Osebe v zgodbi so neobstoječe. Profesorji namreč ne pijejo in nikoli ne pustijo, da bi jih zavedla kakšna štu­ dentka. Ali študent. Kakršna koli podobnost s katerim koli profesorjem Volkom, Medvedom ali Pete linom iz Nove Gorice, Ljubljane ali Bohinja je tako zelo naključna, da izzove dvom o absolutni človeški svobodi. V prispevku so implicitno obravnavane vse tri praslovanske palatalizacije v odnosu do trpečih študentov brez ciljev in v času ter lastni neizogibni mizeriji izgubljeni profesor Volk. Ker ima izvorno isti človeški problem v dotičnih človeških neizogibnih mizernih situacijah zaradi divergentnih sprememb v naključnih stiskah lahko tudi zelo drugačno izrazno podobo, so prav ti problemi in njihove medsebojne razlikovalne značilnosti glavni pokazatelji človeške eksistenčne, eksistencialne in eksistencialistične sti­ ske ter pogosto merilo za določanje njihovih izhodišč. Ključne besede: palatalizacija, mizerne situacije, izgubljeni profesor, člo­ veška eksistenčna stiska, mehkonebniki/velari, divje zveri Nastja Koritnik Prazno krdelo profesorja Volka ali srednje dolgo kratka idilična povest o palatalizaciji 1212 Sodobnost 2016 Sodobna slovenska proza The empy drove of Professor Wolf or a short medium long idyllic story about palatalization In the article, all three pre­slavic palatalizations are implicitly discussed in relation towards anguished students without goals and in time, the lost, inevitable misery stricken professor, known as Volk. Because of his human difficulty, sharing the same root as the respective human unavoidable, misery stricken situations as a result of divergent changes in random distress, this difficulty may also have a different expressive image, these problems and their mutually distinctive features are the main indicators of a humans existence, existential and existentialistic distress and often the criterion for determining their source. Key words: palatalization, miserable situations, lost profesor, human existencial distress, guttural/velar, wild beasts 1. Starejša regresivna palatalizacija kot glavni pripomoček v stiski Ljubljana, 12. 11. 2013 Spoštovani gospod profesor! Že spet ste mi natvezili tisto pizdarijo v zvezi z alpskoslovansko onemitvijo izglasnih polglasnikov, jaz pa Vas že približno pol ure vljudno naprošam, da mi razložite to sranje v zvezi s posplošitvijo mehke končnice tudi za nekdanje končnice trdih osnov. Samo pravim, če že od nekdaj tako zanič poslušate, ste pa res en kolosalen genij, da ste prišli do doktorata. Tega seveda nisem rekla na glas, ker bi v takem primeru zagotovo spet poslušala tisti veleslavni “Joj, kolegica, no!” ali pa “Že spet se vulgarno izražate, dečva! Tu govorimo knjižno!”. Ja, po moje tudi. Ti pa tvoja “dečva”, Gorenjec ubrisan. Ali bi morala reči Gorenc?! Vprašanje, kaj je za takšne ljudi “knjižno”. Ampak seveda sem ostala tiho, kimala učeni razlagi in se delala, da vsega tega še ne vem. Toda ko je končal, si vendarle nisem uspela pomagati. “Hvala, to vse že vem, zanima me posplošitev mehkih končnic …” In je že spet začel. Da je govoril tisto, kar že vem in česar nisem vpra­ šala, vključno s tistim “a nә!” na koncu stavka, je seveda odveč omenjati. Bohinjec. Ta pravi. Da je škrt z denarjem, to me sploh ne moti. Naj moti njegovo namišljeno ženo, če ima slučajno vsaj za namišljeno kaj časa ob Sodobnost 2016 1213 Prazno krdelo profesorja Volka Nastja Koritnik vsej svoji palatalni motnji. Mene se to ne tiče. Ampak tolikšna škrtost do tako pomembnih informacij, hvala lepa! Nikolaj Volk. Najslabši profesor na svetu. Pa ne šalim se. Sovražim njegova predavanja in njegovo preverjanje prisotnosti. Ko gre za krajo prostega časa, pa nenadoma vsa škrtost čudežno izgine! Takrat mu še papirja ni več škoda. Ne da se mi več. Samo še pokimam mu v odgovor, ker danes očitno ne bom izvedela, kar me zanima. “Aja, sedaj razumem, kaj ste želeli, kolegica!” (Čudno, da ne dečva.) In je spet začel. Tokrat dejansko tisto, česar nisem vedela. Ne vem pa, ali me je samo minilo, da bi izvedela, ko sem se pa pred tem toliko namučila za odgovor, ali me vse te stvari zanimajo samo iz principa. Na koncu vedno čakam nagrado, priznanje in pohvalo za zanimanje in sodelovanje, čeprav sem že odrasla in naj bi vse to počela zase. Svobodno se odločamo za nesvobodo, edino, kar je na voljo, in se mučimo za preživetje. Nič nas ne zanima. Zakaj? Ker je vse ena velika laž. Tako kot te mehke končnice. Rekonstrukcija na podlagi sodobnih jezikov. Ampak kaj se je pa zgodilo s tistim: “Jezik je nepredvidljiv?” Praslovani bi se po moje vsi prijeli za glavo, če bi videli, kaj smo ustvarili. Znanost bi oklicali za abstraktno umetnost. Če so imeli smisel za humor. Če ne, bi se pa nehali razmnoževati. Moj praslovanski prednik bi se res lahko. Ampak jebi ga. Za zdaj lahko samo upam, da nihče od mojih ni bil Gorenjec. In če bi me zdajle slišali moja draga mati, bi mi zagotovo rekli: “Joj, kako si cinična,” čeprav je ni nikoli zares motilo, da je bil Prešeren cinik. Drugi so pač lahko. Ampak drugi lahko tudi na teh čudovitih predavanjih počnejo marsikaj, zaradi česar moram jaz po navadi poslušati petnajstmi­ nutne gorenjske pridige. Pa ne samo to. Ampak kaj bi govorila. Nihče mi ne verjame. Po tolikih kletvicah in odstotkih cinizma, sarkazma ter kritičnosti sem gotovo že pravi nezanesljivi pripovedovalec. Ampak, če odmislimo znanost, še enkrat, kdo pa ni? In potem je ubogi kazalec končno dosegel tisto naključno lego, ki rešuje mojo grešno dušo, in lahko smo zbezljali domov. Na srečo ni potegnil pre­ davanja. Ampak ga čisto razumem. Treba je varčevati s časom. To stane. 1.1 Mlajša regresivna palatalizacija v odnosu do izgubljenega časa Vsi smo iskalci nečesa. Iščemo pravo mero, prave načine, sprašujemo se, kaj je prav, ampak ta “prav” nikoli ni bil definiran. Po domače: iščemo, česar ni. Iščemo z namenom, da tega nikdar ne bi našli. 1214 Sodobnost 2016 Nastja Koritnik Prazno krdelo profesorja Volka Jaz iščem sebe. Ampak kdo sem jaz? Paradoksi, paradoksi. Obrabljeni kot lanske pnevmatike, ampak vedno aktualni. Tudi Bog je vedno aktualen. Med hojo se nikdar ne sprašujem, kaj bi bilo, če bi; samo hitim domov in upam, da me ne zbije avto. To je morda zato, ker sem poznala ljudi, ki so med takšnim banalno vsakdanjim početjem sprejemali življenjske odločitve, dokler jih v zamišljenosti ni zbil avto in življenjske odločitve so šle z njimi vred v praznino. Tam so sicer na varnem, ampak če se iz kome predolgo ne zbudiš, se razblini vse s tvojim trdim diskom vred. Ah, ja, če je Bog ustvaril človeka po svoji podobi in je človek ustvaril računalnik … Se ti klanjam, digitalni Jezus. Ampak avtu na cesti ne umijem nog. Tako je s tem. Pa sem doma! Doma je res najlepše, čeprav slovensko sosedstvo popolnoma ustreza stereotipnim predstavam. Zadnjič, na primer, me je ob vhodnih vratih naše večstanovanjske hišice, na naši skupni oglasni deski, pričakalo obvestilo, naj neham peti v kopalnici in vaditi upevalne vaje, saj to ne zveni kot prijet­ na popevka. Draga soseda, ne misli, da ne vem, katera, tudi tvoje obvestilo ne izgleda kot idilična kmečka povest in moje življenje ni idilično, odkar živim s takšnimi kmečkimi štori, ampak kljub temu verjamem, da na svetu ni tako slabih ljudi, da ne bi peli pod tušem. Z izjemo tistih pasjeglavk, seveda. Njuni psi povedo vse o njiju. Hov, hov. Klimaks pogovora. Usedem se za mizo in pišem seminarske naloge. Če mi kaj ne gre, se tolčem po glavi toliko časa, dokler ne začne iti, in ko imam vsega dovolj, začnem z upevalnimi vajami, dokler ne začnejo sosedje tolči po steni. Po­ tem še jaz tolčem po steni, in ko je tolkalnega koncerta konec (točno ob desetih), eno uro tavam po čudežnem svetu čudes, in ko napoči jutro, se nikoli ne spomnim, kako sem zaspala. In potem spet avtobus, drugi avtobus, predavanja in prigovarjanje živ­ cem, naj potrpijo še nekaj let. Do doktorata je še dolga … Toda danes je drugače. Danes je poseben dan; po koncu me čakajo go­ vorilne ure. Živčno se presedam in čakam, da mine zadnjih pet minut, ampak te se vlečejo kot evolucija. Mogoče bom potem vsaj lahko poletela do zgornjega nadstropja. Tam bom spet pokradla zbornike ZRC SAZU in si prigovarjala, da si, kar bereš. Teh pet minut je res dolgo trajalo. In po koncu sem zares poletela gor. In kaj vidim tam?! Ah. Glej ga. Že spet. Že spet hodi mimo svojega kabi­ neta in se dela, da ve, kaj hoče. Sodobnost 2016 1215 Prazno krdelo profesorja Volka Nastja Koritnik Pogleda levo in desno, nekajkrat se prestopi in potem se zapre nazaj v svoje kraljestvo in najraje bi mu razbila vrata in se pretvarjala, da sem se po nesreči zaletela vanje. Zelo prepričljivo. Nič manj kot njegovo po­ stopanje pred kabinetom. Kaj sploh počne? Se pretvarja, da je v Bohinju? To me tako vrže iz  tira, da se začnem še sama živčno prestopati in kolegica me čudno pogleda, češ, kaj mi spet ni jasno. Ampak samo jaz in moja možganska celica veva, kaj mi ni jasno. Ni mi jasno, kako lahko živiš od palatalizacije. Samo še nekaj let. Pa se bo tudi meni zgodilo točno to. In samo še tri dni, pa me bo prav ta ista kolegica spet zvlekla v Novo Gorico. NA ŽUR. Ker je to menda točno tisto, kar potrebujemo samske ženske s strtim srcem. To seveda nisem jaz. Ampak ljudje se radi zanašajo na slepe pege. Potem sem končno potrkala in se komaj pravočasno nehala čuditi dej­ stvu, da je dejansko rekel, da grem lahko noter. “Povejte.” O, hvala. Kaj mi pa drugega sploh preostane? “V imenu slavističnega društva vas vabim na slavistično ekskurzijo v Gradec. Če ste zainteresirani, vam bomo preostanek informacij poslali po elektronski pošti.” Presneto. Zakaj je morala tista kolegica, ki je sestavljala pisna vabila za profesorje, te majhne listke tako obvezati, da izgledajo kot skrita podkup­ nina? Tako prestrašeno je zrl v zvitek, ki sem mu ga pomolila pod nos, da sem ga po nekaj sekundah raje odložila na njegovo delovno mizo. Mogoče je mislil, da sem prišla pod pretvezo in sem mu v resnici skušala samo podtakniti ljubezensko pismo s priloženima telefonsko številko in menstrualnim koledarjem. “Kdaj je to?” “11. in 12. decembra, za dva dneva.” Ostal je tiho in nisem bila prepričana, ali se moram obrniti in oditi ali počakati na odgovor, če ga že nisem sposobna motivirati zanj. Nato se je celo oglasil: “Slavistično društvo … Ojoj! Ali sem slučajno jaz član tega društva?!” Hahahaha. Bog ne daj. Ampak saj tudi profesor niste ravno v polnem pomenu besede, stric Skopušnik. “Ne, niste. Ste pa vabljeni kot profesor.” Ker spet nisem dobila odgovora, sem mu zaželela lep dan in čim manj zapravljenih ur v razmislek ter se odpravila ven. Tam me je že neučakano čakala moja primorska kolegica (tista, ki hoče, da me z njo vred pokopljejo 1216 Sodobnost 2016 Nastja Koritnik Prazno krdelo profesorja Volka v Novi Gorici) in mi svetovala, naj pričnem strica Skopušnika izsiljevati v zameno za udeležbo na ekskurziji. Potrebovali smo namreč čim več lju­ di za to ekskurzijo, kajti na slavistiki kraljujejo ljudje, katerih dnevni red vselej poteka sledeče: FAKS–DOM. Zelo zoprna zadeva. Ampak Primorke vedno vedo, katera struna je pravi E. “Jaz bi to zagotovo storila,” je še ponosno zatrjevala. O tem bi bilo nesmi selno podvomiti. Sem si že kar predstavljala majhno zlovešče pisemce v zapečateni ku­ verti, ki jo potisne skozi ozko režo v vratih njegovega kabineta: Spoštovani! Vemo, kje živiste. Če ne prideste na našo ekskurzijo, vam zažgemo grunt! Lp, jezni študentje 1.2 Progresivna palatalizacija ali odpadnik v pomehkuženi skupnosti “Kaj je s tabo danes?” Pff. Kaj je s tabo danes, je rekla. Dobro vprašanje. Kdor izve, dobi deset. Samo zavila sem z očmi in se poglobila v svoj ukradeni zbornik ZRC SAZU. Živalske metafore kot vir priimkov. Kul. Za muho se strinjam, ovco tudi, opala, kaj pa je tole – volk: pohlepen, brezobziren človek. Hahaha. Vedno se razveselim, ko vidim, da dejansko obstajajo ljudje, ki se jim je palatalizacija obnesla. Smeje zaprem zvežčič in vstanem. In ta­ krat spet pride ven iz svojega kabineta. Naš predragi Volkec. Ganjeni smo. Zvezda popoldneva. Saj bi ga prosila za avtogram, ampak potem bi moja skrivnost ugledala luč glasovnih sprememb in te bi se mi zažrle v dušo kot tisti dedkov šnopec, ki mi ga je dal v zdravstvene namene, potem ko mu je babica postavila mikaven ultimat: TI + ŠNOPEC = TRUGA. Spet se prestopi malo na levo, malo na desno, razgleda se na vse strani in se vrne nazaj v svoj kabinet. Samo eden izmed sto in enega prečudovito produktivnega dneva pro­ fesorja Volka. “No?!” Oh. Oprosti, draga. Sodobnost 2016 1217 Prazno krdelo profesorja Volka Nastja Koritnik “Kaj pa naj bi bilo narobe?” “Ti mi povej.” To je ta funkcionalnost jezika. Kot pes z regratom v gobcu. Potem je prišla še ena kolegica iz Nove Gorice in sta se obe drli poleg mene, tako da mi še zdaj odzvanja tista “mona” v glavi. Ampak to sploh ni bilo najhujše: rekla je namreč, da dela diplomsko nalogo pri stricu Volku! Stavim, da doma vsako noč spi na žebljih. Mazohizem ni nikoli enoplastna zadeva. Primorska kolegica št. 1 se je seveda nad tem zgražala še bolj kot jaz, samo da bolj prefinjeno, kar je izzvalo dodatno vpitje na hodniku od­ delka in profesorja Volka v hipu nazaj iz kabineta na hodnik. Sprva sploh ni opazil svoje bodoče diplomirane slovenistke, čeprav so ga poslovna pota nesla mimo nas in je bila ta mimoidoča, mimobežna točka, ki smo jo kot enoten skupek pravzaprav tvorile me, ravno tista, v katero je buljil kot bik, ki se mu šele dozdeva, da nekdo plapola z zastavico pred njegovim nosom. Šele ko ga je obtožujoče pozdravila, je dojel. “Oh, dober dan, ja, aha, vi ste!” Ja, ona je, tvoja draga diplomantka, ti raztreseni dedec. Ob tem se je seveda ustavil, in sicer tik za menoj. Skušala sem vse skupaj ignorirati in vsi smo v tišini čakali, da bo primorska kolegica št. 2 zakora­ kala proti njemu in uredila to komedijo zmešnjav. Ampak še preden se je premaknila, je za menoj trdo zaropotalo. Ko sem se obrnila, sem zagledala profesorja Volka, kako strmi v svojo skripto in nekaj papirčkov, ki so mu popadali na tla, skoraj meni pod noge. Nekaj časa sem strmela v papirje, nato nekaj časa še vanj in čakala, da se bo kaj zgodilo, ampak on je samo stal in nepremično zrl v svojo talno zbirko. Za trenutek sem že pomislila, da bi mu jih pomagala pobrati. Vendar sem tako dolgo oklevala, da se mi je zazdelo, da je zdaj pa že prišel toliko k sebi, da bo to postoril sam. In sem se obrnila nazaj v svojo prvotno lego in se spraševala, kaj, za vraga … Nato je res začel pobirati za sabo in primorska kolegica št. 2 je res pri­ stopila k njemu in menda sta se res celo nekaj zmenila. Nekaj v zvezi s tem, da bo raje prišla jutri. Ob tem pomenku se je primorska kolegica št. 1 začela tako smejati, da je bilo popolnoma očitno, da se smeji raztresenosti našega ubogega Zverinjaka, in še zdaj ne vem, zakaj sem pustila, da me njeno obnašanje preseneti. Saj je vedno tako. “Kaj pa mu je,” sem bila tudi sama posmehljiva. To je pač moja smrtna dolžnost. Držati moram s svojimi, ne glede na to, s kom držim v resnici. Ampak to ni Volk. “Ne vem, kar spustil je te svoje liste!” 1218 Sodobnost 2016 Nastja Koritnik Prazno krdelo profesorja Volka “Kako to misliš, ‘spustil’?” “Prišel je do nas, diskretno pogledal levo in desno, nato pa brez kakršne koli obrazne mimike ali telesne govorice spustil papirje na tla.” Vau. To pa je gledališka uprizoritev. In moja kolegica pravi dramski kritik. “Si prepričana, da mu ni vse skupaj preprosto zdrsnilo iz rok?” “Ne, spustil jih je.” Ha. Potem pa še čakal, da jih poberem, grem stavit. Eh, te primorske teorije. Hrehorčič (za Ljubljančane: Gregorčič) se zdajle gotovo obrača v grobu, samo zaradi tega. Nekaj časa sva še stali tam in jaz sem ugotavljala razloge za “nezgodo”, ampak kar koli sem rekla, se je kolegici zdelo irelevantno, zato sem odne­ hala in odšli sva vsaka na svoj konec Ljubljane. Mogoče je spil preveč kave. Ali pa šnopca. Moj dedi bi bil super družba zanj. Liberalni dobrodušni pijanček, ki ne verjame v  obstoj hrvaškega jezika. Da. To bi bil odličen duo. Kot jaz in moja primorska kolegica. Kot jaz in Nova Gorica. 2. Merila za določanje izhodišč glavne eksistenčne človeške stiske na podlagi palatalizacije Že spet ta Nova Gorica. Vedno je nekaj v zvezi s tem. Rojstni dnevi, hipster­ ske počitnice, enodnevni izleti do knjižnice Franceta Bevka, moji osvajalni pohodi, ženski večeri v striptiz klubih … Potem pa naprej, mimo Šempetra, vse do Volčje Drage, kjer sem za en večer del nove družine, preden se vrnem v to sivo Ljubljano, ki jo pozdrav­ ljam in zavračam hkrati, potem ko se vrnem iz sproščene atmosfere pod kap. Ljudje se imajo fino. Pijejo in pojejo ter so veseli. Logično, saj so Primorci. Silim se v akcijo, ker nočem biti spet označena za “vipero”, hkrati pa se držim nazaj, da me morje ljubosumnih žensk ne označi za “razuzdano šjoro”. Nisem neumna, četudi upam; važno je samo, da vem, da ne bo mimo nikogar, ki bi mi olajšal mučne trenutke. V želodcu je vrelo. Ali je bil kriv četrti mojito? Ali morda novogoriški kebab … Pa tako so ga promovirale, te goriške pupe. Sodobnost 2016 1219 Prazno krdelo profesorja Volka Nastja Koritnik Ne, ne, mogoče je le nova viroza. Ali pa umiram. Mogoče sem že v peklu. Da, to mora biti pekel – nekje tam zadaj me že cel večer zamišljeno opazuje neki Italijan. Ne, to ne more biti pekel. Moje praprababice ni! Vse je slaba vest. Kot takrat, ko ležim v kopalnici na tleh, se z eno roko držim kljuke in preklinjam nespametno kombiniranje refoška, viskija in staropramna. In takrat, ko me je sram pred samo seboj in ko zagledam svoj odsev na dnu WC­školjke, v solzah šepetam njegovo ime. Pogubnik in pomožni opornik. Nikolaj Volk! O, ti sranje. “Dober dan, kolegica.” “Dober dan, profesor.” Vau. Red. prof. doc. dr. Nikolaj Volk na ženskem večeru v striptiz klubu, a? Sestavljenka je končno popolna: ta človek je gej! “Uživate v predstavi?” Ha. Jaz, če uživam v predstavi? “Skoraj toliko kot vi.” Potem je odšel do šanka, Primorke pa so me zvlekle do odra. Ko sem ga čez eno uro spet srečala, se je majal ob šanku in komaj govoril. Primorska kolegica št. 1 je bila od hlinjenega navdušenja solzava do dna duše. “Kaj, za vraga, pa Volk dela tukaj?!” Sam praslovanski bog resnice ne ve, kaj. In potem smo ga s skupnimi močmi odpeljale domov k moji primorski kolegici, ker ni bil sposoben voziti domov do Bohinja. Nekaj časa smo mu še vsiljevale kavo in vodo, ker pa je zakomiral na divanu, smo ga nezavest­ nega pustile tam in odšle naprej žurat v Magmo. Mati so mi vedno dejali: ne pusti, da ti neprijetni trenutki pokvarijo vzdušje celega dneva! In moram reči, da so imeli prav. Zjutraj smo bili vsi zateženi in zatravmirani od prejšnjega večera. Maček je dobro poskrbel za vsakega izmed nas. Ne vem, koga je bolj bolela glava – mene ali strica Volka. Ampak prepričana sem, da je Volka najbolj od vseh nas bolelo srce. Zato je izginil, še preden sva se s primorsko kolegico uspeli zbuditi in ga zasuti s prikritimi očitki, zavitimi v ceneni prt vsakdanjih diskurzivnih motov. Preostanek dneva je bil namreč z njimi tako zasut, da bi lahko izkopala jamo in jih zakopala nekje v solkanskem jarku. 1220 Sodobnost 2016 Nastja Koritnik Prazno krdelo profesorja Volka 2.1 Odraz nezveneče nezvočnih problemov v zveneče mizernih situa­ cijah na trdem nebu Dnevi so tekli in sčasoma so se izjalovili v mesece. Nič se ni dogajalo. Samo nekaj tednov po obisku Nove Gorice (pa ne takrat, ko smo srečali Volka, temveč nekaj tednov za tem, ko so me spet zvlekli v tisto Magmo in sem se do ušes zatrapala v tistega temnolasega natakarja, ki me ni niti dvakrat pogledal) se mi je zazdelo, da me zasleduje neki temno zelen avto, ki je čakal na dovozu in potem zapeljal za mano v mojo ulico, nato pa mimo mene in izginil. Normalnim ljudem se to seveda ne zdi nič nenavadnega, ampak pred tem sem v kinu gledala neki čuden triler in seveda sem bila paranoična kot takrat, ko me je pri šestih letih skušal napasti pedofil, oble­ čen v Božička (res je, to se dogaja – ampak glej no, glej, palatalizacija!), a sem mu ušla. Verjetno bi tudi ta avto šel v pozabo, tako kot tisti Božiček (zahvala gre mojim vedno premalo zaskrbljenim staršem), ampak tri ted­ ne za tem je ta isti avto stal pred našimi vhodnimi vrati. Seveda si nisem upala biti očitna, poleg tega so me prižgane luči preveč zaslepile, da bi uspela prepoznati voznika. Predvsem pa močno dvomim, da bi sploh bil kdo, ki ga poznam. Zasledovalci so zasledovalci z razlogom. Mogoče vedo, da z njimi ne boš nikoli spregovoril ali pa nočejo nikakršnih pogovorov. Mogoče je pa vampir. Ne bi bilo prvič. Ko sem stopila v stanovanje, sem nemudoma odhitela k oknu in pogledala skozenj. In ravno takrat je idiot po nesreči prižgal luč v avtomobilu. In tista njegova svetlo modra majica in neobrita brada sta se izdali. Na žalost pa ne tudi on – vsaj sklepam, da je bil moški, čeprav dandanes brada še zdaleč ne izključuje možnosti, da gre za predstavnico ženskega spola –, takoj je namreč ugasnil prekleto luč, še vedno ne vem, ali zato, ker je videl, da gledam skozi okno, ali pa zato, ker se je že tako ali tako zmotil, ko je to storil. Seveda sem pomislila tudi na Volka. Na Gorenjskem je zagotovo včasih tudi malo dolgčas. Poleg tega me verjetno zasleduje, ker me želi ubiti ali izsiljevati. Da, to slednje – izsiljevati. In potem ubiti. Mogoče tudi obratno, pri profesorjih se nikoli ne ve. Videli smo ga pijanega in jaz ne morem dru­ gače, kot da se izpostavljam; več kot očitno je bilo že od samega začetka, da moram zaiti v težave. Odšla sem v sosednjo sobo po nekaj listov papirja in pričela pisati oporoko. Nikakor namreč ne želim, da kdo poje na mojem pogrebu. Če že ne dru­ gega, naj bo vsaj pogreb ena tistih redkih stvari v mojem “življenju”, kjer se ne bodo drugi ponašali s sleparjenjem in okoriščanjem na moj račun! Sodobnost 2016 1221 Prazno krdelo profesorja Volka Nastja Koritnik Vem pa, da bi se v takem primeru zagotovo našel kdo, ki bi napisal ganljiv spis o tem, kako sem bila trmasta in jezljiva ter kako sem bila talentirana za besednjačenje in obračanje resnice za šestdeset stopinj v levo. Ampak kljub temu sem obljubila svoje ostanke ličil najgrši ženski na svetu in svo­ je refleksivne zapise tistemu, ki jih bo uspel izdati. In če bo to ta povest, naj bo temu tako. Ko si mrtev, je res vseeno, ampak nekaj vem: toliko, kot šokiram zdaj, bom tudi po smrti. Dedki in babice se bodo držali za glave, potem pa še njihovi vnuki in vnuki njihovih prapravnukov. Vse je smrdljivi absurdni krog alegorije sranja. In to je vse, kar puščamo za seboj. Nekateri z dejanji, drugi z besedami. Le kako bi torej moglo biti slabše zgolj govoriti in nič početi od obrat­ nega ali še slabše: od obojega hkrati?! No, ampak saj sem rekla … Razen tega se ni zgodilo nič. Beton je bil še vedno siv in nebo je še vedno stalo nad menoj in se mi smejalo, ker ve več od mene. In tista zabita soseda me še vedno ni pozdravljala, ker ni edina, ki zna igrati na klavir. Dnevi so še vedno tekli in tekli in nenadoma … Se je eden izmed njih tako spotaknil, da je nastala noč. 2.1.1 Izvor človeških eksistencialističnih problemov, ki se odražajo na različne palatalizirane načine Ni mi dalo miru. Profesor Volk že nekaj časa ni bil več naš predavatelj, izpit sem uspešno opravila in bil je prav osladno priljuden. “Zelo ste pridni, dečva!” Dejstvo. Včasih tako zelo, da mi gre kar na jok. Ampak nekaj se ni skladalo. Kot bi petkotnik rinil v trikotnik in si domišljal, da se bosta prekrivala. Ali pa še kaj drugega hkrati. Pridno sem hodila na faks in v sosednjo vas k svojemu najbolj zmešanemu prijatelju na pivo. Tam sem tudi znova opazila temno zelen avto, ki je bil v resnici na svetlobi temno rdeč. Bil je namreč avto njegovega brata, ki je bil slučajno že dober mesec tudi moj novi sosed. Ampak, ker sem bila še vedno sumničava, sem poskrbela, da sem Volkov skopi (takšen, kot se za Gorenjca pač spodobi) urnik dodobra preštudirala, in če sem ga slučajno kdaj povsem po naključju srečala, sem bila lahko z vsem na tekočem. Potem se mi tako ali tako ni več ljubilo. Sprijaznila sem se z dejstvom, da bo moj dolgčas ostal točno to, kar je, in da si je popestritev bolje iskati drugje ter predvsem na kak drug način kot s preučevanjem profesorjevih 1222 Sodobnost 2016 Nastja Koritnik Prazno krdelo profesorja Volka urnikov ali še slabše – njihovih osebnih zadev, kot je na primer del prostega časa. Ampak potem mi je že spet prekrižala načrte – nihče drug kot moja primorska kolegica. Št. 1, se razume. “Nikakor mi ne uspe opraviti njegovega izpita. Res je idiot. Ne zna razlagati. Ampak menda imajo letošnji študentje pri njem čisto drugačen program. Morala bom vsaj na nekaj njegovih predavanj, da vidim, kako je s tem. Groza.” “Izvoli,” sem odvrnila, čeprav sem vedela, še predobro sem vedela … “Saj boš šla z mano, a ne?” Da, vedela sem. Bog, zakaj si prepovedal dvom vase, če je ta tvoj edini dokaz? “Ne vem, če.” “Daj no. Samo enkrat, potem ti nikoli več ne bo treba!” Že enkrat se mi je zdelo nepojmljivo prevečkrat. “Lej, ni govora. Veš, kako je bilo lani. Potem bo pa spet tisti ‘Joj, kole­ gica, no!’” Ampak dve uri pozneje sem že sedela z njo v zadnji vrsti in posluša­ la neka čudesa, ki jih nisem slišala še nikoli v življenju. Kaj je pa s tisto alpsko slovansko onemitvijo izglasnih polglasnikov in posplošitvijo mehkih končnic?! Kar na jok mi je šlo. Profesor Volk je bil sprva še kar v elementu. Priskakljal je kot tisti Slo­ venec v tisti blesavi pesmi, zaradi katere se še danes večina intelektualcev zgraža na dokaj ekspliciten način, vsaj do trenutka, ko je odložil svoj nahrbtnik in se razgledal po predavalnici. Potem je sicer nekaj časa še bil približno normalen, ampak po nekaj minutah govora se mu je začelo čudno zapletati in zatikati, tako da se je nekajkrat prav skrb vzbujajoče ustavil sredi stavka. S primorsko kolegico sva se malce postrani spogledali, nato pa skušali pustiti, da gre v pozabo. Ampak ni bilo tako preprosto. Potem je ves živčen začel slačiti pulover, a je imel nekaj minut pozneje kljub temu popolnoma premočeno majico. “A je on danes malo živčen,” sem se obrnila k primorski kolegici. “Am, ja, nekaj mora biti narobe. Če bi se jaz kdaj zbudila v  takšnem stanju, ne bi prišla v službo.” “Ampak on se ni zbudil v takšnem stanju.” “Ja, mogoče se naju boji.” Hahaha. Če bi bila jaz profesor, bi se naju tudi. Dve zmešani dečvi na lanskoletnih predavanjih. S tem sicer ne bi bilo nič narobe, razen dejstva, da sem na predavanju iz predmeta, ki sem ga že opravila. In da nihče drug Sodobnost 2016 1223 Prazno krdelo profesorja Volka Nastja Koritnik ne hodi na to sranje, čeprav tri četrtine ljudi, ki so lani obiskovali ta pred­ met, tega še ni opravilo. In da sva zelo opazni in da že spet klepetava. In da je zdaj ta ubogi človek očitno čisto iz sebe. Da ne omenjam dejstva, da še vedno ni izustil svoje priljubljene fraze. Še več: še pogledal naju ni. Begal je z očmi po prostoru, ampak nalašč mimo naju. Tega sem si sicer najbolj od vsega tudi želela. Mir. Neopaznost. Ker se zelo dobro zavedam idiotskega vtisa, ki sem ga pustila s svojo nenadno prisotnostjo. Ampak saj je že vse pozabil. Hvala Bogu. In vendar, ko sva se vračali s kosila v bližnji restavraciji in sem, takoj ko sem ga zagledala na prehodu za pešce, skušala pospešiti, da ga ne bi srečali, sva se ravno zaradi tega skoraj zaleteli vanj. In on naju je poskušal veselo pozdraviti. Vendar sem do takrat uspela že tolikokrat analizirati današnje predavanje, da sem se odločila, da sem globoko užaljena zaradi ignorance, in mu namesto pozdrava namenila najgrši možen pogled. To ga je tako presenetilo, da je kar brez pozdrava odhitel naprej, čeprav mu je moja primorska kolegica ob srečanju veselo pokimala. Točno tako. Človek pride na predavanje, na koncu pa mu nihče ne reče: “Joj, kolegica, no!” Pričakovala sem na primer: “Kaj pa vi delate tukaj? A niste že naredili tega predmeta? Že spet vas bom moral gledati, ali kaj …” ali pa “Joj, kole­ gica, no, že spet klepetate!” Ko bi me vsaj nagnal ven. Ampak me ni. Nikoli se ni zgodilo nič od pri­ čakovanega in predvidenega. Kaj je narobe s tem človekom, da me vedno spravi v zadrego?! Ali bolje, kaj, za vraga, je narobe z mano, da se ukvarjam s tem? In potem je počasi začelo postajati jasno … 2.1.2 Reševanje problemov s pomočjo palatalizacije “Jaz bi šla kam na čaj,” je trmasto vztrajala, ampak bolj ko sem ji skušala dopovedati, da morava žal dokončati poročilo s slavistične ekskurzije (na katero se povabljeni profesorji seveda nikoli niso odzvali), bolj je trmari­ la, zato sem po desetih minutah težačenja brez besed vstala in odšla do avtomata po njen butasti čaj. Ko sem se vračala po hodniku, mi je prišel nasproti in na obrazu mu je pisalo, da je ravnokar videl Hudiča z Biblijo. Za trenutek sem se ustavila, ker je bilo prav smešno, kako je skušal odkleniti 1224 Sodobnost 2016 Nastja Koritnik Prazno krdelo profesorja Volka vrata svojega kabineta, ne da bi enkrat samkrat vsaj pokukal proti ključav­ nici. Ko je le začutil pod prsti, da s ključem drega v les, se je skoncentri­ ral na vrata in v trenutku izginil za njimi. Odšla sem mimo in naprej po hodniku do kolegice s čajem v roki, in ko sem se obrnila, je že izginil za vogalom in ga ni bilo nikjer več. Nobenega sledu o naši že od nekdaj ljub­ ljeni maskoti, no, razen vrat, tik pod ključavnico popraskanih s ključem. Usedla sem se na najbližjo klop in srce mi je bílo do onemoglosti. Izmisli ti si moram načrt. Ta gora je tiste vrste gora, ki si želi obiskovalca, ampak ne bo sama prišla do njega. Jaz moram nekaj ukreniti. Ampak kaj? Že vem. Ob naslednji priložnosti bom še sama spustila tiste liste … Na skupnem slavističnem božičnem večeru si bom izmislila kak izgovor za pogovor. Kakšno vprašanje v zvezi s katerim njegovih člankov. Ampak kaj? Saj mi je vse jasno. Mogoče se lahko pretvarjam, da vsem po vrsti po­ nujam piškote in se tako prislinim še njemu. Ne, to je absurdno. ZAKAJ SE MI TO DOGAJA? Nekaj moram ukreniti. Ali bo on? Ne, ne, saj se mi meša. Že spet si do­ mišljam. Ali sploh ve zame? Seveda ve. Ampak nekaj moram ukreniti. Ko sva končno oddali tisto poročilo, sem stekla domov in se po dolgem času začela pripravljati za sproščujoč večer. Nisem nameravala piti. V resnici ne pijem že dobro leto, ampak če ti nekdo ponudi domače pivo, ga pač spiješ. Na žalost je bilo tega domačega piva veliko in na žalost se mi je takrat pač zazdelo, da bi se odlično mešal z žganjem. Standardno. In potem sem se čez kakšne pol ure zalotila pri prerekanju z  nekim štiridesetletnikom, ki je napadal mojega prijatelja, ker se je poljubljal z nezavestnim tridesetletnikom. Češ, da je slednji še mladoleten. Potem je nekdo mislil, da je izgubil urbano, in so me pijano kot klado sprehajali od Zgornje Šiške do hotela Lev. Na koncu je tako ali tako ugotovil, da jo je pozabil doma. Vsega sem imela dovolj. Ko sem se vračala domov, sem jokala tako glasno, da sem gotovo zbudila vse ljudi, živeče v hišah, mimo katerih sem postopala. Ko sem prišla domov, so me morali mati objemati, dokler nisem zaspala. Naslednji dan sem se zbudila z angino. Ampak dosti bolj kot grlo me je bolelo tisto zoprno dejstvo, ki mi je šlo tako nepopisno na živce … Toda ker je našemu preljubemu oddelku grozila ukinitev (premalo dokazov o dejanskem obstoju palatalizacije, sem prepričana, mogoče tudi kaj v zvezi Sodobnost 2016 1225 Prazno krdelo profesorja Volka Nastja Koritnik s  podaljševanjem cirkumflektiranih tonemov), sem kljub angini odšla branit našo majavo trdnjavo. Navajena sem na to, da se, kadar umiram, nikomur ne smilim, ampak da te zlobni nasprotniki, ki obmetavajo tvoje kraljestvo (kjer si sicer podložnik, ampak pustimo podrobnosti), z žgočimi puščicami napadajo v takšnem stanju, zna biti kar konkretno frustrirajoče. “Torej ste v društvu slavistov,” je odločno začel, “a pa sploh kaj poč­ nete?!” Ne, društva so zato, da se nič ne dela. Kolikokrat vam moram še pove­ dati? “Glede na letošnje potrebe po organizaciji sorazmerno velikega števila dogodkov na fakulteti vam lahko mirne vesti zagotovim, da s količino dela prevzemamo nase težko breme, ki nam ga nepremišljeni očitki rade volje samo še poglabljajo.” “Ja, zakaj pa potem to sploh počnete?!” No, glej ga, zlomka, ali kako bi že rekel pristen Slovenec v takšni situa­ ciji … Tristo kosmatih? Krščen Matiček? Naj me koklja brcne? “Zakaj pa ne?” Včasih so prav najprimitivnejše oblike komunikacije tiste, ki nas rešijo primitivizma. Ko je bilo konec zaslišanja, je k meni pristopila kolegica s prošnjo, naj jo razsvetlim in ji izdam skrivnost opravljenega predmeta iz slovenskega zgodovinskega glasoslovja. Volkov predmet, mimogrede. “Eh, ne predstavlja nobenega problema. Volk je res super. Pa tudi pra­ vičen. Če boš znala, boš naredila.” Šele potem sem se zavedla, kaj sem ji odgovorila. “Že, že, ti si pač pametna in si seveda naredila. Kot vedno. Ampak kaj pa ustni del izpita?!” “Še lažje. Je zelo prijazen.” Proces se ponovi. “Joj, upam, zadnjič se je tako jezil, ker njegovi otroci ne znajo ustrezno uporabljati polglasnikov … Pa še nadrl nas je, češ da slovenisti tako ali tako nikoli nič ne znamo. Da ne ve, kaj počnemo na tem našem oddelku …” Otroci?! Kakšni otroci?! “… Pa ta njegova žena je menda čisto usekana. No, saj se ne ve, ali sta ločena …” ŽENA?! Skušala sem biti liberalna, tako kot vedno. Saj bi se tudi sama poročila s praslovanskim preglasom, če bi vedela, da to ni več ilegalno. Ampak kljub vsemu. Kakšna žena neki?! In kot bi vedel, je ravno takrat priskakljal mimo, samo da je poskakoval v nekakšni molovi poskočnici in da ni niti pogledal proti nam. 1226 Sodobnost 2016 Nastja Koritnik Prazno krdelo profesorja Volka Seveda. Čemu neki bi. Saj smo samo neumni slovenisti. In, iskreno rečeno, sem bila jaz prav zares ena najneumnejših. Kar sredi pogovora sem odhitela skozi obok po stopnicah navzdol in se ustavila pred njegovim kabinetom. Ko sem ravno nameravala potrkati, sta prišli mimo kolegici iz nižjega letnika, ki sta me sprva samo na vse pretege skušali pomiriti, ko pa sta spoznali, da drugače ne bo šlo, sta me prijeli vsaka s svoje strani in držali, da nisem vstopila in stresla nad njim vse svoje jeze, ker je žalil naš slovenistični oddelek. Ko sem se v temi peš vračala do doma, sem sklenila, da imam tega dovolj. Nikdar več si ne bom domišljala neumnosti, niti pogledala ne bom več na soljudi s tistim posebnim sijajem v očeh – nihče si ga ne zasluži! Vrgla se bom v knjige, da me ne bo sram pred samo seboj, kadar bo na vrsto prišla težka glasovna sprememba, in niti slučajno ne bom več mislila na to nezgodo. Ni se zgodilo. In hvala moji mizerni situaciji, da se nikdar ne bo. Kaj sem vendar imela v glavi … Rešiti je treba trdnjavo. Ne pa ego … 3. Sklep Nova Gorica, 15. 11. 2019 Spoštovana gospa profesor! Že spet ste mi natvezili tisto pizdarijo v zvezi z alpskoslovansko onemit vijo izglasnih polglasnikov, jaz pa Vas že približno pol ure vljudno napro šam, da mi razložite to sranje v zvezi s posplošitvijo mehke končnice tudi za nekdanje končnice trdih osnov. Samo pravim, če že od nekdaj tako zanič poslušate, morate biti nedvomno vsaj potomka kakšne Elze Einstein, da ste prišli do doktorata. Vidim ga. Točno to si misli. Ampak vse skupaj me preveč zabava, da bi mu odgovorila naravnost. Dobra taktika dela mojstra. In samo mojster ima dobro taktiko. Še nekaj takšnih, pa bo moj namen dosežen. In potem ga lahko vsak teden znova pričakujem v okolici svojega kabineta, kako se živčno prestopa sem ter tja. Ah, ti mulci. Povsod je isto. In največji mulci smo mi, vzgojitelji nove generacije mulcev. Sodobnost 2016 1227 Prazno krdelo profesorja Volka Nastja Koritnik Literatura Volk 2007 = Nikolaj Volk, Ostanki praslovanske mlajše regresivne pala­ ta lizacije v slovenskem prostoru, v: Razprava za najpametnejše ljudi na svetu, Ljubljana: Univerzitetna založba Nimam življenja, 2007, 21–66. Volk 2005 = Nikolaj Volk, Palatalizacija v evropskem jezikovnem prostoru, Maribor: FML, 2005. Volk 2011 = Nikolaj Volk, Starejša regresivna palatalizacija v sodobnih slovanskih jezikih, v: Gorenjski izobraženski dnevnik, Radovljica: Ejga, uč‘ se, a nә!, 2011, 44–49. 1228 Sodobnost 2016 Nastja Koritnik Prazno krdelo profesorja Volka