NOVEMBER ž vmU mUw ARGENTINA. — „.Slovenska kulturna akcija" v Buenos Airesu se je preselila in je njen naslov odslej: Slovenska kulturna akcija, Castelli 371, Ram o s M e j i a, Buenos Aires, Argentina. Priporočamo vse njene knjige. AVSTRALIJA. — P. Bazilij popisuje v „Mislih“ naslednji dogodek: „Nedavno sem ihil na ladji, ko so dospeli novi priseiljenci. Novodošli .slovenski fant me je vprašal, če poznam tega in tega slovenskega tovarnarja v Melbournu. Začudil sem se. Ime mi je bilo dobro znano, le o njegovi ,tovarni’ še nisem slišal. Ko je fant videl dvome na mojem obrazu, je segel v žep in privlekel iz njega fotografijo: slovenski fant, slikan pred tovarno. Na zadnji strani slike je bil pripis, ki je potrdil, kar me je novodošli fant spočetka vprašal. Starši so mu poslali to sliko v Avstrijo, ko so zvedeli, da odhaja v Avstralijo. Sosedovi so jo dobili od svojega sinka, ki je tu v Avstraliji med nami že kakih šest let. ,Le najdi ga, t/a ti bo pomagal za začetek, ko je že do svoje tovarne dospel v nekaj letih ...’ se je glasilo pismo. Papir je potrpežljiv, 'fotografski aparat pa tudi posname, kamor ga obrneš. Žal sem moral resnici na ljubo novodošlemu povedati, da je ,tovarna pogorela, njen lastnik pa bankrotiral v tej strašni krizi’. Upam, da me je razumel, da sem resnico malo olepšal. Na ljubo staršem nisem povedal, da sem .tovarnarja’ lansko leto enkrat našel celo v zaporu zaradi tatvine . . .“ Take zgodbe ®e ponavljajo in dogajajo po vseh deželah. fQöjuLi pilt jo „. . . Šli .smo tudi na božjo pot Brezje. Ljudi je bilo toliko, da se je vse trlo. Mi iz Nemčije smo hoteli iti tudi na Blejski otok. Zelo pa smo bili razočarani, ko smo zvedeli, da v cerkvi na Blejskem otoku ne sme biti več maša, ker so oblasti to prepovedale . . .“ K. >K., Aachen. * „. . . Iz Ljubljane smo se peljali po novi cesti proti Dolenjski. Krasna cesta! Ko smo zavili na /stranska pota, smo se pa zbali, da se bodo polomile osi. Po vaseh na Dolenjskem smo videli še veliko porušenih hiš in tudi dve cerkvi, ki so jih partizani podminirali in so še danes v razvalinah. Ljudje bi jih popravili, pa ne dobijo dovoljenja . ..“ T. B., Stuttgart. * „Po dolgih letih sem bil zopet enkrat na obisku v domovini. Brat, ki ima majhno kmetijo, me je že ves čas po vojni vabil, naj pridem še enkrat domov... Pa so reveži ljudje tam v Sloveniji. Po/sefono slabo se godi malim kmetom, ki komaj pridelajo za davke...“ S. G., Duisburg. VSAKO LETO je ena od nedelj posvečena misijonom med pogani. Družba sv. Mohorja v Celovcu ima na zalogi dve lepi knjigi misijonske vsebine. Prva je „FRIDERIK BARAGA”, doslej najboljši slovenski življenjepis tega znamenitega našega rojaka, škofa, ki je deloval med Indijanci Otawa in Očipve. S slikami. Napisal dr. Franc Jaklič. Druga knjiga, „IGNACIJ KNOBLEHAR IN NJEGOVI SODELAVCI”, jc izpod peresa istega pisatelja in popisuje heroično dobo slovenskega mi-sijonstva, ko so številni rojaki odhajali gradit Cerkev v afriški Sudan. PRED TREMI LETI Pred tremi leti, to je 16. nov. 1959, se je kot blisk razširila med slovenskimi izseljenci novica, da je v Clevelandu v Združenih državalh umrl na posledicah operacije ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman, ki je vrsto let preživel v begunstvu in izseljenstvu. Kot malokateri drugi naš škof se je približal slovenskemu izseljencu, prehodil skoraj vse dežele, kjer žive po svetu naši rojaki, in delil z njimi veselje in žalost tujine. Ob tej obletnici se ga bodo spomnile še posebej vse tiste družine, v katerih so doživeli čast, da je bil njih gost. Iz Clevelanda so prepeljali truplo tega velikega pokojnika na Ameriške Brezje v Lemont, kjer sedaj počiva na pokopališču slovenskih frančiškanov in čaka večnega vstajenja. „Naša luč“ se pokojnega škofa dr. Gregorija Rožmana, ki ji je bil velik dobrotnik, še posebej toplo spominja. Requiescat in pace! Oh sneženi (jrohu (t Štefanu Roglju v spomin) „Umrl jc — mož! Kje tak je še med nami kot on, ki spi v prezgodnji groba jami?“ (Simon Grgorčič) Gospod Štefan Rogelj, neumoirni prosvetni delavec v izseljeni Sloveniji letos za Vse svete nc bo več prepeval v spomin pokojnih slovenskih rojakov. Jesenski veter sipa uvelo listje na njegov sveži grob v Eisdenu v Bel- ffij'i- Umolknil je čisti Štefanov tenor, a njegov krasni zgled zvestobe slovenskim katoliškim idealom nam govoni vse jasneje. + NL 9 Gospod Štefan je bil rudar, a se zdi, da se je rodil za pesem. V skrbi za kruh je vestno opravljal najbolj mučna, nevarna lin nezdrava dela v rudniku, a njegovo veselje je bila pesem. To pesem je gojil že doma, ko je kot član trebanjskega cerkvenega pevslkega zbora tudi sredi najhujšega poletnega dela redno hodil k pevskim vajam iz rodnega R'ihpov-ca v oddaljeno Trebnje. Ker je njegov oče med prvo svetovno vojno bil na bojišču, je moral Štefan zelo mlad prijeti za vsa kmečka dela. Za šolo ni bilo časa. Zato je slabo pismen prišel v Belgijo. A s seboj je prinesel pesem. To pesem je gojil ter ji služil do poslednjega diha. Kaj je s svojo vztrajnostjo in zvestobo dosegel, jasno priča njegov pogreb, ki je Ml bolj podoben zmagoslavnemu Obhodu kot pa žalnemu sprevodu. + Gd kod uspeh Štefanovega življenja? Gospod Štefan je bil odličen pevec in pevovodja, a še bolj ČLO- VEK TEMELJITEGA VERSKEGA PREPRIČANJA IN TRDNEGA ZNAČAJA. Življenje ga je učilo. Posebno po drugi svetovni vojni je vidno dozoreval v moža, ki ve, kaj je in kaj hoče. Vedno bolj je raistel v zavednega slovenskega katoličana. In temu idealu je posvetil vse sile. Prirojena vestnost mu ni dopuščala, da bi na kateremkoli področju ostali na pol pota. Moremo si misliti, kako dollgo pot je moral prehoditi od neukega kmečkega fanta do pevovodja, ki je nastopal tudi pred mednarodnim občinstvom in na katerega so z občudovanjem gledali celo šolani glasbeniki! Bog sam ve, koliko noči je prebedel ob notah! In zjutraj ga ni čakala mehka postelja, marv&č težko delo v rudniškem prahu. Čemu vse to? Preganjala ga je zavest dolžnosti. Gospod Štefan je razumel svoj čas. Poznal je klic nadškofa Jegliča: „Naši čad so veliki in veliki časi potrebujejo velikih ljudi!“ Jasne so bile njegove ideje o problemih sodobnosti, gledal je stisko našega naroda in to mu ni dalo miru. Ni mislil nase, pač pa na našo skupno Stvar. Želel je Miti koristen, hotel je sodelovati, pomagati. Zato jc poleg pevovodistva sprejel še režisersko islužbo in poverjeništvo za (slovenski katoliški tisk. Vse to mu je dalo ogromno dela in skrbi. In za vse to ni prejemal nobene plače, nobene zahvale, pač pa čeSto kritiko in nerazumevanje. + Štefan Rogelj, rudar, pevovodja in režiser med rojaki v Belgiji A ni obupal. Bil je v Tesnici velik mož. Njegova ljubezen, vztrajnost in zvestoba niso poznale meja. S kakšno muko je učil otroke za slovenske prireditve! Zaradi rudarske bolezni mu je v zadnjih leiltlh cesto «redi vaje zmanjkalo zraka, da se je moral nasloniti na stol in počivati. Nii se preveč razburjal, če so se mu otroci medtem razbežali. Ko je spet prišel nekoliko k sebi, jih je mimo zbral ter nadaljeval s poukom, dokler ni stvar gladko tekla. V sosednem naselju je, že zelo opešan, v večurni pevski vaji pošteno zmučil pevce. In čudil se je, da je sam tisti dan bil še tako močan. A ko se je vrnil domov, je kmalu začutil posledice. Celo noč je v kuhinji brez spanca preslond ob mizi, ker mn pomanjkanje zraka ni dovolilo, da bi se ulegel. Sličnih primerov bi mogli navesti na desetine. In za vse te nadčloveške žrtve in napore ni imel drugega plačila kot zadoščenje, da so njegovi pevci in igralci polni dvorani rojakov pričarali lep košček domovine v tujini. + Zadnje mesece pa je g. Štefan že tako opešal, da je moral opustiti vse prosvetno delo. Veliko je trpel. Vedel je, da se bliža slovo. A še tedaj je delal za nas, morda še uspešneje kot prej. Tedaj je veliko molil in trpel v spravo za svoje grehe, za naše grehe, za blagor domovine in za rešitev vsega sveta. Z zadnjimi močmi je še prihajal k službi božji. Gospod Štefan je dozoreval za večnost. + Ko se je v bolnici že boril s smrtjo, je še vedno mislil na nas. Skrbela ga je slovenska proslava v počastitev ■stoletnice Slomškove smrti. Dan pred smrtjo je še naročal sinu, ki je prihitel k njemu: „Ne skrbite zame! Glejte, da bo jutri na prireditvi vse v redu!“ In je bilo vse v redu. Le pripomniti moramo, da je g. Štefan Rogelj, naš največji „slomškar“, drugi del Slomškove prireditve gledal že iz večnosti. Vsekakor pomenljivo! Lepšega datuma si za svoj rojstni dan večnosti res ni mogel želeti. Ob njegovi postelji so našli nedokončano pismo, s katerim je vsem Slovencem, zbranim na Slomškovem slavju, želel poslati svoje pozdrave. „Glejte, kako umira pravičnik!“ + Življenjski zgled Štefana Roglja nam, bnatjie in sestre, kaže, česa je sposoben človek, ki nekaj res hoče in zna svoje napore postaviti na zdravo podlago. Potrebujemo posnemavcev! Potrebujemo novih Štefanov Rogljev! Dela je ogromno! Mladina, kje si? Kje so tvoji ideali? Se bojiš žrtev in naporov? Hej, mladina, misli na klic nadškofa Jegliča: „Živimo v velikih časih in veliki časi potrebujejo velikih ljudi!“ V-ko. I/ frtMfta Kako je čudno, da včasih liste prilike, iiste razmere tako različno vplivajo na ljudi! Res je, da je človek pod vplivom svoje okolice, a vendar ni zanj ta odločilna. Kaj je v globinah naše duše, da je tako različno podvržena zunanjim vplivom? Ali ni morda v njej kaj takega, da da odgovor na to vpra-šanje? že pred časom sta med drugimi -šla tudi dva angleška dijaka na delo v slavne „brigade“ tam nekje pod Zagrebom. Hotela sta graditi »novi svet“, pa sta ga kmalu -dodobra spoznala. Oba sta se vrnila; sedaj je prvi katoliški duhovnik, -drugi si je sam vzel življenje. Ko sta odšla, prvi ni bil niti katoličan. Pogledal pa je tako globoko v življenje in vzgojo, ki jo nudijo „brigade“, da je videl veliko zlo, ki pod lepo besedo popolne svobode uničuje človeka samega. Imel je toliko volje, da je vzdržal, po povratku na Angleško je postal katoličan in kmalu nato vstopil v semenišče. Res se ga je prijelo ime »'udarnik“, a ne začudite -se, če vam lepo na vaš „Good morraing“ odgovori „Dobro jutro!“; je pa med najboljšimi duhovniki. Njegovega prijatelja, tudi dijaka, je zanikala „svoboda“, ki je tam ne more biti, muslimo namreč na nagone, ki so slepi ter Jim mora biti vodnik razum, krmar pa krepka volja. Talko si je privoščil svobodne ljubezni, ki mu je poklonila kot svoj dar spol- no bolezen. Morda ga je bilo sram, da bi poiskal pomoči pri zdravniku, ali je bilo kaj drugega, da se kar ni mogel pozdraviti tudi ne po vrnitvi domov. Še bolj je hiral tudi duhovno v svojem notranjem življenju. Življenje -se mu je zagnusilo, dokler si ga ni sam vzel. Sodna obravnava je Je ugotovila: „Samomor zaradi notranje neuravnovešenosti“! Rekli bi, da so zunanje prilike pri obeh bile iste. Zato moramo poiskati odgovor le v globinah njiju duš: v spoznanju, da je zlo zares zlo, pa četudi je oblečeno v svilo, in da mora vo-diti življenje tudi krepka volja, ki je pokorna razumu in ne nagonom ali strastem. Kako človek kasneje lahko objokuje leta, ko je imel čas, da bi se pripravil za življenje in bi bil kaj drugega, kot pa je! Nekateri stopi v zgodovino, drugega zgodovina hitro pokrije s pozabo. Pravij-o, da je umetniško -delo le deset odstotkov navdihnjenja, a devetdeset odstotkov znoja. Naj bo kakor koli: vodnik v življenje naj bo jasen razum in odločna volja! NASVET • Če si v veliki stiski, če te mučijo hude skušnjave ali kako drugače trpiš in si potreben božje pomoči, zateci se k vernim dušam tistih rajnih duhovnikov, ki so v vicah najbolj pozabljene in zapuščene. Boš videl, da ti bodo pomagale, če je le stvar, katero želiš doseči, v skladu z božjimi načrti in tebi v zveličanje. (Iz „Božje besede“) Že močno opešanega Štefana Roglja je Slovensko katoliško Pevsko in prosvetno društvo ,„Sloni-^k”, v Eisdcnu v Belgiji imenovalo ra fast, predsednika (2. od leve). QLaqzobuiea (Iz pesmi, ki jo je spisal dir. I. Tul) Pismo moje, angel, nesi tja na tihi mirodvor in položi ga k cipresi ali pod zeleni bor. Čim je večja pa daljava, ki osebe tu deli, bolj nam duša vztrepetava, polna teženj in skrbi. Pismo materi poslala žalostna bi danes hči, da pri nji bi žalovala, ki že dolgo v grobu spi. Sin spominja se očeta, ki v Gospodu je zaspal, rad bi kakor druga leta luč na grobu mu prižgal. Milo jadikuje žena, kar zapustil jo je mož; \ zdaj na svetu osamljena mu sadi na grobu rož. Tudi mož okoli tava žalosten, pobit, potrt; duh njegov le k ženi splava, ki pobrala jo je smrt. Mati se po sinčku joka, ki k nebesom je zletel; oče tam za hčerko stoka, ker edinko je imel. Bratec sestro, sestra brata rada videla bi še; a zaprla so se vrata in zaman želi srce. Morda tudi v božji njivi spi že dušni tvoj pastir, ki ti v skrbi ljubeznivi je prinašal srčni mir . . . V tihem grobu utihnilo tudi ono je srce, ki tako te je ljubilo in ti lajšalo gorje. Angel, sliši, odgovora čakal bodem pozno v noč; odgovora z mirodvora, upno tja h grobovom zroč. Ko premagal me je spanec, sem zasanjal ta prizor: da je božji mi poslanec že prinesel odgovor: „Spoved, obhajilo, maše duše v vicah tolaže in na svetu duše vaše v lepih čednostih krepel“ Pride aiekdaj dan vstajenja, vsi grobovi se odpro, in takrat bo čas združenja, ko dospemo vsi v nebo. nas vedno trdna nada na večnost spet budi.” Poslala za „NaSo Inč” rojakinja iz Nemčije s pripombo: „Ko listje rumeni in velo že odpada, Kaj je res? Molitev je brez vrednosti. Le kakšen pomen naj ima na primer molitev za lepo vreme, za zdravje, v nevarnostih in podobno! Molitev ni nekako čarodejno sredstvo! To je prvo, kar si moramo zapomniti. Molitev lahko pomaga in je že dostikrat pomagala, če je Bog tako hotel. A ni prave krščanske molitve hrez tihega in vseobsegajočega pristanka: Zgodi se Tvoja vodja! V svoji omejenosti mi dejansko dostikrat prosimo in molimo zj reči, ki bi nam bile v škodo. Če Bog torej teh prošenj ne usliši, potem je to nam v dobro! On bolje ve, kaj nam koristi, kot pa mi sami! Zato tudi „uspešnost“ molitve — če smemo talko govoriti — ni v tem, da se nam takoj vse zgodi, za kar smo prosili, temveč v tem, da se popolnoma predamo Bogu v zaupanju in poslušnosti do njega. Če smo to dosegli, to razpoloženje in občutje popolne odvisnosti in otroškega zaupanja, potem smo se naučili in znamo prav moliti. Potem pa tudi ne bomo več prosili za reči, ki bi nam bile lahko v škodo, temveč za talke, ki so nam res v korist. In tedaj bomo naenkrat začutilli, kako mais Bog uslišuje, vedno in v izdatnejši meri, kot bi to sami pričakovali. — Molitev je izgubljanje časa; delo je koristnejše opravilo! Za vernega kristjana molitev nikdar ni izgubljen čas! Prav narobe: najbolje izkoriščen čas! Saj nismo na svetu, da bi samo delali, producirali in garali, nisimo stroji, temveč ljudje, ustvarjeni od Boga. Ta svoj odnos, da smo namreč od Njega ustvarjeni, moramo tudi priznavati; to storimo najlepše in najbolje v molitvi. Molitev, čaščenje Boga je zato naj-pristnejši izraz naše odvisnosti od Njega. Delo pa naj to molitev spremlja, da bo izraz prave, ne samo hlinjene pobožnosti. — Kaj pa ima Bog od tega, če molimo! Seveda Bog naših molitev ne potrdbuje, je lahko brez njih. Bog zaradi tega ne postane ubog, ubožnejši postajamo mi! Tvoj oče prav nič ne pridobi, če mu redno pišeš in se ga spo- nwnjas iz tujine; a če bi mu ne pisal, bi s tem pokazal, da si nehvaležen, nespoštljiv in do skrajnosti neolikan sin. Nespoštljiv in nehvaležen do Boga je, kdor ne moli. Nad samim seboj, ne nald Bogom se maščuje, če ne moli. — Veliko jih moli le z ustnicami, na zunaj. To je možno, večkrat tudi res. A tako molitev je že Kristus sam grajal. Vsaka stvar se pri ljudeh lahko spremeni v slabo, tudi molitev. Vendar niso vsi, ki molijo, taki, kot ti Praviš. Saj končno nikomur ne vidiš v srce. Sicer je pa tisti, ki moli le na zunaj, Vseeno boljši od onega, ki sploh noče molki. Ta vsaj moli, čeprav slabo. — Jaz ne molim, a vseeno pošteno živim! Kako dolgo še? Ob vesoljnem cerkvenem zboru Prod začetkom vesoljnega cerkvenega zbora se je podal papež Janez XXIII. na romanje na znano Marijino božjo pot v Loretto v srednji Italiji. S tem dejanjem je znova opozoril krščanski isvet, naj prosi božjo Mater milosti za dober uspeh vesoljnega koncila. Spotoma se je ustavil tudi v Assisi ju, kjer je deloval in umrl sv. Frančišek Asiški, ustanovitelj frančiškanskega, minoritskega in kapucinskega reda. Ta svetnik je imel v svoji dolbi silen vpliv na ljudi. Razdal je, kar je imel, in je postal ubog, da bi pridobil duše za Kristusa. Sedanji čas luksuznega življenja in hlepenja za imetjem kliče po Frančiškovem duhu. S proslave 500-letnice ljubljanske škofije Proslava 500-letnice ustanovitve ljubljanske škofije je dosegla svoj višek 8. in 9. septembra v ljubljanski stolnici. Na predvečer je bil cerkveni koncert, v nedeljo pa slovesna služba božja, ki so ji prisostvovali poleg domačih cerkvenih odličnikov tudi zastopniki Hrvatov in našega izseljenstva. Pri slavnostnem kosilu je govoril v imenu ameriških Slovencev rnsgr. Alojzij Baznik, v imenu izseljencev po zapadni Evropi pa duh. svetnik g. Božidar Tensundern. Naj tu navedemo odlomek iz slavnostnega govora v stolnici. Ta govor je imel prevzv. g. nadškof dr. Vovk; zaradi svoje bolehnosti ga je le začel, naprej pa ga je bral njegov namestnik generalni vikar dr. Jože Pogačnik. „Kaj bi pomenila petstoletnica ob porušenih in zapuščenih cerkvah, kaj ob mrtvih in brezverskih srcih! Tako pa po petsto letih vera v naših srcih še gori, da z velikimi žrtvami obnavljamo in polnimo svoje cerkve in da smo se na ta jubilej tako ganljivo in spodbudno obnavljali tudi duhovno v misijonih. Neben slovenski rod še ni bil postavljen na tako odgovorno mesto kakor naš. Živiimo v silnih časih, ko se lomijio svetovi. Ali bomo mogli rešiti sebi in prihodnjim rodovom tiste največje vrednosti življenja, ki nam niso dane le za pet sto, tudi ne za tisoč let, ampak za vekomaj? bomo — toda samo z enim pogojem: da se ne izneverimo Bogu m življenju! Če se pomehkužimo in bomo sebično iskali le svojih užitkov, bo naš narod najden prelahek in izbrisan bo s površja zemlje. Naši starši so spoštovali svetost zakona, zato je Bog blagoslovil naš narod, da je rastel in se množil, da je celil strašne rane, ki mu jih je sekal čas, da smo se množili doma in dali še svetu spodoben delež. Samo iz take resne službe Bogu in življenju se bomo ohranili tudi zanaprej. Zato tisočkrat hvala junakom te službe iz vere v Boga, posebej še tistim, ki so v obrambi vere in naroda umirali. ,Očem nespametnih so se zdeli mrtvi, njih odhod je veljal za nesrečno ločitev od nas, za uničenje, oni pa so v miru’ (Modr 3, 2—3). Skozi petsto let nam je Bog obujal duhovniških poklicev, da je Cerkev lahko pošiljala svojim vernikom škofe in duhovnike, da so učili, sodili, vadili, molili in darovali. Brez njih bi bili studenci božjih milosti usahnili, ker nam jih Bog naklanja po svojih sr edn ,K i h -du h o vni k i h kljub njihovemu človeškemu. Zato vas ob tej slovesni priložnosti na ves glas prosim, zlasti vas najmlajše: Obujajte voljo in željo, da vas Bog pokliče; junaško poslušajte klic in verjemite, da boste svojega junaštva veseli kljub vsem naporom. Vsi pa podpirajte delo, odgovorno in težko delo, z molitvijo in žrtvami, da ostanejo duhovniki v svoji službi sveti in močni, polni Svetega Duha v vodstvu duš. ,Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev’ (Mt 9, 37—8). V noben kelih ni točil Bog samega pelina; celo svojemu Odrešeniku je poslal na križev pot Simona Cir,eniškega. Ni je noči tako temne, da bi tam kje v daljavi ne trepetala ponižna rdeča luč, tolažba srcu; mi ga kraja tako pustega, da bi se med kamenjem ne sikrivala zelena jasica.“ Ob zaključku se je nadškof spomnil tudi izseljencev širom sveta in dejal: „Ob tej priložnosti pa ne morem mimo vseh tistih, ki so razkropljeni po širnem svetu, pa so danes v mislih z nami. Kruh jim reže tujina, pa jim je domovina še vedno draga. Pozdravljeni, sinovi in hčere, iz svoje domovine! Blagoslov iz domače nadškofije naj bo z vami!“ STROJ-___- - Obraz mu je zakrivala maska iz plastike. V eni roki je stiskal samokres, v drugi cenen električni vžigalnik. V strani jopiča, ki si ga je bil sam naredil, je všil polno dinamitnih nabojev. Blaznež! „ Ako mi ne daste vsega denarja in me mirno ne odpustite iz banke, bo zletela v zrak hiša in vi vsi!“ je vpil. V tem trenutku (tako poroča policijski nadzornik iz Montreala) sem bil klican na banko Toronto-Dominion na Cesti sv. Lav-rencija. Tisto popoldne je močno deževalo in na cesti ni bilo videti človeka. Le nekaj policajev je stalo pred bančnim poslopjem. Znotraj je bilo ducat uradnikov, osem upnikov in tisti blazni vlomilec. Ko »em se približal vbodu, je počil strel. Koščki razbite šipe so zažvenketali po tleh. „Hitro noter!“ sem zavpil in tudi sam sko- čil med drugimi policaji v poslopje. Stražnik, ki je streljal, je držal še kadeči se samokres v roki. Blazneža smo našli sesedenega na stolu. Začudeno nas je motril. Ni bil mrltev. Krogla ga je le omamila. Najprej sem mu iztrgal iz rok električni vžigalnik, potem pa kos za kosom razrešil naboje dinamita. Devetintrideset j ib je imel pod jopico. Nevarnost je minila in z njo tudi napetost. Navzoči so se miirno pogovarjali o dogodku. Nekdo je blaznežu strgal masko z obraza. Ko je blagajničarka pod njo opazila čeden 'Obraz, je rekla začudeno: „Tak lep mladenič! Mislite, da bo umrl?“ „Tega še ne vemo,“ sem bil kratek. „Kdo izmed nas naj bi to vedel? Ta dogodivščina nas le uči, da je treba biti vedno pripravljen in živeti v miloisti.“ Bančno poslopje sem zapustil v upanju, da Je konec dnevnega napora in morem mirno domov. „Öisto izčrpan isom mi