LJUBLJANSKI
ŠKOFIJSKI LIST
Leto 1921.	V	Ljubljani,	dne	12.	septembra	1921.	Štev.	9.
56.
Okrožnica o načinu cerkvene proslave državnih in narodnih praznikov.
Da se končno uredi cerkvena proslava državnih in narodnih praznikov, se na temelju naredbe letošnje škofovske konference v Zagrebu, ki je določila na prošnjo ministrstva ver z dne 20. novembra 1920, št. 12.863, tozadevni bogoslužni red za vse katoliške škofije naše države, določa sledeče:
1. Praznik slovanskih blagovestnikov sv. Cirila in Metoda se ima svečano slaviti prvo nedeljo po 5. juliju; ako pa je ta dan nedelja, istega dne 5. julija.
2. Na dan 28. junija (Vidov dan), kot na dan svečanega spomina na preminule bojevnike za vero in domovino, se ima vršiti vsako leto svečana za-dušnica. Ako pa je dne 28. junija nedelja, se vrši rekviem en dan prej.
3. Dne 17. decembra, na rojstni dan Njegovega Veličanstva kralja Aleksandra, in dne
1.	decembra kot na obletnico proglašenja u j e d i n j e n j a Srbov, Hrvatov in Slovencev v kraljevini SHS, se opravi v vseh župnih in drugih du~ hovnijskih cerkvah svečan cerkveni obred po sledečem načinu: Najprej se poje zahvalna pesem »Te Deum laudamus« s pripadajočo molitvijo, potem se doda molitev za kralja. (Škof. list 1919, str. 87.)
4. Za slučaj smrti v vladarski rodbini naj se tri dni zvoni po krajevnem običaju, tretji dan pa se opravi žalna svečanost v cerkvi po sledečem obredu: Poje se psalm 50. »Miserere« z »Gloria Patri« na koncu, potem se pojeta molitvi »pro quacumque tribulatione« ter »pro quacumque necessitate« (Miss. Rom.
Orationes diversae No. 13 et 12). Na koncu se poje molitev za živega kralja z odnosnimi verzikuli.
Te naredbe se je strogo držati.
Dostavek. Dodaja se še sledeče: Na rojstni dan Njegovega Veličanstva kralja, dne 17. decembra, in na obletnico ujedinjenja, dne 1. decembra, naj se po molitvi za kralja poje kraljeva himna »Pravde Bog«. Glej prilogo tej številki Škof. lista.
Glede predpisanih šolskih maš ob začetku in koncu šolskega leta se pripominja sledeče: Ako je sv. maša s petjem, naj bi šolsko vodstvo poskrbelo za šolarsko petje, tudi orglanje naj oskrbi ta dan eden od učiteljstva. Ako v kraju ni orglanja veščega učitelja in šolsko vodstvo prosi za organista, naj cerkveno predstojništvo ustreže prošnji. Pojejo ali šolski otroci ali naprošeni krajevni cerkveni pevski zbor.
Navada je, da se pri šolskih mašah ob začetku in sklepu šolskega leta poje kraljeva himna. Pojejo jo ali šolski otroci, oziroma njih odbrani pevski zbor, s spremljevanjem orgel ali brez spremljevanja, ali domači pevci, ako se dogovori šolsko vodstvo z župnim uradom, kakor je zgoraj navedeno. Ako pevcev ni dobiti, se more kraljeva himna samo orglati.
Za vse slučaje pa velja, da se kraljeva himna intonira in zapoje takoj po, dokončanem liturgičnem opravilu.
V Ljubljani, dne 1. septembra 1921.
f Anton Bonaventura,
škof.
57.
Poročilo o VI. shodu voditeljev Marijinih družb 9. junija t. L v Ljubljani.
Pred vojsko smo imeli shodov te vrste, namenjenih voditeljem M. D. za celo škofijo, pet. Ta je torej šesti. Imenovanega dne se je zbralo v dvorani knezo-škofovske palače 55 gospodov duhovnikov. Zborovanje se je vršilo po določenem dnevnem redu:
Škofijski voditelj je poročal o sedanjem stanju kongregacij v škofiji.
Župnik-svetnik Zabukovec o vzrokih neuspehov pri kongregacijah.
Prof. dr. Merhar o dobrem oziroma slabem vplivu drugih organizacij na kongregacije.
P. Fr. Tomc, S. J. o gojitvi duhovnega življenja v kongregacijah.
Dr. Ant. Zdešar C. M. o njih apostolskem delu.
Kaplan Jan. Frančič o mladeniških družbah.
Župnik Matej Tavčar o družbah za žene.
Župnik Martin Štular, o pouku in zabavi po družbah.
Vsi ti referati se bodo izdali vposebni knjižici — razen prvega, ki nima tako trajne vrednosti. Zato pa bodi o sedanjem stanju družb tukaj malo po-ročano; obenem pa navedene glavne misli in nasveti iz debate.
Med vojsko so se dekliške družbe dobro držale. Propadlo pa je več mladeniških, kar pa ni bilo potrebno, ker je bilo fantov v medvojni dobi dovolj doma, da bi se bile ž njimi družbe lahko vzdržale in je bila odsotnost starejših fantov še posebno ugodna okoliščina, da bi se mlajši fantje organizirali. Za dekliške Marijine družbe pa je prišel kritičen čas po vojski, ko so se fantje domov vrnili. Mnoge družbe so pri tem znatno škodo trpele. Da, nekatere dekliške družbe so že pretile, da tudi propadejo. Vse to se mora zdaj popraviti. Ta namen ima tudi današnji shod. Ker pa vsi gospodje pri najboljši volji ne morejo v Ljubljano priti, zato želi škofijski voditelj refe-rirati o vodstvu družb po vseh dekanijskih konferencah, kakor je že referiral, povabljen od gospodov samih, na konferenci ljubljanske okolice in potem še na dveh drugih (Šmarje in Moravče). Pa ne samo posledice vojske same, ampak tudi siloviti poskusi verskih nasprotnikov, da bi nam mladino odtujili, nas nujno priganjajo, da mladino kolikor mogoče zavarujemo in da Marijine družbe dvignemo k novemu življenju. Osrednje vodstvo želi storiti v ta namen, kar je mogoče; naj bi ta želja, ta misel prevzela vse voditelje: Za Mar. družbe se moramo kar najbolj zavzeti!
Natančne statistike referent še ne more podati. Štiri dekanije je, žalibog, naša škofija izgubila. V ostalih pa doslej ni bilo mogoče v vseh družbah dognati, ali še obstoje ali ne, ali so prenehale samo začasno ali trajno. To velja seveda zlasti o mladeniških. Od dekliških je zamrla ena v radovljiški dekaniji (že pred leti), dve v moravški dekaniji sta prenehali začasno, a sta spet oživeli, ena v litijski se še ima oživiti, tri v kočevski ne delujejo. Nobena družba, od škofij-stva potrjena, bi ne smela prenehati brez vednosti ško-fijstva. Zato se vse tiste družbe, ki so zamrle, vnovič pozivljejo, naj zopet ožive — vsaj s pomočjo Marijinih, vrtcev. Saj vrtec ima le potem kaj pomena in trajnega sadu, ako njegovi člani po izstopu iz vrtca prestopijo v kongregacijo. Ako se pa kaka družba nikakor ne da oživiti, naj se to naznani škofijstvu, da se črta iz imenika in da smo na jasnem. — Dokaj pridno se zadnja leta vpeljavajo družbe za žene. Želeti pa je, da se družba za žene ustanovi v vsaki župniji, kakor Celsissimus želijo in naročajo že v »Instructio Pastoralis«. Kajti posebno zdaj, ako bi šolska vzgoja res izgubila verski značaj, mora biti domača vzgoja toliko bolj globoko verska. V ta namen pa matere, ki jim tega znanja jako manjka, potrebujejo rednega šolanja in sistematičnega pouka, ki naj jim ga daje Marijina družba. Zato Marijino družbo za žene v vsako faro! Po nekaterih dekanijah ima že polovica ali celo večina župnij matersko družbo; kmalu bo polovica vseh župnij, ki imajo to družbo.
Natančna statistika se bo izdala še to leto, ko bodo skupaj »letna poročila«, ki pa zelo počasi skupaj prihajajo. Od nekaterih družb jih sploh ni mogoče dobiti. V izkazu bodo rubrike takih družb morale biti prazne. Zaradi popolnosti izkaza pa je želeti, da vsi gospodje dopošljejo letno poročilo.
Kar se tiče vodstva družb, se nekatere družbe vodijo dobro, vzorno, druge manj povoljno, zopet druge pa naravnost nepovoljno. Referent prečita par poročil dobro vojenih družb (Metlika in Semič), pa tudi — seveda tecto nomine — nekaj zelo nepovoljnih poročil. Ena družba (dekliška) ima na leto samo dva shoda, v drugem poročilu je pri številu članov vprašaj, ena družba (dekliška) ima samo enega »Bogoljuba«, ki »kroži«. Sploh so poročila dokaj pomanjkljiva. Ena glavnih napak je, da se premalo skrbi za naraščaj. Rubrika »koliko kandidatov« je večkrat .prazna. In vendar naj bi imela vsaka mladinska družba redno vsako leto nekaj kandidatov. Še celo dve leti naj bi
trajala kandidatura: obe leti ponavljavne šole. Otroci Marijinega vrtca, ali četudi niso bili v vrtcu, otroci, ki i/stopijo iz vsakdanje šole, se ne smejo izgubiti iz evidence, ampak jih je treba držati, da ne uidejo. Zato ž njimi takoj v kandidaturo Marijine družbe! (Cfr. Vodnik marijanski str. 37!) — Dalje so shodi časih preredki: desetkrat, osemkrat, šestkrat na leto. Shodi se tudi preveč omejujejo na sam govor in molitve. Treba je, da družba mladim ljudem še kaj več poda, posebno sedaj, ko jih svet tako za seboj vabi. Nudi naj se jim tudi kaj zabave in pouka o svetnih zadevah. V ta namen naj se vpeljejo »privatni« shodi ali pa naj se to združi z navadnimi shodi (Cfr. Vodnik' marijanski, str. 59!). A iz poročil je razvidno, da privatnih shodov skoro nikjer ne poznajo. — Dalje so pomanjkljivosti pri družbah glede predstojništva. Nekatere družbe, teh sicer ni veliko, nimajo predstojništva, kvečjemu prednika ali prednico. Mnogo družb pa je, ki sicer' imajo predstojništvo, a to predstoj-ništvo nima nobenih sej ali le redko katero. Bistvena napaka pri družbah je, ako so člani samo pasivni in pri vodstvu družbe nič ne sodelujejo. Seje so nujno potrebne; če voditelj nima časa sej se udeleževati, naj imajo člani sami med seboj sejo, naj sestavijo zapisnik in naj o tem poročajo voditelju (Cfr. Vodnik marijanski, str. 48!). — Le redko katero poročilo izkazuje, da vsi člani izpolnjujejo pravilo, da morajo brati družbeno glasilo. Kvečjemu je rečeno »večinoma«, a večkrat še to ne. Ponekod je zapisano »ni znano«, kar kaže premalo zanimanja. Čitanje družbenega glasila je skoro tako važno kakor udeležba pri shodih, zato se mora istotako imeti v evidenci in nadzirati kakor obiskovanje shodov. Člani katerekoli organizacije, ki nič ne vedo, kaj društveno glasilo piše, gotovo niso dobri člani. — Nadaljnja rubrika »duhovne vaje, božja pojta in druge prireditve« ne vsebujejo strogih zahtev. Vendar so te rubrike le prevečkrat popolnoma prazne. Po takih prireditvah se da sklepati, ali družba le najnujnejše opravi oziroma le bolj životari, ali se živahno giblje. — Vse te navedene pomanjkljivosti naj bi se čim najbolje odpravile, da družbe ne bodo le za silo živele, ampak da bodo kolikor mogoče na višku. Sila časa to od nas zahteva. — 0 vzrokih neuspehov je še poseben referat, ki naj se dobro uvažuje.
Pri debati je župnik M i k š posebno poudarjal važnost kongregacij za sedanji čas. Kongregacijam moramo obrniti vso skrb in pozornost. Priporoča marijansko knjižico, ki naj je del farne knjižnice, in zbirko govorov za družbe iz »Duh. pastirja«. — Župnik R i h t a r š i č pogreša pri družbah enotnosti v vodstvu; člani se izgovarjajo na druge družbe, da je tam drugače. Enotnost se more doseči le na ta način,
če se vsi voditelji ravnajo po navodilih našega pravilnika, ki je za nas »Vodnik marijanski«, ki naj nikar ne leži pozabljen na strani, ampak naj ga ima voditelj pri roki in ga večkrat v roke vzame. Zdi se, da je ta knjiga preveč pozabljena. Dalje je potrebno, da vsak voditelj pazno bere, kaj piše o Marijinih družbah družbeno glasilo, naj sam tisto točno izpolnjuje ter članom tolmači in v izpolnjevanje priporoča. — P. K o -	-
p a t i n poudarja, da »Bogoljuba mora imeti vsak član, g. Mikš priporoča nemško knjigo P. Löfflerja
S.	J.: »Die Marianischen Kongregationen:, iz katere je razviden zlasti namen družb, katerega se vsi ne zavedajo. — G. Sparhakl priporoča, naj bi imel vsak voditelj »Praesides - Korrespondenz«. Naslov: Wien IX/4, Luskandlgasse 41, letno 20 avstrijskih kron. — P. Ramšak priporoča »Geist und Leben in den Kongregationen«, zbirka knjig, ki jo izdaja vodstvo kongregacij na Dunaju; naslov isti kakor za »Praesi-des-Korrenspondenz«. — Kanonik Stroj predlaga, da naj bo tak-le shod večkrat, najbolje vsako leto, združen s shodom adoratorjev, in v navzočnosti presvetlega g. knezoškofa, da bo imel več avtoritete. Sprejeto. Torej bo odslej tak shod vsako leto. —
Dr. Zdešar svari pred pesimizmom, kateremu se ne smemo vdajati, četudi ne vidimo pri družbah tistega uspeha, ki bi si ga želeli. Vse dobro gre s težavo in uspeh ni vselej viden. To nam ne sme jemati veselja do vodstva Marijinih družb. — P. Ramšak nasvetuje, kako naj se odseki ustanavljajo. Treba najprej posameznike pridobiti in ogreti za kako dobro stvar, potem šele začeti. P. Pristov: Voditelje odsekov je treba izvežbati. — Vikar Škrbec priporoča nabožno literaturo. — Kanonik Stroj priporoča sistematiko v ascezi, rabi naj se pridno knjižica »Mladini o pogostem sv. obhajilu«. Potrebni bodo postali posebno odseki za pouk v krščanskem nauku. — K referatu o notranjem življenju priporoča P. Kopa-t i n še dve sredstvi: 1. partikularni examen, 2. propitiatio in expiatio. Izreče se želja, da bi imeli v vsej škofiji ali v vsej katoliški Jugoslaviji en spravni d a n v letu. Ta želja se sporoči Prevzvišenemu. —
J. Kalan dostavlja, da naj se pri družbah poleg dobre priprave na zakon tudi poudarja velika prednost in vrednost devištva. — Pri referatu o mladeniških družbah pripominja župnik dr. Klinar, naj se agitira za Mar. družbo pri Orlih, kaplan Hostnik dostavlja, da že pri naraščaju. — Glede Marijinih družb za žene pripominja P. K opati n, da shod mora biti vsaj vsak mesec; kar je manj, je vendar premalo. — Glede zabave v družbah se omenja, da je zabava potrebna posebno pri mladeniških družbah; seveda če so isti fantje v društvu ali v Orlu, zabavo lahko prevzame društvo ozir. Orel.
Ostali referati, kakor rečeno, izidejo zbrani v knjižici. V njej se bo objavila tudi vsa nova literatura, zadevajoča kongregacije. Priporoča se, da si to knjižico vsi gg. voditelji gotovo nabavijo in pazno preči-tajo, da se tudi gospodje, ki se tega shoda niso udele-
žili, iznova vnamejo za Marijine družbe in še z večjo skrbjo in gorečnostjo zavzemajo zanje, da zapolje v njih — kakor čas zahteva — novo življenje.
Škofijski vodja Marijinih družb.
58.
Papež Benedikt XV. za pomoč stradajočemu ruskemu ljudstvu.
Sv. oče je naslovil na svojega državnega tajnika kardinala Gasparrija pismo z dne 5. avgusta t. 1., ki naj bi uvedlo splošno pomožno delo za stradajoče rusko ljudstvo. Pismo se glasi:
Vesti, ki nam prihajajo te dni o stanju ruskega ljudstva, so, kakor Vam je, gospod kardinal, dobro znano, izredno resne in žalostne. Kolikor je mogoče soditi po lakonični malobesednosti prvih vesti, imamo pred seboj eno najgroznejših katastrof, ki jih pozna zgodovina. Nepregledne množice ljudi, gnane od lakote, razredčene po legarju in koleri, so se v obupu kakor povodenj razlile po izsušeni zemlji in se vale proti obljudenim središčem, kjer upajo dobiti kruha; a od tam jih razganjajo z oboroženo silo. Od bregov Volge milijoni in milijoni prosijo človeške pomoči spričo najstrašnejše smrti.
Ta klic trpljenja, gospod kardinal, nas je globoko presunil in ranil. Gre za ljudstvo, ki ga je že vojna šiba tako strašno preizkusila; gre za ljudstvo, ki nosi znamenje Kristusovo in ki je vedno na vso moč hrepenelo pripadati veliki krščanski družini. Četudi ločeno od nas po mejah, ki so jih ustvarila dolga stoletja, je to ljudstvo toliko bližje našemu očetovskemu srcu, kolikor večja je njegova nesreča.
Gospod kardinal, mi čutimo dolžnost, da storimo vse, kar je v naši revščini mogoče, da pomagamo daljnim sinovom. Toda beda je tako neizmerna, da se morajo strniti vsi narodi na pomoč; noben napor ne bo ob tako grozni nesreči prevelik. Zato Vas, gospod kardinal, prosimo, porabite vsa sredstva, ki so Vam na razpolago, da predočite vladam raznih narodov potrebo hitrega in izdatnega skupnega dela.
Naš poziv se obrača v prvi vrsti na krščanske narode, katerim je znana neskončna ljubezen božjega Odrešenika, ki je dal svojo kri, da bi nas napravil vse brate med seboj; obrača se pa tudi na vse druge omikane narode, zakaj kdor je še človek, vreden tega imena, mora čutiti v sebi dolžnost, da pomaga, ko umira njegov brat.
Že večkrat v teh nesrečnih letih je apostolska stolica dvignila glas sredi narodov, zavedajoč se visokega in milega zvanja, ki ga ji je Bog poveril. Ako sedaj zopet prosimo usmiljene ljubezni, ko se še sliši jek naših prejšnjih pozivov in prošenj, je to samo zategadelj, ker je ta nova nesreča enaka prejšnjim, če jih celo ne presega.
Naj	torej	vsi	sinovi Kristusove cerkve po vsem
svetu,	bogati	in	ubožni, polože svoj dar v pomoč
bratom, ki od lakote umirajo, obenem naj se pa obračajo k Bogu z zaupnimi molitvami, da bi se nas Bog usmilil in bi nam pomagal v svoji neskončni previdnosti ter odvrnil tako grozno šibo.
S to željo, gospod kardinal, Vam podeljujemo apostolski blagoslov.
Iz Vatikana, dne 5. avgusta 1921.
Benedikt'XV.
To	pismo	se	je objavilo vsem zastopnikom vlad
pri	sv.	stolici	in	zastopniki sv. stolice v inozemstvu
so dobili nalog objaviti to pismo vladam, pri katerih so poverjeni. Pariški nuncij monsignor Ceretti je o papeževi akciji obvestil tudi vrhovni svet, ki je bil zbran na konferenci v Parizu. Pismo je našlo ugoden odmev in se že na mnogih krajih snujejo pomožni odbori.
Da tudi mi katoliški Slovenci pomagamo stradajočim bratom, katerih trpljenje je neizmerno, zato vabim drage vernike, da po svoji moči z milodari pomagajo lajšati gorje nesrečnega ljudstva. Zato razpisujem cerkveno nabirko, darovanje, ki naj se vrši v vseh župnijah in duhovnijskih cerkvah četrto nedeljo v septembru. Župni uradi naj nabrane darove n e -m u d o m a pošljejo ordinariatu, ki jih bo poslal potem sv. stolici po apostolski nunciaturi v Belgradu.
V Ljubljani, dne 2. septembra 1921.
f Anton Bonaventura,
škof.
59.
Zakonske zadeve.
Dokaz o samskem stanu in naznanilo o sklenitvi zakona.
Sv. kongregacija za zakramente je izdala sledeče navodilo (A. A. S. 1921, str. 348):
Iterum conquesti sunt haud pauci Ordinarii locorum quod parochi, praesertim in exteris dissitisque regionibus ad quas frequentes demigrant ex Europa opifices, horum aliquando matrimoniis assistant, quin praescripta iuris tum de statu libertatis tum de initi matrimonii denuntiatione rite serventur; ex quo fit ut non raro novum contra fas attentetur matrimonium ab iis qui adhuc priore vinculo adstriguntur.
Ad huiusmodi malum praecavendum, quo sacra familiae christianae iura pessumdantur, parentes vinculis ' damnationis illaqueantur, et filii perversionis periculo facile obiiciuntur, haec Sacra Congregatio de Disciplina Sacramentorum die 6 mensis martii anni 1911 Instructionem Ordinariis dedit, quae in Commentario Officiali Acta Apostolicae Sedis, vol. III, pag. 102, sub die 15 eiusdem mensis evulgata est.
Verum ne quis, in negotio tam gravi, huic Instructioni aliquid a Codice iuris canonici derogatum esse putet, Emi Patres huius Sacrae Congregationis in generali conventu die 26 mensis iunii currentis anni habito, eam, ipsius Codicis praescriptionibus suffultam, Ordinariis iterum sequentis tenoris dandam cen-suerunt.
1. Ordinarii in parochorum memoriam revocare satagant haud licere ipsis adstare matrimonio, ne praetextu quidem et intentione avertendi fideles a turpi concubinatu, aut praecavendi scandalum con-iugii, quod vocant, civilis, nisi constito sibi legitime de libero statu contrahentium, servatis de iure servandis (can. 1020 et 1097 § 1., n. 1. Cod. iur. can.), iidemque moneantur ne omittant, ad normam can. 1021, baptismi testimonium a contrahentibus exigere, si hic in alia paroecia fuerit illis collatus.
2. Vi can. 1103, § 2. parochus qui matrimonio interfuit, ad parochum baptismi transmittere festinet initi contractus denuntiationem, quae, ut praescripta eiusdem canonis rite serventur, contineat oportet con-iugum eorumque parentum nomina et agnomina, aetatem contrahentium, locum diemque nuptiarum, testium pariter nomina et agnomina, denique ipsum parochi nomen et agnomen una cum parochiali sigillo.
Accurate autem edoceatur de paroecia, de dioecesi, ac de baptismi coniugum loco; ceteraque alia
serventur, quae ad scripta per publicos portitores tuto transmittenda pertinent.
3. Quo securius sive testimonium de statu libero a parocho nupturientium habeatur, sive denuntiatio de secuto matrimonio ad parochum baptismi perveniat, parochi haec documenta petant vel transmittant per cancellariam Ordinarii loci.
4. Id autem perpendant parochi oportet, aliqua huiusmodi opificum emigrantium matrimonia, quasi vagorum matrimonia habenda esse, quibus, iuxta can. 1032, parochus asssistere non debet nisi debitam licentiam assistendi ab Ordinario loci obtinuerit. Quod si de vagis non agatur, tamen difficulter quoad alios emigrantes abest dubium de existentia impedimenti, ideoque, iuxta can. 1031, § 1. n. 3, parochus eorum matrimonio assistere nequit inconsulto Ordinario; habito etiam prae oculis praescripto can. 1023, § 2. Hisce de causis haec Sacra Congregatio iubet et mandat ut parochi matrimoniis fidelium de quibus agitur in hac Instructione non assistant, excepto casu necessitatis seu potissimum periculo mortis, inconsulto Ordinario loci.
5. Si forte accidat ut, adhibitis etiam cautelis de quibus in n. 1, baptismi parochus in recipienda denuntiatione matrimonii comperiat alterutrum contrahentium aliis nuptiis iam esse alligatum, rem quantocius significabit, per cancellariam Ordinarii, parocho contra fas attentati matrimonii.
6. Ordinarii sedulo advigilent ut haec praescripta religiose serventur, horumque violatores, si quos re-perermt, curent ad officium revocare, adhibitis etiam, si opus sti, canonicis sanctionibus.
Ssmus Dominus Noster Benedictus PP. XV in audientia habita ab infrascripto Secretario huius Sacrae Congregationis die 26 iunii 1921 hanc Instructionem approbavit et confirmavit, eamque ab omnibus quibus spectat servari mandavit.
Datum Romae, ex aedibus S. C. de Sacramentis, die 4 iulii 1921. ,
M. Card. Lega,
Praefectus.
L. + S.
f A. Capotosti, Ep. Thermen.,
Secretarius.
60.
Podpisovanje investicijskega 7 % državnega posojila
Ministrstvo ver je z razglasom z dne 15. avgusta 1921, V. K. Br. 2150, priobčilo semkaj sledeče:
Prvog septembra ove godine počinje upisivarije 7% investicionog zajma od 500,000.000 dinara i traje do konca istog meseca.
Odziv pri upisu ovog zajma bit če od neocenjene vrednosti i političkog značaja kako za unutrašnjost tako i za inostranstvo. Od uspeha oko upisa i plas-mana ovoga zajma zavisit ce u mnogome i naš iduči zajam u inostranstvu pa je stoga neophodno potrebno osigurati upis i inastati, da što širi slojevi našeg naroda uzmu učešča u istome.
Da bi se to postiglo Ministarstvu vera čast je učtivo zamoliti prečasni Naslov, da izvoli poverljivom okružnicom izdati potrebna uputstva područnome si sveštenstvu, da po mogučnosti i samo upisuje, a i da u svojoj okolini utiče na ljude, sa kojima dolazi u dodir, kako bi što više upisali i time uspeh zajmu potpuno osigurali.
0 izdatim uputstviina neka izvoli prečasni naslov izvestiti Katoličko Odel en je Ministarstva Vera.c
To se daje gg. duhovnikom s tem v vednost radi ravnanja.
61.
Navodilo za slabovidne duhovnike glede sv. maše.
A. A. S. 1921, str. 154 i. d.
1. — PRAENOTANDA.
1. Sacerdos caecutiens seu tali visivae potentiae debilitate, sive accidentaliter sive habitualiter, laborans, ut legere possit non nisi typos valde crassos, a Summo Pontifice seu Sacra Rituum Congregatione, nisi Episcopus Apostolica facultate fuerit munitus, dispensationem obtinere potest celebrandi, iuxta normas inferius accuratius exponendas, aut Missam votivam de beata Maria Virgine aut Missam, quam vocant, quotidianam Defunctorum.
2. Conditiones vero in huiusmodi privilegii instrumento appositae, non sunt merae ritualitatis et styli, sed obligatoriae in conscientia.
3. Si in privilegio dicatur: Dummodo Orator *non sit omnino caecus et interea plane caecus evadat, tunc a celebrando Missam abstinere debet, donec novum indultum impetraverit; eoque obtento, sub gravi tenetur assistentia uti alterius sacerdotis, quamvis forte haec obligatio in induito non expresse fuerit apposita.
2.	— REGULAE CIRCA MISSAM VOTIVAM DE BEATA MARIA VIRGINE.
I.	— Quae Missa votiva de beata Maria Virgine sit dicenda.
1.	Caecutiens dispensatus dicat Missam inter votivas de beata Maria Virgine assignatas quintam, quovis anni tempore.
2.	Si vero tantae adhuc est potentiae visivae ut legere possit etiam alias quatuor Missas votivas de beata Maria Virgine in Missali caecutientium pro diversitate temporum exstantes, facultus ei sit easdem celebrare iuxta temporum diversitatem.
II.	— Quando Missa votiva de beata Maria Virgine sit dicenda.
1. Missa votiva de beata Maria Virgine dici potest quovis anni tempore; dici vero debet omnibus et singulis diebus, in quibus non permittantur Missae quotidianae Defunctorum iuxta Calendarium Ecclesiae in qua Sacerdos caecutiens celebrat; salvis tamen privilegiis ulterioribus circa Missas Defunctorum infra num. 3 expositis.
2. In triduo sacro Maioris Hebdomadae Sacerdos caecutiens omnino a celebrando abstinebit.
3. In Festo Nativitatis Domini tres dicere potest Missas.
III.	— Quo ritu sit celebranda.
1.	Si Missa votiva de beata Maria Virgine celebretur pro re gravi et publica simul causa, a Sacerdote caecutiente semper dicuntur unica Oratio, Gloria in excelsis, Credo, Praefatio in tono solemni, Ite Missa est, et ultimum Evangelium S. Joannis In principio, etsi a Sacerdotibus non privilegiatis facienda esset illa die commemoratio, vel dicenda Collecta ab Ordinario imperata, vel dicendum in fine Evangelium Officii commemorati, iuxta Rubricas.
2.	In omnibus aliis casibus:
a) dicitur Gloria in excelsis:
I. — Quandocumque dicendum est in Missa diei currentis, iuxta Calendarium Ecclesiae in qua Missa celebratur;
II. — In iubilaeo propriae ordinationis sacerdotalis;
III. — Infra Octavas, etiam simplices, beatae Mariae Virginis, iuxta Calendarium Ecclesiae in qua Missa celebratur;
IV. — In sabbato.
b) Orationes quod attinet, haec observanda sunt:
I. — Secunda et tertia Oratio non adduntur, quandocumque Orationes de Tempore excluduntur a ritu Missae diei currentis, iuxta Calendarium Ecclesiae in qua Missa celebratur;
II. — Secus tres dicantur Orationes, et quidem secunda de Spiritu Sancto, tertia contra persecutores Ecclesiae vel pro Papa.
c) Credo dicitur:
I. — Quandocumque dicendum est in Missa diei occurentis, iuxta Calendarium Ecclesiae in qua Missa celebratur;
II. — In iubilaeo propriae ordinationis sacerdotalis.
d) In Praefatione dicitur et te in veneratione, praeterquam in Festis et per Octavas, etiam simplices, beatae Mariae Virg., in quibus Praefatio dicitur perinde ac si Missa de Festo vel de Octava celebraretur.
e) Ultimum Evangelium semper est S. Joannis
In principio.
f)	In Oratoriis privatis, Calendarium proprium Celebrantis tenet locum Calendarii Ecclesiae in qua Missa celebratur; idque etiam circa Missam Defunctorum servabitur.
8. — RUBRICAE CIRCA MISSAM DEFUNCTORUM.
1. Loco Missae votivae de beata Maria Virgine Sacerdos caecutiens celebrare potest Missam quotidianam Defunctorum, cum vel sine cantu, ad normam Rubricarum de Missis Defunctorum, iuxta Calendarium Ecclesiae in qua celebrat.
2. Hanc Missam celebrat etiam (et quidem ter si placuerit) in Commemoratione Omnium Fidelium Defunctorum, in qua tamen unam tantum Orationem dicet, nempe Fidelium; servata (si bis vel ter hac die celebret) Constitutione Benedicti Papae XV Incruentum Altaris sacrificium, cuius vigore unam tantummodo Missam cuicumque maluerit applicare et pro ea stipem percipere valeat: alias vero Missas, nulla stipe percepta, pro omnibus fidelibus defunctis et ad mentem Summi Pontificis, prout ceteri Sacerdotes, applicet.
3. Unica Oratio in hac Missa dicitur, quandocumque haec Missa quotidiana locum teneat Missae in qua unica tantum Oratio, iuxta Rubricas, dici debeat. Secus tres saltem Orationes dicantur: prima tamen et secunda Oratio variari poterunt, iuxta peculiarem intentionem et applicationem Missae.
4. Ad Sequentiam Dies irae Sacerdos caecutiens nunquam tenetur, Attamen si Missan cantet, licet ipse Sequentiam non legat, Chorus eam cantare non omittat.
62.
Razne opomnje.
Takse in pristojbine. Za poslovanje župnih uradov so iz začasnega zakona o državni trošarini, taksah in pristojbinah z dne 27. jun. 1921, ki velja po členu 27. istega zakona od 1. septembra 1921 dalje, važne sledeče tarifne postavke:
Tar. post. 1. — Za vse navadne pismene ali protokolarne vloge (prošnje itd.) se plačuje taksa din. 2-—.
Tar. post. 2. — Za vse priloge, ki se dodajajo prošnjam, je taksa din. 0-50.
Tar. post. 3 in 4. — Za vsa izpričevala in potrdila, ki jih izdajajo privatne osebe ali oblastva privatnim osebam o njih osebnih lastnostih, razmerah, sposobnostih, delu in o vsem, kar se jih more tikati, se plačuje din. 5-—.
Tar. post. 5. — Za vse pismene določbe, odloke in za vsa obvestila administrativnih oblastev din. 5-—.
Tar. post. 33. — Potrdila ali priznanice, s katerimi se potrjuje prejem lastne vsote (pobotnice) ... se plačuje taksa po vrednosti prejetega predmeta
XA%.
Tar. post. 34. določa, da so računi, ki se predlagajo državnim blagajnam, ako se na teh računih potrjuje prejem vsote, zavezani taksi po tar. post. 33.
Tar. post. 324. — V nastopnih primerih se plačuje taksa za prošnjo za razrešitev sorodstva, da bi stopil v zakon:
kdor plačuje manj nego 15 din. neposrednega davka na leto..............................din.	20-—
kdor plačuje od 15 do 30 din. neposrednega davka na leto.............................din.	40 —
kdor plačuje preko 30 din. neposrednega
davka na leto................................ »	60'—
Tar. post. 330. — Za izpiske in potrdila iz protokola o rojstvu, poroki in smrti din. 3-—.
Popis in pregledovanje živine in vozil. Po odloku ministrskega sveta se ima v septembru in oktobru t. 1. nadaljevati popis in pregledovanje živine in vozil, ki se je lani ustavil.
Ministrstvo ver prosi v dopisu z dne 24. avgusta 1921, V. K. Br. 2262, naj bi gg. duhovniki poučili ljudstvo glede te zadeve. Gre le za pregled in popis. Država bi le v slučaju potrebe in to proti pravični odškodnini zahte,vala teh dajatev. Pripominja se tudi, da se živina ne bo žigosala, kar je lani izzvalo nezadovoljstvo v narodu.
O tem se gg. duhovniki obveščajo, da v slučaju potrebe ljudstvo opozore na to zadevo.
Državna himna. Tej številki lista (nalog za župne urade) je pridejana glasbena priloga »Pravde Bog«, slovenski prevod srbske himne »Bože pravde«. Prevod je odobrilo poverjeništvo za uk in bogočastje z dne 3. decembra 1920, št. 5684. V tej obliki naj se državna himna poje v bodoče v cerkvah, kadar ie predpisana pri cerkveni svečanosti ob državnih praznikih, to je dne 17. decembra, rojstni dan kralja, in 1. decembra, državni praznik ujedinjenja. Na Vidov dan po rekviemu se himna ne poje.
Uradni jezik. Glede na dopis pokrajinske uprave, odd. za notranje zadeve, v Ljubljani z dne 1. avgusta 1921, št. 8476/IV, ordinariatu se župni (matični) uradi opozarjajo, da je uradni jezik tudi v dopisovanju z inozemskimi uradi slovenski, torej je tudi za inozemske urade izdajati slovenske matične izpiske.
V' I
63.
Škofijska kronika.
Podeljene službe. Župnija Horjulj je bila podeljena Francu Nastranu, župnemu upravitelju na istem mestu; župnija Motnik Francu Majdiču, beneficiatu na Vačah.
Kanonično umeščen je bil Franc Nastran na župnijo Horjulj dne 1. septembra 1921.
Imenovan je bil za župnega upravitelja na Vranji peči Janez Filipič, spiritual v škof. duh. semenišču, na lastno prošnjo za razrešenje od svoje dosedanje službe.
Premeščeni so bili kaplani: Janez Pirkovič iz Kočevja v Ribnico, Gabriel Petrič iz Ribnice v Kočevje, Anton S e 1 a n z Vrhnike na Mirno, Valentin Bertoncelj z Mirne na Vrhniko, Anton Rovtar iz Kočevja v Črnomelj, Anton Hafner iz Dobrniča
v Kočevje, Franc Hoenigmann iz Boštanja k Sv. Trojici v Tržišču, Alojzij Peček od Sv. Trojice v Tržišču v Št. Janž, Anton Pavlič iz Št. Janža v Boštanj, Josip Klemenčič iz Metlike na Dobrovo, Anton O m a n z Dobrove v Metliko, Janez P i v e k iz Višnje gore na Jesenice na Gorenjskem, Franc Urbanec iz Škocijana pri Mokronogu v Škofjo Loko, Martin Bukovec od Sv. Križa pri Litiji v Škocijan pri Mokronogu, Franc Učakar iz Srednje vasi v Bohinju v Sv. Križ pri Litiji, Franc Preset-n i k iz Smlednika v Srednjo vas v Bohinju.
Nameščeni so bili kot kaplani: Jakob Miglič v Dobrniču, Pavel Podbregar v Loškem potoku, semeniški duhovniki: Franc Blažič v Višnji gori, Franc Ambrožič v Fari ob Kulpi, Feliks Grčar v Smledniku.
Škofijski ordinariat v Ljubljani, 12. septembra 1921.
Vsebina: 56. Proslava državnih in narodnih praznikov. — 57. Poročilo o VI. shodu voditeljev Marijinih družb. — 58. Nabirka za stradajoče rusko ljudstvo. — 59. Zakonske zadeve. — 60. Državno posojilo. — 61. Maševanje slabovidnih duhovnikov. — 62. Razne opomnje. — 63. Škofijska kronika.
Izdajatelj šk. ordinariat. — Odgovorni urednik Josip Dostal. — Tiskala Jugoslovanska tiskarna.