Poštnina plačana v gotovini. LETO XX. št. 9 KRANJ, 26. FEBRUARJA 1933. CENA ŠTEVILKI 1 DIN. Naročnina na sküpni naslov letno 24 Din; na posamezni naslov letno 30 Din. V inozemstvu: letno 65 Din. Z M. listom letno 100 Din. IZHAJAJO VSAKO NEDELO. Uredništvo i odprava v Kranju. Uprava v Murski Soboti, Križeva ul. 4. Cena oglasov: po dogovoru. Oglase sprejema samo tiskarna Tiskovnega društva v Kranju. Ka pravijo drügi? Naše „Novine“ vsigdar zasledüjejo, ka se od nas pa naše Slovenske Krajine piše. Vsigdar presodimo, ali je istina ali pa ne. Radi smo, če nam što pokaže naše slabosti, pravico pa mámo tüdi, da nas že ednok spoznajo pred Müre. Tak je 10. februara 1. 1. prinesla „Slovenija“, tjednik v Ljubljani, osem člankov pod sküpnim naslovom „Slovenska krajina“. Pisali so je domačini i takši, ki so prišli „s Preka“ v našo Krajino. Pa ka pravijo gospodje, ki so ne v našoj Krajini rojeni? V prvom članki piše „Prišlek“ (tak se je podpisao!), da so v začetki prišli v Slovensko krajino mnogi uradniki (čestniki) kak v nekakše pregnanstvo, kak si naše izobraženstvo na žalost ešče dnes predstavla Slovensko krajino. Drügi pa so narod Slovenske krajine „zavolo njegovih naravnoč odličnih (jako dobrih) lastivnost! i zavolo njegove tople, Slovenske düše celo vzlübili“. Dale piše, ka so vse poskušali doségnoti v našoj krajini lüdje — pa posrečilo se njim je ne, ar so si ne pridobili zavüpanja lüd-stvá. „Posrečilo se je vse to ne zavolo toga, ar so naši lüdje ne prišli v imeni slovenskoga naroda... Pač pa so prišli v imeni državne organizacije....“ Posebno zanimivo pa je, ka piše neki mladi profesor v toj številki „Slovenije“. S strahom je prišeo 1. 1929. v Soboto na gimnazijo. Tü so njemi mnogi pravili, da so naši dijaki manjáki, nezavüpni pa slabe glave. Pa naskori je spoznao, da je vse to nikaj ne istina, liki da so naši dijaki samo v strahi držani! Živo so želeli vse zvedeti, z veseljom so poslüšali profesora. Za dve leti, gda so mogli dijaki oditi zavolo zapretih razredov sobočke gimnazije inam, so tomi gospodi znali ljubljanski profesori povedati od dijakov iz Sloven. krajine samo dobro! Tüdi lüdstvo je veselilo toga profesora. Vido pa je, da je lüdstvo prestrašeno, ka je vzrok živlenje pod Vogri „i pripoznati moram na našo sramoto — tüdi deo našega uradništva, ki se je oponašalo med njimi kak gizdana gospoda proti svojemi tlačani (podložniki)“. Dobro si je zapomniti reči, štere pišejo lüdje, ki so prišli k nam iz drügih krajov i so živeli med nami. Posebno záto si je dobro to zapomniti, ar se dostakrat dogaja, da pridejo k nam lüdje, malo povóšejo sobočko pa lendavsko blato — pa nas razkričijo za skažlivce i vseh slabosti pune lüdi. Pa tüdi med našimi domačini so takši lüdje, ki so slepi za naše domače živlenje, ne sodijo po svojem zdravom mišlenji, liki idejo za kričom tistih, ki njim kažejo bankaš ali palico. Mi vsikdar glasimo spoznávanje med brati, iz šteroga jedinoga more nasta-noti lübezen, ki začüti ves narod. Pripoznajmo vsigdar slabost, pripoznajmo pa tüdi vsakomi dobre lastivnosti. Dečki, predramite se! Den za dnevom vidimo okoli sebe, da je vse živlenje gnjilo, nezdravo. Če iščemo vzroke tomi žalostnomi stani, te moremo preglednoti vse stáliše i vse drüžbe, v šterih lüdje živéjo. Začnoti moremo pri drüžini, od nje pa iti k občini, fari itd. Vsešérom najdemo, da je nekaj ne prav. Mi pa močno Želemo, naj se vse živlenje zbolša i spremeni. Tá zaželena sprememba pa pride jedino po našoj — mladini! Kakša je dnes mladina, takši bodo vütro odraščeni i takše de vse živlenje v drüžinaj, ob- činaj, v našoj Krajini pa v vsoj državi. Naše dečke čaka velka odgovornost, na štero morejo že dnes misliti. Što je že kak 18—20 leten dečko ne pošteni, tisti de n. pr. kak bodoči župan iz občinskih penez sebi biké krmo. Težka odgovornost pa teži tüdi vse tiste, ki bi mogli našoj mladini kazati pravo pot z rečjov i vzgledom! Naša najvekša nesreča je to, da je naša odraščena mladina brez voditelov. — Mladi dečki — to bi mogla biti moč, vesélje, delo... Kak je pa v isti- ni? Kričanje, postaplanje, nemarnost. Nekša divja nepokörnost do vsega. Ne pravimo Vam, da bi mogli biti vsakomi tépeši pokorni, o ne! Bojte pa pokorni samomi sebi, to je tistomi skrivnomi glasi v vašoj düši, ki Vas zové na resno delo, v resno živlenje. Naša sreča bi bila, če bi meli dosta močnih, veselih dečkov, ki bi spoznali svojo pot: bili bi daleč od praznoga kriča; gojili bi lepo spevanje, skrbeli bi, da bi si pridobili znanje vsega potrebnoga za denéšnje živlenje. Za to bi bilo potrebno mnogo čtenjé, dobro vodstvo pa dobra drüštva. Če ščémo biti pravi, Slobodni lüdje, moremo 2. NOVINE 26. februarja 1933. biti pripravleni na boj z živlenjom, ki nas čaka. Pisali smo v jesén, da nam trbe prosvetna društva — kelko jih dremle? Dečki, predramite se! — Iščite vretine svétoga živlenja! Pozvani voditeli, pomagajte! Ta kapelice stoji na poli, gde so 1. 1664-ga krščeniki zbili Törke. To je bila giasovita bitka pri Monoštri (Sentgothárdi). Kapela stoji na austrijskoj zemli, Odzaja pa so Slovenske vesnice na Vogrskom: Slovenska ves, Dolnji Senik. Politični glasi. Ka dela Narodna skupščina v Belgradi? 18. febrnara se je vršila jako živa pa zanimiva seja narodne skupščine. Gučao je zlasti poslanec Metikoš, Za njim je gučao poslanec Hodžera, ki je razlagao, kakše okrožnice so poslali voditeli bivših političnih strank: dr. Maček, Pribičevič, dr. Korošec, dr. Spaho i Davidovič, ki so za konfederativno (zvezno) državo. Začnolo se je kreganje, med šterim je Hodžera pravo: „Četüdi zdaj protestirate, bi sprejeli konfederacijo včasi, če bi jo predložila vlada! Vi bi samo pravili na konci: Amen!“ V Španiji si delijo zemlo. Preminoči mesec so razdelili med kmete 65 veleposestev — pa ne na miren náčin, liki kmetje so prišli z motikami pa rasojami i tak so njim „delili“. V vsoj jüžnoj Španiji divja velki neréd. Erdéča Rusija— krvava! Kakša so „nebésa na zemli“ v sovjetskoj Rusiji, nam očivesno kažejo dogodki zadnjih dni. Na Kubani so kmetje skrili dosta zrnja, mesto da bi ga predali državi. Zato je moskovska vlada poslala nad njé vojaštvo, štero je po- žgalo dosta vesnic, okoli 50.000 kmetov pa so odpelali v severno Sibirijo pa v ledeno krajino Arhangelsk. Prijali so tüdi uradnike, ki so slüžili v teh krajaj, pa jih 40 že postrèlili. Mnoge vesnice je obkolilo vojaštvo i ne püsti v njé nikšega živeža, ar želejo, naj bi kmetje od lakote pomrli. „Blaženi“ komunizem! Kak je v Nemčiji ? Glasoviti Hitler je Nemškoj državi ne prineseo mirü pa reda. Den za dnevom se godijo divja bitja med pristaši Hitlerove i njoj nasprotnih strank. Policijska sila vláda po nemških krajinaj, krivica za krivicov se dogaja. Hitler je tüdi ostro nastopo proti katoličanskoj stranki, vlada je celo za tri dni prepovedala njene novine „Germania“. V Rumuniji so v ednoj noči zaprli 1000 komunistov. Banovinski svet v Ljubljani je meo zadnje dneve svoja zborüvanja, Ka se küha pri sósidaj? Velki francoški pa angleški listi dosta pišejo od skrivnih pogajanj med Italijov, Nemčijov pa Vogrskov. Ravnotak dosta pišejo od toga, kak prevažajo iz Italije letala na Vogrsko. Ka žele Musolini? Nikaj menje, kak to, da se naj vse tiste države, ki so nastanole po boji, ali zmenšajo ali pa popunoma razdelijo. Vogrska pa naj dobi nazaj prvejše mejé! Italija pa naj dobi moč nad sósidami. Slovenska krajína. Osebna vest. Rim. kat. verska občina pri Sv. Juriji je imela občni zbor, na šterom je bio izvoljeni za svetskoga predsednika g. Büček Mihael iz Srdice, častitamo! Preminoči mesec je meo svoj občni zbor Sokol K. J. pri Sv. Juriji, na šterom je bio izvoljeni za starosto g. Černi Viktor rim. kat. kantor. Tüdi častitamo. Pri Sv. Juriji se bo v kratkom odprla prva knjižnica. Znano je, da vlč. g. kaplan imajo veliko i bogato svojo knjižnico, iz štere so nad 100 dobrih slovenskih knig darüvali za knjižnico. Knige se bodo dobile vsako nedelo pri g. kaplani. S tem se tüdi obračamo na širšo javnost i prosimo, da bi jo nam pomogli obogatiti s svojo dobrosrčnostjov. Knige je poslati na naslov: Vlč. g. Herman Ferdinand, kaplan pri Sv. Juriji p. Rogaševci. Ka je z „Novim časom?“ Dobili smo pitanje, ka je z „Novim časom“, ki so ga nekaj časa tak vsiljaval! po naših vesnicaj? Mi drügo ne vemo, kak to, da „Novoga časa“ že dugo nindri ne vidimo: mislimo si, da ga je zima vzela! Nekák nam piše: »Te dni mi je námiseo prišla pesem, štero sem nigda v stárom kalendari čteo: Oj slavna fara beltinska... kak njeni dečki v Ameriki spevlejo: pišejo nam oča, mati — ka domá v nevoli so... Ka je nam za očo, mater, če domá v nevoli so! Nam je le za kante naše, da nam dne pune so... Mogoče je tüdi komi drügomi kaj námiseo prišlo?" Čebelarska podružnica bo imela občni zbor dne 5. marca ob 9. uri v Beltincih v osnovni šoli. Vabijo se vsi 4 člani in nečlani. Če potrebüjejo sladkor za krmljenje čebel naj pridejo na občni zbor, dobijo ga po 8 Din kg. Preds. Ulen Matjaž, Bratonci p. Beltinci. Po domovini. Naša trgovska bilanca v 1.1932. je bila aktivna za 195.9 milijonov Din. Za to šumu je naša držáva v preminočem leti več izvozila kak pa uvozila. — Novi penez smo dobili. Pred kratkim so pošili v promet 50 dinarski bankovci, šteri so kovani, kak listi pišejo iz mesi, štera vsebüje 750 ti-sočink čistoga srebra i 250 tisočink küfra. Kelko smo pokadili v našoj državi? V vsoj državi smo lani pokadi 5 i pou milijarde cigaret, 40 milijonov cigarov i nad 3 i pou milijona kilogramov tobaka. 26. februarja 1933 NOVINE 3. Vrnjačka Banja — znamenite toplice v Srbiji. ZA SPOMIN! Da nam ostanejo v spomini dnevi oslobojenja Slovenske krajine, prinašamo v spomin članek, ki je izišeo 4. januara 1919. v ljubljanskom „Slovenci“ pod naslovom: „Prekmurje osvobojeno“ „Pomali kak smrt se vali naša narodna voda Ledava skoro skoz celo Prekmurje mimo Sobote, Beltinec i Dolnje Lendave proti Müri. Gda je pa deždžovje, te prestopi svoje nisike bregé i si dela slobodne poti, kama se njoj ščé. Oj, Ledava, poskoči zdaj iz bregóv i nesi svojim sinom veselo novino, da so prosti, slobodni državlani neodvisne Jugoslavije. Le idi iz bregov, véj škode itak ne napraviš slovenskomi trpini, liki lückim grofom i židovom. Gda boš pa ti, slovenski kmet, ta pola ne samo obdelüvao, liki tüdi posedüvao, boš tüdi svojoj Ledavi zgrado lepo zmedeno strügo. Pravi breg Ledave je zdaj že oslobojeni. Posebno znamenito je zavzetje Dolnje Lendave i mesta Sobote. To sta najvažnejšivi središči celoga Prekmurja. Od Radgone do Reke (vode) Krke, ki tečé v Müro, je teda zasedena cela krajina ob Müri. Od levoga brega Ledave proti sevri se začenja breščasta krajina slovenskoga Prekmurja. V te deo pela železnica iz Sobote proti Körmendi. Železnico z ma-šinami so nehali Vogri v Soboti, tak da bo naglo prodiranje ob toj železnici proti Monoštri mogoče. Oslobojeno lüdstvo se veseli svoje slobode. V začetki novembra so se mislili že sami osloboditi. Pa prišlo je ešče preganjanje Vogrov, tak da so že obvü- pali nad svojov rešitvijov. V začetki decembra so se ništerni že odločili za avtonomijo (samostojnost) pod Vogri, če ne pride rešitev. Na konci decembra pa je prišla sloboda. Zdaj stanüje ves narod i želé popuno slobodo pod Jugoslavijov i z navdüšenjom Pozdravla svoje osloboditele. Vogri i madžaroni so v Medžimurji i Prekmurji obesili i strelili od 1. novembra do Božiča okoli 30 slovenskih veljavnih lüdi samo zato, ar so bili navdüšeni Jugoslovani. Slovencom so jemali živino, živež i peneze. Zadnje tjedne so spravlali vogrski grofèvje i drügi bogatešje vse mogoče reči iz Prekmurja na Vogrsko. Duge trume govenske živine i konjov so gonili iz vogrske Slovenije, sekali so gošče i praznili skladišča zrnja. Če ne bi naša vojska prišla v Medžimurje i Prekmurje, bi Vogri i njihovi podküpleni odpadnicje prepravili navdüšene Slovence s sveta i bi vogrsko Slovenijo popunoma oropali i vničili. V Medžimurji se je razneseo glas, da začnejo Vogri na sveti večer klati slovensko Prebivalstvo. Vogrska nasilstva so bila zmerom hüjša. Za toga volo je zbežalo dosta domačega lüdstva na Hrvatsko i Štajersko. Vsakši den je dobivalo naše glavno poveljstvo (vojaško) mile prošnje, naj pride rešavat vogrske Slovence. (Dale v prišestnoj številki.) Po tüjini. Kelko je lüdi na Madžarskom. Po lüdskom štetji v leti 1930 je na Madžarskom 9 milijonov lüdi. Po veri so: 67.2 odstotka katoličanov, 20.9 odstotkov kalvincov, 6.2 odstotka lüteranov i 6 odstotkov židov. Velka nesreča v Neunkirchni. V industrijskom mesti Neunkirchen, štero ima 40.000 lüdi, je eksplodirao ogromen plinski hram (rezervoar za plin) mestne plinarne, v šterom je bilo 100.000 kubičnih metrov svetilnoga plina. Eksplozija je bila tak močna, da je porüšila celi deo mesta i jo je bilo čüti 85 km daleč. V razdalji 20 km so razpokali vsi glaži na oknaj. Število človeških žrtev je ogromno. Mrtvih i ranjeníh je več sto lüdi. V vsoj velkoj Nemčiji je državni predsednik Hindenburg zapovedao žalovanje za žrtvami. Na Slovaškom bodo letos velke Pribinove slovesnosti. Pribina je bio knez panonskim Slovencom, našim prednikom. Tüdi na Slovaškom je postavlao cerkvi; tak bodo letos obhajali spomin posvetitve prve slovaške cerkvi, ki se je izvršila pred 1100 leti. Pri toj priliki dobijo Slovaki prvega svojega nadpüšpeka. Pri tej slovesnostaj bo sodelala tüdi vlada Češkoslovaške republike. Neščejo boja! Mladina vseh narodov je odločno proti tomi, da bi si narodi iskali pravico z vničavanjom človeškoga živlenja. Tüdi nemška mladina glasi miseo mirü: Pamet pravi, da nemre priti več do bojne, poštenje pa pravi, da nesmi priti do bojne! Zlat so najšli v severnoj Kavkaziji v Sovjetskoj Rusiji. Kak je v Rusiji ? človek, ki je živo 16 let v Rusiji, piše med drügim tüdi to: „Lansko sprotoletje je mrlo v našoj vesi dosta lüdi od glada. Hranili so se s slamov, štero so drobno srezali, posüšili v peči i zmleli doma na ročni mlin. V potokaj so zmleli ribe je zmešali s posüšenov semletov slamov i to pekli pa jeli, da so si očuvali živlenje. Pa nakonci so njim prepovedali loviti ribe, ročne mline so njim pa vzeli. — Gda so meseca maja dozorevali polski pridelki, je ne meo nišče pravice, vživati svoje lastivne pridelke, liki je mogeo čakati kak siromak miloščino. Dva kmeta sta ne čakala, liki sta šla na pole, požela par snopov i je veséliva nesla domo, da bi njima žena spekla krüh. Gda sta prišla domo, so jiva pred hižov čakali boljševiki, njima vzeli snope pa jiva odpelali v temnico. Bila sta obsojeniva na 11 mesecov žmetne voze. Gde sta zdaj ne ve nišče. (Po „Slovenci“ Širite „Novine“ 4. NOVINE 26. februarja 1933. 7. febr. — Negda je znao „Nozi čas“ samo lepe reči pisati od Rusije!) V Rimi je 390 cerkvi, 160 kapel i 53 molitvarnic Cintorov pa je 44. Ravno zdaj zidajo v Rimi 52 novivi cerkvi. V Ameriki je nastopo velki mraz. V bližini New-Yorka je od mraza mrlo 310 lüdi. Na Vogrskom je mro velki politik grof Albert Apponyi. Roosevelta, predsednika Zdrüženih držav Amerike, je napadno nekši Italijan s petimi streli iz revolvera, pa ga je ne zadeo. pir saditi. Srednje osipavajmo! Nisko osipanje je za süšo, visoko pa za deževno leto. Srednje za oboje. Kak vničiš črvo v cvetlični!! lončkih? Razreži na drobno 4—6 divjih kostanjov i je zalij s ½ litra vodov, na to pa püsti stati 24 vür. S tov tekočinov zalij zemlo. Črvi se pokažejo na pa je lehko odstraniš. Gledalo na sunci. Gledala nikdar ne smeš tak obešati da sveti sunce naravnost v nje, ovak postanejo oblačna. Zmočaj lehko obdržiš črez tjeden v vodi, štero menjavaj vsaki den. Vojne ladje — znamenje „dobre“ prišestnosti... Gospodarstvo. Süša. Pri nas vsako leto kračiša ali dugša süša pritisne. Najbole njo prenesejo žito i pšenica, pa rani oves. Ništerna leta vidimo, da rena kukurca i krumpir tüdi vujdeta süši. Dobro je kukurci i krumpri že v jesen globoko zorati, takša zemlja bolje obdrži vlago. Ništerni radi sadijo drobni krompir, to lehko včinijo v krajinah, kde je dosta deža. Nemci sadijo tak veliki krompir, kak kokošeče jajce, to je 7 deka. Mi moremo kujšega saditi. Kusti krompir za časa süše duže dava rastlini vlago, to je rezervoar. Vu suši je prva reč, da se rastlina ne posuši, da vzdrži. Zato je dobro kusti krom- Zamazke od olja i masti odstraniš, či namočiš vato v bencin i voščiš mastno mesto. Počakaj potem, da benzin ishlapi (se skadi) i delaj dale, dokoč zamazek ne mine. Zamazke od znoja spraviš s jesihom i špiritom. Zamazke od sada odstraniš, či zamazano mesto taki spereš z žaifov i vodov. Potem vliješ kislo mleko in püstiš ležati črez noč. Zamazak od kave odstraniš iz stolnjekov, či pridaš vodi malo boraksa. Drobiž. Mesto, v šterom največ goré. Glavno mesto Japonske je Tokio. Večina hiš v tom mesti je iz lesa, zato je razumlivo, da tü mnogokrat gori. Iz toga volo so tüdi gasilci v Tokio nekaj posebnoga. Ti so nekše; vrste vojaki, bio stopi med nje, se za- j véže, da bo slüžo 12 let. Vseh gasilcov v Tokio je 3000. Pa četüdi so ; tej ognjegasci nejbole izvežbani pa májó najmodernejšo gasilsko škér, ven j darje telko ognjov? Pravijo da je tak: če začne goreti v najbole siromeškom deli mesta, neuvrejo priti tá gasilci! pravočasno. Prle že gori do 100 lesenih hiž. Zdaj pa začnejo rešüvati lüdi pa drügo iz gorečih hiž. Leta 1931 je mrlo 70 gasilcov, žmetno ranjenih pa je bilo 200. Toga leta je v Tokio 1900 ognjov, zgorelo je 400 hiž. Zdravje pa zrak. Kak na stvari pa rastline, tak tüdi na človeka jako vpliva ozráčje, v šterom živé. Različno delüjejo na naše zdravje leto i zima, dén pa noč, mraz i toplota, vlaga pa süšava. Največ betežnikov merjé proti zajtri i poldnévi, Posebno pogosto mérajo lüdje na spro- toletje pa v jesén. „Cerkev, mati narodov“. Prosvetna zveza v Maribori je izdala knjižico, ki jo je napisao profe sor bogoslovja dr. Josip Hohnjec. Ta knjižica nosi naslov: „Cerkev mati narodov“. Kaže nam, ka je včinila katoličanska Cerkev za zemelsko i vre-menito srečo narodov na zemli. Vsako prosvetno drüštvo si naj knigico na-roči, pa tüdi drügi, ki bi radi kaj dobroga i lepoga zvedeli, naj dajo par dinarov za té spis. Farar postano katoličan. Vučeni luteranski dühovnik v Ko-penhageni na Dandrom Paveo Andraš! Erichsen se je nedavno povrno v katoličanstvo. Med luterani je meo zavolo svoje vučenosti glasovito imé. Koruzo, seno, slamo in vsa ostala krmila dobavlja po konkurenčnih cenah Gospodarska zveza v Ljubljani. (3_3) 26. februarja 1933. NOVINE 5. Zavolo toga so ga poslali vNemčijo, da bi tam delüvao za luteránstvo. V Nemčiji pa je té farar spoznao, ka je katoličanstvo pa kakši so katoličani. Skleno je, da postane katoličan. Za dva meseca je odišeo v glasoviti benediktinski klošter (samostan) Maria Laach. V znamenitoj božopotnoj cerkvi sv. Marije v Kevclaeri je bio krščeni pa sprejéti v katoličansko Cerkev. Spomini na stare. Pod tem naslovom bomo objavlali spomine na naše že pokojne rojake, šterih živlenje je melo v javnosti bodisi širšoj, bodisi v vozkejšoj, poseben pomen, ki je dobrodejno vplivao na naš kraj i naš narod. Bodo to resne stvari i tüdi šale, ar i edne i drüge nosijo v sebi navuk, ki je za nas. Plemenitost srca v kakšojkoli formi se pokaže, je vsikdar kažipot, kam moremo iti i je glasen krič, na šteroga stanosti trbe. Gda začnemo te spomine objavlati, prosimo vse inteligente, predvsem g. dühovnike, vučitele i ves naš dober kmečki narod, naj nam pošle spomine od poznanih velkih lüdi v njihovom kraji brez razlike vere. Velki je vsaki, ki je sveto drügim, čeprav je bio prosti žalar ili siromak. Kak je dr. Ivanoczjj gledao na peršono lüdi? Šlo je za knige drüžbe sv. Mohora. Pod vogrskov vladov je on bio eden najvekših njihovih širitelov i zagovornikov. Slovenska dühovščina je bila zavolo širjenja teh knig zatožena pri cerkvenoj i civilnoj oblasti. Zadeva je prišla pred notrašnje ministerstvo v Budapešti. Minister je pisao ostro pismo püšpeki, dr. István Vilmoši, v Szombethely, naj na red pobere svojo „panslavistično“ dühovščino, naj ti ne širijo mohorskih knig. Püšpek so naprej vzeli dekana dr. lvanóczyja i njemi naložili za ostro dužnost, naj poroča cerkvenoj oblasti, kakše knige so to, zavolo šterih se toži minister, če so resan nevarne za državo vogrsko. Dr. Ivanóczy je organizirao po vseh farofaj odgovore na cerkveno oblast od knig drüžbe sv. Mohora. Ta odgovor je bio soglasno pohvalen za te knige. Pokojni Horvat Jožef, bogojanski plebanoš so celo ete odgovor dali pod lvanóczyjovim vplivom mil. püšpeki v Szombathely: „Te knige so velike vrednosti, vredne, da jih vsi širimo i meni je samo žao, da nesam jih do zdaj zadosta širio.“ Gda so püšpek dobili te odgovore, je šo na poziv k njim dr.; Ivanóczy. Püšpek so Ivanóczyji izrazili strah za- volo teh odgovorov i z boječim glasom pitali našega velikana: Ka de pa pravo zdaj na to g. minister? Ivanóczy je mirno, z jeklenov odločnostjov odgovoro: „Prezvišeni“ Vi se toga bojite, ka de pravo minister? Püšpek ne sme tak govoriti! Vi ste več od ministra! Minister je dnes vütro, ví ste pa vsikdar püšpek, vsikdar ravniteo Cerkve“. I ta odločnost Ivanóczyjova nam je ne samo rešila Mohorske knjige, nego nam je tüdi odprla pot k kalendar i ostalim našim listom. Glavačov Števan i dača. Što ne bi Poznao z Trnja Horvat Števana, po domače Glavačovoga goslara? Od pete do glave poštenjak, ki je vsikdar bio veseli, vsikdar prekšeni, vsikdar meo norije — a nikdar nikoga ne je ž njimi razžalo. Gde se je on pojavo, se je toki zbrao celi šereg lüdi okoli njega, da ga poslüša. Narodnjak skozi skoz, prvi župan občine v Jugoslaviji, izvrsten agitator za dobro stvar i veren, goreči kristjan. — K meši so šli Trnarčarje i se pritožavali, ka jih strašno tere velika dača. Števan pa: Jaz mam tüdi velke težave zavolo dače, ka zakaj ne je vekša? — Si odnoro — njemi ugovarjajo — mi bi se je radi rešili, ti si pa vekšo želeš? — Dača se plačüje od vrednosti. Sam se že navolo kučar biti, rad bi bio veliki kmet ednak tüdi. Takši sam pa samo te, če mam veliko dačo, je odgovoro z tihim smehom Števan, a glasno so se njemi smejali Trnarčarje. Čaplovičova predga. Što ne bi Poznao vsikdar veseloga i fretastoga Čaploviča iz Markišavec? V zadrego nikdar ne prišo i vse skoz prineso. Govoriti bi trbelo pri nekšoj priliki v Pünconcih, pa ne bilo predgara. On se ponüdo. Šlo njemi je lepo gladko, samo proti konci ne znao, kak bi dokončao. Pride njemi rešilna miseo. Ženske so ga jako pazlivo poslüšale. Tak je pač navada pri vseh ženskaj sveta, ka kak rade gučijo, tak rade tüdi poslüšajo guče drügih. Tak delajo i pri predgi i drügih govoraj. Gda Čaplovič to opazi, ga potegne njegova šaliva natura na ete reči: „Babe, ne zijajte me, ka mi smej vujde“. I med splošnim smehom je srečno dokončao svoj govor. Nedela petdesetnica (Quinquagesima) Na spomin 1900 letnice svoje križne smrti, Gospod Jezuš, po svojih svetih ranaj reši grešni sveti Evangeliom S. Liikača vu XVIII. tali. Vu onom vremeni; Vzeo je sebom Jezuš dvanajset vučenikov, i právi njim: ovo gori idemo v Jeružalem, i spunijo se vsa, štera so pisana po prorokaj od Sina Človečega. Ar se oda poganom, i bode ošpotan, i bi-čüvan, i poplüvan: i gda ga zbičüjejo, vmorijo ga; i na tretji den gori stane. In oni so nikaj toga ne razmeli, i bila je eta reč skrita od njih; i ne so razmeli, štera so povedana. Včinjeno je pa, gda bi se približavao k Jeriki, niki slepi je sedo kre poti koldüvajoči. In gda bi čüo vnožino mimo idočo, pitao je ka bi to bilo? pravili so pa njemi, ka Jezuš Nazarenski mimo ide. Kričo je govoreči: Jezus Sin Davidov, smiluj se meni. I ki so naprej šli, karali so ga; ka bi mučo. On je pa tem bole kričo: Sin Davidov, smiluj se meni. Stanovši pa Jezuš, zapovedo ga je k sebi pripelati. I gda bi se približao, pito ga je govoreči: ka ščeš, naj ti včinim? on je pa pravo: Gospodne, naj vidim. I Jezuš je velo njemi; Pregledni, vera tvoja je tebé zdravoga včinila. 1 preci je vido, i nasledüvao je njega zvišavajoči Bogá. I vse lüdstvo, gda je vidilo, dalo je hvalo Bogi. Ráni dešč je henjao, sunce je že prve rože pozvalo iz zemle. Na bregaj so že goreli ognji, odposlanci so že prehodili vso krajino, pravit: Čas je iti v Jeružalem! Zadnji dnevi pred Velkim tjednom. Štrti den po punoj luni (mesec, ščip) se po familijaj odpravijo, med speva-njem pobožnih pesmi. Tem se je pridrüžo Jezuš, gda je vučencom povedao od svoje prihodnosti. Pa niti tej so ga ne razmili; ja, pravijo, ka se je po tom razodetji Judaš cilo odločo, ka ga izda ... Düševno slepi so bili, bole kak té Slepec pri Jerihi, pri lepoj Jerihi: okoli cela gošča palm, iz drevja se cedi dišeča smola, celi ogradi najlepših rož omámljajo, oko se čüdiva nad konjskim dirkališčom poleg varaša, nad velikanskim gledališčom i nad síjajnimi palačami, Tü se vsi romari zberajo v edno procesijo: Jezuš je tüdi v njoj i kak mimo toga slepca pri poti, tak ide s svojimi mimo vsakoga od nas... Mi Ga tüdi prosimo, da bi spreglednoli i razmili trplenje, šteromi sledi odičenje. Japonske granate rüšijo stari kitajski zid, šteri je že v najstarejših časaj čuvao notranjost kitajske države. 6. NOVINE 26. februarja 1933. CENE: Mariborski živinski sejem 24. I. 1933, Prignanih je bilo: 4 konj, 9 bikov, 91 volov. 200 krav in 6 telet, skupaj 310 komadov. Povprečne cene za različne živalske vrste na tem sejmu so bile sledeče: debeli voli 1 kg žive teže od 3.50 do 3.75 Din, poldebeli voli 2 do 3, plemenski voli 1 25 do 1.50, biki za klanje 2.50, klavne kravé debele 1.75 do 2.50, krave za klobasarje 1.20 do 1.40, mlada živina 3 do 4, teleta 4 do 5 Din. Prodanih je bilo 155 komadov. Mesne cene v Mariboru. Volovsko meso I. vrste 1 kg 10 do 12 Din, II. vrste 8 do 10 Din, meso od bikov, krav, telic 4 do 6 Din, telečje meso I. vrste 12 do 14 Din, II. vrste 8 do 10 Din, svinjsko meso sveže 8 do 16 Din. Živina Dunajski goveji sejem (poročilo tvrdke Eduard Saborsky & Co., Dunaj): Prignanih je bilo 1929 goved, iz Jugoslavije 126. Cene: voli najboljši 1.50—1.60,1. 1.30—1.40, II. 1.10 1.20, III. 0.65 do 0.70, krave I. 0.90-1.10, II. 0.80 -0.85, biki 0.85 do 1.15, klavna živina 0.55-0.70. Podukšaj si živlenje! Živlenje se lejko po-dukša, betega se lejko obvarvlemo i se vzvra-čimo, slabi i nestálni se moremo ojačati i se napraviti srečne. Ka sledi vsakšemi betegi? Oslablejnje živcov, zmar.tranost, zgüba dobrih prijatelov i bližnjih, razoča-ranost, strah pred betegom, slabo živlenje i vnogo drügih nevol. Zadovolstvo je najboukši doktor. Dosta je poti po šterih lejko prideš do zadovolstva, štere te pripelajo do dobroga razpoloženja i Ti napunijo živlenje z novim vüpanjom. Te poti so prikazane v ednoj razpravi štero si vsakši lejko preskrbi, dobi včasi i ščista brezplačno! V toj máloj priročnoj knigici je raztumačeno, kak se morejo v kratkom časi i brezi opüščanja poslov Živci i mišice ojačati, zmantranost, slabo razpoloženje za delo, oslablenje spomina i vsefelé drüge znáke betegov popraviti i odstraniti. Zahtevajte to razpravo; pripravila Vam bo dosta srečnih vör. Poštanska zbiralna ladlca: ERNEST PASTERNACK, BERLIN SO, Michaelkirchplatz 13, Abt 890. Širite „Novine“ Polski delavci Kdo misli iti na polsko delo v Belje upr. Zelenopolje se naj zglasi pri Anton Vogrinčič, Cankova št. 63 Dentis Heimer Oskar v M. Soboti se je preselo s svojim zobnim ateljom na Aleksandrovo cesto Štev. 4 v poslopje „Skupne obrtne Zadruge“. Izdelava umetno zobovje. Plombira z zlatom, platinov, i porcelanom. Zobe skübe i zdravi brez bolečin. 2—3 Pozor rekruti! Predpisane vojaške kovčeke in vse potrebne reči za vojaško službo dobite najceneje v trgovini Metod-a Senčar, Ljutomer. (1-1) Delavska družina samo z več dela zmožnimi člani, se sprejme v stalno službo. Polna komencíja, mesečna in dnevna plača. — Poizve se pismeno pri M. Fischer, G. Radgona ali ustmeno pri Berlam, gostilničar G. Radgona. 1-1 Vsak čitatelj tega lista dobi zanesljivo vremeno- ________________ kazno napravo zastonj. Izrežite ta oglas in ga pošljite poleg nepokvarjenih znamk v znesku Din 3 50 za stroške in dobili boste lično izdelano, zak zašč. vremenokazno napravo, pat. št. 9514, ki kaže vreme zanesljivo za 24 ur naprej. Za vsakega čitatelja in njegovega prijatelja je ena naprava na razpolago. Sprejemajo še samo pismena naročila pod šifro .Barometer" na upravo tega lista do 20. febr. 1933. (3-5) Pozor! Tivar-obleke se najceneje dobijo v trgovini M. Sobota - Lendava 2 A prek od pošte Obleke se že dobijo od Din 240 naprej Za mladožence „ 290 „ Samo prvovrstno blago. (6-12) Naznanilo! Naznanjava cenjenemu občinstvu in odjemalcem, da svá razširila najino trgovino in vpeljala Vsakovrstno železnino Na zalogi bova imela železo za stavbe, kovače kakor tudi okovje za mizarje in ključavničarstvo ter vsakovrstno kuhinjsko posodo itd. Kupujeva staro železo Eugen In Arnold Heimer, M. Sobota Lendavska cesta — Telefon št. 4 (1-1) Za tiskarno Tiskovnega društva Jos. Linhart, Kranj. Izdajatelj: Klekl Jožef. Oblasti odgovoren: Ilija Lojze, akademik, Kranj. Urednik: Maučec Joško, akademik, Ljubljana, Sv. Petra cesta 74: rokopisi na isti naslov.