Zdenka S.: Gospod življenja je mrtev — in živ kraljuje! (Tiho doživetje božjega groba) Na veliki četrtek posveti duhovnik pri sveti maši tri hostije. Po obhajilu dene drugi dve v poseben kelih, ga pokrije in poveže s svilo in po končani maši prenese v procesiji v stranski oltar — v božji grob, ki je čim slovesneje okrašen z rožami, lučmi in zastori. Ta oltar velikega četrtka je božji grob v pravem in liturgičnem smislu. Sem se tri dni pobožno zateka verno ljudstvo, častit križanega Odrešenika. Troje misli zbuja v nas božji grob: 1. Spomin na zgodovinski Kristusov grob, 2. misel na Kristusovo skrivnostno bivanje v sv. Rešnjem Telesu in končno je 3. vsak izmed nas božji grob ( po tem namreč, ali počiva v njem Kristus v svoje poveličanje ali v našo smrt in obsodbo) . 1. Pred nami Kristus. Mrtev. Nepotrebni so stražniki: ni jih treba njemu: ni več življenja v njem; tudi učencev se ni treba bati, da bi ga odnesli in potem rekli: Vstal je (saj ga niso spremili niti pred sodbo in tudi pod križem je stal le eden); treba pa je stražnikov zaskrbljeni vesti Gospodovih morivcev, ki si dokazujejo, da so umorili le človeka, da pa je ostal Bog, v čigar rokah so. Glej, človek: telo Sina človekovega, velikega Preroka, Učenika: umrl je, kot umrje sleherni izmed nas. Glej, ljubezen: ni ji zadostovalo kako manjše dejanje, ki bi tudi moglo zadostiti Očetu, ker bi ga storil Bog-človek: dala je največ: sebe samo. Pridi, skesani Peter: nisi priznal Gospoda pred deklo — daj vsaj mrtvemu čast! Pridi, ljubeči Janez, ki si slonel na Gospodovem srcu: Glej, Gospod. Pridite, žene, z dišavami bogovšečnosti: našle boste Njega, ki ga iščete. Ves svež je še vtis sodbe: Ta Boga preklinja. Pravi, da je Sin božji, pa je samo človek. (Judje so pač morali najti vzrok, da so 43 uresničili svoj načrt.) Toda mnogo glasov je drugače govorilo — vsaj v srcih. Za njegovo božanstvo je govoril njegov nauk, vsa dela in znamenja, ki jih je bil storil. Sam je ponovno jasno govoril o svojem nebeškem Očetu in naravnost pozval Jude: Če ne verjamete besedam, verjemite vsaj delom! Zdaj leži v grobu. Spominjajo se znamenja, ki jim ga je bil dal: Kakor je bil prerok Jona tri dni v trebuhu ribe, tako bo Sin človekov tri dni v osrčju zemlje. Vprašujejo se in pričakujejo, kaj bo. Samo vprašanje volje je bilo, ali ga priznajo ali ne. Toda po tem priznanju bi bilo treba spremeniti življenje v smislu njegovega nauka. Resnično, ta je Sin božji! Kakor sonce za oblakom, tako žari tvoje življenje, Gospod, skozi zastor telesne smrti. V njem je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. Njim, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo otroci božji. S svojo smrtjo je izbrisal našo smrt: premagal greh in spet odprl vrelce Očetove ljubezni — nadnaravnega življenja. 2. Glejte Gospoda v grobu, kamor ga je položila lastna ljubezen. Ker je ljubil svoje, jih je ljubil do konca. In ker nihče ne pride k Očetu, razen po njem, nam je dal svoje meso v jed. Od ure, ko je posvetil kruh: To je moje Telo, in naročil: To delajte v moj spomin, je med nami: pri sleherni sv. daritvi se znova daruje, v tabernaklju nas vabi sleherni čas. Da bi nas okrepčal in poživil, nas resno opominja: Če ne boste jedli mesa Sinu človekovega, ne boste imeli življenja v sebi. Življenje je le eno: od Boga izvira, edino v Bogu je mogoče. Mladika, ločena od trte, usahne. Mar pomišljamo jesti telesni kruh? Knlh pa za življenje duš pomišljamo sprejemati? Treba je pač spremeniti življenje tako, da bi ga bili vredni. Kadarkoli boste jedli ta kruh, boste oznanjali smrt Gospodovo. Resnično, Gospod življenja mrtev — živ kraljuje. 3. In mi? Seme božje besede je padlo v naša srca. Ali kali v njem in brsti, ali ga je zadušilo trnje tostranosti in sebičnega ravnanja ? O, da bi nam ne veljalo, kar je Judom: Ker niste verovali, boste umrli v svojih grehih. O, da bi živelo v nas božje seme: da bi v Gospodu, oziroma Gospod v nas rodil stotere sadove. Pridite, molimo! Okrasimo božji grob z lučjo žive vere in s cvetjem dobrih del. Zvesti križ, edino ti si plemenito res drevo. Ni lesa, ki rasel, cvetel, sad poganjal bi tako. hk Anton Karo: Sveta pomlad Krstna obnova Nekdaj se je v štiridesetdnevnem postu vsa cerkvena občina udeleževala priprave na veliko noč. Dnevno so se udeleževali s katehumeni in spokorniki tudi ostali verniki sv. maše. S tem so na eni strani podpirali svoje bodoče sobrate, na drugi strani pa je vsakdo takorekoč vsako leto znova doživel svojo lastno krstno pripravo, se zopet živo zavedel, kaj se pravi odpovedati se hudemu duhu in izpovedati se za Kristusa; zavedel se pa tudi veličastnih predpravic božjih otrok, ki mu jih je podelil sv. krst in dolžnosti, ki jih je pri sv. krstu prevzel. Tako je bil sv. post za vso cerkveno občino sveti in milosti-polni čas krstne obnove, velike, vsakoletne, štiridesetdnevne duhovne vaje. Če je bilo to že potrebno nekdanjim kristjanom, ki so odrastli pristopili k sv. krstu in se na ta veliki dan svojega življenja dolgo in temeljito priprav- ljali, koliko bolj bi bila taka krstna obnova šele potrebna današnjim kristjanom, da bi se zavedli, kaj se pravi biti kristjan in imeti božje življenje v sebi. Ali se zavedamo tega, da je štiridesetdnevni post čas posebnih milosti, ki bi ga ne smeli pustiti, da gre brez koristi mimo nas? Kakor so sveti kraji in svete osebe sredniki večjih milosti, tako so tudi sv. časi, ko nam Bog nudi več milosti. In vprav štiridesetdnevni post je po izjavi sv. cerkve tak čas. Saj slišimo prvo postno nedeljo v berilu: »Bratje, opominjamo vas, da milosti božje nepridoma ne prejemate. Pravi namreč: »Ob času milosti sem te uslišal in na dan rešitve sem ti pomagal.« Glejte, zdaj je čas milosti, glejte, zdaj je dan rešitve!« Postni čas je torej neke vrste zakramental, ki podeljuje posebne, samo temu času svojske milosti. Kaj je torej za dušne pastirje najvažnejše v sv. postu? Odpreti vernikom na široko božje vrelce nadnaravnega življenja in pripraviti jih do tega, da bodo bogato črpali iz njih novo poživljenje svojim dušam. V središču mora stati postna sv. maša. Post je človeško, šele pripravljalno delo, ko umira stari človek. Toda življenje, življenje milosti more dati samo Bog. Kedaj bodo vendar naše cerkve v štiridesetdnevnem postu vsaj toliko polne ko v adventu ali majniku? Katera župnija bo v Sloveniji prva poživila svoje župljane po starokrščanski velikonočni krstni obnovi? Daj Bog, da bi jih bilo kmalu mnogo. Blagoslov ne bo izostal. Dr. F. Lukman: Veliki teden v Jeruzalemu proti koncu 4. stoletja I. Uvod in pojasnila. Ob tem naslovu bo bralec osupnil, češ: Ali vemo kaj podrobnosti, kako so v teh pradavnih časih jeruzalemski kristjani obhajali spominske dneve Gospodovega trpljenja in obiskali svete kraje? Da, poznamo jih. Pred 50 leti (1887) je bil objavljen potopis neke odlične žene Kterije ali Egerije, ki je proti koncu 4. stoletja (med 385 in 400) potovala iz svoje domovine na zapadli, najbrž južne Galije (Francije), na vzhod v sveto deželo, odkoder je obiskala Egipet in Sinajsko pogorje, goro Nebo in kraje ob spodnjem Jordanu in Jobovo domovino, nato šla v Sirijo in severno Mezopotamijo, potem pa skoz Malo Azijo v Carigrad, kjer je snovala načrte za nadaljnja potovanja. V Carigradu pa je napisala za svoje prijateljice doma poročilo, kaj je dotlej videla. Poročilo obsega dva dela: potopis in opis bogoslužnih opravil v Jeruzalemu. To »Romanje na svete kraje«, kakor se spis imenuje, se je ohranilo v rokopisu iz 11. stoletja, ki je danes v Arezzu v Toskani, napisan pa je bil v slavni benediktinski opatiji Monte Kasinu. V rokopisu manjka na začetku opis svete dežele in Jeruzalema, konec je tudi okrnjen, v ohranjenem delu pa se pogrešata dva lista. Iz tega spisa je tu poslovenjen opis jeruzalemskih pobožnosti in cerkvenih opravil velikega tedna od cvetne do velike sobote. Pisateljica pripoveduje živahno, nazorno, tu in tam se zdi kar gostobesedna. Pa prav to nam je všeč, zakaj povedala je mnogo podrobnosti, ki bi jih bil suhoparen poročevalec zamolčal. Pisala je v ljudski latinščini s premnogimi slovniškimi pogreški. Ko je Eterija bivala v Jeruzalemu, je bil sv. škof in cerkveni učenik Ciril pač že med rajnimi; umrl je 18. marca 386, torej malo pred veliko nočjo. Njegov naslednik je bil škof Janez (386—417). Gotovo je Eterija tega škofa videla in hodila s procesijami, ki jih je on vodil. V bližnjem Betlehemu se je poleti 386 naselil sv. Hieronim in vodil samostan. Za umevanje Eterijinega opisovanja opravil velikega tedna sta potrebni še dve pripombi o cerkvenih stavbah na Kalvariji in na Oljski gori. Na Kalvariji je cesar Konstantin v letih 336—336 postavil dve cerkvi. Večja cerkev, Stavbe cesarja Konstantina na Kalvariji: 1. Preddvor (atrij) bazilike — 2. Bazilika (večja cerkev, Martirij) — 3. Kraj križanja s Križem — 4. Dvorišče s stebriščem — 5. Cerkev vstajenja (Anastaza), na sredi skala z Gospodovim grobom Martirij imenovana, je bila veličastna, skoraj 75 m dolga bazilika s tremi ladjami. Po mogočnem stopnišču se je od vzhoda prišlo skoz trojna vrata v preddvor (atrij), odkoder so zopet trojna vrata vodila v cerkev. Na zapadnem koncu južne stranske ladje, ob apsidi (prezbiterija), je bil kraj, kjer je bil Gospod križan. Ta kraj je bil pod milim nebom in tu je stal veliki križ, ki ga Eterija večkrat omenja. Za apsido (prezbiterijem) bazilike proti zapadu je bila okrogla stavba, zgoraj odprta kupola, na sredi pa Gospodov grob. Okoli groba je bilo v krogu stebrišče, 20 m v premeru, stavba sama pa je imela 33 m v premeru. To je bila cerkev Gospodovega vstajenja, Anastaza. Med Anastazo in apsido bazilike (Martirijem) je bil prostran dvor, obdan s stebrišči; Eterija ga posebej omenja, ko opisuje češčenje sv. križa na veliki petek. — Oljska gora, proti vzhodu od Jeruzalema, ima pet zložnih vrhov. Na vrhu z arabsko naselbino et Tur (800 m) je Rimljanka Pojmenija 1. 370 pozidala osmerokotno cerkev Gospodovega vnebohoda. To je cerkev Imbomon (en bomo = na višini), ki jo Eterija omenja. Nekoliko nižje, pri cerkvi Očenaša, pa so 1. 1910 izkopali ostanke Konstantinove cerkve na Oljski gori, ki ji Eterija pravi Eleona. H. E t e r i j i n opis velikega tedna v Jeruzalemu. V soboto ob jutranji zori daruje škof in opravi daritev v soboto zjutraj. Ko se ljudstvo odslovi, se oglasi arhidiakon in reče: »Danes ob sedmi uri1 * 3 bodimo vsi pripravljeni v Lazariju-!« Ko se torej približa sedma ura, pride vse v Lazarij. Laza rij, t. j., Betanija pa je nekako dve milji od mesta11. Če se gre iz Jeruzalema v Lazarij, stoji nekako 500 korakov od tam ob cesti cerkev na kraju, kamor je prišla Gospodu naproti Marija, Lazarjeva sestra. Ko pride torej škof tja, mu pridejo naproti vsi menihi in ljudstvo gre noter. Zmoli se ena himna in ena antifona in prebere iz evangelija mesto, kako je prišla Lazar- 1 Ob eni popoldne. - V Betaniji, kjer je bil Lazar doma. 3 Od Jeruzalema. 1. Cvetna sobota. jeva sestra Gospodu naproti4 *. Ko škof opravi molitev in vse blagoslovi, gredo do Lazarija, himne prepevajo. Ko prispejo v Lazarij, se nabere taka množica, da ni samo kraj poln ljudi, marveč tudi polje okrog in okrog. Opravijo se himne in antifone, prikladne dnevu in kraju; prav tako so tudi berila, ki se prebero, dnevu primerna. Ko se ljudstvo odslovi, se oznani velika noč. Prezbiter (duhovnik) stopi na vzvišen kraj in prebere iz evangelija mesto: »šest dni pred veliko nočjo je Jezus prišel v Betanijo«6 itd. Ko se prebere to mesto in oznani velika noč, se ljudstvo odslovi. To pa se ta dan stori zato, ker se je to zgodilo šest dni pred veliko nočjo v Betaniji, kakor je zapisano v evangeliju; od sobote do četrtka, ko je bil po večerji ponoči Gospod ujet, je namreč šest dni. Vsi se vrnejo v mesto naravnost v Anastazo in opravijo se večernice po navadi. 2. Cvetna nedelja. Drugi dan, t. j., v nedeljo, s katero se prične velikonočni teden, ki mu tukaj pravijo veliki teden, se opravijo ob petelinjem petju11 12 13 do jutra v Anastazi ali pri Križu navadni obredi. V nedeljo zjutraj gredo torej po navadi v večjo cerkev, ki ji pravijo Martirij. Pravijo pa ji Martirij zato, ker stoji na Golgoti, t. j., za Križem, kjer je Gospod trpel, in zato Martirij. Ko se torej v večji cerkvi vse po navadi opravi, se pred odslovitvijo oglasi arhidiakon in reče najprej: »Ves ta teden, t. j., od jutri dalje, se zbirajmo ob deveti uri7 v Martiriju, t. j., v večji cerkvi!« Nato se oglasi drugič in reče: »Danes ob sedmi * uri'1 bodimo vsi pripravljeni na Oljski gori!« Po odslovitvi v večji cerkvi, t. j., v Martiriju, spremijo škofa s himnami v Anastazo. Ko je tu konec obredov, ki se po navadi ob nedeljah vrše v Anastazi po odslovitvi v Martiriju, vsak željno hiti jest, da bi bil ob sedmi uri v cerkvi, ki je na Eleoni, t. j., na Oljski gori, kjer je votlina, v kateri je Gospod učil". Ob sedmi uri gre vse ljudstvo na Oljsko goro, t. j., na Eleono, v cerkev; tudi škof. Opravijo se himne in antifone, primerne dnevu ali kraju; podobno tudi berila. Ko se približa deveta ura10, gredo himne prepevaje v Imbomon, t. j., kraj, odkoder je šel Gospod v nebo, in tu posedejo. Ljudstvu se namreč vpričo škofa vedno veli, naj sede, samo diakoni zmeraj stoje. Tudi tu se opravijo himne ali antifone, prikladne kraju ali dnevu, podobno berila in molitve vmes. Ko se približa enajsta ura11, se prebere iz evangelija mesto, da so otroci z vejicami ali palmami prišli Gospodu naproti in klicali: »Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem!«1-’ In škof takoj vstane in vse ljudstvo. Z vrha Oljske gore gredo vso pot peš. Vse ljudstvo gre pred njim11, himne in antifone pojoč in si vedno odpevajoč: »Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem!« In kar je v tej okolici otrok, celo taki, ki ne morejo hoditi, ker so predrobičkni, pa jih starši imajo na rokah, — vsi drže veje, palmove ali oljčne. Tako spremljajo škofa, kakor so takrat spremljali Gospoda. Od vrha gore do mesta in skoz mesto do Anastaze gredo vso pot peš vsi, tudi gospe, ki so navzočne, in gospodje: tako spremljajo škofa in si odpeva jo. In tako korakajo zložno zložno, da se ljudstvo ne utrudi. Pozno že pridejo v Anastazo. Ko pridejo tja, četudi pozno, se vendar opravijo večernice, se zopet pomoli pri Križu in odslovi ljudstvo. 4 Jan 11, 28—34. 0 Jan 12, 1—8. “ Opravila so se začela zgodaj, ko se je začelo svitati, da so se zjutraj, t. j. po naše do šestih zjutraj, že končala. »Petelinje petje« (gallicinium) je zadnji del noči, od treh do šestih. 7 Ob treh popoldne. " Ob eni popoldne. 0 To votlino omenjajo tudi drugi stari potopisci. 10 Ob treh popoldne. 11 Ob petih popoldne. 12 Jan 12, 12—19; Mt 21, 1—11; Mk 11, 1—11; Lk 19, 29—38. 13 Pred škofom. 3. Ponedeljek, torek in sreda velikega tedna. Drugi dan, t. j., v ponedeljek, se opravi v Anastazi, kar je navada od petelinjega petja do jutra11; podobno se opravi ob tretji in šesti uri* 15 16 vse kakor med štiridesetdnevnim postom. Ob deveti uri pa se vsi zberd v večji cerkvi, t. j., v Martiriju, in tu se do prve nočne urelu zmeraj molijo himne in antifone, bero se tudi berila, dnevu in kraju primerna, vmes se vedno vpletajo molitve. Tu se opravijo tudi večernice, ko pride ura, tako torej, da se v noči odslovi ljudstvo pri Martiriju. Po odslovitvi peljejo škofa odtod v Anastazo. Ko stopi v Anastazo, se opravi molitev, se blagoslovijo katehumeni in verniki in se odslove. V torek je vse kakor v ponedeljek. Samo to je v torek več, da pozno v noč, po odslovitvi v Martiriju, po obisku v Anastazi in odslovitvi v Anastazi, vsi v nočni uri gredo v cerkev na Oljski gori. Ko pridejo v to cerkev, stopi škof v votlino, v kateri je Gospod večkrat učil svoje učence, in vzame evangeljsko knjigo in stoje prebere Gospodove besede, ki so zapisane v Matejevem evangeliju, kjer namreč pravi: »Glejte, da vas kdo ne premoti!«17 In škof prebere ves tisti govor. Ko ga prebere, se opravi molitev, se blagoslove katehumeni in verniki in odpuste. Vsi se vrnejo z gore že zelo pozno ponoči vsak na svoj dom. Prav tako se opravi v sredo ves dan od petelinjega petja dalje vse tako kakor v ponedeljek in torek. Ko pa ponoči18 * odpuste ljudstvo v Martiriju in himne pojoč spremijo škofa v Anastazo, stopi škof v votlino, ki je v Anastazi, in se postavi za ograjo. Pred ograjo pa stopi prezbiter in vzame evangelij in prebere tisto mesto, kako je Juda Iskariot tekel k Judom in se dogovoril, kaj naj mu dajo, da izda Gospoda10. Ko se prebere to mesto, izbruhne takšen krik in vik ljudi, da ga ni, ki bi ga ne ganilo do solz. Nato se opravi molitev, se blagoslove katehumeni in verniki in odslove. 4. Veliki četrtek. V četrtek se od petelinjega petja do jutra opravi v Anastazi vse po navadi. Prav tako ob tretji in šesti uri. Ob osmi uri20 se ljudje zberd po navadi v Martiriju, bolj zgodaj ko druge dneve pa zato, ker jih je treba prej odsloviti. Ko se ljudje zberd, se opravi vse, kar je treba opraviti. Ta dan se opravi v Martiriju daritev in se ljudstvo odslovi okoli desete ure21. Preden se ljudstvo odslovi, se oglasi arhidiakon in reče: »Ob prvi ponočni uri22 pridimo vsi v cerkev na Oljski gori, zakaj nocoj nas čaka velik trud!« Ko jih v Martiriju odpuste, gredd za Križ, zmolijo samo eno himno, opravijo molitev in škof daruje tam daritev in vsi prejmejo sv. obhajilo. Nikoli med letom se za Križem ne opravi daritev, marveč samo ta dan. Ko se tetlaj tudi tu ljudstvo odslovi, gredo v Anastazo, pomolijo, prejmejo katehumeni in verniki navadni blagoslov in se odslove. Takč hiti vsak domov jest. Ko se najedo, gredd vsi na Oljsko goro v cerkev, kjer je votlina, v kateri je ta dan bil Gospod z apostoli. Tam se nekako do pete ure ponoči23 venomer opravljajo himne ali antifone, primerne dnevu in kraju, in tudi berila. Vmes se vpletajo molitve. Bero se tudi iz evangelija mesta, kako je Gospod ta dan govoril učencem, sedeč v isti votlini, ki je v cerkvi. Odtod gredd okoli šeste ure ponoči21 himne pojoč gori v Imbomon, kraj odkoder je Gospod šel v nebesa. Tam so zopet opravijo dnevu primerna berila, himne in antifone; tudi molitve, ki jih opravi škof, jih opravi vse primerno dnevu in kraju. 11 Prim. opombo 6. 15 Ob devetih in dvanajstih. 16 Od treh popoldne do sedmih zvečer. 17 Mt 24, 4 nsl. Gospodov govor na Oljski gori, v katerem jih je svaril pred krivimi preroki in napovedal razdejanje Jeruzalema in konec sveta. 18 Poglej poročilo o opravilih na veliki torek in opombo 16. 10 Mt 26, 14—16; Mk 14, 10—11; Lk 22, 3—6. 20 Ob dveh popoldne. Druge dni je bilo opravilo eno uro kasneje. 21 Okoli štirih popoldne. 22 Ob sedmih zvečer. 23 Do enajstih. 21 O polnoči. Ko tako pride čas petelinjega petja, gredo doli z Imbomona, pojoč himne, in gredo na kraj, kjer je Gospod molil, kakor je zapisano v evangeliju: »On sam se je odtrgal od njih nekako za lučaj kamna in molil«25 Itd. Na tem kraju je lična cerkev, škof in ljudstvo stopi vanjo, opravi se molitev, primerna kraju in dnevu, zmoli se himna in prebere iz evangelija mesto, kjer je dejal učencem: »Nujte in molite, da ne pridete v skušnjavo!«26 27 * * 30 Celo to mesto se tam prebere in se zopet zmoli molitev. Odtod gredo, himne pojoč, s škofom vsi peš, tudi mali otroci. Radi tolike gneče ljudi in utrujeni od bedenja in oslabljeni od vsakdanjega posta, ker morajo iti s tako visoke gore, pridejo počasi, himne pojoč, v Getzemani. Nad dve sto cerkvenih sveč je pripravljenih da svetijo ljudem. Ko pridejo v Getzemani, se najprej zmoli primerna molitev in zapoje himna. Prebere se tudi iz evangelija mesto, kako so Gospoda ujeli-'7. Ko se to mesto prebere, se oglasi takšen krik in vik in jok, da se vzdihovanje nemara sliši v mesto. Tedaj gredo, himne pojoč, peš proti mestu in pridejo do mestnih vrat ob uri, ko začne človek človeka spoznavati23. Odtod gredo peš vso pot skoz mesto vsi do zadnjega, stari in mladi, bogati in ubogi, vsi pripravljeni; zlasti ta dan nihče ne neha bedeti do jutra. Tako spremljajo škofa od Getzemanija do mestnih vrat in odtod skoz vse mesto do Križa. Ko pa pridejo pred Križ, se že zdani. Tam se zopet prebere iz evangelija tisto mesto, kako so Gospoda pripeljali pred Pilata, in prebere se vse, kar je zapisano, da je Pilat rekel Gospodu ali Judom2*1. Nato škof nagovori ljudi, izpodbuja-joč jih, naj ne onemorejo, četudi so se vso moč trudili in se bodo trudili tudi še podnevi, marveč naj zaupajo na Boga, ki jim bo ta trud preobilno poplačal. Tako jih izpodbujajoč, kakor more on, jim v nagovoru reče: »Zdaj pa pojdite vsak na svoj domek in malo posedite, nekako ob drugi dnevni uri50 pa bodite vsi tu pripravljeni, da boste odtlej do šeste ure mogli videti sveti les križa, ki vsi verujemo, da nam bo v zveličanje. Od šeste ure bomo zopet morali biti zbrani na tem kraju, t. j., pred Križem, da bomo do večera zvesto poslušali berila in molili.« Prišel je dan Gospodov, veliki in silno grenki dan, ker Gospod je bil po nedolžnem umorjen! 5. Veliki petek. Po odslovitvi pri Križu, preden sonce vzide, gredo vsi srčno molit na Sion k stebru, ob katerem je bil Gospod bičan. Vrnivši se odtod, posede malo doma, potem pa so takoj vsi zopet pripravljeni. Na Golgoti za Križem, ki zdaj tam stoji, se postavi za škofa sedež, škof sede; predenj se postavi miza s platnenim prtom pokrita. Okrog mize stopijo diakoni. Prineso pozlačeno srebrno skrinjo, v kateri je les sv. križa in napis. Odpro jo in vzamejo iz nje les križa in napis ter ju polože na mizo. Ko ležita na mizi, škof sede prime z rokami vrh svetega lesa, diakoni, ki okrog stoje, pa stražijo. Stražijo pa tako zategadelj, ker je navada, da pridejo ljudje, verniki in katehumeni, drug za drugim, se sklonijo nad mizo in poljubijo sveti les in gredo. In ker je baje nekdo, ne vem kdaj, odgriznil in ukradel košček svetega lesa, zato zdaj diakoni, ki okoli stoje, tako 25 Lk 22, 41 usl. 26 Mt 26, 41; Mk 14, 38; Lk 22, 46. 27 Mt 26, 47—55; Mk 14, 13—50; Lk 22, 47—53; Jan 18, 3—11. 29 Torej v jutrnjem somraku. 26 Mt 27, 11—26; Mk 15, 2—15; Lk 23, 2—5. 13—25; Jan 18, 29—19, 16. 30 Ob osmih zjutraj. Les sv. križa so torej kazali od osmih do poldne. stražijo, da ne bi kdo prišel in zopet kaj takega storil. Tako gre vse ljudstvo mimo, drug za drugim; vsak se sklone, se dotakne križa in napisa najprej s čelom, potem z očmi, poljubi križ in gre, nihče pa ne iztegne roke, da bi se dotaknil. Ko vsi poljubijo križ in odidejo, nastopi diakon, ki drži Salomonov prstan in rog, iz katerega so kralje mazilili. Poljubljajo tudi rog, pogledajo tudi prstan .. ,31 Do šeste ure so vsi mimo; prihajajo skoz en vhod, skoz drugega odhajajo, zakaj to se vrši tam, kjer se je prejšnji dan, t. j., na veliki četrtek opravila daritev. Ko pride šesta ura, gredo pred Križ, naj gre dež ali pripeka sonce, zakaj kraj je pod milim nebom, t. j., nekako zelo prostrano in prav lepo dvorišče med Križem in Anastazo. Tu se torej zbere vse ljudstvo, da se niti odpreti ne da. Za škofa pa se sedež postavi pred Križem in od šeste do devete ure se nepretrgoma bero berila. Najprej se bere iz psalmov, kjer koli govori (psalmist) o trpljenju (Gospodovem); bere se tudi iz apostola, t. j., iz apostolskih listov in del, kjer koli so govorili o Gospodovem trpljenju; tudi iz evangelija se bero mesta, kako je trpel; prav tako se bere iz prerokov, kjer so napovedali, da bo Gospod trpel; bere se tudi iz evangelijev, kjer je svoje trpljenje napovedal. Tako se od šeste do devete ure nepretrgoma bere ali se pojejo himne in se ljudstvu z evangiliji in apostolskimi pismi dokazuje, da se je spolnilo, kar koli so preroki o Gospodovem trpljenju napovedali. Tako se v teh treh urah ljudje pouče, da se nič ni zgodilo, kar ni bilo prej napovedano, in da ni bilo nič napovedano, kar se ne bi bilo vse spolnilo. Vmes pa se zmeraj vpletajo molitve in te molitve so primerne dnevu. Ob posameznih berilih in molitvah pa nastane takšna ganjenost in takšno vzdihovanje ljudstva, da je čudno; zakaj ni ga ne starejšega ne mlajšega, ki ne bi ta dan te tri ure več, nego si je misliti moči, prejokal, da je Gospod to za nas pretrpel. Ko pride nato deveta ura, se bere iz Janezovega evangelija mesto, kjer je izdihnil32. Ko se to prebere, se opravi molitev in se ljudstvo odpusti. Po odslovitvi izpred Križa gredd takoj vsi v večjo cerkev, v Martirij, in tu se opravi, kar se ta tetlen ob deveti uri, ko pridejo v Martirij, opravlja do večera ves teden. Po odslovitvi v Martiriju gredo v Anastazo. Ko pridejo tja, se prebere iz evangelija mesto (kjer je zapisano), da je Jožef od Pilata izprosil Gospodovo telo in ga položil v nov grob33. Po branju se opravi molitev, se podeli katehumenom blagoslov in se ljudstvo odslovi. Ta dan pa se ne razglasi, naj se noč v Anastazi prebedi, ker vedo, da so ljudje utrujeni. Navada pa je, da se tam vso noč bedi. Bedi torej, kdor hoče, ali bolje, kdor more; kdor pa ne more, ne bedi tam do jutra. Kleriki pa bede, namreč krepkejši in mlajši. Vso noč do jutra pa se tam molijo himne in antifone. Velika množica bedi, nekateri od večera, drugi od polnoči, kakor kdo more. 6. Velika sobota. Drugi dan, v soboto, je ob tretji in šesti uri navadno opravilo34 * * *. Ob deveti uri pa ni več sobotno opravilo, marveč je priprava za velikonočno vigilijo v večji cerkvi, t. j., v Martiriju. Velikonočna vigilija pa se vrši kakor pri nas38. Samo to je še tukaj, da se otroci, ko so krščeni in oblečeni (v belo krstno oblačilo), kakor pridejo iz krstilnika, s škofom vred najprej popeljejo v Anastazo. Škof stopi za pregrajo v Anastazi, zmoli se himna in škof opravi zanje molitev, potem pa pride z njimi v večjo cerkev, kjer vse ljudstvo čuje po navadi. Tu se izvrši vse, kakor je tudi pri nas navada, in po daritvi se ljudstvo odslovi. Ko je v večji cerkvi konec vigilije, gredo takoj, himne pojoč, v Anastazo in tam se zopet prebere iz evangelija mesto o vstajenju, se opravi molitev in škof zopet daruje. Vse pa se izvrši naglo zaradi ljudstva, da se predolgo ne zamudi. Nato se ljudstvo odslovi. Konec vigilije ta dan pa je ob isti uri kakor pri nas. 31 V rokopisu tukaj manjka nekaj vrst. 32 Jan 19, 28—30. 33 Mt 27, 57—61; Mk 15, 42-^7; Lk 23, 50—56; Jan 19, 38—42. 34 Molitve kakor prejšnje dni. 38 Brali so se odlomki iz sv. pisma stare zaveze, napovedujoči odrešenje in prenovljenje, vmes so se vpletale molitve, nato se je blagoslovila krstna voda in sta se podelila katehumenom krst in birma, potem je bila sv. maša, pri kateri so novokrščeni prejeli prvo sv. obhajilo. Prim. naše bogoslužje velike sobote. v ta obilni studenec stopi moč Svetega Duha! Tukaj naj se izperejo madeži vseh grehov! (Bogoslužje velike sobote) P. Metod Turnšek, S. O. Cist.: Cas trpljenja in velikonočna skrivnost S peto postno ali tiho nedeljo začutimo v cerkvenem bogoslužju otožnejše občutje. Vse molitve in speve preveva turobna misel, da pojde sedaj naš Gospod Učenik Golgoti naproti v svoje trpljenje. Božje kraljestvo, katerega lastnosti in veličino so prelepo napovedovale vse dosedanje nedelje, se bo sedaj resnično ostvarilo v krvi božjega Jagnjeta. »Kristus nas je opral naših grehov s svojo krvjo ter nas napravil za kraljestvo .. .« (Raz 1, 6.) Doba od tihe nedelje, nazvane tudi pasijonske nedelje (nedelje trpljenja — dominica passionis), pa d ovelike sobote je posebej posvečena Kristusovim odrešilnim mukam, ki dosežjo svoj višek v svetem trodnevju velikega četrtka, velikega petka in velike sobote. Osrednja podoba, ki v tem času posebno ljubeče lebdi pred očmi sv. cerkve, je podoba Kristusova. Vsaka njegova beseda, vsaka njegova kretnja pred slovesom ji je nad vse dragocena. Saj niso njegova dela in besede nauki navadnega učenika, marveč samega Boga-Odrešenika. Sv. cerkev v mašnem berilu tihe nedelje s sv. Pavlom posebej naglaša, da je Kristus naš veliki duhovnik, ki v nesebični, božji ljubezni človeškemu rodu nakloni milost odrešenja z daritvijo lastne krvi. In ker to žrtev prinaša^ druga božja oseba, je Kristusova daritev Bogu Očetu nad vse draga, neskončne vrednosti in učinkovitosti. Človeški rod bi se sam nikoli ne mogel odrešiti. Zakaj krivda, ki je bila žalitev najvišjega, neskončnega božjega veličastva in je neskončni božji osebi prizadela neskončno nečast, je bila tolika, da je noben zemljan, nobeno končno bitje ni moglo izbrisati. Spravo padlega človeškega rodu z razžaljenim Bogom je mogel doseči le srednik, ki je bil i božje i človeške narave, t. j. naš Gospod Bog in človek Jezus Kristus. Daritev tolikega duhovnika, srednika pa je zadostovala, da je »opravil za grehe eno daritev«, nadomestil vse starozavezne obredne daritve in smo »z daritvijo telesa Jezusa Kristusa posvečeni enkrat za vselej« (Hebr 10, 10). Seveda pa mora vsak posameznik za svoje osebno odrešenje od greha, za ustanovitev in rast božjega življenja v svoji duši s Kristusovim odrešilnim trpljenjem še posebej sodelovati. Tako je treba, kakor uči sv. apostol Pavel, da vsakdo odmre satanu in svetu, da se da s Kristusom pokopati v grob, v grob sv. krstne vode in odtod s Kristusom tudi vstane k novemu, božjemu življenju. Pa še več je treba! Sam krst, ki mladiko vernika vcepi na božjo trto Kristusa, ne zadostuje. Mladika mora tudi živeti od sokov božje trte-Kristusa mora obilno zajemati od božjega življenja, ki ga v svojih zakladih hrani skrivnostno Kristusovo telo sv. cerkve. Za svoje osebno odrešenje in posvečenje se mora vsak vernik udeleževati tudi liturgičnega življenja sv. cerkve, njenega zakramentalnega in molitvenega življenja. Kakor so sv. zakramenti neogibno potrebni, da ustvarjajo in ohranjajo milostno zvezo z Bogom in posredujejo božje živlejnje, prav tako pa je potreba, da duše za rast božjega življenja v sebi uporabljajo še ostala sredstva, ki jih sv. cerkev nudi svojim vernim. S sv. liturgičnimi časi in bogoslužnimi obredi, ki jih sv. cerkev vrši deloma v zvezi s sv. mašo deloma samostojno, je združeno mnogo zveličavnih milosti. In o teh sv. časih in obredih veljajo besede apostolove: »Glejte, zdaj je čas milosti, glejte, zdaj je dan rešitve« (2 Kor 6, 2). Zato je treba, da krščansko ljudstvo sv. čase, zlasti čas »velikonočne skrivnosti« (paschale sacramentum) za svoj dušni prid dobro izrabi! Cvetna nedelja Bogoslužje cvetne nedelje, ki tvori že neposredni uvod v velikonočne praznike, je jako pestro in bogato, toda povsem različnega značaja. Zakaj blagoslovitev palm, oljk in drugega zelenja in slovesna procesija z blagoslovljenimi oljkami se razvije v pravo kraljevsko Kristusovo zmagoslavje, dočim sv. maša s pasijonom, poročilom o Gospodovem trpljenju po evangelistu sv. Mateju izraža žalno občutje trpečega Odrešenika. Blagoslovitev oljčnih vejic nam s svojimi molitvami in spevi kaže nazorno sliko starokrščanskega stacijona, bogoslužnega shoda vernikov, ki je obstajal v molitvi, pesmi in pouku. Tudi obred procesije z oljkami v spomin Kristusovega slovesnega vhoda v Jeruzalem je prastar. Ta slovesni Kristusov sprevod sv. cerkev vsako leto v simbolih (znakih) živo (dramatično) doživlja. Tako nam Kristusa predstavlja ali škof (mašnik) ali evangeljska knjiga ali — najnazorneje — križ. Obred blagoslovljen ja se prične s slovesnim spevom: Hozana sinu Davidovemu ! Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem! Kakor so s tem pozdravom verni v Izraelu Kristusa priznali za svojega Odrešenika in Boga, tako tudi verni v sv. cerkvi z istim pozdravom na cvetno nedeljo in vsak dan pri sv. maši pred povzdigovanjem izražajo svojo vero v Kristusa. Sledi molitev za ljudstvo s prošnjo, naj bi po trpljenju in vstajenju Kristusovem tudi mi dospeli v blaženstvo nebeškega Jeruzalema. Berilo govori o uporu Judov svojemu voditelju Mozesu. Pomembna sta naslednja dva responzorija (odgovora), katerih eden ponavlja mnenje velikega duhovna Kajfa, da je bolje, da eden (Kristus) umrje za vse ljudstvo, v drugem responzoriju pa Jezus svari k čuječnosti in molitvi. Tudi sv. evangelij, ki poroča o Jezusovem slovesnem vhodu v sveto mesto, izraža vso skrb, ljubezen in dobroto Jezusovega srca. Vse želi pritegniti k sebi. Šele sedaj se prične prav ©blagoslavljanje oljčnih vejic. Uvodna molitev očitno izpričuje, da palme in oljke pomenijo dobra dela, s katerimi moramo Kristusu iti naproti in ga pospremiti v večno veselje. Značilno je, da se sedaj poje slovesni slavospev kot pri sv. maši, takozvana »evharistična pesem« (carmen euharisticum), ki se je sv. cerkev poslužuje pri vseh slovesnejših blagoslovih. Naslednjih pet posvetilnih molitev podaja globoke misli, naj bi nam ti zakramentali (blagoslovljene oljčne mladike) bili hramba pred satanom, v varstvo za dušo in telo. Kjerkoli bodo hranjeni, naj prebivalcem dele božji blagoslov. V boju s strastmi in satanom pa naj nas bodre in n uklanjajo vztrajnost, da bomo nekoč vredni prejeti palmo večne zmage! Toda da bodo ti zakramentali v nas obrodili zveličaven sad, je potreba, da tudi naše srce sodeluje: moli, se bojuje in »delo božjega usmiljenja nad vse ljubi«. Procesija z oljčnimi vejicami. Ko se med slovesnim petjem antifon razdele blagoslovljene vejice med strežnike, pevce in tudi ljudstvo, v kolikor jih še nima, zmoli duhovnik nad ljudstvom še eno prošnjo, naj bi spominjajoč se Kristusovega slovesnega vhoda v Jeruzalem s slovesnim sprejemom in spremstvom, posnemali otroško pobožnega duha vernih v Izraelu in postali deležni njih zaslug. Procesije bi se sedaj z duhovnikom, strežnikom in pevci morali udeležiti tudi verniki. Vsa cerkev bi morala peti slavospev: Slava ti,hvala in čast, o Kralj naš, Kristus Rešitelj ... ali pa vsaj katero drugo primerno cerkveno ljudsko pesem! Lep prizor, ko procesiji za zaprtimi vrati odpeva zbor pevcev, genljivo ponazoruje sliko, kako bojujoča se in zmagoslavna cerkev Bogu nenehoma prepevata hvalo. Velikonočno bogoslužje Državni ali civilni koledar zaznamuje zadnje tri dni velikega tedna za navadne delovne dni. Toda za sv. cerkev in njeno bogoslužje pa ti dnevi z velikonočnim praznikom tvorijo eno celoto in so največji, najvažnejši sveti dnevi v vsem cerkvenem letu. Prvi kristjani v Jeruzalemu in tudi v drugih cerkvenih občinah so jih praznovali z največjo zbranostjo in pobožnostjo. Kakor nam prelepo dokazuje opis romarice Eterije ali Silvije, (ki ga vprav v tej številki »Božjih vrelcev« prinašamo). Take vneme za praznovanje sv. velikonočnih skrivnosti bi bilo treba tudi v naših dneh! Veliki četrtek. Ko nas je sv. cerkev na veliki torek in veliko sredo v pasijonih po sv. Marku in sv. Luku že dobro uvedla v skrivnost Gospodovega križa, nam na veliki četrtek ponavzoči zadnjo Učenikovo sv. večerjo med brati. Sv. cerkev z največjo hvaležnostjo obhaja spomin na najčudovitejšo skrivnost Gospodove ljubezni, ko »po obredu sam postane jagnje, ki rešuje svet, ko z besedo kruh in vino spremeni v Telo in Kri«. Veliki četrtek je godovni dan presvete evharistije (natalis calicis — rojstni dan keliha) in sv. mašniškega reda. Ta dan so se v prvi cerkvi darovale tri sv. maše. Pri prvi je škof zopet sprejel v cerkveno občestvo izobčene javne spokornike, ki so s trdo in očito pokoro že popravili javno pohujšanje; pri drugi sv. maši je škof blagoslovil sv. olja (sv. poslednje olje za maziljenje bolnikov, olje katehumenov za blagoslovitev krstne vode in za maziljenje pri sv. krstu in mašniškem posvečenju) in sv. krizmo, ki se enako rabi pri blagoslovitvi krstne vode, pri delitvi sv. krsta, sv. birmo, pri škofovskem posvečenju in tudi pri posvečevanju cerkva, kelihov in zvonov; šele tretja sv. maša ki se je darovala proti večeru, je bila posvečena Gospodovi zadnji večerji. Med to evharistično daritvijo so vsi verniki prejeli velikonočno obhajilo, kakor se to še danes vrši. Danes se običajno ta dan daruje le ena sv. maša, ki je v stolnih cerkvah z njo združeno tudi blagoslavljanje sv. olja. Ta blagoslov po povzdigovanju se vrši kar naj-slovesneje ob velikem spremstvu duhovnikov. Pri sv. maši velikega četrtka se posvetita še dve drugi veliki hostiji, ki ju duhovnik v slovesni procesiji potem prenese na stranski oltar k »božjemu grobu«, odkoder se naslednji dan velikega petka ena zopet prenese h glavnemu oltarju, kjer jo duhovnik v tako zvani maši »prej posvečenih darov« použije, druga pa se pri »božjem grobu« izpostavi v javno češčenje. Sv. maša velikega četrtka, ki se začne z velikim slovesom, svoje veselje po slavi in petju zvonov nenadoma spremeni v tožno žalost, zakaj nesrečni Juda je Učenika izdal in Kristus mora v smrt. V sponun na Gospodovo ponižanje, da so sovražniki Jezusa slekli in si njegovo obleko razdelili, se ta dan po sv. maši razkrijejo oltarji, pobero prti in vsak okras, kakor je sploh bil običaj v prvi cerkvi, čeprav sv. maša velikega četrtka izzveni pretresljivo žalostno, pa je vendar nje osnovna misel vesela. Križa se nam ni bati! Pot križa je sicer grenka, toda le v njem je odrešenje, življenje in naše vstajenje. Ta dan tudi po stari sv. navadi papež, škofje, mašniki, redovni predstojniki po zgledu Odrešenikovem umivajo noge dvanajstim siromakom ali svojim Veliki j) e t e k. Ta dan se imenuje »dan žalosti«, tega dne se je zgodilo, da »svojemu lastnemu Sinu ni prizanesel Bog, marveč ga je za nas vse dal v smrt«. Ta dan vlada v božjih hramih krščanskih cerkva tiha in globoka tuga. Oltar je gol in razdejan, le dvoje mrtvaških sveč je na njem in pred odprtim tabernakljem stoij v temno tenčieo zagrnjen sv. križ. V črnem oblačilu pristopi duhovnik pred oltar, se v žalosti vrže na tla na obraz in kratko tiho pomoli. Obredi velikega petka so najstarejši in najčastitljivejši spomin (ostanek) starokrščanskega bogoslužja in pobožnosti. Ob bogoslužju velikega petka si moremo ustvariti jasno sliko, kakšno je bilo starokrščansko evharistično bogoslužje. Izrazito se očituje trodelnost presv. evharistične daritve: uvodna maša z molitvami in poukom, daritvena maša in obhajilna maša. Daritvena maša, nekrvo ponavzočevanje Kristusove krvave križeve daritve se tega dne nikjer in nikoli ni vršila, marveč se sv. cerkev tega dne povsem vživlja v Kristusovo krvavo daritev in vso svojo pobožnost sprošča v češčenje sv. križa. Vrši se samo tako zvana maša »prej posvečenih darov«, obhajilna maša, da se duhovnik obhaja s sv. hostijo, ki jo je posvetil prešnji dan. Nekdaj pa so tudi verniki ta dan smeli prejeti sv. obhajilo 1 Uvodno bogoslužje velikega petka se pričenja brez vsakega vstopa in prošnjega vzklika: Gospod, usmili se, marveč neposredno z berili in prošnjami. Dvoje beril je vzetih iz stare zaveze, tretje berilo pa je pasijon po sv. Janezu. Starozavezberili se nanašata na Kristusa, pravo velikonočno jagnje, ki se tudi daje použiti do zadnje kapljice krvi na ognju trpljenja. Enako se tudi besede: »Že v dveh dneh nas bo oživil, tretji dan nas bo obudil in živeli bomo pred njegovim obličjem« povsem nanašajo na Kristusovo vstajenje od smrti, pa tudi na duhovno vstajenje katehumenov k novemu, božjemu življenju. Pasijon po sv. Janezu je danes ne samo poročilo o Jezusovem trpljenju in smrti, marveč hoče z njim sv. cerkev golgotski dogodek pred nami kar najživeje predočiti in ponavzočiti. Kjer je le mogoče, se ta pasijon poje, in sicer ga pojo trije diakoni ali duhovniki, katerih eden poje poročilo evangelistovo, drugi besede Jezusove, tertji pa besede, ki jih drugi govore. Sv. cerkev hoče s pasijonom sv. Janeza na eni strani razviti pred nami pretresljivo »pasijonsko igro«, na drugi strani pa poudariti važno resnico, pa je Kristus bogočloveški Kralj in je cena njegovega trpljenja toliko večja, ker je trpljenje božjega Kralja. Vprav s tega vidika, da je Kristus naš Kralj, ki kraljuje tudi s sramotnega lesa, nam bo moči pravilno doumeti tako slovesno češčenje sv. križa, ki ga cerkev danes razkrije; starokrščanski križ je sploh predstavljal zmagoslavnega Kristusa — Kralja. Na tiho nedeljo je sv. cerkev njegovo podobo sicer za kratko zakrila, da bi se verniki kot najbolj vživeli v Gospodovo trpljenje, toda veliki petek je oni slavni dan, ko je na križu »darovan Zveličar zmagal smrt«, dan božje zmagovitosti. »O krasno, slavljeno drevo, da tvoj srenči les dotika kralja se nebes!« Pasijonu sledijo prekrasne molitve vernikov. Kakor je Kristus na križu molil, trpel in molil za vse ljudi, tako nas tudi sv. cerkev po duhovniku pokliče k molitvi za vse ljudi, vse narode, vse stanove, za vse trpeče in blodne: vse krščansko občestvo: »Molimo, predragi, za sveto cerkev božjo, da ji Gospod in naš Bog da mir, jo zedini in varuje po vsem svetu, ji podvrže kraljestvo in Ne bojte se! Vstal je že. Pridite in poglejte kraj, kamor je bil Gospod položen, aleluja! oblast, nam da pokojno in mirno živeti ter slaviti Boga Očeta vsemogočnega«. Prav tako zaupno prosi mati cerkev za čistost krščanske vere, vsakdanji kruh, bolnim za zdravje, jetnikom za rešitev, vsem potujočim za varen pristan. Na veliki petek po teh molitvah verniki sicer niso prinesli darov, ker ni bilo darovanja, sv. maše, le prej posvečene darove sv. Gospodovega Telesa in sv. Gospodove Krvi so v slovesni procesiji pospremili k oltarju in prejele tu sv. obhajilo. Pred to tako zvano »mašo prej posvečenih darov« je sv. cerkev uvedla genljivo bogoslužje razkrivanja in češčenja sv. križa, kar je danes višek veličastnih obredov velikega petka. Vse to se predstavlja živo dramatično. Na križ razpeti Kristus žalno toži nad nezvestobo svojega ljudstva, toda njegovo boljše, zvesto ljudstvo sv. cerkve ga sočutno tolaži. Bogoslužje velikega petka nas uči, kako ljubiti in častiti sv. križ. Sv. križ naj bo dika naših domov, družin, dika naših šol in javnih palač, sv. križ naj kraljuje na naših poljih in potih, povsod naj vlada sv. križ! Velika sobota. Bogoslužje velike sobote je tako pestro in bogato v vsebini in navdušenju, da ga moremo prištevati med najlepše bisere katoliškega bogoslužja. Razumeti nam ga je pa mogoče samo, če upoštevamo, da se je vse to, kar se danes vrši na veliko soboto zjutraj, nekoč vršilo od večera velike sobote vso noč do zore velikonočnega jutra. Obredi, ki si sledijo, po tile: Blagoslovitev velikonočne sveče, dvanajst prerokb, blagoslovitev krstne vode (slediti bi moral tudi sv. krst, a se menda le redko kje vrši), litanije vseh svetnikov in končno velikonočna sv. maša (s prvim sv. obhajilom novo-krščencev). Zgodaj v jutru velike sobote ukreše duhovnik zunaj cerkve iskro iz kamna. Ta ogenj, luč iz kamna pomeni Kristusa, ki je tudi vstal iz kamenitega groba. Nato blagoslovi duhovnik z iskro zaneteni ogenj z lepo prošnjo, naj bi nam Gospod Bog dodelil, da bi se ob svetih velikonočnih praznikih užgale v nas svete želje po nebesih, naj bi povsod, kamorkoli pride kaj od tega skrivnostnega ognja bila pregnana zloba satanovih nakan. Sledi v cerkev slovesna procesija z novo lučjo. Trikrat sredi cerkve diakon poklekne, dvigne luč ter radostno zapoje: Lumen Christi — Luč Kristusova. Odpev nad vse hvaležen: Bogu hvala. Pri oltarju se prične veličastni blagoslov velikonočne sveče. Velikonočna sveča nam pomeni Kristusa. Kakor Kristus v grobu je tudi velikonočna sveča spočetka brez življenja. Toda med diakonovo slovesno pesmijo: »Exultet — raduj se« se v mrtvo telo velikonočne sveče, v petero vdolbin (v petero ran) vtisne petero blagoslovljenih kadilnih zrn. In duša Kristusova se v podobi velikonočnega ognja, ki se z njim prižge velikonočna sveča, zopet združi z mrtvim telesom. Tako nazorno v simbolih doživimo vstajenje Kristusovo. Blesk vstalega Odrešenika se nagloma z žarno svetlobo velikonočne sveče in neštetih od nje prižganih svetil radostno razlije med krščansko občestvo. Diakon Diakon navdušeno poje: »O res blažena noč, ti edina si smela vedeti čas in uro, ko je Kristus vstal od mrtvih! To je noč, o kateri je pisano: ,Noč bo zasijala kakor dan*!« Ko tako skrivnostno doživimo Kristusovo vstajenje, pa se prične drugo vstajenje, duhovno vstajenje katehumenov v vodi sv. krsta. Dvanajst prerokb, ki govore o božji stvariteljni vsemogočnosti se lepo nanaša na milost novega stvarjenja: sv. krst. že neposredno pripravo na sv. krst pa podaja blagoslovitev krstne vode. Duša katehumenov je podobna žejnemu jelenu, ki ves hlepi po hladeči vodi. Tudi ta blagoslov krstne vode se prične s slovesno evharistično (zahvalno) pesmijo (carmen evharistieum) in se razvija z globokopomembnimi obredi. Tako naravno studenčnico duhovnik večkrat prekrižuje, jo v obliki križa deli v štiri strani, (kar pomeni, da je Kristusovo odrešenje prišlo vsemu svetu, vsem štirim stranem sveta, kakor naj tudi ta voda dobi svojo moč prerojevanja po zasluženju Kristusovega odrešilnega trpljenja!), se jo z roko dotika in s tem Bogu posebej posveča, jo razliva v vse štiri nebesne strani z znamenjem, da se iz svetih zakramentov razteka Kristusova milost vesoljnemu svetu. Tudi dihne nad njo v obliki križa, da bi ji naj Sv. Duh podelil svojo moč. In zatem sledi najslovesnejši obred, ko duhovnik potopi v krstno vodo velikonočno svečo — Kristusa. Trikrat jo vedno globlje spušča proti dnu in vsakikrat z vedno višjim glasom poje, naj v ta obilni studenec stopi moč Sv. Duha (Kristusovega), ki naj vso to vo