ANTON TOMAŽ LINHART IN NJEGOVO ZGODOVINSKO DELO*
FranZwitter
Življenjsko delo Antona Tomaža Linharta je bilo zelo mnogo-stransko'. Za poznejše rodove je on predvsem prvi slovenski zgodovinar in prvi slovenski dramatik. Ne smemo pa prezreti, da je bil on aktiven tudi na drugih področjih. Zelo značilna je že njegova življenjska pot, ki je v glavnem pojasnjena, čeprav naše znanje ni brez vrzeli. Rojen je bil v Radovljici kot sin iz moravskega mesteca Ivančice priseljenega nogavičarja in radovljiškega meščana Venčeslava Linharta in Terezije roj. Kunstl iz stare radovljiške rodbine, začel hoditi v šolo pač v domačem kraju in bil nato do 1773 dijak jezuitske gimnazije v Ljuibljani, 1776 do 1778 v cistercijanskem samostanu v Stični, nato izstopil iz samostana in študiral dve leti na Dunaju upravne vede verjetno kot priva-tist, 1780 se je vrnil v Ljui)ljano, urejeval 1781—1783 škofijski arhiv pri škofu Herlbersteinu, se spri z njim in postal za tri leta protokoHst na ljubljanskem okrožju, bil nato med 1786 in 1792 okrožni šolski komisar, 1791 nekaj časa tudi tajnik deželnih stanov, 1792 je pa postal tajnik gubernija in vršil to funkcijo do svoje smrti 14. julija 1795.^ S funkcijami, ki jih je vršil, je deloma v zvezi Linhartovo organizacijsko delo, ki ima trajen pomen. Linhart si je kot okrožni šolski komisar mnogo prizadeval za razvoj oibveznega osnovnega šolstva, ki je bilo v principu uvedeno komaj dobro desetletje prej, in število elementarnih šol v njegovem okrožju se je v štirih letih dvignilo od 9 na 36.^ Linhart ima največ zaslug za ustanovitev licejske knjižnice, ki je najstala predvsem iz knjižničnih fondov razpuščenih samostanov leta 1791  na podlagi njegovega sedemletnega prizadevanja  in pred-
* Predavanje na Linhartovi proslavi Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Zgodovinskega društva za Slovenijo dne 6. decembra 1956.
'¦ Fr. Koblar v SBL I, 664—672 in A. Gfipan, Prispevek h geneaiogiji in biografiji Antona Tomaža Linharta, SR V—VII, 1954, 289—297.
^ V. Schmidt, A. Linhart kot okrožni šolski nadzornik. ZC VIIL 1954, 143 do 154.
1
stavlja začetek današnje Narodne in univerzitetne knjižnice. Izrečena je bila tudi domneva, da je bil Linhart avtor znamenite spomenice kranjskega deželnostanovskega odbora iz leta 1787 o obnovi ukinjenega filoizofskega študija in razširjenju ljubljanskega visokega šolstva sploh.''
Kar se tiče Linhartovega odnosa do velikih problemov njego\e dobe, nam je najbolj jasno viprašanje njegovega svetovnega nazora. Vsaj od časa, ko se je vrnil z Dunaja, če ne že od trenutka, ko' je zapustil samostan, je bil Linhart ne le nasprotnik menihov, ampak tudi izrazit prosvetljenec, kar je izpovedal v govoru na prvi seji obnovljene Academiae operosoTum 5. aprila 178L Nazor, ki ga je v osnovi izpovedal že v Uber die Nutzbarkeit deir natlirlichen Philoisophie v Blumen aus Krain, 1781, je v bistvu deizem 18. stoletja: po božjem »prvem sunku« se svet razvija dalje po zakonih prirode in človeka in niso potrebna in resnična nikaka božja poseganja in razodetje religije več; za mnenje, da bi bil ateist^ pa ni prave podlage. Bil je skoro gotovo član kake prostozidarske lože in njegova smrt birez cerkvenih zakramentov je bila pač vzirok, da so bili tedaj prepovedani vsi izrazi žalovanja za njim in nagrobni spomenik. —
Linharta se včasih označuje kot prvega avstroslavista, predstavnika nazora, ki ga je za njim uveljavljal Kopitar. V resnici izpovedujejo prve Linhartove objave privzgojeno dinastično miselnost, ki se ji pozneje pridruži še navdušenje za Jožefa IL, ižTaženo posebno 1781 \' sklepnih besedah govora na Akademiji: »Saj imamo svobodo mišljenja in Jožefa na prestolu.« Iz poznejše dobe takih izjav nimamo več, Linhart izraža v pismih neizadovoljnost zaradi cenzure in tujcev, ki jedo naš kruh, drugačnih oporišč za spremembo njegovega mnenja iz jože-finske dobe nimamo^. Mnenje o Linhartovem avstroslavizmu pa se opira na predgovoT 2. zvezika njegovega Poskusa zigodovine, ki je bil napisan v prvem letu vlade Leopolda IL in kjer vsebuje tekst prvotnega cenzuri predloženega rokopisa za poudarjanjem pomembnosti S]ovano^ sploh sledeči pasus, ki ga naj navedem v prevodu: »Premalo so pa bili, kakor mislim, poizorni na to, da so med narodi avstrijs)ke monarhije Slovaini po številu in moči najmočnejši; da bi se morala, če bi bila v vedi o državi navada imenovati vsoto zedinjenih sil, na katerih sloni veličina dotične države, po največji homogeni sili, Avistrija prav tako imenovati slovanska država kakor Rusija. Da se prepričamo o tem, je
¦¦' Za ti dve vprašanji A- T. Linhart, Zbrano delo I, uredil A. Gspan, 1950, in tam navedena literatura.
* A. T. Linhart, Zbrano delo I, str. 558.
2
treba le potovati s pogledom od Jadranskega moTJa pireko Notranje Avstrije, Ogrske, priključenih kraljestev — s pogledom na stran proti vizhodu — preko Galicije in Lodomerije, preko Sleizije, Moravske, Češke, prešteti nato milijone Slovanov in presoditi, kaj so za Avstrijo in kaj morejo biti! Velika ideja, vredna filozofa na prestolu, pridržana Leopoldu II., ki je v prvem letu svoje modre vlade tehtal vrednost svojih narodov. Zborovanja ilirskega naroda v Temešvaru in na novo ustanovljena ilirska dvorna pisarna na Dunaju bodo ostali značilna epoha v slovansiki zgodovini. V tem. oziru bi morala imeti popolna zgodovina notranje avstrijskih Slovanov odločno tudi pomen za avstrijskega državnika. Jaz hočem s svojim Poskusom vršiti preddela za onega učenjaka, ki jo bo nekoč podal.«^ V istem letu je Linhart v svoji spomenici za kranjske stanove, ki je zelo anticentralistična, poudarjal tudi, da ima Kranjska svoj poseben jezik in ljudstvo posebnega izvora. V tem času se je pokazalo, da je jožefinski centralizem privedel skoTaj do revolucije na Ogrskem, zato režim popušča, svoje zahteve pa postavljajo Madžari, Ogrski Srbi in stanovi raznih dežel; pri Madžarih in celo pri germaniziranem češkem plemstvu je to gibanje združeno s pospeševanjem narodnega jezika. Zato mislim, da ima Linhart tu v določeni politični situaciji pred očmi preureditev avstrijske države, pri kateri bi prišli Slovani bolj do veljave. V njegovem tekstu je cenzura črtala veis pasus od vzklika, kaj bi Slovani mogli postati za Avstrijo, nadomestil ga je v tisku le skromen stavek: »Zdi se, da uvaja ilirska dvorna pisarna na Dunaju za Ogrske Slovane, ki jim je pravzaprav namenjena, značilno epoho.« A tudi ta dvorna pisarna je bila le sredstvo izigravanja Srbov proti Madžarom s strani Dunaja, in ko je to nalogo opravila, je bila že 1792 ukinjena. Vendar pa ta prvotni Linhartov tekst dokazuje, da je njegov smisel političen in da je imel Kollar, ki je znal družiti svoj kulturni panslavizem is politično lojalnostjo do avstrijskega režima, prav, ko je razlikoval med tem Linhartovim mnenjem in med »plemenito skrom^nim mišljenjem in izražanjem« Kopitarja, ki je pričakoval od Avstrije le nekaj podpore slovenskim kulturnim težnjam.
Vprašanje Linhartovega odnosa do francoske revolucije in do demokracije je treba ločiti od vprašanja njegovega svetovnega nazora, saj je znano, da so se po* začetku revolucije prosvetljenci v Evropi ločili v njene prisitaše in njene naspirotnike. Direktnih virov za Linhartovo stališče do francoske revolucije \'Baj doslej ne poznamo. On ni napisal ničesar proti revoluciji, medtem ko imamo' iz te ddbe nekaj
^ Fr. Zwitter, Prva koncepcija slovenske zgodovine, GMS XX, 1939, str. 364.
3
sipilsov protirevolucionarne propagande celo v slovenščini. Na druigi strani je bil on v odločilnih letib 1792—1795 tajnik guJbernija, iz česar bi se dalo domnevati, da vsaj olblasitem ni bil sumljiv. Malo verjetno je pa seveda, da bi on svoje eventuailne simpatije za revolucijo izrazil v javnosti ali v pismeni obliki. Kar ise tiče njegovih prijateljev, iinamo le za Kuralta poročilo iz leta 1793, ki ga Oiznačuje za pristaša konstitu-cije, in Kuralt je bil pozneje vse do svoje smrti 1845 žrtev političnih persekucij; a Kuralt je živel tedaj v Lvovu.* Indirektne vire iza Linhartovo stališče imamo iz let 1789—1791, ko so bile pri nas v ospredju zanimanja jožefinske reforme in njihova delna ukinitev v času Leopolda II., medtem ko je bil interes za francosko revolucijo še v ozadju. V tem času je Linhart napisal svoji slovensiki drami, kjer je več proti-fevdalnih in protineinških osti, in drugi zvezek svojega Poskusa zgodovine, kjer ugotavlja zatiranje kranjskih Slovanov, njihov odpor proti vojaški kons<kripciji in njihovo nespravljivo sovraštvo do zemljiških gospodov, ki jih smatrajO' za svoje zatiralce. Na drugi strani je pa Linhart najpisal v dobi Leopolda II. za kranjske stanove spomenico o stanovskih svoboščinah, ki ima deloma izrazito fevdalno tendenco, in spom:enico o davčni in ur^barialni regulaciji, ki je imela verjetno podoben značaj. To dejstvo se razlaga ali s tem, da Linhart vendar ni bil brezikompromisen revolucionar (Fr. Kidrič), ali s tem, da je bilo delo naročeno in ni toliko izraz Linhartovega osebnega mišljenja (France Kdblar), ali pa s tem, da se je hotel kriti v ddbi naraščajoče reakcije (A. Gsipan).'' Na vsaki od teh razlag utegne biti nekaj resnice, mislim pa, da je treba upoštevati predvsem, da so ti teksti nastali v prehodnem razdobju Leopolda II., ki je zelo komplicirano, in da je korajpli-ciran tudi tekst ispomenice kranjskih stanov, kjer so združene v celoto zelo različne misli; spomenici bi zaslužili posebno študijo, ki je doslej še nimamo. V zvezi z vprašanjem, kakšen je bil odnos med linhartovim osebnim naziranjem in med njegovim službenim položajem, je zanimivo vprašanje o odnosu med njim kot okrožnim šolsikim. komisarjem in med germanizaitoričnimi tendencamji jožefinslke politike, O' čemer je razpravljal VI. Sohmidt; tudi iz uradnega dokumenta je razviden Linhartov odpor proti tej politiki, olbenem pa tudi popuščanje podrejenega uradnika, ni pa pojasnjeno, če se je to popuščanje izražalo le v dopisu nadrejeni oblasti ali tudi v konkretnem delu na terenu.**
" Fr. Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, str. 384; Pirjevec v SBL I, 591—593; M. Remeš, Abbe Martin Kuralt, ZMS XIV, 1912, 1—80.
' Fr. Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, str. 349; Fr. Koblar, SBL I, str. 670; A. Gspan v Zgodovini slovenskega slovstva I, Ljubljana 1956, str. 589.
* VI. Schmidt, n. o. m., str. 149—151, 152—154.
4
Glavni pomen Linhartovega življenjskega dela je pa vendar na področju kulturnega ustvarjanja. Znano je, da predstavlja v tem oziru zanj prelomnico nekako leto 1781, ko je opustil SA^oje načrte, da bi se razvil kot nemško-kranjski pesnik, in ko ga je Zois pridobil za svoj krožek sloivenskih narodnih preroditeljev. Pohlinov krožek meniške stranke in tudi krožek slovenskih janzenistov bi ga pač nikdar ne mogla pridobiti. Ožjo- Linhartovo družbo pa so predstavljali prosvet-Ijeni meščani in izobTaženci. V Liaiharto-vi kultiirni tvornosti pa moremo razlikovati dve veji. Njegovi slovenski drami predstavljata le kulminacijo njegovega slovenskega literarnega dela, ki obsega tudi Ijndsko prosveto, prevajanje in mentorstvo. Pri Linhartii-zgodovinarju ne smemo pozabiti na Jijegov interes za arheologijo in slovansko filo-logijo. Prepuščajoč njegovo Talijo bolj kompetentnim tolmačem, naj spregovorim nekaj besed o tem, kaj pomeni njegova Klio.
Linhartov v nemščini napisani »Poskus zgodovine Kranjske in ostalih Južnih Slovanov Avstrije« (oziroma v drugem zvezku »... ostalih dežel Južnih Slovanov Avstrije«) iz 1788 in 1791 ni važen samo za razvoj slovenske historiografije. Njegov pomen je mogoče določiti samo, če ga včlenimo v sliko zgodovinskega raizvoja njegovih problemov in kombiniraimo analizo dela samega ž ugotovitvami o zgodovini nekaterih problemov, ki so se z njimi največ bavili naši literarni zgodovinarji, posebno pokojni profesor France Kidrič."
Srednjeveški viri uporalbljajo za Slovence izraz Karantanci, in sicer tja do 13. stoletja. Oblast tujih vladajočih razredov in razpad Karantanije na teritorije, poznejše dežele, sta povzročila, da je ta termin izginil. Izvemkranjski Slovenci označujejo sebe izključno kot Slovence, svoj jezik kot slovenski, izraz, ki seveda izhaja iz imena, s katerim so vsi Slovani označevali sebe. Na Kranjskem se pa uveljavi tudi izraz Kranjec, kranjski jezik itd. Ta razlika seveda ne izhaja iz kakega naziranja o različnosti jezika, ampak iz preprostega dejstva, da je bila na Krajijskem ogromna večina prebivalstva slovenska in zato smisel besede »kranjski jezik« nedvoumen, medtem ko je bil drugod le del prebivalstva slovenski, zato oznake po deželi niso prihajale v poštev za jezik in se je zadržalo staro ime za Slovane. Besede »Slovenec«, »slovenski« sO'pa do začetka 19. stoletja tudi edini termini, s katerimi se v slovenščini označuje celokupnost Slovanov in njihovih
° Fr. Kidrič, Razvojna linija slovenskega preporoda v prvih razdobjih, RDHV V—VI, 1930, 42—119; Dobrovsky in slovenski preporod njegove dobe, RZD 7, hist. ods. 1, 1930: Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do Zoisove smrti, 1929—1938.
5
jezikov. Tej terminoJogiji v slovenščini ustreza tudi terminologija v drugih jezikih: v nemščini se govori o »ikraiinerische Sprache«, besede Winde, Windische, windisch se uporabljajo za izvenkranjske, včasih tudi za kranjske Slovence, morejo pa pomeniti tudi vse Slovane, ki se za njihov jezik uporablja tudi izraz Sclavoinische Sprache, bolj učen je izraz Slaven, v latinščini se uporabljajo podobno izrazi Carniolus, Vindus ali S(c)lavus.
Spoznanje o sorodnosti slovanskih govorov že v srednjesm veku ni bilo stvar kalke posebne filološke izobrazbe, ampaik samo vprašanje obzo^rja; zato nas ne preseneča, če se že v srednjem veku slovenske pokrajine označujejo kot Sclavonia ali slično-, če se boče reči, da v njih živi slovansto ljudstvo.^" Ta dejstva že za nekatere srednjeveške pisce, še mnogo manj pa za poznejše slovanske humaniste niso le hladna konstatacija. S ponosom se govori o prostranosti slovanskega sveta, o slovanskih alfabetih, o določbi Karla IV. o princih, ki se naj uče slovanskih jezikov, obenem se pa na nekritičen način in poslužujoč se raiznih etimologij proglašajo razna stara ljudstva za Slovane, govori se o avtohtonizmu Slovanov na Balkanu, o bratih Cehu, Lehu in Mehu, o privilegiju Aleksandra Velikega Slovanom in o sv. Hieronimu kot izumitelju glagolice. Med Slovenci izjavlja že v 15. stoletju Matevž Pečahar, da je Carnioliae genitus, natio mea zlava est, v 16. stoletju najdemo to slovansko zavest, obenem pa tudi nekritični avtohtonizem pri Trubarju, Dalmatinu in posebno Bohoriču, oboje pa ne preneha niti v protireformacijslki dobi niti v dobi preroda, ko je živel Linhart. Nas pa zanima tu drugo vprašanje: ali so imeli vsaj slo venski protestanti zavest slovenske sikupnosti, slovenske individualnosti? Literarni zgodovinarji navajajo vrsto momentov, ki govore za pozitiven odgovor: Dalmatinovo Biblijo so založili štajerski, koroški in kranjski stanovi, protestantske (knjige so uporabljali slovenski protestanti vseh dežel, uporablja se terminologija »slovensika cerkev«, >Slo-venci«, »slovenski jezik« tudi v smislu, da se pod njim siibsumirajo »Kranjec, Sipodnještajerec, Korošec, Kraševec, Istran, Dolenjec ali Bezjaik«, včasih tudi »Krovati«, obenem se ipa odlklanjajo nenavadme in hrvašike besede. Na drugi Sitrani ne simemo prezreti Kidričevega opozorila, da se nihče od njih ni dokopal do točno diferencirajočih terminov, saj uporabljajo termine Slovenec, slovenski in ustrezajoče nemške in latinske izraze tudi za Slovane in Južne Slovane, rabijo tudi izraze Kranjci, kranjski jezik, pa tudi »Krajnci inu Slovenci«,'»kerše-niki tiga krajnskiga inu slovenskiga jezika«. Ta neodrejenost na teri-
M. Kos, Zgodovina Slovencev od naselitve do 15. stoletja, 1955, str. 189-
6
toriju, ki ne predstavlja posebne državne tvorbe in nima niti ne tradicije take tvorbe, nas v času, ko moderna filološka veda še ne obstoji, ne more presenetiti; na teritoriju današnjega srbsko-hrvatskega knjižnega jezika se v 16.—18. stoletju v aktih in v knjigah rabijo oznake slovenski, slovinski, ilirski, srbski, hrvatski, pa celo slavonski, dalmatinski, bosanski in liburnijski jezik, deloma v različnih pomenih teh besed. 'V 17. in v prvi polovici 18, stoletja se term^inologija ni spremenila, zdi se pa, da se je okrepila tendenca označevati jezik na Kranjskem kot kranjski, izven Kranjske pa kot slovenski. Važna je pa ugotovitev literarnih zigodovinarjev, da praktična enotnost slovenskega knjižnega jezika, ki v protestantski dobi nedvomno obstoji, prenehava, Prekmurje gre svojo pot, a tudi drugi centri se vse bolj poslužujejo svojega domačega narečja.^^ Med slovenskimi pisatelji do druge polovice 18. stoletja ni bilo nobenega Zigodovinarja, a neposredni predhodniki Linharta v zgodovinopisju naših dežel, Megiser, Schon-leben in Valvasor, niso mogli prav nič vplivati v smislu spoznanja slo" venske narodne individualnosti. Megiser in Schonlcben sta pod vplivom nemške humanistične historiografije, ki ni prav nič manj tendenčna kakor slovanska. Schonleibnu so Slovani po svojem izvoru pravzaprav Germani, Megiser in Schbnleben smatrata za glavne predrimske prebivalce naših krajev Kelte, ki so po njunem mnenju Germani, tako da je predrimska doba naših dežel germanska, Megiser ju so se Slovani naselili na Koroškem skupaj z germanskimi Bavarci, Schonlebnu so se ob naselitvi pomešali z germanskimi Kami, po Schonlebnu sta Ka-rantanija in Kranjska, Karantanci in Kranjci dve ločeni deželi in ljudstvi, čeprav priznava, da je bila Kranjska včasih pod nadoblastjo koroških vojvod. Oba poudarjata, da so se slovanski in germanski prebivalci obeh dežel združili v eno ljudstvo. Valvasor je za starejšo dobo skoraj popolnoma odvisen od Schonlebna. Koncepcija vseh treh del je teritorialna, Megiserjevo delo je finansirano od deželnih stanov, Schon-lebnovo in Valvasorjevo posvečeno deželnim stanovom, nositeljem pokrajinskega partikulairizma. O kakem pojmu slovenske skupnosti ne more biti govora pri nobenem o njih. Ob vsein tem pomeni za naše vprašanje malo, da ti avtorji poznajo precej dobro dbseg islovainskega sveta, da ne govore z antipatijo o Slovanih in da se zanimajo za naš jezik.^^ V drugi polovici 18. stoletja, v dobi začetka ikulturnega narodnega preroda pri mnogih narodih, med njimi tudi pri Slovencih, in v ddbi
" Poleg Kidričeve Zgodovine M. Rupel v Zgodovini slovenskega slovstva, 1956, in za Hrvate in Srbe n.,pr. M. Murko, Die Bedeutung der Reformation und Gegenreformation ftir das geistige Leben der Sudslawen, 1927.
" F. Kidrič, Razvojna linija ..., in F. Zwitter, Prva koncepcija ...
7
nastajanja modernih filoiloških in historičnih ved postaja tradicionalna nejasnost in neoipredeljenost pojmov in terminologije vedno bolj nemogoča. Vendar pa nimam vtisa, da bi se v prve'm razdobju slovenskega narodnega preroda pred Linhartovim nastopom v tem oziru kaj bistvenega sprememilo. Zdi se, da je imel še najbolj jasno predstavo Po-povič, ki je v svojih Untersuchungen vom Meere leta 1750 zdrvižil pod pojmom Wimden Kranjce, Spodnje Štajerce in Korošce. Za Pohlina je znano, da je bil v svoji Gramatiki 1768 in ostal poizmeje na stališču, da se »kranjski jezik« govori le na Kranjskem, na Štajerskem in Koroškem, žive Slovenci = Winden, Windische, in da je ostal na tem ekskl u-zivBO kranjskem stališču vse življenje. Drugače je že pri koroškem jezuitu Gutsmannu, ki sicer razlikuje slovenski (windisch) in kranjski jezik, vendar pa izraža že 1770 upanje, da ga bodoi razumeli ne le ko-rošiki Slovenci, am.pak tudi štajerski Slovenci in Kranjci, in ki dobimo pri njegovi polemiki s Pohlinom in pričakovanju slovarja od Kumer-deja vtis, da mu pri teh Kranjcih ne gre za tuj jezik, ki se njega ne tiče, tako da imamo občutek, da si sam ni bil na jasnem o tem vprašanju. Pri zgodnejših tiskih in rokopisih Japlja in Kumerdeja za nas ni važno dejstvo, da svoj jezik oanačujeta koit kranjski jezik, ker bi moigel imeti ta izraz tudi širši pomen, ampak predvsem to, da nas puščata na nejasnem o tem, na katerem teritoriju se govori jezik, o katerem govorita; med posameznimi redakcijami Kumerdejeve slovnice, ki SO' vse ostale v rokopisu, so v tem oziru razlike, v začetku jie označuje teritorija, »Yindi« ga pa začno zanimati šele v tretji redakciji, torej v času, ko je že bil v ožjem stiku z Linhartom." Nejasaiost pa vlada tudi pri tujih avtorjih, ki imajo sicer prednost, da se jim pri celotnem pregledu slovanskega sveta Slovani na jugu Nemčije, Slovani Notranje Avstrije, kar bi — z izjemo Koprščine, Beneških Slovencev in PrekmuTcev — približno ustrezalo pojmu Slovencev, zde celota pod imenoim »die Weinden« »die Winden«, ki pa na drugi strani nekako povezujejo te »Vinde« zaradi položaja v nemškem cesarstvu in podobnosti nemškega imena z Lužiškim;i SAi, kakor je to delal že Popovič (Schlozer, 1771; Tautbe, 1777). Politične spremembe v tem času so sicer oslabile moč deželnih stanov, glavnih predstavnikov pokrajinskega partikularizima, a to je persipektiva bodočnosti, glavni za naše vprašanje važen trenutni efekt teh reform je dejstvo, da se hoče oib uvajanju obveznega osnovnega šolstva, kjer je bilo slovenskemu jeziku dodeljeno zelo skromno mesto, uvesti 1779 na šolah Slovenske Štajerske
" Prim. Kumerdejeve rokopise v Narodni in univ. knjižnici, rok. 346, 347 in 356 ter tri Japljeve rokopise prav tam, rok. 181, 350 in 354.
8
Japljev katekizem, da ga pa tam zavračajo, češ da je zaradi jezika za slovenske župnije na Štajerskem neuporaJaljiv.
Linliart piše 18. avgusta 1784 v pismu o nekem napovedanem delu, da ibo našlo navdušene čitatelje, če bo povedaloi, »kaj smo- mi Kranjci«, iz česar bi se dalo sklepati, da ga je ia problem mučil. Najvažnejše lastno pričevanje o tem, kakšna je centralna teza njegovega Poskusa zgodovine, predstavlja pa napoved izida prvega zvezka v Laibaclier Zeitunig 17. avgusta 1786, ki je nanjo opozoril A. Gspan in ki se v svojem prvem, načelnem delu v prevodu glasi: »Oni narod, ki živi v južnem, delu avstrijskega okrožja med Dravo in Jadranskim morjem, spada k velikemu značilnemu ljudskemu deblu Slovanov, predstavlja pa po svojem jeziku in izvoru le eno in isto ljudsko^ vejo in ga le slučajno, čeprav zigodovinsko ne čisto točno, dele v Kranjce in Vinde (Wenden), pač zasluži svojo lastno zgodovino. Doslej so nam jO' dajali le po kosih in raztreseno v analih dežel, ki v njih živi, nikdar pa v celotni povezanosti njegovih usod in dogodivščin.« Tako odločne in jasne teze, da živi na tem ozemlju en sam narod, in antiteze med nacionalno zigodovino  in  zgodovino  posaimeznih dežel dotlej  ne poznamo.
Linhartov Poskus zgodovine je ostal jiedokončan; L zvezek sega do naselitve Slovanov, t. j. po njegovi koncepciji do 4. stoletja n. e., drugi zvezek do konca vlade Karla Velikega. Linhart je imel namen nadaljevati svojo zgodovino in je zbiral gradivo za to, imel je tudi namen dati popularen slovenski izvleček svojega dela, a oba načrta je prekrižala smrt. Osnovne poteze njegovega dela so že analizirane in morem dati le kratek povzetek o njih.^^ O podrobnostih, kjer bi bilo potrebno- še marsikaj razjasniti, tu ne moirem govoTiti. Že na prvi pogled opazimo, da je Linhart iz svoje ¦zgodovine izločil vse čudežno in nenaravno in predvsem, vsak poskus, da bi po vzoru svojih pirednikov povezal začetke svoje zgodovine z biblijsko tradicijo. Linhart hoče biti kritičen in pisati po virih; kot vir za rekonstrukcijo razmer pri starih Slovanih mu služi tudi primerjanje njihovih jezikov in etnografije, in to v zelo obsežni meri in prvič v našem zgodovinopisju, saj Valvasor svoje etnogTafije ni pojmoval historično; Linhart je tu pod vplivom nekaj let prej publicirane knjige Lužičana Antona, ki je bil z njim v pismenih stikih. Kakoir sam poudarja, noče periodizirati zgodovine po vladarjih in ne po veri, ampak po narodih, ki so živeli v deželi. Tudi vsebina zgodovine mu niso le politični in verski dogodki, ampak »ipot človeštva v tem malem delu Evrope (in kateri del je s tega stališča majhen)«. Zgodovino v nacionalnem okviru in ne le v okviru politič-
Fr. Zwitter, Prva koncepcija ..
9
nih in verskih enot pozna evropska historiografija že od renesanse, vsehiiiBko komcepcijo zgodovine civilizacije — to je dejansko vsebina Linhartovih citiranih besed — in ne le politične in verske zgodovine je pa uvedel šele Voltaire in v tem je velika novost Linhartovega dela, čeprav je verjetno, da je to misel povzel po Voltairovih nemških naslednikih. Linhart v polemiki proti Gebhardiju brani pravico, pisati zgodovino notranjeavstrijskih Slovanov s tem, da so oni bili dolgo samostojni in da se tudi potem, ko jih je podvrgel Karel Veliki fran-kovskemu fevdalnemu sistemu, tudi pod njim še svetlikajo značilne poteze stare »vendske« ustave, in da so ohranili v prvotni obliki jezik in običaje, razlikujoče znake vsakega naroda; če jim pa hoče Gdbhardi odreči zgodovino zato, ker so zdaj pokorni tujim zakonom in jim vlada vladar, ki ni njihove stare krvi, bi moral Gebhardi izločiti iz evoje zgodovine tudi nekatere druge slovanske narode, ki jih vendar upošteva (predgovor II. zvezka). V resnici je Linhartovo delo vendar nekaka kombinacija teiritoTialne in nacionalne zgodovine, kakor priča že njegov naslov. V drugem zvezku pa vendar prevlada bolj nacionalni koncept, in sicer ne v smislu naslova, po katerem bi ta zig^odovina morala obseči tudi Hrvate in poizneje Ogrske Srbe, ampak v smislu zgodovine »Slovanov na jugu Nemčije«, »'notranjeavstrijskih Slovanov«, t. j. Slovencev. Linhartovi etnični nazori so mnogo bolj kritični kakor pa nazori njegovih slovanskih in nemških prednikov. Slovani po izvoru niso Germani in Germani ne Slovani, am^pak so olboji z Latinci in Grki vred izšli od istih skupnih prednikov, čeprav misli, da so Slovani in Germani še pozneje tvorili enoto pod imenom Nemati (po Antonu). Ilirci in drugi predrimski prebivalci naših krajev niso Slovani; vendar ima še za Slovane Sarmate in misli, da so se vsi Slovani najprej imenovali Srbi; zgrešena je tudi njegova etimologija slovanskega imena. Galce ima sicer še za Germane, vendar iz tega ne izvaja nikakih posebnih konsekvenc. Najbolj važno pa je, da je Linhart spoznal Karantanijo in Karantance kot pojme, ki presegajo okvir kasnejše Koroške in njenih prebivalcev, da je spoznal njihov slovanski značaj in v bistvu pravilno določil dobo neodvisnosti Karantanije. Mnogo si je pa belil glavo s Kranjsko in Kranjci; Kranjce spravlja v zvezo s Sarmatae limigantes, Kranjsko z Marchia Winidoruin, postavlja teorije, ki se niso vzdržale, pride pa končno do rezultata, da so Korotanci in Kranjci v bistvu isti Slovani, čeprav se včasih nagiba še k mnenju, da razlikuje med njimi, včasih pa k bolj pravilnemu mnenju, da je Kranjska le del Karantanije. Če so mu kranjski in karantanski Slovani v bistvu isti Slovani, pa na drugi strani ostro razlikuje med karantanskimi in med češkimi, med kranjskimi in med
10
hrvatskimi Slovani (II, 137,218). Važno je njegovo ispoznanje: »Da so se pa te dežele (Kranjska, Koiroška in Štajerska) delile, da so se Vendi na Koroškem in na Štajerskem ločili od Vendov na Kranjskem, so bile posledice kasnejše politične ustave.« Za to ugotovitev moremo reči, da je tu historik pokazal narodu njegovo enotnost s tem, da ga je opozoril na njegov izvor. Iz Linliartovili izvajanj je tudi popolnoma jasno, da smatra frankovsko osvojitev za podjarmljenje, da so mu odtlej Slovenci podjarmljeni, da pri njem ni govora o spojitvi z Germani v eno ljudstvo.
Vpliv Linhartove centralne teze se pokaže v tem, da je odslej med vodilnimi slovenskimi preroditelji izginila nejasnost v tem vprašanju. Kumerdej, ki 1773 pričakuje od avstrijske vlade unifikacijo najmanj nekaterih slovanskih jeizikov, pride v rokopisu sredi osemdesetih let tako daleč, da imenuje koroške Slovence (Winden) »naše sikoraj povsem zveste jezikovne tovariše« in da so mu Hrvati, Kranjci in »Winden« izšli iz enega (ožjega) debla, v predgovoru 1791 mu pa kranjsko-slovanski nairod obsega i-zrečno tudi slovenske Štajerce in Korošce, medtem ko v dveh izvlečkih iz leta 1795 ugotavlja, da se kranjski jezik »govori v tej Vojvodini Kranjsiki, potem deloma v Vojvodini Štajerski in Koroški, kjer se imenuje slovenski (die Windisiohe), končno v grofijah Goriški in Gradiščanski« in da piše svojo Kranjsko slovnico »v korist Kranjcev in Slovencev (Winden) v Notranji Avstriji«. Japelj ugotavlja v rokopisu 1799, da ima njegov kranjski jezik »na Kranjskem, Krasu, Vipavi, na Goriškem, v Nemškem Rutu, v Primorju, na Spodnjem Štajerskem, potem v vsem slovenskem distriktu na Štajerskem in na Koroškem prednost pred svojo polsestro »die Windi&che Sprache«, v drugem rokopisu par let pozneje rabi večkrat formule »lingua Carniolana seu Vindica«, »Caririolicum seu Vindicum«, značaj njegovega zadnjega rokopisa iz 1807 pa dokazuje jasno že prevod njegovega naslova: »Slovanski jezikovni nauk, t. j. popolni pouk o gramatiki kranjskega in slovenskega (Windischen) jezika, kakor se govori, ali bolje, kakor bi se naj govoril na Kranjskem, v avstrijskem Primorju, v grofiji Goriški, na Štajerskem in na Korošlkem in kaikor ga »lahko razumejo Hrvati, Dalmatinci, Slavonci, Cehi in Rusi«. Obvestilo o Vodnikovem kranjsikem slovarju iz 1806 napoveduje, da bo ta zajel »čisto slovansko jezikovno bogastvo narečij vseh Slovanov, ki žive med gornjo' Dravo, Savo, Kolpo, Tržaškim zalivom in Sočo«. Pomen Kopitarjeve »Gramatike slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem«, ki je izšla 1809 z letnico 1808, torej ni v novosti njene vseslovenske koncepcije, ampak v njeni znanstveni  višini.   Jezikovna  enotoost jedra  slovenskega  ozemlja  je
11
pri vodilnih preroditeljili že izven diskusije; v letih okrog izida Kopitarjeve Gramatike piidejo v evidenco le še periferna področja, t. j. najprej Beneški Slovenci, potem Prekmurci, istočasno se pa začenja doba Kopitarjevih brezuspešnih prizadevanj, da bi v krog slovenskega jezika pritegnil tudi hrvatske kajkavce.
Linhart pa svoje etnične enote nikakor ne imenuje z imenom, ki je zanjo obveljalo. Na očitek Dobrovskega v pismu Kopitarju 2. a^-gusta 1810, da je za Slovence beseda »slovenski« včasih genus (t. j. izraz za slovanski) in včasih species (t. j. izraz za njihov jezik sam), bi bil Linhartov odgovor jasen: pri njem pomenijo besede »Slovenec«, »slo-vensiki« le primere splošnega imena za Slovane in njihove jezike, kot specialne izraze pa rabi sinoinime »Karantanec«, »karantanski« in »Kranjec«, »kranjski«. Prvega od teh izrazov je on obudil, ni pa bil edini, ki ga je rabil v tem smislu; potrebno bi bilo šele ugotoviti, koliko se ta pojavlja v prvi polovici 19. stoletja, posebno pri Kopitarju. Trajno pa ta iz srednjeveških virov prevzeti izraz kot oznaka za živo narodno enoto^ ni mogel obveljati. Odločilna terminološka razčiščenja se izvrše vsa v dobi med 1806 in 1812 in obstoje v tem, da se začne v slovenščini izraz »Slovenec«, »slovenski« uporabljati v današnjem smislu besede tudi za kranjske Slovence, da nastane izraz »Slovenija«, da začno preroditelji v tujih jezikih uporabljati izraze »Slowenzen;<, »slowenzisch«, »Slowenein«, »slowenisoh«, »Societas Slovenica« in da se iz češčine uvedeta v slovenščino izraza »Slovau«, »slovanski«; to je bilo delo Vodnika, Kopitarja in Primica.^^ Odslej obstoji Kopitarjeva »jezikovno zedinjena Slovenija« (1. Prijatelj), ki se uveljavi pozneje tudi preti Dajukovemu separatizimu in ilirizmu. A^'strijske oblasti uporabljajo nove izraze le sporadično; v glavnem vztrajajo še pri stari terminologiji, kakor dokazujejo sporadične uigotovitve jezikovnega stanja v predmarčni dobi in tudi še podatki podrejenih oblasti pri Czoernigovi statistiki 1846.^" Ko so bili pa ti podatki nekaj let pozneje predelani in izdani pri Hainu, Czoernigu, Fickerju in v uradnih publikacijah, se v teh delih pojavljajo Slovenci skoraj povsem v današnjem obsegu kot enota. Vzrok te spremeimbe seveda ni v prepri-čevalnosti argumentov, ampak v tem, da je med ugotavljanjem podatkov in njihovo objavo prišlo do revolvicije 1848 in slovenskega
^^ Prim. poleg že citiranih del še Fr. Kidrič, Korespondenca Janeza Ne-pomuka Primca 1808—1813, 1934; Zoisova korespondenca 1808—1809, 1939; Zoisova korespondenca 1809—1810, 1941.
" Fr. ZwitteT, Prva štajerska narodnostna statistika, ČZN XXXII, 1937; B. Grafenauer, Czbrnigova etnografska statistika in njegova metoda, Raziprave SAZU I, 1950.
12
političnega gilbanja v njenem času. Odslej avstrijska država pri štetjih in drugod priznav^a vsaj eksistenoo' enotnega sloveniskega naroda in jezika. Nemška stranka v politični borbi 19. stoletja zaman oibuja misel nemških humanistov o »enotnem ljudstvu« vsake od naših dežel brez ozira na jezik. Izrazi »Windische«, »windiisch« itd. pa žive še dalje pri preprostem ljudstvu sosednjih nemških krajev, v političnem jeziku pa dolbe pejorativen značaj, dokler politični znanstveniki 20. stoletja v svojem prizadevanju, da bi ohranili frod nemško nadoblastjo vsaj še del Slovencev zlasti na Koroškem ne ustvarijo »teorije« o posebnem »vindišarsikem« narodu in jeziku.^''
Kot zgodovinar je Linhart odločilno vplival na Vodnika, katerega »Povedanje od slovenskiga jesika« v njegovih »Novicah« 1797—1798 in »Geschichte des HeTzogthumes Krain, des Gebietes von Triest und der Grafschaft Gorz« (1809) predstavljata za starejšo dobo le iizvlečefk tn popularizacijo Linhartovih nazorov. Njegova slovenska koncepcija odslej ni več izginila. Treba je pa priznati, da je bilo pri Sloi\'encih v 19. stoletju še zelo mnogo nekritičnega avtohtonizma in zelo mnogo podajanja zgodovine po deželah in po letnicah vladanja posameznih vladarjev. Linhartova kritična in vseslovenska koncepcija se je uveljavila šele v drugi polovici 19. stoletja. Voltairova z;godovina civilizacije je pa predhodnica gospodarske in socialne »godovine 19. stoletja in v tem smislu smemo reči, da predstavljajo Linhartova etnografska razglabljanja prvi znak tendenc, ki so se pri nas začele krepko uveljavljati šele sto let po njegovi smrti.
Bilo bi zelo napačno, če bi hoteli pojmovati slovensiki narodni prerod kot proces reševanja določenih znanstvenih vprašanj. Popol-noima jasno je, da gre tu za globok družbeni proces, ki ga more pojasniti le celotni družbeni razvoj, jasno je tudi, da se je narodni prerod v določeni fazi moral izraziti v politični borbi, če je hoitel otbveljati. A če tudi vse to supoimramo in se pri prikazu omejimo na razisikavanje preroda kot kulturnega gilbanja, nam je jasno, da bi nobena globoka znanstvena misel ne imela učinka, če bi je ne spremljala dinamika kulturnega, pri nas posebno literarnega uistvarjanja. Kljub temu pa predstavlja razčiščevanje določenih znanstvenih vprašanj integralna sestavni del narodnega preroda. V tem procesu razčiščevanja smo imeli Slovenci v prvih fazah preroda dva velika znanstvenika, Linharta in Kopitarja, in dva velika teksta, Linhartov Poiskus zigodovine in Kopitarjevo Gramatiko. .Linhart je bil prvi od obeh, bil je v 18. stoletju edini znanstvenik slovenskega preroda in v tem je njegov pomen.
L. Ude, Teorija o »vindišarjih« »Windische«, Celovec 1956.
13