Dom in svet" izhaja dne i. in 15. vsakega meseca. V Ljubljani, dne 1. vel. srpana 1897. Vsebina 15. zvezka. Stran Cvetje s polja modroslovskega. (Spisal dr. Fr. L.) [Dalje.]......449 v Zupanova Minka. (Idila. — Zložil Anton Hribar.) V. V mesta. — VI. V kuhinji. — VII. K maši. — VIII. Na obisk..........452 Kamenar. (Iz delavskega življenja. — Spisal Vrhovski.) [Dalje.].....456 Pečene vrane. (Spisal —tr—.)...............460 Življenje na ladij i. (Spisal Matija Šavs.)............462 Ob Balkanu. (Spomini iz Bolgarije. — Spisal Jos. Repina.) [Dalje.] .... 467 Večer. (Zložil Anton Medved.)...............473 Klinopisni spominiki in sv. pismo. (Spisal dr. Fr. Sedej.) [Dalje.] . . . . 473 Vojsko, najvišja župnija 11a Kranjskem. (Krajepisna Črtica. — Zapisal J. R.) 475 Na platnicah. Pogovar Od pijače, inu ventočejna tega Vina med enim G: Fajmoštram, inu med šterjim Farmanim. [Dalje.] Slike. Sitna Micika. (Slikal D. M.)................449 Maria Maggiore. (Cerkev Marije Snežnice v Rimu.).........457 Voz dunajske pomožne družbe v Ljubljani ob potresu.......465 Trnovski zvonovi po ljubljanskem potresu..........472 Župna cerkev sv. Jožefa na Vojskem. (Od vshodne strani.).....476 Y Crnogorka..................... . 477 v Črnogorec......................478 v Črnogorec iznad Kotora.................479 Dobe se še letniki: IV. po 2 gld., V. po 3 gld., VIL, VIII. in IX. po 4 gld. 20 kr, „Dom in Svet" stane za celo leto 4 gld. 20 kr., za pol leta 2 gld. 10 kr., za četrt leta 1 gld. 5 kr. Za dijake na leto 3 gld. 40 kr., za pol leta 1 gld. 70 kr., za četrt leta 85 kr. V tuje dežele po i gld. 20 kr. na leto več. Dobivajo se še vse lanske (1896) številke. Uredništvo in upravništvo je v Marijanišču. Za ljubljanske naročnike posreduje tudi „Katoliška Bukvama." Cvetje s polja modroslovskega. (Spisal dr. Fr. L.) (Dalje). 11. Dolžnosti do samega sebe. Sk oro Čudno se utegne komu zdeti, da govorimo o dolžnostih do samega sebe. Kako bi namreč bili sami sebi kaj dolžni? Kako bi mogli sami sebi kaj dati? Ako hočem kaj dati , moram imeti; ako pa že sam imam treba, da bi si dajal, ali prejel. Vendar pa imamo v isiini dolžnosti sami do sebe in sicer zato, ker se zavedamo sami sebe in smo — dejal bi — dvojni: nesamo mislimo, govorimo in delamo , ampak mislimo o sebi in delamo za sebe. Dobro se zavedam, da sem prav tako jaz del ali ud družbe, kakor je vsakateri drugi. Ta zavest je podlaga dolžnostij, katere imamo sami do sebe. Nadalje se zavedamo, da imamo neki namen. Ta namen dosezamo tedaj, ako rabimo potrebne pomočke. Zato moramo pomoČke prav izbirati in vsega se varovati, kar bi nas odvračalo od namena. Iz tega pa izvirajo dolž- ,Dom in svet" 1897, št. 15. Sitna Micika. nosti, t. j.: kar se nas tiče, ne smemo delati, kakor bi se nam ljubilo, temveč samo tako, da dosezamo s tem delovanjem svoj namen, Čim dalje večjo popolnost. -— Sicer pa nas priganja že narava sama, da delamo za svojo srečo. Kar nam je ugodno, to nas mika in vleče samo ob sebi. Zdi se potemtakem, da se ni treba še posebej zavedati dolžnostij do samega sebe, ker jih dopolnjujemo po naravnem nagonu Toda to ni tako. Naši nagoni nas ne vabijo vselej na tisto stran, ki bi nam bila v pravo srečo , ampak včasih prav nasprotno. Nagon nas vleče tje, kjer ravno sedaj vidimo kako prijetnost; je-li (Slikal D. M.) tista za nas v resnici in stalno ugodna, tega nam nagon ne pove. Nagon torej ne more človeka voditi v vseh razmerah. Tudi k takim predmetom nas priganja včasih prevarjeni nagon, ki so nam v kvar in niso dobri. Zaradi tega moramo ravnati sami proti sebi po določenih pravilih in zakonih, ti pa nam nalagajo dolžnosti. 29 Nikakega dvoma ni, da ne bi imeli dolžnosti sami do sebe; a katere so r Splošno dolžnost izrazimo tako-le : Delaj za svoje izpopolnjevanje, ali: Bodi Čim dalje popolnejši! Ta splošna dolžnost se umeva sama po sebi, da je ni treba dokazovati. Da se pa izraziti še drugače, ako se oziramo na to, da izhaja delovanje iz volje, in da se volja ravna po ljubezni. Pravimo namreč, da smo dolžni ljubiti samega sebe. Ko ljubimo sebe prav. želimo si tega, kar je dobro. Ako si pa želimo tega, kar ni dobro ali samo navidezno dobro, ne ljubimo sami sebe prav in se zato ne izpopolnjujemo. Prvi pogoj pa, da se izpopolnjujemo, je ta, da si ohranimo življenje. Ta dolžnost je podlaga za vse druge. Že naravni nagon vodi Človeka, da si ohranja in varuje življenje, toda poleg tega je še dolžnost, ker nagon sam ne zadostuje za ta namen. Nagon sam nas ne varuje kvare ob vseh prilikah in ne uravnava našega delovanja tako, da bi si trajno hranili življenje. Boleznij iz prehlajenja, nepremišljenosti, prevelikih strastij (jeze i. dr.) nas ne varuje nagon. Dolžnost pa nam veleva, ogibati se vsega, kar bi nam končalo življenje, in rabiti sredstva, s katerimi si življenje ohranimo. Vendar ni ta dolžnost najvišja, da bi ne smeli ničesar storiti, kar se ne vjema s to dolžnostjo. Ker so dolžnosti do Boga višje kakor do sebe, dolžni smo važno dolžnost do Boga (n. pr. spoznavanje vere) dopolniti tudi tedaj, kadar treba ob tem izgubiti življenje. Tudi iz ljubezni do bližnjika smemo tvegati se življenja, kadar ga namreč moremo rešiti le s svojo smrtno nevarnostjo. Tej dolžnosti nasprotuje samomor. Ta je dvojni: naravnostni, kadar si kdo neposredno vzame življenje (ako se ustreli, v vodo skoči ali obesi), in nenaravnostni, kadar kdo namenoma tako ravna, da si izpodkoplje zdravje in življenje, ali kaj takega opusti, kar je neobhodno potrebno za življenje. Samomor je velika pregreha, ker nasprotuje imenitni in temeljni dolžnosti. Ob jednem nasprotuje tudi pravici, katero ima Bog do našega življenja, zakaj Bog — naš stvarnik — je gospodar našega življenja. Nenaravnostni samomor se utegne včasih vršiti iz nevednosti, brez namena: tedaj seveda ni krivda tolika, vendar je pa težko tak samomorilec brez krivde, zakaj nevednost v tej stvari se da lahko premagati in odpraviti. Naravnostni samomor pa je znamenje velike nerednosti človekove, bodisi v pameti, bodisi v volji. Prigodi se v Človeku, ki je izgubil vero in zaupanje v višji svoj namen, ki tudi nima volje, da bi se boril s težavami, kakoršnih izkusi veČ ali manj vsakdo v življenju. Zato ni samomor nikako junaško, pač pa strahopetno delo, kar nam priča najbolj to, da se jih največ usmrti iz strahu pred kaznimi ali drugimi hudimi nasledki slabega dejanja. Samomor ni samo velika pregreha pri posamezniku, ampak pogostni samomor v Človeški družbi je slabo znamenje za njeno nravno stanje. Samomori se gode le tam, kjer imajo ljudje malo nravne moči, kjer vladajo strasti in ni vere v Boga. Da je taki Človeški družbi nujno potrebna pomoč, umevno je samo ob sebi. Ker smo dolžni ohraniti si življenje, dolžni smo tudi delati duševno in telesno, ker le z delom si hranimo življenje. Kaj je delo, to ve vsakdo. Pač pa neČe vsakdo priznati, da je dolžan delati. Naša narava namreč ima v sebi neko počasnost, zložnost in lenobo, ki se upira delu, zlasti ako je količkaj težavno. To oviro moramo premagovati. Kdor se zaveda dolžnosti do samega sebe, najuspešneje premaguje razne ovire. Obojno delo, duševno kakor telesno, je naš poklic, vendar imajo različni ljudje različno nagnjenje do dela. Brez dela se ne more izpopolniti noben Človek, marveč je le toliko popolnejši, kolikor veČ deluje. Dušno delo je višje kakor telesno delo; vendar je človek ustvarjen — kakor priča njegovo telo — tudi za telesno delo. Prava popolnost je v tem, da delujeta soglasno in v pravem razmerju duša in telo. Seveda je človeška družba urejena tako, da se ne more vsakdo izpopolnjevati v vsakem oziru, ampak mora delovati samo v posebni stroki, vendar si pridobi s pridnostjo tudi „delavec" nekoliko duševne olike in tudi učenjak lahko deluje in se uri telesno. Delovanje pa ne more biti brez meje in mere. Preveliko delo uniči telesne moči, in v slabem telesu ne more delovati duša. Torej treba počitka, treba zmernosti pri delu, ako se hočemo v resnici izpopolniti. Telesno delo je za Človeka potrebno in ni nikakor nečastno, temveč Častno. Kadar začno ljudje zaničevati delo, takrat so izgubili pravi um za dolžnosti in se dado voditi samo svoji samoljubnosti. Ker je duša višja od telesa, zato mora biti vsako telesno nagnjenje podrejeno dušnim potrebam in zahtevam. Telesno uživanje je grešno, ako ovira duha in njegovo delovanje. Zatorej veleva dolžnost do samega sebe, da krotimo telesno nagnjenje in ravnamo vsegdar po pravilih in zahtevah pameti. Med raznimi drugimi dolžnostmi omenjamo samo še skrb za Čast. Čast imenujemo ugodno mnenje drugih o nas. Za čast imamo nagon, pa tudi dolžnost nas veže, zakaj kakor drugi o nas mislijo, tako proti nam ravnajo. Kdor za Čast ne skrbi, nakopuje si veliko škodo in tudi kaže, da se sam sebi ne zdi mnogo vreden. Nikakor pa ni čast najvišja dobrota. Zato ne smemo zaradi časti opravljati svojih del, ne smemo izgubo časti imeti za največje zlo ali najhujšo nesrečo. 12. Dolžnosti do drugih ljudij. Vsakdo je sam sebi najprej pred očmi, toda vemo, da nismo sami na svetu. Drugi ljudje imajo isto naravo, iste moči in zmožnosti, isti začetek in namen kakor mi. Zato pa imajo tudi iste pravice in iste dolžnosti kakor mi. Ako kdo vse obrača le sebi v prid in se nič ne meni za druge ljudi, ta je sebičen in greši zoper pravičnost, ker bližnjiku ne priznava in ne daje tega, kar je njegovega. Ker smo torej z drugimi ljudmi v mnogoterih razmerah, imamo do njih dolžnosti. Podlaga vsem pa je, da imamo vsakega Človeka za sebi jednakega, za človeka istih pravic, iste vrednosti. Iz tega izvira naša glavna in splošna dolžnost do bližnjika, ki je: da spoštujemo vsakega človeka kot Človeka, sebi jednakega. Ako ga tako spoštujemo, potem mu tudi storimo vse to, kar hočemo, da bi on nam storil. Seveda ne moremo vsem ljudem izkazovati jed-nakih uslug, ker so namreč v družbi in z nami v različnih razmerah: pač pa moramo spoštovanje in ljubezen vsem izkazovati brez razločka. Posebne dolžnosti do drugih ljudij so dvojne vrste: nekatere nam naklada pravičnost, druge pa ljubezen. Dolžnosti prve vrste so tiste, katere zahteva od nas pravica (n. pr. da vrnemo bližnjiku posojeno blago); druge vrste so tiste, katere se ne dado izsiliti, ampak jih izpolnjujemo le, ker moramo želeti in storiti dobro svojemu bližnjiku. Pravičnost nam naklada dolžnost, naj damo vsakomur, kar je njegovega, naj nikomur ne odtegnemo, kar mu pripada po dogovoru, kupčiji, delitvi, zameni, naj vsakomur govorimo resnico, naj izkazujemo vsakomur spodobno čast, ne kratimo dobrega imena, povrnemo škodo in poravnamo krivico. Ljubezen pa tirja, naj vsakomur v potrebi pomagamo, t. j. nevednega naj poučimo, siromaka naj podpiramo z obleko in hrano, za- puščenega naj oskrbimo, siroto varujemo, preganjanega naj branimo, onega, ki je v nevarnosti, naj rešimo, vsakomur naj bomo v dober vzgled, varujemo se zapeljevanja in pohujše-vanja, bližnjika posvarimo, ako je na slabi poti in mu pomagamo poboljšati se . . . itd. Ni težko najti in določiti še drugih dolžnostij, tem manj, ker se jih učimo že v prvem verskem in državljanskem pouku. Čim bolje in vestneje izpolnjujemo dolžnosti do bližnjega, tem boljši udje smo v Človeški družbi. Čim bolj pa kdo zanemarja te dolžnosti in jim celo nasprotuje, tem bolj škoduje družbi m posameznim ljudem. Najpopol-neje ravna tisti, ki dela bližnjemu dobro iz ljubezni. Kdor stori bližnjiku to, kar zahtevajo zakoni ali kar se da izsiliti, ta ravna zakonito ali legalno. Tako delovanje je nravno mnogo manj vredno, kakor delovanje iz ljubezni. Ako naposled še vprašamo, kakšno je merilo za ljubezen do bližnjika ali kaj in koliko naj storimo bližnjiku, odgovarjamo, da toliko, kolikor sami sebi. Zakaj drugi ljudje so nam jednaki, spoštovati jih moramo kakor sami sebe: torej jim moramo tudi želeti in storiti toliko, kolikor sami sebi. Zatorej nam veleva Kristusova zapoved: Ljubi bližnjega kakor samega sebe. Pamet nam sicer pravi, da je veličastno in jako dobro, ako ljubimo celo sovražnike, vendar naša narava sama iz sebe tega ne zmore. Zato je ta zapoved posebej razodeta in razglašena človeškemu rodu v krščanski veri, in prav s tem krščanska vera kaže, kako je veličastna, vzvišena, nebeška. V tem kratkem pregledu smo omenili samo splošne dolžnosti, ki določujejo naše razmerje do Boga, do samih sebe, in do bližnjika Govoriti bi bilo sedaj še o p o s eb n ih dolžnostih, zakaj vsak posamezen stan, celo vsako posamezno početje nam naklada posebne dolžnosti. Toda takih dolžnostij ne moremo obdelovati v obsegu, ki smo ga določili „Cvetju". Tudi ni nikakor težko spoznati te dolžnosti ali določiti jih iz splošnih. Zato bodi dovolj, da smo te samo mimogrede omenili, kakor ludi to, da so v nravoslovju še nekatera posebna vprašanja, ki segajo na razne strani Človeškega življenja. Zato nam preostaja samo še, da povemo nekaj malega o krepostih in uspehih našega delovanja. (Dalje.) Županova Mink a. (Idila. — Zložil A. Hribar.) Oh, Ljubljana bela — Ta je pa velika! Gosta je, da hiša Hiše se dotika. Pa kako so lepe Hiše razne boje, In visoke tudi Kakor v šumi hoje! Lepe bele ceste V beli so Ljubljani In iz kamenitih Ploščic so ob strani. In po belih cestah Vozi se gospoda, Tam, kjer prah nastane, Pobrizgljä se voda. In kaj tu je ljudstva, Vedno polna cesta ! Jedni spejo v mesto, Drugi pa iz mesta. Tej gospodi mestni Kaka je obleka, Da v gubäh in zanjkah Komaj vzreš človeka! In ta govor, nemško Se otroci znajo, Kakor žabe v mlaki Urno ti regljajo. Minki pa se zdijo Čudni ti prizori, In tako si misli: „Ti ljudje so nori." Minki se dozdeva Mestno prizorišče Kot ob solnčnem dnevu Veliko mravljišče. Kuhinje v Ljubljani, Menite, so take, Kakoršne na kmetih? — Polno v njih je vlake. V. V mestu. Ko iz ulic oče V ulice jo vodi, Znamenite stavbe Jej kažoč povsodi, Pa ne more Minka, Vsega se nazreti, Časa pač bi dosti Morala imeti. Kaj je prodajalnic Raznih po vsem mesti, V levo so in desno Prav ob vsaki cesti: Tu so zlate ure, Prstani so zlati; Da, v Ljubljani beli Tu so res bogati. Kaj je tu obleke, Lepe, narejene Prav za malo deco, Za može in žene. Sukno, platno belo, Pisane odeje, Lepi svilni robci: Minki se kar smeje. Koliko rečij še Drugih ji dopade! Še imenovati Minka jih ne znade. Pridejo vojaki Gor po sredi mesta; Lepih zalih fantov Polna vsa je cesta. „Oče, oče, glejte Tukaj so vojaki! O, kako so zali, Vsi, vsi so jednaki." VI. V kuhinji. In posodje kako ! Kot iz brona zvonci Novi, po policah Svetijo se lonci. In pred njimi godba — Oh, kako jo kroži! Minki se po domu Skoraj več ne toži. Pa jej reče oče: „„Moram te oddati, Ker doma me čaka, Vem, skrbeča mati." Oče Minki pravi In jo vede k Jeri, Ki branjari v mestu Se po stari veri : „„Tu boš stanovala, Nemško se učila, Kuhat boš pa k ,Slonu Slednji dan hodila. Če zgodi posebnost Kaka se pri do mi, Sporočim ti v pismu, Al po drugem komi. Tudi sam bom prišel, Mati tudi pride, Vem, da bo vesela, Če se s tabo snide. Ti pa pridna bodi, Na nauke pazi In po mestu zunaj Nič mi kaj ne lazi. Minka, bodi pridna, Na Boga ne zabi. Tu nä, nekaj cvenkov, Kar ti ravno rabi."" Poslovi od nje se, Roko da ji oče. Minl 23i) IV. Postava. Mitteini, inu Vi*e od pijanost odstopiti, inu taiste se varvati. Mica. Kaj bodo nas še s Konfehtam trah-tirali: Kostan je groznu lep, inu debu: kej so ga še dobili? sej per nas ga ni dobiti. Fajmašter. V čerej ga je meni za vezilu Jerny pernesov. Mica. Mi smo pač grobijani; Oni še nas tok gostujejo, pak nobeden iz nas ni tok pametne, deb biv njem kej pernesov. Micha. Jest še imam prov lepe jabuka,. kmalu jutri jeh more dekle pernesti. Fajmašter. Meni bo lubši, Če vi te mittelne pijanost se varvati bote nucali, koker pak deb vi meni kaj pošillali za vezillu. Zategavolo povej meni, Micha! si ti dovžan eno arcnijo, katera bla pred rokam, inu ne zuperna, noterusseti, kader ti biv močnu bollan, inu sama leta arc-nija be bila, katera be tebe per Živlejnu ohraniti zamogla' Micha. Dovžan be jest biv; scer be jest sam moje Smert krive biv: ja jest be še za njo prossov, deb jo hitru dali. Fajmašter. Raunu za bollezen te Duše, katera je ta pregreha, smo mi dovžni nucati te arcnije, inu mittelne, Če oČemo mi od večne Smert rešeni biti, inu to veČnu Žiulejne v Nebesih imeti. Mittelne pak čez pijanost ni potreba hoditi v ptuje duželle jiskati, njeh ima sleherne človek pred rokam, inu so leti: I Mittel je, de en človek spozna to hudobijo te pijanost; zakaj dokler on k spozneinu taiste hudobije napride, toku dovgu bo lubov, ali saj terpov nad saboj to pijanost, inu njo nabode sovražov. Zatu more sledne vinu pod-podvržen človek dobru premisliti inu v Sercu ohraniti, koku on story skuz pijanost krivica G. Bogu, sam sebi, inu svojmu bližnemu. En pijane stury krivica G: Bogu; kir On se spunta Čez Boga kakor svojga Gospuda, inu to dovžna zaverže, ter v dijajnu stury, Če lih tok pre-uzetnu nagovory: kdu je ta Bug, kater biv v stanu meni prepoveduvati to nezmasno pijačo tega Vina, dokler ga jest pyti očem? En pijane zaničuje Boga koker svojga Očeta, kir on njemu naiskaže te časti, inu zaverže to nebeška Erbšna inu ostane per pokalu. En pijane zaničuje G : Boga koker svojga Stvarnika; kir On čez volo Božjo ta Stvar tega Vina k pijanost obrača. En pijane stury krivica Bogu Synu, kir on uržah da, de JEZUS cellu naprešacanu zašlužejne svojga terplejna, inu bridke Smert zgubiti more nad njegovo dušo, in še nad dušam teh, katire od njega pohujšane bodo, inu naspokurjene ostanejo. En pijane zaničuje S. Duha; kir on več to nezmasno pijačo luby koker to posve-čeoča gnada, inu raiši vidy, de v njega to Vinu teče, koker deb v njemu ta Božje Duh stanuvov. En pijane stury krivica sam sebi, inu svojmu bližnemu, koker smo mi v te pervi, inu drugi postavi obilnu se pogovarjali. (Konec.)