OMNES IINIM V (TODOSUNO) 19 6 6 ŠTEV. 1 GLASILO SLOVENSKIH DUHOVNIKOV V ZAMEJSTVU KAZALO Stanko Skvarča, Naši postni programi ............ Jože Guštin, Smernice za bodočnost Cerkve Franc Mihelčič, Zdravje in svetost .............. Podoba CM D v domačem in emigrantskem tisku Odšli so pred nami .............................. Duhovniške novice ............................... Splošne verske vesti ............................ Liturgična pojasnila ............................ III 18 20 31 10 14 Glede vseh upravnih zadev in poravnave naročnine se obračajte naravnost na upravo. Rev. Jure Rode, Ramon Falcon 4158, Bs. Aires, Argentina, ali pa na sledeče sobrate poverjenike: Kanada: Rev. Anton Vukšinič, 146 Bell Street, Port Colborn«, Ontario. u. S. A.: Rev. Jožef Ferkulj, St. Vincent Home, 1340 N. — 10 Str. Quincy, Illinois, USA. Čile: Rev. dr. Trdan, Capellan, Hacienda Acuelo, F.st. Hospital, Chile. Italija: Rev. Tone Iskra, Chiesa del S. Nome di Maria, Poro Traiano 89, Roma. Trst: Msgr- Jože Jamnik, Boršt 91, Trieste. Gorica: Mons. dr. Franc Močnik, Via Don Bosco 3, Gorizia. Avstrija: Rev. Vinko Zaletel, Viktringer Ring 26, Klagenfurt. Naročnina: Za Argentino in Čile 400 argentinskih pesov. Za U. S. A. 3 dolarje. Za vse ostale dežele vrednost zamenjave 3 dolarjev. Kdor želi, more poravnati naročnino z mašnimi štipendiji. To velja zlasti za Evropo. Opraviti je treba tri sv. maše. Naj nihče ne opravi maš prej, dokler mu ni sporočeno, da so nameni zanj že določeni. Maše, za katere nam ni sporočeno, da so sprejete oz. opravljene, smatramo za neopravljene in naročnino za neporavnano. Uprava OMNES IINUM GLASILO SLOVENSKIH DUHOVNIKOV V ZAMEJSTVU LETO XIII. 1 9 6 6 9t. 1 Nasi postni programi Stanko Skvarča, Argentina Postna praksa nekdaj in sedaj V prvotni Cerkvi je bila za skrušene javne grešnike javna, za naše pojme sramotna pokora. Ostali verniki, manjši grešniki so delali strog in pogosten post z vzdržki raznih vrst. V teku stoletij se je ta praksa omiljevala vsevdilj do danes, ko se je postna postava reducira,la ponekod (npr. v Argentini) do skoraj le simboličnih dimenzij. Tudi v življenju božjih mož-svetcev opazujemo slično evolucijo svetosti in njenih oblik. Ne poznamo več tistih herojev, ki so v pustinji devali telo v sužnost s silnimi posti, bdenji in cilicijem, ravnajoč se po vzgledu Pavlovem v 1 Kor 27. Takisto so domala vsi starodavni redovi že olajšali svoje penitencialne neguje. Vsiljuje se nam ob tem vprašanje: Mar so se spomnili, da so hodili dosjej po zgrešeni poti, da so pretiravali? In sveta mati Cerkev, ki pristaja na ta omiljen ja (ako celo sama ne izzove ustrezne reforme!), ali se je nemara tudi ona zavedla neumestnosti teh asketskih metod ? Se-li misli prilagoditi okusu pomehkuženega sedanjega veka ? — Mnogi bjagi kristjani, vzrasli iz odmirajoče dobe, se odkrito ter zaskrbljeno sprašujejo spričo tolikšnih olajšav v Cerkvi: Kam plovemo ? Pokora potemtakem ni več potrebna ? Cerkev ne more zoprvati Sv. Duhu ter sv. evangeliju našega Gospoda, xi Post, pokoro, tudi za novo zavezo, a v novem duhu novemu Izraelu predpisuje. Spokorna praksa v božjem kraljestvu je namreč v stalnem razvoju. Mlado krščanstvo se je od vsega početka borilo proti zgolj vnanje prakticiranemu postu. Prizadevajo se je spiritualizirati vse telesne observanee, voditi svoje ljudi v venomer bolj notranjo vernost. Pri tem Cerkev ni odjenjala od zahteve po telesnih odpovedih, sklicevaje se na zadevno učenje svojega Ustanovitelja (Mt 6, 16, Lk 5, 33—35). Post torej ostaja v veljavi tudi posihmal, le oblike naših pokor so v mesijanskem obdobju deloma različne, njih nagibi do skrajnosti izčiščeni, njih okvirji širši in ne več utesnjeni v mnogovrstne in malenkostne predpise, kot jih je farizejska kazuistika nakladala z vso detajlirano pezo ubogim Izraelcem. „Nihče ne deva novega vina v stare mehove! Novo vino je treba devati v nove mehove, pa se oboje ohrani!" (cf. Lk 5, 37 sl.). V smislu teh Jezusovih maksim Cerkev daje svobodnim božjim otrokom več svobode v izberi posta v vseh njegovih odtenkih, kakor se pač spodobi polnoletnim sinovom, ki jih ni treba siliti z izrecnimi postavami k dejanjem spontanega zadoščevanja. Tudi je danes vedno teže izvedljiva dosedanja, v glavnem enotna postna zakonodaja iz predindustrijskih časov, in to zaradi pluralistične pestrosti delovnega urnika, vsakodnevnega potovanja zaposlenih vernikov, način prehrane, pomešanosti veroizpovedi, razgibanosti socialnega življenja in turizma. V ZDA prizadevajo ondot-nim vestnim vernikom mučne neprijetnosti razmeroma še vedno stroge postne obveznosti. Zategadelj pojde tendenca postne legislacije v optativno smer: dasi bo manj sub peccato obveznih postnih odpovedi, naj vsakdo tudi sam, po meri milosti in zagrešenosti izpolnjuje Joelov poziv, ki je se vedno zapisan na pročelju postnega bogoslužja: „Obrnite se k meni z vsem srcem, s postom in z jokom.. . Dajte s trobento znak na Sionu! Zapovejte posti" .... V terminih Janeza Blagega bi mogli govoriti o „aggiornamento“ tudi v pokori, ki je ta način postne prakse, naslonjene na tradicijo in „čisti evangelij". Najnovejše struje v katehetiki celo odsvetujejo, da bi v homiliji in katehezi izrecno govorili in razlagali o peklu, vicah, odpustkih, postu ter pokori. Vsa vernost naj se osredotoči v zaupljivo ljubezen božjih otrok -do božjega Očeta. To res velja za tenkovestne duše, ki v sovraštvu do greha gore za Boga; ki živijo iz jepote, vsebine in polnosti sv. liturgije. A v ostalih beg pred eshatolo-škimi stvarnostmi ne prinaša uspeha; pospešuje lahkomiselnost v grešen ju. Zlasti v mladini in Bogu posvečenih osebah. „Metanoia“ Jahve se je dosledno branil judovskih izključno zunanjih žrtev in prav tako je Jezus Kristus obsojal farizejske bahave poste. Naznačili smo pravkar, da naj gre v novi zavezi prvenstveni poudarek notranjim aktom. Vnanja pokorila bodo sledija kot logične derivacije srčne spokornosti. Zategadelj je Cerkev dala zapisati na vhod v postno liturgijo tudi ta Joelov poziv: Scindite corda vestra et non vestimenta vestra et convertimini ad Dominum, Deum vestrum!" V čem je torej naša osrednja postna dolžnost? 1. Na prvem mestu v spoznanju dobrega in zlega v nas. Spočne se v meni spoznanje, da sem jaz, svečenik Gospoda nad vojskami, zagrešil številne odmike in zmotnjave. Takšno spoznanje je že pomenljivo dejanje. Saj toliko smrtnikov (tudi sobratov in nekdanjih sobratov) vse življenje ne dospe do lastnega spoznanja; nikdar se ne pogledajo odkrito v zrcalo, da bi v njem uzrli svojo nepopačeno in ne zlagano podobo. 2. In cordibus bonae voluntatis spoznanju sledi akt priznanja: Confiteor — priznam Bogu Vsevišnjemu, njemu naravnost in z „neizrek;ljivimi vzdihi", da sem mnogo grešil v mislih, besedah, dejanjih in nemalo tudi z opuščanjem dobrega. Iskreno priznam, da sem se upiral samemu nebeškemu Gospodarju in Očetu; da sem kanil iskati raj na zemlji in srečo mimo Boga in da sem s temi stranpotji izgubil cejotni skupek ali vsaj del „pradednih časti". Ta dvojni del — spoznanja in priznanja — ni nekaj tako enostavnega, lahkotnega. David npr. se je boril s svojo slepo slo skozi eno leto, da se je dokopal do vzklikov: „Saj svojo pregreho spoznavam! Moj greh mi je vedno pred očmi!" Dvakrat teže je obuditi dejanje skrošenpsti dandanes nam. Otroci okolja in časa smo nehote vsi, tudi mi — posvečenci Gospodovi. Današnji človek v svojem gigantskem zajetu v vesolje in v ostalih neslutenih uspehih ne priznava, da je majhen grešen smrtnik. Čut za greh, strah pred žalitvijo božjega 'Veličanstva, občutek neizmerne razdalje med stvarjo in nje -Stvarnikom v globinah mnogih duš usihajo. Najbolj opazujemo ta pogubonosni pojav v zahodnem človeku (,,-dcr Untergang des Abendlandes"). Celo za najbolj podle grehote najde v svoji frivojnosti hladen, drzen, javen izgovor in zagovor. Psihološki silogizem mi pojasni v zvezi s to nravno dekadenco vzrok za dosledno pojemanje -števila penitentov tudi za velike praznike, ozadje nižjega števila bogoiskateljev in konvertitov znotraj in zunaj Cerkve. Enako razumljivo je tudi, da je pod temi vplivi spokornost v nas klerikih težko dosegljiva dispozicija. Tudi po morebitnih bridkih padcih se ne prerinemo vedno do resne pokore, iskrene in dejavne. Habitualna zavest grešnosti se ne ukorenini tako lahko v dno srca novodobnega duhovnika, živečega sredi lahkomiselne in grehu se predajajoče množice. Podzavestno ali zavestno se imamo namreč za boljše, kot so oni z drugega brega. Ta tolažba ni točna. Pozabljamo, da se kopljemo v potokih dejanskih mijosti in da je naše spoznanje vse obilnejše kot poučenost mimo nas v slepo ulico drveče mase. Akoprav „mundus“ greha ne prizna v sebi, naj pa duhovnik z vso dušo in pohlevno priznava zlasti v postnem času, pa tudi sleherno jutro. Confiteor? ITomo peecator sum. Gospod, ne pojdi proč od mene! Tako naj moleduje v lastnem imenu in kot jagnje, ki si na.laga in prevzema grehe vse srenje in vsega sveta Saj je celo stari pogan Terencij priznaval svoje človeške slabosti z izrekom: „Homo sum: humani nihil a me alienum puto." Nisi poenitentiam egeritis Spoznanje in priznanje lastne reve je zares dragocena božja blagodat. ■lasno je, da to še ni dovolj. Priznal je tudi Iškariot, pa se ni otel. Potreben je se en pogumen korak naprej. Priznam, da iz moje zagate ni rešenja brez odpuščenja božjega Srca. Pogoj temu usmiljenemu odpuščanju je pa vrnitev k bogohotenemu redu, k božjemu načrtu, ki ga je Bog od vekomaj o meni zamislil, ’ko me je odbral za tempeljsko službo. Ta povrnitev na rešnjo cesto je poenitentia, spokoritev, metanola, torej konverzija, sprememba. Vsebuje popolno pripravljenost: poenitet me, kesam se, da sem se pomišljal proti božji neodklonljivi volji, a vnaprej je moj trdni naklco, da ne bom več ljubkoval ne s Svetom, ne več sledil po stranskih potih -skušnjavcu niti svoji tolikanj majavi naravi; nobenemu izmed teh treh goljufivih svetnikov v duhovnih zadevah! Ta postonek je potreben leto za letom. Panež Pavel je na pepelnico 196) govoril o postnem programu le pod tem vidikom: „Conversione perenne deli’ nnima.“ Resnično, eonversio perennis nam je potrebna neogibno. Jezus, testis in caelo fidelis. nam očitno spričuje: „Pravim vam: če se ne spokorite, boste vsi enako pokončani!" (Lik 13, 3). Motorno vozilo, naj bo avto ali letalo, od čjoveške roke premočrtno in v določeno smer naravnano, nenehno sili, da bi krenilo na levo ali desno. Zato mora voznik stroja stalno budno sedeti za volanom in ga vzdržema naravnavati v pravo smer. Tako je tudi z našim življenjem. Pri vsej dobri, blagi volji, navzlic solidni naravnanosti semeniškega oblikovanja, kljub starosti in ob dnevnem kontaktu z nebeškimi skrivnostmi čutimo, da naše duhovno vozilo nemirno sili vstran in hoče zdrkniti navzdol, proč od edino varnih Kristusovih tirov. Vzroki tej neuravnovešenosti so že omenjeni trije dedni sovražniki in v novi dobi še tehnika, ki raztresa. Načelno ne. A navadno nas ne približuje v božjo zbranost. Pač zaradi svoje naglice. Motorna vozila je treba semtertja točno pregledati. Sicer utegne priti do usodnega defekta in nesreče. Takisto še tako korekten duhoven potrebuje pogostne korekture in naravnave k Bogu. Brez vsakoletne retrospekcije se utegne zgoditi, da svečenik, ki je na zunaj docela korekten, se niti ne zaveda, da ne šofira prav, zlasti ako svet hvali njegovo pot. V resnici pa znotraj doživlja krizo, najprej latentno, ki pa se pozneje večkrat tudi pokaže na zunaj. Tudi za takšnega duhovnika velja, da „je podoben človeku, ki je hišo sezidal na zemljo brez temelja. Upr;la se je vanjo voda in takoj zrušila in podrtija te hiše je bila velika1' (Lk 6, 49). ,,'Razvaline življenja** — bridke pošte prihajajo iz mnogih škofij do sv. sedeža o njih. Ako bi o pravem času odkrili defekt, bi do tega ne .prišlo. . Torišče naše konverzije Polje, kjer je treba najprej začeti s kopanjem in ruvanjem plevela ter z novo setvijo, se mi zdi, je — naša vera. Vero je Kristus neizprosno zahteval za sprejem v mesijansko kraljestvo. V postnem, adventnem aji kakem drugem milostnem času bi se moral vsakdo izmed nas vprašati, kako je z našo vero ? Custos, quid de noete? Na prvi pogled paradoksno in naravnost žaljivo vprašanje predstavniku edino zveličavne vere! Pa vendar: po vseh videzih in pojavih bi človek sodil, da tudi v nas samih hira in pojema prva božja čednost. Predvsem vera v teh dveh odtenkih: v Boga Povračevalca dobrega in tudi zlega (prim. neverjetne apostazije duhovnov v Južni Ameriki) ter vera v evharističnega Kristusa, v to vitalno skrivnost. Ako bi danes prišel Sin človekov v vidni navzočnosti na svet, ali bi našel med svojim klerorn vero, bogoljubno in bogaboječo, životvorno in stanovitno, tisto iz semeniških let? Ako duhovnik ne živi nadnaravne vere v srcu niti je ne očituje v svoji zunanji delavnosti, kako bo učil vero in verouk ter potrjeval v veri svoje brate v božjem ljudstvu ? Vulgarno izraženi, a sila resnični slovenski izrek pravi v tem smislu, da vera po duhovnikih raste in pada. Čuvaj, kako daječ je noč," (Iz 21, 11). Koncilski dekret „Presbyterorum ordinis" z dne 7. decembra 1965 našteva prezbiterjem naloge in jim priporoča kreposti, potrebne za izvajanje koncilskih reform: disciplinski čut, stik s sobrati in s svetom, pravi odnos do tvarnih dobrin, celibat. Dovolj snovi za našo postno obnovo. Marsikateri Kristusov duhovnik začne zanemarjati z leti gojitev teh kreposti, da hirajo njih mladi poganjki v duši ter v življenju. S tem izgublja tudi vedro čilost njegovo duhovniško poslanstvo. Svečenik, poln božjega spoznanja in poln zdrave samoodpovedi ter samovzgoie pa bo, mladosten in radosten, do> konca dni ponavljal: „Moja moč in pesem je Gospod" (Iz 12, 2). Smernice za bodočnost Cerkve Jože Guštin, Argentina En mesec pred začetkom II. vatikanskega zbora, 11. septembra 1962, je Janez XXIII. govoril po radiu in je pred vsem svetom označil cerkveni zbor „kot srečanje z vstalim Zveličarjem, zmagoslavnim in nesmrtnim Kraljem, ki živi v Cerkvi, da zveličuje, krepi in razsvetljuje narode". V začetku in koncu govora poudari papež: „Kristusova Cerkev je njegova luč narodom." Pavel VI. je ponovil isto misel v začetku drugega dela koncila in v svoji prvi encikliki: Ecclesiam Suam. Dejo koncila samega je pokazalo, kako so koncilski očetje hoteli izraziti isto v šestnajstih dokumentih, ki naj bi bili smernice za življenje in delo Cerkve v njeni bližnji bodočnosti. Od šestnajstih tekstov, proglašenih na koncilu, so štiri konstitucije, devet dekretov in tri izjave. Konstitucije: Liturgija (Sacrosanctum Concilium), 4. 12. 1963. Cerkev (Gumen Gentium), 21. 11. 1964.... Božje razodetje (Dpi Verbum), 18. 11. 1965. Cerkev v modernem svetu (Gaudium et spes), 7. 12. 1965. Dekreti: Komunikacijska sredstva (Inf er Mirifica), 4. 12. 1963. Ekumenizem (Unitatis Redintegratio), 21. 11. 1964. Vzhodne katoliške Cerkve (Orientalium Ecclesiarum), 21. 11. 1964. škofje (Christus Dominus), 28. 10. 1965. Obnova življenja redovnikov (Perfectae Caritatis), 28. 10. 1965. Semenišča (Optatam Totius), 28. 10. 1965. Apostolat laikov (Apostolicam actuositatem), 18. 11. 1965. Katoliški misijoni (Ad Gentem), 7. 12. 1965. Duhovniki (Presbyterorum Ordinis), 7. 12. 1965. Izjave: Cerkev in nekristjani (Nostrae Aahate), 28. 10. 1965. Krščanska vzgoja (Gravissimum Educacionis), 28. 10. 1965. Verska svoboda (Dignitatis Humanae), 7. 12. 1965. 1. KONSTITUCIJE Vse delo II. vatikanskega cerkvenega zbora je izraženo v konstitucija1! n Cerkvi in Cerkev v modernem svetu. V prvi je razložena vzvišenost notranjega življenja Cerkve in pove osnovne nauke, ki so potem širše obravnavani v drugih tekstih in dokumentih koncila. V drugi je pokazano na -začetke razgovora z modernim svetom. Cerkev se obrača na vse ljudi, razloži pomen človekovega življenja in nakaže, kaj bi mogla ona doprinesti pri iskanju rešitev problemov, ki tako težijo in skrbijo današnjo, človeško družbo. Ostali dve konstituciji razpravljata o temeljih življenja v Cerkvi: Božja beseda človeku, ki jo ohranja in razlaga Cerkev, in liturgija, po kateri se oznanja božja beseda in se po zakramentih deli ljudem nadnaravno življenje. Konstitucija o Cerkvi Je najpomembnejši dokument koncila. Lumcn gentium, juč narodov. Prvo poglavje govori o misteriju Cerkve, ki je v Kristusu na nek način zakrament, to se pravi, znamenje in sredstvo notranje zveze z Bogom in edinosti vsega človeškega rodu. O razmerju Cerkve do Boga, Očeta in Sina in Sv. Duha. Drugo poglavje predstavi Cerkev kot božje ljudstvo, ustvarjeno po krstil. Kristus je vodja tega ljudstva na potu vse zgodovine in naj bi združil vse ljudi. Spomni na zvezo med Cerkvijo in kristjani ne katoličani, na njene odndse do nekristjanov in na pomen in značilnost misijonskega dela za božje jjudstvo. Nadalje pove konstitucija, kdo so udje božjega ljudstva: Hierarhija (škofje, duhovniki in diakoni) in laiki. Govori o hierarhiji in kolegialnosti škofov. Škofje posameznih dežel morejo obnoviti red diakonata in ga delitiporočenim moškim. Četrto poglavje je posvečeno laikom. Pokaže na soudeležbo laikov v življenju in poslanstvu Cerkve (bqgos;lužje, oznanjevanje božje besede in usmerjanje življenja in udejstvovanja vsega človeštva h Kristusu). Vsi udje božjega ljudstva so poklicani k svetosti. Življenje redovnikov in njihovo apostolsko dejo je velikega pomena za duhovno življenje vsega krščanskega ljudstva. Cerkev je na zemlji popotnica, romarica, proti večnemu življenju, v občestvu z nebeško Cerkvijo. V osmem poglavju razloži materinsko poslanstvo Marije v življenju -_ri-stusovem in Cerkve. Istega dne, ko je bila objavljena ta konstitucija, 21. 11. 1964, je Pavel VI. počastil Marijo z naslovom Mati Cerkve, ker je ona kot Mati Kristusova tudi Mati božjega ljudstva, pastirjev in vernikov. Božje razodetje Bog je govoril ljudem. Kristus, Beseda (Verbo) božja, po katerem je bilo vse ustvarjeno, je polnost razodetja. V svetem pismu je pisana beseda božji po navdihnjenju božjem in beseda, zaupana po Kristusu apostolom, se je po tradiciji ohranila njihovim naslednikom. Hierarhija ima nalogo prav razlagati božjo besedo. Konstitucija poudarja, kako velikega pomena je sveto pismo v življenju Cerkve. Liturgija Se omeji na predpise liturgične obnove. Pri izvajanju sprememb v liturgiji da cerkveni zbor veliko svobodo škofijskim konferencam. Utemeljeno je aktivno sodelovanje vernikov pri bogoslužnih opravilih, razloži jasno, kaj pomeni beseda božje ljudstvo, kateremu ima cerkvena hierarhija nalogo služiti, kakor je to Še posebej razloženo v konstituciji o Cerkvi. Cerkev v modernem svetu Deli se v dva dela. Prvi govori o poslanstvu človeka, drugi o nekaterih nujnih problemih sedanjega časa. V uvodu razpravlja o položaju sedanjega sveta s svojimi globokimi spremembami, upanji in težavami. Cerkev hoče odkriti vse, kar opozarja človeka na prisotnost in voljo božjo v dogodkih, zahtevah in načrtih ljudi. Hoče osvetliti z lučjo vere vse vrednote, v katere veruje današnji človek in jih hoče povezati z njihovim izhodiščem, ki je Bog, kar naj bi privedlo človeka na pravo pot, % katere ga je zavedel greh. V prvem delu odgovarja konstitucija na nekatera vprašanja. Kaj je treba priporočiti za zgraditev moderne družbe ? Kaj naj bi bil tisti zadnji vzrok, ki vodi človeka pri njegovih udejstvovanjih? Cerkev je istočasno božja, religiozna in globoko človeška. V drugem delu govori o vzvišenosti zakonskega življenja in družine, o kulturi, ekonomskem in socialnem življenju, o politiki, o miru, o družini narodov. II. DEKRETI Razen dekreta o komunikacijskih sredstvih, ki je bil objavljen pred konstitucijo o Cerkvi, se vsi nadajnjf naslanjajo na to in so samo konkretni načrti realizacije njenih naukov. Pastoralna služb-a škofov Razlaga praktično aplikacijo kolegialnosti škofov: soudeležba vseh škofov Pri odgovornosti za vesoljno Cerkev. Razlaga, kakšna je služba škofova v škofiji m pomen škofijskih konferenc. Služba in življenje duhovnikov V' tretjem poglavju konstitucije o Cerkvi in v dekretu o škofih se govori 0 vlogi, ki jo vrši duhovnik v Cerkvi in o njenih dolžnostih. Ta dekret je posve-V6P samo duhovnikom, ker je njihovo poslanstvo zelo važno pri obnovi Cerkve. Razloži, katera so duhovnikova opravila, odnos do škofov, do sobratov duhovni-kev in do laikov. Pokaže, kako je služba duhovnikova zanj vir duhovnega življenja ‘P njegova povezanost s Kristusom po duhovništvu mu omogoči živeti v vsej Polnosti svoje duhovništvo. Potrdi zakon celibata za duhovnike latinske Cerkve ’n nagovarja poročene duhovnike vzhodne katoliške Cerkve, naj živijo zgledno družinsko življenje, posvečeno službi vernikov. Dekret posebej poudarja, naj bi kil duhovnik vedno duhovnik, v vseh zahtevah in značilnostih, pa naj bo njegova °sebna služba kakršnakoli. Semenišča Govori o splošnih in praktičnih navodilih za to obnovo. Posebej omenja kontemplativne redove in potem one, ki se posvečajo apostolatu in oboje opozarja na zvesto spolnjevanje redovnih pravil. Uboštvo, pokorščina, čistost in skupno življenje. Truditi se moramo za iskanje in gojitev redovnih poklicev. Apostolat laikov Laik je do.lžan vršiti apostolat, katerega namen je: širjenje evangelija ir. aplikacija njegovega nauka v življenju človeške družbe. Oblike apostolata so različne, te imajo svoja pravi,la, ki morajo predvsem jasno določiti, kakšni so odnosi do hierarhije. Organizacijska pravila morajo biti potrjena po škofijskih konferencah vsake dežele in morajo odgovarjati potrebam vsake dežele. Katoliški misijoni Misijonsko delo je najbolj značilno poslanstvo Oerkve. Odgovarja volji božji, naj bi se zveličali vsi ljudje. Dekret govori o potrebah ustanovitve novih cerkvenih postojank, o misijonskem poklicu misijonarjev in njih vzgoji. Vsa Cerkev mora sodelovati pri tem apostolatu. Vzhodne katoliške Cerkve Različnost posameznih Cerkva, ki so zedinjene z vesoljno Cerkvijo. Imajo pravico in dolžnost ohranjati in razvijati svoje posebnosti. Tekst govori o pravicah patriarhov in razpravlja o odnosih vzhodnih katoličanov in pravoslavnih kristjanov, posebej o točkah, »ki omogočajo pravoslavnim prejemati zakramente v katoliških cerkvah in obratno. Ekumenizem Pokaže vsem katoličanom, kako naj bi pomagali in kakšnih sredstev se je treba posluževati pri spolnjevanju najbolj goreče želje božje: Da bi bili vsi eno. V vseh kristjanih je veliko volje za zbližanje in končno .zedinjenje. Delo za zedinjenje vseh kristjanov je odvisno od obnovitve Cerkve same in je bistveno povezano z vsemi njenimi ostalimi aktivnostmi. Tudi vsi ostali dokumenti cerkvenega zbora morajo dihati duha ekumenizma. Zadnje poglavje razloži, kako gleda Cerkev na ločene kristjane: pravoslavne, protestante, anglikance. Komunikacijska sredstva Dekret govori o komunikacijskih specialnih sredstvih kot takih in razloži, kako naj bi se jih Cerkev posluževala. Posebna komisija bo imela važno nalogo iskati vse možnosti. Lil. IZJAVE Krščanska vzgoja Podana so glavna načela krščanske vzgoje mladine, predvsem v šolah. To principe je treba prav razlagati in jih porabiti v vsaki deželi po potrebah. Vsaic človek ima pravico do popolne vzgoje, ki mora biti resnično človeška in vsaka krščena oseba ima pravico do popolne krščanske vzgoje. Dolžnosti vsakega posameznika in družine, družbe in Cerkve. Vloga katoliških šol in univerz in posebna navodila, kako naj vse ustanove glede tega izpolnijo svojo dolžnost: Vzgajati človeka in kristjana. Cerkev in nekristjani Je razširjeno drugo poglavje konstitucije o Cerkvi. Treba je iskati vsa možnosti stika z nekristjani. Najprej govori na splošno o nekrščanskih veran, nato posebej o hinduizmu in islamizmu in o podobnosti obeh. Bolj na dolgo razpravlja o Judih in pokaže, kako je korenina Cerkve v Stari zavezi in pove jasni nauk Cerkve o odgovornosti smrti Kristusove. Obsoja preganjanje Judov. Na koncu opozarja na pomen in potrebo edinosti človeške družbe, katere izvor je Bog in ne sme biti med ljudmi sovražnih rasnih opredelitev in ne medsebojnega preganjanja. Verska svoboda Poedinee in družba imata pravico svobodne izbire vere. Nobena človeška oblast ne more nikogar prisiliti postopati proti svoji vesti. Nihče ne sme biti oviran postopati po vesti. Ta pravica je utemeljena v dostojanstvu človekove osebe, človek pa je moralno dolžan iskati resnico, predvsem o veri, in mora živeti v skjadu z resnico. Vsako nasilje od zunaj ovira iskanje resnice. Pravice verskih družb in družin izvirajo iz socialne narave človeka. Verska svoboda mora biti zagotovljena tudi po pozitivnem zakonu. Izjava razpravlja natančno o dolžnostih in pravicah civilne oblasti glede tega vprašanja. Nauk Cerkve o verski svobodi ima svoje teme)je v Razodetju. Pravno postopanje o verski svobodi mora katoliški Cerkvi vedno zagotoviti svobodo za izpolnjevanje poslanstva, ki ga ji je zaupal Bog. Koncilske in pokoncilske komisije Že med cerkvenim zborom so bile sestavljene posebne komisije, ki so Pripravljale snov za posamezne konstitucije in dekrete. Npr. Komisija za reformo cerkvenega prava, Sekretariat za edinost kristjanov, Svet za razlago in rea.li-2acijo konstitucije o liturgiji, Komisija za komunikacijska sredstva, Sekretariat Za nekristjane itd. 3. januarja tega leta je sv. oče z apostolskim pismom imenoval prve pokoncilske komisije za izvajanje odlokov cerkvenega zbora. Najprej komisija, ki se imenuje Centralna, za koordinacijo pokoncilskega dela in za pravilno razlaganje odlokov koncila. In še pet drugih: O škofih in o vodstvu škofij, za redovnike, za misijone, za krščansko vzgojo in Komisija za apostolat laikov. Tako imamo pred seboj veličastno zgradbo Cerkve, v njenem bistvu in z njenimi nalogami v današnjem svetu. Treba je brati in študirati, kar je napisanega in spraviti nove odloke in predpise v živjjenje. Slovenski duhovniki moramo T vsej polnosti doprinesti svoj del pri gradbi novega sveta po zamisli II. vatikanskega cerkvenega zbora. Zdravje in svetost Dr. Franc Mihelčič, Avstrija »Normalen je le svetnik," pravi Daim. Za to trditev, ki je pravzaprav osnova našemu članku, je treba dokazov in te mislim podati. Preden pa to storim, naj izrazim zastavljen problem takole: kdor živi resnično krščansko življenje, ni v nevarnosti, da bi duševno obolel, in torej tudi ni v nevarnosti za organsko bolezni, ki izvirajo iz duševnih motenj in konfliktov. Če pa že oboli, najde pravo pot in se nevroze reši. Goldbrunner je napisal na osnovi Jungovega študija o globinski psiho,logiji in psihoanalizi knjižico, ki nosi podoben naslov kot naš prispevek. Ža;l knjižice nimam pri roki; sicer pa ni tako važno, ker so Goldbrunnerjeve misli le poskus habilitirati Junga tudi za krščansko miselnost. Medtem pa so na delu drugi avtorji, prav zavestno katoliški, kot Daim, Carusso, ki so predelali tako Freudovo kot Adlerjevo in Jungovo teorijo s krščanskega stališča, da so tako sprejemljive tudi za katojiške psihologe in teologe. 1. Smisel človekovega življenja Če hočemo razumeti ves pomen psihoanalize za zdravje človeka, moramo upoštevati njegov smisel življenja. O tem se je mnogo pisalo. Tudi Ušeničnik je napisal lepo delo Knjiga o življenju. Ne mislim dodati k temu kaj novega ati ponavljati stare, znane stvari. Ponavljam, kar sem napisal v prispevku o grehu in bolezni: smisel človekovega življenja je pot skozi to življenje v drugo; z drugimi besedami: smisel človekovega življenja je usposobljenje za enostransko življenje po tem življenju. To pomeni živeti tako, da bom vreden doseči čim višjo stopnjo združenja z Bogom v onem življenju. Pri tem pa ne pomeni „živeti“ le neko biološko dejavnost, marveč človeško. Naloga življenja je iti od splošno za človeka veljavnega, preko individualne zaokroženosti v osebno odprtost. Ta osebna odprtost pa je sposobnost zavzeti pravilno stališče -do vsega — do Boga, do sebe, do -bjižnjega, do tega sveta in vseh dobrin ter do vseh vrednot,. Za to delo in nalogo je dal Bog človeku sposobnosti; nekatere so skupne vsem ljudem, da celo skupne vsem 'bitjem na tem svetu, ali vsaj vsem živalim, druge pa so dane individualno; nekatere so namenjene zgo,lj telesu, druge tuui duši; nekatere omogočajo razvoj lastnosti, druge določeno zadržanje. Oglejmo si jih! Pripominjam, da ta problem še ni preiskan. Freud, in mnogi drugi za njim, so jih imenovali različno; Jung in njegovi, prevzeli so tudi katoliški psihologi, jih imenujejo arhetipe, bili naj bi nekaka usedjina iz vseh stotisočl-etij človekovega življenja in naj bi usmerjali človekovo zadržanje in ravnanje. Naselili so sv v podzavesti, odkoder izhaja njihov vpliv. 'Daim pravi, -da tega problema arhetipov še ni podvrge;! študiju. Jaz hočem izraziti prav v teni svoje stališče. Morda bo nekoliko biološko utemeljeno; a se mi zdi, da bo tako lažji pregled vseh arhetipov Bog je dal človeku, da more vršiti svojo nalogo, določene lastnosti in sposobnosti. Le-te prehajajo iz roda v rod, se torej podedujejo. Teh lastnosti pa je več vrst: nekatere so zgolj telesne, kot npr. barva oči, barva in oblika las, kože, objika glave, njenih poedinih delov, udov telesa, vsa postava in zadržanje telesa. Te osnove so zgolj telesne in so podvržene vnanjim in notranjim vplivom (prehrana, podnebje, pobudnine itd.). Osnove zanje se podedujejo, a se pod posebnimi vplivi spremenijo (barva las, oči, velikost postave itd,). Druge lastnosti in sposobnosti so biološke, življenjsko potrebne. Merijo na ohranitev poedinca, oziroma njegovega rodu ali vrste. Sem spadajo deloma one, ki urejajo notranje delovanje telesa, in pa nagoni, npr. po hrani, spanju in počitku, spojni nagon itd. Tretje so osnove, ki merijo na usposobljenje človeka za kak. poklic, veščino, udejstvovanje v življenju. Pravimo jim nagnjenja, npr. za glasbo, matematiko, risanje, kako obrt itd. Človek, ki tako osnovo ima, se na tistem področja počuti domače, se kmalu znajde, se zdi, kot bi se bil že vadil. Te osnove je možno razviti, a je potrebna vaja, torej vpliv okolja. Če ne pride npr. glasben človek v okoliščine, ki mu omogočajo glasbenost razviti, ne bo postal nikoli glasbenik, če pa se mučiš z neglasbenim človekom, ga utegneš spraviti naprej, toda kakega uspeha ne bo! Tudi pravega veselja ne. Te vrste osnov omogočajo človeku znajti se v poklicu. 'Četrta vrsta osnov so one, ki človeka usposabljajo za kak stan. Te bi imenoval arhetipe! To so tiste notranje sposobnosti, ki so dane vsakemu človeku, da najde neke jasne odnose do raznih stanov, npr. do očetovstva, materinstva, do žene, do moža, do države, do naroda, do otrok itd. Te osnove omogočajo, če je dana človeku priložnost, da vidi lepe zglede, sliši o njih in dobi zagon po nagibih, da postane sam zgleden in vzoren mož, oče, mati, otrok itd. Če takih zgledov ni, če ni nikogar, ki bi te osnove zbudi,! in gojil, se ne razvijejo; če je pa zgled slab, zaidejo v krivo smer. Te osnove omogočajo doživeti in uresničiti neko zamisel, ideal o sebi. Sem, toda v posebno skupino, bi mogli šteti osnove, ki so človeku dane, da se znajde spričo Boga, sočloveka, sveta, njegovih dobrin, do samega sebe, do raznih vrednot, ki ga obdajajo. Jasno je, da presegajo te osnove, prav tako kot one za poklic in stan. oziroma ideal, živalim dane osnove, ki so vse iz prve in druge skupine. Tudi te spadajo s prejšnjimi k arhetipom, ki so nekateri pra-vzori neke nabrane skušnje, če se izrazimo z Jungom. Pravijo jim tudi nagoni, ker čjoveka nekako ženejo k predmetu. Če jih označimo z izrazom „nagon“ to ni v smislu nagonov iz druge skupine. Kadar govorimo o nagonih, imamo navadno v mislih biološke osnove iz druge skupine. Le ti so silno močni in utegnejo postati človeku nevarni, kjer po izvirnem grehu morejo človeka preusmeriti v napačno smer. Žal se to ne zgodi redko. V tem primeru je individuacija nemogoča. Prav tako ne personifikacija. 2. Individuacija in personifikacija Človek ima torej najogo v vsem ter po vsem v sebi izoblikovati individualne lastnosti in sposobnosti, zaokrožiti svojo individualnost. Ta proces imenujemo individuacijo/ V tej točki sem se ločil od Junga in Goldbrunnerja in grem svojo pot. Pod individuacijo razumem namreč, v nasprotju z Jungom in Gold-brunnerjem, ki razumeta personifikacijo za individuacijo, le izoblikovanje svoje individualnosti, to je tistih, edino meni lastnih znakov in svojstev. lastnosti in sposobnosti, po katerih se ločim od vseh ostalih ljudi. Je izločenje indi- vidna iz maso. Sem pripada razvoj osnov pod 11 in 4. Toda razvoj ne gre zaporedno, marveč vzporedno, čeprav starosti in stanu primerno; v njem se vse prepleta in sega. drugo v drugo. K individuaciji, ki je torej Prebujanje in izoblikovanje individualnosti, spada razvoj zasnov, ki čakajo v individuu na izoblikovanje. Temu namreč sluz' vzgoja, šolanje, vežbanje. Tu je mesto vzgojitelja, 'ki pa je le pomočnik in vodnik gojencu. Individuacija pa nikakor ni zadnji cilj vzgoje, marveč je le pogoj za personificiranje, za razvoj k osebnosti. Da bomo lažje razumeli delo vzgoje, si oglejmo, kaj so zasnove same v sebi. Napak bi bilo misliti, da so nekak zametek lastnosti, znakov in sposobnosti. Ne! Le te se ne dedujejo. Kar se deduje in kar zasnove so, so ,Ie mogočnost, potence, ki omogočajo razvoj kake lastnosti, znaka in sposobnosti. Pa ne le potence, mogočnosti so tudi dinamične tendence, ki silijo k uresničenju. Vsebujejo torej energijo, ki je potrebna za razvoj. Ta je pogosto tako silna, da povzroča težave ,?e nastopijo ovire proti uresničenju. Kot sem že omenil zgoraj, zasnove za to ali ono sposobnost, ne le omogočajo razvoj te lastnosti ali sposobnosti, marveč tudi olajšajo vršenje, vajo r njih in njih krepitev. Seveda naletijo včasih te potence na ovire v človeku- ih1 izven njega, ce gre za zasnove tretje vrste, tedaj stvar še ni tako nevarna; . nevarneje pa jc. kadar gre za tendence, ki naj usmerjajo in uravnavajo človeško zadržanje, bodisi na sploh ali v stanu. Tedaj se zgodi, da se zaradi ovir tendence usmerijo r prav nasprotno smer in človek hiti namesto k individuaciji. ki naj bi bila osnova personifikacije, k individualni zaprtosti, krčevitosti, osamljenosti. Namesto pravilnega odnosa do Boga, do sebe. do sveta in njegovih dobrin, do bližnjega. do žene, do moža, otroka itd. nastopijo napačni odnosi, ki jih ne diktira objektivna vrednost, marveč subjektivno gledanie. Zgodi se, da cezaradi tega ne razvije nemoten idea.I človeka, nemoten odnos do dobrine, marveč pod vplivom fiksacije popolnoma napačen odnos. Zgodi se pa tudi, da se človek spričo kakega dogodka ne znajde; je zaradi nezadostne in nepravilne vzgoje nesposoben zavzeti do njega pravilno stališče, objektiven odnos. Posledica je pretres kot doživetje in motnja. V mnogih primerih je možno ugotoviti po analizi, da sega ta nesposobnost daleč do konfliktov iz zgodnje mjadosti, ki se sedaj sprožijo ob nastopu kake nepričakovane ovire. Človek je torej dolžan storiti vse, da se pravilno vzgoii, individualizira. Toda individuacija je le osnova tistega, kar je pravzaprav cilj samovzgoje in vzgoje, to je personifikacije. Le-ta je v sposobnosti zavzeti pravilno, objektivno stališče nasproti sebi, Bogu, sočloveku, svetu, njega dobrinam in vrednotam ter jih, kolikor niso abso.lutne dobrine (kar je samo Bog) ocenjevati v lu.či absolutnega, Boga. Tako je pravilna in resnična oseba možna ie na osnovi krščanstva, v drugih verah pa le. kolikor particinirajo na krščanstvu. Čili personifikacije je pravilno srečanje z Bogom in no niem z bližnjim, s svetom itd. Persona je odprta, ne zaokrožena sama v sebi; to je individuum. X' tem je persona podoba Boga, ki ni individuum, marveč oseba, odprt vsemu! Vsem je vse, in vse je v njem. ..Omnin in ipso constant!" Bog edini popolnoma ohieic-tivno precenjuje vse dobrine. Samo njegova sodba je povsem objektivna. Samo on zavzema povsem pravilno stojišče do vsega, človek pa naj si prizadeva, da se mu v tem čim bolj približa. Bodite popolni, kakor je vaš Oče nebeški popoln. Stremljenje za tem ciljem je naloga personifikacije. In to je najvišji in najgloblji cijj vzgoje. Dati človeku možnosti, da se znajde v vseh položajih, v vsakem primeru, v vseh srečanjih in doživetjih spričo Boga. Jasno je, da takega človeka nič ne spravi iz ravnotežja. Poslušajmo sv. Pavla, kaj pravi: niti nevarnosti niti... niti... niti...! (Rim 8, 35). Človek, ki je to svoji individualnosti primerno dosegel, je svetnik. Je uravnovešen, je normalen. Le svetnik je normalen. Ne od rojstva sem, marveč po Jastnem prizadevanju in delu ter, sodelovanju z milostjo božjo. Krščanska osebnost se razvije le v soncu milosti božje, kot se odpre cvet le v soncu. Tedaj je sposoben, da ne le sam rodi bogate sadove, marveč daje tudi drugim, kot cvet daje vonj in rodi sad. 3. Uravnovešenost, svetost in zdravje. Svetnik je uravnovešen, normalen, je duševno zdrav in v redu. Možno je sicer, da doživi tudi svetnik notranje konflikte, nervoze, toda zle posledice je teh izostanejo. Te nastopijo samo tam, kjer je normalen razvoj duševnosti v smeri k osebnosti oviran, onemogočen, ker je človek zaprt sam vase. To se pa zgodi, kadar se človek naveže na relativno ter zavrže absolutno, kadar odreče .Bogu, kar mu gre. »Samo svojega Boga in Gospoda moli in mu sjuži!" to je zapoved, to je vodilo. In to storiti more le persona. Moliti se pravi „najti pravilne odnose do Boga, priznati ga kot Boga, Gospoda in Stvarnika, dati mu čast" „Ljubi Boga iz vsega srca. . .!“ je zapoved, ki izraža isto. Ljubiti Boga more le, kdor je nasproti Bogu odprt! To pa je le oseba. „Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe!" Prav ljubiti, pomeni, najti prave odnose do bjižnjega. Videti v njem ne !e stvar božjo, to vidim tudi v rastlini in živali, v kamnu in rudnini; v sočloveku vidim več kot to; on ima dušo in isti cilj kot jaz! Zato mu moram biti v pomoč pri tem delu, da ga doseže! Poleg ljubezni do bjiižnjega pa je pravilen odnos do sebe, ljubezen do samega sebe. Ta pa je zopet v tem, da storim vse, da se usposobim služiti Gospodu, da opustim vse, kar bi me pri tem oviralo. To sega v vse odtenke našega življenja. Žal pa nas življenje uči, da to ni tako Jabko. Že od rojstva je človek izpostavljen motnjam, ki se deloma nabirajo v podzavesti, deloma pa v zavesti. Najnevarnejše so prve. Le te obenem z neurejenimi nagoni povzroče, da človek zapusti pravilno smer, ki vodi k Bogu, in se zaobrne od absolutnega k relativnemu ter to rejativno poabsoluti. To pa je greh! To povzroči zgoraj omenjene motnje, 'ki so po večini podzavestne ali ne—zavestne. Pri človeku, ki je to premagal, ki je osvobodil sebe neurejenih nagonov in jih podvrgel pameti in veri, ki je razvil ne le svojo individualnost (pri svetnikih se kaže pogosto v originalnosti), marveč tudi svojo osebnost, gre življenje v pravilno smer in so duševne motnje nemogoče. Znano pa je, primerov so nabrali na tisoče, da prav take, iz konfliktov, neprebavljenih in nepredelanih doživetij, nastale duševne motnje, povzročajo tudi organska obolenja v obliki nevroz, npr. astmo, angino, bjljuvanje, ohromelost, visok krvni pritisk, srčne nevroze, nevroze prebavil, razne oblike kožnih bolezni itd. Te je možno odstraniti le, če odstranimo vzroke, duševne motnje, in spravimo dušo zopet v pravilno smer. To pa je »metanola", če gre za zavestne .konflikte, če gre za posledice krivde in greha. Svetnik tega ne pozna. Pod besedo »svetnik" mislim vsakega človeka, ki je usmerjen k Bogu, ki si resno prizadeva, da bi se osvobodil nerednega vpliva, nagonov, in jih izrabi,! v dobro, človeka, ki je sposoben pravilnih odnosov do Boga in okolja. Svetnik v svoji uravnovešenosti ne pozna obolenj, ki izvirajo iz priličnih konfliktov. Podoba CMD v domačem in emigrantskem tisku „Ob naši ugotovitvi, da ne vstopajo zjasti mladi duhovniki v naše društvo,, je polno vprašanj. Eno takih vprašanj je, kako odpraviti predsodke, ki jih je še vedno veliko. Treba je odkriti vzroke, zakaj ne vstopajo. Ce bi se v prostem razgovoru tu in tam z njimi pogovorili, mislim, da bi odgnali marsikak pomislek. Res pa je tudi to, da smo že večkrat tako vprašanje načeli, vendar se ljudje temu razgovoru izmikajo" (dr. Maks Miklavčič, Naša pot 1964, str. 661). „Vem, da mladi ljudje, ki prihajajo iz semenišča, če že niso za nas, p> veliki večini tudi niso proti nam. Tako na fakujteti kot v semenišču imajo kljub temu dovolj priložnosti videti, kdo je pravzaprav tisti, ki dela in po čigavi zaslugi, je danes pri nas tako,kot je. Zato ne boste med njimi našli veliko nasprotnikov. . . .Ni pa seveda tudi tiste volje, razen če bi to morda bilo po želji škofa, da bi napravili odločilen korak. Razen tega pa vidijo tudi to, da ni noben kanonik in noben protonotar član našega društva, in je tudi to zanje važna stvar ■— čeprav se sami za take časti ne potegujejo... Sedaj pa vidim, da tisti, ki niso člani društva, tudi Nove poti več ne berejo.. . Najmanj, kar je, je to netovariško Ce koga od njih vprašaš o nekem članku, bo kaj hitro v zadregi, ker Nove poti nima. . . Če nekdo ne vzame v roke Nove poti, tudi če mu jo pošlješ zastonj, potem je ves trud zaman. . . Končno pa nas je pri .društvu še vedno zelo veliko in naša naloga je, da delamo dalje in delamo vse, kar se storiti da‘‘ (dr. St. Cajnkar, Naša pot 1964, str. 662). „Na Ptujski gori sva z nekim mjadim kolegom debatirala in je rekel v razgovoru, da Nove poti načelno ne bere. Hočem povedati, da imamo ljudi, ki. imajo načelna stališča proti društvu in da stojimo pred nekim zidom, v katerega se lahko zaletavamo, pa ga ne bomo predrli. Človek res dobi vtis, da gre za stvari, ki so načelnega izvora. In če gre morda za indiferentnost mladih, potem bi se ta človek vendar le zapjel vsaj v razgovor, če pa tudi načelno noče: ničesar slišati, potem je to znak, da je tu neka obveznost, da ne bo imel z nami nobenega posla" (Ivan Voda, Naša pot 1964, str. 662)). „Zato bi morali tudi v društvu ta dialog z nečlani bolj razviti. Pri tern je zlasti potrebno, da raste naša društvena zavest. Še vedno imamo dosti članov, ki se nekako boje, oziroma se čutijo nekoliko manj vredne nasproti drugim. Današnji položaj katoliške Cerkve kaže, da je bilo društvo že prej napredno usmerjena in mu nihče ne bi mogel očitati neke nelojalnosti ali proticerkvenega delovanja. Zato moramo najprej ta ponos nas samih utrditi, da se ne bom® bali pred drugimi, temveč da bomo ponosni, da smo člani društva, zlasti v današnji dobi.. . Do takrat, ko se je računalo, da je socializem nekaj začasnega in da se človek ne sme v to spuščati, bi človek rekel, da je to imelo neko osnovo (nasprotovanje društvu). Toda danes, ko je socializem dobil popolno domovinsko pravico povsod in ko vidimo, da po koncilu dobiva tudi v Cerkvi priznanje, lahko vsi ugovori in pomisleki izginjajo1* (dr. Fr. Perko, Nova pot 1964, str. 662). Glede odnosa med škofi in društvom: „Škofje se bodo torej morali sami prebijato k novemu razumevanju časa in Cerkve. Nekateri še vedno mislijo, da morajo biti vsepovsodi in da morajo vse sami narediti. Drugi ne najdejo pravega odnosa do .podrejenih. To velja tudi za nekatere redovne predstojnike... Če je potrebna reforma rimske kurije, tudi v škofijskih pisarnah ne bo moglo ostati vse po starem" (Nova pot 1964, str. 663). Komunizem v Jugoslaviji je „začel s poskusom razkroja v Cerkvi sami". Udari pastirja in razkrojila se bo čreda. Med tisoči katoliških duhovnikov je razumljivo, da jih je bilo nekaj takih, ki niso imeli poklica ali pa so ga zapravili, nekaj nezadovoljnežev, užaljencev, vseznalov, iskalcev novih poti, strahopetcev in optimistov. Te ljudi so komunisti izrabili, da so začeli ustanavjjati filo-komunistične organizacije „ljudskh duhovnikov". Ustanovili so tkzv. verske komisije pri raznih republikah in po teh komisijah, ne :po škofih, je nova oblast hotela imeti stik s Cerkvijo. 'V' Sloveniji je bil za predsednika Verske komisije imenovan odpadli in izobčeni duhovnik Jože Lampret. Ta mož je zbral nekaj svojih duhovniških prijateljev in ustanovil tzv. Iniciativni sekretariat duhovnikov, članov OF. Z vso blagohotnostjo oblasti je začel izdajati Bilten, publikacijo polno sovraštva proti Cerkvi zvestim duhovnikom, proti škofom, proti Vatikanu in Papežu, kar je seveda povzročilo, da ga je koncilska kongregacija dne 12. aprila 1949 javno obsodila. Beograjski nadškof dr. Ujčič je v imenu vseh škofov posla! vladi spomenico o tem in o krivicah, ki se delajo Cerkvi, ne da bi ji bila dana pravica obrambe. Na to spomenico je vlada šele 9. maja 1950 odgovorila, da je memorandum sad nemogoče mentalitete in da kot tak ne more biti podlaga za kakršen koli razgovor med vlado in škofi. Ko je Lampret videl, da z Biltenom in načinom, ki ga je zagovarjal, ne bo uspel, je poskusil drugo pot. Ustanovil je Sindikat duhovnikov sv. Cirila in Meoda (CMD). Bilten je prenehal izhajati, namesto njega se je pojavil mesečnik Nova pot in za njim Organizacijski vestnik. Jugoslovanski škofje so na svoji konferenci 24. aprila 1950 izrekli svoj »Pon expedit“ glede vseh gori imenovanih poskusov. Vlada je na to obsodbo škofov pričela novo gonjo proti škofom in p o veča ja pritisk na duhovščino, zlasti Pa stotine duhovnikov, obsojenih na dolgoletne ječe, katerim so obljubili prostost, če se vpišejo v novo duhovniško organizacijo. Prav tako je vlada organiziranim duhovnikom dajala celo vrsto privilegijev, do katerih neorganizirani duhovniki niso imeli pravice: pravico svobodnega gibanja po državi, dobava vina in hostij za sv. mašo, socialno zavarovanje, pravico do pokojnine, brezplačno zdravniško 'Pomoč, omejitev podrobnih šikan, s katerimi so krajevne rdeče objasti delale nemogoče bivanje marsikateremu duhovniku v svoji župniji, posebne ugodnosti Pri popravilih cerkvenih poslopij, dostop do uradov itd. Škofje so želeli, da ta organizacija, če obstoja, spremeni svoja pravila. Leta 1952 so pravila na svojem kongresu res spremenili po želji kofov, a s Pripombo, da škofje pravil ne smejo poslati v odobritev sv. stolici. Organizacija CMD še danes obstoja. Stavila si je za nalogo pomagati komunistom pri izpedbi gospodarskega in družbenega reda in si jasti pravico, da pripravi teren za znosno sožitje med Cerkvijo in državo. Zgledu CMD v Sloveniji so sledije manjše skupine duhovnikov na Hrvatskem, v Bosni in orni gori" (It. K., Zbornik Svobodne Slovenije 1965, str. 76). „To vprašanje vključuje med drugim (v naši domači konkretnosti) tudi vprašanje o odnosu duhovnika v domovini do Ciril-Metodijskega društva. Društvo je nastalo iz volje in pod pritiskom komunističnega režima. Na ustanovni občni zbor leta 1948 so precej udeležencev prignali v avtomobili Notranjih odsekov. Objektivni namen društva — torej namen in cilj komunističnega režima — je bil zabiti klin med hierarhijo in nižjo duhovščino, po možnosti pa jih celo pripraviti do shizme. Znan je izrek Tita jugoslovanskim škofom: „Mi smo prelomili z Moskvo, zakaj vi ne prelomite z Rimom ?“ Subjektivni namen — torej namen in cilj vodilnih duhovnikov, ki so pomagali, da je do ustanovnega občnega zbora prišlo — pa je bil v tistih časih fizičnega preganjanja duhov-kom ohraniti vsaj nekaj možnosti za delovanje. O čistosti namenov teh duhovnikov ne bi rad dvomil. Toda po 17 jletih društvenega delovanja lahko ugotovimo, da so dosegli manj koncesij na verskem področju kot npr. poljski duhovniki, ki so .podobna društva a priori odklonili. Društvo CMD je omogočilo, da se je na Slovenskem razvil neoklerikalizem, sprevrženi klerikalizem. Če je prej šlo — v komunističnem žargonu — za zlorabo vere v politične namene in koristi, gre sedaj za zlorabo politike na škodo vere. Ni gola slučajnost, da sta na Dolenjskem akcijo za pridobivanje novih članov delala dva duhovnika skupaj z dvema oznovcema, ki so se v istem avtomobilu vozili k župnikom in kaplanom in jih si,lili v CMD. V času, ko v domovini vse škriplje (prim. afero okoli Perspektiv, nacionalno in gospodarsko vprašanje itd.), se v društvu gredo legaliste, ker objektivno pomagajo, da se oblast drži nat! vodo. Društvo je postalo torej reakcionarno. S tem nikakor nočem obsojati posameznikov, članov CMD. Kdor pozna rafiniranost, pritisk, strahovanje in grožnje, ki so privedle do včlanjenja, ta sodbe o posameznih članih ne bo izrekel. „Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen nanje!" . Kolikor toliko objektivna sodba pa je morda že možna o vodilnih članin društva, ki pišejo v glasila Nova pot in druga. Dr. Stanko Cajnkar se zavzema za dialog z brezverci in ateisti. Pravi, da nas do tega obvezuje krščanska ljubezen. Pri tem pa pozablja, da je — če sploh je -—- pameten razgovor s komunističnim ateistom možen le, če katoličan in komunist stojita na isti ravni, co se pravi, da nobeden nima nad drugim karšne ko,li oblasti. Kadar pa ima komu-zem oblast v rokah, potem je razmerje med komunistom in katoliškim duhovnikom podobno razmerju med krvnikom in žrtvijo. Krščanska ljubezen ne obvezuje, da pred smrtno obsodbo, četudi se zavlačuje, iščemo dialog s krvnikom. Kristus je pred Pilatom molčal in se v dialog ni spuščal. Molk je lahko najvišje pričevanje! Pač bi pričakova,! več krščanske ljubezni in dobrotljivosti, kadar dr Stanko Cajnkar razpravlja o duhovniških sobratih, ki niso člani CMD. Analizira največ njih stališče in ugovore proti včlanjenju ter skuša pokazati njih nevzdržnost. Pri tem pa pozablja, da isti duhovniki nimajo nikakršne možnosti, da bi svoje odklonilno stališče do društva lahko prav tako kot on v tiskani besedi pojasnili in zavrnili. Mijo rečeno, to ni fair! Pa še neko hibo bi rad pokazal! CMD je večkrat organizirajo romanja i:i potovanja v inozemstvo. Nekateri člani kot nečlani CMD so morali ostati doma, ker niso dobili potnih listov. Podobno se je zgodilo pri romanju novomašnikov poleti 1964 v Rim ■— nekaj jih je moralo ostati doma. Človek bi si žejel večje moškosti od udeležencev. Čut solidarnost bi jim narekoval odločitev, da ne gredo na pot, če oblasti ne dovolijo vsem, da se romanj udeležijo. Kako porazno mora delovati taktšna praksa na tiste, ki so morali ostati doma! Diferenciraj in izoliral jih je režim, malobrižni so jim lastni sobratje, ki so smeli na pot! Na vprašanje, kakšno naj bo torej zadržanje katoliškega duhovnika do komunističnega režima, kadar je na oblasti, sem delno že odgovoril, ko sem omenjal nekatera dejstva. Svoje stališče naj dokončno pojasnim: zavest duhovniškega poslanstva v Cerkvi brani pristop v društvo, katerega objektivni namen je razdvajanje duhovniških vrst in razcep s hierarhijo. Subjektivni dobri nameni in drobci koncesij s strani režima ne odtehtajo objektivnih zjih posledic. Zato velja naše priznanje, občudovanje in podpora v molitvi tistim slovenskim duhovnikom, ki niso klonili in vztrajajo v težkem položaju. Bodočnost slovenske Cerkve je odvisna od njih molka in trpljenja in ne od resolucij, delovanja ter zagnanosti vodilnih čjanov CMD.“ In še kratka pripomba! Če ho,če GMD igrati pozitivno in ne reakcionarno vlogo v slovenskem katolicizmu, potem naj se z vso resnostjo zavzame za popolno ločitev Cerkve od države, kakor je uzakonjena v ustavi. Zahteva naj nevmeša-vanje države in partije v notranje cerkvene zadeve, torej popolno svobodo pri ustanavljanju katoliških šol, malih semenišč, katoliškega tiska, organizacij ir. podobno. S tem si bo vodstvo CMD rešijo dobro ime. -Sicer pa se spravlja v nevarnost, da ga slovenska zgodovina prišteje med konformiste, ki so zavirali svobodo verskega življenja" (dr. .Janez Zdešar, Zbornik Svobodne Slovenije, Bs. Aires 1965, str. 207). Ekumenski paviljon v Montrealu Sedem krščanskih Cerkva iz Kanade ho postavilo skupen krščanski paviljon na svetovni razstavi v Montreaju leta 1967. Cerkve so naslednje: katoliška, anglikanska, združena, baptistična, gr-ško-pravoslavna in luterantska. 'Vatikan zato ne bo imel posebnega paviljona. Predstavniki omenjenih verskih skupin so dali naslednjo izjavo: ..Združeni po Krstu v isti veri v Kristusa in v istem upanju žele kanadski kristjani ob priliki svetovne razstave izraziti svojo ljubezen do svojih bratov vsega sveta in odgovoriti tesnobam in upom našega veka s skupno prokjamacijo evangelija. -Skupno bomo postavili krščanski paviljon, da bo razglašal pred svetom, da se je Bog učlovečil, da bi bival med nami in da je navzoč v vsem, kar se dogaja na tem -našem svetu. Navkljub vsemu, kar nas loči, mislimo, da moremo in moramo dati naše ponižno skupno pričevanje naše vere v Kristusa in naše volje, biti kot On služabniki svojih bratov. Opraviji bomo skupaj to delo in prosili Boga za popolno krščansko edinost." J. Š. Stiki med holandskimi katoličani in plotestanti Predstavniki kat. Cerkve in 4 protestantskih verskih skupin so se sestali v Haagu z namenom, da vzpostavijo medsebojne uradne odnose. Iskali bodo čim tesnejše sodelovanje med Cerkvami in preučevali nekatera vprašanja, kot npr. veljavnost krsta, menjavo vere, skupno pastoralno delo pri mešanih zakonih in podobno. Pripustitev ženske v duhovništvo Francoska reformirana Cerkev je določila, da lahko tudi ženske prejmejo zakrament mašniškega posvečenja in potem opravljajo dušnopastirsko službo. J. š. ODŠLI S O hP PRED KAMI Janez Kmet, vikar namestnik v Ajdovcu, je v starosti 48 let umrl dne 15. septembra 1965 v novomeški bolnišnici. Rodil se je 27. 3. 1917 v župniji Sela-Šumberk. Gimnazijske študije je končal v zavodu sv. Stanislava v št. Vidu, posvečen je bil 4. 7. 1943 v Ljubljani. Prva duhovniška (leta je deloval v bližini svojega doma, največ pri šentviški podružnici Bič. Leta 1945 je prišel za kaplana in nato vikarja namestnika v Mirno peč, po dveh letih pa se je preselil v sosednji Ajdovec in tam ostal do smrti. Letos je še lepo pripravil svojo župnijo na birmo, takoj po birmi pa je odšel v novomeško bolnišnico, ker je obolel na jetrih. Lepo previden je š'e isti dan sklenil mnogo prezgodaj svoje življenje. Pokojnega bomo toliko bolj pogrešali, ker je bil nadarjen pisatelj. Pisateljevati je začel že zgodaj v dijaških iletih in objavljal svoje prispevke po raznih časopisih. Po vojni je pridno sodeloval pri Mohorjevem koledarju in Večernicah. Opisovati je znal zelo bistro suhokrajinske originale, trdo življenje malega človeka, njegove senčne in sončne strani. Blizu 50 duhovnikov ga je 18. septembra spremljajo pri pogrebu na Selih pri Ajdovcu, kjer je sedaj sedež župnije in je on zgradil novo župnišče. Anton Anžič, bivši profesor verouka na ljubljanskih gimnazijah, je umrl dne 27. decembra 1965 v župniji Vahpeton, Severna Dakota, ZDA. Rodil se je 4. junija 1891 v župniji Sostro, posvečen :e bil 16. jujija 1914. Kaplanoval je v Škofji Loki, nato je bil vojni kurat, potem kaplan v šmartinu pod šmarno goro, stolni vikar v Ljubljani, od koder je odšel v katehetsko službo. Vmes je bil več let prefekt v Marijanišču v Ljub- ljani. Pokojni je bil miren, dobrodušen duhovnik, zna^l je več jezikov in je veliko prevajal za Družbo sv. Mohorja in razne dijaške liste. Lansko leto je za svojo zlato mašo prišel tudi po slovo v domovino. Pokopali so ga 31. decembra 196F. Umrl je zlatomašnik g. Feliks Zu-lechner. Rodil se je 18. maja 1888 v Mohličah. Pokopali so ga v št. Vidu v Podjuni, kjer je služboval v letih 1933 do 1942. V kapucinskem samostanu v Vipavskem Križu je v 85. letu umrl starosta slovenskih kapucinov p. Kamil Požar. V Kazani v jugoslovanskih Brdih je na sam božič umrl župnik Franton Čer" nigoj, star 78 let. Na pogrebu je bilo nad 50 duhovnih sobratov. Goleč Januš, duhovnik mariborske škofije, zlatomašnik, je umij 24. maja 1965 v mariborski bolnišnici in bil 27. maja pokopan na Pobrežju v grobnico rodbine Goleč. Bil je znan in spoštovan po vsem štajerskem. Rojen je bil 28. avgusta 1888 v Polju ob Sotli in bil posvečen v mašnika 25. julija 1911. V dušnem pastirstvu je bil samo kapjan na Remšniku in sicer od leta 1911 do začetka prve svetovne vojne leta 1914, ko je bil poklican kot vojni kurat na vzhodno fronto, kjer je bil leta 1916 v Bukovini ranjen v roko in je po raznih bolnišnicah dočakal konec vojne. Leta 1918 je postal urednik Slovenskega gospodarja in sodejavec Narodnega odbora, ki je imel redne seje v uredništvu Slovenskega gospodarja, kjer se je odločala usoda mesta Maribora, ali ostane v Jugoslaviji ali ne. Kot urednik je so- deloval tudi pri ostalih listih, ki jih je izdajaj a tiskarna sv. Cirila, ltavno zakadi njegovega velikega vpliva na ljudstvo je bil takoj ob začetku druge svetovne vojne aretiran in Gestapo ga je dala odpeljati v Gradec, da ga postavi Pred sodišče „Volksgerichthof“ v Berlinu. Ker mu pa ni bilo mogoče dokazati, da bi s svojim domoljubnim delom štorij komu kakšno krivico, tudi Nem-cem ne, je bil postopek zoper njega ustavljen in je bil aprila 1942 izgnan ua Hrvaško, kjer je v Zagrebu preživel drugo svetovno vojno. Po vojni je bival v Mariboru. Povsem nepoučen je bil zapleten v neko politično zadevo, zaradi katere je bil obsojen na sedem let ječe. Ivo je bij po šestih letih izpuščen iz zaporov, je redno pomagal pri bogoslužju v cerkvi sv. Alojzija in hodil na Pomoč v razne župnije. Njegova dediščina so njegovi spisi, povesti in zgodbe, ki jih je slovensko ljudstvo tako rado bralo. Iz teh njegovih spisov se zrcali njegova osebna veselost in dobrota. Velika škoda hi bila, ako bi na njegovo dejo in na njegove spise legel Prah pozabljenja. Kdorkoli bo pisal zgodovino slovenskega katoliškega ljudstva na štajerskem, se bo moral ustaviti tudi pri Golecu Janušu in mu priznati tisto častno mesto, ki ga zasluži. Balažič Matija, župnik v Velikih dojencih v Prekmurju, je umri 1. ja-nuarja 1965. Rodij se je na Hotizi v Prekmurju 18. februarja 1912, v maš-ni:sa Martin, župnijski upravitelj v <'i'ne,*ah, je bil razrešen uprave župnije, Umeščen za župnika in prošta v Dravogradu in imenovan za dekana dekanije Dravograd in prodekana dekanije 'Mežiška dolina. — Steiner dr. Štefan, stol-n’ kaplan v Mariboru, je bil imenovan Xa nredavatelja moralnega bogoslovja na Teološki fakulteti v Ljubljani in imenovan za župnijskega upravitelja na Domilskem. — štruci p. Rudolf, OFM (,ap., jc i,j] razrešen uprave župnije Sv. Jožefa v Studencih in imenovan za ZuPnijskega upravitelja v črnečah. — i°vornik Franc, nadžupnik in arhidia-k°n v Slovenskih Konjicah, je bil raz-''esen souprave Skomarje. —1 Tiirnar Anl