fr-=- GLASILO SLOVENSKEGA	PLANINSKI	—— XIX. LETNIK CD
rLrHNlIN' SKEGfl DRUŠTVA 'i--	VESTNIK	1913 C3 ŠTEV. 2. -
Pohorje.
Spisal f]anez Koprivnik, šolski svetnik. (Dalje.) (Z 1 sliko.)
5.	Dravinjska Dolina.
ravinjska Dolina, kolikor je pride v našem delu v poštev, leži ob gornji Dravinji in ob Oplotnici in sega na jugovzhodu do Žič, kjer se izliva Oplotnica v Dravinjo. Na severu ji je meja Pohorsko znožje, na jugu pa Luški Breg, Bukova Gora, Dobrova, in Konjiška Gora.
Zemlja po tej dolini je ilovnato-peščena naplavina in zelo plo-dovita; vsaka ped doline je porabna, in je tudi izkoriščena. Tukaj so najrodovitnejša polja in najlepši travniki s sladko košenino; gozdov je v obče malo, le Konjiška graščina ima niže Tepanj večjega, ki mu pravijo Portovec; zato pa je ob Dravinji in ob Oplotnici, a tudi ob manjših potokih mnogo jelševja in vrbovja. Dolina je gosto obljudena in prebivalstvo — seveda zelo skrbno in delavno — je premožno.
6.	Meslinjska Dolina.
Meslinjska dolina je, kakor kaže njena okolica, zemeljska po-grezina — (enako Dravinjski Dolini in Ptujskemu Polju), t. j. zemlja se je na tem mestu pogreznila in usedla ter kolikor toliko zravnala v ravnino. Kolikor je ostalo v ravnini globin in jam, te je pozneje zasula voda z naplavinami; višine pa, ki so že bile ali so nastale pri pogrezanju, udiranju in usedanju, so v ravnini holmi. (Holmec pri sv. Martinu.)
Meslinjsko Dolino omejuje na eni strani Pohorje; na drugi pa znožje Dravsko-Savskega gorovja. Dolina se začne pri Meslinju (nad Meslinjem je ozka tesnina) in se konča pri Spodnjem Dravogradu.
Dolga je okoli 25 km, široka pa na najširjem mestu pri Slovenjem Gradcu 11/2A:/7I. Proti Spodnjemu Dravogradu močno visi (od Me-slinja do Spodnjega Dravograda se zniža za 290 m)\ zato jo preteka Meslinja v jako naglem teku.
Zemlja ji je deloma prodnata in peščena, deloma peščeno-ilovnata. Na nekaterih mestih je dolina nekoliko mokrotna; pred nekaterimi leti pa so napravili po mokricah mnogo dražnic in so tako mokrice izsušili. Meslinjska Dolina je v obče rodovitna. Po njej se pridelujejo vsakovrstna žita in druge poljske rastline, v novejšem času tudi hmelj; po vlažnih krajih so travniki, tam pa tam manjši gozdi1.
Vode.
Pohorje je zelo vodnato. Obilne podnebne padavine napajajo vse leto goste mahove in rahlo prhlico; ti pa spuščajo počasi vodo v zemljo, oziroma v globeje plasti zemlje in hranijo nebroj čistih in hladnih studencev in dajejo veliko število potočkov in potokov. Na slemenu so močvirja z majhnimi jezerci.
a) Tekoče vode.
Največja izmed tekočih vod je Drava, ki stopi pri Spodnjem Dravogradu na Štajersko in v Pohorsko okrožje in zapusti Pohorsko okolišče nižje Maribora. Do Trbonj in Vrat se vali po globokem, tesnem jarku, od tod do Spodnje Vižinge preteka Mutsko-Marperško dolino, potem se pa zateče v drugo sotesko nekoliko nad Falo. Vije se sem in tja, preteče večje število brzic, plitvin in skalovitih ožin, obteka večje pečine in višje nasipine ter hrušči, da se čuj^e po uro daleč na Pohorje in na Kozjak. Široka je (pri navadni višini) pod Spodnjim Dravogradom 125 m, pri Trbonjah 62 m, pri Breznem 80 m, pri Mariboru 120 /72; globoka pa pri Spod. Dravogradu 3'7 m, pri Trbonjah 3i m, pri Breznem 4'5 m, ob Dravskem Gozdu 4 m — 5'5 m, pri Fali 5"2 m, pri Mariboru 2'5 m\ torej je njena poprečna širokost okroglo 100 m, poprečna globokost 3'6 m. Vodna gladina je pri Spod.
1 Pohorski pesnik Jurij Vodovnik je zložil o Meslinjski Dolini, ali kakor on pravi »Od Graške in Šmartne doline* 17 kitic dolgo pesem, v kateri opisuje cerkve celega obzorja in časti svetnike in svetnice po oltarjih teh cerkev. Prva kitica se glasi tako-le :
Oh, kako lušno je pač po gornih krajčh, po Graških dolinah, po Šmarskih vasčh; oh, kdo je tol'k cerkvic pozidati dal, glih ko bi rož samih zas'jal!
Dravogradu 342 m, pri sv. Jožefu više Maribora 250 m nad morjem; tedaj je razlika v nadmorski višini med tema dvema, 60 km razdaljenima točkama 92 m in strmec znaša poprečno 1*54 m na 1 km stružne dolgosti; poprečna brzina reke pa 1'305 m na sekundo, ali 78'36 m na minuto.
Če je Drava čista, je modro-zelena, kadar je kalna, je žol-tasto rjava.
Skalovita mesta, pečine, brzice in plitvine so od nekdaj ovirale plovbo po Dravi, zato so že 1. 1818 na najnevarnejših mestih (Ribišče, Zgornja Vižinga, Velka, Javnik, Šentlovrenski brod, Fala, Biltoš, Kamnica) s 45 rudokopi in 43 zidarji pod vodstvom stavbenika Mareka izstreljali in iztrebili iz struge nad 15.000 m3 kamenja in pečevja. Pa tudi v poznejših letih so večkrat na raznih mestih raz-streljavali v Dravski strugi pečevje ter odpravljali ovire za vožnjo po reki.
V Dravski strugi Pohorskega okrožja je več nasipin in otokov. Največji med temi so: pri Trbonjah (150 m2), ob vrtincu pri Ribišču (2000 m2), pri Ledinah (8002), nad Biltošem (702), Felberjev Otok pri Kamnici (11 ha.) Razen Felberjevega Otoka preplavi Drava, ako je visoko narasla, vse druge imenovane nasipine in podsuje ali odnese na njih rastoče vrbovje in zelišča.
O Felberjevem Otoku si pripoveduje ljudstvo to-le: Na otoku je bilo nekdaj silno mnogo kač. Kače so imele svojo kačjo kraljico. Ta je nosila na glavi zlato kronico, v kateri se je svetilo vse polno najlepših dragih kamnov. Kronico bi bila rada imela lepa hčerka Limbuškega graščaka. Ko jo vpraša nekoč mlad vitez, bi li hotela biti njegova žena, odgovori krasotica : »Hočem, če si dosti pogumen, da vzameš kači, kraljici na Felberjevem Otoku, dragoceno kronico in jo prineseš meni.«
Pogumni vitez takoj opaše meč in odide k Dravi. Srečno preplava deročo vodo in dospe na otok. Na solnčni trati najde kačo kraljico, ki je ravno spala; kronica pa je ležala v travi poleg nje. Vitez vzame meč, ga zavihti in razkolje kači glavo, da je bila na mah mrtva. Potem vzame kronico in hoče z njo oditi. Pa o joj, strah in groza! Na pobrežju ga čaka vse živo kač, ki so stezale proti njemu svoje dolge vrate ter glasno sikale. Da bi jim utekel, skoči v Dravo in hoče splavati na ono stran. Ali kače se splazijo za njim, se mu ovijajo okoli telesa, okoli rok in nog in ga potegnejo pod vodo, da utone.
Na Limbuškem gradu pa je bila velika žalost, ko so izvedeli, kaj se je zgodilo hrabremu mlademu vitezu.
Mosti črez Dravo so: Leseni most v Spodnjem Dravogradu, leseni most med Vuhredom in Marpergom, leseni most v Mariboru, železna brv v Mariboru, velikanski železni most Južne Železnice v Mariboru. Zdaj stavi država črez Dravo v Mariboru velikanski zidani most, ki
bo vezal Glavni Trg z Magdalenskim Predmestjem. Pri Falskem gradu je bil postavil baron Rast I. 1830. jako lep most. Stal pa je le 6 let, 1. 1836 ga je odnesla Drava.
Večji brodi za prevažanje vozov, živine in ljudi so: pri Spod. Dravogradu, pri Vuzenici, pri Sekvaženu, v Vuhredu-Breznu, Šent Lovrencu, Fali, Selnici, Melju (Maribor). Razen teh je še mnogo majhnih brodov, ki so za prevažanje ljudi ali kakšnega malega živinčeta.
Ob Dravi sta napeljani dve jako važni prometni žili: Koroška državna cesta in Koroška železnica, prva na levem, druga na desnem bregu.
Pritoki Drave s Pohorja.
V Dravo se izliva veliko število večjih in manjših potokov, ki izvirajo na Pohorju. Izvirki so navadno blizo slemena in imajo največ čisto in pri tem mehko vodo (voda močvirnikov je zagorela), ki meri poleti pri 25° C zračne topline 5—8° C. Voda potokov pa je mnogokrat črnorjavkasta in zagorela, ker se stekajo v potoke tudi izvirki iz močvirij; ti so se navzeli v močvirju šotnega drobirja, ki se useda in v strugi nabira ter temno odseva z dna vode.
Po globokih jarkih so potoki tudi pri poletni vročini hladni; kjer pa vodo solnce obseva in kjer ne teče prehitro, tam se toliko ogreje (do 20° C), da se ljudje lahko v njej kopljejo. V vsakem, nekoliko močnejem potoku se nahajajo postrvi. Večji potoki ženejo v svojem spodnjem teku žage, mline, kovačnice in stope za phanje skorje, po nekaterih plovijo po vodnih drčah (rižah) drva.
1. Na severni strani prihajajo s Pohorja v Dravo ti-le večji potoki:
Rekarščica ali Rekarjev Potok, ki izvira na Mržakovem Vrhu (953 m) in se izliva nasproti Ribišču v Dravo. Na levi strani sprejme Podlesniščico s Kremžerjevega Vrha, na desni kratko pred izlivom Dravčiščico z Mravljakovega Vrha.
Cerkvenica ima svoje izvirke pod Kremžerjevo Višavo in teče pri Vuzenici v Dravo. Na desni strani se izliva v njo precej velika Plavžnica z Male K6pe. Pred izlivom prepenja Cerkvenico železniški cestovod (viadukt) s petimi oboki, vsak po 10 m širok.
Ne daleč od sv. Antona izvirata Vogelščica in Polnarščica in tečeta med Vuzenico in Vuhredom v Dravo.
Vuhreščica se sestavlja iz velikega števila potokov, ki imajo svoje izvirke pod Malo in Veliko K6po, Pugartom in Črnim Vrhom, potemtakem po vsem Hudem Kotu. Prej ko poteče nad Vuhredom v Dravo, gre črez njo tudi petobočni železniški cestovod, katerega srednji obok je 15 m širok.
Vel k a, ki drvi pri postaji Ribnica-Brezno v Dravo, nastane iz 5 manjših potokov z izvirki pod Ribniškim Jezerom, Ribniškim Sedlom in Langervaldom. Potočki hite po Grajskogrofovem, Hudem, Gasteigerjevim, Olavačarjevim in Langervaldarskem jarku navzdol. Gasteigerjev in Olavačarjev jarek se združita v Jožefovo Dolino, kjer stoji Oasteigerjeva, zdaj Lavrenčičeva, steklarna, edina na Pohorju, ki še dela, a tudi ta se bo ustavila v najkrajšem času.
Radolna je največji potok na severni strani Pohorja in izvira pod imenom Plešiščica na vzhodni strani Plešiča blizu Brvi. Od leve strani ji priteka niže Petelinjeka močna Planinščica, ki nastane iz dveh izvirkov; eden je na severni strani Roglje, drugi na Pesku. Zvekša se in ojači s potočki s Planinke, Lasine in zahodne strani Plešiča. Niže Šent Lovrenca dobiva na levi strani Slepnicoi ki je nastala iz potočkov z Rovt in Rečenjaka, pri Devici Mariji v Puščavi pa na desni strani Rečico ali Lamprehščico izpod Lam-prehtovega in Klopnega Vrha, pomnoženo s potočki s Kumenskih in Činžatskih slemen in vršičev.
Radolna pada s silnim hruščem črež mnogo visokih jezov, žene veliko število žag in rada močno naraste, če je delj časa šel dež. Do Šent Lovrenca teče po ozkem koritu, od tod blizu do Puščave po vzhodnem robu Šentlovrenske kotline, od Puščave do izliva pa po skaloviti, divji in romantični soteski. Pred izlivom v Dravo nad Šentlovrensko postajo je napeljan črez njo 48 m dolg železniški most.
Rečica je potoček, ki teče pri Falski postaji v Dravo.
Lobnica je zadnja večja tekoča voda na severni strani Pohorja in izvira na visoki planjavi pod Mesnim Vrhom (1307 m) na močvirnih tleh. Najprej teče proti vzhodu, potem se obrne nad Staro Steklarno na sever, krene pri Globokarju, ognivši se Smolniškemu Vrhu, na vzhod, pod Falsko steklarno skoraj na nasprotno stran na severozahod in dospe v ravnini niže Pavlija v dveh strugah v Dravo.
Že kot izvirek sprejme na desni strani Črnovo, združeno z Ribniščico iz postrvskega ribnika, potem Kraljš čico, v daljnjem prodiranju proti dolini ji pritekajo na tej strani le majhne vodice; šele na kolenu pod steklarno sprejme večo Lobniščico. Na levi strani ne dobiva znatnih pritokov, sprejemlje samo male studence.
Tam, kjer se začne obračati Lobnica proti severu, stopi v globoko vrezan tesen jarek; po njem hiti s šumom in truščem navzdol, dokler ne dospe v dolino više Ruš. Pod Staro Steklarno se vali, mota in pada po 19 m visoki strmi granitni skali. To je njen znameniti vodopad, ki mu pravijo »Šum i k«. (Glej pod. str. 30.) Pod
Šumkom je na levi strani Lobnice druga mogočna granitna skala; pravijo ji »Jelenova Peč«; na desni strani pa so »Ravbarske Peči«. Po Jelenovi peči rase, kakor na Klopnem Vrhu okoli Črnega Jezera, na Planinki in na nekaterih drugih mestih, rjasti s leč (Rhododendron ferrugineum).
Slap Šumik. (Lobnica v Pohorju.)
V »Ravbarskih Pečeh« se nahaja pod velikanskimi skalami naravno zavetišče. Tukaj so se skrivali v prejšnjih časih vojaški beguni, pa tudi roparji.
Poglavarica zadnje velike roparske druhali je bila baje neka ženska po imenu Fela. Ko gredo nekega večera njeni podložniki ropat v Šentlovrenc, jim pravi zapovedovalka: »Pa vrnite se mi, poprej ko Šentlovrenški bik (veliki zvon) zarjove, sicer je po nas. Roparji pa se niso držali njenega svarila. Ko zazvoni v Šentlovrenški cerkvi veliki zvon juternico, še roparjev ni bilo doma. Četa žandarjev jih zasači in vse polovi; njihova poveljnica pa pobegne. Od tistega časa ni več roparjev v »Ravbarskih Pečeh«.
Ob spodnji Lobnici stoji več žag, tovarna za ogljikovo kislino in za užigalke; po njenem jarku je napeljana vodna drča, po kateri plavajo pomladi drva iz Falskih planin pod Klopnim Vrhom.
Navedem še Rušico, Bistrico in Limbuščico.
2.	Na vzhodni in južno-vzhodni strani:
Potoki, ki prihajajo na vzhodnem in južno-vzhodnem znožju s Pohorja, izvirajo vsi na južnem pobočju in tečejo, izvzemši Reko pri Hočah, proti jugo-vzhodu. Več je takšnih, ki se na Ptujskem Polju izgube v zemljo.
Reka se začne pod slemenom med sv. Bolfengom in Reškim Vrhom, teče skoz Zgornje in Spodnje Hoče in izgine v zemljo, še prej ko dospe do ceste Maribor-Ptuj.
Majhna potočka, ki se na Polju tudi izgubita v zemljo, sta Poljanščica s Poljane in R a d i z e 1 j š č i c a s Šestdob.
Framščica, z izvirkom pod Reškim Vrhom, hiti skoz Fram in Rače, sprejme na desnem bregu Bukovščico in se pridruži sredi zgornjega Ptujskega Polja Poljskavi.
Poljskava ima 2 izvirka: veliko in malo Poljskavo. Prva izvira pod Žigartovim Vrhom, druga pod Sv. Arehom. Potoka se združita pod Potovanjšekom v našo Poljskavo, ki pada kmalu po združitvi v slapu »Šum« 26 m globoko. Poljskava teče skoz Zgornjo in Spodnjo Poljskavo, skoz Pragersko in Sele in se izliva nad Sv. Vidom niže Ptuja v Dravinjo. Onkraj državne ceste pri Zgornji Poljskavi (vasi) se razcepi v 2 panogi. Umetno zajezena večja panoga je prava Poljskava in hiti proti Spodnji Poljskavi (vasi), druga manjša je obrnjena bolj na jug in se imenuje v zgornjem delu Gabernik, v spodnjem Vogonščica, spoji pa se z Devino. Poljskavi priteka na levem bregu Bruniščica z vrhov nad Planico, na desnem pa Devina s Smerečne.
Ložnica z Bistrico. Ložnica se sestavlja iz več potokov (Ogošnica, Koterica, Radkovščica), ki izvirajo po slemenih in vrhih med Tinjem, Kebljem in Sv. Tremi Kralji, teče mimo Pretrež, Zgornje in Spodnje Ložnice (vasi), Zgornjih in Spodnjih Peček in se združi niže Makolj z Dravinjo. Nasproti Črešnjevcu se steka v njo Bistrica, ki se začne na slemenu med Žigartovim Vrhom in Lobnico in hiti skozi Slov. Bistrico.
3.	Na južni strani je največja tekoča voda Dravinja z ravnotako veliko Oplotnico.
Dravinja se porodi iz dveh izvirkov. Prvi, prava Dravinja, je na rebru pod Repasom severno od sv. Vida, Vitanjske podružnice na Pohorju; drugi, Skomersko-Resniška Dravinja pod Rogljo. Združita se pri Strassovem kovaču. Pri Vavknerju stopi Dravinja, že precej močna, v dolino, teče skoz Zreče, Konjice in Loče in se steka niže Sv. Vida v Dravo1). Zgornja Dravinja žene več žag in kmečkih mlinov, v dolini od Žreč do Konjic nekaj večjih mlinov. Na desni strani teče v zgornjo Dravinjo Ljubnica (pri Bučarju), na levi strani pa Bohorinščica (pri Vavknerju), Bezina niže Konjic in Oplotnica nasproti Žičam.
V	strugino skalo neznatne Bohorinščice so na desni strani izdolbljene pod slapom pri Trbovljakovem mlinu tri polovnjaku podobne votline, ki jim pravi ljudstvo »deže«.2
V	»dežah«, ki so za neukega človeka nekaj čudovitega in skrivnostnega, stanuje po ljudski pravljici povodni mož. — Nekoč so pastirji metali kamenje v deže. Takoj se prikaže zelenec ter zarohni: »Kdo je metal kamenje v moje stanovanje in izbil mojemu otroku žlico iz roke?« Pastirji, dasi vsi prestrašeni in od straha bledi ko stena, se izgovore, da je kozel hodil po strmini nad dežami ter z nogami sprožil nekaj kamenja, ki se je potočilo v deže. Povodni mož srpo pogleda pastirje, potem pa popade kozla in ga odnese. (Dalje prih.)
Iz Zillertalskib fllp.
Spisal Janko Mlakar.	(Dalje.)
odila sva še kake pol ure, in malo Eisbruško jezero je ležalo pred nama. Ko se malo razgledujeva, zapaziva nad seboj preval, na njem pa Edelrautino kočo, in zdajci se nama obude želje po topli peči in okusni grahovki. V najinih želodcih sicer ura še ni kazala poldne, ker sva doli nad Bodensko planino, kazalce pomaknila nazaj; toda kaj toplega človek vendarle rad dobi vase, če mora roke v žepu držati, da ne ozebe, med tem ko ga nahrbtnik prav neprijetno greje.
1	Popisovanje srednje in spodnje Dravinje ne spada v okvir našega dela.
2	Take izdolbine se nahajajo tudi v Vintgarju, pri Gasteinu ob Gasteinski Bistrici, pri Golniku ob Solnici, ob Renu pri Schaffhausenu ; posebno mnogo pa jih je ob rekah in potokih v Skandinaviji in Finlandiji. Izdolblo jih je kamenje, ki ga v krogu vrti slapna, v globočino padajoča voda. Seveda se pri tem obrusi in okroži tudi plesajoče in vrteče se kamenje.
Zaplata
Storžič
Storžič in Zaplata.
Fot. B. Brinšek.
»Kaj, ko bi malo pogledala v kočo?« je dejal Lojze na videz malomarno in obenem hrepeneče pogledal na Eisbruški preval, kjer mu je migala zaželjena — grahovka.
»Zakaj ne?« mu odvrnem jaz z istim malomarnim glasom in hrepenečim pogledom na kočo, »samo, če ne narediva prevelikega ovinka.«
Nato sedeva kraj jezera in se posvetujeva z zemljevidom. Med tem ko nama je ta pokazal samo eno stezo, ki drži od jezera naravnost na Weifizintsko škrbino, zapazim skozi trieder lepo zložno pot od koče do snežišča. Ker je bila zgrajena šele v novejšem času, zato je ni vrisane na starejših zemljevidih. Staro pot sem sledil le nekoliko časa ob jezeru, potem se mi je izgubila v produ. Gotovo je zelo zanemarjena, ker se nihče ne briga zanjo, odkar je izpeljana nova od Edelrautine koče.
Ker se nama torej ni bilo treba bati prevelike izgube na času in hoji, kreneva prot sedlu navzgor. Pozneje sva šele spoznala, kako pametno sva naredila. Ker Dunajska koča ni oskrbovana, ključa pa nisva imela, opiralo se je najino upanje edino na slučaj, da pride isti večer v kočo kak turist z vodnikom. Ako bi tega slučaja ne bilo, nameravala sva za silo prebiti noč v leseni kolibi pod vrhom Hochfeilerja. Lojze je tudi trdno pričakoval, da dobi ključ v Edel-rautini koči.
Vse veliko upanje je bilo pa zidano na pesek. V Dunajski koči ni isto noč nihče prenočil, zavetišče pod vrhom je zaradi snega vedno nedostopno in tudi ključa ne dobiš nikjer, razen ako vzameš še vodnika po vrhu. Ako bi se bila torej ognila prevala in lezla naravnost črez škrbino do Dunajske koče, bi bila prezebala do noči pred njo, in se zvečer odgugala ali nazaj črez škrbino v Edelrautino kočo, ali pa naprej v Ofiško dolino k Sv. Jakobu.
Zatorej, hvala ti, predragi Lojze, za tvoje hrepenjenje po topli grahovki — o svojem molčim ponižno —, ki naju je privedlo pod gostoljubni krov Edelrautine koče!
Velik plaz, ki se je utrgal na pobočju Napfšpice in privalil posamezne skale skoraj do steze, nama je tako podkuril pete, da nisva niti pol ure rabila do Eisbruckjocha (2543 m). Imela sva komaj še sto korakov do koče, ko že zopet zagrmi za nama. To pot je pa kamenje letelo prav črez stezo. Ropotanje je privabilo par hribolazcev iz koče in ti so nama povedali, da se že nekaj dni sem trga skalovje, menda vsled obilnega deževja. Lojze je to priliko takoj porabil za poizvedovalen pogovor glede Hochfeilerja, jaz se pa podam v kočo
ter naročim, seveda tovarišu na ljubo, grahovko. Kmalu nato prižene veter, ki je bril črez sedlo, hribolazče pod varno streho, in Lojze mi naznani, da ni nič z Dunajsko kočo, nič s kolibo pod vrhom, nič s ključem, marveč da morava ostati na sedlu poltretjo uro daleč od svojega cilja.
»Kaj hočeš? Kizmet!« je rekel in odložil nahrbtnik.
No, jaz sem se v ta kizmet rad udal z ozirom na pusto vreme, mrzlo sapo in toplo obednico. Poleg tega sem pa imel tudi tiho željo, enkrat popoldne skočiti na Napfspitze (2867 m), ki se dviguje neposredno nad kočo. Toda ostalo je priželjah. Niti videl nisem te preklicane špice, tako trdovratno je tiščala svoj nos v meglo.
Sploh je bilo tisti dan kaj čudno vreme tam gori na prevalu. Veter je bril sedaj od severa, sedaj od juga, večkrat pa tudi kar od vseh štirih strani naenkrat, da nisem niti vedel, kako naj se obrnem, da bi mi ne odpihal nosu. Oblaki pa niso segali posebno daleč okrog; kajti razločil sem prav dobro, kako jih je omejeval ozek pas modrega neba. Včasih se je megla tudi malo pretrgala, da sem videl kakor skozi okno, kako so se kopali Dolomiti in Stubajci v solnčnih žarkih. Zdelo se mi je, kakor bi vse Zillertalske Alpe tičale pod velikanskim meglenim dežnikom. Zvečer se je le vtoliko izpremenilo, da so megle zlezle noter do jezera, in tudi pršati je začelo po malem. Zato sem se trdno nadejal, da bom obrnil naslednje jutro za vedno hrbet nemilemu Hochfeilerju ter odšel po Pfeifholderski in Neveški dolini v Lappach in odtod črez Täufers po najbližji poti domov.
Akoravno sva bila že ob desetih v koči, nama je dan vendarle hitro potekel. Bilo je namreč vedno dosti družbe. Proti večeru pa se je skoraj popolnoma izpraznilo. Nekaj jih je odšlo v Lappach, večinoma so pa odrinili na planinski krok po »visoki stezi« (Höhenweg) v dve uri oddaljeno Chemniško kočo (2410 m), ki stoji na zeleni planini pod Neveškim ledenikom. Razen naju je ostal v koči samo še en hribolazec, ki je prilezel tako utrujen s Hochfeilerja, da ni mogel naprej.
Prišel je bil že pred štirinajstimi dnevi v kočo, toda naletel je na tako vreme, da jo je odkuril naravnost nazaj v Lappach in pricapal do kože premočen v Täufers. Jasna solnčna nedelja ga zopet privabi na sedlo in naslednje jutro se je lotil z vodnikom Hochfeilerja. Vrh Weißzintske škrbine prideta v neprodirno meglo. Ker se gospodu ni ljubilo v takem naprej, se obrneta oba nazaj proti koči. Ko pa prideta že precej daleč doli, začne naenkrat solnce siliti skozi meglo. To ju navda z novim upanjem. Urno jo mahneta nazaj na škrbino
in črez Gliederski ledenik v Dunajsko kočo. Ker se je vreme zopet poslabšalo, gresta v bajto in si preganjala čas s kuhanjem; ko se vkljub temu, da sta se najedla in napila, noče zjasniti, vrneta se zopet nazaj. Nista bila še na škrbini in že se začno zopet megle dvigati. Vodniku se posreči pregovoriti gospoda, in naskočila sta še enkrat prevzetnega Zillertalskega kralja. Prilezla sta na vrh v najhujšem viharju in najgostejši megli. V kočo sta prišla šele ob petih. Bila sta na poti celih deset ur.
Gospod je bil tako oslabljen od napora in mraza, da se mu niti govoriti ni ljubilo. Jezik se mu je omajal šele potem, ko je pospravil neznansko množino čaja in zavrelega vina. Oskrbnica mu je kar venomer kuhala in pražila. Nato je postal pri večerji jako zgovoren in je nama dobrovoljno pripovedoval, kako neusmiljeno ga je vodnik gonil okrog ter si na ta način zaslužil poleg takse tudi dobro napojnino.
»Jaz občudujem vašo vztrajnost«, mu pravi Lojze z velikim spoštovanjem.
»Kaj, mojo vztrajnost? Neumnost, recite neumnost! Jaz mislim, da ne najdete na vsem svetu nobenega takega norca več, da bi šel na Hochfeiler gledat meglo, katere je že v dolini sit.«
Mož se je pa hudo varal. Kajti dva taka norca sta mu bila tisti večer jako blizu.
2. Res dva norca.
Hochfeiler (3523 m) je najvišji vrh Zillertalskih Alp. S svojimi strmimi ledišči in stenami je že zgodaj opozarjal hribolazce nase. Znani nemški veleturist Pavel Grohmann je bil prvi, ki se je lotil orjaka. Leta 1865. se je napotil z dvema vodnikoma iz Sv. Jakoba proti Gliederskemu ledeniku. Prenočili so v mali koči, v takozvanem Gliedu, nato so prečkali ledenik in so prišli po dobrih snežiščih do ledene rezi. Kmalu nato so dospeli s pomočjo vsekanih stopinj na vrh. Ker je bilo vreme ugodno in sneg trd, so rabili od prenočišča do vrha samo tri in pol ure. Odkar so leta 1881. tik nad ledenikom zgradili Dunajsko kočo (2665 m), se množi število Hochfeilerskih romarjev od leta do leta. Seveda je največ takih, ki pridejo v kočo samo prenočit. Hochfeiler je namreč zaradi viharjev in navadno slabega vremena težko dostopen ; malokdo se more ponašati, da je imel na njem lep razgled.
Midva sva nameravala po navadni poti na vrh, doli pa črez Hochstellerkees v Schlegeisgrund. Ta prehod je namreč ena najlepših tur v Zillertalskih Planinah. Seveda se da narediti le ob dobrih
snežnih razmerah, dočim je ob slabem vremenu in v novem snegu skoraj nemogoča. Zato sva se morala midva zadovoljiti samo z željami in biti vesela, da sva sploh prilezla na Hochfeiler.
Naslednje jutro se je vreme držalo kakor prejšnji dan ; samo nekoliko višje so visele megle. Ob petih zapustiva kočo in jo mahneva po dobro nadelani stezi proti škrbini. Hodila sva po širokih ploščah kakor po tlakovani cesti. Ker je bil tudi sneg trd, sva bila v dobri uri že na škrbini.
Pred nama se je razprostiral širni Gliederferner, pokrit z bleščečim novim snegom. Prejšnji dan in tudi še pozno v noč je moralo prav pošteno mesti, kajti v gazi, ki jo je bila naredila v nedeljo karavana hribolazcev in vodnikov, ni bilo ne sledičice. Celo sled našega znanca, ki je spal doli v koči spanje pravičnega, je bila komaj vidna. Onkraj ledenika sva zagledala razorani greben, ki drži od Weißzintskih špic proti Hochfeilerju, njegovo gorjansko veličanstvo je bilo pa dostojanstveno zagrnjeno v meglo.
Urno se spustiva navzdol in jo pihneva v severozahodni smeri črez ledenik, ki sva zapazila na njem le tuintam kako širšo razpoko. Črez grobljo so nama kazali pravo smer med skale vtaknjeni drogovi, da nama ni bilo treba iskati bližnjic. Zato sva bila ob 7. uri 15 minut že pri Dunajski koči.
Tu se pisva mudila dolgo. Ročno odloživa nahrbtnike, nabaševa najpotrebnejše v žepe in odhitiva naprej. Od koče vodi steza po kamenitih tleh skoraj čisto do zahodnega grebena Hochfeilerja, ki loči Weißkarlferner od Gliederskega ledenika. Midva sva jo pa našla pokrito z debelim, ko steklo trdim snegom. Nekaj časa je šlo prav lahko. Kmalu pa je snežišče postalo tako strmo, da sem moral na pomoč poklicati dereze, ker sem imel žreblje vse oglajene. Da se mi je Lojze v svojih novih, z ostrimi zobatimi podkvicami oboroženih črevljih prav hudobno smehljal, ko sem z mnogimi vzdihi pritrjeval mrzlo železo na noge, to se razume.
Čim višje sva prišla, tem silnejše je pihalo, obenem sö je pa tudi vedno bolj jasnilo. Vrh za vrhom se je prikazal iz oblakov, in kmalu se je zablesketalo solnce na ledenikih. Samo pred nama se je vedno bolj temnilo; zdelo se mi je, kakor da bi megle zapuščale vazale samo zato, da ubranijo kralja.
Ko prispeva na greben 3190 m visoko, se nama vrže vihar z vso silo nasproti in objame naju gosta megla. Na pol zamedene stopinje kažejo smer, ki se je morava držati. Veter nama zanaša ostre ledene kristale v obraz in nama maši oči in ušesa. A vkljub
Velika Planina pod snegom.
Fot. Jos. Kunaver.
temu leževa naprej z mrzlično hitrostjo. Akoravno sem imel debele volnate rokavice, me je zeblo, da sem komaj držal cepin : nog pa kmalu nisem več čutil. Lojzu se je menda godilo ravno tako, akoravno mi ni nič omenil o tem ; saj govoriti sploh ni bilo mogoče. Prav vesel sem bil, ko sem zagledal pred seboj na malem sedlu zavetišče, ki mi je naznanjalo, da nimam več daleč do vrha. Prijetno bi bilo, ko bi se bil mogel tam nekoliko oddahniti; toda bilo je polno snega in ledu.
Stisnem se torej k steni, ki je bila popolnoma z ledom prevlečena, da bi se vsaj nekoliko zavaroval proti viharju, in čakam na tovariša, ki se je nekaj zamudil v boju za svoj klobuk. Najprej se pojavi iz megle roka s cepinom, nato pa njen lastnik. — Toda, jeli to res Lojze ? Ves snežen od nog de glave, kakor mož, ki ga otroci narede iz južnega snega! Nehote me je posilil smeh, tako čuden se mi je zdel moj sodrug.
»Čemu se pa smejiš, ko si me pripravil v tak strah? Viharje hotel odnesti črez greben najprej mene, potem pa klobuk; toda posrečilo se mi je, da sem oboje ohranil, najprej klobuk, potem sebe. Ko pritrdim klobuk in se ozrem po tebi, te že ni bilo nikjer. Kličem in kličem, — a od nikoder nobenega odgovora! Skoraj sem se že bal, da te je burja odnesla na Gliederski ledenik, dasi si se nekoliko obtežil z derezami. Lepa je ta! Meni lasje vstajajo od strahu in skrbi ter mi privzdigujejo klobuk, da sem si ga moral z ruto na glavo privezati, ti pa tukaj v kolibi na toplem počivaš . . . Nak !«
Tako me je oštel Lojze, potem je počenil poleg mene na »toplo«. Kmalu je pa uvidei, da prostor ni posebno pripraven za počitek, in začel je sam priganjati naprej. Čakala naju je še ostra in strma ledena rez, ovenčana tuintam z večjimi in manjšimi opastmi.
Ker so vodniki prejšnjih partij izkopali v ledena tla cele jame, nisva imela dosti opraviti s sekanjem stopinj. Niti zamedene niso bile, ker je veter ves sneg odnašal sproti. Edino na to sva morala paziti, da naju ni vihar vrgel iz stopinj. Kajti brila ni kraška burja, ampak butal je pravi amerikanski orkan. Na nekaterih mestih nisva mogla drugače naprej, kakor po vseh štirih. Bolje je bilo se tako ponižati pred njim, kakor poskusiti zračno pot skozi meglo na desno na Hochferner, ali pa na levo na Schlegeiskees. Tako sva se bolj plazila nego lezla po ostri, tuintam komaj črevelj široki rezi. Priznati pa moram, da naju ni vročina prav nič nadlegovala, in tudi potila se nisva posebno. Potegoval sem večkrat po obrazu z roko, da si
postrgam ledeno skorjo. Vkljub temu je moralo biti to plazenje sila kratkočasno, kajti mnogo preje nego sem pričakoval, mi je naznanil srednje debel drog, da sem vrh Hochfeilerja.
Najprej potipljem drog, potem pa stopim par korakov naprej, da se prepričam, če sem res na vrhu. Ker sem čutil, da se onstran droga rez navzdol spušča, sem spoznal, da triangulacija prav kaže. Ko se je nato tudi Lojze prepričal, da je na vrhu, se obrneva previdno kar na mestu, da ne bi zašla na velikansko opast, ki je visela in menda še visi, če se ni pod lastno težo ulomila — nad Schlegeiskeesom. Nato se spuščava počasi od stopnice do stopnice navzdol, s »sladko« zavestjo, da sva — bila na Hochfeilerju, dasi ga nisva videla, ampak samo tipala, to pa prav temeljito, zlasti njegovo rez.
Do zavetišča nama ni šlo nič kaj urno izpod rok in nog i. t. d. Tudi na grebenu naju je vihar jako mudil. Toda vso to zamudo sva popravila, ko sva prišla iz megle in so se pod nama zabliščala snežišča v toplih solnčnih žarkih. Prijetno pot po snegu navzdol si okrajšava mestoma s kratko vožnjo ; kmalu sva bila pri koči. Na vrh sva rabila dobri dve uri, nazaj pa niti polovice toliko.
Ker je bila ura komaj enajst, sva se odločila za daljši počitek. Sicer je celo tu neusmiljeno brilo, toda za kočo sva bila vendarle nekoliko v zavetju. Lojze je skuhal imeniten čaj, in tudi njegova prekajena svinjina se nama je kaj prilegla. Pri takem koristnem delu nama je ena ura kar na mah prešla in nič se nisva zavedala, da sva bila lezla na vrh, kakor prava — dva norca. (Dalje prihodnjič.)
Poljšica.
Spisal ravnatelj L. Pintar.
ve vasi sta na Gorenjskem tega imena, ena (nemško Pogel-schitz) v občini Zgornje Gorje, a druga v občini Olšiše ali Ovšiše. Marsikdo si morda na prvi pogled misli, da je to ime kaj v zvezi s Polšnikom (Billichberg), Polšjim Brdom pri Dobrovi in s Povhovim Gradcem (Billichgratz), pa da se izvajaj od »polh«, t. j. znani glodavec, ki se hrani z žirom ali bukvico.
O imenu Povhov Gradec sem že v Izvestjih Muzejskega Društva (XVIII, 99) dokazoval in mislim, da nekoliko tudi dokazal, da nima nobene zveze s polhom (myoxus glis), ker polhi ne prebivajo v
gradovih, ampak v žlamborjih in duplih bukovih gozdov, in da je to namreč Pavluhov gradeč, ki se izvajaj od osebnega imena Pavluh ali Pavh (demin. Povš£). Potemtakem je Billichgraz prav nerodna ponemčenka, namesto Pauluchs-schloß.
Polšje Brdo in Polšnik pa le imejta sorodnost s polhi, ki res prebivajo po brdih in gorah z bukovjem porastenih, — samo da mislim, da jih prosti narod dandanes izgovarja z velariziranim lom : namreč Povšje Brdo in Povšnik. Prav tako pa mislim, da bi prosti narod tudi gorenjskih Polšic, če bi jih bilo izvajati od polhov, ne izgovarjal niti Polšica niti Poljšica, ampak Povšica ali Povšjica (povšja naselbina?!)
Pa še eno bomo pomislili: namreč, če bi hoteli izvajati »polšice« od polh, tedaj bi se ozrli po analognih zgledih, na pr. grah (Erbse), grašica (Wicke), grašnica (Erbsenstroh); rak (Krebs), račica (Krebsweibchen), račnica (Krebsreuse); volk (Wolf), volčiča (Wölfin), volčnica (Wolfsgrube); zajec (Hase), zajčica (Häsin), zajčnik (Hasenschrot); berač (Bettler), beračica (Bettlerin), beračriica (Bettlerherberge); kovač (Schmied), kovačica (Schmiedin), kovačnica (die Schmiede) itd. Potemtakem bi tudi veljalo: polh (Billich), polšica (Billichweibchen) in polšnica (Billichfalle, eventuelno Billichhöhle) — ali določno povedano: priponka -ica, če jo pritaknemo neposredno na deblo moškega samostalnika, praviloma samo dotični samostalnik pofe-minini, t. j. iz samca napravi samico, druge derivacije s tem sufiksom -ica se vrše s posredovanjem pridevnikov (na -aj, -ov, -en, -ski itd.); na pr. imena Škofljica, Bazovica, Breznica, Begunjščica, so izvedena preko pridevnikov »škofiji, bazov, brezen, begunjski itd.
Izvajanje krajnega imena Polšica od »polh« smo torej zavrnili; pa recimo, da je ta oblika vendar prava, če tudi ji ne vemo izvira. Recimo, pravim. Tedaj pa, če bi bilo to vse res, bi bili tamošnji naseiniki »Polšičani« in krajnoimenski pridevnik bi se moral glasiti »Polšiški«. V istini so pa tamošnji prebivalci »Poglejci« in krajnoimenski pridevnik se glasi »Poglejski«. S tema dvema oblikama pa je raziskovalcu že pokazana pot, kam se mu je obrniti, da pride do prvotne podstave. Hoditi nam je seveda ob hoduljah analogije. Stanovalci na Brdih so Brejci ali Brici (pridevnik Brejski), v Povhovem Gradcu so Pograjci (pridevnik Pograjski), kar je (filologi pravijo: per haplologiam) nastalo iz Pohograjci; na Bledu so Blejci, v Starem Gradu Starograjci itd. Iz tega pa sledi, da je prvotna podstava »Pogled« = bodisi potem, da je to ali motrišče z lepim razgledom na vse strani, ali pa kraj že od daleč viden (locus in
conspectu positus — glej Stegenšek, Konjiška dekanija str. 291.), ali pa oboje, kar je popolnoma naravno. Krajev tega imena pa je še dokaj; tako imamo na pr. Pogled pri Sv. Mohorju na Moravškem, pri Sv. Gregorju v Velikolaškem okraju, pri Mokronogu, pri Kamniku, v občini Kot na Črnomaljskem, v občini Kastav na Primorskem, pri Konjicah, pri Šmarju poleg Jelšan, Poglede pri Laškem Trgu, Pogledija, grič pri Gornjem Gradu (s kmetom Poglednikom) na Štajerskem. Pa poglejmo k severnim bratom na Češko in Moravsko. Tudi tukaj najdemo Pohled (Frauental) v okraju Nemški Brod, dalje v Časlavskem, Chrudimskem in Ledeškem okraju; Pohledy v okraju Moravska Trebova in v okraju Chomutov. Tudi Srbi imajo svoj Poglčd t. j. »brdo više namastira Arilja, s kojega kažu da je kralj Simeun razgledao, gdje če Arilju postaviti temelj.«
Kako pa pridemo od Pögleda do Poljšice? Ko smo enkrat ugledali prvotno podstavo, precej jasno razvidimo ta priprosti razvoj. Pogled ima svoj krajnoimenski pridevnik Poglejski — taki pridevniki se pa s sufiksom -ica posubstantivljajo, na pr. turška ajda = turščica (türkischer Weizen); sozvedje ob rimski cesti = rimščice (Orion); mlinska struga = mlinščica (Mühlbach); Gradaška voda == Gradaščica (priteče od Povhovega Gradca); Škofja vas = Škofljica (Bischofsdorf); Vranjska [vas? planina?] = Vranjščica; Bukovska planjava = Bukovščica; Konjska, Begunjska, Beiska planina = Konj-ščica, Begunjščica, Belščica; poleg Lipovca pri Ribnici (adj. Lipovski) imamo tudi Lipovščico pri Sodražici — in prav tako tudi ravan na Poglödu imenujemo Poglčjsko ravan ali Poglčjščico. Tako bi stalo razmerje, če bi bila prvotna podstava »pogled« naglašena na drugem zlogu, kakor je prosti apelativnik naglašen pri Pleteršniku (II, 105.). Toda takozvano nemško ime Pogelschitz in pa važna okolnost, da se je v današnji Poljšici popolnoma izgubil drugi zlog, kajti »lj«, zadnji ostanek zloga »glej«, oziroma »gelj« ne more več reprezen-tirati zloga, ker je brez vokala, — to dvoje odločno kaže na drugo stezo.
Poleg poudarne intonacije imajo sestavljena imena čestokrat tudi staro zavlečeno intonacijo, da namreč krepkejše naglašajo predlog dotične sestavljenke nego osnovo sestave, na pr. Nädgerca (Nädgoritz), Prokope, Prčska, Prčval, Püdlog, Zälög, ne pa Nadgo-rica, Preköpe, Presčka, Preväl, Podlög, Zalög itd. Prav enako pa imamo tudi poleg poudarno intonirane oblike »pogled«, tudi zavlečeno intonirano »pögled«, kakor na pr. »pögled, pökoj« poleg »pogled, poköj« — kakor smo videli že zgoraj pri srbskem »Poglčd«.
Znano je pa, da se izgovarja Bistrica, Sköfljica, Oslica, Cirknica, ker je »i« v končnici -ica brez naglasa, kakor Bisterca, Sköfeljca, Öselca, Cirkenca . . . torej tudi dotični pridevniki Bisterški, Šk6-feljski, Oselški, Cirkenški — toda Toplica, Borovnica, z naglašenim »i«, imata tudi pridevnik Topliški, Borovniški itd. — Kakor imamo torej od Drämlje, Drävlje, Hotävlje, Skömre, Lävrica (izgovori Lä-verca) pridevnike Drämeljski, Dräveljski, Hotäveljski, Skömerski, Lavrški, tako dobimo tudi od Pögled pridevnik Pögeljski, namesto Poglžjsko od Pogled in iz krajnoimenskega pridevnika Pögeljski izvedemo potem Pčgeljščica, t. j. P6[g]ljščica. — Glasovna skupina »šč« se v gorenjščini že sicer splošno glasi le kot »š«, neposredno pred »c« pa že celo. Na ta način tedaj govorimo in slišimo le Gradašca, Vranjšca, Bukovšca, Konjšca, Begunjšca, Bevšca, če tudi pišemo Gradaščica, Vranjščica, Bukovščica, Konjščica, Begtinjščica, Belščica itd., ker je tu nadvladal glavni naglas na osnovi — toda pri Poljšici je, kakor je videti, drugotni ali postranski naglas na končnici nadvladal prvotnega na predlogu zastavljenega, tako da smo iz Pčgeljščica (P61jšica) dobili sčasoma obliko Poljšica.
Kdor bi gledal takozvano nemško ime Pogelschitz skozi nemške naočnike — in takih bržkone ni tako malo — tisti bi utegnil seveda, če je gori na Poljšici dobiti kakov rob ali od daleč vidno skalo, z bujno fantazijo ustvariti iz tega imena kakega »lokostrelca« (Bogen-schütz), kakor si je narodna bajka izmislila »Lovca« (Steinerner Jäger) v soseščini Lušarij, ali pa »Okamenele Svate« v Včliki Gori v Ribniški dolini.
Končno naj še omenim, da je v občini Ovšiše poleg Poljšice tudi Prezrenje, menda prav z istim pomenom; kajti »prezreti« je toliko kakor »pregledati« (überblicken, überschauen); — ali se sme primerjati tudi srbsko mesto Prizren s Prezrenjem, tega pa ne bom trdil, ker je videti precej dvomljivo.
Obzor.
Hotel Zlatorog v Ukanci ob Bohinjskem Jezeru, čigar lastnik je bil Josip Ravhekar, je na dražbi kupil Osrednji Odbor S. P. D. Naše društvo bode torej imelo nov krasen planinski Dom ob najlepšem biseru naših planin, kristalno čistem Bohinjskem Jezeru. Promet se otvori že letos.
Dom na Vršiču. — Božične praznike, Silvestrovo in Novo leto ter 3 Kralje je praznovalo večje število planincev na Vršiču, kjer so se pridno sankali i proti Trentski strani do Zakotnikove naselbine, i na Kranjskogorsko stran z vrha sedla pod Mojstrovko prav do doline Pišence. Na sveti večer je prižgalo 8
udeležencev tudi lepo okrašeno božično drevo v toplo zakurjeni sobi »Doma na Vršiču«. — Silvestrovo je praznovalo 16 planincev in je pozdravilo v najboljšem razpoloženju rojstvo leta 1913. In na Treh Kraljev dan se je vpisalo v spominsko knjigo 20 turistov. — Skoraj vsi so imeli sanke. (Glej sliko!)
Vse trikrat je bil »Dom na Vršiču« bogato oskrbljen in začasno oskrbovan, vreme ugodno, naravnost krasno; osobito za Božič so bili sneženi velikani ob srebrno jasnem luninem svitu divni. Mraza ni bilo nikakega, le po noči in zjutraj nekaj pod ničlo. V tem času pa je našel vsak lahko gorko zavetje v topli obednici dobro skurjenega »Doma«. — Enako živahno, na 3 Kralje še veliko bolj živahno, je bilo življenje ob »Vosshiitte«, tako da je pričakovati, da bo Vršič sčasoma pravo središče zazimske ture in planinski zimski šport.
Za Planinski Vestnik 1912 je tvrdka Iv. Bonač v svoji knjigoveznici izdelala elegantne platnice, ki se okrasijo po izberi s slikami Triglavskega Doma, Begunjskega Vrha, Cmira, Kepe, Urbanove Špice ali Rjavine. Cene platnic in veznino glej v inseratu Planinskega Vestnika.
Naše slike.
a)	Pogled na Storžič in Zipiato. — Pred sdboj imamo značilno zimsko sliko posneto s Krvavčeve skupine. Iz temne, gozdnate Kokrske doline se dvigujejo raztrgane stene široke Z&plate (1430 m) ter Storžiča (2134 m). Storžič sam kaže le svoj trioglati vrh, ki pada proti severu kar navpik v dolino ; v ozadju se nekoliko vidi pogorje dolge Košute.
b)	Velika Planina v snegu. — Drzni zimski turisti so se pospeli iz Stahovice preko Sv. Primoža na znano Vel. Planino, ki je sedaj popolnoma zasnežena. Zavetišče so dobili v naši na novo prirejeni K o č i n a Veliki Planini (1555 m). Najkrasnejši pogled se jim nudi preko širne valovite planote in kaj značilen je pogled na čudne oblike napol zasneženih koč velike pastirske vasi. Ker se dajo smuči izborno porabiti, vabi pač Velika Planina vsled lahkega pristopa in svoje bližine najbolj na zimske izlete.	T.
Društveni vestnik.
Umrl je eden najplemenitejših naših sodobnikov, gospod cesarski svetnik Ivan M urnik. Bil je član Osrednjega Društva od ustanovitve društva; pri vsaki priliki je podpiral društvene smotre in je z zanimanjem zasledoval — in tudi odobraval — društveno delovanje. Naše planine, osobito Triglavsko pogorje, mu je bilo dobro znano, ker ga je bil večkrat prehodil v času, ko še niti ni bilo naših naprav. — Ohranimo mu trajen spomin! — Umrl je Ivan Hribar, poštni oficial in posestnik v Kranjski Gori, član Kranjskogorske podružnice.
Ruška Koča ima v minulem letu vpisanih 1518 turistov. To število je zaostalo nekoliko za lanskim in to zaradi skrajno neugodnega vremena.
Novi člani. — Osrednjega društva: gg. Hafner Jernej, kaplan v Vel. Laščah ; Schöpfer Herman, c. kr. podpolkovnik 27. domobranskega pešpolka, dr. Čeme Ivan, odvetniški kandidat, Stelzer Avgust, restavrater, Dobnik Franc, c. kr. stotnik, Dostal Jožef, semeniški profesor in knezoškofijski tajnik, Götzl Aleksander, podobar, Golob Hrabroslav, oficial deželnega odbora, Dolenc Ciril, ravnatelj deželne prisilne delavnice, Schwandtner Wilhelm, c. in kr. vojaško oskrbovalni akcesist, Hrovat Bogomil, uradnik agrarne operacije, Kosem Josip, c. kr. finančni računski revident, vsi v Ljubljani; Türk Hugo, živinozdravnik v Zatičini; Peternel Franc na Bledu; Jerina Franc, stud. med. vet. na Dunaju; Koruza Jožef, stud. iur., Praga.
Cerkljanske podružnice: gg. Roje Ernst, c. kr. poštar, Gruntar Milan, nadučitelj, oba v Cerknem; Rutar Slavica, učiteljica, Jagršče.
Dunajske pooružnice: gg. Dr. Lapajne Stanko, dvorni in sodni odvetnik, Kušar Kašpar, pismonoša, Mejač Josip, železnični nadrevident, Schocher Ljudevit, železnični revident, Levpušček Fran, zasebni uradnik, Kny Iva, urad. soproga, Krušič Vinko, magistratni uradnik, Jeraj Karol, dvorni glasbenik, dr. Jelene Josip, profesor, Marija pl. Zebisch, polkovnika vdova, dr. Vladimir Globočnik pl. Sorodolski, sekcijski načelnik in glavni ravnatelj, dr. Škerlj Milan, ministerial. tajnik, vsi na Dunaju; Miklavčič Franjo, hišni posest., Klosterneuburg.
Goriške podružnice: gg. Dr. Gradnik Alojzij, sodnik, Podgomik Anton, docent na deželni kmetijski šoli, oubic Milan, c. kr. davčni oficial, Tornaro Gino, privatni uradnik, Zarli Rudolf, ces. svet., ravnatelj pomožnih uradov deželne vlade v pok., Kurinčič Fran, trgovec, Žbontar Fran, računski preglednik, vsi v Gorici.
Idrijske podružnice: gg. Bloudek Stanko, aerotehnik, Oberaltstadt; Golli Franc, finančni komisar, Gor. Logatec; Kopač Anton, trgovec in posest., Novavas ; Krajec Janko, c. kr. prof., Kuželički Jurij, c. kr. prof., Mlakar Ludovik, c. kr. prof., Primec Rudolf, davčni oficial, Šebenik Jožef, rudniški paznik, Veli-kajne Anton, rudniški poduradnik, dr. Žižek Branko, okrožni zdravnik, Pelikan Josip, fotograf, vsi v Idriji; Miklavčič Ivan, župnik, Vrh; Rejc Štefan, posestnik v Doleh.
Kamniške podružnice: gg. Gerčar Josip, strojnik, Medič Rado, poslovodja v Kamniku.
Kranjske podružnice: g. Oberstar Alojzij, c. kr. orož. stražmoster v Medvodah.
Kranjskogorske podružnice: gg. Benedek Feliks, revident c. kr. državnih železnic v Trstu; Pongrac Anton, uradnik tovarne na Savi; Globočnik Anton, trgovec in posestnik v Železnikih; Detela Nežika, učiteljica, Stich Anita, učiteljica, obe v Kranjski Gori.
Podravske podružnice: gg. Ciuha N., župnik, Selnica; Mravljak Peter, lesotržec, Sv. Anton ; Pučelik Fric, učitelj, Majcen Gabrijel, c. kr. prof. v p., Majcen Jos., kanonik, Fink Jakob, c. kr. kaznilnični župnik, vsi v Mariboru ; Sernc Franc, Gradec; Senčar Alojzij, trgovec, Ptuj; dr. Skaza Bogomir, zdravnik, Ruše; Viher Robert, knjigovodja, Vuhred.
Radovljiške podružnice: g. Lavrenčič Pavel, zastopnik pivovarne Mengeš v Lescah.
Trboveljske podružnice: gg. Kramar Ivan, trgovec, Dežman Franc, Pertot Franjo, železnični uradnik, Oset Fran, železnični uradnik, vsi v Trbvljah.
Tržaške podružnice: gg. Rus J., uradnik podružnice Ljubljanske Kreditne Banke, Trst; Gerdol Kristina, učiteljica, Sv. Ivan pri Trstu.
Od uredništva. — Zaradi tesnega prostora smo odložili poročili o občnem zboru Goriške in Idrijske podružnice. — Uredn.
Vsebina: Janez Koprivnik: Pohorje. (Str. 25.) — Janko Mlakar: Iz Ziller-talskih Alp. (Str. 32.) — L. Pintar: Poljšica. (Str. 38.) — Obzor: Hotel Zlatorog — last S. P. D. (Str. 41.), Dom na Vršiču. (Str. 41.), Za Planinski Vestnik 1912. (Str. 43). — Naše slike: Pogled na Storžič in Zaplato, Velika Planina v snegu (Str. 43.). V tekstu: Slap Šumik (str. 30.), Dom na Vršiču. (Str. 42.1. — Društveni vestnik: Umrli člani, Ruška Koča, Novi člani. (Str. 43.), Od uredništva. (Str. 44.).
Odgovorni urednik Svltoslav Breskvar v Ljubljani. — Izdaja in zalaga .Slov. Plan. Društvo' Tisk J. Blasnika naslednikov v Ljubljani.