„DOM  IN SVET!' 1891, štev. 10.
455
Bil je že nekaj let v svoji službi, ko spozna Teklo. Ne rečemo, da je živel posebno natanko po nravnih zakonih, vendar njegov ponos ga je obvaroval, da ni zlezel v blato, kakor marsikateri njegovih vrstnikov. Imel je prave namene, ko se je trudil pridobiti dekle za-se, in česar bi marsikdo drugi ne bil dosegel, dosegel je on : dobil je njeno srce in roko. Mlada Karolova žena je bila vzgojena dobro krščansko. A kakor se godi navadno pri ženitvah, tudi ona se ni nič ozirala na mišljenje svojega ženina, kakor tudi ne njeni stariši. Se le v zakonu je spoznala to, a ker je ljubila svojega moža iskreno, izgovarjala in opravičevala ga je, češ, da je samo zapeljan in v neradovoljni zmoti.
Karol bi bil sedaj lahko srečen. Bilo je, kakor da mu je Bog poslal milo zemsko srečo, da bi tako pridobil njegovo srce, dal mu je blago ženo, da bi ž njo tudi njega oblažil. Čutil je Karol, kako visoko je nad njim po svojem mišljenju in značaju Tekla, a ni hotel tega pripoznati. Luč ga ni razsvetlila in gorkota ga ni ogrela.
Izgovarjal se je s tem, da ima žena srečnejši značaj, da ima manj strastij in
nagonov, da jo celo njena zmota podpira. Mislil je nekaterikrat, kako bi pripravil ženo ob to prepričanje, a neki strah ga je odvračeval, da jo je »pustil«, kakor je sam rekel, »v zmoti«. Zal, da je to močno majalo njegovo ljubezen do žene.
Nocoj je bil Karol nenavadno molčeč. Na vprašanja svoje žene je odgovarjal kratko in rezko, tudi z detetom svojim se ni maral ukvarjati. Reče, da ima dela in potrebuje mini, ter se odtegne ženi, ki je imela opravila s svojim ženskim poslom.
Kako se pa prestraši Tekla, ko ji pove malo pozneje mož, da odide po-jutranjem v neko daljno mesto — imena ni hotel povedati — in da ne ve prav, kdaj se povrne. Pove ji tudi, da ona ne more ž njim, da njegova služba zahteva to, naj se torej uda usodi. Dasi tudi doslej moža ni bilo doma čez dan in nekaterikrat tudi nekaj dnij ne, vendar za dolgo se ni ločil od žene. In sedaj ostane sama, kdo ve, kako dolgo; mož gre, kdo ve, kam! Mlado ženo je žalost premagala, solze so jo polivale. A mož je bil nem, kakor da nima več srca zanjo.                                    (Dalje.)
Slovenec Cehu.
(V spominsko knjigo bogosloven F. L. napisal J. K. 1. 1886.)
pje dom je tvoj?
Od Krkonošev, Šumavskih vrhov, Do Alp sneženih skal, do Adrije bregov, Od tam, kjer Laba v morje se vali, Do step kozaških, koder Don buči, Do tje, kjer Tatra ti v nebo strmi: Slovanov dom — to dom je tvoj.
Kje jezik tvoj?
Kjer čuje ti utešeno srce
Slovanov glase mile in sladke;
Kjer jezik mili ti zveni v uho,
Kot harpe glas, kot citer zvok milo,
Sovražniku kot votel grom strašno:
Slovanov jezik — jezik tvoj.
456
Iz   POPOTNEGA   DNEVNIKA.
Kje up je tvoj?
Kjer brat ti nudi roko in srce, Kjer čuješ bratovsko sladko ime, Kjer bratovska ljubezen ti sladi Na zemlji svetle in temotne dni, S teboj se smeje in s teboj solzi: Na brata srcu — up je tvoj.
Krog se oglej!
Triglava trojni vrh kipi v nebo In Sava bistra moči to zemljo. Očetov vera src je naših kras, Slovenske govorice mil nam glas. Tu bratov četa gleda ti v obraz: Krog se oglej in mi povej!
In mi povej!
Si li zapustil dom slovanski? — ne! Slovanski hrib in log pozdravlja te. Ostavil li si jezik svoj? — Nikdar! Naš jezik mili ni slovanski mar? In srca bratje dajemo ti v dar. Oglej se — in srce ogrej!
z popotnega dnevnika.
(Piše P. Fl. Hrovat.)
^ptdor vedno tiči doma, vidi malo T^ sveta«, pravi znan pregovor. Pa že tudi gola radovednost žene človeka, da pogleda kaj novega. S tem si blažiš srce in ukus za lepoto, učiš se tudi ljubiti svojo domovino in narod. Prepričaš se, da med lepimi deželami naša domovina ni zadnja.
v
Ze davno sem želel videti sloveče igre v Oberammergau-u na Bavarskem. Igrajo se vsako deseto leto in privabijo mnogo tujcev. H krati sem želel tudi videti nekoliko sveta, razvedriti si duha  in   okrepčati   si  zdravje.
Lani mi je bila naposled sreča mila; dobil sem tudi še tovariša, veščega zdravnika - homeopata, kateremu sem torej smel popolnoma zaupati svojo malenkost. Če povem, daje imel vedno polno torbo humorja, izrekam o njem popolno po-
hvalo, zakaj prav ta lastnost kratkočasi in vedri človeka na poti. Kar sem videl znamenitega, podajem tukaj bralcem »Dom in Svet«-a, prav po načelu tega lista, da ljubimo dom, a spoznavajmo svet s skrbnim opazovanjem.
Dne 17. septembra odrineva s tovarišem, gosp. J. P., sedanjim župnikom v B., iz Novega Mesta po lepi Šentjernej ski ravnini v Krško. Tukaj so naju čakali železniški vožnji listi, katere nama je blagovoljno preskrbel načelnik železniške postaje g. G. S prvim vlakom jo odrineva proti beli Ljubljani. Do-spevša zjutraj v mesto, opraviva svojo pobožnost in obiščeva še nekaj znancev. Potem se odpeljeva po Rudolfovi železnici proti Tirolski. Bil je lep dan. Kako so se zarile na desni strani Kamniške   planine  z robatim   Grintovcem!