Življenjski
JUBILEJ JERINOVE MAME
Jerinova mama Malči iz Senožetje 17. junija 1993 praznovala svoj živ-Ijenjski jubilej. Leta 1903 je v Litiji, ki je bila takrat le malo večja vas, na številki 32, pri Šrangarju, prijokala na svet. Mama, vdova, se je poročila z vdovcem, kije v zakon pripeljala 10 otrok injih z njim imela šepet. Očeje bil za tiste čase zelo podjeten, sodelo-val je pri gradnji lesenega mostu čez Savo in kasneje pobiral mostnino. Zato se je hiše prijelo ime Pri Šran-garju. Pod očetovim vodstvom so gra-dili tudi prvotno cesto na Vače. Ker ni imel koncesije, je pozneje prevzel delo nekdo drug. Bil je tudi lesni trgovec. Umrl leta 190S. Mama se je vnovič poročila leta 1910. Poleg svojih otrok in otrok pokojnega moža jih je s po-roko z vdovcem Valentinom Jemcem primožila še pe(, v tem zakonu pa se jimaje rodil še sin Peter. Ni kaj, otrok je bilo, kot bi hruško otresel. Seveda, saj takrat ni bilo ne radia ne eleklrike, nekaj pa so Ijudje le morali početi, pa čeprav ob trskah ali v lemi.
Naša Ijubilantka se je poročila 13. oktobra 1924. leta z Janezom Jerino iz Senoiet. Da se nista izneverila tradiciji, je tudi njima bog podaril 10 oirok. Pet hčera in pet sinov. Od teh je komaj dveleten umrl Zvonko in leia 1983 še
hranci, umrli sta tudi dve dekleti, Fani in Vida. Zdaj jih živi še šest, vsi so preskrbljeni, poročeni in iivijo s svo-jimi druiinami. V zadnjih desetletjih, posebno po drugi svetovni vojni, se je iivljenje tako spremenilo, da skoraj ni več hiše na Slovenskem, kjer ne bi bilo elektrike, radia, televizije in avtomobi-lov, je pa, ial, čedalje manj otrok. Tudi Amalija nima prav veliko vnukov.
Najprej sta z motem, kije bil v sluibi pri Rečnem nadzorstvu, tivela na La-zah, v hiši Rečnega nadzorstva. Leta 1927 sta kupila majhno hišico in pol hektarja zemlje. Tako števllne druiine ni bilo lahko preiivljati, vendar je bita Amalija skrbna gospodinja in je znala ob kruhu, kaši, močniku in krompirju nasititi svojo številno družino. Vzgajala sta jlh v pridne in poštene Ijudi.
Oba z možem sta ie od začetka vojne sodelovala v Osvobodilni fronti. Sama sta 9 mesecev skrivala bolno parti-zanko, ki je pri sosedu Klemenčiču de-lala v panizanski tiskarni »Nestel«. Moi Janez je tned vojno sodeloval v »Gospodarski«, ki je imela na skrbi prehrano, obleko in medicinske po-trebščine za partizane. Amalija je bila tudi še po vojni zelo aktivna, posebno pri Rdečemu križu in v Zvezi borcev NOV.
Zdaj, na jesen iivljenja, srkbita zanjo sin Tone in njegova iena, ki jo Amalija zelo zelo pohvali.
V imenu društva upokojencev KS Dolsko sta ji poverjenici Marija Senica in Marija Zemljič voščili za visok jubi-lej z ieljo, da bi dočakala nidi stolet-nico.
Marjan Lautar