PODLISTEK. Mladi junak. (Povest iz žakstnih dii frsncoBke reTolucije. Iz hiratskega —g—). (Konec.) ,,Mladi grof je mrtev," začno šepetati. ,,Usmrtil ga je naš drug." In čudovito! Nobeden od teh krvoločnih zveri v človeški podobi ni imel ve6 volje, poiskati duhovnika. Že pogled tega bednega, umorjenega defika, kojega nežno telo se je zgrudilo na tla, jim vzame ves pogum in žejo po krvi. Drug za drugim pobegnejo iz dvorane. Kmalu so izginili iz vida. Mladega grola so našli domači nepremično ležečega pred veliko Marijino sliko. Mali junak, ki je obvaroval sliko Marijino oskrumbe, ki je za svojega župnika žrtvoval svoje lastno življenje, je ležal sedaj nezavesten. Grofica, njegova mati, se je nagnila 6ezenj in tožno ihtela. ReŠeni duhovnik je stal, globoko gar.jen, pred svojim mladim prijateljem in rešenikom ter poskušal, da se mu vrne življenje. ,,Ubili so ga!" je vzdihovala mati. „0 mojem dete, moj edini sinček!" .,Ne plakajte, milostiva gospa," jo tolaži duhovnik. ,,Se ni vse izgubljeno. Telo grofa je še toplo, fcakor bi bilo živo. Prevladala ga je nezavest, a emrt Se ni nastopila." „0 moje dete, moje dete!" To so bile edino besede, katere je mogla sprejgovoriti nesrečna mati. Duhovnik, kakor grolica, nista jiajmanj slutila tega, kar se je godilo v dvorani. Iznenaden vzklikne zamolklo duhovnik. Našel je kapljo krvi, ki je bila na dečkovi obleki. ,,Kri", je zadrhtel. . . ,,kri." ,,Kri?!" vzklikne grofica. „0 Bog, potem so ubogo dete prebodli!" S trepetajočima rokama odpne detetu robačo na prsih in zagleda rano. Žalostna mati se vrže na kolena, in zakrije lice z rokama. ,,Ubogo moje dete," jeclja priduSeno. ,,Razbojniki so ga zabodli uprav v srce." In plakala je uboga mati. Duhovnik je molcal. Ni hotel motiti matere s tolažljivimi besedami. Le njegov pogled se je uprl v nebo, in njegove sklenjene roke so pravile, da prosi Vsemogocnega, naj pošlje žarek utehe v srce nesrečne grofice. In res. Kakor bi bolestni krik matere vzbudil ranjenega, odpre otrok počasi težke trepalnice, in zašepeta: ,,Mati." Kakor bi jo prešinil blisk, privije groiica otroka k sebi. ,,.2iv je," zakliče radostno. ,,Klical me je, on me vidi! Hvala ti, veliki Bog!" Duhovnik ni mogel spregovoriti od radosti. 1AH ranjenec Še ni rešen. Zamolklo hropenje se sliši iz prs, in s trudnim glasom zašepeče:i ,,Oh, kako to boli! Jaz umiram." ,,Ne, ne," vzdihuje grofica. nTi ne smeš umreti, ti ne smeŠ pustiti svoje matere!" Začne ga gledati z materinsko nežnostjo. rAli iz njenega obraza izgine na mali vsa iskrica nade, katera je ravnokar vzplamtela. Oči njenega deteta so postale steklene, in bela žena je že opravljala svoje delo. ,,Mati," zaSepečejo končno usta mladega junaka, ,,mati, jaz grem sedaj k svojemu Odrešeniku, katerega sem pred eno uro prejel. Odidem rad, ker sem branil sliko Marijino oskrunjenja, in s svojim življen.iem odkupil življenje našega dobrega gospoda župnika. Dragi Odrešenik me bo že za to poplačal. Onemogel vtihne. 'Ali ko zapazi, da so se oSi matere in župnika uprle v njega, kakor bi želele vprašati, kaj se je zgodilo, refie za trenotek pretrgano: ,,Prevratniki . . . slika, za katero se je nahajal. . . duhovni oSe . . ; jaz sem stopil pred njo . . . jo varoval. . ." Sedaj je postalc jasno obema. Duhovnik zaplaka od ginjenosti in hvaležnosti. Zamogel je le jecljati: ,,Moj sin . . . moj vredni, junaški sin!" Dete se je nasmehnilo in dalo obe roki, desno materi, levo župniku. Župnik jame moliti molitev za umirajoče. „0 Gospod, prejmi milostljivo dušo tega čistega in plemenitega deteta; povrni mu, kar je storil. Usliši me, oh usliši." ,,Usliši me — oh usliši. . . me," so se pregibale ustnice deteta. ,,Tn ti, draga mati Marija . . . pomagaj rai . . . v uri smrti moje!" Se enkrat stisne na rahlo roke materi in župniku, zgane dvakrat, trikrat s trepalnicami, in mlar di junak je dokončal svojo pot. Drhteč se sklenejo roke duhovnika k molitvi, drhteč so šepetale ustnice molitve sv. cerkve nad mrtvim truplom, dočim se je grolica zgrudila na mrtvega sina in namakala njegovo ble<io lice s svojimi materinskimi solzami. Minila so leta po tem tužnem dogodku. Francija je postala mirna. Krvoločneži so poželi svoje žrtve in dospeli na isto stališče, kakor prej njih žrtve, ali pa so padali pod neprijateljevim mečem. Zgodovina se še spominja njih imena, a spominja se z zaničevanjem in studom. S krvjo napojena Francija vsklije vnovič. MarIjivost in krepkost se povrneta v njo. KrŠčanstvo doživi nepričakovano hiter preporod. Razdjane cerkve se dvignejo iz svojih podrtin vse lepSe in veličastnejSe. Pregnani duhovniki se vrnejo v svoje župnije, in pobožnost in versko življenje se vnovič naselita na prejšnje mesto razuzdanosti in brezbožnosti. Oni duhovniki in posvetnjaki, ki so v groznih dneh pregnanstva in morije umrli mučeniške smrti za svojo (vero, so postali seme spreobrnjenja mnogih, in njih slava se je z.anesla križem sveta. Posebno oni vzgled mladega grofa, junaškega prvoobliajanca, ki je iz Ijubezni do Marije, za svojega duhovnega očeta in za mir svoje matere storil mučeniško smrt, je ostal ljudstvu v spominu. V celi grofovski okolici in dalje, so se spominjali imena junaškega mladeniča, in njegovi materi so skazali srčno sožalje in obenem častitali. Hotel pa je ljubi Bog nagraditi to plemenito dečkovo delo ne samo v večnosti, ampak celo na zemlji s svojim blagoslovom. Grofioa prenaredi svojo veliko posest v zavod, v katerem so stregli bolnikom in siromakom cele okolice. Sprejemali so tudi revne sirote in ubogo deco, ter jih pripravljali na iprvo sveto obliajilo. 'Ali se ne bliža Franooska tudi y sedanjiK dneh preganjanja dnevu zmage?!