Poštnina plačana v gotovini.
Oddajna pošta Domžale.
»K RE S«, GLASILO SLOVENSKIH FANTOV, GLASILO ZVEZE FANTOVSKIH ODSEKOV V LJUBLJANI. - Letnik IX. — Izhaja 1. vsakega meseca. — Izdaja in tiska Misijonska tiskarna, Groblje - Domžale (predstavnik A. Trontelj, Groblje, p. Domžale). — Urejuje Fr. Jesenovec, - Ljubljana. — Za uredništvo odgovarja A. Trontelj, Groblje, p. Domžale. — Rokopisi se pošiljajo na naslov: Uredništvo Kresa, Ljubljana, Vodovodna 24. — Uprava:	Misijonska	tiskarna, Groblje, p.
Domžale. Čekovni rač.: Misijonska tiskarna (z značko »Kresa) štev. 15.730. — Naročnina: letno din 20, pod skupnim ovitkom din 18.
Anže
Povest. — Norveški spisal Björnstjeme Björnson. — Poslovenil Ivan Čampa.
(Nadaljevanje.)
Jokati bi bil moral tako, da bi se bribi skrili pod vodo, toda namesto tega sem dejal ,tiho, tiho’ in legel in sanjaril. Celo moje pesmi so strahopetne, kajti če bi bile smele, bi bile boljše. Strah me je smelih misli, strah me je vsake smelosti, če pa se le povzpnem do tega, se zgodi to iz besnosti, besnost pa je strahopetnost. Pametnejši, sposobnejši in bolj izobražen sem, kot sem videti; boljši sem, kot se zdim po svojih besedah, toda iz strahopetnosti si ne upam pokazati se takega, kot sem v resnici. Fuj, iz strahopetnosti sem pil žganje, ker sem hotel udušiti bolečino! — Fuj, zlo sem delal in pil naprej, kar naprej; srčno kri svojega očeta sem pil in pil kar naprej! Kaj moja strahopetnost res nima meja? Najbolj strahopetno pa je to, da tukaj sedim in si morem vse to dopovedovati.
Da bi si kaj naredil ? Nagnjenje! Toda za kaj takega sem prestrahopeten. Pa tudi v Boga včrujem, — d&, včrujem v Boga. Rad bi k njemu, a strahopetnost me drži daleč od njega. Znatna sprememba kraja in strahopeten človek se je boji. Toda če bi poskusil po svoji najboljši zmožnosti? Vsemogočni, če bi poskusil! Knajpati bi se moral svojemu mlečnemu življenju primerno, kajti v meni ni več ne mozga ne kosti, samo nekaj tekočega je še, voda samo. — Če bi poskusil z dobrimi, bolesti ne vzbujajočimi knjigami, — če bi škodljive opustil — če bi poskusil s pravljicami, pripovedkami, z vsem, kar pomirja, — in potem vsako nedeljo s pridigo in vsak večer z molitvijo. In z rednim delom, da bi vera našla rodovitna tla; zakaj, če jo siliš, ne more pognati korenin, če bi poskusil; dragi, milostivi Bog mojega otroštva, če bi poskusil!«
V tem trenutku je nekdo odprl skedenj in smrtno bled tekel preko gumna, čeprav so mu potne kaplje lile s čela; bila je mati. 2e drugi dan je iskala sina. Klicala je njegovo
ime, toda ni postala, da bi prisluhnila za odgovor, temveč je klicala kar naprej in drvela dalje, dokler se ji ni oglasil iz skednja, kjer je ležal. Tedaj je glasno kriknila, se laže kot mlad fant vzpela na pridevek in se vrgla čezenj.
»Anže, Anže, tukaj sl! Tak sem te vendar našla; že od včeraj sem te iskala, vso dolgo noč iskala! Ubogi, ubogi Anže! Bila sem prepričana, da so ti naredili kaj hudega. Tako bi te bila rada pogovorila in potolažila, a nisem smela govoriti s teboj Anže, videla sem, da si pil! Večni Bog, ne pusti mi več videti kaj takega!« — Dolgo je trajalo, da je spet mogla govoriti dalje. — »Sam Bog te varuj, otrok moj, videla sem, kako si pil! — Nenadoma pa si mi izginil, pijan in obupan, kakor si bil, in šla sem od hiše do hiše za teboj; daleč na polje sem šla, a nisem te našla, iskala sem v vsakem grmu, povpraševala ljudi, tudi tukaj sem bila, pa se mi nisi oglasil — Anže, Anže, skozi ob vodi sem šla, a nikjer se mi ni zdela dovolj globoka —« še tesneje se Je prižela nanj.
»Tedaj sem se pomirila, češ da si moral iti vendar domov, in prav gotovo sem se vrnila prej kot v četrt url; odprla sem in iskala r vsakem kotu in sem šele potlej pomislila na to, da sem Jaz imela ključ s seboj; po tem takem domov sploh priti nisi mogel. — Anže! Nocoj sem te iskala vse tja doli po .cesti na obeh straneh, na pečino se pa vendar nisem smela povzpeti. — Kako pa sem prišla sem gori, sama ne vem, nihče mi ni pomagal, a v srcu mi je nekaj reklo, da moraš biti tukaj.«
Prizadevala si je, da bi se umirila. »Anže, saj menda vendar ne boš več pil žganja?« — »Ne bom, si lahko brez skrbi.« — »Gotovo so bili zlobni do tebe? Ali so bili zlobni?« — »Oh, ne, samo strahopeten sem bil,« poudaril je to besedo. — »Ne morem razumeti, da bi mogli biti zlobni nasproti tebi. Pa kaj so ti vendar prizadejali? Nikdar ml ne maraš nič povedati,« je rekla in se spet spustila v jok. — »Saj ml tudi ti nikoli nič ne poveš,« je dodal Anže. — »Toda največja
GLASILO SLOVENSKIH FANTOV -1938 - St. 11
France Jesenovec:
Na delo v društvene dvorane!
Poletje je za nami. Za nami je čas dela na prostem, čas prirejanja štafet in tekem, taborov in telovadnih nastopov. Dnevi so se skrajšali, večeri in noči podaljšale. In s tem podaljšanjem je prišel čas, ko morajo naši fantje oditi s telovadišč in aren na prostem nazaj v društvene dvorane, v sejne sobe, v pevske sobe, v knjižnice in na oder. Začenja se podrobno delo v dolgih jesenskih in zimskih večerih, začenja se doba učenja in novega pripravljanja za prihodnjo pomlad in za bodoči poletni čas.
Nove vrste delo naj se začne; delo, ki mora biti urejeno po natančno določenem načrtu; delo, ki mora zaorati na globoko; delo, ki mora segati tudi čim najbolj na široko, da bo zajelo ne le vsakega od vas, ampak da bo zajelo tudi kar mogoče največ sodobnih perečih vprašanj, ki se mora z njimi seznaniti vsak slovenski fant. Telesno delo se mora zamenjati z duševnim delom. Gledati je končno treba tudi na tako delo, ki bo fanta vzelo v čim več društvenih dvoran, odsekov in odborov.
Za vas, dragi fantje, je matični, osrednji odsek v Društvenem domu vaš lastni fantovski odsek, ki mora vanj prav sleherni od vas osredotočiti vse svoje zimsko delo, to je tisti odsek, ki se mu nihče izmed slovenskih fantov, ki je vključen v našo katoliško prosveto, ne more in ne sme izogniti. Tu mislimo predvsem na tisto podrobno izobraževalno in prosvetno delo, ki je potrebno za slehernega izmed vas, da se po njem izobrazi in prosveti. In prav to podrobno prosvetno delo, ki je
v poletnih mesecih zaspalo, se mora na novo poživiti na fantovskih sestankih. Ti fantovski sestanki so vaša ljudska šola, vaša gimnazija, vaše vseučilišče. Zato mora biti udeležba na teh sestankih slehernega izmed vas redna in točna, kot ste morali v resnici redno in točno obiskovati ljudsko šolo. Vsak dan ali pa vsaj določene dni v tednu ste jo morali obiskovati in nihče izmed vas ni smel brez tehtnega vzroka manjkati. Šele pri taki rednosti in vestnosti ste mogli pričakovati povolj-nih uspehov svojega šolanja. Iz tega je pač lahkö vsakomur jasno, da tudi šola na teh fantovskih sestankih ne sme biti neredna, le enkrat ali k večjemu dvakrat na mesec ali pa še tolikokrat ne, če se komu izmed vas ne zljubi. Ne! Vsak teden mora biti sestanek in vsakega se morajo udeležiti vsi člani fantovskega odseka. V ljudsko šolo ste bili po postavi primorani hoditi; če niste te svoje dolžnosti izpolnjevali v redu, je sledila kazen za vas ali za starše v taki ali drugačni obliki, največkrat v denarju. V to šolo na fantovske sestanke vas sicer ne sili nobena taka stroga postava. Sili vas pa zato tembolj vaš lastni fantovski ponos, vaša lastna fantovska zavest, da moramo dolžnosti, ki smo si jih prostovoljno nadeli, še vestneje in marljiveje izpolnjevati kakor one, h katerim nas silita postava in kazen.
Ta šola na fantovskih sestankih mora imeti vsak večer, kadar pač je fantovski sestanek, dva dela: resnega in zabavnega. Oba ta dva dela morata biti med sabo
vseskozi lepo prepletena,, da ne bo na večeru nihče ničesar pogrešal, da se ne bo nihče dolgočasil, pa da bo vsak odšel s sestanka vesel in zadovoljen, bogatejši s svojim znanjem in še bolj navdušen za našo fantovsko organizacijo, kot je bil prišel na fantovski večer. Opravljajte sestanke po knjižici, ki Vam jo v ta namen redno pošilja Zveza fantovskih odsekov.
Vsaka šola ima učitelje in učence. Učitelji, to so vaši predavatelji in duhovni voditelji fantovskih sestankov. Na deželi so to pač predvsem duhovniki, učitelji in učiteljice, akademiki in srednješolski študentje in morda še kak drug izobraženec v podeželskem mestu ali na vasi. Učenci Ste pa vi. Pa ne mislim pri tem trpnih ali pasivnih učencev, kakor ste bili v ljudski šoli, ne mislim na učence kimavce in zaspance, marveč na zrele fante, korajžne in odločne, ki se tudi sami ne strašijo tega ali onega nastopa.
Fantovski večer naj se začne s pesmijo. Veselo in korajžno fantovsko pesmijo, ki ste se jih pač že veliko število lahko naučili v domačem pevskem zboru. Ta pesem naj ne izzveni naučeno, ampak naj pride iz veselih in polnih fantovskih src sama od sebe. Nato naj kdo od vas recitira, to se pravi lepo pravilno in z občutkom čita kako pesem, ali pa tudi kak znamenitejši odlomek iz tega ali onega dela kakega slovenskega pisatelja. Se bolje pa je, če kdo izmed vas deklamira, na pamet pove kako pesem, ki vam jo je nalašč v ta namen za letošnjo jesen in zimo zopet preskrbelo vodstvo fantovske zveze v Ljubljani. Vsak fantovski sestanek naj začne in vodi kdo izmed vas samih tako, da boste v teku letošnje zime prišli prav vsi na vrsto. Tako se boste izučili in privadili v vodstvu vsi člani v odseku, ne pa samo tisti, ki je slučajno letos predsednik ali njegov namestnik.
Po deklamaciji ali recitaciji naj bo predavanje o komunizmu ali o papeževi socialni okrožnici ali o slovenski književnosti ali kmečkem vprašanju, kar vam je že vse preskrbela in poslala vaša centralna organizacija v Ljubljani. Fantje, ne dolgočasite se pri teh predavanjih. To ni za slovenskega fanta! Fant se mora za vsa ta vprašanja zanimati, če hoče, da bo v življenju kaj znal in veljal. V resnici, na teh sestankih se učite za življenje. Če že latinski pregovor pravi: »Non sholae, sed vitae discimus«, ne za šolo, temveč za življenje se učimo, kar velja predvsem za resnično šolo, potem mora-
mo to toliko bolj poudarjati za vaše fantovske sestanke, ki so že sami na sebi mnogo bolj sredi življenja samega kakor pa šola, ki le prečesto stoji življenju zelo ob strani. Nihče nima namena, da bi vas na teh fantovskih večerih mučil in dolgočasil s kakimi nepotrebnimi stvarmi. Saj so vendar vprašanja, ki so določena za obravnavanje na vaših sestankih, vse prevažna, da bi jih naši fantje prespali in omalovaževali!
Po govoru ali predavanju naj bo vsakokrat živahen razgovor o predavani stvari. Fantje, govorite, povprašujte, popravljajte, ugovarjajte, da bo na sestanku čim pestreje in živahneje, da se bodo misli čim bolj kresale in končno kar mogoče najbolj razbistrile in razčistile, kar je vendar vedno glavni namen vsakega razgovora. Obenem je sedaj prilika, da se fantje med seboj porazgovorijo o vseh pomembnejših stvareh iz domačega kraja: o katoliški akciji, o prosvetnem društvu, o gledaliških predstavah, o akademijah, o knjižnici, o pevskem društvu in še o marsičem drugem. Koliko snovi za živahen razgovor! Sestanek naj se zopet zaključi z veselo fantovsko pesmijo!
Tako izveden fantovski večer ne bo prav nikomur izmed vas pust in dolgočasen, ne bo nikomur odveč in v breme. Nasprotno, videli boste, da boste po tako živahno preživelem sestanku komaj čakali, da mine teden ali štirinajst dni, da se zopet zberete, poveselite, zapojete in se po-razgovorite. Res, tedenska potreba bo vsakemu slovenskemu fantu postal tak fantovski sestanek. Tisti, ki ste na deželi, odidite po sestanku lepo skupno na vas, tam za slovo zapojte in nato mirno odidite vsaj na svoj dom v zavesti, da ste zopet preživeli večer, kot se spodobi za poštene katoliške slovenske fante!
Resnica je, da je središče vsega fantovskega dela v tisti društveni sobi, ki se v nii prirejajo fantovski večeri. Prav tako pa je tudi res, da tista soba le še ni vse, ki mora našega fanta zanimati v Prosvetnem društvu. Ze v naslovu tega članka čitate vse več: Na delo v društvene dvorane! Torej tudi še v druge prostore, ne le v sobo fantovskih sestankov. Tudi v telovaidnico, v pevsko sobo, na gledališki oder in v knjižnico mora voditi vaša pot. Vsi ti prostori čakajo na vas.
Telovadnica. Najmanj enkrat, še bolje pa dvakrat na teden jo je treba obiskati radi vaje in razvedrila. Vaditi se je treba za novo sezono, za nove tekme spomladi
in za javne nastope poleti, ki morajo biti prihodnje leto še vse boljši in veličast-nejši, kot so bili letošnji na velikih prosvetnih taborih. Praga čaka na nas! Pa tudi za razvedrilo naj vam bo telovadba, da se vsaj tu malo okrepite in razgibate, ko se sicer v pusti zimski naravi ne morete kaj prida.
Pevska soba tudi čaka na vas, da v nji zapojete, da se v nji vadite za petje na fantovskih sestankih, na gledališkem odru, na akademijah in drugih različnih društvenih prireditvah in prostih zabavah.
Gledališki oder vas kliče, da na njem igrate najrazličnejše vloge, da na njem nastopate z najraznovrstnejšimi recitacijami in deklamacijami. Vso zimo mora biti naš fant na odru Katoliškega prosvetnega društva, sprejemati mora brez obotavljanja vsakovrstne vloge, ki mu jih je namenil režiser, daljše ali krajše, lahke ali težje. In če si se na odru že dovolj izuril, tudi sam poprimi režijo kake lažje igrice!
Knjižnica te tudi vabi. Oh, kdaj imaš več časa kot v dolgih zimskih večerih, da prebiraš knjige iz knjižnice domačega Prosvetnega društva! Pa še zlasti letos, ko si se že lani iz knjižic Fantovski sestanek vsaj v grobih obrisih seznanil z
zgodovino slovenske književnosti, beri vzporedno s prebranimi poglavji tudi knjige naših najznamenitejših slovenskih pisateljev! Vsak slovenski fant mora vsaj najglavnejša dela naših velikih pisateljev poznati iz lastnega branja. In če si določen za knjižničarja ali njegovega pomočnika, se o svojem poslovanju podrobneje pouči iz članka: Fant-voditelj ljudske knjižnice — v 10. številki predlanskega letnika Kresa, pa boš tamkaj našel mnogo dragocenih nasvetov za svoje opravilo.
Na delo torej v društvene dvorane, v vse društvene prostore, sedaj v te, sedaj v one, kjer te bolj veseli, kjer te bodo bolj potrebovali! V jesenski in zimski dobi je čas za tovrstno društveno delo, na pomlad in poletje vas čaka zopet drugo, novo delo. Naj bi imele tele vrstice pri vseh čitateljih Kresa in še drugih slovenskih fantih kar največ uspeha! Mladi ste in mladost je treba prav izrabiti. In kje je hvaležnejše polje za mladega fanta, kot so prostori naših katoliških prosvetnih domov? Dasi je naša fantovska organizacija samostojna, vendar je gotovo, da ne nasprotuje delu naših fantov pri posameznih odsekih domačega, Kat. prosv. društva, ampak nas k temu naravnost vabi in poziva.
Jože Dular:
Dolenjska zdravica
Spet skupaj smo zbrani smo vsi razigrani in pesmi se same pojo.
Vso skrb smo prodali., ves trud pokopali —
Življenje je vendar lepo.
Čemu bi tožili,
si ure grenili,
ko vino pred nami stoji.
Saj kdor se iz buče starine nasuče, pozabi težave■ skrbi.
Življenje se smeje.
Nas vino pogreje in žalost spodi iz srca.
Zatorej živimo, na vse pozabimo. —
Izpijmo to bučo do dna!
2X1
Jože Dular:
Pri izviru cvička
»Z mano pojdi iv trgatev, kaj bi sedaj doma!« ml je zaklical oni dan Jože, mlad fant, ki je odslužil vojake in prevzel po očetu gostilno. »Jutri se odpeljem s kolesom tja pod Gadovo peč ,kjer cviček izvira. Ga bom nakupil, da se mi sodi ne razsuše.«
»Ne vem, kaj bo, nihče me ni vabil.«
»Kaj bi tisto! Ne poznaš ljudi. Veseli so, če kdo pride«, mi je zatrjeval. »V slabih treh urah sva tam.«
In sva se domenila, da drugo jutro zjutraj odrineva s kolesi na pot.
Naše ceste so v zgodnji jeseni najlepše. Ce se osuše, se zdi človeku, da vozi po asfaltu. Celo kotanje, s katerimi naše ceste niso ravno revne, izginejo, čez dober mesec, ko bo burja že zavijala po poljih in gozdovih, bodo ceste zopet posuli z debelim kamenjem. Takrat je boljše, da spraviš kolo in meriš pot z nogami.
Zdaj pa se peljeva z Jožetom po gladki cesti. Stražo, Novo mesto in Trško goro sva pustila za sabo in pravkar sva zapeljala navzdol ob Krki mimo gradu Otočca, ki spi še ves miren na orumenelem otoku sredi reke. Sonce tiplje skozi drevje, divje race okorno prhutajo po zraku in za grajskim hlevom laja pes. To je vse življenje v ti mirni romantiki.
Kolesi drsita naprej, sonce se dviga, na njivah žanjejo ajdo ali orjejo za zimsko setev. Vrane čepe na drevju in kriče čez polje. Za nama je Bela cerkev, oba Vinja vrha se kopljeta v nebesni modrini in sončni luči.
Cesta je ravna in skoraj brez klancev. Zdaj zavije v vas, potem čez polje, nato mimo Krke, čez travnike in potoke. Dolgo že voziva. Kolesi tečeta enakomerno in tiho.
»Kostanjevica in tam na levo Sveti Križ«, mi kaže Jože z roko pokrajino pred nama.
»Kostanjevica — Dolenjske Benetke!« mu pritrdim.
»Pusti Benetke! Gadova peč jih desetkrat odvaga.«
Smejem se mu.
»Boš videl, če ni res!«
In se poženeva proti Svetemu Križu in dalje na Dobravo.
»Bog daj dober dan, oče!« pozdravljava na Dobravi in stopava s koles.
»Tudi vama naj ga da! Sta prišla? Prav. Kar v hišo stopita. Vesta, ženske so na njivah, Janez suši proseno slamo pa sem sam
doma,« se opravičuje stari štefanič. »Malo bosta prigriznila in mošta bi dal, pa je vče-rajšen in vem, da ga ne bosta pila. Tak mošt je dober samo za babe, ne pa za poštene ljudi, kot smo mi!«
»Očka, požirek žganja bi rajši, sva še vroča,« pravi Jože.
»E, vraga, da sem na to pozabil,« se jezi štefanič sam nase, gre in se vrne z dvema kozarcema žganja.
»Pijta«! porine pred naju.
Z Jožetom se spogledava. Tukaj resnično ne poznajo slabe mere. Pravo, močno žganje v velikem kozarcu! Spoznal sem, da je res, kar mi je pravil Jože na poti. Prosiš kozarec vina, pa ti ponudijo zvrhano majoliko, želiš jabolko, pa ti jih nasujejo pol peharja, prosiš za prenočišče na slami, pa ti pregr-nejo postelj s svežimi rjuhami.
Dobri ljudje so tam na Dobravi. Bog naj jim blagoslovi delo, nasuje žita v kašče in nalije vina v sode!
Vsi hribci so posajeni z vinskimi goricami. Od juga in severa, jutra in večera se vlečejo trtja, izginjajo na mehko zavitih obronkih, se spet prikažejo, se spoje s trtji na sosednjem hribcu, se dvigajo in rastejo, razpotegnejo in stisnejo -in nazadnje utonejo v globoki dolini. Voda Sušica teče po nji in skoraj vsi vinski griči pomakajo svoje noge vanjo.
Na tisoče in tisoče je tukaj trt. Z Gadove peči segajo na Vinji vrh, na Belinje, Raz-križje in Brezovice, škorec, Piroški vrh, Gra. dišček in Banovec so prepleteni z njimi, šu-tenski vrh, Dol, Bočje, Stari grad, Savinjek, Zavode, Zajčke in še vrsta drugih. Vse je pokrito z vinogradi, nepregledne so vrste trt, nepreračunljivo delo in trud, ki ležita zakopana v zemlji. In ni ga, ki bi mogel prešteti in pretehtati veselje, sladko pričakovanje ali pa solze in obup ljudi, ki s svojim znojem zalivajo trte. Ni vedno blagoslova v goricah. Včasih pobereta toča in plesen vso letino.
Ustavimo se pred hramom na Razkrižju. Vrsta zagorelih deklet s krivci v rokah se suče med trtami. Vsaka ima svoj škaf, vsaka obira pri eni vrsti, vsaka sama strese v brento. Vse vsaka zase, le petje in veselje je skupno. In tega je — hvala Bogu — še precej.
»Kako kaže letos?« sprašuje Jože gospodarja.
»Za silo. Lahko bi bilo boljše, če bi Bog
hotel«, odgovarja oni. »Preveč dežja je, grozdje poka in plesen se ga je lotila.«
»Sem ga mislil kupiti nekaj hektov tudi pri vas, pa ne bo nič.«
»Kdo pravi, da ne? Za prodajo obiramo grozdje pa še presejemo ga skozi sito. Peclji ostanejo. Ti samo vino ogrene,« hiti stari. Kupčija se mu ponuja in človek se mora potruditi, da se ne izmuzne iz rok. »Stopita v hram, bosta pila!«
Naenkrat je pred nama kozarec in majo-lika.
»No, pijta pa prigriznita!« nama ponuja orehovo potico. »Vidita, takole delamo z onim grozdjem, ki ga bomo prodali,« pravi in kaže rv kot, kjer njegov sin Miha skozi rešeto seje grozdje.
»če bo res tako, kot pravite, potem kupim. O svetem Martinu bomo točili. Toda beline ne mešajte v črnino.!«
»Bog obvaruj! Pridite pa gotovo«, se razveseli, starec in toči iz majolike.
Pomenimo se še to in ono, nato se posloviva, želiva veselo svidenje in kreneva po
Gledava v pohleven, komaj pol metra globok potok in se čudiva.
»Seveda, kaj bi si sedaj ogledovala. Takrat bi morala priti. Saj je že nekaj mesecev vmes in od takrat se je marsikaj popravilo. Oblak se je utrgal. Studena in Skrabnica sta naenkrat narasli, pa še Sušica zraven, še tri očenaše ni zmolil človek, pa je že vse letelo čez strugo. Tam za ovinkom je neki ženski odtrgalo pri hiši celo steno. Nje pa ni bilo doma in je šla na porcijunkulo v Cerklje. Še dobro, da je bilo tako. Drugače bi bila že zdavnaj v krtovi.«
»So nekaj pravili ljudje o tem.«
»Seveda pravili. Besede so besede! Ampak videti bi morala. Kmečki mlin je odneslo, kot bi pihnil, še pozna se ne, kje je stal. Tam pri Svetem Križu so ljudje vso noč kar na drevesih čepeli. So lahko veseli, da jih ni spodjedlo. Gramčka so pa po vrvi izvlekli iz hiše. Na peči je bil, pa je voda prišla tako visoko, da je upihnila luč pod stropom. Komaj se je rešil na streho. Da, z vodo ni šale. Pred ognjem bežiš, pred vodo pa ne moreš.«
S. P.:
TRENUTEK
Želja najglobljih želja je — v razbitem srcu imeti želje.
Ko kresni ogenj dogori, kako je tesen mrak —
ko v srcu čustvo izzveni, kako je dušo strah .. !
Zelja najglobljih želja je — v razbitem srcu imeti želje.
poti. Pa samo do prvega hrama. Tu naju ustavijo.
»Kam? Počakajta! Mošt je ravno pravi. Ni več sladek pa tudi kisel ne. Ravno prav reže. Pijta!« porinejo posodo pred naju.
In tako gre naprej. Povsod ponujajo, človeku se vrti od samega pokušanja. Moraš, da se jim ne zameriš, če pa bi hotel izpiti toliko, kot oni žele, bi ne prišel daleč čez prag.
Z Jožetom sva pridrsala po bregu v ozko dolino, po kateri teče Sušica.
»To je tista voda, ki je naredila toliko škode?« vprašam starega kmeta, ki v košu odnaša kamenje z njive.
»Kaj so vama že povedali?« sprašuje. »Seveda. Poglejte, kaj je naredila na moji njivi. — Vidite ono hišo ob strugi. Kos strehe je odtrgala voda, potlej je pa še svinjake zalila. Trije prasci pa osem mladih je utonilo.«
»Saj ste dobili nekaj podpore?«
»Ja, dobili, kateri so jo! Meni so dali od sto pet in štirideset tisoč borih sto dinarjev. Še žalosti bi ne poplaknil z vinom, ki bi ga kupil za tisti stotak. Mlinar je dobil sedem tisočakov za storjeno škodo. Seveda stene bo že postavil, zrnje bo pa lahko z rokami drobil.«
Zadel je koš kamenja na ramo in se od-zibal po razoru.
Je že tako. Kmet je zmerom revež, če nebo po eni strani prizanese, pa po drugi tem bolj udari.
*
Spet sediva v štefaničevem hramu. Že pred pol ure se je žareča sončna krogla potopila za vinograde. Nebo še rahlo rdi, vzhod je čisto posivel in mrak se plazi med trtji.
»Ančka, svečo prižgi, drugače si bomo še nosove razbili ob sodih,« pravi stari. »Vesta,
%
pri nas še ni elektrike. Svečo in petrolejko rabimo, če hočemo pregnati temo. Pa bo že bolje. Letos so jo napeljali do Kostanjevice in če bo šlo vse po sreči, bo drugo leto že zasvetila na Dobravi.«
»če bo?« se v dvomih oglasi Janez in odvija kamen pri preši.
»če bo, bo dobro, če ne, pa tudi! Jokali se zaradi tega ne bomo. — Ančka, mizo pogrni!«
In Ančka pogrne in polaga na mizo dobrote, ki jih zajema iz globokega jerbasa. Dve majoliki postavi na mizo, na vsak konec eno.
Nosači in trgačice prihajajo, ves hram se napolni s hrupom in veselim govorjenjem. Posedejo okrog mize, zbijajo šale in se smejejo. Človek se po delu rad oddahne.
Zunaj šumi veter in se lovi v trtnem list-
ju, ki so ga čez dan oprostili teže grozdov. Pesem se utrga iz vinogradov pod nami, onstran hriba se ji pridruži druga, nato tretja, povsod pojo, povsod vriskajo, črički drobe v trtjih in pred hrami gore ognji v zvezdnato noč.
Med nami so dvignili pesem:
Pijmo ga, pijmo, • dokler živimo, saj ne dobimo kaplje ga tam.
Vince rumeno, čisto in sladko teče prav gladko, pijmo ga le!
Tako je v jeseni na Dolenjskem, tam, kjer cviček izvira. Ljudje trpe in se vesele, se dvigajo in padajo, rastejo in umirajo ter čakajo, da jim zasijejo boljši časi in elektrika.
Drago Ulaga:
Obvezna telesna vzgoja v naši državi
Naše ministrstvo za telesno vzgojo naroda je že začelo delati za to, da se polagoma začne izvajati zakon o obvezni telesni vzgoji naše moške mladine. Ta zakon hoče predvsem vpeljati obvezno telesno vzgojo za vso našo izvenšolsko moško mladino od končane ljudske šole do izpolnitve 20. leta. Ta vzgoja bo predvsem posvečena negi zdravja in telesnemu raz-vitku naših mladeničev.
S tem zakonom je naša vzgojna zakonodaja postala popolnejša, ker odslej naša država ne bo skrbela samo za umsko izobrazbo mladine, temveč hoče, da bo naša mladina tudi zdrava, krepka in odporna. Pri športnih vajah naj bi se namreč mladeniči navadili ceniti svoje zdravje, šport naj postane posrednik higiene in činitelj, ki vabi mladino iz gostilniškega zatohlega prostora v čisto naravo. Naša izvenšolska mladina bo tako dobila pravico in dolžnost, da se udeležuje športnih in telovadnih vaj v nedeljskih občinskih tečajih. Ta zakon o obvezni telesni vzgoji ne bo zajel le tistih mladičev, ki so bili že včlanjeni v športnih in telovadnih organizacijah in ki so predstavljali le 4% naše mladine, ampak bo zajel tudi onih 90 in več odstotkov, kar je velikanska večina naše mlade generacije.
Država bo prepustila obvezno telesno vzgojo občinam, ki bodo morale skrbeti, da bo k obvezni telesni vzgoji zbrala svo-
je mladeniče vsaj enkrat na teden. Ti praktični tečaji bodo morali biti zaradi velikega števila obveznikov večinoma na prostem.
Pouk v prazničnih tečajih bo ob nedeljah, toda tako, da bodo vsi obvezniki lahko opravili svoje verske dolžnosti. Zaradi tega mora vodstvo tečajev odrediti telovadne ure sporazumno s krajevnimi cerkvenimi oblastmi. Vsakokratni pouk bo trajal 90 — 120 minut.
Delo v prazničnih tečajih mora biti strogo nepolitično. V zakonu je izrečno določeno, da je prepovedana v tečajih vsaka politična, kulturna in verska propaganda.
V zakonu o obvezni telesni vzgoji je navedeno, da bodo smele tudi telovadne in športne organizacije prirejati in vzdrževati stalne tečaje za obvezno telesno vzgojo. V ta namen si morajo poedina društva izposlovati izrečno dovoljenje ministra za telesno vzgojo naroda. Zaenkrat se to dovoljenje še ne izdaja.
Predmete, katerih se bodo mladeniči učili v nedeljskih tečajih, bi lahko razdelili v tri skupine: a) telesna vzgoja, b) prva vojaška vzgoja, c) državljanska vzgoja. Telesna vzgoja bo obsegala proste vaje, lahko atletiko, športne igre in tako dalje, v krajih pa, kjer je mogoče, tudi plavanje, veslanje, smučanje, turisti-ko itd. Prva vojaška vzgoja bo obsegala
m
delovne vaje, streljanje, izvidniške vaje in podobno. Državljanska vzgoja pa bo obsegala osnovne domovinske, verske, moralne, narodnostne in karakterne vzgoje. Poučeval se bo tudi zemljepis, zgodovina in nauk o zdravju.
Po vsem tem lahko zaključimo, da je zakon o obvezni telesni vzgoji naroda zamišljen kot zelo važen činitelj pri vzgoji naše mladine. Na priloženi podobi vidite, kako zagrebška skupina obveznikov že vadi v nedeljskem tečaju.
Skupina zagrebških obveznikov v nedeljskem tečaju.
France Kunstelj:
Vrbe v mraku
Deževen dan je visel nad krajino in jo zavijal v svojo otožnost. Dolga cesta je bila mokra in blatna, človek je iskal lepše poti, da bi si ne umazal čevljev do gležnjev.
Skozi vas se je vila reka. Tiha je bila njena pesem, nihče je ni slišah in razumel, tudi tisti popotnik ne, ki se je vsak večer ustavil ob mostu in dolgo zrl v njen počasni tek. Ob strugi so rasle vrbe, kolikor daleč je seglo oko. Tudi vrbe so imele svojo pesem, pesem dneva in večera.
Bil je večer, popotnik je obstal ob bregu in prisluhnil. Pesem je bila plaha, otožna. Tihe vrbe so vztrepetale kakor v strahu pred nečim velikim, groznim in se neslišno zasolzile. Noč je vzela zadnji odmev otožnih melodij. Popotnik je pa še zmeraj stal na bregu in poslušal. Ura v zvoniku bližnje podružnice je udarila dvanajst. Zdrznil se je, ko je naštel udarce in zginil v gluho temo.
Tisti večer je bilo čuti od onstran vasi dolgočasno petje cirkularke, ki je tonilo v sivo-mračni daljavi kakor neljubi spomini.
Od nizkih streh je kapalo v gostih curkih.
Onstran bele hiše ob dvorišču je stal in
močil skorjico kruha pod kapom. Voda mu je pršila v droben obrazek. Sedem let mu je bilo, v prvi razred je že hodil po tujo učenost.
»Si sam doma?«
Plašne oči so mu zablestele izpod temnih obrvi, drobni ročici sta mu nehote omahnili ob bok.	*
»Mamica pa ata sta .. .«
Srebrnodoneč glas mu je pretrgal stavek. Kje sta mama pa — ata, tukaj, že vidim.
Priprta lesena vrata so zaškripala. Življenje se je odprlo. Preveč nastežaj se je odprlo, preblizu stopaš, kam siliš ? ...
Navaden hlev, čisto navaden, zapuščen hlev. In tu notri je postlano tistim, ki ne smejo na široke ceste in glasne ulice, tistim, ki so jim zaprta in dvakrat zaklenjena vrata v prostrane, tihe sobane, tistim, ki še sanjati ne smejo o svetlih domovih in žametastih foteljih in mesečnih plačah, tistim, ki jim je dan noč in noč dan brez sonca in ljubezni.. .
Neznosen duh po plesnobnem listju in vlažnih tleh je napolnjeval mrzlo stanovanje. Iznad lesene pregraje so se stegovala gori pro-
ti stropu dolga ojesa in polomljene lojtmice, na oni strani ob edinem, z debelo žakljevino zapaženem oknu, so samevale pajčinaste jasli, skonea v kotu je visel jarem brez kambe. In med temi razvalinami je čepelo življenje štirih in gledalo v samoto večera in se skušalo prilagoditi štirim stenam.
Njej je bilo že dokaj nad dvajset let, a vsak otrok bi ji prisodil polovico manj. Slabotna v obraz, v roke, v život. Njene sive oči so bile nenavadne. Iz njih je izžarevala vsa tista milina in ljubezen, ki jo premore na tem svetu samo mati in ki ji ne vemo in tudi nikoli ne bomo vedeli pravega imena. Mati in sama mati je govorila iz tistih dveh oči.
»Na desnega ne vidim,« je opravičevala komaj vidno zadrego, kajti v temi ni bilo moči razločiti brazgotine nad obrvjo. Padla je po kamenitih stopnicah, si prebila kost in živec je odpovedal; oko od tistega dne ni videlo več sonca in ni ločilo noči od dneva.
On je čepel na nizki postelji in pritiskal k sebi otroka, kajti mrzlo je bilo, da se je ob sleherni besedi zameglilo pred usti. Tudi njemu se je poznalo, da ga je življenje glodalo do kosti in mu iz života pilo kri. Vsi štirje so zrli topo v nas, iz oči slehernega je govorilo in milo prosilo: pomagajte, zebe nas, lačni smo! ... šele čez čas se je razvil pogovor.
»V tem hlevu ne moremo več trpeti!« Glas je razodeval, da je mož prehlajen. »Da bi imeli vsaj štedilnik! Gospodinja tega ne pusti, pravi, da se hlev kvari. Ob mrzli hrani živimo in pehamo se iz dneva v noč, iz noči v dan. Vsaj ponoči bi človek rad malo zadremal in pozabil na skrb, a ta prekleti mraz!«
Malo dčkletce je milo zastokalo, ko jo je preložil na kolena. Ni dala miru; mati se je sklonila in jo vroče pritisnila na svoje srce, pod katerim je spalo še eno življenje in čakalo mraza . . .
»In z'vašo službo?«
Bil je izučen za brivca. Vprašal je v me-
stu za službo. Petdeset na teden, so mu dejali. Toliko da ni vpričo njih pljunil in grobo zaklel, tako ga je prijelo. Petdeset in povrhu še lepa brivska suknja, bel trd ovratnik in črna kravata. Fej, doma pa družina, ki strada v mrzlem hlevu! — Odslej ni več spraševal po službi, samo stanovanja je iskal. Prejšnji teden so imeli že vse dogovorjeno za selitev, pa se je gospodar zadnji trenutek premislil in odpovedal, šel je do drugega. Ni ga dobil doma. Morda bo jutri, morda pojutrišnjem, morda pa sploh ne bo nikoli .. .
Njegove modropodplute oči so se povesile, kakor bi ugasnilo v njih še tisto sonce, ki je sipalo zadnje pramene svoje vedrosti. Gledale so tja skozi napol priprta vrata, v tihi mrak, v gluho in mrtvo noč. Tam se je vila široka reka, ob njej so samevale vrbe in se sklanjale nad vodo.
»Tja bi šel!« — je v obupu izlil svojo bol, »in samo trenutek, pa bi bilo konec vsega ...«
»Vrbe bi se sklonile in zajokale nad popotnikom,« je mislil dalje.
»In žena z otrokoma?«
»In s tistim, ki je še pod srcem ... ?«
Misli so postajale čimdalje bolj grozne, glasu pa ni bilo iz njih, le oko se je v temi solzilo. Mati je na tihem zavzdihnila. Tema je vzela njeno bol. Ne bol, se odmev drobnega vzdiha. Trpljenje je ostalo v kelihu do roba in še novo se je vanj zlivalo. Mati je bila tiha mučenica, kot jih je še mnogo, ki jih naše slepe oči ne vidijo in naša zaprta srca ne poznajo, človek je človeku tujec, božja podoba mu je padla z obraza in se razbila v blatu.
Tam ob vodi samevajo vrbe in pojejo večne žalostinke. Otožna pesem tone v globeli. Popotnika ni blizu; nocoj mu je žena porodila. Morda pride jutri in tokrat bo pesem še otožnejša.
Tako je tisto življenje, življenje od blizu in vrbe v mraku . ..
Jože Dular:
OB GROBEH
Zvonovi jočejo v popoldan tih in veter lahno s cvetjem se igra, zastava črna iz line plapola, nad vse je legel smrti težki dih.
Vsa božja njiva je cvetoči vrt, na vsakem grobu lučka plameni, le tiha žalost in objokane oči nam govore, da mimo šla je — Smrt,
Ko danes vsak pred grobom bo obstal, glavo naj skloni in sam vase gre, premisli naj, da za pregrehe vse, nekoč odgovor Bogu bo dajal.
Kdor ni na ravnem, naj si zgladi pot, kdor je krivično revežem dajal, naj vse popravi, da bo ves svetal tedaj, ko prišel ponj bo sam Gospod!
Fr. Erjavec:
Kmečko vprašanje
Slovenci smo zaenkrat še kmečki narod, čeprav nas kmetijstvo že dolgo ne more več preživljati. Okoli 60% našega naroda se peča s kmetijstvom, ostali pa z raznimi drugimi poklici. Navzlic temu, da ne tvori torej kmet pri nas niti dve tretjini prebivalstva več in da pojemo Slovenci mnogo več kot pridelamo, pa kmet je in bo vedno naš najvažnejši stan, saj je tisti živi vrelec, iz katerega stalno vre našemu narodu vsa njegova notranja moč; kmet je bil, je in bo najtrdnejši nosilec vsega našega narodnega izročila, saj je že stoletja varuh naše slovenske grude. V tem leži tisti ogromni, tudi duhovni pomen našega kmečkega stanu, zaradi česar tvori slej ko prej jedro našega slovenskega naroda.
Toda ravno to naše jedro postaja zadnja leta prav hudo ogroženo. Dejstvo, da smo prišli Slovenci iz industrijske Avstrije v kmečko Jugoslavijo, in globoki preobrat, ki se je zgodil zadnje poldrugo desetletje v ustroju vsega svetovnega gospodarstva, nista povzročila le težke krize našega kmetijstva in kmečkega stanu sploh, temveč sta ga postavila na videz pred naravnost brezizhodni položaj. To čuti že dolga leta vsako naše kmečko gospodarstvo, a kdor z odprtimi očmi opazuje ta položaj, mora s skrbjo ugotoviti, da naše kmetijstvo in kmet prav resno in nevzdržno hirata. In če tega hiranja korenin našega naroda ne ustavimo, se utegne zamajati vse naše naravno deblo.
Toda kako? To je jedro našega kmečkega vprašanja, a ravno dosedanje obravnavanje tega vprašanja nam je dokaz lahkomiselne brezbrižnosti, oziroma površnosti, nerazumevanja in nepoznanja vsega vprašanja sploh. Mi imamo celo vrsto odličnih strokovnjakov za gospodarstvo, za živinorejo, za travništvo, za žitorejo itd., ki svojo stroko docela obvladujejo, izdajajo razne oblastvene ukrepe, nasvete, pouk itd., a vendar ostaja ves trud oblasti in strokovnjakov brez vidnega uspeha; naš kmet hira naprej.
Zakaj? Kaj nam pomaga, če nam kmetijski strokovnjak n. pr. še bolj razlaga, kakšna zemlja je najboljša za gojitev pšenice, kakšno seme je najboljše in s kakšnimi umetnimi gnojili naj ji gnojimo, če pa kmet nima denarja, da bi ures-
ničil vse te strokovnjakove nasvete in bi se mu razen tega ti stroški tudi ne izplačali. Skoro pol stoletja namreč naš kmet že ve, da je doma pridelan kruh dražji kot kupljen.
Res je, kmetijski strokovnjaki so neob-hodno potrebni in veliko dobrega lahko storijo za našega kmeta in kmetijstvo, a ravno z gornjim primerom sem hotel pokazati, da kmečko vprašanje pri nas nikakor ni zgolj kmetijsko tehničnega značaja. Naj me nihče ne razume napačno: naše kmetijstvo je strokovno tako zaostalo, da se tega niti prav ne zavedamo ne, zato je nujno in neobhodno potrebno, da napnejo kmetijski strokovnjaki in šole prav vse moči, da se to naše strašno zastarelo kmetovanje tehnično temeljito izboljša ; toda to je šele ena plat našega, danes zelo zapletenega kmečkega vprašanja.
Vsaj tako, če ne še bolj važna je namreč tudi agrarno politična in gospodarska plat. Kaj nam pomaga, če z velikimi stroški iz zemlje izsilimo večji pridelek, če je pa ta brez cene in če zanj ne dobimo odjemalcev. Zato je neobhodno potrebno, da stalno preučujemo tokove svetovnega gospodarstva, v kolikor je to v zvezi s kmetijstvom, ter usmerimo vse svoje kmetovanje po sliki, ki nam jo pokaže to preučevanje. Predaleč bi zašel, če bi hotel to še obširneje razlagati, a to preučevanje nam n. pr. pokaže, da v današnjih prilikah slovenskemu kmetu nikakor ne kaže siliti se s pridelovanjem žita, temveč da zaenkrat najlepše kaže sadjereja, zaradi česar bi morali posvetiti svoio glavno pozornost temu. Odločilne važnosti za kmečko gospodarstvo sta trg in cena. Mi neobhodno potrebujemo gospodarskih strokovnjakov, ki bodo raziskovali naše kmečko vprašanje tudi s te plati, in njim šele morajo potem slediti kmetijski strokovnjaki, ki nas bodo učili, kako bomo najuspešnejše pridelovali tisto, na kar bodo pokazali gospodarski strokovnjaki.
Ima pa kmečko vprašanje končno še svojo tretjo plat, to je nacionalno. Življenje posameznikov, stanov in narodov ni zgolj gospodarsko vprašanje. Stari Rimljani so propadli, ko so se valjali v bogastvu. Vsa prizadevanja za gospodar-
ski napredek bodo uspešna le takrat, kadar bo stan tudi duševno in telesno zdrav, kadar bodo pravilno urejeni socialni odnosi v stanu samem in v razmerju do drugih stanov. Tu je skoro neskončna vrsta prevažnih vprašanj, ki globoko posegajo prav v jedro usode našega kmeta, kakor so n. pr. poselsko vprašanje, dedno pravo, zadružno vprašanje, vprašanje higiene itd. itd.
Kaj je namen gornjih vrstic? Pokazati, da kmečko vprašanje nikakor ne obstoji zgolj iz pouka o umnem kmetovanju, kakor se le preprosto misli, temveč gre jako na globoko ter na široko, da je tu čez glavo dela za nešteto rok in glav in da mora imeti vsak, ki hoče pomagati, pred seboj vprašanje v svoji celoti. Kdor se bo oziral le na eno plat, ne bo prišel daleč.
Emanuel Kolman:
POZNA JESEN
O saj se ni dolgo,
o dolgo se ni,
kar gozdi šumeči so peli
o saj še ni dolgo,
o dolgo še ni,
kar v žalosti so onemeli.
O saj še ni dolgo, o dolgo še ni, kar skrila si dneve mi bele. O kje ste, lepe noči?
O kje ste, zvezdice mi?
Tako ste mi žarko blestele!
Jesen, o težka jesen!
Ah, deklica, se žalostiš?
Ko hodiš po teninih vrtovih, kani sanjaš; kam hrepeniš?
nr • • i v• • d* a *
trije božji fantje
J. G. Oberkoffler. — Poslovenil Janez Pucelj.
(Nadaljevanje.)
Bilo je v torek pred pepelnično sredo prihodnjega leta. Bogar, ki je zdaj skoraj sam opravljal mežnarsko službo, razen dolžnosti pri službi božji, je vesil postna zagrinjala. Bil je sam. Prislonil je lestev k oltarju svetega Martina in plezal gori k polici. Tedaj je lestev spodletela. Bogar je padel na altarje-vo mizo in od tu na stopnice. Hudo se je pobil. Koliko časa je tam ležal, ni vedel. Drobničeva Ana, ki je prišla z vrčem iskat žegna-ne vode, ga je našla. Krvava sraga ob levem ustnem kotu je bila strjena. Ana mu je dvignila glavo in mu odprla veko. Oko pod njo je bilo brez bleska. Položila mu je roko na prsi in mu potipala po srcu. Bilo je rahlo. Drobnička si je oddahnila. Prišla ji je spet barva v obraz, ki ji je bil posinel in postal prsten. Kakor je bila dekle odločna in vsek-dar pripravljena za delo, to pot je morala sesti na stopnice, zakaj kolena so ji bila odpovedala. Opazovala je bledo obličje in šele, ko je vstala in tekla k hiši med brezami, je opazila, da so ji lica mokra od solza.
V izbi je sedela Kališčarica sama in predla.
»O Drobnička! Si prišla danes v vas, po laško olje k našemu staremu, ki ga je naročila tvoja mati? Nä ga, en bokal!«
»Kaj če olje, Kališčarica! Krištof leži v cerkvi! Moral je strmoglaviti z lestve.«
Neža je sklenila roke nad glavo.
»Mrtev ?«
»Ni mrtev, vendar morave dobiti mož, da ga preneso sem.«
Obe ženski sta tekli s tremi hlapci v cerkev. Prinesli so Bogarja na nosilnicah. V lepi kamri so mu naredili posteljo. Ko se je proti večeru prebudil, je spoznal mater, ki je sedela ob postelji.
»Ni tako hudo,« se je nasmehnil Bogar žalostno in zaprl oči in jih ni odprl vso noč. Komaj je dihal. Enkrat pa je zaječal in roke so mu drhtele na odeji.
Kališčar je stopil sem pa tja v sobo. Tudi Neža je ostala pri Zalarici.
»Tu se ne kaže nič kaj dober konec, Zala-
rica, kakor je videti,« je rekel mežnar in skrbno pogledal Bogarja.
»Človek ne more nič reči, ampak tako hudo se mi vendar ne zdi, da bi moral umreti.«
»Bog si ga bodi zahvaljen,« je vzdihnila Kališčarica. »Nočem te žalostiti, ampak tak, kakršen je bil dozdaj tvoj sin, sem ga imela za svojega.«
»Saj,« je okleval Kališčar, »ti se pač ne bi upirala, Lucija, če sva se z ženo pogovarjala, da bi si ljubšega dediča ne mogla dobiti kakor je Bogar, tako kakor že je z nama, starima.«
»če bi ga le veselilo?« je dvomila Zalarica.
»Misliš prav tako kakor jaz,« je rekla Neža. »S to mislijo imam tudi jaz opraviti.«
»Pustimo to,« je zategnil Kališčar, »človek mora v življenju za vse dozoreti. Žetev je dosti. Do polnega snopa prideš, da tako rečemo, od dveh strani: od poletja in od zime. Temu je določena ta pot, onemu druga. Meni se pozdeva, Bogar pride do snopa od zime. To ni stvar, ki bi mi zdaj prišla na um. Rečem samo to, kar opažam na Krištofu že leta sčm.«
Tedaj je prikimala Zalarica in bežno pogledala cekmoštra, kako je stal pred njo sklonjen in siv, skušen mož, ki je poznal usode mnogih ljudi.
»Pustimo to,« je rekel Kališčar in vendar je predla Kališčarica nit nezavedno dalje, ko je rekla:
»Krištof bo spet na nogah, kar naj nam Bog nakloni, pa bo to leto njegova največja bolečina, da ne bo mogel na Križno goro. Tja pač ne bo mogel, kakršen leži zdaj.«
Seveda ne bo mogel, sta menila Kališčar in Zalarica.
»Pa mi je Krištof danes rekel,« je nadaljevala Kališčarica,« da se letos posebno veseli. Pri tem sem se morala skoraj smejati, zakaj oči so mu gledale žalostno, kakor da bi najrajši zajokal. Saj se 'ti vidi, sem vzkliknila. In tedaj se je tudi sam smejal.«
Zalarica je sama razumela. Prijela je sina za roko in potipala žilo. »Mora imeti mir.«
»Saj, saj, mi pa žlobudramo tukaj,« se je razgnevila Kališčarica.
»Daj, bom jaz čula, Lucija, ti si trudna.«
Zalarica je rekla, da ni trudna. Ostala je sama. Tu ji leži sin. Na oltar je padel, kakor da ga je Bog določil za daritev. Temno valovje je šumelo Bogarki okrog duše. Naj izgubi zdaj še sina, ki hiti kakor luč za temnim s Križne gore, da bi odgnal od njega noč? Ali je Bog zdaj razločno povedal, je preiskovala Zalarica, da naj fant več ne zapravlja samega sebe zastran nevrednega? Vi, svetniki božji, pomagajte, če je na tem, da
zahteva Bog življenje od Bogarja, da more životariti temni, dokler se ne spreobrne? Temno je premišljevala Zalarica. Ali misli prav in pravično? Sin ji ni nikdar govoril o tem.
Ni bil še čas za Bogarja, da bi bil umrl. čez nekaj tednov je že lahko šel na hodnik. Tam je posedal in preizkušal, kako diha, ali ga še vedno boli v prsih. Ti ljubi Bog, na koncu, kadar dahne, še vedno visi rahla bo-sečina. No, tudi to bo izginilo ob svojem času. Bolniška postelja je pač že mimo. In prav, se je smehljal srečno. Zakaj na vprašanje, ali je v vročici govoril, sta mu povedali Lucija in Neža, da ni govoril nikdar, samo večkrat je rekel: ne dam ti miru, pridem kmalu spet. Kaj je le menil s tem, je skrbelo Nežo. Kaj da je s tem menil ? Saj, Kališčarica, kaj vse človek govori v vročici, kdo bi mogel to vedeti? Najmanj tisti sam, ki je vročičen. Tudi Drobnička je bila prišla. Ni ostala dolgo in samo enkrat samkrat je stala ob Bogarjevi postelji.
Danes na veliko soboto popoldne je počival Krištof na klopi v brezovi lozi. Ljudje so hodili v cerkev k vstajenju. Tedaj je videl pri pokopališki ograji stati Kamenarja Trdana in Drobničko. Gotovo, Trdan pride po službi božji sem čez kakor sicer, brž ko bo mogel. Lasje so mu tudi na sencih polagoma posiveli, najsi tudi je ostal vedno isti postavni mož. Bogarju se je bilo z leti posvetilo, zakaj si Trdan ni vzel kakega dekleta za ženo. Trdanova volja in srce, preprosto, jasno in zdravo, kakršno je bilo, je imelo odpoved za prav tako sveto kakor ljubezen do vdove Bogarjeve. Tako je bilo vse lepo in prav. Kdo bi se torej čudil, da je bil Bogar Trdanu vdan. Spoštovanje do matere je bilo Krištofu sinovska ljubezen, Kamenar-ju Trdanu moška čast. Le kako je moglo tako priti, da je njemu, Bogarju, prišla danes ta reč na misel ? Ana Drobnička je stala poleg Trdana. Bila je lepo dekle. Naj bo že tako ali tako, on, Bogar bi ne bil tak, da bi pred kakšnim dekletom povešal oči. Njemu ni treba ničesar skrivati. Če bi imel kdaj v tej smeri kaj povedati, bo naredil to brez dolgih ovinkov. Ampak tako daleč ni. Ne, ne! Srce se mu je vznemirilo.
Zvonovi so zavriskali iz zvonika. Zveličar je vstal! Saj, saj, tako je, on razkolje tudi trdo skorjo zemeljsko, da zrastejo cvetlice in trava. On potegne ves svet iz zimskega spanja in srca človeška. Srca vseh, vseh ljudi? Globoki vzdihljaj, ki ga je moral Bogar zajeti iz prsi, ga ni nič več zabolel.
Bil je torej tudi vesel, da je prišla tudi Drobnička po službi božji sem čez.
»Ti,« se je smejala, »moram ti povedati, Kamenar pride zvečer g-ledat, kako ti je.«
»Kako misliš?«
»Dobro! Mu lahko kar jaz sporočim. Ni res ? «
»Sedi semkaj! Tako boječa nisi, da se ne bi upala.«
»Zares nisem,« je odvtnila določno. Nato ni vedela ničesar več reči, ta trenutek. Oba sta molčala pod drevesom. Zrak je bil zagaten. Drobnička je gledala Bogarja dolgo in odkrito v obraz. Tako, kakor da se mora globoko pogrezniti v te poteze. Bogarja so pač večkrat ogledovali dekliči. Vedel je, kaj so ene preizkuševale, osledujoč iz prastarih čustev, in kaj so premišljevale druge, lahno se zibajoč. Oči Drobničke pa so mu polzele jasno doli v dušo, da mu kri ni divje vzkipela kakor sicer, marveč je dobila čudovit sijaj.
»Vem', Drobnička,« je rekel fant mirno.
Deklica je zardela:
»Moram ti gledati v obraz, Bogar, ker mislim, kakšen si bil, ko sem te našla na oltar-jevih stopnicah.«
Oba sta se potopila spet v molk. Saj, saj, je začel Bogar, Kamenar Trdan da pride zvečer. Tedaj mora pač nazaj v hišo. Sicer hodi počasi. Če se pa rada smeje njegovemu čo-tanju, naj se le. On gotovo ne bo jezen. Bogar se je smejal tako prisrčno dekletu v obraz, da je spet zardela prav do pod korenin kodrastih plavih las.
»Ne, ne, potem seveda moraš domov. Hladneje bo. Saj te zebe,« se je ustrašila deklica.
»Me malo,« je odvrnil fant.
»Tedaj moraš pač iti, Krištof.«
Temneje še kakor poprej je rekel Bogar, ko je odhajal, ne da bi se ozrl:
»Pridi kdaj pozneje! Je še prezgodaj.« Nato se je obrnil in žalostno rekel: »Ne, ne, Ana, to menim tako, pridi pozneje, kadar bo več pomladi okrog nas.«
Ana ni razumela dvoumne besede.
Bogarju je krvavelo srce. Ne, ne in tisočkrat ne, še je prezgodaj, še je tu ono drugo, ki čaka. Ana, Ana, ona že zasluži moža, ki bi prišel k njej naravnost in mu ne bi bilo treba skakati čez bruna in zapore, kakor je treba njemu. Zlobno je jemati zadevo tako vsakdanje, ko vendar božja roka visi vmes — še vedno.
Zvečer je dobil Trdan Bogarja posinelega in upalega. Tudi Kališčarjevi so bili v skrbeh. Ali se čuti slabšega? — Ne, nikakor ne! — Morda je predolgo bil na nogah? — Naj si le ne delajo nikakršnih skrbi; je v pomladi že tako, da pride celo zdrav fant kdaj, kakor da bi ga mesec nosil. Kdor se pri tem smeje, ta stori najbolje.
»Pojdite, Trdan, z mano v kamro! Rad bi vam nekaj naročil.«
»Tak, kakršen si, je bolje, da greš gori,« je rekla Kališčarica, »vama prinesem majo-liko vina in kolača.«
»Ljudje božji, saj ni taka, da bi imel govoriti s Kamenarjem kaj takega, kar bi se tikalo koga izmed vas in bi ne smeli slišati. Ne, le truden sem.«
»Najteže mi je,« je začel gori Bogar naglo, da letos ne morem na Križno goro. Tako vam imam nekaj naročiti, Trdan, česar ne sme nihče izvedeti. Pojdite h kriškemu kovaču in reoite, da sem bolan in da zato ne morem priti. Ko sem odšel lansko leto brez slovesa, da mi je bilo žal. Pa on da dobro ve, zakaj. Recite mu tudi, Trdan, da sem rad mislil nanj in da mi je kar se da bridko, da moram biti letos doma. Drugo leto pridem spet.«
Kamenar Trdan je prikimal.
»Povej, Krištof, če je med vama treba kaj poravnati, prepusti meni!«
»Kam le mislite, Kozma!« se je rahlo branil Bogar.
Govorila sta dolgo v noč. Modrejši Kamenar Trdan ni postal. Toda ko je šel domov, se je namenil enkrat za vselej: če najde kaj na kovaču, kar med možmi ni v redu in ni zravnano, tedaj bo poskrbel, da bo zadeve kraj in konec, če pa to ni tako, da bi se kovaču gotovo ne zgodila krivica, če mu pride naproti tako, kakor se njemu, Trdanu, zdi prav in koristno.
»To prepusti meni!«
Trdan je bil doma. Veliki pes je skočil na borjaču ob Trdanu kvišku. Ta je šel v hišo, s toplim gobcem doge ob roki.
Bogar to noč ni spal. Zdaj gre od leta do leta nizdol. Kovač se več ne meni zanj. Zdaj je tako daleč, da ga niti ne more videti. Toda skušnjava danes vendarle ni prišla nadenj kakor takrat, samo brezkončna žalost mu je napolnila srce; e, zdaj ni čas misliti na ljubezen. če se mora odreči božji poti, tedaj hoče to nositi z moškim srcem.
*
Čudno in skoraj bi človek ne verjel, po letih so letos videli potoški križarji kriškega kovača spet čakati ob znamenju svete Magdalene. Ne skrušenega dn bednega, temveč stal je: mož mirnega srca. Trdan ni mogel dognati, kakšna svojevrstna igra je to: če pride Bogar, se Kovnikar malo meni zanj; če Bogarja ni, stoji Kovnikar pri kapeli in povprašuje po njem.
Bogar da je doma bolan. Padel je z lestve. — Ni nobenega upanja? — O ne, je že pokonci. •—
To je izvedel kovač že od prvih v sprevodu. Ko je prišel bliže Trdan, je stopil kovač k njemu in rekel, naj bi prišel k njemu.
»človek, jaz se imam s teboj pomeniti o neki zadevi,« je odvrnil Trdan. »Ostani v kovačnici! Zvečer pridem.«
Kovnikar se je pridružil romarjem kakor prejšnje čase. Sočutje z Bojarjem je od takrat kovalo marsikako uro ob sklepu kovačevem. Ni onemelo. Čestokrat je prisluškoval to leto, kako je trkalo, in je prenehal delo, dokler se ni ustrašil tudi drugih glasov, ki so se ta trenutek oglasili v njem. Tem glasovom ni mogel iti naproti s kletvijo, marveč se jih je trudil samo ubraniti. Zdelo se je Kovnikarju, kakor da gre po poti nazaj. Toda kam? Za dolgo časa se človek ne sme vdajati takim sanjarijam, zakaj, kako je že rekel Bogarju: če je človek iv reki, ga naplavlja zdaj sem, zdaj tja.
»To sem ti hotel povedati, kovač,« je stopil proti večeru Kamenar Trdan v kovačnico. »Ni bila podoba, kakor da je bila Bogarju križeva pot na Križno goro praznik, in vendar mi je rekel, da mu je nad vse težko, da letos ne more z nami. Človek, daj železo iz roke, jaz nisem še končal. Sedi semkaj! Zato ne more priti, razumeš, ker je bolan in ni nobenega drugega vzroka. Ho, kovač, ti moraš pač imeti vzroka dovolj, da si domišljaš, da so še drugi vzroki. Do hudiča, če hočeš biti mož, se ne presedaj sem in tja, kakor da moraš skakati za svojim srcem, ki se mi zdi, da gre sem in tja kakor minuta pri uri. Kovnikar, spomni se, naj je že kar hoče, tako lahko z mano ne boš opravil, kakor si z mladim fantinom. Pa tudi ta, saj ga poznaš,« je pomežiknil Trdan, »ti bo kos, če ti že ni.«
V Kovnikarju se je kuhala in vrela togota, da se mu ta mož tukaj primika v svojem govoru sunek za sunkom, ne da bi sam mogel iztegniti roko, da bi vrnil udarec.
»Poslušaj naprej, kriški kovač! Bogar se ni morda ranil, ko bi bil koga prebadal z nožem,« prežal in smejal se je hkrati, ko je za-žvižgnil kovaču v obraz. »Ti že razumeš! Bogar je padel v cerkvi z lestve. To je kaj drugega kakor pretep.«
»Pretepa, Potočan, še ne poznam,« je rekel kovač, bolan od jeze. »Razen, da ti danes nekaj očitaš.«
»To se bo še našlo. Imam rad red. Torej najprej izvršim, kar mi je bilo naročenega, in potem naj pride moja zadeva, če je že treba. Kesa se Bogar, da je lani odšel, ne da bi se bil poslovil od tebe. Rad ne povem, toda moram: Bogar je rad mislil nate. človek, in jaz, to zdaj veš, bi mislil samo takrat rad nate, kadar bi te imel v pesteh, zakaj
tak si videti. Bogar tega stališča gotovo ni imel. Na koncu naj ti povem, da Bogar drugo leto spet pride. Zdaj sem končal. Slišal si! Kaj boš zdaj naredil, to je tvoja zadeva.«
»Boš koj videl, Kamenar,« je vstal kovač rogajoč se. »Da bi se dobro pozdravil, voščim Bogarju. če drugo leto spet pride in ga bo veselilo, lahko ostane pri meni za učenca.«
Tedaj se je Kamenar Trdan zasmejal dobre volje. Stopil je zibaje se h Kovnikarju, ga poprijel okrog pasu in ga zakadil proti nakovalu, da se je kovač kar paril od bolečine
»Vidiš, zdaj je le prišlo do tega, česar še nisi poznal.«
Tudi Kamenar je pobledel v obraz in oči so se mu blesketale:
»Zaslužil si že zdavnaj. Je bilo že večkrat tako, človek, da se mora panj najprej razklati, da more vanj prodreti malce zdravega zraka, kaj šele, da bi govorili o nebeški luči. Vstani! Je žalostno dovolj, da tako tukaj ležiš.«
Sigaje se je dvignil kovač. Tako brez moči se je čutil pred Trdanom, da v srcu niti ni mogel zbrati in povzeti prave togote. Gledal je prekasto Trdana in bil v strahu, da ne bi ta iznova dvignil pesti.
»Ampak to, Kovnikar, sem videl, da je človek s tako grdo dušo vsega obžalovanja vredna reva. V vsem!«
Kamenar Trdan je odšel iz kovačnice.
Da bi odgnal vsaj čut sramote pred Trdanom in stud pred samim seboj, je mislil kovač na Bogarja, kako je to dober fant in kako zasluži, da je boljši z njim. On mu, kovaču, ne bi naredil kaj takega, kakor mu je naredil Trdan, čeprav bi Bogar imel do tega večjo pravico, ne samo do tega, temveč še do vse kaj strašnejšega. Vso noč je razglabljal kovač. Enkrat je od nemoči in negotovosti zatulil kakor vse ničvredne duše, ki v trenutku začutijo, da so prepoznane in strahovane.
Zjutraj se je Trdan vesel vrnil domov.
V tej notranji raztrganosti, ki se je kazala tudi v telesni zrušenosti, se je prebijal kovač skozi leta po prvem srečanju z Bogar-jem. Tedaj je bil nategnil fantina na natezalnico, pozneje ga je zasramoval, da ga je potem pustil ravnodušno kakor berača, ki se vrača ob določenih časih. Samo ono pogubno sočutje je glodalo Kovnikarja. V to, komaj opazno razrahljano prst je padel udarec o padcu Bogarjevem in oni drugi, oni ob nakovalo. Kar je naredil hudega Bogarju Kovnikar, človeško ni bilo. Toda najhujšega kovač ni vedel.
(Konec prih.)
zzi
PO KATOLIŠKEM, KULTURNEM IN ŠPORTNEM SVETU
število katoličanov skozi stoletja. Nemški list Stimmen der Zeit poroča:	Krščanska
cerkev je ob koncu prvega stoletja po Kristusu imela samo nekoliko tisoč vernikov. Ob koncu drugega stoletja jih je bilo že več sto tisoč, a ob koncu tretjega stoletja že okoli dveh milijonov. Okrog leta 400. po Kristusu je bilo preko štiri milijone kristjanov, a okrog leta 500. med pet in sedem milijonov. Leta 600. je bilo osem milijonov kristjanov. To število kristjanov pa ni prav nič naraslo do leta 700., ker so Arabci zavzeli vso severno Afriko tako, da napredovanje kristjanov v Galijo ni nič povečalo števila kristjanov. V 8. stoletju pa je zaradi napredovanja Mavrov na Španskem začelo število kristjanov celo padati. Medtem pa je število kristjanov na vzhodu naraslo tako, da je bilo okoli leta 900. že 10 milijonov kristjanov. To število se je okrog leta 1000. povečalo na 15 milijonov. Pri tem pa moramo vedeti, da je takrat vsa Evropa omela samo 18 milijonov prebivalcev. — Torej okoli 1000. katoliška cerkev ni imela več kot 15 milijonov vernikov in je bila omejena samo na prebivalstvo latinske kulture. Danes ta dan pa je cerkev razširjena po vseh delih sveta in je že več stoletij najštevilnejša religija na svetu. Sedaj je namreč na svetu okrog 400 milijonov katoličanov, medtem ko ima islam, ki je po številu druga religija na svetu, okoli 306 milijonov pripadnikov. Vzhodne cerkve, ki so se ločile od Rima in papeža, imajo 163 milijonov vernikov, protestantizem pa jih ima 207 milijonov.
Zelo poučno in posnemanja vredno. Francoski list La Croix je nedavno prinesel tale kulturni dogodek, ki je vse hvale in posnemanja vreden: Na avtobusni postaji v Parizu je stal duhovnik z Najsvetejšim na prsih. Mudilo se mu je k človeku, ki je bil na smrt bolan. Okrog njega je čakala množica delavcev, ki bi se tudi radi peljali z avtobusom. Kmalu prispe avtobus. Bil je zaseden. A duhovnik mora čim prej k svojemu bolniku. Odpre suknjo in pokaže na burzo z Najsvetejšim, češ, čaka me bolnik na smrtni postelji. »Vstopite!« Nihče ne ugovarja, razgovori umolknejo, časopisi se zapirajo: Bog je navzočen. — En delavec iz rdečega pariškega predmestja izstopi iz avtobusa. »Gospod župnik, izvolite tukaj na tole mesto!« V avtobusu je vladala popolna tišina in mir. Ljudje mislijo na svoje prvo obhajilo? Na poslednje? To traja dolgo časa. Končno dospe duhovnik na svojo postajo. Ko odhaja,
pozdravi potnike in se jim zahvali. »Prav za nič se vam ni treba zahvaljevati. To je najmanj, kar smo mogli storiti.« Ali bi se tudi na Slovenskem tako zgodilo?
Katoliško šolstvo na Francoskem, četudi je v današnjih težkih prilikah razvoj zasebnih šol zelo ogrožen, vendar so katoliške zasebne šole na Francoskem obdržale svojo visoko vrednost in tudi število študentov. In četudi morajo vsi, ki obiskujejo zasebne šole, plačevati tudi državno šolnino, vendar se katoliški starši ne strašijo velikih materialnih žrtev in radi dajejo svoje otroke v katoliške zasebne šole. Po znani statistiki katoliških vzgojnih zavodov je na Francoskem desettisoč petstooseminsedemdeset svobodnih katoliških ljudskih šol z 1 milijon 62 tisoč učencev, 909 gimnazij s 160 tisoč študenti in 5 katoliških vseučilišč s 4219 akademikov.
Priprave za evharistični kongres v Nizzi. že sedaj so začeli s pripravami za prihodnji svetovni evharistični kongres, ki bo leta 1940. v Nizzi na divni francoski revieri. Zaradi velikanskega navala udeležencev, ki jih pričakujejo, je bilo sklenjeno, da se bo en del gostov moral hraniti in prenočevati na parnikih. Pri tej priliki se obeta tudi veličastna procesija po morju.
Tekmovanje visokošolcev za svetovno prvenstvo v smuku in slalomu bo od 19. do 26. februarja 1939. v Trondheimu na Norveškem. Drugi del tekmovanja pa bo poleti 1939. v Berlinu. Posebno veliko udeležbo smučarjev pričakujejo s Francoskega, Nemškega Ln Italije. Program tekmovanja bodo v kratkem objavili.
Švedi so premagali Fince v dviganju uteži. Pred dobrim mesecem je bil v Helsinški dvoboj med švedskimi in finskimi težkimi atleti v dviganju uteži. Dvoboj so izbojevali Švedi v svojo korist. Tekmovali so v olimpijskem troboju, ki so ga dobili Švedi z naskokom 110 kg. V celoti so Švedi dosegli 1575 kg, Finci pa 1465 kg. Pri tem je dosegel Finec Tohazier z 213,5 kg v srednji teži nov finski rekord v olimpijskem troboju. Švedi in Finci bodo sodelovali tudi v boju za svetovno prvenstvo na Dunaju.
70 let star tekmovalec. Pri izbirnih tekmah za prireditev nemške telovadne zveze, ki se bo vršila koncem julija v Vratislavi (Breslau) v šleziji, je dosegel predpisano število točk tudi neki 70 letni tekmovalec iz Heidelberga in bo zastopal v vrsti svoje mesto — nov dokaz, kako napačno je mnenje, da je telovadba samo za mlade.
Plavanje z zvezanimi rokami. Indijec Das Gubta je plaval neprestano 61 ur in 10 minut z zvezanimi rokami In nogami. S tem je seveda postavil nov rekord posebne Vrste.
Nizozemska sodišča proti bogokletstvu. Na
Nizozemskem so sodišča začela kaznovati bogokletne izjave s temnico. Tako je n. pr. sodišče v Haarlemu obsodilo na dva meseca zapora urednika nekega svobodomiselnega lista, ker je pisal v listu bogokletne stvari.
Olimpijske igre za leto 1940. bi se morale vršiti v Tokiju. Po dolgem oklevanju jih je Japonska odpovedala, ker se njena vojna s Kitajsko zavlačuje v nedoglednost. Prihodnje olimpijske igre se bodo torej vršile n a Finskem, ki se je že precej pripravila na to (stadion je že zgrajen). Našim atletom bo dana sedaj mnogo večja možnost, da se udeleže olimpijskih iger 1.1940., zato se bodo tudi pripravljali z večjim veseljem.
Poljska in Francija sta se srečali v lahkoatletskem dvoboju meseca junija. Zmagali so
MED SLOVENSKIMI
HORJUL
Po dolgotrajnem molčanju nekoliko poročil iz naše doline. Naš fantovski odsek pridno deluje; da je to res, nam priča rezultat okrožnih tekem, ki so bile v mesecu aprilu. Dne 14. avg. smo imeli odsekovni telovadni nastop; to je bil prvi javni nastop v Hor-
Naraščaj Fant. odseka v Horjulu, skupinska vaja.
julu od 1. 1928., torej po desetih letih. V teh desetih letih smo morali preživeti vsaj sedem suhih in nerodovitnih let. Ob priliki našega javnega nastopa pa smo ugotovili, da bo odsek kljub neprostovoljnemu počitku v kratkem času na isti višini, kot je bil pred desetimi leti. Čeprav je bila prireditev samo odsekovna, so se je vendarle udeležili telovadci bližnjih in daljnih odsekov, kar naj
Poljaki V razmerju 119 ; 91 točk. Poljaki so dosegli nekaj lepih rezultatov kot 4 X 100 m v času 42 sek., 1500m v času 3:55,3 in skok s palico 3,90m (preskočila oba Poljaka).
Glasovi iz zemlje. Pri velikih telovadnih nastopih, kjer nastopajo desettisoči telovadcev na prostoru preko 300 m dolgem oz. širokem, se je pokazala težava radi prenosa zvoka godbe (pri 300 m daljave se zakasni prenos po zraku za 1 sekundo, kar ovira skladnost izvajanja). Ker se običajni zvočniki niso obnesli (motijo drug drugega), so za olimpijske igre v Berlinu iznašli nove vrsto zvočnike. Sedaj pa beremo, da so z uspehom uporabili nov način — zvočnike so vdelali v zemljo. Po vsem telovadišču so porazdeljeni zakopani v zemljo zvočniki; glas, ki prihaja iz njih, se sliši samo v bližnji okolici in se porazgubi navzgor proti ozračju. Človeku, ki ne ve za to napravo, se zdi, da prihaja glas iz zemlje. — Take naprave so na telovadišču Masarykovega stadiona v Pragi in na telovadišču v Vratislavi (šlezija).
FANTI
bo dokaz, da nismo sami, temveč, da nas je mnogo, ki smo istega mnenja in se skušamo ravnati po načelih, ki jih nam nalaga naša organizacija.
Bog živi!	F.
Trbovlje.
Gotovo mislite, da pri nas v Trbovljah že davno ni več fantovskega odseka, Pa ni tako. Naš odsek prav pridno deluje. Sedaj poleti imamo mesečne sestanke, na katerih predelujemo predpisano tvarino. Mnogo bolj živahno pa je v telovadnici, kjer se vadimo za akademijo, ki jo nameravamo prirediti 8. decembra.
Bratu Lojzetu, ki je naš načelnik, pravimo »gangster«, ker poskuša na vseh orodjih mogoče in nemogoče akrobacije. Je pa zelo dober telovadec, saj je v Vodicah nastopil v belih hlačah pri mednarodni vrsti. Pa Še enega »mednarodnega« telovadca imamo. Br. Mirko si je nabavil bele hlače in od tedaj je »mednarodni«. Dalje imamo v vrsti tudi dva »Litijčana«, ki pa sta po rodu pristna Trboveljčana. Brata Karlo in France imata namreč prevečkrat v Litiji »nujen« opravek, zlasti ob nedeljah. Br. Francetu pravimo po domače »mesar«. Je med tistimi, ki nimajo mnogo izpod sto kilogramov. Res ga je zanimivo gledati, kadar drži stojo na bradlji. Pri tem se lestvine upognejo kot smuči, br.
Miha, s katerim imamo največji križ, je pa menda odsekovni šaljivec tako, da mu moramo večkrat reči, naj zapre — usta namreč — pa se mu kar ne da. Naš najboljši telovadec, br. Adolf, se pa radi prevelike srčne napake ne more udejstvovati. To so glavni »tipi« našega odseka. Vseh nas pa je 36. Poleg tega imamo še nad 120 naraščajnikov in 40 mladcev.
Za konec naj Vam povem še nekaj številk z našega tabora na binkoštno nedeljo. V sprevodu je bilo nad 4000 ljudi, pri sveti maši in taboru za čez 5000. Pri pop. telovadbi je nastopilo 1800 telovadcev pred 4000 gledalci.
Pozdravlja Vas in vse fante
fant iz črnih revirjev.
Sv. Križ pri Rogaški Slatini.
Svetokrižka mladina, doma čisto na meji Slovenije ob hrvaški meji, je ravno pred desetimi leti na nedeljo, 9. septembra 1928. priredila večji telovadni nastop. Krasni so spomini na ta dan. Letos je zopet na isto ne-
Sv. Križ j>ri Rog. Slatini: Fantje v »prevodu.
deljo, na 11. september nastopila, a v veliko večjem obsegu kot leta 1928. Kresovi prejšnji večer so mogočno oznanjali to veliki dan. Okolica cerkve je bila vsa v zelenju in zastavah, fantje in dekleta so žrtvovali dneve in noči, da vse dobro pripravijo. Vsa obso-teljska dolina je bila zbrana od Bizeljskega do Rogatca. Tudi šentvičani iz Planine, pa prijatelji iz Celja, Maribora in Konjic so bili v velikem številu zastopani.
Da bi nasprotniki ne škodovali delu naših fantov na telovadišču, so ga stražili fantje sami dve noči. Na dan tabora je pa večina nasprotnikov izginila.
Nam pa so ostala globoko v srcu semena besed, katere so govorili prof. dr. Hanželič in prof. Bitenc iz Celja ter dr. Humer iz Konjic. Kakor nas učijo naši dobri duhovniki in naši katoliški prosvetni voditelji, tako bomo skušali urediti naše življenje in delovanje. Hvala, iskrena hvala telovadni vrsti iz Ljubljane
in Maribora, ki sta nam našo prireditev s svojim nastopom povzdignili. Hvala vsem, ki so količkaj s svojim delom ali prisotnostjo koristili. — Bog živi	—	er.
Trboje na Gorenjskem.
Lep dan je doživela naša vas in fara Trboje dne 21. avgusta t. 1. Kljub mnogim prireditvam istega dne v bližnjih krajih je blagoslovitev prosvetnega doma privabila na stotine ljudi od obeh bregov deroče Saive, zlasti mladino iz odsekov in krožkov iz Smlednika, Mavčič, šmartna, Hrastja in Vokla. Lepo je bilo videti sprevod, ki se je razvil po vasi na taborni prostor, kjer je bila tudi sv. maša.
Sv. mašo in pridigo je imel vseučiliški profesor dr. Fr. Lukman. Pokrovitelj tabora je bil minister dr. Krek, ki smo ga imeli čast videti v naši sredi. Pripeljal se je že med sprevodom, na taboru pa je imel krasen govor. Mnogi starejši ljudje niso mogli verjeti, da imajo v svoji sredi ministra, ki je tako po domače občeval z ljudmi, žal, da je tako hitro odšel v Škofjo Loko. Za g. ministrom je govoril prof. Fortuna Tine iz Kranja, ki je poudarjal potrebo prosvetnih domov. Botrovala sta pa župan g. Burgan Jožef in ga Brodarjeva iz Hrastja.
Popoldne je bil telovadni nastop. Sodelovali so okoliški odseki in krožki z obveznimi vajami. Dekliški krožek iz Vokla je nastopil s simbolično vajo »Barčica po morju plava«; Smlednik in Maučiče pa z vajo »Gor čez izaro«. Na orodju sta nastopili dve vrsti okoliških odsekov, ki sta vzbujali veliko pozornost.
Potreben je bil ta nastop v Trbojah, ker je pokazal, kako lepo in zdravo razvedrilo nudijo fantovski odseki in dekliški krožki naši mladini.
UREDNIKOVI POMENKI
Fant iz črnih revirjev. — Tvoj dopis sem objavil, kot vidiš, sestavka »Videl sem jih« in »Na delo, bratje« pa še nista zrela za list. Saj ne rečem, da ni dobre misli v njih, a ta misel je taka in tako napisana, da bi ne bilo nič novega v njih za naše fante, ker so po7 dobnih misli že mnogo, mnogo brali ne le v »Kresu«, temveč tudi v drugih naših listih. Torej, če boš še drugič hotel napisati kaj načelnega za »Kres«, boš moral svoje misli vse lepše in globlje izoblikovati in jih v nekoliko daljši prozi lepo zaokrožiti. Kaj takega bom pa takoj in z veseljem objavil.
(Glej ovitek 4. str.)
krivda je vendar na tebi, Anže; že ob tvojem očetu sem se tako privadila molčanju, da bi mi bil moral nekako priti na pomoč. — Ljubi Bog, saj sva vendar oba tako navezana drug na drugega, pa sva vendar toliko pretrpela drug ob drugem.« — »Potrpiva, morda bo kaj bolje,« je tiho dejal Anže.---------------»Pri-
hodnjo nedeljo ti bom kaj bral iz svojih knjig.« — »Bog te blagoslovi za to!«
»Ti, Anže!« — »Kaj bi rada?« — »Nekaj imam na srcu, kar bi ti povedala.« — »Tak povej, mati!« — »Zaradi velikega greha zoper tebe trpim; nekaj nepravičnega sem začela.« — »Ti, mati?« in da se mora njegova srčno dobra, neskončno prizanesljiva mati sama obtožiti, da Je grešila zoper njega, ki ji še nikdar ni kaj resnično dobrega storil, ga Je tako presunilo, da jo je objel, Jo ljubkoval in Izbruhnil v jok. — »Res, storila sem to in vendar nisem mogla nič drugače.« — »A, ti gotovo nisi storila nič slabega proti meni.« — »O, sem, sem, toda Bog vč, da sem delala to samo radi tega, ker te imam tako neizrekljivo rada. Toda poslušaj, odpustiti ml moraš.« — »Rad ti odpustim.« — »Potem ti bom pa drugič povedala, toda odpustiti mi moraš tudi to!« — »Veš, da, mati!« —• »Viš, radi tega ml je bilo tako težko govoriti s teboj; grešila sem zoper tebe.« — »Moj Bog, tak ne govori tako, mati!« — »Vesela sem, da sem ti vsaj toliko že priznala.«
— »Več bova zdaj govorila med seboj, mati, oba, kajne?« — »Bova, in tudi iz knjig mi boš kaj bral kdaj.« — »Prav gotovo, da bom.«
— »Ubogi Anže, Bog te blagoslovi!« — »Mislim, da je najbolje, če greva domov.« — »Res, le pojdiva!« — »Zakaj se pa tako oziraš, mati?« — »Na tem skednju Je nekoč tvoj oče ležal in jokal.« — »Oče?« Je vprašal Anže in prebledel. — »Ubogi Matic, na tvoj krstni dan Je bilo.«---------
»Zakaj se pa ti tako oziraš, Anže?«
Osmo poglavje.
Od tistega dne, ko je Anže iz vsega srca obljubil, da bo zaupneje občeval z materjo, je postal tudi njegov odnos do zunanjega «veta popolnoma drugačen. Ljudi je gledal zdaj z blagimi očmi svoje matere. Vendar mu je bilo često zelo težko, da Je ostal zvest svoji obljubi, kajti za njegova najgloblja čustva tudi mati ni imela vedno razumevanja. V tistem času je nastala naslednja pesem:
V naravi dan tako je lep žarel, da v sobi zrak mi je postal težak, zato počasi v bukov gaj sem šel, tam v lepem snü sem dolgo ležal vznak.
A mravlja me vščipne in piči komar in brenclji brenčijo: Vstani, lenuhär!
»Dragi sin, kaj ne bi šel rajši malo ven,
ker je tako lepo vreme?« je vprašala mati, ki je sedela na pragu in pela.
V naravi dan tako je lep žarel,
da v sobi zrak mi je postal težak — in šel sem v log in o dekletih pel in bil vesel, udobno zleknjen vznak.
Prišle pa so kače, tri sežnje dolgč; tedaj sem se ustrašil, odnesel petč.
»V tem čudovitem vremenu bi šla lahko š« bosa,« Je dejala mati in sezula nogavice.
V naravi dan tako Je lep žarel, da v sobi zrak mi Je postal težak, zato po jezu s čolnom sem zdrsel
in gugal se, podolgem zleknjen vznak.
A sončni žar kmalu mi nos je obžgal; bilo mi preveč je, sem k bregu veslal.
»Ge bo tako lepo, bomo pa res lahko posušili seno,« je dejala mati in začela sukati grablje.
V naravi dan tako je lep žarel, da v sobi zrak mi je postal težak, zato goščave sem si zaželel,
tam senco najti, posel je lahak.
Pa spustil za vrat se mi gnusen Je črv, kot ruševec splašen od tam sem jo uovrl.
»No, če danes nimajo krave na paši lepega dneva, potem ga ne bodo imele nikdar,« J« dejala mati in se gredoč ozrla na planine.
V naravi dan tako je lep žarel, da v sobi zrak mi je postal težak, zato sem v divji slap se zapršel: nič več ne bo mi duše mučil mrak.
Tedaj me zmamilo je sonce bilö;
a pesem ta priča, da ni res takd.
»Samo tri take dni še, pa bo vse pod streho,« Je dejala mati in šla, da postelje Anžetu posteljo.
Kljub temu je bilo materi sedanje občevanje s sinom iz dneva v dan v večjo tolažbo. Kar na njem ni mogla razumeti, se ji je prav tako priljubilo kot ono, kar je razumela. To, česar ni razumela, Je namreč vedno znova prikazoval drugače in radi tega, ker je iskal vedno novih priložnosti, da Jo naveže nase, ji Je bil le še toliko ljubši.
V otroški dobi se Anže ni Bog vč kako navduševal za pravljice. Zdaj, kot odrasel človek, pa Je po pravljicah hrepenel in te so mu vzbudile veselje do ljudskih pripovedk in pesmi. Njegovo dušo Je prevzelo svojstveno hrepenenje; mnogo Je hodil po samoti In mnogi kraji v okolici, ki jih kedšj ni opazil, so se mu zdaj zazdeli zelo lepi. Včasi, ko je hodil še v šolo, se je s svojimi vrstniki često igral pri tako imenovanem črnem jezeru, ki leži v dolini globoko in temno. Na to jezero Je začel zdaj spet misliti in neko popoldne proti večeru se je napotil tja. (Dalje prih.)
Jože Cukale. — Prejel sem vse Vaše pesmi. Prva je že v tl številki objavljena, druge pa pridejo počasi na vrsto, kakor bo dopuščal prostor In čas. Priporočam se Vam zlasti za pesmi za božično številko!
F. 2. v Gornji Štifti. — Tvoj sestavek »Zgodba o srcu« sem prejel. Sem povsem zadovoljen z njim, a zaenkrat še ni bilo mogoče objaviti ga, ker ni prostora. Imam še dva Tvoja prejšnja sestavka, ki bosta v doglednem času malce predelana prišla na vrsto, samo malo potrpljenja je potreba imeti z urednikom, kakor že veš iz izkušnje, jaz sem pa nad vse vesel in zadovoljen, če imam dovolj tvarine na izbiro. Saj je tako tudi list
mogoče imeti na višji stopnji zlasti glede na kvaliteto, ker je na ta način pač mogoče Izbirati za objavo le boljše stvari. Torej malo potrpljenja, pa še se kaj oglasi! Morda imaš kaj primernega za božično številko?
Nekaterim bratom, ki so se tudi sedaj še obrnili na uredništvo po 8. številko »Kresa«, češ da je niso prejeli, sporočam, da je 8. številka izšla kot slavnostna številka, medtem ko 8. številka sama posebej zato ni izšla. Slavnostno številko ste pa že vsi prejeli!
Poročilo o občnem zboru naše fantovske organizacije bomo priobčili šele v prihodnji — decemberskl številki, ker je bila ob občnem zboru ta številka že stavljena. Bog živi!
♦ Misijonski koledar za 1.1939 ie izšel!
Zanimiva vsebina! Veliko število krasnih slik! - CENA 10 DIN
LJUDSKA POSIJILHICAIIIWUM	
r. z. z neom. z. - Ljubljana, Miklošičeva o. 6,	
(v lastni palači)	•
obrestuje hranilne vloge	
najugodneje.	#
Nove in stare vloge, ki so v celoti vsak čas	
razpoložljive, obrestuje po 4%, proti odpove-	
di do 5%.	
Domača slovenska zavarovalnica Je
VZAJEMNA ZAVAROVALNICA v Lfubljanl
v lasi. palači ob Miklošičevi ln Nasarykovl c.
Telefon 25-21 in 25.22.
PODRUŽNICE IN GLAVNA ZASTOPSTVA:
Celje; Maribor, Zagreb, Split, Sarajevo, Beograd.
KRAJEVNI ZASTOPNIKI
v vseh večjih krajih v Jugoslaviji in vseh župnijah v Sloveniji. Proračuni in informacije brezplačno in brezobvezno.