Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177 PODUREDNIŠTVO: 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Polletna naročnina .... Lir 3.000 Letna naročnina...................» 6.000 Letna inozemstvo .... » 8.000 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 m §■ Leto XXVII. - Štev. II (1343) Gorica - četrtek, 13. marca 1975 - Trst Posamezna številka Lir 150 Manneobveaostivlostunčasu Najprej internacionalisti, nato Slovenci Evangelij prve nedelje v postu nam je predstavil Kristusa v puščavi, kamor se je umaknil po Janezovem krstu, da bi se pripravil na delo, ki ga bo imel po božjem načrtu kot učitelj in odrešenik človeškega rodu. V odmaknjenosti od ljudi se je z odpovedjo najbolj nujnim življenjskim dobrinam in z molitvijo pripravljal, da v celoti izpolni voljo nebeškega Očeta. Kot iz nebes poslani Reševalec ljudi bo moral Kristus z zgledom in naukom, zlasti pa z mnogimi žrtvami pokazati način, kako naj človek zmaguje nad seboj, kako naj se osvobaja od zla in kako naj postaja ob božji energiji ali milosti vedno bolj nov ali odrešen človek. KRISTUS NAM JE V VZPODBUDO Ko sveto pismo govori o tem, kako je bil Kristus po dolgem postu lačen in skušan od hudobnega duha, so v tem opisovanju obsežene resnične življenjske in družbene okoliščine tedanjega judovskega sveta, s katerimi se je moral ves čas svojega javnega delovanja spoprijemati. Jezus je bil skušan, hudobni duh ga je nekako izzival po ljudeh in po notranjem prišepetavanju, naj bi se izneveril poslanstvu, ki mu ga je naložil Bog. V teh skušnjavah mora vsa Cerkev kot izvoljeno ljudstvo Nove zaveze in tudi vsak kristjan odkriti, kje je v sedanjem svetu nevarnost, da postanemo nezvesti nalogi, ki jo imamo kot Kristusovi učenci in pričevalci. Jezus iz Nazareta bi si mogel urediti na zemlji zelo ugodno življenje: mogel bi si pridobiti naklonjenost oblastnikov in ljudstva; lahko bi dosegal brez žrtev velike uspehe pri svojem učenju in iskanju grešnikov. Jezusa so sorodniki in celo nekateri njegovi učenci nagovarjali, naj se pokaže svetu, naj se uveljavi s svojimi čudeži, da bi bil slavljen in priljubljen pri vseh. Ko je Gospod nekoč jasno napovedal svoje trpljenje in smrt na križu v Jeruzalemu, ga je apostol Peter prepričeval, naj nikar ne gre v to zlo. Tragično je bilo za Kristusa, da ga ljudje v veliki večini niso znali ali pa niso hoteli razumeti: sanjali so o nekem zemeljskem kraljestvu, niso pa imeli razumevanja za kraljestvo resnice, bratstva in svetosti, ki bodo sad Kristusove pokorščine in njegove daritve. Na Kristusu krepko odsevajo zlasti tri značilnosti: bil je v polnem pomenu besede ubog, nenavezan na zemeljske dobrine; bil je iskren v vsem govorjenju in nastopanju; nič ni storil z namenom, da bi se ljudem dobrikal ali iskal svoje časti; tretja poteza njegove osebne veličine pa je polna svoboda, nikomur sc ne usužnju-je, nobeno neurejeno teženje ga nima v oblasti. Samo On je mogel z vso odkritostjo stopili pred ljudi, celo pred svoje nasprotnike in jim zastaviti vprašanje: »Kdo izmed vas mi more dokazati greh?« Dopustil je, da so ga zaradi polne predanosti resnici zapuščali ljudje, doživljal je neuspehe pri delu In celo krivični obsodbi se je tiho podvrgel, a v nobeni stvari In v nobenem položaju se ni Izneveril svojemu Poslanstvu. RESNA VPRAŠANJA Ob tem vzvišenem zgledu Boga-človeka sc mora celotna Cerkev in vsak njen ud, to je vsakdo od nas, resno vprašati: odkod preli meni skušnjava ali nevarnost, da postanem nezvest sebi, Bogu In družbi? Kateri dobrini ali strasti sem zasužnjen In ravnam zato proti svojemu notranjemu Prepričanju samo, da bi ohranil lep videz Preti ljudmi? Vsakdanje življenje z neštetimi Idejnimi nasprotji in notranjimi slabimi teženji po-siavlja človeka neprestano v položaj tehtanja in moralnega odločanja. Tako bi npr. duhovnik napačno ravnal, če bi sl postavil v dušnopastlrskem nastopanju geslo: vsem •Judeni hočem biti prikupen, v nobeni stvari jih ne bom opominjal ali grajal. Zgrešeno bi ravnali starši, če bi se ho-te,‘ znebiti sitnosti z otroki s tem, da jim dajejo polno prostost in morda še denar z namenom dajati vtis, kako jih ljubijo. Krivično bi ravnal obrtnik, ki bi zaradi večjega zaslužka ali zaradi gospodarske susKe pri naročenem delu uporabil slab material oz. bi dal iz rok izdelek, ki ga je površno napravil. V vseh teh in podobnih okoliščinah velja tista izbira, ki jo je delal Kristus v življenju in ki jo je apostol Pavel izrazil z besedami: »če hočem ljudem ugajati, postanem sovražnik Bogu.« Če naj postni čas preživimo v duhovni priti, si moramo biti najprej na jasnem, kaj je v našem življenju narobe, v cem so nasa pričakovanja in načrti v nasprotju z božjo besedo. Verjetno prav zato marsikdo ne pride k luči, beži pred božjo besedo, ker se boji ugotoviti in priznati, da je v svojem ravnanju krivičen. Verjetno bi bilo treba marsikaj spremeniti tudi v našem društvenem delu, kjer se le preveč opiramo na sredstva ali izbiramo načine, v katerih je premalo zaupanja v nadnaravna sredstva. Iščemo potov, kako bi prišli do hitrih in vidnih uspehov, čeprav bi morali vedeti iz Jezusovega zgleda in učenja, da vse dobro počasi in nevidno raste in le za ceno vztrajnih žrtev zori v bogato žetev. »Nič ni tisti, ki seje — beremo pri sv. Pavlu — in zaliva, ampak tisti, ki daje setvi rast — Bog.« KRISTJAN V SVETU Verjetno je v sodobni družbi mnogim žal, da v raznih deželah Cerkev nima več tiste prednosti, raznih predpravic in opore od svetne oblasti kot se je to dogajalo v preteklosti. Njeno delo je vedno bolj utesnjeno na področje vesti in božjega oznanila. Zavedajmo se, da je prav to njeno delovno področje, da služi svetu v vsem, kar je resnično dobrega in lepega in se veseli vseh resnično človečanskih dosežkov v gospodarstvu, tehniki in kulturi po prizadevanjih svetnih ustanov, ljudi. V tej stvari lahko zaidemo tudi verni ljudje v neko zakrinkano skušnjavo, namreč da bi se zapirali sami vase in bi s svetom ne hoteli imeti nobenega opravka. Kristjan mora ljubiti svet, mora med ljudi, v sredo kulturnega, družbenega in političnega življenja, a hkrati se mora, tako uči drugi vatikanski koncil, ravnati po opominu sv. Pavla, po katerem naj se tisti, ki ta svet uporabljajo, ne ustavljajo ob njem: zakaj podoba lega sveta preide. Koncil govori previdno o begu pred svetom. Ko ponovi Pavlov izrek, po katerem podoba tega sveta preide, doda pojasnilo: »Preide podoba tega sveta, ki jo je skazil greh.« In ko navaja drug Pavlov stavek: »Ne ravnajte se po tem svetu.« dostavlja »to se pravi, po tistem duhu nečimrnosti in hudobije, ki človeško dejavnost, naravnano na službo Bogu in človeku, spreminja v orodje greha.« Koncil na več mestih opozarja, da je ob stiku s svetom potrebna čuječnost, previdnost in obvladovanje samega sebe. Vendar pa z druge strani jasno in odločno pošilja kristjana v sredo sveta in k njegovim dejavnostim. Skratka: kakor so v svetu odrazi greha, sebičnosti, so pa v njem tudi sledovi in sadovi poštenega dela in plemenitih žrtev ljudi. Na vseh področjih kulture: v pri-rodnih znanostih, v umetnosti, v vzgojnem delu, zakonodaji in upravljanju raznih ustanov kot so denarni zavodi, bolnišnice itd. Saj je v vseh teh človeških dejavnostih veliko resnice, dobrote, veliko dejanske pomoči za graditev vedno bolj človeka vrednih življenjskih pogojev. Poleg tega svet sestavljajo tudi ljudje. In tudi v teh ni le zlo, ni le sebičnost, le nespamet, temveč tudi dobrota, urejenost, modrost. Slik s takimi življenji pa more le dvigati, le plemenititi. Naj bi v postnem času tega najbolj svojskega dela kristjana ne prezrli. Ni dovolj le moliti, priti v cerkev, se postiti, pri tem pa ne biti v službi svetu. Prav z žrtvijo v korist bližnjim, ki so v duhovni ali materialni stiski, dokazujemo ljubezen V nedeljo 2. marca se je zaključil kongres tržaške avtonomne federacije KPI, ki je za razliko od prejšnjih potekal v bolj sproščenem in mestoma tudi polemičnem ozračju. Povod za takšen živahen potek sta dala predvsem dva argumenta: predlog vsedržavnega tajnika Berlinguerja o tako imenovanem »zgodovinskem kompromisu« (to je o zbliževanju s Krščansko demokracijo za morebitno sestavo skupne vlade tudi oD podpori socialistov) ter problematika slovenske manjšine ter zadoja Vidalijeva stališča do jugoslovanskih partizanov, katerim ne priznava, aa so Trst osvobodili, ampak da so ga zgolj okupirali. Predlog o zbliževanju s KD in katoličani sploh ni naletel pri tržaških komunistih (ne slovenskih ne italijanskih) na preveč ugoden odziv. To je povsem razumljivo, saj je partija ves povojni čas prikazovala KD kot svojega najhujšega nasprotnika, proti kateremu se je treba brezkompromisno boriti. Sedaj pa naenkrat ponujanje roke isti KD! Marsikaterega člana partije je to zmedlo in mu »zgodovinski kompromis« ne gre v glavo. Kar se slovenskih članov partije tiče, so Berlinguerjev predlog osvojili zgolj formalno in na zelo dolgoročni osnovi, ker vedo, da pri tem ne bi mogli prezreti slovenskih katoličanov, do katerih pa doslej niso imeli preveč strpnega zadržanja. Pa pustimo sedaj »zgodovinski kompromis« ter poglejmo nekoliko v ozadje kongresa, ki utegne biti zanimivo posebno za nas Slovence. Predvsem sta se na kongresu spoprijeli dve tezi glede zahtev slovenske narodnostne skupnosti. Skupina slovenskih komunistov, ki živijo in delujejo pretežno v slovenskih vaseh, se je zavzela za to, da partija dosledno tudi v praksi spoštuje dvojezičnost, posebno še v sindikalnih organizacijah, in da bi se morali tudi italijanski komunisti zanimati za vprašanja Slovencev. Glede trditev Vidalija v svoji zadnji knjigi, da so jugoslovanski partizani Trst zgolj »okupirali« in ne osvobodili, so bila mnenja raznih vidnih komunistov tudi različna. Medtem ko so slovenski člani njegove trditve zavrnili (razen Jelke Grbec), pa so nekateri njihovi italijanski kolegi zelo trdovratno branili Vidalija in njegova stališča. Pri tem sta se kot najbolj zagrizena izkazala Laura Weiss in pristaniščnik Clau-dio Tonel, ki sta ostro polemizirala s slovenskimi tovariši, s predsednikom SKGZ Racetom o njegovih izvajanjih na lanski mednarodni konferenci o manjšinah v Trstu (na kateri ni Boris Race nič škodljivega rekel ali predlagal za slovensko manjšino, op. pisca) ter z glasilom ZKJ, ki je kritiziralo omenjeno stališče Vidalija do Trsta in o dogodkih leta 1948. Weissova je zavzemanje Slovencev za svoje pravice od večinskega naroda označila za »nacionalizem, proti kateremu se ne borimo.« Zaključila je s trditvijo, da morajo komunisti biti najprej in predvsem internacionalisti... in šele nato Slovenci, Italijani, itd. POLITIČNI ZAKLJUČKI ZA SLOVENCE Iz povedanega lahko potegnemo določene zaključke in jih damo v razmišljanje vsem zamejskim Slovencem in tudi odgovornim forumom matične domovine za iiiiiiiiiiiiiiiimiiimiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiimiiiiiiHiiiiiiiiuii do Boga in se najmočneje borimo proti grehu. Na pepelnično sredo, ko smo nastopili pot priprave na duhovno prenovo našega življenja, kar naj bi 'se kazalo tudi v družbenih odnosih, je Cerkev takole molila: »Gospod, slovesno obhajamo daritev na začetku posta in te prosimo: s pokoro in dobrimi deli naj krotimo kvarno življenje, se očistimo grehov, nenehno naj premišljujemo božjo besedo in tako bo naše življenje obrodilo sadove.« JOŽE JAMNIK politiko do njenih manjšin za mejami, predvsem v Avstriji in v Italiji. 1. Slovenci so v vsedržavnih strankah dobrodošli samo, če pridno delajo in da niso preveč glasni s svojimi zahtevami. 2. Vključevanje Slovencev v »napredne« oz. levičarske stranke, kot sta KPI in PSI, po dvajsetih letih ni prineslo pričakovanih rezultatov; nasprotno: slovenski člani se morajo še v omenjenih strankah boriti za svoje osnovne pravice. Koroška zgovorno uči, kakor tudi razmere pri nas, ko se zavzemanje za narodnostne pravice označuje za nacionalizem, dvojezičnost v jav- nih ustanovah pa za zgolj načelno vprašanje. 3. Najboljša izbira za narodno manjšino je torej še vedno pot samostojnega ne samo kulturnega ali športnega nastopanja, temveč tudi na politični ravni, kjer se pravzaprav odloča o naši bodočnosti. Potek dogodkov pohovno potrjuje pravilnost poti, ki so jo izbrali tisti tisoči Slovencev, ki na volitvah glasujejo za samostojno od vsedržavnih ital. strank povsem neodvisno politično predstavništvo, ki ga zagovarja in konkretno izvaja Slovenska skupnost. Tržaški Slovenec Koroške deielooiOorsIte iiolltie (Od našega posebnega dopisnika) V nedeljo 2. marca se je na Koroškem v Avstriji od 347.000 vo-livnih upravičencev nekaj nad 300.000 poslužilo svoje demokratične pravice. Dvomesečni volivni boj je bil do sedaj najostrejši in se je odvijal izključno na hrbtih slovenske narodne skupnosti. Težko je bilo razlikovati med pristaši svobodnjaške stranke FPO, pripadniki ljudske stranke OVP in oboževalci mednarodnega marksizma SPO. Vsi so Slovencem odrekali lojalnost do države Avstrije, prvi so jim osporavali celo življenjski prostor. Vsa gospodarska vprašanja so v volivni borbi igrala podrejeno vlogo. Koroški Slovenci so že v letih 1949, 1953 in 1965 poskusili s samostojnim nastopom pri deželno-zborskih volitvah. Tokrat pa so morali tudi tisti Slovenci, ki so v povezavi s socialistično stranko pričakovali zboljšanje narodnostnih prilik v deželi, spoznati, da ta pot ni mogoča, posebno še sedaj, ko se je socialistična stranka pod novim vodstvom odela z izrazito nemško nacionalnim plaščem. Narodni svet koroških Slovencev je dal pobudo za razširjeno slovensko volivno skupnost in ta- ko je nastala Koroška enotna lista (KEL), ki naj bi nagovorila tudi nemške sodeželane. Volivno geslo je bilo: Vse za mir in za enakopravnost obeh narodnostnih skupin v deželi. Ko smo v nedeljo zvečer slišali volivne rezultate, smo morali spoznati, da na Koroškem zmaguje nemški nacionalizem, pa naj bo rjav, črn ali rdeč. Mandate so si razdelili 4 : 12 : 20, kakor je to razmerje bilo v zadnjih petih letih. Koroška enotna lista je dosegla 6.130 glasov in ji je manjkalo 1.400 glasov za lasten mandat. Koroški enotni listi ni sicer uspelo pridobiti nemških volivcev, razen par posameznikov. Ni ji tudi uspelo večje število slovenskih volivcev spraviti iz nemške socialistične stranke, kamor jih je gonila 20 let Zveza slovenskih organizacij. Je pa Koroška enotna lista ustvarila zdravo jedro in pritegnila tudi lepo število mladenk in mladincev in okoli tega jedra bo rasla bodočnost koroških Slovencev. Marca 1973 smo pri občinskih volitvah na samostojnih slovenskih listah dobili 3.908 glasov, dve leti pozneje 6.130. To vzbuja upanje. Ra. Pritožbe poljskih škofov Položaja Cerkve na Poljskem gotovo ne moremo primerjati z onim na Češkoslovaškem, kjer je Cerkev v skoro suženjskem odnosu do države, vendar pa tudi poljski škofje z marsičem niso zadovoljni. Prva pritožba velja na račun gradbenih dovoljenj za nove cerkve. Ne, da oblasti načelno ta dovoljenja odbijajo, pač pa je do dovoljenja zelo težko priti. Najprej je treba vložiti prošnjo za zidanje cerkve; temu sledi, če je prošnja pozitivno rešena, prošnja za lokacijo, tj. gradbeni prostor; nato prošnja za odobritev gradbenega načrta in nazadnje prošnja za izvedbo gradnje. Druga pritožba se nanaša na verski tisk. Trenutno sta poljskim vernikom na voljo le dva verska tednika; eden izhaja v Krakovu, drugi pa v Poznanu. Škofje pa si želijo škofijskih glasil, da bi lažje prišli v stik s svojimi verniki. Tretja pritožba se tiče poučevanja verouka. V šolah se verouk ne sme učiti, pač pa se poučuje od šestega do osmega razreda osnovnih šol ateizem. Na deželi so uvedli lani tako imenovane združene šole; z avtobusi prevažajo otroke na določene kraje, kjer ostanejo ves dan. Tako otroci nimajo priložnosti, da bi se med tednom udeležili pouka katekizma. Na Poljskem tudi niso dovoljene verske organizacije kot npr. Katoliška akcija niti verska združenja dobrodelnega značaja. Na ta način je vsa teža na ramah duhovščine, ko bi lahko verni laiki, če bi imeli svoje organizacije, v marsičem pomagali. Zadnja pritožba velja vojaški službi, katero morajo bogoslovci takoj nastopiti, ko dosežejo predpisano starost, medtem ko lahko drugi študentje odložijo vojaško službo, dokler ne končajo univerzitetnega študija. Vojaška služba traja dve leti. Komunistični režim je upal, da bo potom nje dosegel osip v vrstah bogoslovcev, kar pa se ni zgodilo. Bogoslovci se po opravljenem vojaškem roku redno vračajo v bogoslovje. Škof Tokarczuk, ki vodi škofijo Prze-misl na skrajnem jugovzhodu države, svoje bogoslovce še posebej pohvali. Pravi, da so duhovniški poklici »visoke kakovosti«. Duhovniki so med najbolj discipliniranimi in velikodušnimi na vsem Poljskem. Mlade duhovnike pošilja na nove pravkar ustanovljene župnijske centre, kjer še vse manjka, pa ga nikdar ne razočarajo. »Pri nas — je škof s ponosom dejal — nimamo kristjanov, ki bi to bili zato, ker so bili kristjani očetje in dedi. Naši kristjani verujejo iz prepričanja. Ob naraščajoči laicizaciji in vsiljevanju brezboštva se mora vsakdo opredeliti. Večina se še vedno opredeli za Kristusa in Cerkev. Zato bo pri nas biti duhovnik še dolgo privlačen in izbire vreden poklic.« Kako drugače kot pri nas v Italiji, kjer Cerkev uživa vse svoboščine! Ali pa prav zato? Trinkova proslava Negativno stališče do goriškega obračuna SKPD »Mirko Filej« je v nedeljo 9. marca pripravilo spominsko svečanost ob 20-letnici smrti slovenskega beneškega duhovnika Ivana Trinka-Zamejskega. V začetku je nastopil goriški mešani zbor »L. Bratuž«, ki ga je vodil prof. Stanko Jericijo. Zapel je Gallusovo Beati estis, Matije Tomca Majsko noč na besedilo I. Trinka, A. Grebminga V tujini in Janeza Skroupa Kje dom je moj. Nato je dr. Rado Bednarik s pesniško, zaneseno in prepričljivo besedo pestro predstavil lik beneškoslovenskega očaka Ivana Trinka-Zamejskega, ki je vse življenje ostal zvest svojemu idealu duhovnika, pesnika in narodnega buditelja. Spoštovali in cenili so ga vsi, ki so ga poznali, tako Slovenci kot tudi Italijani, Nemci in drugi. Med slavnostnim govorom sta Trinkove pesmi in nekaj odlomkov iz njegovih del prebrali Kazimira Blažič-Sorč in Metka Klanjšček. Slovesno akademijo je zaključil vokalni oktet, ki je zapel Trinkovo skladbo psalma Iz globočine. Pri klavirju je izvedbo spremljala prof. Lojzka Bratuž. Vsa Trinkova proslava je izzvenela kot svečanost v spomin buditelja beneških Slovencev, čigar duh je še vedno med nami, poln preroške besede za lepšo prihodnost naših rojakov v Slovenski Benečiji. Tudi udeležba pri nedeljski proslavi je bila zares lepa. Vsi so od nje odhajali s priznanjem za prireditelje in zadovoljni nad spominsko svečanostjo. Ob tej priložnosti je v atriju Katoliškega doma razstavljal svoje perorisbe mladi be-neškoslovenski slikar Hijacint Jussa. Prav tam smo lahko ogledali nekaj listin in del iz Trinkove zapuščine. - jam Župna cerkev v Trčmunu; ob njej je našel svoj zadnji dom očak beneških Slovencev msgr. Ivan Trinko IIIIIIlililllllllllllllllllllllllllllllllllHIllllMIIIlmillllllllllllllllllllllllllllillllllLIllllllllllllllllllllUlIllIllilllllllllllllllllllllllllllllilllllllllllllHIIIIIIIIIIllllllllllllllllllllllIIIIIIIIIIII Ob dvajsetletnici SKAD »Težko je pisati članke ali komemorirati uradno razne obletnice, še težje je o tem pisati, ne da bi padli v skušnjavo po nepotrebni retoriki in svečani obliki,« Tako se začenja članek, ki ga je dr. Andrej Bratuž napisal kot uvodnik za brošuro, ki jo je izdalo Slovensko akademsko društvo SKAD ob jubileju svojega ustanovnega občnega zbora, ki se je vršil dne II. januarja 1955. Društvo slavi torej dvajsetletnico. Morali bi reči slavimo, ker čutimo, danes bolj kot kdajkoli, da je SKAD vendarle naše društvo, društvo vseh mladih in ne več mladih, vseh, ki čutimo potrebo po nenehnem kulturnem in duhovnem bogatenju, ki nam ni vseeno, kako se odvija prosvetno življenje na tem čudovitem in vendarle razdvojenem delu naše dežele. Društvo nas, ki si ne moremo predstavljati Gorice brez SKAD. Nas, ki nam majhna skupina mladih in idealističnih študentov, kljub vsem mogočim težavam, nudi obilo duhovnega zadoščenja in zadovoljstva, kljub temu, da živimo v nenehni nevarnosti, da se po-plitvimo in da se porazgubimo vsak po svoji poti. SKAD je našlo svojo lastno pot »v širjenju znanstvene kulture oz. umetnosti med člani in med širšimi sloji naše narodne skupnosti. Vse to pa ne pomeni kake elitne ali aristokratske izbire, marveč razodeva le posebno nalogo, ki jo ima in ki jo mora imeti akademsko društvo,« nadaljuje dr. Bratuž. Če nekoliko pregledamo delovanje SKAD v tem dvajsetletju ugotovimo, da je bilo storjeno mnogo koristnega, kljub vsem težavam, s katerimi se društvo in njegovi aktivni člani vsak dan srečujejo, kljub ne vedno zadostni požrtvovalnosti članov in kljub finančnim težavam, ki mu premno-gokrat pogojujejo in ovirajo plodnejše in popolnejše delovanje. V vseh teh letih je SKAD nenehno in z izrednim čutom za kvaliteto prirejal raznovrstna predavanja, cikluse predavanj (bilo jih je kar šest), študijske dneve (v Zabnicah že petič), slikarske razstave naših in tujih umetnikov. Skrbel je za duhovno rast svojih članov in simpatizerjev; ni puzabljal na njihove družabne potrebe in željo po razvedrilu. Skušal je po svojih močeh ugoditi vsem. Ne smemo pozabiti, da člani SKAD pripomorejo k uresničitvi marsikatere prireditve na Goriškem, da s svojim idealizmom in s svojim mladostnim zanosom nudijo povsod, kjer je potrebno, svoje moči in prosti čas. Da iščejo vedno novih poti in novih idej za kvalitetnejše in uspešnejše kulturno življenje pri nas. Iz tega društva, moramo priznati, je izšla večina mladih prosvetnih delavcev, ki sedaj nadaljujejo svoje delo v vrstah ZSKP ali pa so si izbrali nove poti in nudijo drugim krogom to, kar so prejeli prav v sklopu SKAD. Dela, ki ga ima SKAD pred seboj, je še mnogo in večkrat pot ni lahka, kot nedvomno ni bila lahka za ustanovne člane društva, ki so z velikim trudom in idealizmom ter z izkušenostjo starejših gradili temelje kulturnemu življenju mladih izobražencev in obenem krepili njihovo narodno zavest. Ce pa gledamo na rezultate, ugotovimo, da je SKAD odigral in še igra na Goriškem edinstveno vlogo; upamo in želimo, da bi jo tudi v prihodnosti. Ob tem jubileju želimo vsam članom SKAD, da bi lahko nemoteno z njihovo mladostno svežino in brez dosedanjih težav hodili po poti, ki so si jo izbrali. Vsem članom, posebej pa odbornikom in vsem, ki jim pomagajo, iskreno čestitamo in jim voščimo še obilo uspehov in zadoščenja pri njihovem delu. Nenazadnje pa se jim še prav iz vsega srca zahvaljujemo za vse, kar so storili za kulturno in duhovno obogatitev nas vseh. - ak Z glasovi DC, PSDI, in PRI je goriški občinski svet odobril proračun za leto 1975, ki izkazuje milijardo in pol primanjkljaja. Ostale stranke so glasovale proti. Ker je proračun najvažnejši upravni in politični akt, se je temu primemo razvila obširna razprava, v katero so posegli skoraj vsi občinski svetovalci in je zahtevala več sej občins/kega sveta. Politično poročilo je podal župan De Simone. Navedel je razne probleme, s katerimi se bo morala občinska uprava spoprijeti. Omenil je dobre odnose s Slovenijo in Koroško, popolnoma pa je prezrl narodnostno manjšino in njene probleme. V svojem posegu je predstavnik Slovenske skupnosti dr. Damjan Paulin ugotovil, da je župan s popolnim molkom glede problemov slovenske manjšine jasno izpričal nepripravljenost občinske uprave za stvaren odnos do teh problemov in pokazal politično ne-voljo do njih reševanja. Predstavnik Slovenske skupnosti je dejal, da izstop iz odbora nujno pogojuje oceno proračuna, saj slednji izraža predvsem politično voljo in izbire strank, ki so v odboru. Osrednji problem slovenske manjšine predstavlja ureditev in graditev slovenskih šol. V proračunu je sicer navedena gradnja otroškega vrtca, osnovne in trgovske šole v ulici Čampi, za katere je občina že odobrila načrte. Toda zavlačevanja z začetkom del so nesprejemljiva in tudi opravičevanje, da so težave s posojili, ne prepričajo več, saj se ti izgovori ponavljajo že preveč let. Zato je zastopnik Slovenske skupnosti zahteval od župana in odbornika za javna dela, naj se takoj prične z deli in naj se tudi ustrezno uredijo šolska poslopja v južnem delu mesta ter po naših vaseh. Glede urbanističnega načrtovanja in splošnega regulacijskega načrta je dr. Paulin ugotovil, da se je slednji praktično izkazal za neustreznega in večkrat tudi škodljivega z ozirom na interese slovenske skupnosti. Stalna razlaščanja rodovitne zemlje v Štandrežu povzročajo neprecenljivo ekonomsko in etnično izgubo. Razne spremembe regulacijskega načrta glede obmejnih naprav, industrijske cone, avtoporta ter razstavnega področja šo zadale močan udarec našemu kmetu in kmetijstvu sploh. Čas je že, da občina sprejme primerne ukrepe, da globalno pregleda regulacijski načrt in vanj vnese take spremembe, ki bodo res ustrezale zahtevam vseh občanov in ne samo nekaterih. Naj se pri tem upoštevajo predlogi rajonskih konzult, ki so bile pred kratkim ustanovljene, saj so najpristnejši izraz volje določenih okrožij. Tudi anketa, ki naj bi ugotovila, kako razne infrastrukture vplivajo na socialni, ekonomski in etnični razvoj in za katero so se nekateri zelo navduševali, se je nekje zataknila. Verjetno izid te ankete ni pogodu večinskim strankam. Neučinkoviti posegi v hribovitih predelih občine (štmaver, Pevma, Oslavje) povzročajo težave pri odvajanju vode, nekatere ceste so večkrat neprehodne, pojavljajo se zemeljski usadi, ki ogrožajo domačije. Na gluha ušesa smo naleteli, je dejal predstavnik Slovenske skupnosti pri zahtevi po dvojezičnih napisih, ki ne terjajo velikih finančnih naložb, pač pa samo nekoliko dobre politične volje. Pokrajinska uprava se je v tem izkazala veliko bolj odprta. Tudi dežela je izdala poseben zakon, ki predvideva podpore občinam, ki Kardinal Konig o svetem letu Na pobudo glavnega odbora za sveto leto je imel dunajski kardinal Konig v Rimu predavanje o pomenu svetega leta v sedanjem zgodovinskem trenutku Cerkve in sveta. Kardinal je predvsem obravnaval dobo zadnjih 25 let cerkvene zgodovine v družbenem in kulturnem presnavljanju sveta. Oba cilja, ki ju je določil Pavel VI. za jubilej — prenova in sprava — sta izredno aktualna tako duhovno kot socialno, je dejal govornik. Zato je potrebno, da ju kristjani čimprej pretvorijo v konkretno stvarnost. Današnji človek ne dopušča več neomejene vere v socialni, gospodarski, znanstveni in tehnični napredek. To ne pomeni, da bi napredek postal neko zlo, ampak ljudje so opazili, da je človek vedno sposoben pretvarjati vrednote in blagoslove v prekletstva. V tem obdobju — je nadaljeval kardinal Konig — je imela tudi Cerkev svojo krizo, ki se pa zlasti po koncilu kaže kot kriza rasti, kajti kjer je življenje in razvoj, tam je nemir. Dunajski nadškof je imajo višje stroške zaradi rabe slovenščine. Tudi v odnosu do naše kulturne dejavnosti se občina ni posebno izkazala, saj jo je popolnoma prezrla pri razdeljevanju finančnih podpor. Taka diskriminacija ji gotovo ni v čast. Naj omenimo še konzulto za probleme slovenske manjšine, v katero sta kulturni slovenski centrali že pred časom imenovali svoje predstavnike in se ni še premaknila z mrtve točke. Ob takem zadržanju goriške občinske uprave je bilo kaj naravno, da je vodstvo Slovenske skupnosti z negativnim glasom do proračuna izrazilo svoje nezadovoljstvo do upraviteljev goriške občine in do strank, ki so v goriškem občinskem odboru. omenil obnoviteljski zagon, ki ga je dal koncil na številnih področjih, in ozračje dialoga, ki ga pospešujejo zlasti tri tajništva: za edinost kristjanov, za nekristjane in za neverne. Nato je kardinal prikazal Cerkev bodočnosti, ki jo skuša sveto leto dvigniti iz sedanje krize. Dejal je, da je prepričan, da bo Cerkev bodočnosti v mnogih stvareh bolj gibčna, bolj preprosta, bolj bistvena, bolj svobodna pred svetnimi oblastmi, bolj predana popolni službi človeka. Cerkev bodočnosti bo v številnih vidikih poudarjala edinost, ne bo zatirala oporekanj in bo znala živeti skupaj z njimi, ker bo imela potrpljenje in zaupanje, da bo Bog in ne človek ločil ljuljko od pšenice. Bralci pišejo »Sosednja« Da je »Primorski dnevnik« začel v prevodu M. Košute objavljati Gujonov spis »Ljudje Nadiških dolin«, je samo pohvalno. V prevajanje pa je zašlo nekaj nejasnosti — mogoče so že v samem izvirniku — na katere je treba nujno opozoriti, saj predstavljajo vse preveč dragoceno slovensko družbeno-politično dediščino, da bi jih lahko pustili ob strani. Spomniti je treba najprej na besedo »skupščina«, ki je slovenski jezik ne pozna. Izraz je srbski (od »skupština«); preden so se Slovenci ločili od monarhije, se je uporabljal izraz »zbor« in sicer državni, deželni itd. Zanimivo je, da imajo narodi slovanske jezikovne skupine različne oznake za zbor. Hrvati mu rečejo »sabor«, Makedonci »sobranje« (kar oboji uporabljajo tudi v Jugoslaviji), Poljaki svoj »sejem«, Ukrajinci so imeli svojo »rado«... Slovenska družbeno-politična dediščina je prav tako ohranila še močne priče nekdanje ureditve, na prvem mestu karantansko »ustoličevanje vojvod«, potem župane, vaške »srenje« (skupiuysti), ki jih ponekod imenujejo tudi društva. V Slovenski Benečiji in tudi na severnem Primorskem se je ohranila še ena pomembna oblika stare slovenske ureditve, to je »sosednja« (zbor družinskih poglavarjev), ki ga je prevajalec (ali pisec) žal prevedel v »sosesko«, kar pa je nekaj popolnoma drugega in ima komaj kak socioliški pomen. Nenatančno je razložena tudi beseda »arengo«, ki se na Sev. Primorskem za razliko od Benečije glasi »varenga« in zaznamuje predvsem glasno razpravljanje, zborovanje, pa tudi glasne ženske pogovore. Škoda, da nekateri še vedno mislijo nekoliko naivno, da gre v takih primerih samo za neko »narodno blago«. Zapisovalci bi morali imeti vsaj nekaj sociološkega znanja, saj gre v resnici za ostaline največjega narodno-zgodovinskega pomena. I. š. Besede vzpodbude Z listom sem zadovoljen kot vsa leta, kar ga imam in se le temu čudim, kako se ohranjate pri življenju in ne »iztirite«, ko imate tako malo podpornikov. Bila bi nepopravljiva izguba, če bi prenehali izhajati, zlasti v teh tako zmešanih časih, ko je na vseh koncih in krajih toliko lažnih prerokov. V upanju, da še ne boste »zaspali«, vam želim veliko uspeha, novih naročnikov in bogatih podpornikov! Ferdo Gospodarlč, ZDA semenišča. Slovence so zastopali prelat dr. Vilko Fajdiga, urednik »Ognjišča« Franc Bole iz Kopra in bogoslovec Janez Kržišnik. Srečanje je vodil sarajevski nadškof Čekada. Udeleženci so ugotovili, da se misijonska zavest v Jugoslaviji naglo dviga. Misijonske nabirke so se v preteklem letu skoraj podvojile. Pri nabirkah prednjačijo slovenski verniki, saj so zbrali skoraj toliko kot verniki iz vseh ostalih republik. Slovenija vodi tudi po številu misijonarjev, ki jih je okoli 130, to je vsaj 10 več. kot vse ostale republike skupaj. V Sarajevu izhaja misijonski list v 12.000 izvodih. Doslej je izhajal šestkrat na leto, sedaj pa bo postal mesesečnik. Stalni diakoni v Zah. Nemčiji V Zah. Nemčiji je trenutno 260 stalnih diakonov. Velika večina ima družine, le deset odstotkov je samskih. 159 diakonov je ohranilo svoj osnovni poklic, ostali pa se bodo posvetili izključno cerkvenim opravilom. Postni govor muslimanskega voditelja Vrhovni voditelj muslimanske verske skupnosti v Libanonu se je v začetku letošnjega posta udeležil slovesnosti v bejrutski stolnici. Imel je prvi postni govor, ki ga je posvetil edinosti med verniki vseh veroizpovedi. Poročajo, da je to prvič, ko je neki muslimanski voditelj obiskal krščansko Cerkev. Pri slovesnosti so bili tudi predstavniki različnih krščanskih skupnosti. Duhovniki-delavci so se uveljavili V Franciji živi cela vrsta duhovnikov-de-lavcev. Za tovrstno dušno pastirstvo raz-kristjanjenega sveta sta se med prvimi zavzela kardinala Lienart in Marty. Du-hovniki-delavci so včlanjeni v posebni ustanovi »Mission de France«, ki šteje trenutno 325 duhovnikov. Gibanje se je začelo leta 1941; leta 1954 so mu postavili na čelo posebnega škofa, po zadnjem koncilu pa so ti »posebne vrste dušni pastirji« deležni tudi več simpatij in odobravanj s strani uradne Cerkve. Delež Severne Amerike pri misijonskem delu Ameriški misijonski letopis poroča, da deluje izven ZDA 7.418 katoliških misijonarjev. Največ jih je na Daljnem vzhodu. Večina misijonarjev je redovnikov, škofijskih duhovnikov, ki delujejo v misijonih je le 220. Kriza duhovniških poklicev tudi na Danskem Danska je izrazito protestantska dežela. Katoličanov je komaj 25.844 in še ti so nad polovico tujci. Za katoličane skrbi 136 duhovnikov, od katerih je večina starejših. V bogoslovju je trenutno le šest duhovniških kandidatov. Letošnje binkoštno srečanje Slovencev v Nemčiji Slovenski delavci v Nemčiji priredijo vsako leto za binkošti veliko srečanje. Letošnje »binkoštno srečanje«, deveto po vrsti, bo zopet v Stuttgartu in Diisseldorfu in sicer na binkoštno nedeljo 18. maja. UTRIP CERKVE Pred 500 leti se je rodil Michelangelo 6. marca 1475 se je v kraju Caprese v Toskani rodil Michelangelo Buonarroti. Bil je nedosegljiv velikan v slikarstvu in kiparstvu, pa tudi kot stavbenik. Njegova dela še danes občuduje ves kulturni svet. Poslikal je znamenito Sikstinsko kapelo in vodil gradnjo bazilike sv. Petra. Veličastna kupola je njegovo delo. Pri skupni avdienci v sredo 5. marca se je sv. oče spomnil 500-letnice rojstva tega velikega moža, njegove vere in njegovih čudovitih umetniških del. Misijonsko zasedanje v Sarajevu V Sarajevu je bilo 25. februarja četrto redno zasedanje misijonskega odbora jugoslovanske škofovske konference. Zase* danje je bilo v prostorih obnovljenega Kamenčki Kdo je imel prav leta 1948? Na nedavnem kongresu tržaške federacije KPI je v polemično diskusijo posegel tudi deželni svetovalec in dolinski župan Dušan Lavriha, ki je o dogodkih leta 1948 med drugim dejal: »Obsodbo (Jugoslavije) in razkol je vsilil Stalin. Z obsodbo Jugoslavije se je takratna komunistična partija Trsta takoj razklala in z njo demokratično in antifašistično gibanje.« »Osebno,« je nadaljeval, »sem se odločil za Kominform, ker sem veroval, da imajo prav vse komunistične partije sveta, ki so podpisale tisto dolgo obsodbo, in ne samo ena, jugoslovanska komunistična partija, pa čeprav sem ji bil takrat zelo blizu. Ko-ininform je bil za nas huda drama, pravi pretres in največjo ceno smo plačali prav mi Slovenci.« »Kdo je imel takrat prav? Tisti, ki so se odločili za Kominform ali tisti, ki so se odločili za Jugoslavijo? Če je bila resolucija Kominforma napačna, pomeni, da ni imel prav nihče.* Ta priznanja prihajajo po 27 letih. Navedli smo jih zaradi tega, ker smo demokratično usmerjeni Slovenci in z njimi tudi naš list že davno ocenili dogodke leta 1948 za zelo škodljive za Slovence, saj je samo na Tržaškem v nekaj letih »izginilo« okrog 30.000 Slovencev, posebno v Trstu in njegovi neposredni okolici. Iz navedenega tudi izhaja, da komunistične partije pogosto nimajo prav in da tudi pogrešijo. Nekateri to trdimo že desetletja, drugi pa prihajajo do tega spoznanja šele sedaj... Spect&toz* Težavni položaj tovarne LA.CE.G0. (Povzeto po razgovoru z delavci tovarne) Težave tovarne LA.CL.GU. so se pričele že prea osmimi meseci, tj. julija 19/4. Tovarna je prišla v krizo — po mnenju gospodarja Stavra dl Santarosa — zaradi zmanjšanja povpraševanja po predelanem materialu. Tovarna je po številu delavcev med največjimi tovrstnimi v Italiji. Predeluje pa celulozo, ki jo dobiva iz Jugoslavije, Švedske in drugih držav. Izdelke prodaja potem velikim trgovinam (Stan-da, Upim in pd.). Trditev lastnika je zato neutemeljena. Grof Stavro di Santarosa živi v Koprivnem ter vodi istočasno tamkajšnjo kmetijsko zadrugo, ki prav tako občuti muhasto razpoloženje gospodarja. Jeseni se je zgodilo, da se je prepiral z delavci za plače, medtem ko je grozdje skoraj gnilo na trtah. Ima tudi rejo dirkaških konj. Njegovi predniki so že imeli podobno tovarno kot je sedanja in še tiskamo. Prt vodstvu tovarne je hotel biti sam. Sam je vodil računovodstvo (ki je izostalo za dve leti), se dogovarjal z lastniki večjih trgovin za prodajo blaga, ki ga je oddajal večkrat neodgovorno v lastno ško-to (to se pravi, v škodo delavske skupnosti). Sam je imel stike z državami za odkup celuloze. Sploh ni skrbel za propagando izdelkov tovarne, medtem ko se druge tovarne stalno posvečajo temu. Se direktor in uradniki so bili prvotno delavci, ki jih je povišal zaradi posebnih zaslug na delu. Okrog sebe ni hotel imeti pristojnih ljudi, zato tudi ni bilo mogoče v tem času samostojno nadaljevati z delom. Manjkajo namreč tehniki in drugo sposobno osebje. Delavci menijo o Stavru, da ni sposoben za vodstvo, ker vodi vse sam, neodgovorno in nespretno. Lahko bi se povezal z drugimi industrijci ali prodal tovarno »Friulii«, ki bi jo — po mnenju delavcev — kupila, ker bi prinašala dobiček. Od julija 1974 so delavci delali 24 ur tedensko (namesto 40) in z nemogočimi urniki. Niti trinajste plače jim ni še povsem izplačal. Vse to je bilo storjeno namenoma, da bi se vsaj 200 oseb brez protesta odpovedalo službi. Drugi bi delali še za ostale in to v gospodarjevo korist. Še enkrat bi delavci plačali krizo na lastni koži. Od 338 prvotnih delavcev se je število zmanjšalo na 290. To pa predvsem, ker so si možje in žene, ki so delali skupno v tovarni, morali poiskati službo drugje. Približno 95 % delavcev ima družino, ki morajo shajati z njihovimi plačami, približno 60 % pa je Slovencev. Prihajajo največ iz Koprivnega, Sovodenj, Gorice in Standreža. Od 10. februarja pa ne delajo več. Gospodar jim je obljubil dopolnilno blagajno (tega denarja pa niso še videli), zato niso zasedli tovarne. Postavili so si šotore pred tovarno; ker pa je le malo ljudi za to vedelo, so jih postavili tudi na Travniku, kjer se menjajo z enakimi urniki kot v tovarni. Upali so, da bo to zbudilo večjo pozornost s strani ljudi in predvsem go-riških oblasti. Do sedaj pa so jim konkretno pomagali le predstavniki nekaterih strank s 50.000 lirami in delavci drugih tovarn, ki so zanje prispevali po 1.000 lir. Goriške oblasti pa so se zanimale zanje le z besedami. Nobena tovarna ali trgovina ni ponudila delovnega mesta najbolj potrebnim, dopisniki časopisov pa so le malokrat in le na kratko poročali o njih položaju, ki vključuje skoraj 300 družin. V torek 4. marca je Stavro di Santarosa da bi se moralo odpovedati službi 50 % delavcev (in ostalim ne bi zagotovil ne datuma ne načina novega delovanja) ali pa bo zaprl tovarno. Soglasen odgovor delavcev je bil in je še vedno: ali bomo delali vsi ali pa nobeden. Dejali so mu, naj to ponovi pred goriškim prefektom. Tako je tudi storil in razkril končno svoje namene. Dejal je tudi — nasprotno kakor je trdil do tedaj — da bi finančnih pomoči s strani dežele ne sprejel, ker bi ne koristile. Omenil je, da bi se krizo tovarne moglo premostiti le ob drastičnem zmanjšanju delovne sile in z drugačnim organiziranjem dela. Še 6. februarja, štiri dni preden je poslal delavce na cesto, je zagotavljal sindikatom, da je tovarna »zdrava« in da nima namena odpustiti delavcev. Vse to dokazuje njegovo neuravnovešenost. Sindikati so se odločili za legalno pot, dokler ne pride do zaprtja tovarne. Vse bi se dalo rešiti le s povsem drugačnim vodstvom. Delavci bi ohranili svoje mesto, poskrbelo bi se za delovni načrt, ki je manjkal, pomagala naj bi vsa dežela. V sredo zjutraj se je vršila splošna protestna triurna stavka, združena s shodom na Travniku. - k. h. k?;® S P # R T Nastop zbora »Emil Adamič« V Kulturnem domu v Trstu je nastopil v soboto 1. marca znani učiteljski pevski zbor »Emil Adamič« iz Slovenije. Zbor praznuje letos 50-letnioo ustanovitve, zato je bila pred koncertom slovesnost s pozdravnimi nagovori predsednika SPZ prof. Palčiča in tajnika sindikata slovenske šole prof. Škerlja. Večer sta namreč priredila SPZ in sindikat v sodelovanju z ZKPO. Predstavnik slednje je nato podelil zlate Gallusove značke devetim ustanovnim članom učiteljskega zbora, ki živijo na Tržaškem. Sledil je koncert. Zbor je pod vodstvom Branka Rajštra zapel vrsto renesančnih, borbenih in narodnih pesmi ter je navdušil občinstvo. Praznik sv. Jožefa v Ricmanjih Na praznik bo služba božja po sledečem redu: ob 9. uri sv. maša z govorom in mladinskim petjem; ob 11. uri peta sv. maša s slavnostnim govorom; ob 15. uri iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiHiiiiMimiNiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiuiiiimiiiiiiiimiiiiiiiiiniimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii Hm sni Slivenske skupnosti v Trsti V petek 29. februarja se je sestal izvršni odbor Slovenske skupnosti. Poleg Lokarja, Terčona in Tula je seji prisostvoval tudi predsednik sveta Harej. Odbor je izrazil svoje zadovoljstvo nad rednim in odgovornim potekom volitev na slovenskih šolali, ker se je pri tem pokazala visoka zrelost naših ljudi, ki so, kjer le mogoče, dali skupno podporo enotnim in soglasno postavljenim listam. Glede avtoporta pri Fernetičih je odbor pozdravil soglasni sklep občinskega sveta zgoniške občine, ki je s svojim nastopom učinkovito zaščitil interese in koristi domačega prebivalstva. Pri tem je bilo poudarjeno, da je Slovenska skupnost za čimprejšnjo izgradnjo važnega mednarodnega tranzitnega objekta, da pa je proti temu, da se na Tržaškem in tudi drugje v naši deželi takšne in podobne gradnje vršijo skoraj izključno na račun in v škodo slovenskega prebivalstva. S takšno prakso je treba prenehati. Za svoj naravni kapital, zemljo, moramo Slovenci dobiti v zameno ne le pravično denarno odškodnino, temveč tudi druge dolgoročne koristi, ki lahko nadoknadijo izgubo tega bistvenega gospodarskega dejavnika. Podobno stališče je izvršni odbor zavzel tudi do vprašanja kraških rezervatov. Slovenska skupnost ponavlja svoje odklonilno stališče do obstoječega zakonskega osnutka, ki ne predvideva nikakršne oblike zaščite manjšine ter samoupravljanja prebivalstva. Z ustanovitvijo rezervatov bodo najbolj prizadeti naši ljudje, ki so edini poklicani, da upravljajo in izkoriščajo svoje dobrine, kakor se je to dogajalo v preteklosti, ohranjujoč pri tem naravne lepote Krasa v najboljši obliki. Spričo teh dejstev ter spričo odnosa večinskih strank do pravice uporabe slovenščine v javnih organih je izvršni odbor pozitivno ocenil zadržanje deželnega svetovalca dr. Štoke, ki je zavzel odklonilno stališče do deželnega proračuna. Kljub načelnim obljubam ni namreč dežela doslej ničesar storila, da bi vsaj delno omilila ostrino manjšinskih problemov, ki so bili pred vso javnostjo izneseni tudi na manjšinski konferenci julija lani v Trstu. Slov. skupnost tudi odklanja tezo, da dežela ni pristojna za manjšinsko problematiko. Izvršni odbor izraža tudi svojo soglasno podporo enotni slovenski listi na bližajočih se obrtniških volitvah. Za razliko od nekaterih političnih sil ustavnega loka smatra namreč, da so enotne slovenske liste nujne in to vsaj dokler bodo ostajala odprta glavna vprašanja manjšinske zaščite. Izvršni odbor se je ponovno sestal v petek 7. marca in vzel v pretres vrsto tekočih vprašanj, predvsem v zvezi z organizacijo političnega dela Slovencev v širšem deželnem okviru, rabo slovenščine v javnih organih, nekaterimi, novimi zakonskimi osnutki v deželnem svetu, avtoportom pri Fernetičih, kraškimi rezervati, 30-letni-co osvoboditve in procesa v zvezi z Rižarno. Odbor je tudi zavzel enotno stališče do nekaterih perečih delavskih vprašanj. Razpravljal je o kritičnem stanju, v katerem se nahajajo delavci žaveljske tovarne Ve-trobel. V zvezi s koroškimi volitvami je bila podana sledeča izjava: Naj novejše koroške deželne volitve predstavljajo uspeh Koroške enotne liste (KEL), ki je kljub kompaktni protislovenski gonji vsedržavnih strank in Hei-matdiensta uspela zbrati nad 6.000 glasov, kolikor jih ni doslej še nobena slovenska politična formacija. To je dejstvo, ki ga je motal priznati sam zvezni kancler Krei-sky. Čeprav stranka ni uspela izvoliti svojega deželnega poslanca, smatramo, da je enotnost prvi pogoj za nadaljnje uspešno politično delo na Koroškem, kakor tudi drugod v zamejstvu. Odbor tudi pozdravlja člane novoizvoljenega sveta Slovenske skupnosti v Gorici. Spremembe v organizacijski strukturi političnega življenja goriških Slovencev bodo gotovo poživile tamkajšnje politično delo. Istočasno upa odbor, da bo med tržaško in goriško Slovensko skupnostjo prišlo do čim bolj plodnih odnosov. litanije sv. Jožefa in blagoslov; ob 17. uri večerna sv. maša z ljudskim petjem. Ves čas priložnost za velikonočno spoved in prejem sv. obhajila. Ljudje Aleksander Rojc je diplomiral na tržaški filozofski fakulteti. Otroška kolonija v Dragi zopet vabi Narava se še ni prebudila iz zimskega spanja in že je treba pomisliti na vroče poletne dni, saj kot sami vidite, že nekaj let m prave pomladi. Mnoge družine se podajo na polno zasedena obrežja, kjer najdejo le malo oddiha. Drugi se spet napotijo v gore. Tu za-dobe srčnega miru in veliko kisika. Veliko je takih potniKov. Spet drugi vandrajo po nepoznanih deželah in polni novih vtisov pripovedujejo pripetljaje svojim znancem. Nesateri ostanejo doma in posebno kmetje imajo svoje počitnice s senom in drugimi poljskimi opravili. Otroci morajo tudi imeti svoj oddih; nedavno temu jih je bilo mnogo po kolonijah, v gorah ah ob morju. Kdor si je zaželel obojega, mu ni bilo treba daleč stran. Za streljaj od Trsta, v miru in tišini, na prostem, na varnem prostoru — ste uganili, kaj? — v Dragi, mu je bil na voljo čist zrak, v kolikor mu ga je dovoljeno imeti, in pa morje, do katerega ni bilo daleč z avtobusom. Tudi letos bomo tam letovali. V dveh izmenah, če nam bodo javne ustanove in oblasti prišle pravočasno na pomoč z denarnim prispevkom. Kdor bo prišel v Drago, se je bo vedno razveselil, letos pa še bolj. V teku so zdaj razna popravila in novosti, ki bodo veliko pred začetkom kolonij dokončana. Da pa ne bodo naši malčki ostali nepreskrbljeni, prosimo dobre osebe, da nam dajo svojo velikodušno pomoč v času dveh mesecev s tem, da bodo opravljale vsakodnevna dela in pri vodstvu kolonije. Vsi, ki pridete v Drago na oddih ali pa na delo, ste naprošeni, da se pravočasno javite in pokličete telefonsko številko 226117 ali pa se oglasite na slovenskih osnovnih šolah. V Marijinem domu v ul. Risorta v Trstu bo v nedeljo 16. marca ob 17.30 igra v treh dejanjih »SPRAVA« Igra je zelo primerna za postni čas, zato vsi vljudno vabljeni! Še k Prešernovi proslavi v Ricmanjih O uspeli Prešernovi proslavi v Ricmanjih 2. marca smo že poročali v zadnji številki našega lista. Naj še dodamo, da je pesem »Turjaška Rozamunda« recitirala Bernarda Kuret. Njeno podajanje je vse prisotne zelo zadovoljilo. - E. F. ★ Bogoslovci celovške škofije Celovško veliko semenišče je zaprto. Koroški bogoslovci študirajo v Salzburgu. Celovška škofija ima 31 bogoslovcev; od teh je Slovencev devet. Slovenska novo-mašnika bosta letos dva. Olympia - II Pozzo 3 : 1 (15 :10, 15 :17, 15 : 7, 15 : 3) Tekma je bila zelo dolgočasna in je razočarala gledalce, ki so se zbrali v telovadnici v Kornu. II Pozzo je bil brez dvoma zelo slab nasprotnik za »plave«, ki kljub temu, da so gostje slabo igrah, niso uspeli odpraviti Furlanov z gladkim 3 : 0. 2e pred tekmo, ko so se igralci ogrevali, smo videli, da gostje sploh niso zmožni dobre igre, kajti le redkokdaj so se dotaknili žoge, ne da bi napravili napake. To je mogoče vplivalo na »plave«, ki so tekmo začeli zelo dekoncentrirani. Sodnik si ni upal »piskati« gostom vseh napak, kajti če bi to storil, bi bilo igranje nemogoče. V prvem setu je 01ympia zapravila kar šest servisov in dokaj naporno osvojila set s 15 : 10. V drugem setu je trener in igralec 01ym-pije Franko Nardin šel na klop in ekipa se ni več znašla, kajti ni vajena igrati brez njega (in to je zelo slabo!). Igralci so se lovili in niso mogli pokazati dobre igre. Gostje so se nekoliko opogumili in po dolgem boju osvojili set s 17:15. V tretjem setu je znova nastopil kapetan »plavih«, a igra se ni izboljšala. Nasprotnik je vodil vse do rezultata 6 :2. Tedaj so igralci domačega moštva uspeli pokazati nekaj dobrih akcij, ki so strle nasprotnikov odpor in rezultat se je obrnil na 15 : 7 v korist domačinov. Zadnji set je bil zgolj formalnost, kajti gostje niso več igrah s tistim navduše- V nedeljo 16. marca ob 17. uri bo igral v dvorani pri šolskih sestrah v BORŠTU ANSAMBEL TAIMS Nastop prireja Krekov dom iz Boršta. Vabljeni! njem kot v začetku in so set gladko prepustili 01ympiji (15:3). Po tej zmagi ostaja 01ympia še vedno na drugem mestu lestvice, vendar pričakujemo, da se to, kar smo videli preteklo soboto, ne bo ponovilo na prihodnjih nastopih. Nasprotnik se ne imenuje zmeraj tl Pozzo in taka igra lahko pripelje moštvo do novega poraza, ki bi lahko pomenil izgubo možnosti za končno uvrstitev na eno od prvih dveh mest. Sedaj prvenstvo počiva; prihodnji nasprotnik 01ympije bo 22. marca v Gorici ekipa Liber tas iz Turriaca. * * * V soboto 22. februarja se je začelo na Goriškem prvenstvo 3. divizije. V tem prvenstvu nastopa tudi druga ekipa 01ym-pije; igrajo še: Azzurra, Fulgor ter Liber-tas iz Gorice in Torriana iz Gradiške. Prvi nasprotnik 01ympije je bila Torriana, katero so naši igralci zasluženo zmagali z rezultatom 3 : 0. Tekma je bila precej mirna in premoč 01ympije se je izkazala že v prvem setu. Za Qlympijo so igrali: T. in A. Devetak, Bagon, Jarc, Kuštrin, Uršič, Soban, Sirk, Cotič M., Vogrič in Macuzzi. V soboto 8. marca se je 01ympia srečala z ekipo Fulgor. Tokrat je boljši nasprotnik premagal naše lante s 3 : 1. Igrali so Bagon, A. in T. Devetak, Sirk, Uršič, Rusija, Kuštrin in Jarc. * * * V sredo 19. marca organizira Š. Z. 01ym-pia odbojkarski turnir za »pokal 01ympi-je«. Sodelujejo DLF Trbiž, Torriana iz Gradiške, Kras iz Zgonika ter 01ympia iz Gorice. VLADIMIR NAZOR CcgenJa KriSldu 8 izrekel zadnje opozorilo. Jasno je povedal, .....................................................................................................................................................ininimiiiiNimiiiimiiiiminiiiiiminiiiiimiiiiiiiiHi mm . V naravnost titanskih delih, s katerimi je ta vladar hotel spremeniti svoje kraljestvo v nov zemeljski raj, najtežja bremena padejo vedno na Reprobusove rame, valovi najbolj divjih rek butajo ob prsi Hortiki-nega posinovljenca, najstrašnejše zveri morajo pasti pod udarci Reprobusovih rok. Sčasoma pa Reprobus opazi marsikaj, kar mu začne spodjedati veselje. Za svoja orjaška dela uporablja kralj mravljišče sužnjev in cele podjarmljene narode. Njegova dela so velikanska, tudi slavna, toda vse to izvršuje množica slabotnih ljudi, ki so do nedavna ginevali od truda. Podobni so mravljam, ki opravljajo delo tako, da vsaka nosi po eno slamico ali grudico zemlje. Kralj pa, ogromen in z glavo kot lev, ne dela nič. Gospodarju se ne spodobi, spopasti se s služabnikom, zato začenja Reprobus izgubljati upanje, da bi kdaj občutil na svoji koži moč tega vladarja. V glavo se mu vtihotapi misel, da mu bo kralj ostal vedno nekaj dolžan, da morda le vara njega in druge, izkazujoč jim moč, ki je v resnici nima. Reprobus začne zanemarjati delo, bolj Njegov odnos do očeta se docela spremeni. Ne veseli se toliko zmage nad levom kolikor tega, kar sedaj gleda v očeh svojega očeta. Lovec na zveri vedno bolj bledi in vedno bolj slabi, toda njegov glas postaja mehkejši in v njegovem pogledu, uprtem na sina, sije nov žar. Mladenič spozna, da se je v njegovem °četu vse spremenilo, da mu že odpušča in da ga že ljubi. Toda ranjenec ne preboli premnogih r