastnim očem niso mogli verjeti. Bilo je takih ljudi, ki so to jutro od obupa jokali po ulicah. Toda to je bila samo trenutna reakcija. Po prvi bolečini se je dvignil val ogorčenja zaradi težke krivice. V Beograd so prihajala poročila iz vseh krajev države. * Poleti 1952 sem imel priložnost govoriti s tovarišem Titom o junijskih dneh leta 1948, o procesu, ki smo ga prehodili, ko je prišle do odkritega razdora z V. KONGRES KPJ JULIJA 1948 JE DAL ODGOVOR NA ZLOGLASNO RESOLUCIJO KOMINFORMA DIVJA VOJSKA presodijo, lariziranje Stalina izvajalo vprav po Komunistični partiji Jugoslavije, vprav po Titu osebno. Ti ljudje, ki so pokazali, da tako slabo poznajo Jugoslavijo in tisto, kar se je zgodilo v nji, so bili trdno prepričani, da bo Titt> z vsemi sredstvi prepovedal objavo1 resolucije Informbiroja. Take j po objavi te resoluci je pa se je 29. junija zjutraj sestal Plenum CK KPJ ter . sprejel svoj odgovor na sovjetske obtožbe. Osnutek odgovora je napisal Milovan Djilas. Prav tako je bilo sklenjeno, da se resolucija Informbiroja v celoti objavi v jugoslovanskem tisku, a da se sočasno priobči tudi jugoslovanski odgovor, naj potem množice same kdo ima prav. Bilo je treba videti, kako so ljudje 30. junija zjutraj mrzlično kupovali »Borbo« ter brali v nji o odkritem spopadu med Jugoslavijo in ZSSR. Nemajhna prepadenost je zavladala med sovjetskimi zastopniki v Beogradu, ko so videli, da je »Borba« objavila resolucijo Informbiroja, in sicer v 500.000 izvodih. Ko sta se — kakor se je pozneje zvedelo — sovjetski veleposlanik Lavrentijev in Pavel Judin iz Komin-forma to jutro sešla na sovjetski ambasadi, sta izmenjala najprej samo dve besedici: »Abjavili?« je vprašal Lavrentijev. »Abjavili!« je odgovoril Judin. Nato sta nekaj trenutkov molčala in šele potem začela razgovor. Kako trdno je bilo v informbirojevskih krogih prepričanje, da bo Tito resolucijo Informbiroja utajil pred ljudstvom, priča tudi dejstvo, da je Duclos v »Humanite« še 5. julija napisal članek, v katerem obsoja Tita, da ne objavi resolucije Informbiroja v Jugoslaviji, marveč da jo z nasilnimi ukrepi skriva pred množicami: »Dejstvo, da jugoslovanski voditelji niso objavili resolucije Informbiroja, jasno govori, da si niso gotovi svoje argumentacije in da se boje predložiti ljudstvu resnico.« Jugoslovanski ambasador v Parizu Marko Ristič je takoj' poslal Duclosu pismo v katerem ga je opozoril na neresnico, ki jo je navedel, ter mu celo priložil nekaj izvodov »Borbe«, toda Duclos seveda ni ničesar odgovoril na to. Prav tako tudi ni odgovoril na dejstvo, da odgovor KPJ na resolucijo Informbiroja ni bil objavljen niti v eni izmed vzhodno-evropskih dežel, ne v ZSSR, ne v Če- ZEESNELEGA OSVAJALCA PO DRŽAVI . . . JE NATO PUSTOŠILA VI. KONGRES KPJ JESENI 1952 V ZAGREBU JE UGOTOVIL: ZASTAVA SOCIALIZMA JE REŠENA ... v SVOBODNIH GOZDOVIH PA JE VSTALA DOMAČA PARTIZANSKA VOJSKA . . . Rus:, o tem, da velikanska večina naših ljudi ni izgubila perspektive v teh usodnih dneh leta 1948. Tovariš Tito je tedaj v nevezanem pogovoru dejal tole: »Ni dvoma, da je naše ljudi ves spor in posebno resolucija strahotno zadela, da smo mi v Jugoslaviji navzPc številnim dvomom, vendarle v temelju imeli vero v Sovjetsko zvezo, v Stalina ... V vojni so partizani pred mojimi očmi padali s Stalinovim imenom na ustih . . . Nismo zaman iz leta v leto trdovratno govorili našemu ljudstvu o ZSSR kot o deželi socializma ... Ni treba tajiti, da se niti zdaj ne sramujemo, da smo do 1948 gledali na ZSSR s tako vero in ljubeznijo. Mi se ne sramujemo teh naših iluzij, narobe, ponosni smo nanje. Bile so pozitivna stvar in kazale so našo globoko vero v napredek in socializem. In v junijskih dneh 1948, ko jih je Stalin tako neusmiljeno, tako brutalno poteptal, nam je bilo to neznansko smo izgubili vere v socializem, pač pa smo začeli izgubljati vero v Stalina, ki je izdal stvar socializma. Ni šlo tu za kako razočaranje, za kakšno tugo, ker smo prelomili z Rusi, marveč so nam bili ti dnevi težki, ker so bile vmes druge skrbi — prihodnost socializma, prihodnost te dežele, ki je napela vse sile, da bi z lastnimi sredstvi, na način, ki najbolj ustreza ljudstvu te dežele, zgradila socializem. To je bila moja temeljna skrb v junijskih dneh leta 1948. Bilo mi je jasno, da ta spor ni začasna stvar, marveč definitiven prelom, definitiven spor. Perspektiva mi je bila jasna, težko pa mi je bilo zaradi tega, ker tedaj še nisem videl možnosti izhoda iz situacije, v kateri smo bili. Nisem vedel, kakšna bo reakcija na Zahodu, toda pripravljen sem bil, da se spoprimem z vsako nevarnostjo . .. *A* Približal se je zadnji dan kongresa, ko je bilo treba izvoliti novi CK. To je bila zadnja možnost za pristaše resolucije Informbiroja, da se izjavijo proti CK in Titu, ker so bile volitve tajne. Vsak delegat je dobil imena kandidatov za volitve, ki jih je predložila kandidacijska komisija. Na koščku papirja so bila natisnjena imena vseh kandidatov in vsak delegat je mogel prečrtati ime, ki ga je želel, in napisati novo. Nato je ta kos papirja preganil in ga vrgel v volilno škatlo. Volitve so se začele 28. junija ob osmih zvečer. Vsak delegat je dobil list z imeni kandidatov in je nato odšel iz dvorane, se sprehodil po velikem parku in nato ali v parku ali v restavraciji obkrožil, črtal ali dopolnil imena kandidatov. Ob devetih so se delegati začeli vračati v dvorano in drug za drugim metati liste v škatle, ki jih je bilo več. Do desetih zvečer so vsi delegati oddali svoje volilne listke. Tedaj je volilna komisija vpričo delegatov odprla škatle z listki in začelo se je preštevanje. Volile je skupno 2323 delegatov. Šele okrog polnoči so bili rezultati urejeni. Predsednik volilne komisije Miloš Minic je stopil na . . IN ti PO ZMAGI SO JUGOSLOVANSKI NARODI KREPKO PRIJEM ZA DELO TER VISOKO DVIGNILI ZASTAVO SOCIALIZMA. težko, vendar pa ni- govornico in začel brati rezultate. Ko je prišel do imena Josipa Broza, je razglasil, da je glasovalo zanj 2318 delegatov. To se pravi, da je glasovalo proti njemu vsega pet delegatov. V dvorani se je sprožilo ploskanje, nato so zadoneli vzkliki, da so se prelili v pesem, ki je bila zložena na tem kongresu: »Druže Tito, mi ti se kunemo da sa tvoga puta ne skrenemo. Druže Tito, vodja komunista, Partija je kao sunce čista.« S prijatelji DEDIJER V ODLOMKU „ENO JUTRO NA BRIONIH" PRIPOVEDUJE O TITU, KO STA BILA S KOČO POPOVIČEM PRI NJEM NA POČITKU NA BRIONIH ,,Trinajst mojih mož je bilo tedaj ubitih. Eksplozija me je vrgla v zrak in dobil sem udarec tukaj na vratu.” Koča Popovič je rekel: „In kako je bilo na Milinhladi leta 1943?” Tito je pokazal mišico na levi roki, ki jo je razmesaril drobec nemške bombe, ko so bile naše čete pomladi leta 1943 obkoljene na meji (črne gore in Bosne. „Pošteno me je zadelo. Mislil sem, da je po meni, da sem mrtev.” Nato se je Tito malce nasmehnil in nadaljeval: „Skočil sem v zaklon za trhlo bukev, ki je ležala na tleh, in bomba je padla čisto blizu mene. Moj pes Luks, ki mi je bil s telesom pokril glavo, je bil na koščke razmesarjen. Malo dalje je ležal angleški kapitan Stuart s kvišku štrlečimi nogami. Še dalje je ležal Djuro. Sredi tega opustošenja mi je pogled padel na razbito drevo, na katerem je stal majhen planinski ptič, ki mu je bila eksplozija odnesla eno njegovih nožič. Drobno bitje je stalo na eni nogi in kričalo: ,pi — pi‘. To je bila prva stvar, ki se mi je po tej nezgodi vžgala v zavest. Nato je pristopil k meni Marko, me z eno roko objel in mi pomagal na noge. Prav zdaj je približno obletnica tiste bitke.” Kakšnih deset minut smo molčali. Tito nas je predramil iz spominov: „Potem imam brazgotino na desni roki, ki sem jo dobil, ko sem delal v tovarni Daimler v Dunajskem Novem mestu leta 1342. Tisti košček železa je še zmerom tu.” Tito se je pričel spominjati tistih dni, ko je kot šofer moral preizkušati pravkar izgotovljene avtomobile. „Zmogli so kakšnih petindvajset milj na uro, strahotna brzina za tiste dni. Nekateri so prišli celo na petintrideset. Tako se je tehnika razvila!” Komaj zaznaven nasmešek je preletel obraz Koče Popoviča, vendar ni ušel niti Titu niti meni. Vprašala sva, kaj je smešno. Bežni nasmešek sc je spremenil v prisrčen smeh. Po vojni leta 1919”, je rekel Koča, „je moj oče kupil Daimlerja. Voz je bil bel in sleherno nedeljsko popoldne se je vsa družina, moj oče in mati in hčere in sinovi, stlačila v dolgi odprti voz in se ponosno vozila po beograjskih ulicah, držeč nosove visoko v zrak. Ljudje so govorili: ,Lejte no, tamle se pelje Popovičeva banja'P (Dalje) 4 — Štev. 57 (608) Mamila — dobrobit in poguba za človeštvo Mamila ne ogražajo zdravje le posameznikom, ampak postanejo nevarne celim narodom, če se njih uživanje tako razširi, da se razvije v pravo socialno bolezen. Take so v mnogih vzhodnih deželah pa tudi drugje. Osebe, ki podležejo uživanju mamil, kmalu niso več gospodarji samega sebe in ne znajo obvladati svojih dejanj. Za nikako delo niso več, hkrati pa se ne ustavijo niti pred zločinom, samo da zadovoljijo svojo strast. Eno lastnost imajo vsa mamila skupno in ta je, da količina, ki spočetka zadovolji uživalca, kmalu postane prešibka in jo mora ta neprestano večati. Star uživalec mamila je pripravljen storiti kar koli, da se dokoplje do svojega užitka. Najnevarnejša mamila delimo v tri skupine, pač glede na to, iz katerih rastlin jih dobivamo. To so skupina opija (alkaloidi), koke in indijske konoplje ali 1 VV / hašiša. Surovi opij je strnjeni sok, ki ga dobimo iz narezanih glavic opijevega maka. Največ ga pridelujejo na Kitajskem, 65% svetovnega pridelka, v Perziji 17% in v Turčiji 6 odstotkov. V Evropi so mak razmeroma zelo pozno spoznali, šele v osmem ali devetem stoletju, ko so ga zaradi njegovih mamil-nih lastnosti začeli uporabljati kot zdravilo. Čar uživanja opija in njegova moč, ki se ji uživalci opija do konca življenja ne morejo cdreči, pa v Evropi nista nikoli zavladala. Na Kitajskem so opij dolgo jedli, kaditi so ga začeli šele proti koncu 17. stoletja, to pa najbrž pod vplivom tobaka. Kadilec opija pade v nirvano. V polsnu se mu blede in ves omamljen je osvobojen zemeljske teže ter se naslaja nad vsemi lepotami vsemirja. Pri tem pa pozablja, da leži na umazani slami v mračnem kotu kake umazane opijske beznice. Ko se vzbudi, je brez volje do življenja in hrepeni le po novi količini mamila. Opij mu uničuje telo in značaj. Udje mu drhtijo, strašno hujša in polt mu postane čez čas kar zelenkasta. Najmanjša bolezen hitro zlomi človeka, ki je bil več let stalni kadilec opija. Glavni alkaloid je morfij. Tega uporabljamo v zdravilstvu za lajšanje bolečin, ker zmanjšuje občutljivost živčevja in uspava. Mamila, ki sodijo v drugo od naštetih skupin, pa dobivamo iz listov koke, ki najbolje uspeva v Južni Ameriki, zlasti v Boliviji. Bolivija pridela dobro polovico svetovne proizvodnje kokinih mamil. Glavno mamilo, ki ga dobivamo iz kokinih listov, je kokain. Na človeški organizem ima podoben učinek kot opij. Začasno umori občutljive vršičke živcev. Ker povzroča takoimenovano lokalno anestezijo, ga v zdravilstvp uporabljajo zlasti pri operacijah oči, grla in ušes, pa tudi za zdravljenje nekaterih očesnih bolezni. Iz indijske konoplje dobivamo hašiš, ki je prav kot opij in kokain nevarno mamilo. Uživanje hašiša je razširjeno po Bližnjem in Srednjem Vzhodu, pa tudi v Ameriki. Konoplja vsebuje alkaloid ka-nohinol, ki ga v zdravilstvu uporabljamo za zdravljenje nekaterih kroničnih bolezni, na primer astme, hripavosti itd. Kot vidimo so mamila za človeštvo tako dobrobit na eni, kot poguba na drugi strani. V zdravilstvu so nam dragocena Švicarska industrija ur je med vsemi švicarskimi industrijami najbolj znana daleč po svetu. Ta industrija se neprestano razvija in izpopolnjuje. Ne mine skoraj mesec dni, ne da bi prišel na trg nov izdelek. Posebna zanimivost švicarske urarske tehnike je ura, na kateri lahko razberete tudi čas v vseh najvažnejših delih sveta. Ura ima dve kazali. Prvo kaže lokalni čas, na drugem pa so označena imena najvažnejših mest. Treba je samo naravnati drugo kazalo na primer z imenom New York na 12. uro in že vemo, koliko je ura v tem velemestu. Posebnost so ure za slepce, imenovane po Braillu, znanem avtorju pisave za slepce. Te ure delijo nesrečnežem razne dobrodelne organizacije, zlasti Rdeči križ. Samo v Ameriki razdelijo na leto 15.000 takih ur. Brailove ure so zapestne pa tudi žepne. Namesto stekla imajo poseben pokrov, ki se odpira in slepec lahko s prsti otiplje posebne, iz odpornega in elastičnega jekla narejene kazalce. Kazalo se da umivati. Zelo razširjene so tudi zapestne ure, ki ne kažejo samo dnevnega časa, marveč tudi dan v tednu, mesec in leto. Mehanizem je tako precizen, da avtomatično označuje celo prestopna leta. Najmanjša švicarska ura se da vdelati celo v nekoliko večji prstan in premer take ure ni • večji od premera cigarete. Najtanjšo uro pa lahko premaknete skozi dva zoba v zdravila, njih prekomerno uživanje pa človeka popolnoma uniči. Mamila so v zgodovini povzročila prave vojne in nekaterim so prinesla neznanska bogastva, drugim pa nezaslišano bedo. Dandanes so mamila najzapeljivejše tihotapsko blago, saj njih cena doseže neverjetno višino. »Bela bolezen« uživanje mamil hudo razsaja tudi po Ameriki, čeprav ne toliko kot na Vzhodu. Oblast je skoraj brez moči proti številnim bandam, ki tihotapijo mamila ter z njimi služijo težke denarje, hkrati za zastrupljajo prebivalstvo dežele. glavniku. Mornarjem so zlasti priljubljene ure, ki označujejo nastop plime in oseke. Posebno kazalo, ki ga je treba samo enkrat urediti, kaže z modro barvo nastop plime, z rumeno pa oseke. Za inžinerje in dijake in sploh za ljudi, ki imajo mnogo opravka z računanjem, so v Švici izdelali posebno uro, ki ne kaže samo časa, temveč je hkrati pravcati računski strojček. Ta ura omogoča vse glavne štiri računske operacije in celo- računanje kvadratov in kvadratnih korenov števil. Za potrebe vojnega letalstva so izdelali tudi posebne ure, ki se avtomatično odpirajo pri odskoku s padalom. Zapestne ure, ki jih ni treba navijati, ker dobivajo potrebno energijo z gibanjem roke, so že precej znane in razširjene. Manj znano pa je, da je nedavno prišla na tržišče nova švicarska ura, ki jo navija sprememba temperature zraka. V posebni hermetično zaprti tubi je mešanica etra in klora, ki se s spreminjanjem toplote krči ali razteza in tako navija uro. Malenkostna sprememba temperature za 1 stopinjo Celzija zadošča, da teče ura 48 ur. Najnovejši izum na tem področju pa je prav gotovo fotoelektrična ura. Posebne fotoelektrične celice spreminjajo bodisi naravno bodisi umetno svetlobo v električno energijo, ki poganja urni mehanizem po posebnem strojčku. Enourno izpostavljanje svetlobi zadošča, da teče urni mehanizem nepretrgoma 24 ur. STARINOSLOVCI SO ODKRILI: Nekoč so res živeli velikani Pri arheoloških izkopavanjih so našli blizu kraja Susari dvoje okostij velikanskih vojščakov, ki so jih tam pokopali pred kakimi 4000 leti. Glede na okostja je mogoče sklepati, da sta bila ta predzgodovinska vojščaka visoka približno dva metra in pol. Blizu okostij so našli tudi orožje in razne posode. Znani strokovnjak izkopanin iz prazgodovinske dobe Sredozemlja, profesor Giovaninni Lillu, meni, da bo to odkritje lahko dokazalo, da je civilizacija, ki ji je pripadal ta davni rod velikanskih vojščakov cvetela v isti dobi kot feničanška. Ta profesor tudi pravi, da to odkritje potrjuje tudi bajke o prazgodovinskih velikanih, ki jih je v grški mitologiji opeval že Homer. Umetno zobovje ni šele od danes Še ni dolgo tega, ko so arheologi (sta-rinoslovci) odkrili, da umetni zobje niso odkritje najnovejše dobe, ampak da so j:h uporabljali že stari Etruščani ter Rimljani in to od najdavnejših obdobij njihove civilizacije. V zakonih na 12 kamenit h p'oscah, na katerih je bilo zapisano naj-starejse rimsko pravo, je posebej določeno, da morajo mrtvecu pustiti njegove zlate zobe. Tako umetno zobovje so arheologi res našli pri izkopavanjih etru-ščanskih in rimljanskih grobov. Proteza je bila tako narejena, da so bili umetni zobje iz slonove kosti in med seboj zvezani s sponami iz zlate pločevine. v resnici pravi bojazljivci. Zgodbe o bojih med ljudmi in pošastmi pod morsko gladino so se rodile v človeški domišljiji. Celo morski psi se lotijo človeka samo takrat, kadar mislijo, da je človek »bolna riba«. Kapetan Jean Corsteau, ki je vodil nedavno francosko odpravo v morske globine Sredozemlja, pravi, da je celo največja morska pošast, mnogokraki polip, ki ga je sam večkrat srečal, pravi bojazljivec, ker je pobegnil, brž ko ga je ugledal. Neki grški potapljač je pripovedoval, da je naletel na polipa, ki je imel kot krožnik velike oči. Ko je polip zagledal človeka, je pobegnil, še preden jo je mogel pobrati potapljač, ki je bil ves trd od strahu. Tudi rekordi Nekaj jih navedemo v naslednjih podatkih. Bolha skoči 200-krat više kot je sama velika. Če bi bil človek tako zmogljiv, bi skočil 300 metrov visoko. Hrano v dvojni svoji teži poje glista. Čebela zamahne s krili 150-krat na sekundo, nekateri komarji pa dihajo s hitrostjo 120-krat v sekundi. Krokarji letijo 9 km visoko. Stenica živi 6 mesecev brez hrane, bar-gado, žuželka na vinski trti, pa ostane brez hrane pri življenju tudi 17 let. ŽIVALSKE ZANIMIVOSTI Živali, ki se opijejo Kakor mnogo ljudi, se tudi nekatere živali, posebno žuželke, prav rade opijejo. Kraljica termitov, neka posebna vrsta mravlje vročega pasu, ki skrbi edino le za razmnožitev svojega rodu, izloča med žrt-jem posebno opojne sokove. Mravlje-de-lavke, ki ji prinašajo že prežvečeno krmo, se takoj po končanem opravilu lotijo opojnih sokov. Kmalu nato se zapletajo in omamljene zaspe. Tudi metulj, ki živi na oleandrih, obiskuje v mraku rastline in se nasrka sokov, ki jih izločajo listne uši. Tudi metulji se opotekajo, dokler ne ležejo nepremično na tla, da prespe svojo pijanost. Bojazljive morske pošasti Člani ameriškega zemljepisnega društva so ugotovili, da so zgodbe o morskih pošastih izmišljene in da so morske pošasti O svetovno znani švicarski industriji ur Dr. Mirko Rupel: 2 SLOVENSKI JEZIK Narečja Razvoj je bil torej takle: prvotno enotni indoevropski prajezik se je razcepil na več jezikov; eden od teh je bila praslovanščina. Tudi ta je spočetka bila enotna, dokler so stari Slovani živeli v pradomovini za Karpati. To je bilo mogoče, ker jih ni bilo veliko in ker so prebivali na ra^nieroma majhnem ozemlju. Ko pa so se razmnožili, so si morali iskati novih selišč. Ta rod se je odmikal v to, oni v ono smer. Tudi v govorici so se začeli odtujevati. Velikih razlik sicer ni bilo in lahko so se sporazumevali, vendar je vsak rod imel po svoje pobarvano govorico. Prvotno enotna praslovanščina se je razcepila v narečja: Vsak živi govor se namreč stalno spreminja po času in kraju. Otroci govore drugače od staršev, za spoznanje drugače, a v tretjem, četrtem rodu se že čutijo razlike. Hribovci spet drugače govore kakor dolinci, kar je v zvezi z okolico, v kateri žive, in z ustrojem njihovega telesa. Petem nastajajo razlike, ker se ljudje z ženitvijo mešajo itd. Ko so se stari Slovani začeli močneje seliti, so krenili ali proti severovzhodu, drugi proti zahodu, tretji na iug. Prvi so zasedli današnjo Rusijo, drugi Poljsko in Češko, tretji Balkan. Njih govorice so se čedalje bolj oddaljevale druga od druge. Tako so iz praslovanskih narečij nastali samostojni slovanski jeziki: ruski, poljski, češki, bolgarski, srbski ali hrvatski in slovenski. Slovenci so pri selitvi prodrli najbolj proti zahodu. Spočetka so govorili vsi enako, govorili so prvotno slo- venščino ali praslovenščino, kakor pravimo. Ker pa jih je bilo< mata v primeri z ozemljem, ki so ga zasedli, in ker je to ozemlje bilo gorato in precej razkosano, so tudi posamezni slovenski rodovi začeli v novi domovini živeti ločeno življenje. Razumljivo je tedaj, da so se ti slovenski rodovi med seboj sčasoma ločili tudi po govorici. Tako so nastala slovenska narečja (dialekti). Teh narečij je silno veliko prav zaradi razčlenjenosti ozemlja, na katerem prebivajo Slovenci. Znano je, da govore skoraj v vsaki vasi drugače: vsaka vas ima svoj glas. Vendar lahko deločimp nekaj velikih skupin, ki imajo določene skupnosti. Teh skupin je sedem, kakor je dognal lani umrli akademik prof. dr. Fran Ramovš, znameniti naš jezikoslovec. Prva je koroška, druga primorska, tretja rovtarska, četrta dolenjska, peta gorenjska, šesta štajerska in sedma panonska dialektična skupina. Vsaka teh skupin sestoji iz več narečij. Tako obsega n. pr. koroška skupina šest narečij: ziljsko, rožansko, obirsko, podjunsko, mežiško in remšniško. Seveda so v istem narečju samem tudi razlike, vendar more upoštevati jezikoslovec le poglavitne in bistvene pojave, saj še tako dobimo nič manj ko 46 slovenskih narečij. Predaleč bi nas vedlo, ko- bi hotel tu naštevati vsa naša narečja ali celo navajati zglede iz njih. Pač pa je treba pobiti krive nazore, ki jih imajo ljudje o narečiih. Nekateri pravijo, da je pravo in lepo samo tisto narečje, ki ga sami govore, ter s prezirom gledajo na govorico drugih, sosednih ali oddaljenih rojakov. Znano je, da oponašajo marsikje drugim njihove narečne posebnosti; pravijo, da onile vlečejo, drugi da sekajo, tretji da pojo, četrti da besede požirajo itd. Vsa narečja so dobra, vsako je po svoje lepo, vsako ima svoje odlike in hibe. Najhujši pa so tisti ljudje, ki zaničujejo sploh vsako narečje in bi hoteli, da bi vsi tako govorili, kakor stoji v bukvah. Da, res je potrebno, da v današnjem času vsakdo zna govoriti tudi v knjižnem jeziku, kakor bomo še posebej razložili. Toda vsaka reč o pravem času in na pravem mestu. Pravim pa: velika škoda je, da se dandanes narečja izgubljajo in ginejo. To je posledica modernega življenja. Zmeraj večji promet, časopisje, radio-, šole in druge moderne naprave so povzročile, da ljudje ne žive več ločeni zase, temveč da pogosto pridejo v stik z rojaki, ki govore drugo narečje, da bero in slišijo veliko več knjižnega jezika kakor nekoč in da morajo dostikrat sami govoriti v knjižnem jeziku. Zakaj pa je škoda, če narečja ginejo? Vedeti je treba predvsem, da je knjižni jezik nastal prav iz narečij. Narečja pa mu niso bila samo temelj pri nastanku, temveč so ga tudi v njegovem razvoju redila. Iz njih je zmeraj sprejemal in še sprejema posamezne besede in rečenice, zakaj naša narečja se odlikujejo z bogastvom besednega zaklada, z nazornimi podobami, s tvornostjo, z neposrednim, tudi krepkim izražanjem in šegavostjo. Tako so narečja tisti dragoceni vir, ki je napajal naš knjižni jezik, da ni usahnil, marveč lepo rastel in se razvijal. Naši pisatelji, ki so skoraj vsi izšli iz kmečkih hiš, so prenašali zaklade svojega narečja v knjižni jezik ter ga tako bogatili. Ko bi pa vsi govorili samo v narečju, bi nastala nevarnost, da bi se dva rojaka iz različnih krajev le težko mogla sporazumeti. Kako bi se Prekmurec pogovarjal s Tržačanom, kako Korošec z Belokranjcem itd.? Zato pa imamo knjižni jezik, ki je — kakor smo omenili — prevzel iz narečij, kar je v njih najlepšega in na-čistejšega. S knjižnim jezikom smo vsi Slovenci združeni v enoten narod. Zato je naša dolžnost, da se učimo knjižne slovenščine in da jo lepo gojimo. (Dalje prihodnjič) aicMMiEinEjis Petek, 11. december: Damaz Sobota, 12. december: Aleksander Nedelja, 13. december: Lucija Ponedeljek, 14. december: Bertold Torek, 15. december: Kristina, dekla Sreda, 16. december: Evzebij Četrtek, 17. december: Lazar SPOMINSKI DNEVI 11. 12. 1756 Rojen v Radovljici slovenski preporoditelj, dramatik Anton Tomaž Linhart — 1918 Umrl v Ljubljani pisatelj Ivan Cankar. 12. 12. 1944 Začetek sovražne ofenzive proti partizanskim odredom v Slovenski Benečiji in Reziji. 13. 12. 1797 Rojen nemški pesnik Heinrich Heine — 1867 France Levstik je izdelal slovenski politični program in ga poslal štajerskim rodoljubom v Maribor — 1881 Umrl v Zagrebu hrvatski pisatelj Avgust Šenoa. 14. 12. 1799 Umrl prvi predsednik ZDA George Washington — 1941 Ustanovljen nad Stično štajerski bataljon. 15. 12. 1935 Umrl France Grafenauer — 1945 „Primorski dnevnik” v Trstu ustavljen, nakar je izbruhnila splošna stavka. 16. 12. 1575 Dotiskana prva slovenska knjiga v Ljubljani. 17. 12. 1887 Lenin prvič aretiran zaradi so- delovanja na študentovskem zboru v Kazanu. Pliberk V četrtek minuli teden smo zanesli na pokopališče pod Libičam k zadnjemu počitku trgovko Marijo Jurc iz Pliberka. Rajna Jurčeva gospa je dotrpela. Dolgo časa je bila priklenjena na bolniško postelj, kjer je vse trpljenje potrpežljivo prenašala. Med njeno boleznijo je neizprosna smrt zahtevala, da je izgubila tudi skrbnega moža Albina, kar je bil za njo in hčerke zelo bridek udarec. Pokojna Jurčeva gospa je bila znana in priljubljena trgovka v vsej pliberški okolici, najbolj pa še pri naših hribovskih kmetih iz Komlja, Belšaka, Šmarjete in drugod. Vsi so radi zahajali v njeno trgovino, kjer so bili pošteno in solidno postreženi, poleg tega pa so se mogli z njo vedno pogovoriti v svojem domačem jeziku. Jurčeva gospa in njen mož sta bila zavedna Slovenca in tako sta vzgojila tudi svoje tri hčerke. Svojo slovensko narodno zavest je pokojna trgovka tudi v dejanju pokazala in če spomnimo samo na naš najtežji čas, dobo nacističnega nasilja, ni pozabljeno, da je pogosto oskrbovala borce proti fašizmu z nujnimi potrebščinami iz svoje trgovine. Pogumni posredo^ valci iz vrst vrlega prebivalstva so imeli zveze z partizani in so jim marsikako po-trebno> stvar iz Jurčeve trgovine dostavili. Zaradi tega je morala družina prestati nekatere neprijetnosti. Hčerke, ki jim velja iskreno sožalje vseh številnih znancev in kupcev iz Pliberka in okolice, so na srečo preskrbljene. Najstarejša hčerka Marija je poročila učitelja Ivana Krajcarja, znanega režiserja dobro uspele igre »Miklova Zala« v Pliberku in v Nonči vesi. Bil je učitelj v Vogrčah, splošno priljubljen pri večini, vendar njegova prosvetna dejavnost ni bila po volji nekaterim šovinistom, ki so dosegli, da ga je šolska oblast hotela namestiti v nek nemški kraj. Tja ni hotel in se podal v Jugoslavijo, kjer je sedaj za učitelja v bližini Celja. Ena hčerka je poročila blaškega občinskega tajnika, ena pa bo nadaljevala trgovino v Jurčevi hiši. Pokojna Jurčeva gospa naj si spočije od svojega truda in trplenia polnega življenja, ohranili pa jo bomo trajno v lepem spominu. * Nedavno so po naših vaseh v pliberški okolici neki neupravičeni trgovci prodajali blago in ure. Nekega dne so se nahajali tudi na Blatu, kamor so prišli z osebnim avtom in obiskovali kmete. Neznance so prijeli orožniki, ker se je izkazalo, da gre za brezdomovince, ki so potovali z avtom z označbo Dunaja. Orožnikom se ie zdelo sumljivo, ko so pri kontroli našli popolnoma prazen avto, dočim je bil prej natovorjen s kovčki. Preiskali so 'gozd in v bližini vasi so našli skritih 81 metrov blaga v balah in več zapakovanih ur. Blago in ure so zaplenili, oblast pa se bo po-bliže zanimala za neznane trgovce. Mihael Šlajher — Od zibeli do groba, ne gani moja se zvestoba! Če veljajo te besede za katerega moža in če jih sme spregovoriti kdo v pravem smislu besede, potem današnji slavljenec — osemdesetletnik Mihael šlajher. 80 let zvestobe do naroda, 80 let dela za svoj rod, to je bilanca, ki jo sme danes potegniti. Kot desetletni deček je prebiral, ko je bil za pastirja v Rodi, Mohorjeve knjige na paši. Takrat je njegova dobra mamica naročila za njega na njegovo ime Mohorjeve knjige in od tistega časa se je zavestno vključil v narodno družino. Zaničevanje in zapostavljanje našega človeka je občutil na lastni koži v letih, ko se je v Celovcu učil trgovino. Potem je moral k vojakom. V Mosta-ru je pri bosanskem polku služil pri vojakih. Med južnimi brati se je še bolj poglobila njegova narodna zavest. Spet doma je postal tajnik škofiške in lo-gaveške občine. Skupno z županom Šalerjem je uvedel slovenski uradni jezik. V Logi vesi si je sezidal hišo in si uredil gostilno in trgovino. Bil je v tisti dobi tudi soustanovitelj slovenskega prosvetnega društva „Slavček” v Logi vesi in „Edinost” v Škofičah. osemdesetletnik V prvi svetovni vojni je moral takoj k vojakom, čeprav so bili vsi drugi tajniki oproščeni vojaške službe. Po končani vojski se je začelo kruto preganjanje. Med najboljšimi našimi sinovi so tudi Šlajherja odgnali biriči v Litzlhof in ga tam najdalj zadržali. časi so se pomirili in Šlajher je pričel s plodovitim delom revizorja slovenskih zadrug. Pri tem delu ga je spoznala vsa naša Koroška in ga častila po njegovem značaju, njegovi natančnosti in pravičnosti. Njegova gostilna pa je postala neko kulturno središče Slovencev okolice. Maloštevilne proste urice pa je porabil šlajher, da je šel na planine. Tam v skalnatih samotah in v hribih se je čutil najsrečnejšega, kadar je gledal iz višav na večno ljubljeno slovensko zemljo. Prišla je doba nacizma, doba novega in najhujšega preganjanja. Kmalu so zaprli gostilno in aprila 1942 je sledilo pregnanstvo. Kot 70-letni*k je moral s svojo zvesto ženo v mrzlo in tujo Bavarsko v izseljeništvo. Kelih trpljenja je moral biti izpit do dna. Strujen a ne strt se je leta 1945 vrnil v domovino. Spet se je, posebno z nasveti, vključil v narodno delo. Še danes ne manjka naš Slaj-herjev oče pri nobeni naši prireditvi. Koliko nad je moral pokopati v teku svojih let. A eno nikdar ni izgubil, ljubezen do svojega naroda, katerega prostega in srečnega videti je bila ves čas njegova srčna želja. Danes ob tem slavnostnem dnevu se Ti zahvaljujemo, dragi Šlajherjev oče, za ves trud in za vso zvestobo in kličemo iz hvaležnih src: Na mnoga, zdrava in srečna leta! Slovenska prosvetna zveza naznanja: VABILO na KONCERT koroških narodnih pesmi ki bo v nedeljo, dne 13. decembra 1953, v hotelu »Obir« ob Klopinjskem jezeru. Spet bodo združeni pevci z Gur pod vodstvom znanega pevovodje Pavla Ker-njaka zapeli številne koroške narodne pesmi in nudili poslušalcem plemenito razvedrilo in lep užitek. Nedavno uspelo gostovanje v Mariboru in Slovenskih goricah in zadnji koncert v Škofičah sta jamstvo, da bo zbor ustregel vsem udeležencem tudi na Klopinju. Vsi ljubitelji slovenske pesmi od blizu in daleč prisrčno vabljeni! Slovensko prosvetno društvo »Gorjanci« v Kotmari vesi bo priredilo v nedeljo, dne 20. decembra 1953, ob 14. uri popoldne in 19. uri zvečer pri Plajarju igrokaza »DRVAR IVAN« in »PASTIRCI«. * Na Štefanovo, dne 26. decembra 1953, ob 14.30 uri bo Slovensko prosvetno društvo »Gorjanci« gostovalo z igro: »SVOJEGLAVČEK« v Št. Janžu.v Rožu pri Tišlarju. Pridite na obe prireditvi v obilnem številu! Kotmara ves Minulo nedeljo dopoldne je imelo naše Slovensko prosvetno društvo »Gorjanci” svoj občni zbor. Zbralo se je lepo število prosveta-šev, igralcev in pevcev. Bivši odborniki, predsednik, tajnik in blagajnik so podali svoja poročila, ki so jih navzoči člani vzeli na znanje. Občni zbor je izrekel odboru razrešnico in pri volitvi je bil razen tajnika, katero funkcijo so poverili Čimžarju Erihu iz Ča-horč, izvoljen ponovno dosedanji odbor. Slovensko prosvetno zvezo je zastopal na občnem zboru Tonče Schlapper ki je tudi spregovoril. V svojih izvajanjih je podčrtal pomen slovenske prosvete za narodni obstoj koroških Slovencev. Slovenska prosveta na Koroškem se more razvijati in razcvetati samo v tesni kulturni povezavi z matičnim narodom. Številna gostovanja kulturno umetniških skupin iz Slovenije so nam dale novega poleta in vzpodbude v našem narodno kulturnem stremljenju. Gostovanja so nam vzbujala zavest, da moramo tudi koroški Slovenci svoje najboljše doprinesti h graditvi slovenske kulture in korakati po zgledih bratov iz Slovenije. Gostovanja iz Slovenije so nam le velika podpora v našem stremljenju, za kar se moramo tudi sami prizadevati. V Kotmari vesi so že pokazali v zadnjih letih uspehe narodnega dela, ko so z velikim trudom in požrtvovalnostjo zgradili, tudi s sodelovanjem članov prosvetnega društva, svoj zadružni dom. Uspeh te zgradbe je jamstvo, da bo ob dobri volji in ob isti prizadevnosti tudi uspelo, da bo že prihodnje leto zgrajena prosvetna dvorana ter bo tako izpolnjena davna želja kotmirških prosvetašev in ne samo želja, temveč bo ustreženo nujni potrebi za uspešen razvoj slovenske prosvete na vasi. Končno je opozoril na važno nalogo društva, ki je v tem, da pritegne vso mladino v svoj krog, da jo vzgaja in ji posreduje kot najpomembnejši pripomoček naše prosvete slovensko knjigo. Ob tej priložnosti je opozoril tudi na Koledar in ostali knjižni dar Slovenske prosvetne zveze, ki ga naj razpečajo v čim večji meri med ljudi. Govoru zastopnika Zveze, ki so ga vsi sprejeli z odobravanjem, je sledila živahna in plodonosna razprava, ki je osvetlila še marsikako nastalo vprašanje. V svojem nadaljnjem sporedu je občni zbor med drugim sklenil, da bodo pevci organizirali v doglednem času gostovanje v Slovenijo ter da bodo prihodnje leto pričeli z gradnjo prosvetne dvorane, ki jo nameravajo postaviti poleg zadružnega skladišča. Zadnji občni zbor lahko upravičuje upanje, da se bo razvijala v naši vasi nova živahna prosvetna dejavnost. Slovenske gorice se zahvaljujejo Veseli nas po enem mesecu tako iskren odmev gostovanja združenih pevcev Iz Gur med podeželskim ljudstvom v Slovenskih goricah. Učitelj na gimnaziji v Cerkvenjaku, Jože Tratar, ki nas je s svojim pionirskim zborom tako lepo pozdravil, je poslal naslednje pismo, ki ga v vednost našim pevcem z Gur in v vzpodbudo drugim zborom v celoti objavljamo: „Bilo je lepo!” — »Bratje so nas obiskali!” — „Da, naša koroška pesem je pa res zelo lepa!” — tako so vzklikali in dejali naši ljudje po Slovenskih goricah, ko ste nas obiskali pred mesecem dni, dragi koroški pevci. Resnično je zapisal vaš »Vestnik”, da je bil nastop vaših povcev vsepovsod pravi praznik lepe koroške pesmi. Pionir Ciril iz Cerkvenjaka je lepo poudaril, da »je vaša pesem učvrstila tudi v nas v svobodni domovini še večjo povezavo z brati v zamejstvu, ki ste z nami ene krvi in jezika.” Čeprav je minulo od vašega obiska pri nas že dober mesec, se še vedno pogovarjamo o vas in vaši pesmi. In ko smo prejeli te dni tudi vaš »Vestnik”, pa preči tali v njem vaše vtise, je dejansko potrjeno s tem vse. kar ste doživeli tu in način, kako vas je tukajšnje ljudstvo sprejelo. Vaš list se čita na sestankih naših organizacij, gre od rok do rok kot v času NOB naš partizanski tisk in tudi naši pionirji ga jemljejo z zanimanjem v roke. Hvaležni so vam vsi tu za te vrstice, obenem pa so tudi spoznali, kako živite vi tam gori preko Karavank. Ko smo te dni slavili tudi pri nas v Cerkvenjaku svoj veliki praznik — 29. november, je v programu zaorila tudi vaša lepa pesem. Pionirski zbor je ognjevito zapel »Slovenski smo fantje”, mali pionirček Franček pa je zaigral na harmoniko večno lepo „N’mav čriez izaro”. In znova smo se spomnili vas, vašega življenja in obiska. Loga ves Minuli teden nas je za vedno zapustila v visoki starosti nad 80 let stara Mežnar-jeva mama Barbara Švan. Za osemdesetletni rojstni dan so ji domači pevci v po-čaščenjc še zapeli podoknico, saj je sama vse življenje ljubila slovensko pesem ter je bila vedno vneta pobudnica našega petja. Prav tako so ji pevci minulo sredo zapeli žalostinke v slovo in zadnji po- Ob tej priliki se pisec teh vrstic spominjam svojega obiska pri vas, ko sem lansko leto bival ob lepem Vrbskem jezeru v Sekiri z našo slovensko deco iz Jugoslavije in z velikim veseljem sem stisnil roko vam, dragi pevci iz Hodiš, Kotmare vesi in Radiš, ko sem vas poslušal na koncertu v Kotmari vesi. Ko sem vas poslušal spet letos in to pri nas, sem samo mogel reči: Vaša pesem, vaše petje sta nenad-kriljiva in iz leta v leto se bolj razvijajo vaši zbori. Ko tako poslušam naše ljudi, ki so vas poslušali, ne morejo tudi mimo vašega dirigenta in komponista tov. Kernjaka ter obeh solistov tovarišev Mirka in Tevžija. Tudi vam trem smo hvaležni za lepo petje. Prepričani smo, da je ta vaš obisk v Slovenskih goricah bil lep začetek vse večje povezanosti naših ljudi tu in onstran državne meje in samo želimo, da niste bili tu zadnjič. Cerkvenjak in vse Slovenske gorice vas vabijo, obenem pa tudi, da obiščejo naše pionirje enkrat vaši otroci, ki so sedaj po pripovedovanju vas, dragi pevci, šele zvedeli za ta konec naše slovenske svobodne zemlje, ki vsa bije in žije tudi Za vas in vaše otroke. Vem, da se bo spomnila ob tem vabilu pridna Lenčka iz Šmihela pod Pe<^, k! je že bila pri nas ob lepnm modrem Jauranu, ali pa pogumni Igor iz Celovca, ki ras je lansko leto vodil po lepi Podjuni, ali pa Serajnikova Marija iz Svaten in Marija iz Brnce. Pa pridnih treh pevčic iz Kotmare vesi, ki so znale tako lepo zapeti ob našem morju in Mirko iz Hodiš. Ja, kdo bi jih naštel, cela vrsta jih je, ki so mi še v lepem spominu in ki so vabljeni, da obiščejo pionirčke v Slovenskih goricah. Veste, tudi tu je nekaj pionirčkov, ki so bili lani pri vas in vsi ti vas vabijo, da jih obiščete. Pokazali vam bodo prelepe gorice in z njimi se boste poveselili na paši, z njimi zvečer zapeli lepe pesmi štajerskih goric. Da, sprejmite ob tej priliki tople pozdrave in na veselo svidenje! zdrav. Pokojna mati je bila vse življenje delavna in skrbna žena in dobra vzgojiteljica svoje precej številne družine. Svoje otroke je vzgajala v zavedne člane slovenskega naroda. Med lovci je posebno znan njen sin Janez, ki se je skupno z drugimi lovci udeležil tudi lova na divje svinje v Kočevju. Naj si pokojna Mežnarjeva mati odpočije v domači zemlji, žalujočim preostalim pa naše sožalje. Jubilant s sedanjim predsednikom Zveze slovenskih zadrug tov. Lapušem NAPREDNIH GOSPODARJEV UREJUJE SEKRETARIAT SLOVENSKE KMEČKE ZVEZE ‘Navadimo s& gp&avilmega gnojenja v sadova j aha Najprimernejši čas za gnojenje v sadovnjaku je jesen, kar naši sadjarji tudi v veliki večini vedo. Ne vedo pa še vsi, kje je gnojenje najbolj potrebno in važno. Ko sem pred tednom šel na vlak, sem videl v sadovnjaku svojega sošolca v Kamnu, da je tik ob deblu že okoli 100 let stare jablane strosil kakih dvoje vil gnoja. Kaj pomaga gnoj ob deblu starega drevesa, kjer se ločijo debele korenine od debla, kjer ni več nobenih koreninic vlasic, ki bi mogle izrabiti dnoj? Nič bi ne bilo, če bi bil zgornji primer izjemen posamezen slučaj. Žal pa je še mnogo takih sadjarjev, ki mislijo svojemu sadnemu drevju na ta način pomagati. Najvažnejše mesto gnojenja je zunanji del koreninske krone, nikakor pa ne korenjača ob deblu. Korenine sicer razraščajo tudi od glavnih korenin proti korenjači, toda razmeroma največ je drobnih in vlasastih koreninic ob koncu glavnih korenin. Zaradi tega je gnojenje tu najvažnejše in najizdatnejše. Pravilno je torej, da gnojimo pod celo krono. Če vsled pomanjkanja gnoja ne moremo pod celim dre-vesem gnojiti, tedaj gnojimo pod kapom vejne krošnje in ne ob deblu. Tudi tu seveda par vil ne bo zaleglo. Treba je obilo pognojiti. Od velikega drevesa pričakujemo že na stote sadu. Zato potrebuje tudi na stote gnoja, da bo res nekaj zaleglo. Sadjarji, ki pozorno opazujejo sadno drevje in sadni pridelek, so gotovo opazili, da je z gnojenjem nasičeno drevo zdrave rasti in da prinaša ne samo več temveč tudi kakovostno veliko boljše sadje. Kar zadeva vprašanja, je-li potrebno, da pride gnoj v zemljo ali zadostuje trošenje po površini zemlje, vidimo v praksi vedno spet, da v zemlji spravljen gnoj prinese najboljši uspeh. To potrjuje pravilo, da spravimo gnoj v zemljo in se omejimo na trošenje po vrhu zemlje samo tam, kjer in kadar ga nam ni mogoče spraviti v zemljo. Kjer imamo sadje v vrstah, lahko gnoj podorjemo ali vsaj zakopljemo. Kjer ni nobenega reda v sadovnjaku, pride v poštev samo zakopavanje s krampom ali trošenje po vrhu. V času modernega sadjarstva tudi ne moremo več pogrešati gnojenja z mineralnimi (umetnimi) gnojili. Hlevski gnoj sicer vsebuje vse redilne snovi in je — posebno če ga spravimo v zemljo — nosilec humusa in kot tak z mineralnimi gnojili ni nadomestljiv. Vendar bi marsikdaj in marsikje, kjer sadje ne, oziroma redko rodi, s fosfornimi in kalijevimi gnojili dosegli potrebno rodovitnost. Znano je. da rabi drevo za tvorbo pečk dosti fosforne kisline. Če je nima dosti na razpolago, najbrž ne razvije cvetnega brstja ali pa cvet odpade. Tudi kalija našim zemljinam dostikrat primanjkuje. Znano je, da kalij poseb-on vpliva na trdnost sadnega drevja proti pozebi. V zadnjih letih slišim veliko tožb, da poginjajo hruške ozimke (belice). V svoji okolici sem se prepričal, da je bil vzrok pogina pozeba. Vsa opazovana drevesa so izgledala izčrpana, zgladovana. Že vsa leta tudi opazujem, da tudi mlada sestradana drevesca rada poze-bajo. Ker primanjkuje hlevskega gnoja skoraj vsem našim kmetom in ker hlevski gnoj ne vsebuje vseh najvažnejših redilnih snovi v zadostni količini, je na mestu, da naše sadno drevje gnojimo izmenično enkrat z hlevskim gnojem, drugo leto pa z mineralnimi gnojili. Tudi mineralna gnojili je treba pravilno spraviti v zemljo. Boljše kot nič je seveda tudi tukaj površno trošenje na zemljo. Kalijeva sol se itak že od vlažnega zraka raztopi in padavine jo sperejo v zemljo. Najslabše je seveda s tomaževo moko, ki jo vidimo tedne in tedne ležati na površju zemlje. Najlažje spravimo mineralna gnojila v zemljo z novejšimi tipi sadnih škropilnic, ki delujejo z močnim pritiskom. Kjer so te škropilnice na razpolago, naj dokupijo tudi takozvane gnojilne sulice (Diingelanze), ki jih v gotovih razdaljah potisnemo v zemljo in s katerimi pod gotovim pritiskom vzbrizgamo v vodi raztopljiva mineralna gnojila v zemljo. Tomaževa moka seveda za tovrstno gnojenje ni uporabna. Kar tiče gnojenje mladega sadnega drevja, velja isto kot za starejše sadno drevje. Tu bomo vendar hlevski gnoj in mineralna gnojila vedno zakopavali, ker nam tu zakopavanje ne dela nobenih težav. Poleg zakopavanja je priporočljivo, da potrosimo po drevesnem kolobarju še slamnat gnoj, da se prst ob suši preveč ne izsuši in da ostane v godnem stanju (rahla). Za doraščeno, rodeče sadno drevje je tudi gnojnica dobro uporabna, ki jo lahko razvažamo v vigredi. V mlade, še slabo rodeče nasade se jo nikakor ne upam priporočati. Našim sadjarjem je radi gnojnice pozeblo že mnogo drevesc. So sicer gotove sorte za pozebo manj občutljive in tudi od zemljin in leg je pozeba precej odvisna, vendar je treba precej izkušenj, predno bi to dognali in škoda bi bilo drevesc, ki bi pozebla samo zato, da pridemo do teh izkušenj. Potrebe po apnu naj bi prej ugotovili in šele potem apnili. inž. Marko P o! cer Kmet. tehnik Ferdo Hobel: Cdppfflvini© slabosti im fi£xp«xlse v mcL&&zm seznenaz?sfvu (Nadaljevanje) Ko smo julija pregledovali krompiri-šča, smo pri nekem kmetu v Podjuni začudeno ugotovili nad 10% rastlin napadenih po črni nogi. Ko smo kmeta vprašali, ali je posadil sveže narezan krompir, nam je to potrdil, pri tem pa se je izgovarjal: seme je bilo krivo. Bakterije in glivice teh dveh bolezni so v zemlji, posebno v tisti, ki je čestokrat posajena s krompirjem. Zato sadimo semenski krompir cel in nenarezan. Če že brez rezanja ne gre, pa pripravimo krompir, ki ga sadimo za domačo uporabo 8—14 dni pred samo saditvijo. V tem času se bo rezano mesto posušilo in tvorilo tanko kožo, ki varuje gomolj pred okužbo. Za domačo potrebo želimo obilen pridelek debelih gomoljev, zato ga sadimo z ogrodnikom v razdalji 60—65X35—40 centimetrov. Semenarji pa strmimo zatem, da bilo čim več srednjedebelega gomolja, ki je kot semensko blago najbolj zaželjeno. S pravilnim gnojenjem in z gostejšo saditvijo v brazdi lahko dosežemo oboje. Krompir ne bomo sadili pregloboko. V našem primeru najbolj odgovarja 8 do 10 cm, kajti šibko pomladansko sonce dovolj ogreje ta sloj zemlje in omogoča pravočasno kalitev. Mladi nasad oskrbujemo že takoj po saditvi. Po dežju se je namreč stvorila na površju skorja, ali pa je vzkalil plevel. S česalom (Striegelegge) branamo 1—2 krat po potrebi. Tako bomo obdržali rahlo površino in plevel sproti zatirali. Ko so rastline že ped visoke, bomo pristopili k odbiri bolnih rastlin. Po dve in dve brazdi pregledamo hkrati. S košaro v eni in majhno motiko v drugi roki se podamo na delo. Vsako bolno rastlino z gomolji vred izločimo in jo spravimo v košaro. Ne bolne rastline, niti gomolji od teh ne smejo ostati v bližini nasada. Gomolje pokrmimo, krompirjevko pa damo na kompost. Da odstranimo tujo primes, bomo ob času cvetenja šli še enkrat med vrstami, ker v tem času najlažje spoznamo drugo sorto. Opazovanje rastlin tekom leta je v nasadu za seme nujno opravilo. Istočasno pregledamo nasad tudi za koloradskim hroščem. V letošnjem letu je bila odbira pomanjkljiva. Zato poudarjamo nujnost, da ob zimskih večerih pogledate v knjigo »Wichtige Krankheiten und Schadlinge der Kartoffel«, ki ste jo pomladi sprejeli od Južnokoroške seme-narske zadruge. Od bolezni najprej opazimo zvijanje listov (Blattrollkrankheit — stran 18); ko so rastline že bolj razvite, se prikaže lahki mozaik (Leichter Mosaik — stran 12), črtavost (Strichelkrankheit — stran 16) in kodravost (Krauselkrank-heit — stran 14). V naših krajih še ni navada, da bi krom-pirišča škropili. Saj še v sadovnjaku manjka vešče roke in škropilnice. Krompir, posebno pa rani je občutljiv za plesen (Kartoffelkrautfaule), ki ga napade po cvetenju, to je v drugi polovici junija. Posebno v letošnjem letu smo imeli priliko ugotoviti, da so bili skoraj brez izjeme vsi nasadi napadeni in krompirišče je prisilno dozorelo. Vsled tega se je na eni strani pridelek močno zmanjšal, gomolje pa bo silno rada napadla gniloba. Koloradski hrošč se je že močno pojavih v naših krajih. Da se bomo obranili tega škodljivca z obiranjem, ni več verjetno. Za uspešno zatiranje bomo morali škropiti. Isto velja tudi za listne uši, ki prenašajo bolezenske klice od bolnih na zdrave gomolje. Posebej naj bo še povedano, da moramo škropljenje izvršiti pred pojavom plesni in v času nastopa škodljivcev. Poleg zatiranja bolezni in škodljivcev so važna sredstva, ki jih uporabljamo in ki ugodno vplivajo na razvoj rastlin. V bodoče bo torej nujno, da si nabavijo vaške skupnosti 2 do 4 kmetov poljske škropilnice, katerih uporabnost je v zvezi z hormonalnimi sredstvi za zatiranje plevela zelo mnogostranska. (Se nadaljuje) Razvoj koroškega gospodarstva v luči statistike (Konec) ZAPOSLENOST IN BREZPOSELNOST Zaposlenost v Avstriji se je v prvem polletju 1953 razvijala v isti smeri, kakor se je pričela razvijati v preteklem letu. Brezposelnost je pričela naraščati. Vzroki takega razvoja so v težavah industrije pri eksportu (domači trg je domala nasičen) in v ponehanju gradbene dejavnosti, ki daje zagona vsem ostalim gospodarskim področjem. Naraščanje brezposelnosti je toliko bolj resno, ker to ni posledica prekomerne ponudbe delovne sile ob istočasnem držanju staleža zaposlenih. Število zaposlenih pada in na račun tega ra'ste število brezposelnih. To dokazuje primerjava zaposlenih in brezoselnih v prvem polletju 1953 s prvim polletjem 1952- število zaposlenih je znašalo Temu nasproti je znašalo število brezposel- nih 1952 januarja 197.334 16.043 moških žensk moških žensk junija 118.945 3.422 1951 0.40 1.50 1.27 3.26 1953 januarja 285.323 22.948 1952 0.47 6.60 4.17 7.14 junija 143.114 6.756 1953 6.55 2.41 9.45 10.43 razlika v januarju -f- 87-989 4- 6.905 Kmetijskih delavcev pa: razlika v juniju -|- 24.169 -f 3-334 1951 0.06 0.07 0.08 0.06 Razvoj brezposelnosti prizadene moške po- 1952 0.18 0.10 0.26 0.76 klice, dočim so ženski poklici zelo malo pri- 1953 0.81 0.16 0.94 0.35 zadeti. Vzrok je iskati predvsem v nazadova- Naraščaj vajencev in raz položljiva vajeni- v Avstriji na Koroškem 1952 januarja 1,869.700 113.100 junija 1,946.900 127.700 1953 januarja 1,767.500 105.400 junija 1,924.100 123.400 razlika v januarju — 102.200 — 7.700 razlika v juniju — 22.800 — 4.300 nju gradbene dejavnosti, čudno pa je, da poročilo deželne vlade navaja porast brezposelnosti na področju kmetijstva od 1.159 v prvem polletju 1952 na 1.736 v prvem polletju 1953. Tega porasta si ni mogoče razlagati drugače, kakor tako, da so v njem na eni strani zapopadeni oni kmetijski delavci, ki so v zadnjih letih šli iz kmetijstva kot pomožni gradbeni delavci in so sedaj brezposelni, na drugi strani pa kmečka mladina, ki je obiskovala šole in se učila v drugih poklicih, sedaj pa ne najde zaposlitve. To domnevo potrjuje tudi razdelitev brezposelnih po okrajih, ki je največja ravno v okrajih, ki imajo izrazito kmetijski značaj. Tako je imel okraj Velikovec v juniju 1953