Štev. 663.	1936.
III.
OGLASNIK LAVANTINSKE SKOTILE
Vsebina: 11. Zahvala svetega Očeta za Petrov novčič. — 12. Sacra Congregatio de Propaganda Fide: declaratio privilegii pro Sodalibus Piae Unionis a Missionibus.
— 13. Sacra Congregatio Rituum: missa votiva D. N. Iesu Christi Summi et Aeterni Sacerdotis. — 14. Sacra Paenitentiaria Apostolica: declaratio de Indulgentiis ad sacri aeris pulsum feria sexta lucrandis. — 15. Kanonično obiskovanje in birmovanje v letu 1936. — 16. Razglasitev kandidatov za diakonat.
— 17. Škofijski katehetski urad. — 18. Praznovanje odpravljenih praznikov. — 19. Sprememba pri javnih molitvah in pobožnostih. — 20. LXVII. sklepni zapisnik o pastoralnih konferenčnih vprašanjih za leto 1935. — 21. Račun kn.-šk. dijaškega semenišča Maximilianum-Victorinum v Mariboru od 1. julija 1934 do 30. junija 1935. — 22. Sodelovanje duhovnikov pri protituberkuloznem delu. —-23. Pogrebnina zavarovanih delavcev. — 24. Objave. — 25. Osebna naznanila.
11. Zahvala svetega Očeta za Petrov novčič.
Iz Vatikanskega mesta je došlo sledeče pismo z dne 6. februarja 1936, št. 152.704:
Exc.me ac Rev.me Domine,
Petriana stips (ex anno 1935), quam dioecesis tuae nomine Augusto Pontifici studii et officii confirmandi causa destinasti atque Apostolico isti Nuntio misisti, observantiae quoque vestrae in hanc Petri Sedem, ex qua sacerdotalis unitas oritur quaeque universo catholico nomini praeest, perspicuum disertumque est signum.
De hoc igitur obsequio tibi gregique tuo perdilecto Sanctitas Sua gratias persolvit plurimas atque Apostolicam Benedictionem impertiens vobis divinae misericordiae dona invocat plurimumque optat, ut coelesti munificentia usi virtutum decore, meritorum vigore, prosperitatis flore affluatis.
Interea qua par est observantia me profiteor
Exc.mo ac Rev.mo Domino
D.no Johanni Tomažič Episcopo Lavantino
Lavantum
Zgornjo zahvalo in Apostolski blagoslov naj gg. dušni pastirji vernikom s prižnice sporočijo ter z njimi molijo za blagor svetega Očeta.
Excellentiae Tuae addictissimum E. Card Pacelli
12. Sacra Congregatio de Propaganda Fide
Declaratio privilegii pro Sodalibus Piae Unionis Cleri a Missionibus.1
Ssmus Dominus Noster Pius divina Providentia Papa XI, in Audientia infrascripto Cardinali Sacrae Congregationis de Propaganda Fide Praefecto die 5 Decembris 1935 concessa, declaravit privilegium anticipandi a meridie recitationem Matutini cum Laudibus diei sequentis in favorem Piae Unionis Cleri a Missionibus iuxta rescriptum Sacrae Congregationis de Propaganda Fide sub die 2 Decembris 1921 datum (cf. Acta Apost. Sedis, 1921, p. 565), valere pro omnibus qui sacrum officium recitare tenentur.
Datum Romae, ex Aedibus Sacrae Congregationis de Propaganda Fide, die 6 Decembris 1935.
P. Card. Fumasoni-Biondi, Praefectus.
L. »k> S.	C.	Salotti,	Secretarlo	s.
13.
Sacra Congregatio Rituum
Missa votiva D. N. Iesu Christi Summi et Aeterni Sacerdotis.2
V zvezi z okrožnico o katoliškem duhovništvu je kongregacija obredov po naročilu svetega Očeta sestavila in objavila to novo votivno mašo, ki se bo mogla brati ob četrtkih mesto konventualne maše.
14.
Sacra Paenitentiaria Apostolica
(Officium de Indulgentiis.)
Declaratio de Indulgentiis ad sacri aeris pulsum feria sexta lucrandis.1
Ut ineffabilis caritatis D. N. Iesu Christi, pro redemptione humani generis in Cruce morientis, iugis inter fideles memoria perseveraret et fructus, iam inde ab anno 1740 Summus Pontifex Benedictus XIV s. r., per Apostolicas Litteras in forma brevi die 13 mensis decembris datas, partialem centum dierum indulgentiam iis largitus est, qui singulis sextis feriis, hora tertia post meridiem, ad sacri aeris pulsum hunc in effectum ab eo imperatum, quinques Pater et Ave, ad mentem Sanctitatis Suae orantes, recitavissent. Hanc vero benignam concessionem Ssmus D. N. Pius Pp. XI feliciter regnans, per Decretum Sacrae Paenitentiariae die 30 mensis ianuarii 1933 signatum, adiecta insuper ad Summi Pontificis mentem praecatiuncula »Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi; quia per sanctam Crucem tuam redemisti mundum« vel alia huiusmodi, notabiliter auctam, ita confirmavit ut praescriptae preces recitari possent ad
1 A AS, XXVII, pag. 489.
2 AAS, XXVIII, pag. 54. -- AAS, XXVIII, pag. 79.
sacri aeris .pulsum alia etiam diei hora secundum diversam in diversa loca invectam consuetudinem.
Qaesitum igitur nunc est utrum ad indulgentias lucrandas necessarius omnino sit campanae sonus.
Ad quae, re mature discussa, Sacra Paenitentiaria respondendum censuit:
Firma statuta indulgentia pro recitantibus feria VI supra indicatas preces ad sacri aeris sonum in memoriam agoniae et mortis D. N. Iesu Christi, eadem indulgentia lucrifieri potest etiam in locis ubi huiusmodi sonus in more non sit, easdem preces recitando aut primis horis post meridiem, in quas quidem incidit, iuxta veterem horarum diei computationem, hora nona, circa quam, ut Sancti Evangelistae testantur, Iesus Christus in Cruce emisit spiritum, aut alia hora, qua, secundum diversorum locorum consuetudinem, solet dicta commemoratio fieri: facto verbo cum Ssmo.
Quam quidem sententiam Sibi relatam idem Ssmus Dominus Noster, in audientia infrascripto Cardinali Maiori Paenitentiario die 14 huius mensis impertita, benigne confirmare et in omnibus ratam habere dignatus est, eamque, quo solet modo, publici iuris fieri iussit.
Datum Romae, ex Sacra Paenitentiaria Ap., die 28. Decembris 1935.
L. Card. Lauri, Paenitentiarius Maior.
L. * S.	S.	Luzio,	Regens.
15.
Kanonično obiskovanje in birmo vanj e v letu 1936.
Po predlogih mgč. gg. dekanov bo letos kanonična vizitacija in bir-movanje:
I. V dekaniji Maribor ob levem dravskem bregu:
1.	v	nedeljo	19.	aprila pri Sv. Petru blizu Maribora,	
2.	v	pondeljek	20.	,,	pri Sv. Martinu pri Vurbergu,
3.	v	torek	21.	,,	pri Sv. Barbari pri Vurbergu,
4.	v	sredo	22.		pri Sv. Martinu v Kamnici,
5.	v	četrtek	23.		pri Sv. Križu nad Mariborom,
6.	v	nedeljo	26.	,,	pri Sv. Marjeti ob Pesnici,
7.	v	pondeljek	27.	„	pri Gornji Sv. Kungoti,
8.	v	torek	28.	,,	pri Sv. Marjeti v Selnici ob Dravi
9.	v	sredo	29.	„	pri Sv. Duhu na Ostrem vrhu,
				II. V	dekaniji Braslovče:
1.	v	nedeljo	3.	maja	pri Sv. Martinu ob Paki,
2.	v	pondeljek	4.		pri Sv. Mariji v Braslovčah,
3.	v	torek	5.		pri Sv. Štefanu na Gomilskem,
4.	v	sredo	6.		pri Sv. Mihaelu na Vranskem,
5.	v	četrtek	7.		pri Sv. Juriju pod Taborom in
6.	v	soboto	9.		pri Sv. Pavlu pri Preboldu.
				III.	V dekaniji Celje:
1.	v	soboto	16.	maja	pri Sv. Jakobu v Galiciji,
2.	v	nedeljo	17.	„	pri Sv. Martinu na Teharjih,
3.	v	torek	2.	junija	pri Sv. Marjeti na Polzeli,
4.	v	sredo	3.	,,	pri Sv. Petru v Savinjski dolini,
5.	v	četrtek	4.	,,	pri Sv. Nikolaju v Žalcu,
6. v soboto in nedeljo 6. in 7. junija pri Sv. Danielu v Celju in
7. v pondeljek	8. junija pri Sv. Pankraciju v Grižah.
IV. V dekaniji Dolnja Lendava:
1.	v	četrtek	21.	maja	pri Sv. Mariji v Turnišču,
2.	v	soboto	23.	,,	pri Sv. Jakobu v Dobrovniku,
(v nedeljo 24. maja marijanska slovesnost v Martinišču v Murski Soboti)
3.	v	pondeljek	25.	maja	pri Gosp. Vnebohodu v Bogojini,
4.	v	torek	26.	,,	pri Sv. Ladislavu v Beltincih,
5.	v	sredo	27.	,,	pri Sv. Križu v Črensovcih in
6.	v	četrtek	28.	,,	pri Sv. Katarini v Dolnji Lendavi.
V. V dekaniji Šmarje pri Jelšah:
1. v nedeljo 14. junija pri Sv. Mariji v Šmarju pri Jelšah,
2. v	pondeljek	15.	,,	pri	Sv. Vidu pri Grobelnem,
3. v	torek	16.	,,	pri	Sv. Martinu na Ponikvi,
4. v	sredo	17.	„	pri	Sv. Magdaleni v Dramljah,
5. v	četrtek	18.	,,	pri	Sv. Juriju ob juž. žel.,
6. v	soboto	20.	,,	pri	Sv. Jerneju v Zibiki in
7. v	nedeljo	21.	,,	pri	Sv. Mariji na Sladki gori.
VI. V mariborski stolnici bo sv. birma na binkoštno nedeljo in binkoštni pondeljek, dne 31. maja in 1. junija, kar naj čč. gg. dušni pastirji pravočasno in ponovno oznanijo vernikom s pridižnice. Binkoštno nedeljo bo ob 8. uri pridiga, potem pon-tifikalna sv. maša, nato birmo vanje za birmance treh župnij mariborskega mesta. Binkoštni pondeljek po svetem opravilu, ki se začne ob pol
10.	uri in traja približno eno uro, birmovanje za birmance, ki bodo prišli iz zunanjih župnij k birmi v Maribor. — P. n. gg. veroučitelji se prosijo, naj birmance in po njih starše in botre opozarjajo na to določbo ter jim svetujejo, da se je držijo, ako jih le v tem ne ovirajo posebne družinske razmere. Namen določbe je, da se veliko število birmancev primerno porazdeli na oba binkoštna dneva, in se tako vsi udeleženci izognejo gnječi, dolgemu čakanju in drugim neprilikam.
Glede duhovnega pomena škofovskega obiska in svete birme za župnijo, glede kateheze, spomenice, sporeda, zunanjih priprav itd. ostanejo v polni veljavi vsa tozadevna navodila zaprejšnja leta. P. n. gg. dušni pastirji v dekanatih, ki pridejo na vrsto, naj vestno prečitajo in proučijo ta navodila, objavljena v škofijskem Oglasniku 1935, III, str. 46 in 47, oziroma v Oglasnikih 1932, 1933 in 1934, ter vpoštevajo kann. 343—346 in 780—800 Cerkvenega zakonika, kakor tudi Pogl. XXXVII. in LI. sinodalne knjige iz leta 1900. — Posebej opozarjam na popolni odpustek, ki ga morejo verniki prejeti na dan škofovske vizitacije, ako prejmejo svete zakramente in molijo po namenu svetega Očeta. — V zmislu navedenih navodil ponovno prosim, naj p. n. gg. dušni pastirji, če treba s pomočjo občinskih uradov, oziroma pristojnih oblastev, poskušajo preprečiti šumne zabave na dan birme, vrtiljake in slično, kakor tudi pohujšljive napise na predmetih, ki se ob takšnih prilikah ponujajo botrom in birman-
Prečastiti!
Izšla je knjižica »Molite mašo!«. Iz navodila na ovitku knjižice boste spoznali, da je namen knjižice, pritegniti ljudstvo stopnjema k sodarovanju sv. mašne daritve. Ako naročite vsaj 100 izvodov skupno naravnost od podpisanega župnijskega urada, Vam jo nudimo po izredno nizki ceni Din 1"— za izvod in poštnina. Pri manjšem naročilu je cena izvodu Din 1 25.
Izdali smo dalje na posebnem listu praktične »Opazke za zakristijo« o izmenjavi sv. podob, oltarnih prtov, alb, poramnic, pai, purifikatorijev, telesnikov za mašo, v tabernaklju in na prestolu za izpostavitev. Pritrjene na vidnem mestu v zakristiji bodo duhovniku in cerkovniku zelo dobrodošle. Cena za pet izvodov Din 5—.
Na svetost hiše božje naj opozarjata vernike dva napisa za cerkev. Prvi napis: »O kako strahoten je ta kraj; resnično, tu ni nič drugega ko hiša božja in nebeška vrata.« (Vstopna pesem na praznik cerkvenega posvečenja.) Drugi napis: »Moja hiša naj bo hiša molitve, govori Gospod. V njej naj prejme vsak, kdor prosi; in kdor išče, naj najde; in kdor trka, naj se mu odpre.« (Obhajilna pesem na praznik cerkvenega posvečenja.) Cena prvemu napisu je Din 5'—, drugemu Din 6'—.
Po mnogih naših zakristijah se pogostoma kali sakralno, sveto molčanje, ki pristoji pripravi na svete skrivnosti; zato smo izdali v skladu s cerkvenimi predpisi napis z besedo »Molk«, ki naj v zakristiji cerkvenemu osebju, cerkovniku in strežnikom kliče v spomin svetost kraja in časa. Cena izvodu Din 3'—.
Naročajte naše izdaje naravnost od podpisanega župnijskega urada!
Župnijski urad pri Sv. Urbanu pri Ptuju.
cem v nakup. — Sprejem vizitatorja bodi v bližini cerkve, ob deževnem vremenu pri cerkvenem vhodu. Pozdravi pri sprejemu in naslednjih priložnostih naj bodo čim krajši. V dveh, treh stavkih se da povedati, kar čuti srce. — Hvaležen bom, ako se bo pri zunanjih pripravah in zlasti pri postrežbi opustilo, kar bi moglo vernikom ali čč. duhovščini povzročati izredne stroške. — Za vozno priliko ne bo treba skrbeti, razen v izrednih slučajih. Čas vizitatorjevega prihoda v posamezne župnije naj blagovolijo določiti gg. dekani sporazumno z gg. župniki,
Utinam omnia cedant in lucrum Christi!
Maribor, dne 1. marca 1936.
f Ivan Jožef,
škof in apostolski administrator.
16. Razglasitev kandidatov za diakonat.
Na podlagi objave v Oglasniku 1935, XI, 92, prejmejo v soboto pred Tiho nedeljo, dne 28. marca 1936, v mariborski stolni in mestni cerkvi sv. Janeza Krstnika drugi višji red sv. mašniškega posvečenja ali diakonat naslednji subdiakoni, gojenci V. in IV. letnika lavantinskega kn. šk. duhovniškega semenišča:
Iz V. letnika: Fajdiga Alojzij iz Dobja; Feguš Ignacij od Sv. Marka niže Ptuja; Gabor Alojzij iz Tišine; G o m b o c Franc iz Pertoče; H o 1 z e d 1 Anton od Sv. Jurija v Prekmurju; J e 1 e r Karl iz Sevnice ob Savi; Kovačič Anton iz Dobove; Kušar Štefan iz Laporja; Laura Mihael od Sv. Marjete niže Ptuja; Ornik Friderik od Sv. Lenarta v Slov. goricah; Petančič Martin iz Pišec; Potokar Ferdo iz Dola pri Hrastniku; T o m i n š e k Fran iz Vranskega; V Ogrinec Anton od Sv. Vida pri Ptuju; Žolnir Alojzij iz Makol.
Iz IV. letnika: Jerič Mihael iz Beltincev; Kozar Alojzij iz Gornjih Petrovcev; O b e r ž a n Justin iz Loke pri Zidanem mostu; Tratnjek Štefan iz Beltincev; Zver Štefan iz Turnišča.
Istočasno prejme v Ljubljani diakonat lavantinski bogoslovec v V. letniku Duh Ljudevit od Sv. Križa pri Ljutomeru.
Trije gojenci lavantinskega duhovniškega semenišča iz petega letnika: Gabor Alojzij, Ho lz e dl Anton in Ornik Friderik, so bili vsled odsluženja vojaškega roka posvečeni v sub diakone šele dne
7.	marca 1936, na kvaterno soboto v postu, v stolni in mestni cerkvi sv. Janeza Krstnika v Mariboru.
Častiti gospodje dušni pastirji naj imenovane kandidate za diakonat razglasijo v zmislu kan. 998, § 2 na četrto postno nedeljo (Laetare), dne 22. marca 1936 »inter Missarum sollemnia« s prižnice vernemu ljudstvu ter naj povabijo vernike, da opravljajo molitve za goreče duhovnike; naj pa tudi nihče, ki ima upravičene pomisleke zoper posvetitev navedenih kandidatov za diakonat, tega ne prikriva.
Po naročilu lavantinske sinode iz leta 1911. naj dušni pastirji vsakokrat, ko razglasijo imena ordinandov, skupno z verniki molijo molitev za novomašnike iz Cerkvenega molitvenika na strani 264 ter pristavijo trikrat Očenaš, Zdrava Marija in Čast bodi. Na dan ordinacije, dne 28. marca 1936, naj vzamejo posamezni duhovniki v dnevni sv. maši
kot 4. oracijo »Pro omni gradu Ecclesiae« (3. inter orationes diversas) ; opusti se pa tokrat »Contra persecutores Ecclesiae« (10. inter diversas). — Glej Direktor!) 1936, Praenotanda, pag. 10, c.
V ostalem naj se pri tej priliki vernikom znova priporoča Duhovniška sobota in se jih naj opozori na sinodalna navodila radi izven-cerkvenih primicijskih slovesnosti, kakor v Oglasniku 1935, XI, 92.
17.
Škofijski katehetski urad.
Sestavljen v zmislu odloka sv. koncilijske kongregacije o pospeševanju katehetskega pouka z dne 12. januarja 1935 (AAS, vol. XXVII, str. 145 do 154; prim. Oglasnik Lav. škofije 1935, X, odst. 85), na konzi-storialni seji dne 29. januarja 1936.
N a m e n :
Škofijski katehetski urad vodi vse katehetsko delo v škofiji. Glavne dolžnosti so, skrbeti:
a) da se po župnijah, šolah in zavodih poučuje krščanski nauk v obliki, ki jo je dala sveta Cerkev, s pomočjo oseb, ki so za to sposobne;
b) da se v gotovih dobah vršijo katehetski shodi in druga zborovanja, na katerih naj se iščejo čimbolj primerna sredstva za pospeševanje katehetskega pouka;
c) da se vsako leto priredijo posebne vrste predavanja za kolikor mogoče točno in popolno izobrazbo tistih, ki poučujejo krščanski nauk na župnijskih in javnih šolah.
Vodstvo :
Predsednik: prevzvišeni gospod Ordinarij.
Predsednikov namestnik: dr. Žagar Ivan.
Svetovalci:
za dekane:
Ozimič Jožef, dekan in župnik v Laporju;
za profesorje srednjih šol:
Bogovič Ivan, profesor na real. gimn. v Mariboru; Živortnik Pavel, profesor na učitelj, šoli v Mariboru; Kovačič Peter, profesor na real. gimn. v Celju; Cajnkar Stanislav, profesor na real. gimn. v Ptuju; Richter Jakob, suplent na klas. gimn. v Mariboru; dr. Kelenc Tomaž, bon. vero-učitelj v Murski Soboti;
za župnike:
Kupčič Ivan, župnik pri Sv. Danielu;
za veroučitelje meščanskih šol:
P. Kostanjšek Gratus, stalni veroučitelj v Mariboru; Lukman Franc, stalni veroučitelj v Celju; Špari Avgust, stalni veroučitelj v Mariboru;
za katehete osnovnih šol:
Ratej Friderik, stalni veroučitelj v Trbovljah; dr. Meško Jožef, kaplan pri Sv. Magdaleni v Mariboru.
18.
Praznovanje odpravljenih praznikov.
V zvezi s tuuradno okrožnico z dne 12. februarja 1935, št. 416, v zgornji zadevi in semkaj došlimi odgovori se odreja sledeče:
O odpravljenih praznikih velja nespremenjena določba sinode iz leta 1911 (caput CLXIII: De institutione et celebratione deque regulatione et reductione festorum, pag. 517 seqq.), str. 544, t. 4.: »Nos itaque ... circa festorum, prout nunc sunt, conditionem nihil interim immutandum ducimus.« Ako so nekatere župnije že uvedle, brez vednosti in dovoljenja kn.-šk. ordinariata, drugačno prakso, naj se prilagodijo zgornji odredbi tako, da se vsaj zjutraj vrši služba božja s kratkim nagovorom ali duhovnim branjem, kakor n. pr. ob prvih petkih, na praznik pr es v. Srca Jezusovega itd.
19.
Sprememba pri javnih molitvah in pobožnostih.
Za lavantinsko škofijo naj velja, da se pri javnih molitvah in pobožnostih, kjerkoli se v slovenskih liturgičnih knjigah nahaja beseda »hudič«, namesto tega rabi izraz »hudobni duh«.
20. LXVII. sklepni zapisnik o pastoralnih konferenčnih vprašanjih za leto 1935.
A.	Rešitev konferenčnih vprašanj,
I.	Pastoralni obiski družin in duhovno vodstvo krščanske občine.
Razpored rešitve: 1. Pojem duhovnega vodstva v zmislu kanonov 467 § I, 468 § 1, 469. 2. Potreba pastoralnih obiskov družin, pojasnjena iz cerkvenih predpisov in narekovana od sodobnih verskih, socialnih in moralnih razmer. 3. Ureditev pastoralnih obiskov družin, da bodo najbolje služili svojemu namenu; kako navezati pastoralne obiske na že uveljavljene navade ali običaje v župniji. 4. Predpogoj za pastoralne obiske.
Iz 26 dekanij je došlo 34 referatov o tem vprašanju, iz dveh dekanij manjka poročilo o pastoralni konferenci. Splošno so dušni pastirji vprašanje dobro zajeli, dal Bog, da bi pastoralni obiski tudi v praksi prinesli mnogo dobrih sadov. Ker je o tem vprašanju objavil dekan Jožef Ozimič v Vzajemnosti 1934, zvezek 3. izčrpen in temeljit članek, se posname v Oglasniku le kratka vsebina najboljših elaboratov.
1.	Katoliški kristijani smo v občestvu svetnikov, smo »sodržavljani svetih in domačini božji«1 in udje velike božje družine, v katero smo bili sprejeti pri svetem krstu. Vsaka župnija ali krščanska občina, ki je v duhovni zvezi z vesoljno Cerkvijo in njenim poglavarjem, je posebna božja družina zase. Dušni pastir, zlasti župnik, je duhovni oče te družine in njen vodnik k Bogu in večni sreči. Kot skrbni oče mora skrbeti, »ne quid contra fidem ac mores in sua paroecia tradatur... et ut opera caritatis, fidei ac pietatis foveat aut instituat«;2 njegova dolžnost je,
1 Ef 2, 19.
5 Can. 469.
»officia divina celebrare, administrare Sacramenta fidelibus, quoties legitime petant, suas oves cognoscere et errantes prudenter corrigere, pauperes ac miseros paterna caritate complecti, maximam curam adhibere in catholicorum puerorum institutione«,1 »sedula cura et effusa caritate aegrotos in sua paroecia, maxime vero morti proximos, adiuvare, eos sollicite Sacramentis reficiendo eorumque animas Deo commendando«,2 kratko, dušni pastir mora z oznanjevanjem Kristusovega nauka in delitvijo Njegovih milosti voditi vse vernike in vsako posamezno dušo k večnemu zveličanju. Vsa ta dela vsebuje duhovno vodstvo krščanske občine. Samo kolektivno delo v cerkvi, šoli in društvih, zlasti po mestih in industrijskih krajih, dandanes ne zadostuje več, treba je v dušeskrbju ubrati pot v individualno smer, stopiti v stik s posameznimi verniki.
2.	Dušni pastir mora vedno in vedno hoditi v šolo k dobremu pastirju Jezusu Kristusu, ki pravi : »Jaz sem dobri pastir in poznam svoje ovce in moje poznajo mene.«3 Ako pastir ne pozna svojih ovc in ovce ne svojega pastirja, si bodo ostali vedno tujci med seboj in dušno pastirstvo bo trpelo škodo. Dušni pastir je svojim vernikom voditelj v versko-nravnem oziru, zato mora poznati in upoštevati stanovske, družinske, družabne, socijalne, verske, nravstvene in narodne razmere svojih župljanov. Prav psihološko je utemeljena zahteva, ki je bila sprejeta iz Tridentinskega cerkvenega zbora4 v kanon 467: »Debet parochus . . . suas oves cognoscere.« Ker se mnoge ovce nočejo več bližati pastirju, mora pastir iti za ovcami in jih poiskati ; temu namenu najbolje služijo pastoralni obiski.
Lavantinska sinoda iz leta 1900'' naroča dušnim pastirjem: »Parochus cognoscere debet fideles sibi commissos. Non ergo negligat morem hunc tam salutarem, singulas paroeciae suae familias, si fieri potest, certis temporibus visitandi, hocque munus adimpleat cum gravitate simul et modestia nec non et singulari caritate . . . Non tamen officio suo satisfecisse arbitretur, si domui inclusus expectet, ut ad ipsum veniant parochiani. Semper equidem valuit, sed 'hisce praesertim temporibus valet hoc praeceptum Domini: »Ite ad oves, quae perierunt Israel.«0
V povojnih letih je potreba pastoralnih obiskov družin gotovo še mnogo večja kakor kdaj poprej. Tudi verske, socijalne in moralne razmere, v katerih živijo dandanes nekatere družine, silijo dušnega pastirja, da jih obiskuje na domu.
Mnogo vernikov že kar iz navade nedeljo za nedeljo opušča službo božjo, gre na oddih v gore, išče razvedrila na veselicah ali brez ozira na cerkveno zapoved opravlja v gostilni, trgovini in drugih obratih svoje delo, da si množi svoje imetje. Marsikaterega vernika so odtujile Cerkvi in veri razne protiverske družbe, ki delajo sistematično z besedo in tiskom za razkristjanjenje vernega ljudstva. S krvavečim srcem gleda dušni pastir versko opustošenje svoje župnije. Kako naj reši duše v oskrbo mu izročenih ovčic, ki ne poslušajo več glasu svojega pastirja? Skoro edino sredstvo mu poleg molitve ostane, da kakor evangeljski pastir »gre za izgubljeno ovco, dokler je ne najde«,7 to je, da jo obišče
1 Can. 467.
2 Can. 468 § 1.
3 Jan 10, 14.
4 Cone. Trid. sess. 23.
5 Actiones et constitutiones synodi dioecesanae 1900, str. 530.
6 Mat 10, 6.
7 Luk 15, 4.
na domu in ji tamkaj nudi vsaj nekaj duhovne hrafte. Moder in dobro pripravljen obisk bo brezvercu ali dvomljivcu razjasnil marsikak dvom in mu pokazal pot k rensici. Ko bo videl čisti in blagi namen, ki ga ima duhovnik s svojim obiskom, bo začel spoštovati duhovnika in njegovo besedo. Tudi dobrim krščanskim družinam bo pastoralni obisk prinesel dobrih sadov, kajti tudi najboljšim je treba večkrat dati pojasnila v versko-nravnih in cerkvenih zadevah in jim podati tolažbe in pobude v življenjskih težkočah.
Velik vpliv na versko življenje imajo gospodarske in socijalne razmere družin. Mnoge vspava v versko brezbrižnost veliko blagostanje, naredi jih ošabne; zazdi se jim, da Boga ne potrebujejo več. Delovno ljudstvo, ki mnogokrat živi v veliki bedi, vidi z zavistjo v srcu v dušnem pastirju le gospoda, ki mu ničesar ne manjka, ali uradnika, ki si z duše-skrbjem služi svoj kruh. Osebni stik z duhovnikom bo razpršil mnogo neopravičenih predsodkov, pokazal duhovnika kot »služabnika Kristusovega in oskrbnika božjih skrivnosti«.1 Pri pastoralnih obiskih bo dušni p'astir tudi spoznal, kje je mogoče dobiti vire za pomoč bednim in hiši božji, in kje mora priskočiti na pomoč krščanska karitas.
Verski indiferentizem in socijalna beda vodita skoro vedno v nemoralnost, ki se pokaže navadno v onečeščevanju Gospodovih dni, nezmernem popivanju in veseljačenju, zanemarjeni vzgoji mladine, pretepih, nečistovanju, prešestvu in v splošno razrvanih družinskih razmerah, Le osebni stik duhovnika s posamezniki in z družinami bo mogel v tem oziru kaj popraviti, marsikaj za vedno ozdraviti. S prijazno besedo bo dosegel duhovnik, da bo družina zopet obiskovala cerkev in prejemala svete zakramente, posredoval spravo med sosedi, ki se sovražijo, spremenil to ali ono grešno razmerje v pravi krščanski zakon in previdel versko mlačne bolnike z zakramenti za umirajoče. Uspeh pastoralnega obiska v takšnih družinah bo redkokdaj izostal, treba je le obiske prav urediti.
3.	Pri pastoralnih obiskih gre v prvi vrsti za dušnopastirske stike, ljudi je treba privesti k Bogu, »da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju«.2 Duhovnik naj si za to večkrat zelo težavno pot izprosi pomoči in blagoslova pri dobrem Pastirju v tabernaklju. Nobene družine naj ne izpusti, če tudi ve, da njegov obisk ne bo ravno dobrodošel. Kolikor je v njegovih močeh, naj si prizadeva, da naredi na družino dober vtis, da si pridobi zaupanje. Spregovoril bo nekaj vzpodbudnih besed, bodril navzoče k dobremu, jih skušal pridobiti za kakšno cerkveno bratovščino ali družbo. Ako so otroci v družini, jim je treba gotovo posvetiti vsaj nekaj pozornosti. Včasii se samo po otrokih pride do srca staršev. Pogovor naj bo prijazen in prisrčen, a ne vsiljiv; potrpežljivo je treba poslušati razne pritožbe o težkih domačih razmerah ter tolažiti, vzpodbujati in včasi priskočiti tudi dejansko na pomoč. Obiski ne smejo trajati predolgo, da ne postanejo nadležni. Zato se naj tudi kratko določeni čas izrabi za stvarne pogovore, ki so v zvezi z namenom obiska.
Pastoralni obiski naj bi se vršili po enkrat, k večjemu dvakrat na leto v vsaki družini. Najlažje je uvesti pastoralne obiske novemu župniku, kajti vsakemu je razumljivo, da hoče novi dušni pastir kmalu spoznati svoje župljane. Duhovnik, ki je že dalje časa na isti župniji in hoče začeti
1 I Kor 4, 1.
2 Jan 10, 10.
s pastoralnimi obiski, mora poprej pomen družinskih obiskov razložiti s primernimi besedami s prižnice. Vsako postrežbo naj v naprej odkloni. Tudi ni dobro s hišnimi obiski združiti raznih nabiralnih akcij. Izbrati si je treba najprimernejši čas. Ugodno je, če se nudi za obisk kak zunanji povod, ki duhovnikov obisk utemeljuje, na primer: žalostni ali veseli dogodki v družini, prvo sveto obhajilo, krst, poroka, previdenje bolnika, posvečenje družin, blagoslov kapelic, križev, podob in drugih predmetov. Kjer je v navadi po Božiču blagoslov hiš, združi duhovnik z blagoslovom tudi pastoralni obisk. Pred svetim misijonom obišče župnik župljane na domu in jih povabi k udeležbi ter jim naznani spored misijona. Duhovnikova gorečnost in ljubezen do duš bo našla različna pota do ljudi, saj je ljubezen iznajdljiva.
4.	Ravno prava ljubezen do duš je glavni predpogoj za pastoralne obiske. Duhovnik mora vedno širiti pravo krščansko ljubezen med žup-ljani, z nikomur ne sme živeti v sovraštvu in prepiru, tudi z očitnimi nasprotniki naj bo v občevanju vljuden. Ljubezen bo gnala dušnega pastirja, da bo požrtvovalno in nesebično šel za svojimi ovčicami tudi med trnje, samo da pripelje ovce k Kristusovi čredi. Še pri tako težavnih pastoralnih obiskih mu bo zagotovljen uspeh, ako bodo verniki videli, da dušni pastir ne išče svojih koristi in svoje časti, temveč mu je skrb za duše, ki jih hoče privesti k Jezusu Kristusu, »pastirju in varihu duš«.1
II.	Krivo pojmovanje o enakovrednosti vseh ver.
1.	Načelna razjasnitev. 2. Občevanje z nekatoličani pri verskih opravilih: a) udeležba pri službi božji, b) udeležba pri zakramentih in zakramentalih, c) šola, č) pogreb.
Vprašanje je sodobno, ker se v povojnih letih mnogo drugovercev naseljuje po katoliških deželah in mnogi katoličani gredo za kruhom v nekatoliške kraje. 35 gospodov je na pastoralnih konferencah referiralo o tem vprašanju. Z malimi izjemami je bilo vprašanje rešeno prav povoljno, nekateri referenti pa so povzeli kar cele teze iz dogmatike, oziroma cele kanone iz kodeksa, tako da je njihovo delo premalo samostojno. Prvi del vprašanja je dogmatičen, drugi sega v moralno bogoslovje in kanonično pravo. Skoro vsi referenti so se opirali na lavantinski postni pastirski list iz leta 1935, kjer so podana tozadevno vernikom razločna in vsestranska navodila. O vprašanju sledi kratka pregledna razprava:
Modemi naturalizem, materializem in prenapeti nacionalizem hoče potisniti v ozadje vsa verska vprašanja. Nadnaravne dobrine se morajo umakniti naravnim, duhovne telesnim, verske nacionalnim. Vera postaja mnogim postranska reč. Od tod brezbožni izreki: »Vera je zasebna stvar«, »Za vero se ne gre, da le prav živim«, »Vse vere so enako dobre«, kakor jih slišimo dandanes med izobraženimi sloji in med preprostim ljudstvom. Brezbožnih! in sovražniki katoliške Cerkve širijo verski indiferentizem teoretično in praktično, javno in tajno, z besedo in tiskom. Teoretično delimo verski indiferentizem v več vrst. Naturalisti tajijo božje razodetje in vsako nadnaravnost vere. Vera jim je nepotrebna, ker — tako pravijo — so si jo izmislili le ljudje v lastno korist; njim zadostuje le življenje po naravi. Progresisti trdijo, da so razne religije samo zakonita oblika verske zavesti, ki se nahaja v vednem razvoju, zato imajo vse vere enako pravico do obstanka. Skeptiki pravijo, da so vse vere več ali manj verjetne, zato
1 I Petr 2, 25.
nobena ni obvezna. Fundamentalisti zopet dokazujejo, da so vse krščanske vere enako vredne, da se le strinjajo v temeljnih verskih členih, ki jih pa vsak našteva po svoje. Praktična posledica verskega indiferentizma je naziranje, da je vsak kult enako dober in da je človeku prosto, katero vero sprejme. Jasno je, da je takšen nauk nezmiseln, takšno govorjenje pa brezbožno, ker zavrača božje razodetje ter odreka Bogu pokorščino, ljudi pa vodi v nemoralnost in pogubo.
I. Spoznavna kritika nas uči in zdrava pamet nam pravi, da je v vseh rečeh resnica samo ena. Resnica je skladnost spoznanja z objektom. Našemu spoznanju resnični predmet odgovarja, ali ne odgovarja, tretjega ni. Bog je, ali ga ni, božje razodetje je resnično, ali ni, Kristus je ustanovil Cerkev, ali je ni, Kristus je postavil svoji Cerkvi vidnega poglavarja, ali ga ni. Le eno izmed obeh je resnično. Ako torej dve različni verski družbi učita isti nauk, ena tako, druga drugače, mora le ena imeti prav, ne pa obe. Zato pravi apostol Pavel: »En Gospod je, ena vera, en krst, en Bog in Oče vseh, ki je nad vsemi in po vseh in v vseh.«1 Trditev, vse vere so enako dobre, nasprotuje zdravemu razumu.
Dogmatika podrobneje dokazuje, da je Kristusova Cerkev le ena in da je nerazdeljiva. Kristus govori le o eni cerkvi, eni čredi, eni hiši, enem kraljestvu božjem na zemlji in o enem pastirju. Ako predpostavljamo resnice o božjem razodetju, o Kristusu Bogu in človeku, o božji ustanovitvi svete Cerkve kot dokazane, moramo narediti zaključek, da vere, ki se ne strinjajo z nauki svete katoliške Cerkve, ne morejo biti ž njo enako dobre in enako vredne. Upravičeno je torej katoliška Cerkev postavila načelo: Izven Cerkve ni rešitve. Moralna nujnost veže odraslega in poučenega, da se pridruži edino zveličavni Cerkvi, če že ne z vstopom, pa vsaj per votum implicitum, to je, odkritosrčno mora iskati resnice in izpolnjevati božjo voljo, kakor jo po vesti spoznava. Kdor po lastni krivdi ni ud svete katoliške Cerkve, se ne more zveličati.
Ako pa katoliška Cerkev sebi pripisuje vso resnico, s tem nikakor ne krši glavne Kristusove zapovedi, zapovedi ljubezni. To zapoved najlepše izpolnjuje s tem, da se trudi in prizadeva privesti vse ljudi v svoje naročje in k spoznanju resnice. Cerkev obsoja greh, a ljubi grešnika, obsoja zmoto, a želi pomagati človeku v zmoti, obsoja nevero, a ljubi nevernika, saj večje ljubezni ne more nikomur skazati, kakor da skrbi za zveličanje njegove duše. Bližnjega moramo ljubiti, a njegovih verskih in nravnih zmot ne moremo in ne smemo odobravati.
II. Praktične važnosti je vprašanje, kakšno stališče morajo katoličani zavzemati do drugovercev pri bogoslužnih opravilih in obredih. Razlikujemo pasivno in aktivno občevanje z drugoverci. Pasivno obstoji v tem, da pustimo drugoverce sodelovati pri katoliškem bogoslužju, aktivno, ako se katoličani udeležujejo drugoverskih bogoslužnih opravil. Drugoverec ne sme prejemati katoliških zakramentov, tudi ne more biti boter pri krstu ali birmi, ker je prejem zakramentov znamenje duhovne zveze katoličana s sveto Cerkvijo. Ako se drugoverci pri naših obredih zadržijo popolno pasivno kot poslušalci ali gledalci, se jim udeležba sme dovoliti.
Glede udeležbe katoličanov pri verskih obredih drugovercev — communicatio in sacris activa — veljajo sledeča pravila: 1. Vedno je pregrešna communicatio activa formalis, to je notranje sodelovanje z
1 Ef 4, 5. 6.
razumom in voljo pri obredih drugovercev, ker je to zatajenje katoliške vere in priznanje druge vere. 2, Dovoljena je pod pogojem, da ne gre za kaj grešnega in ni nevarnosti pohujšanja, communicatio materialis privata.
3.	Načelno je sub gravi prepovedana communicatio materialis publica radi nevarnosti pohujšanja in odpada od vere. 4. Le izjemoma ex causa proportionale gravi je dovoljena communicatio materialis publica, ako ni nevarnosti pohujšanja in se je treba udeležiti drugoverskega bogoslužja.
Po teh splošnih načelih se je ravnati v posameznih slučajih:
a) Nedopustno je udeleževati se drugoverske službe božje, maše, javnih molitev, obhodov in podobnih obredov po verskih predpisih drugovercev; to bi bila communicatio activa formalis. Iz istega vzroka katoličan ne sme igrati pri nekatoliški službi božji orgelj, peti psalmov in verskih pesmi. Ex causa proportionale gravi je dovoljena v posebnih slučajih udeležba pri obredih drugovercev, ako se katoličan bogoslužja udeležuje le materialno. Iz radovednosti pogledati svetišča drugovercev, ali poslušati pridige, da spozna njih verske zmote, je dovoljeno.
b) Katoličanu ni dovoljeno prejemati svetih zakramentov pri drugovercih. Po kanonu 2319 zapadejo izobčenju latae sententiae pridržanemu ordinariju katoličani, ki vedoma dajo krstiti otroke nekatoliškim cerkvenim nastavljenemu. Kot communicatio activa formalis se smatra, ako je katoličan boter pri krstu po nekatoliškem obredu. Nikdar ni dopustno pri nekatolikih sprejeti obhajila. Spoved katoličana pri nekatoliškem duhovniku bi bila veljavna le v smrtni nevarnosti, seveda bi moral takšen duhovnik imeti veljavno mašniško posvečenje. Katoličan ne more skleniti-zakona pred katoliškim duhovnikom, če tudi sklepa mešan zakon. Iz tehtnih razlogov daje Cerkev izpregled zadržka mixtae religionis, če se izpolnijo predpisani pogoji in če se zakon sklene samo pred katoliškim duhovnikom. Katoličan ne sme biti priča pri sklepanju zakona po nekatoliškem obredu, Samo iz radovednosti gledati obrede, prisostvovati poroki drugovercev, je dovoljeno.
c) Vprašanje šole urejuje isti kanon 2319 § 4, ki pravi: »Izobčenju, ki je pridržano ordinariju, zapadejo oni starši in staršev namestniki, ki vedoma izročijo otroke v nekatoliško vzgojo in pouk.« Šolske mladine se ne sme voditi k verskim proslavam drugovercev, do čim je udeležba pri ’zvencerkveni proslavi dovoljena, ker je samo communicatio civilis.
d) Katoliški duhovnik ne sme kot cerkveni funkcijonar spremljati trupla nekatoličana na pokopališče in mu blagosloviti groba. Enako se pri katoliški cerkvi drugovercu ne sme zvoniti. V gotovih slučajih sme katoličan iti s pogrebom drugoverca: 1. ako je navzoč samo materieino, da izvrši svojo družabno dolžnost; 2. ako brez večje škode ali zamere ne more izostati; 3. ako se ne udeležuje verskega obreda in molitev in se more njegova prisotnost smatrati samo kot družabna udeležba.
Katoliška vera je neprecenljiv dar božji. Apostol Pavel pravi: »Z milostjo ste rešeni po veri, in to ne iz sebe, to je dar božji«.1 Katoličan naj se zaveda, da se nobena verska družba po verskih in nravnih naukih ter dobrih delih ne more primerjati s sveto katoliško Cerkvijo, ki je ustanova božja.2 Zaničevati seveda ne smemo drugovercev in njihovega bogoslužja. Kažimo jim pot v pravo Cerkev Kristusovo z natančnim
1 Ef 2, 8.
2 II Kor 6, 15.
izpolnjevanjem verskih dolžnosti, z molitvijo in z deli krščanskega usmiljenja! »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela in poveličujejo Očeta, ki je v nebesih.«1
B.	Predlogi na pastoralnih konferencah leta 1935.
1. Pri podelitvi blagoslova naj se radi enotnosti uvede rimski obred.
Se bo zgodilo.
2. Treba je precenzurirati učne knjige za osnovne šole, ker nekatere ne odgovarjajo verskim načelom.
Se vzame na znanje.
3. Da se ljudstvo pritegne k živahnejšemu sodelovanju pri sveti maši, naj Mohorjeva družba izda poljudno pisano razlago svete maše.
Želja se je sporočila odboru Družbe sv. Mohorja.
4. Življenje svetnikov je privlačna ilustracija svete vere in na ljudstvo močno vpliva ; zato bodi redna letna izdaja za več mesecev skupaj, da bo delo čimprej končano.
Odgovor kakor pri točki 3.
5. V škofiji naj se vpelje praznovanje godu sv. Stanislava Kostka, zaščitnika mladine.
Se bo prosilo v Rim — obenem za sv. Janeza Boško.
6. Naj se izda odlok, kaj naj verniki ob posameznih zvonenjih molijo, da se doseže enotnost.
V Lavantinski sinodi 1906, str. 525 do 531, in sinodi 1903, str. 909, so molitve ob posameznih zvonenjih natančno določene.
7. Ordinariat naj določi, da se sme zvonenje pri cerkvah rabiti le v zmislu odredb ordinariata.
Glej kanon 1169 § 3 in lavantinsko sinodo 1906, str. 523.
8. Direktorij naj se tiska tako, da bo vedno ena stran prazna za morebitne opazke.
Ker bi se na ta način direktoriju zvišala cena, naj se o predlogu izjavijo vsi dekanijski uradi.
9. Naj se izda kratka knjižica za ženine, neveste in konvertite, ki bo v kratkih besedah obsegala potrebne molitve in nauke.
Se bo po možnosti zgodilo.
10. Naj se doseže pri finančni direkciji in bančni upravi:
a) da se bodo konkurenčni prispevki pobirali na isti način kakor šolske doklade, da namreč konkurenčni odbor sestavi proračun in ga predloži občini, ki ga sprejme v občinski proračun;
b) da konkurenčni odbor vsako leto določi primerno vsoto in jo vnese v občinski proračun kot fond za nujna popravila, da župljani vsled konkurenčnega razpisa ne bodo preveč prizadeti.
Prvo je zadeva državne zakonodajne oblasti. Primerjaj odredbo Dravske finančne direkcije v Ljubljani z dne 9. junija 1934, št. 54/27 II. (Oglasnik 1934, str. 59). Drugo je po večjem delu odvisno od krajevnega dušnega pastirja.
11. Ordinariat se prosi za intervencijo, da bi se katehetske nagrade izplačevale po banski upravi.
Na tuuradno vlogo z dne 4. novembra 1935, št. 2385 je kr. banska uprava z dopisom z dne 31. decembra 1935, IV. No. 17.188/2 tozadevno
1 Mat 5, 16.
odgovorila, da predlogu glede izplačevanja veroučnih nagrad po banski upravi ni mogoče ugoditi zaradi določil v § 2. zakona o verskem pouku na narodnih šolah.
12. Naj se ne sili župnikov, da morajo naznaniti oblasti neizprašane babice.
Se je ravnati po tuuradni okrožnici z dne 18. maja 1935, št. 1048.
13. Ordinariat naj posreduje pri vojaški oblasti, da se vojaški nabori ne bodo vršili ob nedeljah in praznikih.
Na tozadevno tuuradno vlogo je komanda dravske divizijske oblasti dne 23. julija 1934, št. 2830 odgovorila, da načrti rekrutovanja temeljijo na določenem kreditu in bi vsako daljše trajanje rekrutovanja zahtevalo povečanje kredita.
14. Ordinariat naj naslovi na bansko upravo predstavko, da srezki načelniki v današnji krizi ne dajejo plesnih licenc ob praznovanju patro-cinija v župnijskih in p o družnih cerkvah.
Se vzame na znanje. Tozadevno je kr. banska uprava dne 21. septembra 1932 II. No. 21.005/1 vsem srezkim načelstvom po čl. 65., 66., 67. in 69. zakona o notranji upravi in § 12 zakona o izpremembah in dopolnitvah zakona o notranji upravi dala natančna navodila glede policijske ure, in dovoljenja za veselice in druge prireditve. Odredba je še v veljavi, treba jo je le izvajati.
15. Ordinariat naj izposluje javno prepoved, da izletniki in drugi ljudje ne bodo javno napol nagi nastopali na potih, kopališčih in prireditvah, kar je v kričečem nasprotju z javno moralo.
Se vzame na znanje.
21. Račun
kn, šk. dijaškega semenišča Maximilianum-Victorinum v Mariboru,
od 1. julija 1934 do 30. junija 1935.
A. Prejemki:
1. Kn. šk. ordinariat ....	69.000.—
2. Prispevki gojencev:
a) zaostanki iz prejš. šol. let 16.500.—
b) v šolskem letu 1934/35	.	172.000.—-
3. Mensalia ...................... 18.453.—
4. Domače gospodarstvo . .	19.789.—
5. Darovi............................. 3.406.50
6. Primanjkljaj....................... 1.537.95
Skupaj .	.	. Din 300 686.45
B. Izdatki:
1. a)	meso .	.	.	19.617.75
b)	pecivo .	.	.	1.443.—
c) mleko ...	16 056.50
č)	špecerija	.	.	24.313.25
d) moka in test.	34.063.25
e) kromp..sočivje	16.230.70
f) mast in olje .	11.760.—
g j kub. potrebšč.	18.622.—
2. Ravnateljstvo...................
3. Uslužbenci......................
4. Hišna oprema ...................
142.106.45
24.250,—
33.600,—
27.897.10
5. Drva in premog .	.
6. Električna luč . . .
7. Kapela..................
8. Knjižnica in čitalnica
9. Glasba..................
10. Davki in zavarovalnine
11. Obrtniki:
a) dimnikar .	.
b) klepar, ključ.
c) mizar .	.	.
č) pleskar .	.	.
d) steklar .	.	.
e) pečar .	.	.
12. Domače gospodarstvo
13. Pisarna................
14. Razno..................
Skupaj .	.	Din
15. Primanjkljaj iz prejš. leta_ Skupaj . . . Din
27.560.85
8.382.90
1.659,—
3.081.40
2.261.50
5.200,—
1.802.—
2.276.50
1.457.75 6.024,—
408.—
2.936.75
14.905.—
1.594.45
240.—
7.699.95
300.438 60 247 85 300.686.45
Maribor, dne 30. junija 1935.
Dr. Ostre Alojzij, ravnatelj.
22. Sodelovanje duhovnikov pri protituberkuloznem delu.
Kr. banska uprava dravske banovine v Ljubljani je z dopisom z dne 22. novembra 1935, št. VI. 28.563/1, sporočila škofijskemu ordinariatu sledeče:
»Kr. banska uprava je začela z doslednim izvajanjem načrta za zatiranje tuberkuloze v tukajšnji banovini v okviru razpoložljivih sredstev. Javna sredstva pa za to žal ne zadostujejo. Gre pa tudi pri rešitvi tega vprašanja za pokret, ki mora biti zasidran v širokih krogih prebivalstva, ako hoče doseči svoj namen. Zato mora kr. banska uprava računati na sodelovanje povsem onega razumništva, ki je v najožjih stikih z ljudstvom, to je duhovščina in učiteljstvo. V tem smislu si dovoli kr. banska uprava prositi škof. ordinariat, da blagovoli priporočiti gg. duhovnikom svoje škofije, da bi se — kjerkoli je to mogoče — postavili na čelo proti-tuberkuloznega pokreta z aktivnim sodelovanjem pri ustanovitvi in delovanju krajevnih protituberkuloznih lig. To bo tem lažje mogoče, ker so protituberkulozne lige društva, ki imajo samo zdravstveno-humanitarno-kulturni namen.«
To se sporoča gg. duhovnikom s priporočilom, da po možnosti podpirajo zatiranje tuberkuloze in se, kjer je to mogoče, postavijo na čelo krajevnih protituberkuloznih lig.
Obenem se prav toplo priporoča naročba lista »Delo proti tuberkulozi«. List stane 10 Din na leto in se naroča pri upravi v Ljubljani, Čopova cesta 1.
23.
Pogrebnina zavarovanih delavcev.
Ekspozitura okrožnega urada za zavarovanje delavcev v Mariboru je z dopisom od dne 22. februarja 1936, opr. št. 712/1, semkaj sporočila naslednje:
Podpisani urad izplačuje svojcem članov, ki umrejo, v smislu § 45. zzd v točki 6. določeno pogrebnino. Ta pogrebnina je ob podanih zakonitih pogojih likvidna na podstavi potrdila (ni potreben kolekovan mrtvaški list), ki jih izstavljajo župni uradi. Potrdila so po § 189. cit. zakona koleka prosta.
Dogajajo se slučaji, da župni uradi ne dostavijo vsikdar diagnozo, radi katere so člani preminuli. Ta označba pa je nujno potrebna, ker vodi urad točno statistiko. In tako se dogaja, da moramo svojce, ki so itak popolnoma zbegani radi smrti sorodnika, oziroma vzdrževatelja, pošiljati nazaj k župnemu uradu. To seveda vzbuja kritiko in mnenje, da upravičence šikaniramo in otežkočimo, da bi prišli čimpreje do zakonitih pravic.
Sporočamo Vam to z vljudno prošnjo, da izdate na vse podrejene Vam župne urade potrebno okrožnico ali pa pouk v knezoškofijskem listu. Stremljenje urada je, da skuša članom kakor svojcem iti vsestransko na roko, da kar najhitreje pridejo do svojih pravic.
O tem se župnijski uradi lavantinske škofije v svrho ravnanja obveščajo.
24.
Objave.
Vabilo na redni občni zbor »Karitativne zveze« v Mariboru, ki se bo vršil dne 23. marca ob 4. uri popoldne v sejni sobi stolnega in mestnega župnišča v Mariboru, Slomškov trg 20. Dnevni red: 1. Poslovno poročilo načelstva; 2. Računski zaključek in sklepanje o razrešnici načelstvu;
3.	Sklepanje o predlogih, če so predloženi načelstvu vsaj osem dni pred občnim zborom; 4. Slučajnosti. Ako občni zbor ob napovedani uri ne bo sklepčen, se bo preložil za pol ure; po tem času je sklepčen ob vsakem številu navzočih članov. V Mariboru, dne 20. februarja 1936. —- »Karitativna zveza« v Mariboru. Predsednik: Prijatelj Ivan, 1. r. Tajnik: Gabrovšek Ivan, 1. r.
Škofijski odbor Katoliške akcije za lavantinsko škofijo. Za nastopno poslovno dobo, to je za tri leta, je bil dne 21. februarja 1936 na občnem zboru KA izvoljen in od lavantinskega Ordinarija potrjen nov odbor KA za lavantinsko škofijo, ki je sledeče sestavljen: predsednik: dr. Kejžar Mirko, sodnik; podpredsednik: dr. Sušnik Fran, profesor; tajnik: duh. svetovalec Oberžan Drago; odborniki: dr. Lavrenčič Matija, starešina sreskega sodišča, Gračner Drago, železniški uradnik, S t u p c a Antonija, šolska ravnateljica v p.; škofijski zastopnik: dr. C u k a 1 a Franc, stolni dekan.
25.
Osebna naznanila.
Imenovanje. Za kanonika lavantinskega stolnega kapitlja v Mariboru je imenovan g. dr. Alojzij Ostre, ravnatelj kn. šk. dijaškega semenišča v Mariboru (1. marca 1936).
Postavljen je g. Martin U r a n j e k , kaplan pri Sv. Pavlu pri Preboldu, za pro-vizorja istotam in za soprovizorja župnije Marija Reka (29. januarja 1936).
Prestavljeni so bili gg. kaplani: Jurij G u z e j od Sv. Jurija pod Taborom v Žalec (I.), Maks Ledinek iz Žalca (I.) v Ljutomer (II.) in Stanislav T r o b i n a iz Ljutomera (II.) v Črensovce (1. februarja 1936).
Začasno nezasedeno ostane kaplansko mesto pri Sv. Juriju pod Taborom.
Umrl je g. Fortunat Končan, kn. šk. duh. svetovalec in župnik pri Sv. Pavlu pri Preboldu, dne 27. januarja 1936 v 67. letu starosti. R. I. P.!
Lavantinski knezoškoiijski ordinariat
v Mariboru, dne 12. marca 1936.
Izdaje lavantinski knezoškoiijski ordinariat. —- Urejuje dr. Josip Mirt. Tiska Tiskarna sv. Cirila v Mariboru.