Crtice o igri in nje važnosti za odgojo. (Konec.) Odgojitelju po tem takem ne more in tudi ne sme vse jednako biti, s čim in kako si krati čas njegov rejenec. — Za odgojo otrokovo pa postaja igra sosebne važnosti, če se verši v sodruštvu (v druščini). Skupne igre še le prav vzbujajo samosvest, one napeljujejo otroka k srčnosti, k vstrajnosti, one ga oproste prevelike bojazljivosti in boječnosti, s kratka, one so prav sposobne, da pripravljajo za pozneje živenje, ki je v istini večinoraa le občestvo z drugimi. — Zlasti pri skupnih igrah je gojitelju dana kaj lepa priložnost, opazovati čute in nagnenja svojih rejencev, kajti tekmovanje, ki vzraste med otroci pri skupnem delu (t. j. pri igri), to sosebno močno vpliva na vse njih mišljenje, na ves njihov značaj. Tii pri skupnih igrah je moči opazovalcu pogledati v dno srca nedolžne mladeži, tii, ko nikjer tako, se mu prav očitno kažejo nje čednosti in napake! — Učitelj — gojitelj more to opazovanje uspešno pričeti in gojiti še le tedaj, ko otroci že šolo obiskujejo. Zdajci naj pač dosti opazeva svoje učence, zlasti pri igranji! To mu baš ne bo težko, ker podučuje tudi v telovadbi. Pri tem uku se mu čestokrat ponuja priložnost, da se sara igra z otroki, kajti igre so važni oddel telovaduemu pouku. Le vporabiti je treba priliko! — Pri igrah se more učitelj seznaniti s posameznostimi svojih učencev, pri igrah se mu kažejo v svojej prvotnosti. Aonse mora ž Djimi veseliti, ne sme jira kazati svoje namere, le potem se bode labko seznanil z značaji svojih gojencev ter poznal njih svojstva, njih individualnosti! In to je kaj važno za vzgojilni njegov poklic! Le tačas bo učitelj res tudi odgojitelj, ako bo v odgojo svojih rejencev vporabljeval tudi sredstva, ki pristojajo individualnosti njihovi! Če tega ne more, potlej je ves njegov trud v to svrho zannin! Da bo pa to zmoge], treba rau je opazovanja, dosti in temeljitega opazovanja, a ne le v šoli, marveč turli zvunaj šole! Res zvunaj šole učitelj nima ravno pravice, neposredno vtikati se v stvari, ki spadajo v področje avtoriteti starišev, a po možaosti nadzorovati vse početje šolske mladine tudi zvunaj šole, to je učitelju sveta dolžnost, zlasti na kmetib, kjer so stariši glede nadzorovanja svojih otrok kaj malomarni! — Po tem takem bode učitelj pač vcstno gledal in pozvedaval, v kakšnej družbi se njegovi učenci igrajo, kaj tu počenjajo i. t. d. On, ko sploh vsak odgojitelj, bo odobraval le igre med otroci čistega nepopačenega duha, on bo pa rejencem svojim — vsaj bi moral to — tudi skerbel za dobro pajdažtvo pri igranji. In baš v tej zadevi bi moral učitelj na deželi ves svoj vpliv, vso svojo zgovornost vporabiti, da bi stariše prepričal o imenitnosti sodruštva, da bi jim dopovedal, v kakšnej druščini naj se njih otroci igrajo, v kakšnej ne; razlagal naj bi jitn nadalje, da se ravno pri igri marsikaj zgodi, kar je jako pomenljivo za vse bodoče živenje; povedal naj bi jim, da pri igrah se čestokrat skleno najiskrenejša prijateljstva, a da morajo oni (stariši) paznim očesom gledati na to, s komur se njib otrok sprijazni, sprijazni morda za vse življcnje itd. Ako bi učitelji, narodni učitelji, i v tej zadevi storili svoje, sigurno bi dosta pripomogli k zboljšanju nravnega življenja, spridenost se žalibože tudi med priprostim kmečkim Ijudstvom že čedalje bolj širi. — Z dobrinii, nepopačenimi pajdaži tedaj naj se deca igra! A prosta naj se giblje pri igranji, učini naj vse tako, kakor ji to srce in otročji razum velevata! Strogo nadzorovanje pri igrah otročičem greni veselje, pri natanjkem nadzorstvu otroci niso v svojem dejanji in nehanji prvotni, marveč le navidezno se ti take kažejo. Nadzorstva je otrokoni povsodi treba, tudi pri igri, tu pa tacega, da ga ne čutijo. Če torej veš za kraj, karaor se shaja vaška mladež v skupno igranje, — tedaj jo opazuj, delaj študije o nje značaji in individualnosti, — a glej, da te ne opazi, kajti potein bi se varal najberžeje o vsem tem, kar ti je psihologičen tvoj pogled vže pridobil! A. Vranski.