RAZVOJ INDUSTRIJE V
SLOVENIJI V LETIH 1918-1941
FRANCE KRESAL
V 20-letnem obdobju industrijskega razvoja
Slovenije v stari Jugoslaviji se je razvilo 856
industrijskih obratov tovarniškega pomena, v
katere je bilo investiranega 2,2 milijarde di-
narjev osnovnega kapitala. Po številu obratov
so sicer prevladovala .manjša podjetja, večina
kapitala pa je bilo investiranega v nekaj res
velikih podjetij, in prav ta podjetja je obvlado-
val tuj kapital. 68 odstotkov vsega kapitala je
bilo investiranega v tista podjetja, ki so bila
sicer ustanovljena še pred letom 1918, v okvi-
ru stare Jugoslavije pa so izrabila ugodne raz-
mere in zelo razširila svoje obrate v Jugoslavi-
ji. V mnogih primerih gre za podružnice tujih
firm.
Razvoj industrije je omogočila akumulacija
kapitala v domačih denarnih zavodih, ki se je
v prvi polovici dobe stare Jugoslavije podvojil
na vsake štiri leta in je leta 1930 znašal 4,5
milijarde dinarjev, nato seje med gospodarsko
krizo zmanjšal in je leta 1936 znašal le še 3,5
milijard. Gospodarsko dejavnost, zlasti grad-
beno, so v veliki meri omogočali tudi razni
fondi (državni in bankovinski cestni fond, me-
lioracijski fond in sklad za javna dela; tudi re-
zervni fondi ustanov pokojninskega zavarova-
nja in zavarovalnic). Tuji kapital je bil najpo-
gosteje udeležen v osnovnih glavnicah delni-
ških družb, največji del kapitala pa je bil vlo-
žen v obliki kreditov.
Prometne razmere so bile v Sloveniji raz-
meroma ugodne za razvoj industrije. Železni-
ško omrežje je bilo že zgrajeno in je v glavnem
zadovoljevalo prometne potrebe. Nove proge
so bile zgrajene samo tri (Ormož-Murska So-
bota, Rogatec-Krapina in Trebnje-Sevnica) v
dolžini 60 km (v Jugoslaviji 1416 km). Vse že-
leznice so bile državne, odkar je leta 1923
Jugoslavija odkupila naš del Južnih železnic,
od domačih železniških družb pa Dolenjske
železnice in lokalke Velenje-Dravograd. Lju-
tomer-Radgona ter progi za Tržič in Vrhniko.
Cestno omrežje je bilo za takratne razmere
dovolj gosto, ni pa bilo zadovoljivo stanje
cest. PTT promet je bil v Sloveniji razmero-
ma dobro razvit, najbolj pošta in telegraf, tele-
fonija se je bolj razvila šele v tridesetih letih,
ko sta Ljubljana in Maribor dobila avtomatski
telefonski centrali. Od leta 1928 seje razvijala
tudi radiofonija.
Razvoj industrije je omogočila tudi elektri-
fikacija Slovenije, ki se je začela že pred prvo
134
svetovno vojno, intenzivno pa se je izvajala
po njej. Do let pred drugo svetovno vojno so
bila elektrificirana vsa industrijska središča in
velik del podeželja. Večji del elektrifikacije so
izvedle KDE in Fala; izvajale sojo tudi števil-
ne lokalne elektrarne, tudi mnoga večja indu-
strijska podjetja so imela svoje kalorične in
vodne elektrarne. Leta 1929 je bila na račun
nemških reparacij zgrajena nova velika ter-
moelektrarna pri državnem rudniku Velenje,
čez nekaj let je TPD zgradila v Trbovljah
elektrarno s trikrat večjo zmogljivostjo. Za
razvoj industrije v Sloveniji je bilo elektrike
dovolj ob zadostnih količinah domačega pre-
moga. Leta 1918 so slovenski premogovniki
zaposlovali 8.382 rudarjev, ki so nakopali
okrog 1 milijon ton premoga. Do leta 1924 je
premogovništvo hitro napredovalo, količina
nakopanega premoga se je podvojila, število
rudarjev pa povečalo na 12.773. Sledila je kri-
za v zaposlovanju, ki pa ni bila posledica
manjšega povpraševanja, pač pa modernizaci-
je in večjega izkoriščanja rudarjev. Leta 1924
je prišlo na enega rudarja 147 ton nakopanega
premoga, leta 1929 pa 220 ton. Zmanjšanje
produkcije premoga zaradi manjšega povpra-
ševanja je sledilo šele po letu 1929, kar je po-
vzročilo novo brezposelnost rudarjev. Glavna
potrošnika premoga sta bila železnica in indu-
strija. Pred I. svetovno vojno in prva leta po
njej so železnice konsumirale skoraj 2/3 na
kopanega premoga, po letu 1929 pa le še 1/3.
Ostale količine premoga je porabila industri-
ja, precejšen del pa tudi termoelektrarne v Tr-
bovljah in Velenju.
Premogovnik Trbovlje je bil odkrit že v za-
četku 19. stoletja, na pomenu pa je pridobil
šele po izgradnji Južne železnice, kar velja
tudi za Zagorje in Hrastnik. Leta 1925 je bilo
v Trbovljah zaposlenih 5.100 rudarjev, nato
je sledilo odpuščanje in polovica rudarjev je
izgubila delo. V dobi najhujše krize je bilo za-
poslenih le 2.400 do 2.500 rudarjev, pa še ti
niso bili polno zaposleni, delali so le po 3 do 4
dni v tednu. Tudi po krizi se kljub povečani
proizvodnji število zaposlenih rudarjev ni bi-
stveno dvignilo in je doseglo največ 2.600 ru-
darjev. Rudnik Zagorje je še starejši, največji
razvoj pa je dosegel šele po I. svetovni vojni.
Največja produkcija je znašala okrog 280.000
ton premoga, zaposlenih je bilo okrog 750 ru-
darjev. Enako število rudarjev je zaposloval
tudi premogovnik Hrastnik, premogovnik v
Brestanici je na dnevnem kopu zaposloval
okrog 320 rudarjev. Brezno - Huda jama
okrog 400, premogovnik v Kočevju pa prva
leta po vojni okrog 1.200, po letu 1930 pa le
še okrog 100 rudarjev. Državni rudnik Vele-
nje se je razvil po L svetovni vojni, zlasti še,
ko je bila leta 1928 zgrajena termoelektrarna.
Njegova največja produkcija je znašala 200 ti-
soč ton premoga. Tudi premogovniki Laško,
Zabukovica, Šentjanž in Kanižarica so se prav
razvili šele po I. svetovni vojni. Najvišja pro-
dukcija vsakega od teh rudnikov se je gibala
od 60 do 70 tisoč ton premoga letno.
Vsi pomembnejši premogovniki so bili
združeni v Trboveljski premogokopni družbi
(TPD), ki je bila ustanovljena 1873. leta na
Dunaju. Ustanovila jo je Dunajska banka
(Wiener Bankverein). Kapital je bil avstrijski,
do leta 1918 pa ga je zamenjal francoski. Tr-
boveljska prernogokopna družba je imela rud-
nike v Trbovljah, Zagorju, Hrastniku, Bresta-
nici, Libojah, Hudi jami, Kočevju in Krapini.
Razen tega je imela moderno opremljeno ce-
mentarno in kamnolom v Trbovljah, opekar-
ni v Trbovljah in Brestanici in termoelektrar-
ne v Trbovljah, Zagorju in Brestanici.
Razen pridobivanja premoga je bilo v ru-
darstvu pomembno še pridobivanje svinca.
Podjetje v Mežici je bilo eno največjih to-
vrstnih rudarsko metalurških podjetij v Jugo-
slaviji in je zaposlovalo okrog 1000 delavcev,
rudarjev in metalurgov. Rudnik in topilnica
svinca v Litiji pa sta že v dvajsetih letih prene-
hala obratovati. Po I. svetovni vojni je podje-
tje v Mežici kupila angleška družba The Cen-
tral European Mines Limited s sedežem v
Londonu. Ta družba je obrat obnovila in mo-
dernizirala, zgradila je 6 novih elektrarn s
skupno močjo 2055 kW. Letna proizvodnja je
znašala do 90.000 ton svinčene rude in okrog
10 tisoč ton svinca, ki gaje 80 % izvažala. Po-
djetje je zaposlovalo 800 do 1.000 delavcev,
za rudarje je bilo v Mežici zgrajenih 149 sta-
novanjskih hiš s 500 stanovanji.
Železarska industrija je ena najstarejših na
Slovenskem. Velik del te industrije je združe-
vala Kranjska industrijska družba, ki je bila
ustanovljena leta 1869 v Ljubljani, in je do
konca 19. stoletja združila skoraj vse železar-
stvo na Gorenjskem (razen Krope in Kamne
gorice) in leta 1897 začela graditi velike plav-
že v Skednju pri Trstu. V letih stare Jugoslavi-
je je imela KID na Jesenicah 5 visokih peči za
pridobivanje surovega jekla in livarno za sivo
in jekleno litino, na Javorniku valjamo in v
Dobravi tovarno elektrod. Kapaciteta podjetja
je znašala okrog 70.000 ton surovega jekla, ki
ga je v svojih obratih predelala v končne iz-
delke in polizdelke. Zaposlenih je bilo 2.500
do 3.500 delavcev. Podjetje KID je ustanovil
domač kapital, pozneje je v njem prevladal
nemški, po I. svetovni vojni pa italijanski.
Leta 1929, tik pred ekonomsko krizo, so del-
nice Kranjske industrijske družbe prišle v po-
sest domačega konzorcija s celjskim industri-
alcem Westnom na čelu.
Druga velika železarna v Sloveniji je bila
Jeklarna grofa Thurnskega na Ravnah. Podje-
tje je bilo ustanovljeno leta 1747. Leta 1927 je
bilo preosnovano v delniško družbo. Podjetje
je imelo 8 visokih peči s kapaciteto okrog
15.000 ton jekla in jeklenih izdelkov. Podjetje
je zaposlovalo 600 do 1.000 delavcev.
135
železarna Štore pri Celju je bila ustanovlje-
na leta 1877 kot Rudnik in železarna Štore
d.d. Pozneje je bil rudnik opuščen. Železarno
so razširili in modernizirali. Kapaciteta žele-
zarne je bila okrog 20 tisoč ton železa in jekla
ter končnih izdelkov. Železarna je ob polnem
obratovanju zaposlovala okrog 500 delavcev.
Kovinska industrija ni bila tako koncentri-
rana. V Sloveniji je bilo 43 večjih obratov ko-
vinske industrije. Omenili bomo samo po-
membnejše. A. Westen, tovarna emajlirane
posode v Celju, je bila ena največjih. Ustano-
vljena je bila leta 1894, leta 1924 seje preos-
novala v delniško družbo z 20 milijoni dinar-
jev osnovne glavnice. Letna kapaciteta tovar-
ne je znašala 450 do 500 vagonov emajlirane
posode in drugih kovinskih izdelkov. Zapo-
slovala je 1.200 do 1.600 delavcev. Saturnus
d.d.. tovarna pločevinaste embalaže v Ljublja-
ni, je bila ustanovljena leta 1921. Zaposlovala
je okrog 150 delavcev. Strojne tovarne in li-
varne d.d. v Ljubljani so bile ustanovljene leta
1919 z združitvijo podjetij Tönies, Sammassa
in Žabkar. Tovarna je izdelovala stroje za ob-
delavo lesa, vodne turbine, transmisije. arma-
ture in zvonove, zaposlovala je okrog 450 do
500 delavcev. Štajerska železno industrijska
družba s tovarno orodja v Zrečah je bila
ustanovljena leta 1920. Zaposlovala je 150 do
180 delavcev. Železarna Muta, kije izdelova-
la orodje, je zaposlovala okrog 180 delavcev.
Titan, d.d. Kamnik je bilo podjetje ključavni-
čarskih in kovinskih izdelkov. Ustanovljen je
bil leta 1896. Tovarna je zaposlovala okrog
300 delavcev.
To so bila samo pomembnejša podjetja. V
glavnem je bila kovaška industrija razvita v
Kropi, Kamni gorici, Tržiču, Lovrencu na
Pohorju, Slovenj Gradcu in na Muti. Od to-
varn kmetijskega in drugega orodja je treba
omeniti še tovarno bakrenih izdelkov, sedanji
Impol.
Tekstilna industrija je naredila v Sloveniji
največji razvoj v letih 1918 so 1941. Ob na-
stanku stare Jugoslavije so bile v Sloveniji po-
membnejše le tekstilne tovarne v Tržiču. Litiji
in Preboldu z okrog 1.350 zaposlenimi delav-
ci. Leta 1939 jih je bilo 1.067, tekstilnih de-
lavcev pa okrog 17.000. Nastali so novi tek-
stilni centri v Kranju, Mariboru in Celju. Po-
membnejše tovarne so bile naslednje: bom-
bažna predilnica v Tržiču je bila osnovana
leta 1885 kot last avstrijskega in švicarskega
kapitala. Zaposlovala je okrog 1.000 delavcev.
Tkalnica v Preboldu in predilnica v Litiji sta
bili združeni v koncernu Mautner. Prva je
bila ustanovljena leta 1842, druga pa leta
1886. Družba je bila last nemškega kapitala.
Obe tovarni sta zaposlovali v letih stare Jugo-
slavije okrog 1.000 delavcev.
V Kranju je bilo po nastanku stare Jugosla-
vije zgrajeno 8 pomembnejših tekstilnih to-
varn, ki so leta 1939 zaposlovale nekaj čez
4.000 delavcev. Največje so bile Jugobruna,
Jugočeška in intex, vse last tujega kapitala,
prvi dve češkega, zadnja pa poljskega. Jugoče-
ška d.d. Kranj je bila ustanovljena leta 1923.
Osnovni kapital je znašal 60 milijonov dinar-
jev. Kapaciteta to\arne je znašala letno po 9,5
milijonov metrov tkanin v vrednosti 85 mili-
jonov din. Leta 1939 je zaposlovala 990 de-
lavcev Intcx je bilo podjetje poljskega kapita-
la. Ustanovljeno je bilo leta 1926. Osnovni
kapital je znašal 13 milijonov din. Tovarna je
leta 1939 zaposlovala 715 delavcev. Največja
tekstilna tovarna v Kranju je bila Jugobruna.
Ustanovljena je bila leta 1928, osnovni kapi-
tal je znašal 36 milijonov din, vrednost letne
proizvodnje pa preko 100 milijonov din. To-
varna je leta 1939 zaposlovala 1650 delavcev.
V Mariboru pred I. svetovno vojno ni bilo
tekstilne industrije. Po nastanku stare Jugosla-
vije pa je bilo zgrajenih 15 pomembnejših tek-
stilnih tovarn, ki so leta 1939 zaposlovale ne-
kaj čez 7.000 delavcev. Največje so bile Do-
ctor in drug, Hutter, Rossner in Ehrlich. Tek-
stilno podjetje Doctor in drug. je bilo ustano-
vljeno leta 1922. Osnovni kapital je znašal
52.7 milijonov dinarjev, bil je češki. V tovarni
je leta 1939 1.600 delavcev izdelalo za okrog
100 miljonov din tekstilnega blaga. Podjetje
Hutter in drugje bilo ustanovljeno leta 1926.
Osnovni kapital je znašal 52 miljonov dinar-
jev, bil je domač in deloma avstrijski. Vred-
nost letne proizvodnje tovarne je znašala
okrog 100 milijonov din. Leta 1939 je bilo za-
poslenih 1500 delavcev. Tekstilno podjetje
Marko Rossner je bilo ustanovljeno leta 1932.
Leta 1939 je okrog 1.000 delavcev proizvedlo
za 35 milijonov blaga. Pomembnejši tekstilni
tovarnarji v Mariboru so bili še Ehrlich, Ze-
lenka in Mautner,
V Ljubljani in njeni okolici se je razvilo 7
večjih tekstilnih tovarn (Štora 1919. Eitler
1929, Induplati Jarše 1923,Kocjančič Domža-
le 1923. Beer, Hribernik Šentvid 1930), v La-
škem, Kočevju in v Novem mestu po dve to-
varni in v Medvodah. Žalcu. Majšperku. Ptu-
ju, Mežici in Šenpetru po ena tekstilna tovar-
na.
Usnjarska in čevljarska industrija je bila
razvita v Ljubljani, Mariboru. Šoštanju, Slo-
venskih Konjicah^ Kranju, Tržiču, na Vrhni-
ki, v Kamniku, v Šmartnem pri Litiji. Mokro-
nogu. Ptuju. Ljutomeru in Slovenj Gradcu.
Pomembnejša podjetja so bila naslednja: To-
varno čevljev Peko je v Tržiču leta 1903 usta-
novil slovenski podjetnik iz Ribnice Peter
Kozina. Razen tovarne je imelo podjetje še 50
raznih prodajaln čevljev. Tovarna je leta 1938
zaposlovala 300 delavcev. Tovarna usnja
Franc Woschnagg in sinovi d.d. v Šoštanju je
bila največja usnjarna v Jugoslaviji. Tovarna
je bila ustanovljena leta 1788. Leta 1938 je
zaposlovala 400 delavcev. Tovarna usnja v
Slovenskih Konjicah je bila ustanovljena leta
136
1750. Izdelovala je kvalitetno kromovo usnje.
Leta 1938 je zaposlovala 150 delavcev. Mo-
kronoška tovarna usnja je bila ustanovljena
leta 1828. Lastnik je bil Franc Penca. Tovar-
na je leta 1911 pogorela in je bila nato obno-
vljena. Leta 1930 jo je kupil Savelj Kalin. To-
varna je izdelovala podplate, gornje usnje in
fino galanterijsko usnje. Zaposlenih je bilo
okrog 200 delavcev.
Tovarne za izdelovanje papirja in celuloze
so bile v Vevčah, Radečah, Goričanah, na
Količevem, v Sladkem vrhu in v Vidmu pri
Krškem. Kartonažna industrija seje razvila v
Ljubljani, Mariboru, Sladkem vrhu in v Trži-
ču. Največje papirniško podjetje so bile Zdru-
žene papirnice Vevče, Coricane in Medvode
d.d. s sedežem v Ljubljani. Delniška družba je
bila ustanovljena leta 1870. Osnovni kapital
je znašal 25 milijonov din in večina delnic je
bila v domačih rokah. Leta 1938 je podjetje v
svojih tovarnah zaposlovalo 700 delavcev.
Bonačeva kartonažna tovarna v Ljubljani je
bila ustanovljena leta 1920. Podjetje je imelo
kartonažno tovarno v Ljubljani in tovarno za
papir in lepenko v Količevem pri Ljubljani.
Tovarna je bila moderno opremljena in je
leta 1938 zaposlovala 240 delavcev. Sladko-
gorska tovarna lepenke in papirja je bila usta-
novljena že leta 1882, vendar je večkrat me-
njala lastnike in vsak je tovarno po svoje reor-
ganiziral. Temeljita modernizacija je bila iz-
vedena leta 1926 in potem je tovarna zaposlo-
vala okrog 250 delavcev.
Kemična industrija se je razvila predvsem
po 1. svetovni vojni. Umetna gnojila so izdelo-
vali v Rušah in Hrastniku. Tovarne strojil so
bile v Majšperku, Medvodah in v Sevnici. In-
dustrija mila in pralnih sredstev seje razvila v
Mariboru. V Kranju se je razvila tovarna gu-
mijastih izdelkov. V Ljubljani sta bili pomem-
bni Kemična tovarna in Tovarna kleja. Ome-
niti velja še mestni plinarni v Ljubljani in Ma-
riboru.
V razvoju gradbene industrije so bile najpo-
membnejše opekarne, cementarne in apneni-
ce. Proizvodnja glinaste opeke se ni uspešno
razvijala zaradi konkurence opeke iz Kikinde.
Lepo pa sta se razvili tovarni samotne opeke
na Storah in na Jesenicah. Moderna in velika
cementarna je obratovala v Trbovljah. V Zi-
danem mostu in v Dovjem na Gorenjskem pa
sta cementarni prenehali obratovati. Apneni-
ce industrijskega značaja so bile v Kresnicah,
Zagorju, Trbovljah in Celju. Keramična in-
dustrija je bila razvita v Petrovčah pri Celju in
Bršljinu pri Novem mestu. Tovarne stekla so
bile v Hrastniku, Rogaški Slatini in Zagorju.
Veliko delavcev je bilo zaposlenih v kamnolo-
mih, posebej velja omeniti granitolome na Po-
horju. H gradbeni dejavnosti moramo prište-
vati tudi večja gradbena podjetja, kot so bila
na primer Tönies, Dukič, Josip Dedek, Slo-
grad in Stavbna družba v Ljubljani in Splošna
stavbna družba v Mariboru.
Živilska industrija se je razvila predvsem v
smeri končnih izdelkov. Mlinska industrija je
nazadovala. S prehodnimi težavami se je bo-
rila tudi pivovarniška industrija; pivovarne so
bile v Ljubljani, Mariboru in Laškem. Omeni-
ti je treba še Kolinsko v Ljubljani, oljarne v
Kranju in Slovenski Bistrici ter luščilnico riža
v Ljubljani. Pivovarno Union v Ljubljani so
leta 1867 ustanovili bratje Kozler; leta 1909
se je preosnovala v delniško družbo. Osnovna
delniška glavnica je znašala 20 milijonov din.
Leta 1932 je vse pivovarne hudo prizadelo
povišanje trošarinskega davka na pivo. Zaradi
višjih cen se je potrošnja zmanjšala za 3/4.
Letna kapaciteta pivovarne je bila 200.000 hI
piva. Mariborska pivovarna je bila ustanovlje-
na leta 1780. Bila je last družine Tscheligi iz
Beljaka na Koroškem. Kolinska tovarna hra-
nil v Ljubljani je bila ustanovljena leta 1909,
ko je češka firma iz Kolina kupila ljubljansko
tovarno cikorije od Ivana Jelačina. Izdelovala
je cikorijo, razne žitne in sladke kave ter kavi-
ne nadomestke. Zaposlovala je okrog 50 de-
lavcev.
V letih 1919-1923 je bilo ustanovljenih
največ novih podjetij. To so bila leta inflacije
in valutno zelo nestabilna. Za ekonomski po-
ložaj delavstva so bila to najhujša leta. Zaradi
inflacije se je vrednost dinarja zmanjšala vsa-
ko leto za okrog 30 odstotkov, še bolj pa je
naraščala draginja osnovnih življenjskih po-
trebščin. Zato so bila v teh letih številna mez-
dna gibanja za zvišanje plač; stavke so bile
množične in ostre ter večinoma tudi uspešne.
Gmotni položaj delavstva pa se kljub doseže-
nemu zvišanju mezd za 20 do 30j3dstotkov ni
izboljšal zaradi rastoče draginje. Število zapo-
slenih delavcev je v teh letih hitro naraščalo.
V naslednjem obdobju je prišla krajša defla-
cijska kriza, ki pa za razvoj industrije ni imela
hujših posledic. Leta od 1925 do 1930 so bila
konjunkturna za razvoj skoraj vsega gospodar-
stva. Premogovništvo pa je leta 1925 zašlo v
hujšo krizo, ki je mnoge rudarje pognala v iz-
seljenstvo. Gmotni položaj večine ostalega de-
lavstva pa se je v teh letih nekoliko izboljšal.
Mezdni sistem je bil v tem obdobju dokaj
ustaljen, mezdnih gibanj in stavk je bilo manj
v stabilnih gospodarskih razmerah. Na sploš-
ne politične razmere v rudarskih revirjih in na
razvoj delavskega gibanja v njih pa ni mogla
ostati brez vpliva zmanjšana zaposlenost ru-
darjev in njihovo izseljevanje sredi dvajsetih
let.
Posledice velike svetovne gospodarske krize
leta 1929 so se v naši industriji pokazale šele
leta 1931. Najhujša kriza, ki stajo spremljala
tudi velika brezposelnost in poslabšanje gmot-
nega položaja delavstva, je bila v letih 1932
do 1934. Gospodarstvo seje začelo obnavljati
šele v letih 1935 in 1936. Sledila je nova
konjunktura, ki je sicer trajala do druge sve-
137
tovne vojne, ni pa bila tako izrazita kot v letih
pred gospodarsko krizo in se je končala z
novo inflacijo in gospodarsko nestabilnostjo v
razmerah v začetku druge svetovne vojne.
Ekonomski položaj delavstva, ki je med
krizo zdrsnil na najnižjo raven, se v letih nove
konjunkture ni ustrezno izboljšal. Tudi zapo-
slenost je naraščala počasneje, kot bi bilo pri-
čakovati glede na naraščanje proizvodnje. To
je bilo deloma posledica racionalizacije in
modernizacije proizvodnje, začetih že v letih
gospodarske krize, deloma pa posledica večje
delovne obremenitve delavca oziroma večjega
izkoriščanja. V teh letih je bilo mezdno in
stavkovno gibanje zopet zelo številno in mno-
žično. Bilo je tudi uspešno. Delovne razmere
so bile večinoma sistematsko urejene s kolek-
tivnimi pogodbami, ki so navadno veljale za
več podjetij ali vso stranko.
Gospodarska kriza je povzročala tudi večjo ^
koncentracijo industrijskega delavstva. Med-
tem ko je bilo pred krizo 57 % delavstva v in-
dustrijskih centrih okrog Ljubljane, Maribora,
Celja, Kranja in v rudarskih revirjih, jih je
bilo po krizi skoncentriranih v teh centrih
87,5 %. Od druge polovice 1939. leta do oku-
pacije aprila 1941 je bilo slovensko gospodar-
stvo pod močnim vplivom zunanje-političnih j
in gospodarskih razmer druge svetovne vojne, j
Vsa proizvodnja je bila usmerjena na vojaške j
dobave in polnjenje vojaških skladišč. Zelo j
občutno je bilo pomanjkanje surovin iz uvo-1
za. Jeseni leta 1940 je bila uvedena racionali-i
zacija prehrane (enotna krušna moka, brez-
mesni dnevi), februarja 1941 pa vpeljane na-
kaznice za kruh in moko. S tem je bil izveden
popoln prehod na sistem vojnega gospodar- j
stva. Na gospodarski razvoj podjetij, zlasti pa-
na ekonomski položaj delavstva, so vplivali
množični vpoklici na orožne vaje v teh letih.
138