VIKTOR PIRNAT
Velikani
(Pripovedka.)
Tam pod skalnim Velebitom so nekdaj živeli velikani. Naveličani pečin in vročine, so se kaj radi izprehajali po jadranskih otokih. Stopicali so preko njih, kot mi po kamnih, molečih iz plitvega potoka. Včasih so tudi polegli po pečevju in z vsemi pljuči pihali v Planinski kanal, da so se prevračale požrešne beneške ladje galeje. Do danes nam je ostal spomin na to: znamenita senjska burja.
Majniškega jutra so jo mahnili proti zaledju. Prestopili so Veliko Kapelo, umili si v Kulpi noge, še nekaj kratkih korakov in stali so vrh temnih Gorjancev, pod katerimi se je vil od zapada proti vzhodu
srebrn trak, dolenjska
Drugo  jutro so bili
že na vse zgodaj spet na Gorjancih. Izvlekli so iz žepov ogromne skale, silno kamenje, zadnji pa je prinesel pcxi pazduho laško barko, ki ji je izmetal njeno drobovje in jo napolnil z grenkoslano morsko vodo.                                     '
Nadrobili so v barko apno, ki ga je nosil v globoki torbi objestni mladič in primešali drobnega morskega peska, ki je istotako priro* mal tja v brezdanjem velikanovem žepu.
Medtem ko so oni pripravljali malto, so drugi že nakapali in iz« grebli dovoljne jame za temelj in pričelo je najčudovitejše zidanje, ki so ga kdaj gledali Podgorci. Z eno nogo na Gorjancih, z drugo onstran doline na vinorodni Trški gori, sta stala najdaljša dva veli«
kana in podajala tu in tam zaposlenim zidarjem kot hiše obsežne kamne, jih v rokah drobila in na kolenih lomila. Če je zmanjkalo malte, je hitro skočil brzonogi mladič doli do Reškega zaliva, zajel z laško barko morske vode in bil z dvajsetimi koraki spet pri zidarjih.
Kot gobe po dežju sta rastli ob bregovih krške doline, dvanajst kilometrov vsaksebi, silni stavbi in bili ob solnčnem zahodu pod streho.
Na koničastem stožcu tik Gorjancev je grozilo mogočno zidovje Mehovskega gradu, onstran Krke pa je mrko zrl na valovito podnožje ponosni Stari grad.
Prešli so velikani, minila je slava Mehovega. Le kuščarji in mar* tinčki se preganjajo po njegovih razvalinah. Kljubujoče pa še stoji neuklonljivi Stari grad. Zob časa mu ne more do živega, ker je bil zgrajen z morsko vodo in velebitskhni pečinami. Slika na očrneli grajski steni pa še dandanes priča o nenavadnem njegovem postanku.