Ivan Jelačin ml.
Moj pogled na prvih deset let
Pred svetovno vojno se je slovensko gospodarstvo gibalo v skromnih mejah. Poedini zastopniki naše trgovine in industrije so se brigali predvsem za svoja podjetja; redki so bili javni delavci v vrstah naših trgovcev in obrtnikov, kaj še le industrijalcev. Res se je smatralo slovenskega trgovca za predstavnika nacionalne smeri in pospeševatelja narodnega napredka, vendar pa je bilo njegovo udejstvovanje skromno v skromnem obsegu skromnih stanovskih organizacij. Po »septemberskih« dogodkih je bilo od male skupine mladih ljudi organizirano bojkotno gibanje proti nemškim podjetjem, ki je nekaterim našim trgovcem, dalo podlago za večji razmah v obratu in gmotno okrepitev, na kar pa je večina slednjih že pozabila. O kakem sodelovanju našega gospodarskega človeka pri važnih odločitvah velike gospodarske politike ni bilo govora. O tem so odločali drugi.
Prišla je svetovna vojna in z njo preobrat leta 1918. Z razvalin preteklosti se je tudi slovenskemu gospodarju odprl pogled v novo bodočnost — v lastni državi. Vsi, ki smo s hrepenenjem v srcu pričakovali tega trenutka, stopili smo z radostjo, ljubeznijo do svojega poklica, voljo do dela in zavihanih rokavov v novo življenje. Izredni so bili tisti časi: vse narobe, vse prepočasi in vse prehitro je šlo. Vstali so politični apostoli, ki so iz težnje po popularnosti oznanjevali socialistične resnice, ki so bile blizu boljševizmu in voda na mlin onih, ki so videli v trgovcu, obrtniku in industrijalcu samo izkoriščevalca konzumenta. Politične stranke vseh barv so goreče tekmovale v demagogiji. Kolikor je še ostalo ugleda našemu solidnemu gospodarju ob soseščini vojnih izrastkov, veriž-nikov in navijalcev cen, še ono trohico dobrega imena naj bi bil moral takrat izgubiti po zaslugi kratkovidnih ljudi. Trgovce so zapirali radi neverjetnih malenkosti, šikanirati jih na najrazličnejše načine, tirali jih z obratom iz lokalov na ulico, pritiskali jih z davčnim vijakom, da je bilo res živahno. In pod solncem svobode nam je postajalo tesno pri srcu. V načelstvu raznih političnih strank smo sedeli tudi zastopniki gospodarjev, pa naše ustne in pismene predstavke so bile samo dekoracija dnevnega reda. Povsod gluha ušesa, nerazumevanje, očitki, da smo nestrpni sebičneži, ki poznamo samo svoji žep, blagor konzumenta, ki je dal večino' volilnih krogjic, pa nam je bil deveta briga.
V takem ozračju smo se polagoma prebudili. Slutili smo, da bo po vojni demoralizirana ljudska masa udarila po nas, če ne bomo javnosti
19
glasno povedali, da nam je dovolj takih razmer. In vršil se je impozanten protestni shod ob udeležbi nad tritisoč slovenskih gospodarjev, ki so izjavili, da hočejo biti v svobodni državi svobodni državljani. Sledila je velika zamera pri političnih mogotcih, v naših ljudeh pa se je dvignil stanovski ponos. V naših vrstah je rastel pogum in odpor, obenem pa je po vsej Sloveniji pričelo živahno organizatorno delo. V trgovskih gremi-jih, obrtnih zadrugah in njihovih zvezah je vzklilo novo življenje. Tihi trgovci, ki se prej pri omizju desetih oseb niso upali izpregovorili par besed, so nastopili kot govorniki in branitelji trgovskih interesov. Volja do uveljavljenja trgovskega stanu je postala močna. Solidarnost in stvarna borbenost se je krepila med nami. Pa je bilo treba tako. Saj smo vsak dan imeli na redu nove težave: carina, valuta, žigosanje bankovcev, maksimiranje cen, pobijanje draginje, davki, trošarine, promet, socialna zakonodaja, vse to nas je trlo. V organizaciji smo se čutili močneiše in nismo se dali prezirati od političnih strank. Utirali smo si pot med demagogijo in znano slovensko zavistjo do stvarnih ciljev. Postajali smo mnogim neprijetni in nadležni. Domnevali so v nas gospodarskih vodnikih napačne ambicije, morda so celo videli v nas konkurente profesio-nelnih politikov. Vse to so bile napačne domneve. Saj nismo hoteli drugega kot uvaževanje bitnih zahtev slovenskega gospodarja. Pojavila so se trenja v vedno ostrejši obliki, pričelo je treskati in grmeti, kmalu smo se nahajali sredi najostrejšega boja. Pa kar nas je bilo od poli-iičnih strank neodvisnih gospodarjev, smo mirno in veselo sprejeli to borbo. Nismo se dali od nikogar molili na svojem potu do pozitivnih ciljev v korist našega gospodarstva. Spoznali smo se medtem s hrvatskim! in srbskimi gospodarji, udeleževali se skupnih zborovanj, konferenc in anket, korakali smo dalje. Hoteli smo sodelovati in sodelovali smo. Naš glas so čuh povsod, čeprav često mnogim ni bil prijeten. Videli smo, da se naš hrvatski in srbski tovariš trgovec tudi bori, spoznali smo njihove stanovske vodnike in te vztrajali smo lažje. Proces dozorevanja pravih slovenskih gospodarjev in še posebej njih vodnikov je bila ta doba. Cim bolj smo spoznavali vedno nove momente v razvoju slovenskega in državnega gospodarstva, tem jasnejše so bile oblike našega delovnega programa za bližnjo bodočnost.
Pravico si priboriš samo v borbi. Zato smo se borili dalje. V političnih krogih je bilo merodajno napačno na/iranjc, ki se še danes skuša uveljaviti, da naj gospodarstvo služi politiki in ne obratno. Ni čuda, če so taka zgrešena gesla našla spretne konjunkturiste, ki so po takih načelih »gospodarili« in slovenskemu narodu zagospodarili na stotine milijonov narodnega premoženja. Poslušni in za svoj žep spretni vršilci takih gospodarskih nalog pri tem niso odrezali slabo. Duševni vodniki takega započetja pa niso videli resničnega položaja pred seboj. Nedovzetni so bili za svarilne besede treznih gospodarjev. Rušili so mesto gradili. V takih razmerah je bilo težko obvarovati se infekcije. In res jih je mnogo zablodilo.
Vendar nas tolaži zavest, da je tudi težka bolezen ozdravljiva, če je organizem krepak. Tudi slovensko gospodarstvo bo prebolelo te moralne in materijelne rane. Nismo klonili z duhom in ne bomo. Tem manj, ker vidimo, da je načelo čistih rok in pošleno delo za narod vedno zmagalo in tudi danes zmaguje nad takimi pojavi.
Take borbe so nas često razdvojile v naših stanovskih vrstah. Malen-
kosini oziri, bojazen pred gmotno škodo, neumesina plašljivost radi politične odvisnosti, včasih tudi pomanjkanje lastne pravilne sodbe nas je razdruževalo. Političnim strankam je vse to všeč, saj to slabi naš stanovski odpor proti njihovim pogreškam. Zato naj bi po izkušnjah preteklih let sledilo spoznanje v onih, ki niso razumeli čislih namenov naše borbe. Borba onih, ki smo šli svojo pot, je bila težka in odgovornosti polna. Bila pa je plemenita in prinesla nam je mnogo pozitivnih uspehov. Ne priznavamo nikomur monopola na patriotizem. Naj bo dano vsakomur, ki iskreno ljubi našo državo, da se udejstvuje v njen prid. Težje je ostati neodvisen od političnih strank kot biti politični pristaš. Vendar pa bodo morale politične stranke spoštovati in uvaževati pošteno delo neodvisnih gospodarjev, ki so v prvi vrsti poklicani, da s svojim svetom in izkušnjami pomagajo graditi v gospodarstvu.
Emancipacija gospodarskih krogov od političnih vplivov bo slovenskemu narodu samo koristila. Lojalnost v medsebojnih odnošajih naj bi poleg osebne tolerance pospeševala stvarno delo vseh, ki so za to državo. Solidarnost gospodarskih krogov naj v drugem desetletju utrdi našo gospodarsko moč in pripomore slovenskemu kapitalu k pravilnejšemu in smotrenejšemu izpolnjevanju svojih nalog, kot smo mogli to zabeležiti v prvih desetih letih lastne državnosti.
Oni, ki so dobre volje in iskrenih misli, bodo tudi v drugem desetletju delali v prospeh našega gospodarstva.
Dr. Anton Slodnjak
Nettunske konvencije v luči jugoslovanskega narodnega gospodarstva
Zgodovina evropskih držav nam razodeva, da oblikujejo usodo narodov, živečih na gotovih zemljepisnih prostorih, poleg narodnih, gospodarskih in socialnih potreb, ludi neke sile, ki izvirajo iz strukture zemeljskih prostorov, na katerih prebivajo. Državljanske vome so bile pogosto borbe med posameznimi deželami v svrho politične in gospodarske nadvlade pokrajine, ki je bila geopolitično najugodnejše ležeča.
In četudi smo navajeni motriti našo notranjepolitično borbo kot posledico zgodovinskih in narodnostnih razlik, ki označujejo kulturni obraz posameznih jugoslovanskih pokrajin, ali pa odrekati Hrvatom državnopolitično miselnost, se mi vendar dozdeva, da je naš politični problem tudi geopolitičnega značaja.
Nedvomno je, da se državno neizžiti deli slovenskega in hrvaškega naroda opirajo v kritiki našega sedanjega državnega uslroja na izkušnje o državi, ki so si jih pridobili v avslro-ogrski monarhiji. Pri Hrvatih pa je še posebej treba računati z oživljenim spominom na dobo hrvaške narodne samostojnosti.
Zato je nujno, da Slovenci in Hrvati pojmujejo jugoslovansko državo kot iz prejšnjih avstrijskih jugoslovanskih dežel izhajajočo evropeizacijo oziroma debalkanizacijo srbijanskih pokrajin.
19*
Srbija pa kaže v svojih državnih iendencah še vedno ideologijo predkosovskih srbskih državnih ivorb.
Primerjaj nedavno izjavo demokraiskega minislra Grola o moravsko-vardarski hrbtenici sedanje Jugoslavije.
Tu je prepad, ki deli naše državno življenje in ki nam ga razodeva,, če se nc molim, že bežen pogled na zemljevid našega državnega ozemlja.
Iz njega izvira nezanimanje prečanskega državljana, kakor ludi povprečnega prečanskega politika za macedonsko vprašanje, za jugoslovansko svobodno cono v solunskem pristanišču, za albanski problem, kakor manjka na drugi strani Srbijancem in njihovim političnim zastopnikom razumevanje za problem slovenskega in hrvaškega Primorja. Tu je ključ za srbijansko oficialno rezerviranost proti vprašanju federacije z Bolgarijo, kakor je edino iz tega razumljiva srbska odnosno srbijanska politika do Slovenije, ki ji Beograd za sodelovanje največje slovenske stranke v vladi dovoljuje guasi avtonomen položaj v državi.
Seveda je treba k vsemu še prišteti iz geopolitičnega položaja izvirajoče gospodarske, kulturne in narodne momente, ki še poglabljajo to temeljno razpoko v jugoslovanskem državnem življenju kot n. pr. dejstvo, da tvorijo, izvzemši Slovenijo, prečanski kraji naše države isli poljedelski in še gospodarsko nerazviti teritorij, kakor starosrbski in je zato globlja in dopolnjevalna zveza med njimi otežkočena. Tudi etični, kulturni in svetovni nazor Slovencev in Hrvatov je neprimerno bolj evropsko orijentiran kakor pa srbski, kar povzroča, da je kljub jezikovni istovetnosti Hrvatov in Srbov med njimi neka usodna, dejal bi instinktivna razlika.
Zato bi bila centralistično urejena Jugoslavija mogoča le pod izrazito hegemonijo bodisi Srbijancev, bodisi Prečanov. Ker pa nas desetletna izkušnja uči, da je eno in drugo nemogoče, je zločin zavirati razvoj naše države v federativno vladavino. Zato tudi prečanska politična razcepljenost škodi prečanskim krajem v splošnem, ker ovira razvoj naše države v federacijo in daje prostor in čas obojestranskim gobezdanjem o amputaciji. Legijon današnjih jugoslovanskih političnih in gospodarskih problemov dokazuje resničnost naših misli.
V zadnjem času pa so bile Nettunske konvencije najusodnejše razpotje med jugoslovanskim Balkanom in Prekom. Nc glede na uradni zagovor Nettunskih konvencij, ki povdarja, da so te konvencije logičen zaključek vseh naših prejšnjih pogajanj z Italijo in da so zaključene na podlagi rcprocitete, kar že iz tega razloga ne more biti res, ker po teh konvencijah za naš narod v Italiji ne veljajo te ugodnosti, ki jih imajo Italijani v Dalmaciji, ker se je vzela kot rcprociteta Reka in Dalmacija, moramo presojati te konvencije glede gospodarskega pomena za slovenske in hrvaške pokrajine in za vso državo.
Slovenci in Hrvati ne gledajo na italijansko ekspanzijo na vzhodno jadransko obrežje le z narodnostnega vidika kot na ozemlje, kjer ore-bivajo njih rojaki, temveč tudi z vidika državljanov prejšnje avstro-ogrske monarhije, ki se videli v Adriji — okno v svet. In če za časa Avstrije niso mogli igrati Hrvatje in Slovenci na Adriji uloge, ki jim je po geopolitičnem in narodnostnem principu pripadala, ker jim je to zabranjevalo materialno uboštvo, kratkovidnost avstrijske uradne germanizacije in pa ogrske madžarizacije, je bilo to ravno glavni vzrok in glavno vabilo
zapustili staro državo in vstopiti v novo državno zvezo z balkansko kontinentalno Srbijo, ki je tudi mrzlično iskala svobodne poti na morje. Kakor je prejšnja avstrijska vlada podcenjevala narodnostno gibanje Slovencev in Hrvatov, ker je videla v njem le neko akademsko navduše-vanje za narodni jezik in zgodovino, bila pa je v njem skrita žgoča želja po aktivnem gospodarskem in socijalnem udejstvovanju slovenskega in hrvaškega naroda, tako mora biti sedanja jugoslovanska vlada bistro-umnejša in videti v hrvaškem gibanju pred vsem izraz gospodarskih in socialnih teženj. Ni slučaj, da so se ravno možje iz hrvaškega Primorja najbolj borili med svetovno vojno, združeni v Jugoslovanskem odboru, za zedinjenje s Srbijo, kakor tudi ni slučaj, da so se hrvaški in slovenski ljudje najbolj hrabro borili na Soči.
Tragično je bilo le to, da je geopolitični položaj diktiral predvojni Srbiji iskati poti na morje v naravni podaljšavi moravske doline, v vardarski zarezi v Egejskem morju, ali pa v najkrajši prečni preseki albanskega mejnega gorovja na Drač ali kako drugo albansko pristanišče. Dalmatinska pristanišča so ji bila razen Kotora že od rok in pa v nevarni interesni sferi sosedne velike zavezniške države. Zato je bilo v resnici gigantsko delo Trumbiča in tovarišev, da so do pričetka mirovnih pogajanj vsaj deloma premostili te geopolitične zapreke in ustvarili enotno fronto za pogajanja z Italijo. S stališča srbske državne koncepcije je borba z Italijo, v kolikor ne bi ta premočno težila na Albanijo, nepotrebna, s stališča prečanskih pokrajin conditio sine gua non. Zato je po mojem mnenju italijanska mirna »okupacija« Albanije bila taktična napaka italijanske diplomacije, ker je nujno ustvarila pogoje enotne fronte vseh južnoslovanskih pokrajin proti Italiji, kajti kakor je bila Avstrija oni faktor, ki je s svojo negativno politiko do južnoslovanskih narodov ustvarila prve pogoje za osnovanje jugoslovanske države, tako postaja Italija oni faktor, ki to tvorbo utrjuje. Zato bi se moralo težišče jugoslovanske državne politike še bolj pomakniti proti severu in zahodu, kajti kolikor v Macedoniji napram Bolgarom v svrho omogočitve balkanske federacije popustimo, toliko nam bo na zahodu proti Italiji pridobljenega. Oglejmo si po teh uvodnih besedah, ki so bile nujno potrebne za razumevanje celotnega političnega kompleksa, ki je nastal pri nas o priliki glasovanja za Nettunske konvencije, te konvencije same.
Nastale so v logičnem nizu naših pogajanj s kraljevino Italijo od Rapalla preko takozvanega rimskega sporazuma iz leta 1924. o politični pripadnosti Reke. Njihov veliki pomen za nas in za Italijo leži v dejstvu, da je z njimi Italija hotela gospodarsko zavarovati svoje teritorijalne osvojitve v Hrvaškem Primorju in v Dalmaciji. Kakor pa vsako pogajanje slabšega z močnejšim nosi v sebi klice prikritega ali pa celo odkritega izrabljanja prvega, tako je tudi v tem slučaju umela močnejša stran ne samo zavarovati svoje interese, kar bi bilo itak že samo po sebi nevarno za nas, temveč tudi agresivno izpremeniti prvotni program pogajanj nam v škodo. Da reši ekonomsko Reko in Zadar, je začela Italija I. 1924. pogajanja z našo državo, ki so bila zaključena po dvakratni prekinitvi s podpisom 31 konvencij 20. julija 1925. v Nettunu. Minister zunanjih zadev Ninčič je delegiral kot zastopnike svojega ministrstva uradnika zunanjega ministrstva dr. Ribara, zagrebškega univerzitetnega profesorja dr. šilo-viča in odvetnika dr. Figatnerja, ministrstvo trgovine je zastopal četrti delegat Sava Kukič.
Maja 1925. so naši delegati spoznali, da hoče Italija izsiliti od njih predajo življenskih interesov države, zalo so se obrnili k ministru Ninčiču po nove instrukcije, la jim je dal instrukcije, ki so naravnost zadovoljevale italijanske zahleve. Nalo sta delegata dr. Figatner in Kukič naslovila na ministra promemorij. V njem protestirata proti lemu, da Italijani zahtevajo rešitev stvari, ki so že v rimskem sporazumu definitivno rešene in pa da vnašajo zahteve, ki sploh niso na programu teh pogajanj. Glavna pogajanja so se vrtela okoli problema bazena Thaon de Revel, kjer so nam Italijani ponudili navidezne koncesije v tem, da po poglavju VII. sporazuma o vprašanju prometa na reški postaji in v bazenu Thaon de Revel naša država more v lastni režiji ali pa preko privatnikov v bazenu Thaon de Revel opravljati Irgovske posle javnih skladišč. Zato pa so zahtevali od nas, naj dovolimo osnovanje banke, ki bi z našim kapitalnim sodelovanjem ali pa tudi brez njega financirala našo izvozno in uvozno trgovino preko Reke. Temu zavodu bi dala Italija vse mogoče davčne ugodnosti in te ugodnosti bi naj uživali tudi pri nas.
Ta predlog je naša delegacija odbila.
Nato so zahtevali Italijani posebne olajšave za svoje blago, ki bi prihajalo iz ali preko našega ozemlja v javna skladišča na Reko in obratno.
Tudi to so naši delegati odbili. Zdelo se je, da bo naši delegaciji vendar uspelo ubraniti naše interese pri pogajanjih o bazenu Thaon de Revel, če se ne bi posrečilo italijanskim delegalom izvojevati zaključnega protokola k poglavjem sporazuma o Thaon de Revelu, s katerim so s pristankom našega zunanjega ministra izsilili generalno pooblaslilev naše vlade, da brez vpliva zakonodajnih faktorjev ustvarja zakone, ki bi bili po godi prometu reškega pristanišča. V tem zaključnem protokolu je Italiji pridržana pravica, da zahteva revizijo te pogodbe v slučaju, da znižamo železniško tarifo za izvoz in uvoz preko pristanišča na Sušaku.
Kukičev in dr. Figatnerjev promemorij ugotavlja z ozirom na to klavzulo, da odpira zopet reški problem, ki je bil z rimskim sporazumom rešen, in da grozi naši državi, da postane vsled te klavzule ekonomski privesek reškega pristanišča.
Mi se s to klavzulo nekako odpovedujemo svobodni luki na Sušaku za ceno javnih skladišč v bazenu Thaon de Revel, ki pa bi ostal italijanska last, pod italijansko jurisdikcijo in upravljan od italijanskih delavcev.
Ko ta promemorij ni bil sprejet sta odstopila naša delegata Sava Kukič in dr. Figatner, konveneiie sta zaključila dr. Ribar, ki je po lastni izjavi ostal samo zato v delegaciji, da reši, kar se rešiti da, in pa dr. Šilovič.
Ostala poglavja sporazuma glede bazena Thaon de Revel niso daleč tako nevarna našim gospodarskim interesom, kakor je ta zaključna klavzula, in obsegajo odredbe: 1. o premelnem poslovanju na skupni reški postaji, 2. o poslovanju z železniškimi vozovi, 3. o tarifah, 4. o komerci-jalnem poslovanju, 5. glede poslovanja v bazenu Thaon de Revel in v Mrtvem kanalu, 7. glede regulacije vprašanj poprave bazena Thaon de Revel, 7. o javnih skladiščih, 8. o splešnem.
(Konec prihodnjič)
Dr. L. L. Bohm
Tr£Ovsko-p( 1;tični problemi ia svetskogOM^orlarski konferenci
v
V Ženevi
(Konec)
Svetskogospodarska konferenca, ki se je vršila v maju leia 1927 v Ženevi, je posvetila svojo pažnjo splošni gospodarski situaciji na vsem svetu. Raziskovala je vzroke svelskogospodarske krize in sredstva za njeno lečenje. Kriza svetskega gospodarstva je dedščina svetovne vojne. Njeni akutni simptomi so se v zadnjem času sicer nekoliko ublažili, v obče pa seveda še obstojajo.
Svetovna vojna je uničila ali vsaj poslabšala, na vsak način pa predrugačila, poprejšnje gospodarske stike in vezi; svetovna vojna je pokazala pot k pojačanomu autarkičnemu stremljenju v okviru strogo n cijonalističnih držav, pa tudi v neutralnih evropskih in prekmorskih državah ter končno v vseh angleških dominijonih. Poleg tega so nastopile še valutarne neurejenosti. S prepovedmi glede izvoza in uvoza denarja se je skušalo tem težkcčam priti v okom.
Svetovna vojna je imela za posledico razbitje treh velikih evropskih držav in postanek mnogih novih, število carinskih področij se je zvišalo. To okoliščina je posebne važnosti, ker so se poprejšnje, že itak precej velike, državne odnosno carinske meje povečale še za 11.000 km. V Zedinjenih državah, ki so po arealu približno tako velike kakor vsa Evropa z Rusijo vred, pa obstoji samo eno veliko carinsko področje, eno enotno razpečavališče dobrin. Na to dejstvo tudi Američani vedno pokazuiejo in svetujejo Evropi, naj stori isto, to se pravi, da naj stvori eno veliko gospodarsko-carinsko področje.
Po ugotovitvi vseh karakterističnih simptomov svetovne krize je svetskogospodarska konferenca pritegnila vse panoge gospodarskega ž Vijenja pred svoj kritični forum (agrarstvo, industrijo, promet, trgovino, carinske zadeve, denarslvo ild.).
Namen svelskogospodarske konference je bil, dokazati z znanstvenimi pripomočki in pa z metodami prakse, da vodi obupna konkurenca-narodov samo do še večjih gospodarskih in političnih pretresljajev in da je samo ena pot rešitve, namreč spoznanje gospodarske solidaritete. Predpogoji pa so natančno in vsestransko raziskovanje go:p darske situacije, odkritje vzrokov te obupne situacije in pa nasveti za zboljšanje. Niti en vidik ni bil izpuščen, ki ima zvezo s svelskim g sp darstvom, posebno pa s svetsko trgovino, ki je največ trpela, lako, d se je anal za problema nazadovanja svetske trgovine končno konkretizirala v sledeče točke:
Ovire svetske trgovine po vojni, zaostalost Evrope v gospodarstvu in kapitalni moči, pasivnost trgovskih bilanc, udeležba poedinih držav pri sve'ski trgovini, internacijonalno gibanje za odpravo trgovskih ovir (ta točka je bila posebno važna), presojanje novih struj v gospodarski politiki, revizija trgovskih pogodb, ureditev valut in odprava prevelikih
diferenc v cenah, končno vprašanje internacijonalne flukfuacije kapitala v zvezi z eksportom dobrin. Kakor je razvidno, je bil program zelo obširen in izčrpen. Ker je naša država tudi udeležena na svetskem trgu /. uvozom in izvozom, so posvetovanja in ukrepi svetskogospodarske konference v Ženevi tudi za nas največjega pomena. Nemogoče je v ozkem okviru tega članka podati vsaj nekoliko izčrpen pregled posvetovanj, ugotovitev, zaključkov in nasvetov. Omejiti se moramo samo na navedbo najvažnejših stvari, ličečih se svetske trgovine in njene porazne depresije.
Glede trgovine se je ugotovilo, da je tej panogi gospodarskega življenja bil zadan najhujši udarec. Globoko segajoča sprememba v strukturi svetskega gospodarstva se ni nikjer tako usodepolno pokazala, kakor ravno pri svetski trgovini. Zato se je konferenca ravno s problemi svetske trgovine najtemeljitejše bavila.
Rapidno naraščanje prebivalstva na zemlji, istotako pa ludi kvantitativno in kvalitativno naraščanje človeških potreb, nemožnost to prebivalstvo autarkičnim potom preživljati, oziroma povečane potrebe z domačo produkcijo kriti — vse to so bili vzroki, da je svetska izmenjava dobrin, ali z drugimi besedami svetska trgovina, to je celokupnost vsega blagovnega prometa, ki gre preko mej posameznih držav, nečuveno visoko porastla, posebno kjer je postajal rezultat človeške tvornosti neprenehoma ugodnejši zaradi poboljšanih mehaničnih produkcijskih metod in pa iznajdb, ki prihranjujejo delo. Svetska trgovina se je silovito dvigala pred letom 1914 in je operirala z ogromnimi številkami v vrednosti na svetskem trgu izmenjanih dobrin. Ali svetovna vojna je ta razvoj kruto prekinila. Po kratki nezdravi povojni konjunkturi je sledilo strašno razrušenje svetskega gospodarstva, ki je zadalo skoraj vsem državam najhujše udarce. Šele polagoma je začelo neko gibanje na boljše. Vendar pa še vlada obča huda depresija.
Na kratko ni mogoče podati niti približne slike delovanja gospodarske konference, ki se je pečala z rešitvijo teh težkih problemov. Konferenca je izdala o svojih predpripravah celo vrsto spomenic. Nas zanima predvsem »Memorandum« o trgovinskih bilancah, potem o produkciji in trgovini; poročilo (»Rapport«) o odstranitvi internacijonalnih trgovinskih ovir; razprava (»Traite«) o tarifarnih pogodbah in pogodbenih metodah; spisi o stabilitefi carinskih tarifov in o možnosti poenostavljenja carinske nomenklature; dalje »Memorandum« o diferencijaciji v carinsko-tarifarni shemi; spomenica v dumping-u, o izvoznih carinah, o omejitvah in prepovedih, o izvoznih certifikatih itd.
Vsi ti spisi so izšli v francoskem jeziku in sicer v Ženevi, deloma že leta 1926, tedaj eno leto pred zborovanjem svetskogospodarske konference, ter so tvorili podlago za razprave oziroma so po končani konferenci izšli kot rezultat posvetovanj in zaključkov.1
1 Literatura o svetoskogospodarski konferenci v Ženevi je zelo obširna, kar priča o velikem zanimanju za to konferenco. Ta literatura obstoji iz posameznih večjih del in iz nebroj člankov po različnih časopisih v vseh svetskih jezikih. Tozadevnih publikacij je okoli 100. Kot posebno pregledna in izčrpna knjiga, kjer je ves materijal zbran, bodi navedeno delo: »Die Wcltwirtschafts-konferenz«. Probleme und Ergebnisse. Von Elemer Hantos. Leipzig 1928. Dober pregled podaja tudi: »Nauticus«, Jahrbuch fiir Seeintercssen und Weltwirtschaft. Berlin 1928. (Članek: Die Handelspolitischen Probleme der Genfer Weltwirischafts-konferenz von Dr. Imhoff.)
Svetskogospodarska konferenca je femeljiio razpravljala pred vsem o splošni svetskogospodarski siiuaciji, prav posebno pa o sveiski trgovini in o vzrokih depresije na tem področju. Pri razpravah se je pokazalo splošno naziranje o preorientaciji trgovske politike in pa o potrebi odstranitve ali vsaj omejitve prometnih, finančnih, carinskih, izvoznih in uvoznih ovir. Skratka začul se je splošen klic po uvedbi svobodnejše trgovine in pa po odstranitvi vsega, kar se zoperstavlja tej novi svobodnotrgovinski orientaciji.
Razumljivo je, da postulat inlernacijonalne svobodne trgovine, katero ie bil že stari liberalizem klasične narodne ekonomije proglasil za svoje geslo, ludi v novi modificirani in modernizirani formi na konferenci ni naletel na vsestransko odobravanje, posebno od strani onih držav ne, ki so med vojno ali celo po vojni inaugurirale nove industrije, za kojih eksistenco pa niso bili podani vedno in povsod pravi pogoji. Mislimo pri tem pred vsem na angleške dominijone in na kronsko kolonijo Indijo, dalje na japonsko državo, na Zedinjene države in na takozvane »ABC-države« v južni Ameriki. Največji odpor se pa kaže tozadevno pri novih nacijonalnih državah v Evropi.
Razun že omenjenih velevažnih problemov, tičočih se svetske trgovine, oziroma upostavitve te panoge gospodarstva v prejšnje stanje, so prišla v pretres na konferenci še sledeča velevažno vprašanja: zaščitna carina, vprašanje enakopravnosti državnih in privatnih podjetij, splošno priznanje zakonitih določb ali odredb v pogledu inlernacijonalne trgovine. Kot posebno važna točka se je naglaševalo gospodarsko in davčno postopanje z državljani onih držav, katerim je bila dovoljena naselitev v kaki tuji državi.
Kot svoje drugo glavno področje glede zboljšanja svetskotrgovskih razmer je smatrala konferenca zavzetje stališča glede carin, zahtevajoč znižanje carinskih tarifov (v ozki zvezi z vprašanjem svobodne trgovine), poenostavljenje tarifne nomenklature ier stabiliteio carinskih tarifov; poenostavljenje carinskih formalitei in končno zahtevo po natančni trgovski statistiki. Kakor je bilo že v prvem članku omenjeno, predvojna statistika ni bila — ob sebi umevno — absolutno več porabna, ker so se bile glede svetske izmenjave dobrin izvršile velikanske spremembe. Stare države so propadle, nove so nastale. V starih, še preostalih državah je bilo gospodarsko življenje primorano kreniti po drugih potih kot do sedaj. Nove evropske države, prekmorske države; kolonije in dominijoni so pričeli s svojo posebno industrijalno produkcijo, odvzemajoč starim državam trge in odjemalce. Pota svetske trgovine, posebno pomorske, so se popolnoma ali vsaj deloma spremenila ali preložila. Umevno je, da so se morale napraviti nove statistike, ki so vpoštevale nove razmere. Nadalje se je konferenca zelo obšrino in temeljito bavila z vprašanji trgovske politike in pa trgovskih pogodb, kar je seveda zopet v najožji zvezi z vprašanjem svobodne trgovine, odnosno zaščitne trgovine. Tudi pri obravnavanju tega vprašanja se je ponovno pretresavalo cel kompleks carinskih tarifov. Sledile so razprave o splošnih smernicah trgovske politike, o fiskalni obremenitvi uvoženih dobrin, o izvoznih carinah in končno veliko in odločujoče vprašanje o trgovskih pogodbah. (Tu se je posebno naglašala potreba internacijonalnega razsodišča.) Konferenca je tozadevno priporo-
čala povrnitev k poprejšnjemu sistemu dolgoročnih trgovskih pogodb, ki jamčijo enakomerno postopanje. V zvezi s tem je konferenca priporočala, naj merodajni faktorji (predvsem Zveza narodovi izvrše vse predpriprave, potrebne za osnutek enakomernega tarifarnega sistema evropskih držav. Konferenca je tudi ugotovila, da je treba postaviti jasna in priprosta načela glede interpretacije klavzule n a j -večje ugodnosti.
Ko so bili zaključki svetskogospodarske konference predloženi Zvezi narodov, je ta korporacija izrekla konferenci svoje priznanje, ob enem pa še izrazila željo, da naj bi vse dežele uravnavale svojo gospodarsko politiko po načelih, postavljenih na gospodarski konferenci. Zveza narodov je posebno naglaševala potrebo zaključenja kolektivnih p o g o d b na internacijonalnih konferencah, da se stopnjama med trgovskimi nacijami sveta, posebno pa Evrope, razvijajo skupna načela politike, ki so za vse dobra. S takimi kolektivnimi pogodbami se odstrani nesigurnost samo enostranskih pogodb.
Kot zadnja točka v trgovinskih zadevah je prišlo na red vprašanje, kako se zamore — navzlic splošni svobodno-trgovsko orientirani tendenci — vendarle ščititi nacijonalno trgovino in nacijonalno brodarstvo. To se godi potom direktnih in indirektnih snbsidij (podpor), ki so se že pred vojno izplačevale, po vojni pa še bolj. Konferenca si ni prikrivala dejstva, da take subsidije sicer dvignejo domačo trgovino in industrijo, vendar pa je tudi odkrila tajne nevarnosti, ki izvirajo iz prevelikih in vsestranskih subsidij. Čim več držav se krčevito drži visokih subsidij, tem bolj je ogroženo nemotena izmenjava dobrin. Konferenca priporoča vladam, da tozadevno ne gredo predaleč.
Tudi glede vporabe dumpinga je bila konferenca mnenja, da povzroča nesigurnosti. Radi tega se mora dumping reducirati na minimum. Z odpravo previsokih carin odpade tudi lahko dumping, vsaj predpogoj za to je dan. Sploh pa priporoča konferenca zmernost v odpravi in v pobijanju dumpinga.
Končno opozarja konferenca vsa transportna podjetja na to, da so ona samo organi svetske trgovine in da se imajo ravnati po postulatih internacijonalne trgovine. Od svoje strani pa morajo pobijati vse poskuse in odredbe svojih lastnih vlad, potom šikan otežkočiti nemoteno izmenjavo dobrin.
Jedro svetsko gospodarske konference tvorijo tedaj zaključki o bodoči trgovinski politiki. Člani konference so imeli soglasno željo, konferenca naj pomeni takorekoč začetek novega časa, kjer bode internaci-jonalna trgovina vse, kar jo neprimerno in nedostojno ovira, premagala in se bo zopet začela dvigati. To bi bil znak gospodarskega ozdravljenja sveta in predpogoj za napredek civilizacije. Zato se vodilni stavki konference obračajo proti sistemu zatvarjanja in autarkije povojnega časa in pokazujejo na nujnost kolektivnega delovanja narodov. Neprenehoma se dokazuje, da prestroga nacijonalistična politika svo) čili zgreši in da je škodljiva ne samo za lastni narod, temveč tudi za celokupnost vseh drugih dežel. Program konference obsoja tedaj preozko-srčno nacijonalistično gospodarsko politiko, orisuje natančno skupne interese narodov in pokazuje energično na potrebo svobodnejše •ureditve
iniernacijonalne trgovine. (Principielno naj bi veljalo to za ves svet, faktično pa je le vendar vse boi j na Evropo naperjeno, s ciljem odstranitve gospodarske desorganizacije našega kontinenta.)
Ali bodo resolucijam in načelom, izrečenim na konferenci, sledila tudi dejstva? Ali bodo to ostali le neplodoviti ideali? Zveza narodov, ki se je identificirala / ukrepi konference in ki nuj bi predstavljala nekak eksekutivni organ tega gospodarskega udruženja, ni nobena »naddržava«, ki bi razpolagala s kakimi prisilnimi sredstvi. Ukrepi konference niso tedaj nič drugega, kakor neobvezna priporočila in nasveti. Odvisi pa od vlad posameznih držav, v koliko se hočejo po tem ravnati. Uspeh ni tako majhen, kakor se je škodoželjno pričakovalo. Skoraj vse države sveta so izrekle svoje soglašunje z ukrepi in zaključki svetskogospodar-ske konference, pred vsem Nemčija, kar je seveda popolnoma umevno. Nekatere države so pač delale neke reservacije ali pridržke, druge so brezpogojno vse sprejele, ob enem pa zvišale carine in poostrile protekcijo, ne zavedajoč se v svoji ozkosrčnosti ali pa pod vplivom domačih egoističnih struj, da samo povratek k pravi svobodi internacijonalne trgovine tvori temelj za zboljšanje svetske dobrobiti.
Dr. ). Bohinjec
Pet let socialnega zavarovanja v državi
Osrednji urad /a zavarovanje delavcev v Zagrebu je izdal spominsko publikacijo ob priliki petletnice izvajanja zakona o zavarovanju delavcev. — Knjiga nosi naziv: Osrednji urad za zavarovanje delavcev v Zagrebu. Nanaša se na uspehe praktičnega izvajanja socialnega zavarovanja od 1. 1922 do incl. 1. 1926.
Knjiga je bila izdana ravno ob desetletnici obstoja države. Mislim, da je to eno najveličastnejših del, s katerim moremo praznovati desetletnico državne samostojnosti. Prav je tako: svobode ne smemo slaviti s slavnostmi in z lepimi besedami, ker te se razprše v zrak, svobodo moramo slavdi s tem, da narodu pokažemo, kaj nam je svoboda dobrega in koristnega prinesla. Svoboda, ki tega ne prinaša, ni prava svoboda, ona nima za narod praktičnega pomena.
Socialno zavarovanje je eno najvažnejših socialno-političnih problemov. Socialno zavarovanje je najaktualnejši problem vsake države. Ono ima za objekt blažitev najtežjih življenskih kriz, najdragocenejšo dobrino vsakega človeka: zdravje in življenje. Kadar je zdravje in življenje človekovo ogroženo, priskoči na pomoč socialno zavarovanje. Padi svojega globokega pomena in važnosti je socialno zavarovanje močan regulator celotnega državnega socialnega in gospodarskega življenja in močan instrument svetovnega miru.
Dejstvo 10-lctnice samostojnosti države nas nujno sili k vprašanju: Kaj smo pridobili in si ustvarili na polju socialnega zavarovanja? Kako smo tekom let svobodnega državnega življenja pokazali, kako gledamo na probleme socialne politike, na usodo delovnega človeka, ki je
hrbtenica vsega državnega napredka? S katerimi čini smo afirmirali svojo kulturnost in socialnost? Ni tajnost dejstvo, da državo vlada re~ akcijonarni duh in da smo zlasti na polju socialne politike prav zelo daleč od drugih kulturnih držav. V tej temi se sveti ena zvezda: organizacija in praktična koristnost socialnega zavarovanja. S tem činom dokazujemo vrednost in korist svobodne države. V socialnem zavarovanju smo ustvarili mnogo, relativno več kakor drugod. Socialno zavarovanje je danes bezdvomno edina panoga javne uprave, ki mora zadovoljevati, zlasti po mora brezpogojno zadovoljevati, ako primerjamo neurejenost v drugih disciplinah javne uprave.
Omenjena knjiga je slika in zrcalo tega delo. Delo je monument, ako ga gledamo iz perspektive naših posebnosti v notranjepolitičnem, gospodarskem in administrativnem življenju. Trdim: v Sloveniji smo v panogah zavarovanja, ki se praktično izvajajo (bolniška in nezgodna panoga) dohiteli Nemčijo, ki še do danes velja kot vzor-država na polju delavskega zavarovanja. Celo za korak smo naprej: Z manjšimi obremenitvami narodnega gospodarstva nudi naše bolniško in nezgodno zavarovanje več. V kratki dobi 5 let smo dali zavarovancem v bolniškem in nezgodnem zavarovanju prav vse ono, kar so celo v veliki in dobro organizirani Nemčiji podčrtavali kot epohalen napredek: organizirano je specijalistično zdravljenje, člani so deležni sanatorijskega lečenja, nudi se jim najmodernejše fizikalno zdravljenje, zavarovanje ima na razpolago najmodernejše diagnostične in terapeutične pripomočke, v nezgodnem zavarovanju smo skoro edina država, ki nudi 100% rento (običajno le 2/3 rento!) in je zavarovan najširši družinski krog. Podoben je napredek tudi v ostalih pokrajinah, predvsem v onih, ki so zavarovanje že izvajale pred vojno. Poznavalci predvojnega zavarovanja morejo na povojnem napredku zavarovanja izmeriti vso veličino tega dela. Kakšen napredek organizacije gospodarstva, pravnega življenja in socialnega razumevanja družbe, ako se slovensko narodno-gospodarstvo z Din 1-90 na zavarovanca in dan odkupi za vsako daljšo pravno obveznost in odgovornost napram svojemu delavcu, kadar mu je vsled dela ogroženo ali uničeno zdravje in življenje!
Imenovana knjiga je tako vredna čitanja in šiudija kakor so egiptovske piramide ali kakršne koli druge zanimivosti vredne gledanja in študija. Knjiga ni suhoparna. Ona je resna in do skrajnosti zanimiva učna knjiga za politika, narodnega gospodarja, sociologa, žurnalista, staliati-čarja, kratko za vsakega, ki hoče poznali socialno, gospodarsko in zdravstveno strukturo svoje pokrajine. Ona je zanimiva in poučna za vsakega, kdor hoče zavarovanje pogledati z drugega, kakor pa iz zgolj negativnega in pasivnega vidika. Socialno zavarovanje je znanost. V knjigi mrgoli stvari, ki to trditev dokazujejo. Brez točnega in temeljitega poznanja te knjige ne sme nihče o zavarovanju govoriti, ako hoče, da bodo njegove besede imele značaj resnosli in poznanja stvari. Le na faktih te knjige morajo in smejo sloneti vsi predlogi reorganizacije in novelizacije zavarovanja. Zato morajo knjigo študirati politiki, odgovorni voditelji delavstva in gospodarstva. V knjigi najdemo razodeto skrivnost, kako je bolniško zavarovanje moglo in smelo v tako kratkem času ustvariti lastna poslopja, v katerih so nameščene najmodernejše zdravstvene naprave, pojasni se nam skrivnost, kako je zavarovanje moglo v kratkih petih letih postaviti veliko število tuberkuloznih sana-
torijev, kar pred vojno pod veliko stabilnejšimi prilikami v dobi 30 let ni t>ilo mogoče. Važni so upravni stroški, sploh neproduktivni izdatki, študij knjige nam nedvomno dokaže, da morejo biti ti izdatki le pri velikih organizacijskih edinicah nizki. Mali okrožni uradi imajo znatno večje upravne stroške kakor večji. To veliko socialno delo se ni ustvarilo samo. Ustvarilo ga je uradništvo, katero je omalovaževano. Poznanje knjige bo ustvarilo o uradništvu in samoupravnih organih drugo vero in hvaležnost za trud, ki je v to delo vložen.
V podrobnosti se ne morem spuščati; to bi zavedlo predaleč. Omenjam najvažnejša poglavja. Zanimivi in za poznanje strukture, namena in pomena zavarovanja zelo poučni so teoretični članki od višjih uradnikov in zdravnikov. Članki vsebujejo resna strokovna mišljenja in ugotovitve. Posebno pozornost hočem obrniti na statistični in računski del knjige. Tu je razvidno celotno finančno gospodarstvo in ono, kar je zavarovanje članom nudilo v denarju in naravi. Statistika, sestavljena po najrazličnejših vidikih, pojasnjuje marsikakšen pojav, ki se zdi sicer nerazumljiv. Primerjave statističnih podatkov raznih okrožnih uradov in posebnih ustanov (Merkur) morajo izzvati nove misli in nazore in spremeniti v mišljenjih interesentov marsikaj.
Socialno zavarovanje leži kot odprta knjiga pred javnostjo. Vsakdo naj pride m čita s srcem in razumom. Tudi oni, ki o zavarovanju ne misli dobro, bo svoja dejanja in nehanja spremenil v smer pravilnega pojmovanja in ocenjevanja našega delavskega zavarovanja. Delavstvo bo moralo v knjigi videti dragocenost, katera ne sme biti izgubljena.
Jan Zbiral
Iz zgodovine ljubljanskega trgovstva
tEsaž"-
(Nadaljevanje)
Marija Terezija je sploh podpirala domače trgovstvo in obr.l ter izkušala dvigniti šolstvo tako, da bi imelo široko ljudstvo resnično praktično korist od svojih šol. Zlasti trgovino s soljo je pospeševala, in po naredbi njene vlade so se ustanovila skladišča za sol v Idriji, Škofji koki in drugje. Sol so dovažali na vozovih iz Trsta, tihotapstvo s cenejšo beneško solio pa je bilo strogo prepovedano in preganjano.
Vlada se je pobrigala tudi za boljše ceste ter jih je sprejela, izvzemši
Gostilničarji ob cesti v Trst so morali napravili podstrehe za najmanje šestero trgovskih vozov, parizarjev. L. 1755 je bilojz Trsta in z Reke privažano blago oproščeno raznih tranžiinitrrrvITT od k 1/66 pa so sc za to robo odpravile' čelo vse carine. Tako se je trgovanje z lukami ob
"I- lin ' T 'jšal;' n.1 ' M- liuuiir. Tudi ...s!... /,•!,•/,.	, /npH l.iiiko ,
f vozilo v Trgk-ip fitare krarijskcJužing sp vzcVele iznova ter producirale//-, mnogo železnine.	1
I' ludi svijorejstvo je pospeševala vlada Marije Terezije; murve so se zasadile ludi v Ljubljani na Gradu in ob raznih cestah, in 1. 1735 se je zgradila tu celo tovarna /a Jsvilopreip. Svilorcja se je obnašala dobro
po južni Kranjski, avstrijski Istri in v vipavskem okraju. Ko pa je I. 1776 vlada prenehala podpirali svilorejce z brezplačnimi murvami in semenom, je začela kranjska sviloreja propadati in je zaradi konkurence začetkoma 19. veka prenehala. Ostanki drevoredov z murvami in posamezne skupine starih murv so na Kranjskem'še zadnji spomin na nekdanjo cvetočo svilogojsko obrt in trgovino.
Tudi lesno rezbarstvo je izkušala vlada uvesti na Kranjskem in je ukazala, naj se pošljejo na Dunaj dečki v tako strokovno šolo; Kranjci pa so poslali le dva dečka, a lesno rezbarstvo se ni uvedlo. L. 1764 je poslala cesarica na Kranjsko, v Idrijo učiteljico, da je naučila ženske klekljati ter izdelovati čipke. Namen se ji je posrečil in klekljanjc se je razširilo ter postalo vir dohodkom posameznicam in tudi trgovcem. Klekljanjc se. je ohranilo na Kranjskem doslej in »idrijske čipke« imajo ugled po svetu.
V	tei dobi so ljubijanski trgovci po dolgem posvetovanju sklenili, da izmemene Plavila ali artikle: švbie zadruge, m scTjih T. 17.T; predložili .cesarici v_ potrditev. Ta pravila z vsemi privilegiji so izvirala iz srednjega | veka in so bila po novih nadvojvodih in cesarjih zmerom nanovo potrje-vana. Vsaka nova potrditev pravil in privilegijev pa je veljala mnogo denarja; zato so se trgovci, če le mogoče odtegnili dolžnosti in pravil niso predložili v ponovno odobritev. Najslarejša odobritev privilegijev ljubljanskih trgovcev v mestnem arhivu je iz. 1. 1706. Iz tega akta je razvidno, da so si ljubljanski trgovci in mestni kramarji, ki so bili člani zadruge, izvolili za dve leti po dva načelnika. V zadrugo so sprejemali le ljudi, ki so vsaj štiri leta služili v trgovini alt pa so"biir~oze'nIeni "š trgovsko ITČTTftT ali trgovsko'vdovo. 'Zadruga je nastopala korporativno /.""viTvrajdčtfni praporji na velikili procesijah in • dajala brati za pokojne člane črne maše. Bila je obenem strogo verna zadruga, ki je preklinjajoče ali po nemarnem Boga in svetnike kličoče člane kaznovala po pravilih! Tudi predpisanih zadružnih maš so se člani morali udeleževati, sicer so plačali globo.
Ako so tujci trgovci pripeljali v Ljubljano robo, kadar ni bilo sejma,! so morali blago slaviti na razpolago najprej ljubljanskim trgovcem ali pa ga shraniti v skladišču ali odriniti dalje. Iz skladišča so smeli tujci vzeti svojo robo šele zvečer pred sejmom, ga prodajati na semanje dneve, zvečer po sejmu so morali odpotovati iz mesta ali pa neprodano blago zopet shraniti v skladišču do prihodnjega sejma. Zvon je naznanjal začetek in zaključek sejma.
V	Liubliani st!.imeli lakrat pet velikih sejmov.„Ljubljančani flp trdili.
da se je, odkar so Trst, Reka in Senj prošle luke., obrnilo vse trgovstvo v ta'obmorska mešlu in je torej pet sejmov preveč, A tudi trgovcev in kramarjev je v Ljubljani preveč, ker vsakdo se že ukvarja s trgovino. Zato naj sc tudi število ljubljanskih trgovčev omeji, sicer propadejo vsi.j
' V Ljubljani naj bo dovoljenih samo 6—7 špeceristov, ki naj bi smeli pro-1 dajati tudi železnino, potem 4—5 trgovcev z blagom, ki st; prodaja naj vatle, ier 8—9 kramarjev. Več kot eno prodajalnico ali eno stojnico naj bi ne imel nihče niti v mestu niti v predmestjih. Trgovski vajenec naj se uči 5—6Tet zn pomočnika, noben pomočnik pa ne sme pri istem trgovcu, služili manj kakor dve leti; ako popusti službo prej, naj ga ne sprejme noben trgovec v mestu več. Edino trgovska zadruga nai ima pravico sprejemati člane v mestu in predmestjih.. Kdor bi se ne pokoril zadrugi. njemu zadruga lahko traoving /nore 'nTtiano m Meščan naj postane
naj sc kmciom trgovanje sploh prepove.
Po dolgih pogajanjih je vlada irgovski zadrugi, ki je morala marsikaj Izpremenili, nova pravila potrdila marca 1756, a le za mesto, ne pa za, predmestja. Glede kmetiških trgovcev je bila zadruga ponovno zavijena, češ da je konkurenca občinstvu v blagor in le korist splošnosti mora biti merodajna, čeprav pri lem propade kak Irgovec.
V tistem času je bilo dobičkonosno podjetje špedicija, prevažanje, ligovci so plačevali .voznikom za ceni blaga'iž Ljubljane do Gradca, kamor so morali dospeti pozimi v osmih, poleli pa v sedmih dneh, pozimi 21 oziroma poleti 20 grošev, do Dunaja pozimi 45, poleti pa 40 grošev. Od Ljubljane do Dunaja so smeli voziti pozimi štirinajst, kvečjemu petnajst, poleti na trinajst dni brez ozira na vreme. Upoštevale so se le nesreče. Z Dunaja so vozniki zaslužili za prevoz blaga manj in sicer le po 30 grošev za cent. Z Dunaja v Trst se je vozilo blago preko Beljaka in ne preko Ljubljane.
L. 1774 so postali kramarji trgovcem malone enaki in so privilegiji veljali za oboje; le ob sejmih nekaterih predmetov niso smeli prodajati, n. pr. barhenta ali pečatnega voska, a trgovci niso nasprotno smeli prodajati nekaterih predmetov, ki so jih smeli prodajati le kramarji, trgovci in kramarji so se torej vzajemno ovajali in plačevali globe na desni in levi. Prežali so drug na drugega in izzivali preiskave, ki niso bile baje nikoli brez uspeha.
Okrožni urad je hotel temu napravili konec in je predlagaj mestni gosposki, naj se odpravi vsak razloček med trgovci m kramarji. Mestna gosposka, v kateri so imeli trgovci do 1. 1785 odločilno besedo, je odločno nggvariala- Takrat je bilovLjubljani 25 trgovcev in 16 kramaijev; robo so prej dobivali večinoma Tž'Bencik irT i‘z ffiemcije, zdaj pa iz I rsta in z Reke. Da so ljubljanski trgovci storili vse, da omeje svoje število, je,razvidno, iz dejstva, da so povišali takso za podelitev trgovskih pravic.
Te pravice so bile dedične, ker so lahko prehajale od očetov na sinove in na hčere ali vdove ter so se celo lahko prodale na javni dražbi. rj|<oii 1 liMlatf. znašala taksa le 5GU gld, okoli 1. 1780 pa že 2000 gld.zg trgovsko pravico; kramarji .so. plačevali nekdaj le 30 gld, a I. 1780 že 300 —1000 gld. Brez take pravice ni smel trgovati nihče. A podeljevala J je le pravice izključno trgovska zadruga, ki je stremela po tem, da bi vse J pravice sama pokupila in jih uničila ali pa vsaj dosegla, da ne pride /nobena pravica v posest iujca. Vselej se ji to ni posrečilo in vgnezdilo ^ se je med domačine ludi tujstvo.
Trnovske pravice pa so izgubile mnogo vrejnostL ko se je L 1782 i zrclv tdoki ožni urarLjjaLse odpravAvsak razJoČeJT medlTggvcrih kramarji: LerWl<clfTrgovskih predmetov je ostalo vendarle pridržanih trgovcem, sicer pa so smeli kramarji s svojo robo prihajali na vse avstrijske sejme |>rav tako, kakor trgovci.
Razumljivo je, da so trgovci ugovarjali in so 1. 1784 dosegli vsaj. lo, da so smeli le trgovci vzgajati trgovske vajence in pomočnike, kramarski vajenci pa so se smatrali za obrtne in niso mogli k trgovcem. Tudi se je napravil razloček med kramarji v mestu in med kramarji v predmestjih, ki so jih uvrstili v kmetiško Irgovsko zadrugo.
Kdor je. prosil za trgovske pravice, se je moral zadrugi izkazati s, trgovskimi knjigami, da ima dovolj kapitala na razpolago, t. j. z gotovino, ker posojila pri drugih ljudeh niso zadoščala, špecerist je moral \\ 'pokazati vsaj 6000 gld, a trgovec z blagom na vatle vsaj 8000 gld, preden Jj je dobil pravico in je smel začeti s trgovino. Zadruga je bila neizprosna ' in se je borila z okrožnim uradom, gubernijem in mestno gosposko za svoje načelo: brez zadostne gotovine se ne izda nikomur trgovska pravica ter ne sme trgovati
Tudi nove specijalne trgovine je zadruga zabranjevala, da je pomagala obstoječim špeceristom in lekarnam. Sploh se je zadruga odločno in uspešno potezala za svoje člane in tako so bili ljubljanski trgovci ) -vpliven in ugleden,., a tudi irnpvit faktor. Imena trgovcev Damijan,* CJiVi- I s ti a n, Alborghetti, Vogon, Desselbninner, Mulej in Del Rossi so bila spo-i štovana še v 19. veku.
(Konec prihodnjič)
Fr. Zelenik
Trgovski poklic
Bolj pogostoma, kot si mislimo, vlada v krogih industrije, veletrgovine in bančnih zavodov mnenje, da juridično ali upravno izvežbane moči morejo uspešno nadomestiti trgovsko izobražene moči z izkušnjami iz trgovskoposlovnega življenja. Tako naziranje ni brezpogojno upravičeno. So mesta, katerih jurist ali upravni uradnik ne more izpopolniti, kakor so mesta, kamor spada v prvi vrsti juridično ali upravno izobražena moč.
V	juridični ali v upravni stroki izobraženi uradnik ima pač bistro oko za spoznavanje oblike in zmisla besede, bolj redkokedaj pa ima vpogled in umevanje trgovskega in poslovnega življenja. Znano je, da je uradnik, ki je preživel toliko in toliko let v svoji službi, v območju uradniškega ustroja, izgubil vpogled v svet. Ne pozna ga, tuj mu je. Nasprotno pa je trgovec primoran spoznavati svet in svojega bližnjega. On skuša izkoristiti njegove nazore, mišljenje in delovanje v svojo korist. Trgovsko življenje sili trgovca, da spoznava druge narode, njihove splošne in pa posebno trgovske običaje, nazore in navade. Uradniku, vklenjenemu v svoj uradniški delokrog, pa je svel tuj, kakor mu je tuje poslovno delovanje in hotenje. Večina uradništva ne pojmuje nalog gospodarskega življenja. Uradnik je tudi odklanjal vsako poslovno izrabljanje dela, živel je le za svoj poklic, katerega je smatral in smatra za nekaj vzvišenega. Pomembne izpremembe v tem pogledu ni prinesla ne svetovna vojna in tudi ne žalostni gospodarski položaj uradništva.
Vzgoja jurista in upravnega uradnika je čisto drugačna od vzgoje modernega trgovca, zato so tudi nazori drugačni. Ako tedaj tak človek prestopi v trgovsko, obrtno ali industrijsko življenje, pač ne prinese in ne more prinesti seboj iz svojega dosedanjega delokroga poslovnega duha ali umevanja poslovnega življenja in njegovih potreb in uredb. Potrebno bo več časa, da se bo vživel v novo življenje.
V	prejšnjih časih, in morda še danes, je smatral jurist ali upravni uradnik svoj poklic /a nekaj vzvišenega nad trgovskim poklicem. Kup-
čevanje in delovanje za dobiček jim je bilo nekaj tujega, manj vrednega. Kdor je izšolan juridično ali birokratično, je v svojih ukrepih počasnejši. Vsi vemo, kako neokreten in počasen je birokratizem, čeravno ga izvajajo izobraženi ljudje. Juridično, logično razglabljanje se preveč poglablja v snov ter jo vklepa v oblike, ki brzemu trgovskoposlovnemu obratovanju ne morejo služiti. Trgovec, ki mora v svojih ukrepih biti nagel in odločen, stvari presoja s praktičnega stališča, ne pa s stališča birokrata in logikarja.
Res je, da se marsikateri iz juridičnega ali birokratičnega poklica došli izkaže kot odlično poslovna moč. Tak pa ni odlična moč le radi svojih juridičnih in upravnih študijev, ampak v osebi sami tičijo lastnosti poslovnega človeka. Tak bi bil najbrže kaj slab jurist ali uradnik, pač pa je dober trgovec, kakor imamo ljudi z odlično trgovsko naobrazbo in vendar niso dobri trgovci, ne znajo ne zaslužiti, ne se uveljaviti s svojim znanjem.
Vpletem naj še, da so bili ustanovitelji raznih velikih firm ljudje z jako skromno izobrazbo, ali bili so delavni, podjetni in varčni, pa jim je uspelo pridobiti si premoženje.
Trgovina zavzema v gospodarstvu vsakega naroda odlično mesto, posebno pa pri naprednih narodih. Trgovina je nadalje odličen sodelavec industrije, kateri preskrbuje na eni strani surovine, na drugi strani pa spravlja v konzum industrijske izdelke. Trgovina je dala raznim narodom odlične voditelje in delavce na narodnogospodarskem polju. Narod brez trgovine je narod brez blagostanja in brez pogojev za višjo kulturo.
Trgovski poklic more dati resne delavce v našem gospodarskem življenju ter trezne in prevdarne upravnike industrijskim in veleobrlnim podjetjem, brez trgovsko naobraženih sodelavcev ne morejo uspevati industrijska podjetja tudi z najboljšim tehničnim vodstvom.
Industrijska podjetja škodujejo sama sebi, ako za vršitev trgovskih poslov izbirajo sodelavce iz drugih poklicev in ne iz trgovskega. Kdor uvaja birokrate in birokratično poslovanje v gospodarska podjetja namesto trgovskega, škoduje trgovini in industriji sploh. Tedaj ne spravljajte v trgovsko življenje ljudi, kateri so nehote zapustili svoj prvotni poklic. Le kdor prostovoljno preide v vrste pripadnikov trgovine ali industrije, bo z veseljem in zanimanjem deloval za tak poklic.
Tr. Z.
Kako povečam promet ?
S tem vpiašanjem se peča skorai vsak trgovec dandanes, ko so davčna bremena vedno večja, potrošnja blaga pa pada.
V tem članku ne bom navedel kakega preprostega recepta, ki bi bil primeren za vsakega, da bi kar mehanično ravnal po niem. V članku hočem podati nekai migljajev in izkušenj drugih. Koristi iz izkušenj in uspehov drugih bo imel tisti, ki bo te migljaje razumel in prevdaril, kaj lahko porabi in kaj naj izpremeni v svoji trgovini.
Glede kakovosti blaga veljaj pravilo, kar trgovec proda za dober denar, naj bo tudi dobro. Nič ne škoduje trgovini tako, kot nepoštena postrežba ali prodaja slabega blaga Odjemalci hitro pozabijo, da so kupih poceni, ne pozabijo pa zlepa, če so kupili slabo. Ne pridobivaj odjemalcev z nizko ceno za slabo blago, ampak prodajaj le dobro in zanesljivo blago, pa naj je cena tudi višja. Vsak kos ali vsaka vrsta blaga naj bo vidno opremljena s ceno, da jo more videti tudi stranka. Nič ne vpliva
tako neugodno na stranko in ni boli mučnega, kot če vajenec ali pomočnik išče ceno, ali abecedka in ugiba ceno iz črk ali kljuk na lističu ali če vprašuje druge pomočnike itd.
Zunanjost trgovine in izložb je velikega pomena. Ako kaže trgovina že na zunaj čedno lice, vabi občinstvo. Vsaka trgovina naj ima čedne in razločne napise po principih moderne reklamne vede. Tozadevno se je treba posvetovati z reklamnimi strokovnjaki. Izložbeno okno naj ne bo nabasano z najrazličnejšimi predmeti. Z malim številom predmetov se dosezajo boljši uspehi. Prevelika mešanica blaga vpliva neugodno na oko. V izložbi naj bo red ali simetrija. Ne nabaši oken s plakati. Blago ne sme bingljati v oknu na vi vicah.
Na vsakem izleženem kosu ali vrsti blaga naj bo navedena cena. Trgovec bi marsikaterikrat prodal kako blago, ako bi ga označil v izložbi s ceno. Vem iz pogovorov, da je opazovalki všeč izloženi predmet, toda noče v trgovino povpraševati za ceno, ker jo je sram ali ji je mučno itd. Lističi s cenami naj bodo pisani razločno in čedno. Brez pomena so lističi z nadvse moderno pisavo, ker jih ni mogoče čitati. N.hče nima volje in tudi ne časa, da bi se ubijal z razreševanjem, kaj pomenijo tisti nadvse moderni klinopisi.
Kakor mora biti izložba čedna in čista, tako naj bo tudi trgovina čista. Veselje je biti v čisti trgovini. Tudi v preprostih prostorih je mogoča č stoča in red. Nič ni bolj zoprnega in odbijajočega, kot umazana trgovina, kjer sc vidi, da niso prijatelji metle in cunje, da je smeti in prahu dovolj in da gospodarijo miši ali celo podgane. Kjer vlada neoporečena čistoča, je stranka lahko prepričana, da dobi čisto in nepokvarjeno blago.
Razvrsti blago tako, da ne more eno bla^o vplivati na drugo. Nikoli ne imej zraven riža ali testenin in moke petro-eja, zraven sviniske masti kolomaza.
Meka naj bo v predalih s poKrovi, ki pa ne smejo biti odprti, da se moka ne zapraši in umaže. Tudi olje ne sme biti v odprtih stojalih, da tonejo muhe in miši v olju. Sir in dnine take stvari imej pod mrežo ali steklenim loncem.
V manufakturni trgovini ne sme biti niti trohice prahu. Ako bi položil pred stranko zaprašen kos, bi ne prodal ničesar, ker bi stranka mislila, da ii hočeš obesiti kak star, zaležan, manjvreden komad, katerega že dalje časa
nisi imel v rokah, sicer bi ne bil zaprašen.
Postrežba naj bo hitra in točna. Po-streži uljudno in hitro tudi stranko, ki kupi kako malenkost. Hitra postrežba je pa mogoča samo v trgovini, kjer vlada red ter je blago razvrščeno pregledno in je vsaka vrsta vedno na določenem mestu. Gotova vrsta blaga naj bo vselej na enem in istem mestu, sicer se mora iskati po predalih, škatlah in zavojih. Tako iskanje in povpraševanje povzroča zamudo časa in neugodno vpliva na stranko.
Upoštevaj želje in zahteve stranke. Večkrat se zahteva kak predmet, katere 'a trgovec nima v taki kakovosti ali tistega izvora. Večkrat se stranki lahko dopove, da je predmet drugega izvora ali v drugačni opremi ravno tako dober ali pa še boljši kot pa tisti, katerega zahteva. Trditve prodajalca pa morajo biti resnične, sicer je stranka kupila pri tebi le tokrat, drugič pa bi ne prišla več v tvojo trgovino.
Posamezne vrste blaga imej trgovec vedno v zadostni količini na zalogi in če gre zaloga h koncu, naj se roba p.avočasno naroči. Neugodno je, če mora trgovec reči, da mu je ravnokar pošlo itd. Kupec gre h konkurenci. Ali si prepričan, da ne bo zahajal potem h konkurenci, namesto v tvojo trgovino? Boljše jc kak predmet, ki je slučajno zmanjkal, nabaviti si pri konkurenci, pa če tudi nič ne zaslužiš, samo da postrežeš svojo stalno odjemalko in ji ne daš povoda, da gre v konkurenčno trgovino.
Rekel sem, da se mora blago pravočasno naročati, posebno pa sezijski pre Imeti ali predmeti, ki se prodajajo za določene praznike. Pomisli, da imajo za take prilike tovarnarji in dobavitelji precej opraviti in ne morejo vsake naročbe nemudoma izvršiti. Zato pa naroči nekoliko preje, da ima dobavitelj čas za odpremo. Rad bo skaden-ciral račun s poznejšim datumom. Olajša se delo dobavitelju, trgovec je pa točno postrežen in ima blago pravočasno. Svojo obljubo in besedo drži točno. Ako kake naročbe ni mogoče izvršiti pravočasno, obvesti odjemalca.
Da podpiramo in pomagamo naši industriji in trgovini, kupujmo in razpečavajmo po možnost le domače pridelke in izdelke. Ako prodajamo domače pridelke in izdelke, zasluži naš tova- nar, naš delavec, denar ostane doma in veča se kupna moč vseh slojev naše zemlje.
TO IN ONO
O švedskem posojilu
Dolgotrajna pogaianja med monopolsko upravo naše kraljevine in švedsko družbo Svenska Tandsiicks Ak-tienbolaget (Slab) glede najetja večjega posojila so rodila zaželjen uspeh. Finančni minister je podpisal dogovor in predložil zakonski projekt o mono-polskem posojilu Narodni skupščini, ki ga je v svoji seji dne 6. novembra t. 1. trdi odobrila.
Nominalni iznos posojila znaša 22 milijonov dolarjev. Obligacije se glose na dolarje in na prinosnike ler do-našojo bVn. % obresti na leto, katere se izplačajo vsakih 6 mesecev. Vse obligacije se morajo izplačati po preteku 30 let. Obligacije nosijo datum 1 decembia 1921 in se morajo izplačati
1.	decembra 1958. Vlada more odkupili te obligacije že pred omenjenim rokom, nikakor pa ne pred 1. decembrom 1938. Obvestiti pa mora o svoji nameri Štab in izplačati vse obligacije naenkrat.
Obresti se plačajo 1. junija in 2. decembra vsakega leta v Stockholmu. V to svrho mora biti denar deponiran najmanj 15 dni pred dospelostjo roka v Narodni banki.
Za posojilo jamčijo neto dohodki monopolske uprave; ako pa ti ne bi zadoščali, pa pridejo v poštev tudi obči državni dohodki. Čisti iznos po-soj.la bo znašal — kurz je 90 od 100 — 19,800.000 dolarjev, to je nad 1 milijardo in 100 milijonov dinarjev
Kot kompenzacijo za to posojilo prejme Štab izključno pravico prodaje vžigalic v naši državi in se zaveže, da hoče kriti celokupno potrebo s proizvodnjo v naših tvornicah. Na zahtevo Štaba stavi država na razpolago vso svojo prodajalno organizacijo Vlada pa se zaveže, da niti sama, niti kdo drugi za dobo pogodbe ne bo proizvajal v naši državi vžigalic. V organizaciji izdelovanja in prodaje vžigalic mora Štab zaposliti samo domače ljudi. Tujih državljanov sme namestiti samo 15. Vlada mora zabraniti vsak uvoz vžigalic v našo državo. Štab pa more pri nas producirati vžigalice tudi za izvoz, ki zanje ni treba plačati izvozne takse. Dokler traja pogodba, monopolska taksa na škat-Ijico vžigalic s 55—65 drvicami ne sme biti višja od 66 par. Skatljice vžigalic se bodo na drobno prodajale po 1 Din.
Ta cena se po odbitku monopolske takse — 66 par — razdeli med Štab in tovarne tako, da se 21 par prizna za tovarniško ceno franko vagon v tovarni. Tovarnam pripadajoči del ne sme biti manjši nego 19 par. Razlika 2 par pripada Štabu kot odškodnina za organizacijo in administracijo prodaje.
Te cene ostanejo v veljavi, dokler se bistveno ne spremene prilike, ki so obstojale v polletju, v katerem se je pogodba sklenila. Za presojo izpre-membe razmer se upoštevajo mezde in cene surovin. V slučaju, da bi se te razmere poslabšale, bo monopolska uprava zvišala tovarniško ceno na račun monopolske takse, tako da ostane prodajna cena neizpi omenjena. Pridržuje si pa tudi pravico zvišanja. Ako bi se pa prilike izboljšale, gre izboljšanje v prid konzumentom in se prodajna cena primerno zniža.
Poleg tega pa je monopolska uprava upravičena, da vsak čas zniža prodajno ceno za toliko, kolikor znaša znižanje monopolske takse.
Po izjavi g. Stepana D. Todoviča, upravnika državnih monopolov, naj se uporabi švedsko posojilo v svrhe reguliranja obratnega kapitala monopolske uprave in za izplačilo vseh državnih letečih dolgov.
V gospodarskih krogih se pogoji posojila dosti ugodno presojajo — saj trde strokovnjaki, da še naša država nikdar ni dobila posojila pod tako ugodnimi pogoji — in naša iskrena želja je, da bi posojilo zares služilo svojemu namenu in pomagalo lečiti težke finančne in gospodarske prilike v državi.
l.eteči dolgovi
Znatno švedsko posojilo hoče uporabiti monopolska uprava za izplačilo denarnih vsot, ki jih je prejela od finančnega ministra za obratni kapital. Minister financ pa namerava z vrnjenim zneskom poravnati leteče dolgove, preostanek pa čuvati kot obratni kapital glavne državne blagajne. Kaj pa je razumeti pod letečimi dolgovi? Finančna vedi loči predvsem med fundiranimi in letečimi dolgovi. Bistvo razlike obstoja v namenu, kateremu naj služi posojilo. V mnogih slučajih se finačna uprava noče trajno zadolžiti, temveč si hoče samo
pomagati preko trenutnih težkoč, ki nastanejo radi tega, ker dohodki in izdatki niso vedno v ravnotežju, večje rezerve za kritje vseh mogočih vrzeli pa ne obstojajo radi občutnih izgub na obrestih. Za oznako te stvarne razlike je bila potrebna vidna obliko. V prejšnjih časih so jo videli v tem, da so bili za obrestovanje in izplačilo trajnih dolgov namenjeni določeni viri dohodkov. V finančno-tehničnem pogledu so se na ta način razlikovali kot fundirani dolgovi (funded debto) od še letečih. Ta razlika se je sčasoma zabrisala in danes tvori bistveno razliko med fundiranimi in letečimi dolgovi termin izplačila. Leteči dolgovi so torej taki, ki se napravijo za kratek čas, za mesece ali samo nekaj let, fundirani pa oni, pri katerih se izvrši izplačilo šele po mnogih letih ali pa sploh ni v izgledu. K letečim ; dolgovom štejemo papirnati denar, ki ga izdaje država, razne neplačane državne, račune, neizplačane invalidske podpore in razlike k uradniškim plačam itd.
Kako veliki so leteči dolgovi v naši državi, je težko doonati, kajti dosedaj še ni noben finančni minister podal jasne in pregledne slike o stanju letečih dolgov. Obstoja pa mišljenje, da znašajo nad 1 milijardo dinarjev. Na ta način bi se moralo celo posojilo porabiti za kritje omenjenih dolgov, ker znaša 1.100,000.000 Din. Zdi pa se, da se ne bo vsa vsota porabila za izplačilo letečih dolgov, kajti finančni minister je po finančnem zakonu pooblaščen, da izvrši razpored vsote, določene za izplačilo državnih obveznosti iz prejšnjih let in bo gotovo stremel za tem, da prihrani nekaj kot obratni kapital.
Kmetijski krediti
V dobi težke gospodarske krize, ki jo preživlja najvažnejši steber naše države — kmet, bi se pač moralo obravnavati vprašanje kmetijskih kreditov z največjo resnostjo. Zal temu ni tako, temveč iz problema, ki je življcnskega pomena za našega poljedelca, so partije napravile »politikum«, ustvarjale razne osnutke (Timotijevič, Tupanianin, Sečerov), postavljale študijske komisije za ugotovitev kmečkih dolgov — kmet pa je dalje propadal, ker je dobival le nezadostne leke za popolno ozdravljenje svojega žalostnega gospodarskega stanja.
Že 12. maja 1925 smo sicer dobili zakon o kmetijskih kreditih, a njegovo
kritika je bila tako ostra, da se je njegovo izvršenje odložilo kar na dve leti. Šele v drugi polovici 1927 se je rlada odločila, da prične z izvajanjem zakona. Potem je prevzela država nalogo, da ustvari centralno ustanovo za kmetijski kredit: direkcijo za kmetij-ki kredit, ki bi naj nudila kmetom kredit predvsem v produktivne svrhe in sicer potom zadrug z neomejenim jamstvom, katerih član bi moral biti vsak poljedelec. Tokih zadrug sc je do konca 1. 1927 osnovalo 113, do druge polovice 1928 že 433 in napredujejo v precej živahnem tempu. Nato jc prešla direkcija za kmetijski kredit k ustanavljanju oblastnih zadrug, ki bi jih naj bilo 5 s sedeži v Deogradu, Ćupriji, Splitu, Sarajevu in Zagrebu.
Po zadnjih poročilih so te oblastne } zadruge že osnovane in štejejo 672 krajevnih zadrug, od katerih je odobrenih in registriranih 425. V kreditne svrhe je dosedaj prejela direkcija od države 104,000.000 Din. Da je direkcija le še v početku svojega delovanja, Drica~đei5fi/o. HaJie hiliiv.dft.3i~avniista | j t. L plasiranih šele 15,103.298 Din naj račun kmetijskih kreditov in to v državi v /. 80% agrarnega prebivalstva. Čedalje* nuinejsa postaja tudi potreba, da se nasloni delovanje direkcije na že obstoječe kmetijske zadruge in njih i druženja, kajti le od složnega dela je pričakovati uspešno reševanje kmetijske krize.
Poudariti pa jc, da tudi še tako veliki produktivni krediti ne bodo bodo mogli pospešiti kmečkega blaoostanja, ako ne bodo merodajni činitelji delovali na to, da se porabijo za kar najbolj smo-treno intenziviranje poljedelske produkcije. Tu čaka šc ogromno hvaležnega dela naše kmetijske šole, oblastne samouprave, pa tudi ljudska šola naj bi v veliko večji meri z nazornim poučevanjem in prikazivanjem vzbujala v mladini zmisel in voljo za napredek našega kmetijstva. Koliko se nam je v lem oziru, še učiti od Dancev, Čehov in Nemcev.
Zavedajmo se; do je bitno vprašanje za našo agrarno državo: Kako intenzivirati našo poljedelsko proizvodnjo, da bo mogla uspešno konkurirati^ na svetovnem trgu,. Udarci, ki jih dobivamo zadnje čase pri sklepanju trgovinskih pogodb, pač govore dovolj jasno in nam določno kažejo pot, ki jo moramo hoditi, ako nočemo doživeti take odrezanosti od svetovnih tržišč, da bomo prisiljeni vse, kar produciramo, tudi doma konzumirati.
Važna gospodarska konferenca v Beogradu
V mesecu okfobru se jc — prvič po desetih letih obstoja naše države — mudil v Zagrebu in Ljubljani guverner Narodne banke g. Ignjat Bajloni, da sliši in prouči osebno težnje gospodarskih krogov v Hrvatski in Sloveniji. Ti so mu ustno in v obširnih spomenicah predložili svoje želje in čim se je g. guverner vrnil v Beograd, je podvzel inicijativo za gospodarsko konferenco, ki naj bi obravnavala vsa pereča gospodarska vprašanja. Konferenca se je vršila pod predsedstvom ministrskega predsednika 7. novembra p. L, prisostvovali pa so ji vsi ministri gospodarskih resorov in odlični predstavniki našega gospodarstva iz cele države.
Namen konference je bil predvsem, da se ministri obveste in pouče o zahtevah in predlogih raznih krajev naše države in nato tudi delajo — z vso energijo — na to, da se odpravijo ne-dostatki, ki povzročajo velike ovire in škode v našem narodnem gospodarstvu.
Kot bazo za diskusijo jc predočil g. Bajloni sledeče težnje hrvaških in slovenskih gospodarskih krogov, ki jih je osvojila tudi Narodna banka:
1.	Narodna banka naj sanira državne finance.
2.	Narodna banka naj deluje na to, da se odpravi pasivnost trgovinske bilance.
3.	Hrvatski gospodarji se protivijo državnim posojilom pri Narodni banki in Poštni hranilnici.
4.	V upravi teh zavodov naj dobe prečanski gospodarski krogi večje zastopstvo.
5.	Narodna banka naj pospešuje ko-mercijalizacijo državnih podjetij.
6.	Ukinejo naj se odredbe izvoznega pravilnika: Predpis, po katerem se smatrajo terjatve za državne papirje, prodane v inozemstvu v dinarjih za proste, a terjatve v tuzemstvu prodanih papirjev vezane, dalje predpis, ki ne dovoljuje eskonta menic inozemcem v dinarjih in v tuji valuti, četudi je ak-ceptant ali trasant oseba, bivajoča v naši državi.
7.	Vsi gospodarski krogi so soglasnega mnenja, da je naš promet skrajno slab in povzroča tako našemu gospodarstvu ogromno škodo.
8.	Gospodarski krogi se pritožujejo radi počasne provedbe sodnih izvršb v Srbiji.
9.	Slovenski industrijalci zahtevajo večjo carinsko zaščito.
10.	Gospodarji se pritožujejo radi neizpolnjevanja plačilnih obvez od strani države.
11.	Cimpreje naj se ustanovi gospodarski svet.
12.	V svrho pospeševanja našega izvoza naj se čimpreje sklenejo trgovinske pogodbe z državami Sredozemskega morja, z Egiptom, Španijo in Turčijo.
13.	Prometni davek naj se ukine.
14.	Predloži naj se čimpreje nov zakon o državnih taksah in trošarinah.
15.	Slovenski gospodarji niso zadovoljni s sedanjo kreditno politiko poštne hranilnice in žele v njej večje zastopstvo.
16.	Izenačenje zakonodajsiva naj se kar najbolj pospeši.
Nato je g. Bajloni še posebno naglasil potrebo stabilizacije dinarja in njegove zaščite v inozemstvu ter nujnost, da se pripravi ugoden teren v inozemstvu za dosego povoljnega kredita naši državi. Po njem so zastopniki posameznih pokrajin poudarjali še spe-cijelne težnje in potrebe svojih gospodarskih teritorijev ter apelirali na ministre, da jim posvečajo kar največjo pažnjo.
Kakor pozdravljamo take konference, ki nudijo možnost ustnih diskusij med merodajnimi činitelji našega gospodarskega življenja, se vendar ne moremo znebiti neprijetnega občutka? Preveč sej, besed ter obljub, a premalo dejanj. O Veliki noči se je vršila slična konferenca v Zagrebu, istotako so se predlagali obširni in tehtni memorandumi, dale od gg. ministrov sladke obljube — uspešna dejanja pa so izostala!
Otvoritev železniške proge Beograd — Obrenovac
Nedavno so otvorili novo železniško progo iz Beograda preko Obrenovca v Sarajevo, ki je za 59 tarif, km krajša od proge Beograd — Brod — Sarajevo. Potniški tarif je za 11% cenejši in bo glavni del potnikov poslej potoval po novi, krajši in cenejši progi. Tudi transport robe bo po novi progi za 9—12% cenejši. Obenem je lažja zveza Beo-grada z Mostarom, Dubrovnikom in Zeleniko. Pot iz Beograda do Dubrovnika je ž njo krajša ali vsaj istotoliko dolga, kakor od Beograda do Sušaka. Posavina in Kolubara imata zdaj boljšo zvezo z Beogradom in najugodnejšo za dovoz drv iz Zapadne Morave. Dasi je proga dolga le 39-5 km, ima značaj jadranske železnice, ker približuje Beo-
grad Bosni, Hercegovini, Južni Dalmaciji in Črni gori. Proga ieče preko Ču-karice, Žarkova, Železnika, Ostružnice, Umnce, Borića in Obrcnovca. Proga je ozkotirna in se uporablja zdaj le za osebii promet; od pomladi pa se bodo odpravljali tudi tovorni vlaki. Nova železnica veže prestolico direktno z morjem. Prelaganje tovorov poslej ne bo več potrebno in bo zato odprava robe cenejša in hitrejša. Pot od Beograda preko Obrenovca do Metkovića znaša Ć55 km, od Beograda preko Zagreba do Sušaka 664 km, od Beograda do Splita 873 km, a od Beograda—Gjev-gjelija do Soluna 709 km. Torej je zveza Beograda preko Obrenovca, Užic, Sarajeva do Metkovića najkrajša z morjem.
Porast svetovne trgovine 1. 1927
Urad ameriškega trgovskega ministrstva je objavil zaključne podatke o mednarodni trgovini za leto 1927. Skupni ekspoit 23 najpomembnejših držav je narastel v 1. 1927 za 4'5%; ta dvig ima tem večji pomen, ker so se cene na vsem svetu v preteklem letu precej znižale. Pri tem se je dvignil eksport v prvi vrsti v drugem četrtletju in sicer za več ko 10%; proti koncu leta je bil prirastek zopet manjši. Zanimivo je, da poteka gibanje svetovnega trgovskega volumena za import in eksport skoraj enako; ves import se je namreč dvignil za 5'1%. Tudi pri importu je doseglo naraščanje svoj višek v drugem četrtletju. Anglija je na-pram depresijskemu letu 1926 povečala eksport za 7-1%, import pa se je zmanjšal za 2%. Zedinjene države izkazujejo nazadovanje za 5 6%; to pa ni posledica konjunkturnih vzrokov, temveč nižjih cen kavčuka.
Davčna neenakost
Po podatkih »)ugoslov. Lloyda« so plačale od I 1919 do konca meseca maja 1928 posamezne pokrajine davke v sledeči višini:	po »/„ a "la a
Plačala	celo-	celo-
Pokrajina neposrednega	kupnih	kupnega
davka	neposr.	prebi-
Hrvatska	davkov	valstva
in Slavonija 2.123,117.900 209 225 Bosna in Hercegovina	1.312,472.373	129	157
Vojvodina	2.549,605.412	252	11-48
Slovenija	1.411,679.627	13 9	878
Dalmacija	295,483.193	129	516
Srbija in
Črna gora	2.420,063.572	23-9	36-38
Na enega prebivalca odpade
v Hrvatski in Slavoniji .	783	Din
v Bosni in Hercegovini .	694	„
v Vojvodini................ 1846	„
v Sloveniji................ 1336	„
v Dalmaciji................. 454	„
v Srbiji in Črni gori . .	559	„
Po številu prebivalstva imajo takozvani prečanski kraji 63 62% vsega prebivalstva v državi, pa bi morali po tem ključu plačati približno 7 milijard neposrednega davka. Srbija in Črna gora s 36 3% vsega prebivalstva pa bi morala plačati okoli 4 milijarde, iz prednje statistike pa je razvidno, da so prečanski kraji plačali več za preko 1600 milj. Din.
Koliko se popuši v Jugoslaviji
Uprava državnih monopolov v Beogradu je objavila statistiko o potrošnji tobaka v naši državi v I. 1927. Po tej se je latu potrošilo 19,191.789 kg tobaka v skupni vrednosti 1798 mil. dinarjev. Največ se je popušilo cigaret in sicer 3.463,382.229. Izmed vseh vrst cigaret : e puši največ »Zeta« in sicer je doseglo njeno število 1510 mil. komadov. Nato sledi »Sava« z 1141 milijoni ter »Vardar« s 750 milijoni. Najmanj se puši »Karagjorgje« (662 tisoč), dočim izkazuje potrošnja še ostalih cigaret sledeče številke: »Morava« 38,335.000, »Sumadija« 8,465.000, »Neretva« 7 mil.
74.000,	»Kosovo« 3,271.000, »Jadran«
1.734.000.	Dvorskih cigaret »A« je bilo lani popušenih 900.200.
Po pokrajinah odpade največja količina na Srbijo, ki je preteklo leto popušila 1155 milijonov cigaret, najmanjša pa na Črno goro: 43 milijonov cigaret. Na Hrvatsko in Slavonijo odpade 746 milijonov, na Bosno in Hercegovino 318 milijonov, na Vojvodino 526 milijonov, na Dalmacijo 145 milijonov in na Slovenijo 527 milijonov.
Povprečno je lani odpadlo na vsakega prebivalca Jugoslavije, vštevši žene in otroke, po 288 cigaret, 3K- cigar, nekaj nad 'A kg rezanega tobaka in po tri grame »klobas«. Rekord nosi Slovenija, kjer sc popuši 498 cigaret in 16 cinar. Pušijo seveda tudi tuji gostje, letoviščarji in izletniki. Drugo mesto zavzemajo Srbi, ki jim pripisuje statistika 279 cigaret na leto in glavo. Ker pa se v Srbiji in Bosni-Hercego-vini popuši tudi mnogo domačega tobaka, ki ni kontroliran, je izkaz vsekako dvomljiv. V Sloveniji ne pridelujemo sami tobaka, zato je kontrola lahka.
Skupaj
11.112,428.077
LI ST h K
Krojač in književnik o moški modi
Bond Siril... Najuglednejša in najelcgantnejša londonska ulica ... ali »verv fashionablc streči«, kakor bi rekli Angleži. Menda edina ulica, ki je znala očuvah svojo tiadicijonalno fizionomijo siare odlične londonske ulice, dočim se v drugih večjih londonskih ulicah opaža vpliv Berlina, Pariza, Njujorka ... V Bondstriiu so najboljše in najbolj razkošne prodajalne ženske in moške mode, trgovine luksuzne robe, vseh mogočih drobnih in velikih lepili dragocenosti, trgovine krznaijev, porcelanastih in kristalnih izdelkov, umetniških ročnih del itd.
Kadar pride piavi londonec v to ulico nakupovat, je oblečen po predpisih, kakor da gre na dirkališče, t. j. v žakeju in cilindru. Ako meni kaka Angležinja, da ni dovolj po predpisih oblečena, se za nobeno ceno ne pokaže v Bondstritu.
Imeli smo priložnost, da smo videli v tej ulici avtomobil, ki je bil ves obložen s kačjo kožo, a šofirala ga je, kajpak, dama ...
Stopajoč po tej res zanimivi ulici, smo zagledali eno izmed največjih mošk.h krojaških delavnic. Sef fe trgovine, gospod Denis Brendi, diplomirani filozof kembričke univerze, avtor večjega števila priobčenih filozofskih razprav, delegat Vel.ke Britanije na poslednjem kongresu Pen Kluba v Oslu 117. maja i. 1.1, je b;l tako ljubezniv, da nam je kratko razložil svoje nazore o moški modi. Pazgovarjali smo se v majhnem amerikanskem baru, ki je na drugi strani de'avnice, kjer stranke (naročniki) ob koktelu ali viškem čakajo, da pridejo na vrsto, da pomerjajo ...
»Avtokracija in demokracija sta enaki sovražnici individualizma,« je dejal gospod Brendi; »doba, v kateri živimo, je industrijalizirala vse: novinarstvo, gledališče, književnost, umetnost, pa tudi oblačenje. Vse je industrija: produkcija v masi. riedališki komadi se fabricirajo, knjige so vse na eno kopito, zato sc ljudje tudi oblačijo uniformno. Nikjer ni več individualizma. Dasi Irec, torej upornik, se moram, žal, vendarle ukloniti času, v katerem živimo, a sem uverjen, da pride še doba individualistov «
»Ah mislite, da nastopi v moškem načinu oblačenja kak epohalen preokret?«
»Ne verjamem, ker današnji način oblačenja izraža moško prirodno linijo, t j. linijo praktičnosti in resnobe. Ako se zgode izpremembe, je naravno, da bodo u«mcriene le še k večji preprostosti in k še večji praktičnosti obleke.«
»A kako je z barvami moških oblek?«
»Tu vam je tendenca odprtih barv. Pred dvema letoma nas je nekaj boliših krojačev dalo misel v tem pravcu, loda takoj so nas posneli manjši krojači in smo bili prisiljeni, da misel zopet opustimo. Ali čim se publika tega pravca bolj navadi, se vrnemo ponovno k odprtim barvam. Naikasneje v desetih letih zmami misel odprtih in celo živih barv v moški obleki. Za letos bodo navadne sako-ohleke iz modro in sivo barvastega blaga, vedno pretkanega z desini drugih barv. Športna obleka bo: suknjič temne barve, a sive ah bele hlače.«
»Ah kroj za bodočo sezono?«
»Sako še vedno na dve vrsti gumbov, a reverji ne več tako široki kakor lani. Hlače še zmerom široke, a ne pretirano. Padak) na čevlje in pokrivajo zadaj skoraj vso peto. Telovnik z dvema vrstama gumbov kakor suknjič, a brez pretirane fantastičnosti. Pri fraku in smokingu nikakih posebnih prememb. Šivamo smoking često nn dve vrsti gumbov, ah ta je le za gospodarja, ki sprejema na svojem domu goste na večerjo Gostje pa nosijo smoking z enim gumbom «
»Z.e ob sedmih zvečer vidimo londonske ulice v središču polne gospodov v fraku ah smokingu. Katera obleka je pravilna in korektna za zvečer? Frak ali smoking?«
Tu se je Brendi zasmejal in dejal: »Za večerjo smoking, a po večerji frak, t. j. ako greste po večerji v gledališče, na koncert ali soarejo. Tam je frak obli-gaten A samo za večerio v restoranu ali pri prijateljih sc oblači smoking. Po vo’aškem predpisu morajo naši oficirji, ako gredo v družbo zvečer, obleči civilni frak. Ta okolnost sili tudi ostale meščane, da se oblačijo predpisno. Vse je pač uniformno, kakor sem že rekel!«
R. T.
Egon Ervin Kiseli:
Rekord produkcije, ki ga je dosegla ruskoanterikanska tovarna »Treugolnik« v Petrogradu za gumi v mirni dobi, je bil: 100.000 parov galoš v enem dnevu. Pomnožite to številko z dnevi enega leta, pomislite, da vzdrži normalna galoša dve leti, pa ste takoj sredi biljonov. No, k sreči je bila ona številka samo enkratno bravurno delo uspeha; ako bi se produciralo normalno vsak dan toliko, bi moral imeti povprečno vsak človek na svetu po deset parov galoš. Ali konkurenca je hotela tudi živeti — »Provodnik« v Rigi, »Bogaiyr« v Moskvi in amerikanske tovarne —; vsekakor je bilo ogromno število nog, ki so drsale po gumastih podplatih preko zemeljske skorje, s pečatom rdečega tnogelnika, ki je bil varstvena znamka in ime tovarne. Zdaj je prilastek potegnjen med ušesca:	Rdeči triogelnik. »K rasni j treugolnik« je danes
največja tovarna v kemični industriji Rusije.
Surovina za vse delarnc tc tovarne je strnjeni (koagulirani) sok, ki priteče iz narezanih gumastih debel. Iz gozdov na obrežju Amaconskc reke prihaja ta sok v kroglah in kepah ter hlebih v prekajenem stanju: Para, najboljša znamka surovega kavčuka, večino potrebne količine, 90 odstotkov, pa dajejo plantaže na Ceylonu, Sumatri, Malayski in Sunda otoki. Tovorni parniki privažajo via London in Liverpool v leningrajsko (peterburško) luko ali, če je ta zamrzla, v Reval ali Murmansk toliko surovin, da sc predela vsak dan okoli 50.000 ruskih funtov. Pri Batumu ob Kaspiškem jezeru, v subtropskem kraju sovjetske unije poizkušajo zasaditi plantaže s kavčukom, uspeh pa se pokaže šele v nekaj letih.
Prvi stadij manipulacije je v pralnici; po štiriindvajsetih urah pride gumi med valjarje, nato med valjarje, ki gnetejo in mešajo gumi z žveplom, kredo in drugimi ingrcdencijami, končno v prirezovalnico, kjer iz gumija po šablonah izrezujejo zgornje dele in podplate galoš v stoterih različnih fasonah in v iriin-trideseterih velikostih. Izvzemši gorenji list, ki se obdela z roko, se deli maši-nelno štancajo; vsak čevelj obstoja iz nič manj kakor iz dvajset delov, ki jih je treba sestaviti v največji naglici.
V dolgih dvoranah konfekcije stoji štiritisoč delavk; njih rdeči robci se zibljejo po prostoru kakor otroški balončki. Izvrše po 17—20 parov na dan.
Tirišča so po dvoranah, vagončki vozijo po njih, v vsakem vozičku po 100—150 kopit, na katerih so napete sive, še surove galoše. Dvigala jih pošiljajo navzdol v dvorano, kjer se izvrše zaključno dela.
Tu spodaj delajo možje; vsak zgrabi iz vagončka težko kovinasto prečko z deseterimi kovinskimi kopiti in začne galoše lakirati z lanenim oljem in terpentinom, dokler niso rjave. Zdaj se galoše lahko pri 135° pečejo, dokler ne postanejo črne, v starih vulkanizujočih pečeh ali v novi dvorani v dveh velikanskih kotlih nad kompresorji. Električna naprava dvigne pokrova, vagončki zavozijo po tirih globoko v kotla; petnajst vagončkov ima prostora v vsakem kotlu, štiritisoč parov gumastih čevljev se lahko obenem vulkanizira.
Po regalih skladišča se galoše suše še dva dni; potem jih sortirajo, parijo, štempljajo z rdečim triogelnikom, zlagajo po 50 parov v enem zaboju in razpošljejo. Izločeno, pokvarjeno robo spravljajo v razstavno sobano, kjer si jo morajo delavci vsak dan ogledati, da se seznanijo s ponavljajočimi se napakami.
To je oddelek za izdelovanje galoš. A tu so še drugi oddelki te za gumi najbolj mnogostranske tovarne na svetu. Tu se izdelujejo medicinske potrebščine in artikli brez šiva, cuclji za dojenčke, higijenske brizgalne, praeservativi, žoge, balončki, blazine, igrače, glavniki, pneumatike, cevi, obroči i. dr.
Skupno število delavcev znaša 16.500, med temi 6000 žensk. V tovarni je 830 pisateljev, korespondentov, ki izdajajo stenske dnevnike (litografirane, pisane ali tiskane). Po pet delam ima po en dnevnik in za vse delarne skupaj izhaja še en tednik.
Povprečni zaslužek znaša tri rublje petdeset na dan, dvainosemdeset rubljev na mesec; v strojnem oddelku zaslužijo delavci do dvesto rubljev na mesec. Vajenci in vajenke imajo po štiri ure teoretske in štiri ure praktične šole na dan ter pri tem še zaslužijo vsaj po šestnajst rubljev na mesec.
Dopust znaša štiri tedne, izvzemši nekatere stranske delavnice, n. pr. mizarje i. dr., ki imajo le štirinajst dni dopusta. Delavke galoš pa imajo štiri tedne dopusta na leto.
(Iz knjige »Žaren, Popen, Bolschewiken«, Verlag Erich Reiss, Berlin 1927.)