PoSlnina plačana ▼ gotovini.
izhaja vsak petek.
Leto*1 IV. St. 4.
Uredništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12 Naročnina četrtletno 15 Din, za pol leta 30 Din, za vse leto 60 Din. Posamezne številke 1'50 Din. £a inozemstvo celoletna naročnina 90 Din
Ljubljana, 25. januarja 1935.
' -m
Upravništv o: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12, Poštnočekovni račun Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo.
Oglasi po tarifu.
Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani.
>mTm
Slovenoborstvo — častno ime in nravna
dolžnost
Vam vsem. ki se zavedate pravic svojega rodu in jih hočete uveljavljati: kmetom, rokodelcem in delavcem, šolanim in samoukom, duhovnikom in posvetnjakom — bodi slovenoborstvo, ta posmeh-ljivka vaših domačih nasprotnikov, častno imeJ
Za imenom »slovenoborec« stoji skoraj štirinajstletno izročilo. To pomeni gospodarsko, umsko in nravno življenje neštetih naših velikih in malih mož in žen: zanj so ustvarjali, trpeli in umirali vsi odločilni predstavniki naše znanosti in umetnosti; v boju za boljšo bodočnost slovenstva so bogatili njegovo duhovno in tvamo omiko mnogi književniki. politiki in gospodarstveniki.
Vsa ta dragocena dediščina, ustvarjena in pri-bojevana z žrtvami, odrekanjem in pomanjkanjem, je postala naš narodni zaklad, ki ga moramo hraniti in dopolnjevati, a ne maličiti, zatajevati in celo uničevati, kakor to delajo ali poskušajo posebno nekdanji narodni radikalci« in ob modnem vzorcu se navdušujoči »nacionalistk.
Vzporedno s slovenstvom se je pojavljala južnoslovanska misel; toda ne kot njegovo zanikavanje ali izključevanje, ampak kot potrebno dopolnjevanje in svobodno izživljanje. Poudarjam: svobodno, ker predvsem na tej osnovi smo doslej rastli in premagovali ovire. Avstrijska >svoboda« ni bila sicer vzorna, oziroma za nas je ni bilo veliko ali časih celo nič; zato smo pa gledali v obljubljeno deželo južnega slovanstva kot Izraelci v puščavi po Kanaanu.
Verujemo v to :>obljubljeno deželo« južnoslovanskega (slovensko-hrvaško-srbsko-bolgarskega) ljudstva,
Vzor je pred nami, čeprav ga zakrivajo današnje puhlice bogatincev. iz-koreninjevcev in zaslepljencev. V nas je vera, ker se naslanjamo na ljudstvo, ki je trajno. Korenina poganja veje; dokler je zdrava, nič ne, ako kakšen poganjek včasih ne ozeleni in odpade. Demoraliza-cija in korupcija delujeta sicer nepretrgoma; toda na drugi strani izzivajo neresnica, posilje in zvijačnost tudi nasprotne učinke. Ljudstvo in celo del izobraženstva, ki je doslej slepo drvel za gesli, iz-pregledujeta; svetlika se in skoraj bo dan.
Na prelomu smo. Ob takih prilikah se navadno
nekaj časa dobro godi veternjakom, koristolovcem in zvijačnežem. Obenem pa se ljudje hitreje spoznavajo med seboj: pri rednem, ustaljenem položaju se razločki ne kažejo tako naglo in očitno. Danes zijajo ob napetosti gospodarske krize vsakomur vidni prepadi, ako ima količkaj jasnega pogleda, čeprav hočejo pridobitniki izravnati te prepade z »narodno slogo« itd. Narod niso samo denarni mogočneži in špekulantje, ki so v manjšini. Narod je dandanes predvsem delovno ljudstvo, ki nima ničesar od tega, ako se posamezne skupine prerivajo med seboj za oblast, ki si jo del6 po načelih libe-ralno-kapitalističnega gospodarstva. Boj dosedanjih voditeljev ni načelen, ampak samo oseben, kdo bo koga prehitel
Še eno, učinkovito krinko uporabljajo nasprotniki: kdor ni z njimi, ta je proti državi. Strankarstvo se isti z državnostjo, kar ni drugega kakor preračunano izrabljanje danega položaja: golo razredno pojmovanje države in oblasti- Vprašam: Ali prej ni bilo države, dokler niso bili na krmilu takšni in onakšni ljudje (stranka, sloj) in ali je pričakovati razpada države, ako ne bodo njeni upravniki nosilci določene miselnosti? Izkušnja nas uči, da država ostaja, a sistemi se menjajo. Bilo bi pravilno, da se zavre izkoriščanje države na škodo slabejših. Da se to ne zgodi ali vsaj ne v dovoljni meri, zato je navadno potrebna »protidržavna« gonja glede ljudi, ki so mnogi izmed njih pomagali ustvarjati državo in jo sedaj vzdržujejo s svojim delom, medtem ko se marsikdo solnči v milosti in celo pesti druge v narodnem oziru, ko je bil poprej sam nemškutar in je morebiti še danes v svojem notranjem ■ nasprotnik te države, a ker mu tako bolje kaže, uganja velikansko državnotvomost.
Zato pa, kmetje, rokodelci in delavci, duhovniki in posvetnjaki, izobraženci in neuki: slovenoborstvo ni sramota, ampak čast in ponos, še več, nravna dolžnost vseh, ki hočejo narodno pravilno in socialno pravično urejeno državo. V slovenobor-borstvu je duh, ki nastopa proti goli sili; je resnica, ki izpodriva videz; je soglasje človeka z zemljo, ki posega oblikujoče v zmedo in zmešnjavo, kakor jo mora roditi čisto mehanično-številčno pojmovanje sveta in življenja.
K koncu podajam učinkovit primer iz, češke zgodovine. Kakor so naši predniki pri težkem položaju slovenstva dostikrat omahovali in dvomili o njegovi bodočnosti, a pri tem z vnemo in s požrtvovalnostjo delali zanj, tako so tudi češki rodoljubi dvomili o življenjski sposobnosti svojega naroda, pa kljub temu niso držali križem rok. In takima dvomljivcema, Dobrovskemu in grofu Štem-berku, je odgovoril Palacky, ta visoko nravni učenik zahodnega slovanstva, leta 1825. naslednje: Ako bodo vsi tako ravnali, potem seveda mora poginiti naš narod zaradi duševne lakote; jaz vsaj bi imel, ako bi bil tudi ciganskega rodu in že zadnji njegov potomec, še za svojo dolžnost, kar najbolj se potruditi, da bi ostal vsaj časten spomin po njem v godovini človeštva« (Masaryk, Češka otazka, str. 39).
Rojaki, vprašam vas: Ali čutite vso nravno silo teh besed in ne zardevate ob njih zaradi »svoje nacionalnosti«? Vera vase prestavlja gorč, t. j. dela čudeže, seveda združena s pametnim in z vztrajnim delom. Zato je tudi razmerje slovenstva do južiiega slovanstva v prvi vrsti nravno, t. j. vprašanje značajnosti, zavednosti in človečnosti nas samih. Nihče nam ne bo ničesar ponujal, ako sami v sebi ne čutimo potrebe po enakopravnosti v omiki, gospodarstvu in politiki. Zato vedno in povsod poudarjam, da iščimo krivcev za to, kar in kakor nam je dala svetovna vojna, najprej pri sebi, čeprav nisem slep in gluh za mednarodni položaj. Da ga nismo pravočasno znali bolj izkoristiti zžse, je bil samo nasledek prvotnega vzroka, ki je ležal v nas. Novodobni nacionalizem, kakor se uganja drugod in se slepo posnema pri nas, je nasprotje vsega, kar človeka blaži in dviga, bogati in osrečuje, ker je korale nazaj v prejšnje divjaštvo in razkroj: v boj vseh proti vsem- Sadove tega paganskega nauka posebno uživajo prav
V	ozadju te strašne zaslepljenosti se reži: sacra auri fames (prekleta lakomnost po denarju). In nas doma ne bi odbijali ti zgledi podivjanosti, strahovanja in poniževanja človeške osebnosti? Pa to ošabno, posilno zatiranje malih narodov v korist velikih v imenu nekakšne zakonitosti? Ne! S svojega narodnega, državnega in človečnostnega stališča se moramo upreti tej modemi kugi z vsemi silami.
Slovenoborci, v misli in dejanju vršite Palacke-ga blagovestje, ker edino s tem pravilno služite sebi, državi in splošnosti človeškega rodu.
Alfa.
Janez Kocmur:
Nekaj spominov
(Nadaljevanje.)
Da ne ostane samo pri trditvi, navajam dokaz, ki je vprav šolski primer parvenijstva in duševnega uboštva velikega dela tedanjega naprednega razumništva. — Za eno najimenitnejših in hkrati najnaprednejših in najbolj narodnih prireditev je veljala tiste čase vsakoletna Sokolova maškarada v stari čitalnici v Šelenburgovi ulici’. Vršila se je vedno kot poslednja javna pustna prireditev na pustni torek in je edina uživala pravico, da je smela trajati čez polnoč, do v jutro pepelnične srede. Vse druge zabave so smele trajati le do dvanajste ure. Vabila, glaseča se na ime, so dajala prireditvi poseben čar izbrane družbe- Obleka strogo predpisana: za vse nemaskirane frak ali salonska suknja, kroj ali uniforma. Po preselitvi maškarade v obsežnejše prostore Narodnega doma se je bilo bati premajhne udeležbe; sijajna renezanca z gladkim parketom za preprostega meščana ni bila preveč privlačna. Povprečen Ljubljančan iz Blatne va9i in Kravje doline, Kurje vasi, Pasje in Osrane gase, kakor je bil sam krstil posamezne predele mesta, je imel najmanj dve obleki: delovno in mašno — semtertja se je rad postavil tudi v žaketu — ali za parket, na kakršnega ga je vabila gospoda, pa vendarle ni bil. V prejšnjih tesnih, slabo razsvetljenih prostorih je ostal neopažen marsikateri madež in neokreten šiv na suknji. Da se napol-
nijo prostrane dvorane in pokrijejo večji izdatki, je trebalo odstopiti od prestroge etikete. »Nema-skirani pride lahko v promenadni obleki, plača pa globo 50 vin. Gardedame in častniki oproščeni so globe.« Narobe svet: na deskah frak, na parketu pa kratek suknjič s samo eno zarezo. In v resnici je eni teh prireditev bil dan naslov »Narobe svet«.
S tem je bila omogočena udeležba zlasti ko-nnjem in pisarjem, najzanesljivejšim obiskovalcem vseh takih prireditev. Za razliko od teh so prihajali starejši gospodje v zlatem ovratniku ali v pravem fraku z ozkimi škrici. Navzlic demokratizaciji toalete je prevladovala še dolgo neslovanska črnina s cilindrom. Oboje se je dobilo na posodo pri gledaliških igralcih in starinarjih za vodo. Fer-tavčkov Gustelj je pomagal zaupno iz zadrege tudi pri drugih priložnostih: pri porokah, dolžnostnih obiskih, svečanih nastopih, pojedinah- Pustni torek je bil višek izposojevalne sezone, pa se je ta dan težko vjel še kak zelenkast frak ali cilinder. Omi-Ijenje strogih zahtev je na mah odpravilo krizo na trgu salonske garderobe.
Udeležbe s strani nemških someščanov, izvzem-ši nekaj trgovcev, ni bilo. Večji kontingent je dal nemški častniški zbor. Slovenski častniki so se dali sešteti pri vsej posadki na prstih ene roke. Nemci na svoje prireditve niso vabili Slovencev; če je pa kdo zašel med nje, se je počutil ko pes v cerkvi. —- O priliki neke maškarade se je pojavil velik, slično osmrtnici črno obrobljen oglas približno sledeče vsebine: »Pepelnično sredo, o priliki pokapa Pusta, bo v Narodnem domu črna ma-
ša, združena z veliko slanikovo pojedino, na katero vabi — restavrater.« »Slovenec« iz tečajev — napredna pojedina je bila lepo doma ob polenovkah in kislem zelju. Slanike v Narodnem domu pa so požrli delfini... — Opisani dogodek ni samo dogodek, ki mine in se nanj pozabi. Je znak velike objesti in plitkosti, hkrati pa dokaz, kako malo so razumeli nekateri ljudje položaj v deželi. Ar-senal nasprotnikov se je polnil kar sam od sebe z municijo najhujšega učinka-
Po zmagi pri deželnozborskih volitvah je izbojevala mlada katoliška narodna stranka pred prihodom Jegliča še eno veliko bitko pri volitvah za državni zbor spomladi 1. 1897. Iz teh volitev je izšla narodno napredna stranka kot invalid, ki ni okreval prav do današnjih dni. Tedaj so smeli v novo ustanovljeni, tako imenovani peti kuriji, voliti prvikrat vsi moški, stari nad štiriindvajset let.
V prvih štirih razredih je bila volitev tajna in neposredna z listki, v peti kuriji pa posredna in javna z ustno napovedjo volilnih mož. Poslanca so volili šele volilni možje iz vse dežele v javni volitvi.
V peti kuriji je bila Kranjska en sam volilni okraj z enim samim poslancem. Za krščanske socialce je kandidiral Krek, za narodno napredno stranko krojaški mojster Matija Kunc, za socialne demokrate pa France Železnikar, tudi krojaški mojster.
Dokler je šlo zato, kakšna naj bo volitev v peti kuriji, se je zavzemal »Slovenski Narod« z vso odločnostjo za tajne volitve, trdeč pravilno, da bi javne volitve pomenile teror, pod katerim bi se marsikateri volilec ne upal izpričati svojega prepričanja.
a Pot k ozdravljenju denarništva v Sloveniji
Že četrto leto hira slovensko denarništvo. Denarni zavodi, regulativne hranilnice in zadružni denarni zavodi, ki so bili nosilci denarnega prometa in skoraj edini dajalci kredita srednjim obratom in hipotekarnim dolžnikom v Sloveniji, so že četrto leto takorekoč mrtvi za slovensko go-gospodarstvo, da o bančnih zavodih, ki so bili tudi hudo važen činitelj v slovenskem gospodarstvu, niti ne govorimo. Ni čudno, da slovensko gospodarstvo, ki je popolnoma drugačne vrste kot na Hrvaškem, kaj šele v Srbiji in Bosni, prepada bolj in bolj, da zapirajo obrtniki in podjetniki delavnice, trgovci prodajalne in da so tudi tisti podjetniki, ki še obratujejo, večinoma v skrbeh, kaj bo čez mesec al} dva. Svetovno gospodarsko stisko, ki je prizadejala posebno kmeta — slovenskega kmeta je še sedanji geopolitični položaj posebej — pa po njem tudi druge stanove, pa tudi proste poklice, delavstvo in nastavljence, pa v Sloveniji povečuje še prenehanje denarnega prometa.
Vse kar je bilo storjenega za denarne zavode, je bilo le formalno, kajti zakoni in uredbe, ki ustanavljajo moratorije za denarne zavode, denarni promet še bolj otežkočujejo in ga zmanjšujejo. Treba bi pa bilo, da se denarni promet oživi, da dobe denarni zavodi, predvsem tisti, ki imajo zadružno podlago novili vlog, da bi mogli dajati nove kredite, s katerimi bi oživelo gospodarsko delo.
Ni veliko storjenega s tem, če poskušajo napraviti denarne zavode, ki so prišli v stisko, spet likvidne, da bi mogli izplačevati stare vloge vložnikom. Slednjim bi bilo s tem sicer pomagano, denarni promet bi sicer trenutno nekoliko oživel, denarstvo samo in denarni zavodi pa bi samo od likvidnosti ne imeli koristi. Izplačevanje starih vlog pomeni prenehovanje in likvidacijo denarnih zavodov, če ne prihajajo nove vloge v večjih zneskih kot pa so bile izplačane. To ve vsak otrok. Če pa denarni zavodi likvidirajo in prenehajo, preneha kredit.
Treba je tedaj, da dobe denarni zavodi novih vlog in je treba tistim, ki hočejo slovensko denarstvo oživeti, stremeti predvsem za tem, da pridobe novih stalnih vlog v znatni množini. Vložnike je treba pripraviti do tega, da bodo vlagali v slovenske denarne zavode, predvsem v tiste, ki dajo zadostno varnost, na pr. zadružne posojilnice, ki imajo neomejeno poroštvo in tilšte regulativne hranilnice, ki imajo zadostno poroštvo od občin. Znižanje obrestne mere za Vloge, vlagateljev ne bo pridobilo. Vsaj ves denar iz Slovenije je treba spraviti v slovenske zavode.
Poštna hranilnica ima na čekovnem računu nad 1 milijardo dinarjev, na hranilnih knjižicah pa nad 700 milijonov dinarjev vlog. Poštna hra-milnica ne priobčuje podatkov po posameznih poštnih ravnateljstvih, ampak samo za vse skupaj. Izvedenci pa računajo, da je na čekovnih računih vsaj 250 milijonov iz Slovenije, na hranilnih knjižicah pa okoli 200 milijonov. Poštna hranilnica obrestuje vloge na hranilnih knjižicah po 4 odstotke, prav la ko kot zadružni denarni zavodi in regulativne hranilnice. Naravno je, da gre ves denar iz Slovenije v Poštno hranilnico, ki brez zadržka lahko tudi izplačuje vloge. Ljubljanska podružnica »Hipotekarne banke« ima vloge malo-letnih otrok in drugih varovancev in naj bi dobila
Pisal je: »Tajnost volitev je edino najtrdnejše zagotovilo, da se spozna prava volja ljudstva, prava volja volilcev, edino sredstvo zoper korupcijo in vsakovrstni terorizem, in kdor se upira tajnosti volitev, temu ni za zmago ljudstva, ni zato, da pride ljudstvo do veljave; tisti ima slabo vest in se ljudske volje boji.
Kandidatura Krekova v peti kuriji in njegove ideje pa so pretresle vodstvu narodno napredne stranke kosti in mozeg. Takole je pisalo njeno glasilo: »Na polna usta bodi povedano, da so po našem mnenju ideje, katere širi Krek, splošno nevarne, revolucionarne v pravem pomenu besede, in da dr. Kreka nimamo za apostola socialne reforme v zmislu krščanskih naukov, nego za propo-vednika socialne revolucije v zmislu socialnodemo-kratične stranke.« Dalje:	»Velikanska	večina
kranjskega prebivalstva nasprotuje z vso odločnostjo končnim socialističnim težnjam, na katero nevarnost pač ni treba še posebej opozarjati, zato naj pa volilci dobro premislijo, preden oddajo svoje glasove rdečemu socialistu v črni suknji.«
Beseda preprosta in odkrita, ki razodeva blazen strah pred mladim ljudskim gibanjem. Ni navadna volilna udrihnica, izrečena, ne da bi bila prej položena na tehtnico. Je migljaj navzgor, čuvarjem ključev do samotnih celic in kasemat. Dunaj je tedaj tudi sam živel v strahu pred vsem, kar je količkaj dišalo po socializmu. Cesar je šele po tretji izvolitvi — hočeš, nočeš, moraš — ves ogorčen potrdil Luegerja za dunajskega župana. Drugače bi bila postala izvolitev tudi brez njegovega podpisa veljavna. Krek je dejansko bil dolgo pod tajnim policijskim jnadzorstvom. Sodeč po slogu in neovinkarski vsebini je navedeno in d fuge, še hujše napade, napisal sam dr. Tavčar. Imenoval je Kreka celo anarhista. Tavčar je bil neposreden;
še tiste, ki so ostali po drugih zavodih — nekateri trdijo, da je slednjih vlog še 100 milijonov dinarjev, drugi, da jih je le 75 milijonov — sprejema pa tudi zasebne hran. vloge, ki jih obrestuje pa celo po 5 odstotkov, torej za 1 odstotek višje kot drugi denarni zavodi v Sloveniji. V preteklem letu so se zasebne hranilne vloge pri ljubljanski podružnici »Hipotekarne banke« povečale za 100 odstotkov. ker tudi »Hipot. banka« lahko izplačuje hran. vloge, ki jih ima na hran. knjižicah sedaj okoli 25 milijonov v svoji ljubi j. podružnici.
Doma shranjenega denarja imajo v Sloveniji ljudje manj kot nekateri mislijo. Malih hranilcev skoraj ni več, ker dela ni ter so plače in zaslužki padli, kmet je pasiven. Kar je tezavriranega denarja, ki bi bil lahko naložen v denarne zavode, ga je tako malo, da ne bi resno štel. Prihranki iz Slovenije iz zadnjih, še več pa tudi iz prejšnjih let, ki so jih ljudje dvignili iz drugih denarnih zavodov, so v Poštni hranilnici in v »Hipotekarni banki« v velikanski večini.
Če naj slovensko denarništvo ozdravi, je za to potrebno predvsem, da pridejo vsaj slovenske hranilne vloge iz Poštne hranilnice in iz Hipotekarne banke v slovenske zadružne denarne zavode in v slov. regulativne hranilnice, ker morejo edino ti zavodi pametno in po resničnih potrebah dajati kredite, ko edino ti poznajo tudi slovenski kreditni trg. Potrebno bi bilo, da Poštna hranilnica
OPAZOVALEC
Pomenkarju za klobuk
Dragi gospod urednik!
Lepo Vas prosim dovoljenja, da spričo veselega in razgibanega prepiha — včasih pride sočni stil fašističnih glosatorjev kar prav — v slovenski politični izbi tudi jaz pristavim svojo vejico k uvodnemu pomenku »Stanovščina« v »Prelomu« št. 3 z dne 3. t. m. Omenjena obrobna opazka namreč precej razločno namiguje na mojo malost, ko ste že izrazili prepričanje, da je tisti »neki manj znani ljubljanski tednik uredništvu »Preloma« gotovo zelo dobro znana Slovenija . Kajti pomenek govori o bojoderu. Lepše bi se mi sicer zdelo, če bi bil to, kar je mislil, pomenkar povedal pred kulisami, ne pa izza kulis, tudi, ako bi bil določno omenil tisti manj znani ljubljanski tednik, in končno, ako bi za »bojodera« pritegnil pravilnejši slovenski izraz »bojederec', kakor tudi na deželi nihče ne pravi pogrebniku domačih živali konjoder, temveč konjederec, prav za prav konjač.
Pomenkar sicer želi, da bi v svojih prispevkih, ki jih objavljate, še posebej napadel g- Drina od : Slovenca^, ker je v Silvestrovi številki Slovenca« navedel tudi »krščansko stanovsko misel« kot vodilno misel Slovenčeve« politične gravitacije. Pomenkar naj se pomiri; v političnem presojanju dnevniških smernic prav gotovo niso upoštevni uvodniki takrat, kadar so naslovljeni na naročnike dotičnega dnevnika. Kajti takrat smete najmanj pričakovati, da bo »Slovenec ali celo »Jutro« le najmanj priznalo, da je od svojih smernic za troho odstopilo ali da so njegove smernice napačne. Pomenkarju bi pa zelo rad vrnil žalostni poskus za-
kar je rekel, je tudi verjel- Vsak socialist, črn ali rdeč, mu je bil sankilot s krvavo mesarico ob bedrih. Bil je malomeščan po vsem svojem žitju in bitju. Le narodni socialisti so mu bili pilpogačice.
Medtem ko so naprednjaki doma imeli silen strah pred ljudskim znojem, pa je »Slov. Narod « oznanjal na vsa usta sleherno zmago socialnih demokratov v zunanjem svetu kot dokaz nazadovanja srednjeveškega mračnjaštva. Doma bi mu bilo to mračnjaštvo ljubo, če bi ostalo vse pri starem. Naprednost brez vsebine. Zato so se postavili naprednjaki z nemškimi fevdalci v eno fronto zoper velikansko večino slovenskega naroda. Volitve za državni zbor 1. 1897. so se že vršile v senci sloven-sko-nemške pogodbe. Kadar je bil položaj le preveč kočljiv, se je pojavil dr. Tavčar z izjavo, da »Slovenski Narod« ni glasilo narodno-napredne stranke. Stranka brez glasila — kdo bi to verjel? Bil je pač samo izgovor v zadregi, zadrega pa znak, da nekaj ni v redu. Tavčar je bil glavni lastnik Slovenskega Naroda« in — pozneje — tudi predsednik izvrševalnega odbora narodno-napredne stranke.
Omejujem se zgolj na izid volitev v Ljubljani, ker so naprednjaki bili tu v najugodnejšem položaju in je Ljubljana sploh dajala takt vsem ostalim krajem. Potrebno se mi zdi se popečati najprej z izidom volitev v tretjem razredu. V tem je bilo 2065 volilnih upravičencev. Glasovalo je samo 1468 volilcev. Zmagal je z 906 glasovi kandidat narodno-napredne stranke, posestnik in trgovec z deželnimi pridelki Josip Kušar. Izid teh volitev je začudil, ker je Kušar dobil 490 glasov več kakor njegov tovariš v peti kuriji pri trikrat večjem številu volilcev. — V peti kuriji je bilo 6519 volilcev; ker so med temi tudi oni iz tretjega razreda, znaša število upravičencev s samo enkratno volilno
vsaj v Sloveniji zniža obrestno mero za vloge na hranilne knjižice na 1 odstotek ali pa da sploh ne obrestuje hran. vlog, prav tako pa tudi »Hipotekarna banka«, ki bi seveda morala vloge varovancev prepustiti regulativnim hranilnicam. Če bi vlagatelji ne dobivali pri Poštni hranilnilnici in »Hipot. banki nobenih ali pa le neznatne obresti, bi v doglednem času prenesli svoj denar v slovenske zadružne denarne zavode in regul. hranilnice, vsaj v tiste, ki so popolnoma vami na pr. zadružne denar, zavode z neomejeno zavezo- Ne bi bilo odveč, če bi prevzela povrh banovina vsaj pri nekaterih večjih zadružnih denarnih zavodih, ki imajo neomejeno zavezo, vsaj subsidiarno poroštvo za vloge, to je za primer, če bi za kritje vlog ne zadostovala neomejena zaveza zadružnikov. Tako subsidiarno poroštvo v resnici ne bi pomenilo nobenega rizika za banovino, tisti zavodi, ki bi imeli to poroštvo, bi pa dobili še večje zaupanje med vložniki in bi potem pomagali lahko tudi drugim denarnim zavodom, kolikor bi pač mogli brez nevarnosti. Če bi vsaj nekaj velikih zadružnih posojilnic v Sloveniji v resnici oživelo, bi se pričel denarni promet vsaj deloma spet gibati. Od države ni pričakovati denarne pomoči. Uredbe in komisarji pa denarnim zavodom ne morejo pridobiti zaupanja občinstva. Skrčevanje stroškov za upravo, zmanjšanje osebja itd. ne more spraviti denarstva v tek, ker so to stvari, ki so le na površini. Vprašanje je treba zagrabiti naravnost in iti do dna ter rešiti stvar pri koreninah, če je mogoče.
nesti v stvarno kritiko »stanovščine« osebnosti, potem ko v svojem pomenku niti z eno besedo ni pojasnil, v čem se »Slovenija« in njen bojoder motita, ko hočeta »po vsej siii spremeniti stanovšči-no v fašistanovščino. Ali ve pomenkar, kako naziva njegov tovariš dr. Josip Hacin v sosedni koloni tako postopanje, kakršno je njegova pavšalna zavrnitev stališča »Slovenije« in bojodera? Ko še enkrat prečita svojo »stanovščino« naj poškili še na levo in našel bo sledeča izvajanja, ki jih že zato podpišem z obema rokama, ker jih je avtor podpisal, tako da vsakdo, ne samo pomenkar, ve, s kom ima opravka: »Ena naša slaba lastnost je, da nam ni všeč, če se nam pove čista resnica... Velikanska je naša zavist, »kranjska fovšija« jo imenujemo. ... In doslednost prepričanja. Kje je? ... Če kdo v tisku zastopa svoje mnenje, ga v tisku ozmerjamo, ne da bi iskali protiargumentov. ITD.«'
V	citiranem članku g. dr. Hacina pod naslovom »Priznajmo si!« sem podčrtal tista mesta, ki jih g. dr. Hacin sam najbrž zato ni podčrtal, ker se ni mogel nadejati, da bo prav v neposredni soseščini njegovega članka Prelom' objavil tudi pomenek »Stanovščina . ki predstavlja vsebinsko zanikanje od g. dr. Hacina izrečenega upanja, da je namen »Boja« pridobivanje somišljenikov za duhovni preporod širokih narodnih plasti. To upanje je zmota, dokler so pomenkarji taki, kakor jih riše nehote g. dr. Hacin odločno:	Resnici nepri-
stopni, zavistni, škodoželjni, nedosledni, nestrpni, domišljavi, in jaz pristavljam: anonimni. Kajti taki pomenkarji so kvečjemu sredstvo za odbijanje somišljenikov za duhovni preporod itd. Zato pritrjujem g. dr. Hacinu, da je mogoč duhovni preporod, ki si ga je postavil »Boj za cilj. samo, če se bodo pomenkarji gornjega Taki smo.« zavedli.
Gospod urednik, ali bi ne bilo primerno, da
pravico v peti kuriji 4454. Volilo jih je 2632 ali 40%. Dobili so: Krek 1332 ali 51%, Železnikar 872 ali 33%, Kunc 416 ali 16% glasov. V treh okrajih: šolskem, šentjakobskem in na Barju so bile potrebne ožje volitve med krščanskimi soci-alci in socialnimi demokrati. Pri teh so odločili narodni naprednjaki v prid rdečemu socialistu v črni suknji . Kljub temu je pisal »Slov. Narod« naslednji dan:	Ožja	volitev v V. kuriji se je vršila
včeraj. Zmagali so klerikalni analfabetje.
Ustaviti se je treba pri številkah 416 in 906. Prvo število volilcev je dosegel Kunc pri javnih volitvah v peti kuriji, drugo pa Kušar pri tem sledečih tajnih volitvah v tretjem volilskem razredu. Tu trčita javnost in tajnost. Pa tudi odločnbst in švigašvagarstvo. Vseh onih 906, ki so glasovali v tretjem razredu za Kušarja, je imelo pravico voliti tudi v peti kuriji; kako je mogoče, da je dobil Kunc samo 416 glasov? Po vsej verjetnosti je tudi med temi največ glasov mestnih uslužbencev. Na-rodno-napredni volilci iz tretjega razreda se kratko in malo niso upali javno izpričati svojega političnega prepričanja.
Zmagal je Krek. Z njim vred je bil izvoljen tudi Šušteršič. Velikanska večina kranjskega prebivalstva« torej ni videla v »rdečem socialistu v črni suknji takega bav-bava, kakor dr. Tavčar, pa je glasovala zanj. — Vse kmečke mandate je požela katoliška narodna stranka. Naprednjakom so ostala samo mesta in trgi. Ob prvem sestanku državnega zbora je pisal Slov. Narod : »Na mestu, kjer je toliko let kraljeval Hohenwart, sedi zdaj — dr. Šušteršič.« Pomembne besede. Vrata v preteklost so se zaprla. V parlamentu so nastopili Slovenci prvikrat pod slovenskim vodstvom. Pogled z vladne klopi jih ni mogel prezreti. Tudi za zunanji svet je bila nova skupina kakor odkritje. Da,
•spričo načina, kako Vas »Prelomov« pomenkar ošabno obravnava, povabite g. dr. Hacina kot ugledno osebo, ki svoje članke podpisuje, naj v »Prelomu« obrazloži »stanovski« program »Boja«. S takim razlagavcem »stanovske« misli bo pač Slovenija polemizirala z užitkom za se, s koristjo za splošnost in za duhovni preporod obravnavanja političnih vprašanj v slovenski javnosti. In za to gre!	Dr.	Ivo	Štempihar-
Skrbi in oddih od skrbi
Pre jšnji teden so bili ljudje okoli »Jutra« v ne-malih skrbeh. Izraza so jim dali v sobotnem »Jutru«, češ da se »pripravlja opozicijska klerikalna lista«. Kajti kljub vsem zatrdilom, da so pokazale volitve, obhodi in manifestacije in da še vedno kažejo »enotnost nacionalnih vrst«, živi menda na dnu njihovih duš bojazen, da so stvari morda le vsaj nekoliko drugačne.
Izvrstna pa je tale opazka »Jutra«:
»Vložitev kandidatne liste ,prijateljev Korošca’ vzbuja zanimanje in živahne komentarje zlasti zaradi tega, ker je med kandidati, med predlagatelji in, kakor se zatrjuje, tudi med podpisniki več takih gospodov, ki so v nekih krogih veljali za spreobrnjene in ,pridobljene’ in so zato uživali ne le zaščito, marveč tudi izdatno podporo, največkrat na škodo že preizkušenih nacionalnih javnih delavcev in na škodo nacionalne misli.«
Toda Jutro je vendar nedavno tega poročalo, da je Korošec prišel na pravo pot in da mu je zategadel j tudi vlada vrnila svobodo gibanja. Bil je torej v zmislu jutranjega izrazoslovja »spreobrnjen in pridobljen«. Zakaj torej zdaj pred volitvami na mah tisti živahni komentarji. Celo Jutro« si ni moglo nikoli misliti, da bodo Korošec in njegovi prijatelji čez noč začeli letati za njegovimi Generali. Pa se dela, ko da bi tako mislilo, da bi s tem hkratu vzbujalo med »zavednimi« pripadniki manjzavedno prepričanje, da je v njegovem taboru veljava in moč. Razodeva pa samo strah. 0, pa še kakšen strah je v tem jecljanju. Zakaj jecljanje v tem primeru ni začetek in vzrok, ampak zgolj posledek, psihološko neizogibni posledek strahu.
Čudna tožba
0 originalni tožbi poroča »Gorenjec«. Iz priobčenega (Sloka apelacijskega sodišča v Ljubljani posnemamo:
»Bohinjc Jernej, bivši župan v Trbojah, se je čutil žaljenega z notico v Gorenjcu z dne 21- VI. 1934, v kateri se je namignilo, da se je za njegovega županovanja jemal denar za agitacijo in pijačo pri občinskih volitvah, ter je njegov zastopnik idr. Sajovic zahteval od urednika Kotlovška, da priobči v »Gorenjcu« izjavo, da obžaluje vsebino članka in izrečno izjavlja, da so podtikanja brez sleherne podlage, da plača po 100 Din za Sokola in
Hohemvart je odkraljeval- — Pomudil sem se nekoliko dlje pri teh volitvah, saj pomenijo začetek novega poglavja v zgodovini Slovencev. Zanimivi so pa tudi njihovi posledki, ki niso zgolj številčnega značaja, nego so na njihovi osnovi mogoči vsakovrstni zaključki, tako z ozirom na preteklost, kakor na bockčnost.	(Nadaljevanje	sledi.)
..Klasična dela“
Moderna šola je spoznala, da za jezikovni in književni pouk mladine ne zadoščajo samo čitanke, iz katerih lahko spozna učenec epična in dra-matska dela samo v odlomkih ne pa v celoti. V slovenski književnosti sicer lahko nadomesti to pomanjkljivost z domačim branjem, težje pa je to s tujimi književnostmi. Učenec potrebuje pri teh skoraj vedno vodstva in podrobne razlage učitelja. Zato mora brati tuja dela v šoli ali pa opremljena s primernimi opombami in slovarčkom težjih tujih izrazov. Tako prirejenih tujih del pa do sedaj še nismo imeli. Zato je tem večja zasluga Zveze društev Šola in dom , da je začela izdajati v zbirki »Klasična dela« z razlagami opremljene spise iz srbskohrvaškega, francoskega in nemškega slovstva v izvirniku.
Zveza je do sedaj izdala tri knjižice: Avgusta Šenoe romantično avtobiografsko novelo, posvečeno spominu Prešerna. »Karanfil s pjesnikova groba«, v prireditvi dr. Mirka Rupla, Perault-ove »Contes de fčes«, v prireditvi dr. Stanka Lebna in 0. Ludvvigovo dramo »Erblorster« v prireditvi dr. Ivana Grafenauerja. Knjižice so sicer broširane, toda zelo lepo opremljene in sorazmerno poceni, prva stane 7.50 Din, druga 5.50 Din in tretja 10 Din. Tako si jih res lahko nabavi vsaj večina dijakov.
Za zgled, kako so knjižice prirejene, naj navedemo Ruplovo prireditev »Karanfil s pjesnikova groba . V uvodu označuje prireditelj v posebnih poglavjih: Življenje — Oznaka — Delo pisatelja in njegovo delo. potem pa preide na novelo, kjer podaja pedagoško in metodično zelo posrečeno postanek in karakterizacijo novele v poglavjih: Postanek — Snov — Zgodba — Pesniška vrsta — Razčlenitev — Osebe — Jezik in slog
—	Prevodi — Izdaje. Na koncu pa navaja še najpotrebnejšo literaturo o Šenoi.
za strelsko družino ter stroške drja. Sajovica, ker bo sicer vložil tožbo. Urednik je imel izjavo za popravek ter je v »Gorenjcu« z dne 25. VIII. 1934 priobčil pod naslovom »Iz uredništva« dopis: »Dr. Stanko Sajovic, advokat v Kranju, nam je kot zastopnik Bohinca Jerneja, bivšega župana v Trbojah, poslal popravek, katerega nismo dolžni objaviti, ker ne odgovarja zakonitim pogojem.« Dr. Sajovic trdi, da ta stavek pomeni toliko, kakor da on kot odvetnik ne zna sestavljati tiskovnih popravkov, ter da je toženec priobčil nekaj neresničnega, kar utegne škodovati tožiteljevi časti, dobremu imenu, družabnemu ugledu in pridobitnemu kreditu odvetnika. Tožitelj nima prav.
Samo z besedami, da popravek ne odgovarja zakonu, brez slehernega dodatka, ni izraženo, da dr. Sajovic ne zna napraviti pravilnega popravka po z• o. t., da je torej slab odvetnik. Pa tudi o kaki insinuaciji ne more biti govora (čl. 52-2 t. 3). Stavek niti na prikrit način ne izraža vrednotenja sposobnosti in znanja odvetnika drja. Sajovica, in zato že objektivno dejanski stan klevete ni podan.:
Logika te tožbe je res nekaj prav posebnega-Najprej: »Gorenjčev« urednik je samo trdil, da popravek ne odgovarja zakonitim pogojem. S temi besedami je lahko trdil več stvari, tako na primer, da se je dr. Sajovic zmotil pri sestavi popravka, ali pa da besedila zakona ni prav razumel. Na sebi je jasno, da pravna nezmotljivost ni in ne more biti bistveni atribut nobenega pravnika, a prav tako je gotovo, da je razlaga najpreprostejših pravnih določil lahko prav mnogovrstna, sicer bi ja-veljne bilo treba odvetnikov in notarjev in sodišč najrazličnejših vrst in instanc. Nadaljna posledica te logike bi bila, da bi sodišče ne smelo označiti pravnih razlogov v tožbi kakega odvetnika za po-motne, ker bi ga sicer žalilo na časti. In navsezadnje: pričujoči odlok apelacijskega sodišča bi ne bil prav za prav nič drugega, kakor nova žalitev dr. Sajovica, ko vendar dejansko ugotavlja, da je njegovo pravno naziranje napačno-
Pogubnost gospodarskega nacionalizma
Že nekajkra smo v našem listu opozorili na dejstvo, da je v prvi vrsti želja po avtarkiji, gospodarski samopreskrbi držav, povzročila vso to sedanjo revščino in stisko. Ta želja je nastala v veliki vojni, ko je bila vsaj kolikor toliko opravičena, saj je bil uvoz iz tujih dežel skoraj nemogoč. Iz želje pa je nastal po vojni vzor: Omejeni nacionalizem ga je povzel od strategov, katerih pogled za resničnost gospodarskega življenja ni bil nikoli posebno bister, splošno nezaupanje, ki ima izvor v posilni politiki nekaterih držav je storil ostalo, in tako imamo danes od gospodarske samopreskrbe samo gospodarske skrbi.
Po tem izčrpnem uvodu, ki seznani mladega bralca z vsemi potrebnimi literarno zgodovinskimi podatki o pisatelju ter delu, sledi novela v originalu. Po noveli so opombe k tekstu, ki pojas-nujejo razne izraze in pojme, ter slovarček težje umljivih besed.
Zelo posrečena so tudi na koncu »Vprašanja ob Karanfilu«, ki silijo bralca le razmišljanju o delu in njegovem pomenu ter k primerjanju s slovensko književnostjo. V »Karanfilu« so ta vprašanja naslednja: Romantika v Karanfilu — Karakteristika oseb — Rodoljubje A. Šenoe — Odnos A. Šenoe do Prešerna — Prešernov lik v Karanfilu — Slog A. Šenoe — Slovenska prevoda Karanfil a — Šenoa in Jurčič.
Taka prireditev pač ne oniogočuje mladini samo branja tujih spisov v izvirniku, temveč daje tudi vse potrebno znanje za pravo razumevanje tujega dela in slovstva. V tem je tudi največja vrednost prireditve. Kajti potrebno ni samo poznanje del tujih književnosti, še bolj potrebna je zmožnost pravilnega presojanja in resničnega uživanja tujih slovstev. To pa je mogoče le ob primerno komentiranih delih.
Knjižice toplo priporočamo staršem ločencev, kakor tudi vsem drugim, ki ne berejo samo v zabavo, temveč hočejo črpati iz branja tudi umetniške in življenjske vrednote.	-i-
Dr. Andrej Gosar: „Za nov družabni red“
Količkaj obsežno v slovenščini pisano znanstveno delo je bilo pred vojno za nas prava redkost. Kljub splošnemu kulturnemu razmahu pa je izdajanje takih knjig še danes zvezano z velikimi težavami. Zato gre Mohorjevi družbi kot založnici pač vse priznanje.
Pred seboj imam prvo knjigo pod navedenim naslovom zasnovanega Gosarjevega dela. Ne da bi si lastil pravico razpravljati o delu s strokovnega vidika, saj so to že opravili priznani sociologi, hočem vendar v kratkih potezah naznačiti vsebino in pomen knjige- Avtor, ki je prej že v številnih razpravah in samostojnih knjigah obdelal razna poglavja iz območja sodobne socialne problematike, se je namenil v tem delu strniti vsa svoja doseda-
Večja ko je izmena dobrin med narodi, večja je tudi blaginja narodov, to je dejansko izkustvo, ki ga lahko vsak čas in vsakdo dokaže s številkami mednarodne trgovine. To je tudi osnovna resnica gospodarske zgodovine in narodnega gospodarstva. Toda tega noče videti avtarkizem — gospodarski nacionalizem. Prvič ker bi zmaga tega spoznanja njegovim naukom za vselej spodnesla tla, drugič, ker bi hkratu tudi vzela kričačem vsak-tero bitno upravičenost. In to je prav za prav tisto poglavitno, za korita gre, in v takih primerih je zmerom prepričanje veliko in trdno.
Ali kljub temu, resnica si utira pot v glavi ljudstva in že danes je gotovo, da se more gospodarski in politični nacionalizem vzdrževati le še s silo. Ker pa se tega prav dobro zaveda, ker ve, da bi mu svobodno izražena ljudska volja odločno odrekla zaupanje, zato si je hočeš - nočeš postavil silo za načelo. In prav veselo je res, poslušati slabše, ki propovedujejo kult sile, poslušati se-bičnike. ki vidijo zgolj svoja sedanja in bodoča korita, kako česnajo o ljubezni za skupnost.
Medtem pa raste mednarodni promet, raste hkratu tudi blaginja, čeprav seveda ta rast še ni prišla do dežel, ki so se preveč razbohotile v nacionalizmu. Nihče ne more iti mimo dognanj predsednika ameriške strojne industrije Thomasa. J. Watsona iz New Yorka, ki je zadnje mesece prepotoval Ameriko in Evropo, da izsleduje vzroke stiske in uporabi pri vodstvu svoje industrije tudi praktično svoje dognanje.
Watson je trdno prepričan, da se je začelo že obračati na boljše. Največja ovira je po njem po njegovem mnenju prepoved uvoza, ki ga je izzval gospodarski nacionalizem- Javno mnenje mora spoznati, da pomeni svobodnejša trgovinska politika korist za vsak narod. Vse države bi hotele samo izvažati. Skrbeti moramo, da bodo prav tako hotele tudi uvažati.
MALI ZAPISKI
Prepovedan list.
Minister za notranje stvari je prepovedal uvažati in širiti v naši državi list »La Volonte«, ki izhaja v Solunu.
Naše vseučilišče in »Jutro«.
Ker je rektor slovenskega vseučilišča dr. Ramovš odstopil, so bile potrebne nove volitve, ki so postale cela zadeva — po našem mnenju brez potrebe, če bi vladala povsod jasnost. Izvoljen je bil končno profesor tehnične fakultete dr. Samec- »Jutru« pa ta posledek ni všeč, češ da bi bil moral biti prav za prav voljen profesor filozofske fakultete dr. Hadži, ki pa da je samo zategadelj propadel, Na tem mestu bi samo prvič ugotovili, da ni bilo proti osebi dr. Hadžija nikjer odpora, drugič bi pa naslovili na »Jutro« vprašanje, zakaj
nja dognanja v širšo sintezo in nuditi nekak prerez sodobnih stremljenj za preosnovo vladajočega družabnega reda.
Pričujoči, blizu 600 slrani obsegajoči prvi zvezek je v pretežni večini teoretičnega značaja. Z osmimi uvodnimi poglavji v sistematični zaporednosti podaja in razčlenjuje čitatelju osnovne pojme, katerih ostro poznavanje šele nudi človeku možnost, da more s pridom slediti vsem nadaljnjim avtorjevim izvajanjem in se vobče z resnobo poglobiti v študij socialnega vprašanja. Kaže, kako so se malone vzporedno z različnimi svetovnimi nazori izoblikovala različna socialna stremljenja, katera pač po vidikih za reformo sodobne družbe razporeja v tri skupine: individualizem, kolektivizem in univerzalizem. Sam se s svojim delom uvršča med univerzaliste, kot krščanski socialist pa zastopa načelo krščanskega aktivizma, dasi se zdi, ko da hoče avtor s tem izrazom le nadomestiti že udomačeno besedo »socializem- .
Za tem obsežnim uvodom podaja pisatelj osnove krščanskega socialnega aktivizma. V prvem poglavju ob sedmerih prošnjah očenaša riše modroslovne in etične osnove, jasno izpoveduje svoj nazor in na svojstveno lep način kaže na od rešilno moč krščanstva v reševanju socialnega vprašanja. To poglavje je v vsej knjigi nalepše in upravičeno zahteva Ušeničnik, da bi brez tega poglavja v bodoče ne smela biti nobena socialna čitanka- V drugem poglavju razglablja o socioloških osnovah krščanskega socialnega aktvizma. Kot nasprotnik pretiranega razrednega boja vidi glavno nalogo krščanskega aktivizma v ustvarjanju obče-stvene skupnosti vseh stanov. Najobsežnejše je zadnje poglavje o gospodarskih osnovah, ki pač tvorijo jedro in podlago za preoblikovanje obstoječega družabnega reda- Po kritiki marksističnih in kr-ščansko-socialističnih gospodarskih osnov prihaja avtor k očrtu lastne teorije socialne ekonomije in družabne preosnove in podrobno z vseh vidikov obravnava menjalno gospodarstvo.
Delo v celoti predstavlja lep napredek slovenske znanosti vobče, pisano je v izklesani slovenščini, zato še posebej zasluži, da ga do podrobnosti preštudira sleherni slovenski izobraženec, ki hoče resnično umeti medsebojna trenja v sodobni človeški družbi, ne pa o socialnem vprašanju samo govoriti.	—o—
Stran 4.
ne pogleda včasih na zagrebško ali belgrajsko vseučilišče. Kajti opaziti bi utegnilo, da je tudi na teh dveh vedno rektor
Vsak Slovenec naj bere tednik „Slovenija“
Za kmečko zbornico.
Prejeli smo:
»Absolventi kmetijskih šol, členi ZAKŠ, zbrani v tečaju v Sv. Jur ju ob j. žel. 28. dec. 1934, izjavljajo svojo soglasnost s sklepi glede ustroja kmečkih zbornic, kakor jih je sprejel glavni odbor ZAKŠ in absolventi na svojem zborovanju v Hrašah; namreč, da bodi zbornica kmečka, stanovska, da naj imajo aktivno in pasiVno volilno pravico vsi kmetje, to je vsi oni in samo oni, ki se preživljajo pretežno z lastnim udejstvovanjem v katerikoli panogi kmetijstva in ki niso volilci kake druge stanovske zbornice. Kmetje volilci iz vsake občine naj si svobodno izberejo svojega kandidata. Volilna pravica bodi enaka in neposredna ter naj ima vsa ka politična občina vsaj enega zastopnika v zbornici, občina z večjim številom kmečkih volilcev pa sorazmerno več. Zbornice naj bodo obvezne, zastopnikom pa naj se ne priznajo nikake dnevnice, temveč naj se jim povrnejo le stvarni stroški. K sestavi statuta naj se predvsem pritegne ZAKŠ kot danes edina kmečka stanovska organizacija.«
Nova vlada v Bolgariji.
Vlada Georgijeva se je morala umakniti. Novo je sestavil general Zlatev s še dvema drugima ge-
n-g.
Osebnost in ideologija Aleksandra Stambolijskega
(Nadaljevanje.)
»Kaj vam je sporočil g. Radoslavov na sestanku, katerega ste imeli pri njem?«
»Iz njegovih besed sklepam, da se nahaja vlada v objemu osrednjih sil.«
»Ali, kaj vam je sporočil?«
»To je sklep moj in mojih tovarišev.«
»No, kaj vam je rekel?«
»Rekel je, da se ne misli povrniti s tega vratolomnega pota.«
»Ali, kaj v^m je rekel; povejte natančno.«
»Ne spominjam se in tudi nisem dolžan, da vam povem.«
Car, (nervozen): »Vi, gospod Stambolijski, mi grozite z upori in vstajami. Vi mi govorite o nezaupanju, ki da ga ima narod v mene, in da me hočete vi sami obsoditi?«
»Da.«
Car (silno razburjen): »Vedite, da imam jasno začrtano pot in jasno začrtano politiko. Hočem korakati pogumno po tem potu, ne boječ se vaših groženj, ker mislim, da je ta pot mnogo boljši za narod nego vaš.«
»To je vprašanje.«
»Vaša služba narodu stoji v tem trenutku v znamenju vprašanja ...?«
Nervezno in z dvignjenim glasom:	»Vi ho-
čete žaliti! Vaše Veličanstvo! In to v trenutku, ko vam je najbolj potrebna pomoč vseh ... Pa dobro! Žalitve, katere sem slišal iz vaših ust, me ne morejo doseči. Srečen sem, da slišim iz vaših ust prav tisto, kar ves narod trdi, tisto zakar ste se malo prej trudili, da ovržete ... Vi mislite iti svojo pot? Dobro, idite, a jaz grem svojo!«
»Hočem iti, ker pomeni moj pot službo narodu, a vaš ne ...«
»Moj pot se ni končal s porazom kakor vaš. (Silno razburjen.) In sedaj, ako poizkušate iti še enkrat svojo pot, boste plačali s svojo glavo ...«
Car Ferdinand izven sebe: »Ne obžalujte moje glave; jaz sem star. Mislite na svojo glavo, ker ste mlad ... (Se oddaljuje- Gešov, Danev in Malinov skušajo oblažiti ozračje.)
Po tem zgodovinskem razgovoru, ki ni dovedel do nikake jasnosti, so sklenili opozicijski šefi, da gredo med ljudstvo in da preprečijo Ferdinandov sklep. Vendar pa je ta sklep naletel na odpor ne samo med poslanci ostalih opozicjskih strank, marveč tudi med samimi tovariši Stambolijskega. Zato pa je Stambolijski kljub vsem nasprotstvom in nerazpoložen ju opozicijskih poslancev izdal znameniti razglas na narod, v katerem je najostrejše bičal vladino in carjevo politiko, s katero se hoče bolgarski narod vreči v svetovno vojno, v bratomorni boj. S tem razglasom je bila usoda Stambolijskega zapečatena.
»Smrti ali dosmrtno ječo«, — piše Stambolijski
—	»pričakujem od sodišča. Nisem se prevaril niti v tem primeru. Moj umor iz zasede je bil določen takoj po mobilizaciji, saj je bil vnaprej razglašen vsej Bolgariji. Vendar pa so bile morilčeve roke vezane, da izvrše zločin nad ubogim narodnim hlapcem, prav v trenutku, ko so hotele izvršiti umor- Vojaške sodne oblasti so mi v zadnjem trenutku pred podpisom smrtne obsodbe ponudile svobodo, ako pismeno izjavim, da odobravam smer
neraloma. Kot vzrok navajajo zlasti, da ni imel Georgijev zaupanja vojske.
»Slovenija« hoče delati za koncentracijo vseh naših duhovnih, moralnih in političnih sil v borbi za trajne pogoje našega svobodnega življenja kot narod (kot kulturno-zgodovinska individualnost).
V	tem zmislu bo posebno povdarjalo to, kar vse zavedne rojake druži, ne da bi hotela s tem zanikati diferencijacijo duhov, v kolikor je utemeljena v dejansko obstoječi ločitvi duhovnih, socialnih in gospodarskih interesov. Kdor te težnje odobrava, ga vabimo v krog naših rednih naročnikov.
Živa demokracija.
Na zborovanju češke kmečke mladine v Krno-vu v Šleziji je govoril poslanec Beran o češko-slo-vaški demokraciji:
Demokracija nam ni zgolj geslo, demokracija živi in je edina varnost našega naroda. Bili smo in ostanemo nasprotniki diktature in hodili bomo pot zdrave češko-slovaške demokracije. Man jšina ne more vladati večine, večina pa se mora sporazumeti z manjšino. Modna gesla motijo za hip in postavljajo v senco demokracijo, seveda samo navidev.no. Vidimo pa, kako se godi kmečkemu ljudstvu onstran naših meja pod ukazi vodnikov. Ostali bomo pravi demokratje, tudi če pomeni demokracija šestkrat toliko dela in če so uspehi zgolj šestina porabljene energije. V naši državi ni stranke, ki bi mogla vladati suvereno. Tudi ne vidim nič boljšega, nego politične stranke. Brigati pa se morajo, da prodere demokracija v njihovo telo. Življenje demokracije
vladine zunanje politike, to je, vojno proti Srbiji. A jaz sem si izbral raje smrt, nego sramoto. Moji rablji so dolgo kolebali in niso hoteli, iz strahu pred vojaškimi vstajami, izvršiti smrtne obsodbe. Smrtno obsodbo so spremenili v — dosmrtno ječo. Izmislili so si največjo kazen, da bi zanesli v vrste mojih pripadnikov strah in kes. Vrgli so me v temnico skupno z največjimi zločinci, vlažno nizko sobo, katere okno je prepuščalo sneg in dež. Hoteli so me izstradati v mrazu. Vsak drugi, ki bi ne bil tako trdnega organizma, bi bil že davno podlegel smrti- Jaz sem vse noči krepil svoje mišice s telovadbo, da nisem zmrznil in opešal.«
In res, vsi, ki so bili v tem času z njim v stiku, vedo povedati, kako se je Stambolijski v zaporu z največjo energijo upiral — bolezni in krepil svoje ude in duha. Izpod, njegovega peresa so v tem času napisana najveličastnejša pisma, ki pričajo o veličini njegovega duha. On piše svojim političnim prijateljem vzpodbudna in navduševalna pisma-Roti jih. naj ne store ničesar za njegovo osvoboditev, pač pa naj gledajo, da se njihove vrste ne cepijo in da se utrde. »Odkar mi je nemogoče«, piše Stambolijski »osebno sodelovati v klubu, in odkar gledam, kako je zemljeradnički klub razcepljen in kako Bolgarija drvi v vrtinec vojnega meteža, v prepad, mi je duša vsa bolna trpljenja. Največji klub v državnem zboru, ki je dal najtežje žrtve v bojih s podvojeno reakcijo pred vojno, se nahaja v znamenju cepitve. Zapomnite si: v najtragičnej-ših trenutkih, ko gre za biti ali ne biti Bolgarije, pomeni ta cepitev sramoten pojav, ki označuje življenje tega kluba.«
Glavna in morda edina misel, ki je navdajala Stambolijskega v temnici, mu je bila misel na zemljoradniško« organizacijo, v katero je vložil toliko svojih moči. Po njegovem mišljenju se morejo vse napake oprostiti, samo da delo ostane. Na vse svoje tovariše v klubu gledam z enakim tovariškim očesom in ne kakor na nasprotnike: te ali one, vse enako ljubim kakor človek, ki čuva enotnost kluba in delavnost organizacije,« piše v nekem svojem pismu.
Stamboiijski prenaša potrpežljivo glad v temnici. On niti ne pričakuje, niti ne zahteva milosti. Car Ferdinand je odločil, da ga takoj izpusti iz temnice, brž ko bi Stambolijski vložil prošnjo. Ali. Stambolijski si je izbral raje smrt, kakor pa, da se s takim ponižanjem izneveri svojim načelom. Zato je hotel Ferdinand zlomiti njegovega duha na najokrutejši način. Dal je pod obtožbo tudi njegovo ženo, češ, da hujska žena proti njemu- In tedaj je napisal Stambolijski svojem prijatelju:	»Upam,
da bodo privedli za Veliko noč tudi njo v ženski oddelek moje palače. Samo še moji otročički ostanejo v svobodi. Kakor vidiš, se imam čisto dobro. S tem udarcem ne bodo moji nasprotniki zlomili mojega duha- Hočejo me uničiti tvamo, nikakor pa niso sposobni, da mi uklonijo duha. Kdor je pripravljen na smrt, ta ne podleže slabšim udarcem.«
Stambolijski je ves čas svojega življenja v temnici mnogo čital in pisal. Po preteku svojega dveletnega bivanja v temnici je bil Stambolijski v noči nenadoma odveden v — vidinsko temnico, kjer je bil izpostavljen najstrožjemu ravnanju- To premestitev je odredil sam Radoslav, ker je bila vidinska temnica — kot se je izjavil Radoslavov
—	najprimernejša, da skrajša Stambolijskemu življenje. Poleg tega bi bil Stambolijski v tej temnici popolnoma izoliran, s čimer bi se njegova osebnost med ljudstvom polagoma pozabila. Vendar pa
Sl. J VENI JA
in strank se ne da prikleniti na osebe, ampak se mora zavarovati s programom.
Obdavčena dobrodelnost.
Iz trgovine stopi ženska, v košari več zavitkov. Ustavi jo finančni stražnik: »Kaj ste delali v trgovini?« — »Kupila sem.« — »Ste dobili račun?« — »Nisem.« Povede jo nazaj v trgovino. Tu stražnik trgovcu: »Zakaj niste izdali ženski računa, kolko-vanega po predpisu?« — »Ni plačala; predložila je samo nakaznico mestnega socialnega urada.c. — »Vseeno — izdati ji morate kolkovan račun.« — Kolkovan račun predložim magistratu, ki plača.c
—	»Račun morate izdati tudi strankam, ki pridejo z nakaznico.« In tako dal je.
Najvišja slovenska naselbina.
Kje je ta? Torka v Selški dolini, Djekše, Korte na Koroškem, Vojsko nad Idrijo, Sv. Križ nad Jesenicami? Ne, ampak v Leadville-u v Združenih državah ameriških. O tem poroča G. M. Trunk v »Koroškem Slovencu«. Mesto leži v državi Kolorado 3070 m visoko, torej za dobrih 300 m višje, kakor Triglav. Mesto obdajajo vrhovi, ki so še za 1900 m višji, nego lega mesta- Prvi Slovenci so se naselili tam 1. 1883. Bili so to izselniki iz Suhe Krajine. Tudi naslednji naselniki so bili večina Dolenjci.
Popravi
v zadnji številki pri sestavku >Masaryk in Slovenci naslov Masarykove knjige namesto Konec Evrope« v pravilno Nova Evropa«.
so bili vsi računi' Radoslavova napačni, dogodki na bojnih poljanah so se razvijali drugače kot sta pa to Radoslavov in car Ferdinand predvidevala. Privlačnost Stambolijskega se je stopnjevala in njegova misel je v ljudstvu rastla. Ves narod se je naveličal vojne. V Stambolijskem je ljudstvo gledalo enega največjih borcev za mir. Položaj na fronti se je z vsakim dnem slabšal in položaj Radi-slavove vlade je postajal vsak dan težji. Zato je Radoslavov spremenil svojo taktiko. Premestil je vnovič Stambolijskega iz vidinske temnice v osrednjo temnico in pošiljal k njemu svoje zaupnike, med drugimi tudi pravosodnega ministra Hrista Ivana Popova, da ga zaprosi za moralno podporo. Vendar pa je Stambolijski, ki je dobro poznal pokvarjenost vlade Radoslavova, ki jo je hotel s pomočjo Stamibolijskijeve popularnosti nadaljevati vojno, odločno odbil vse ponudbe. Vlada je padla. Nova vlada Malinov-Kosturkova ni mogla prav v ničemer zboljšati niti zunanjega niti notranjega položaja Bolgarije. Položaj je postal tako nevzdržljiv. da je bil car Ferdinand prisiljen poslati k Stambolijskemu polkovnika M. Georgijeva, da mu ponudi
— sestavo vlade. Stambolijski je sprejel ponudbo pod pogojem, da se takoj sklene premirje in da se vsi njegovi politični prijatelji izpuste na svobodo, ker bi z njimi sestavil novo vlado. Car Ferdinand ni mogel iti v tako ponižanje, vendar pa je bil nazadnje prisiljen, da tudi to stori, ker je v vojski izbruhnil upor in ker je bil polom neizogiben. 25. septembra 1918- leta je bil Stambolijski izpuščen iz temnice in nekoliko dni pozneje so bili izpuščeni tudi vsi njegovi prijatelji. Prvi korak, ki ga je Stambolijski kot predsednik vlade napravil, je bil
— sklenitev miru. Njegova silna delavnost v tej smeri in pa radimirski dogodki, ki so se med tem odigravali, so mu ustvarili mnoge sovražnike, ki so sklenili, da ga ubijejo- Zato je bil Stambolijski prisiljen, da se skrije in da živi ilegalno. Vendar pa kljub temu ni izgubil Stambolijski samozaupanja.
V	temnici se je navadil ua skromnost in na življenje, kateremu je bila določena vsak hip — smrt. Postal je pravi asket ter suženj svoje ideje. Ljudje, ki so ga skrivali, so se mu naravnost čudili. Ko so mu v njegovem skrivališču sporočili, da so je ponudil neki njegov sokaznenec, bivši častnik, da ga izda, ako ga izpuste, je rekel Stambolijski vdano: »Ne bojte se tega- Človek, o katerem mi govorite, je zmožen vsake nizkotnosti, samo ene ne, in to je, da me izda. On je živel z mano daljšo dobo kot najboljši prijatelj. A kdor mene enkrat dobro pozna, me ne more sovražiti. Jaz lahko spreobrnem najboljše Radoslavove prijatelje v svoje vdane prijatelje, samo, ako bi dalj časa živel z njimi skupaj. Niti enega sovražnika nimam med tistimi, ki me dobro poznajo.«
V	novi koncentracijski vladi je Stambolijski zopet sodeloval- Kot člen te vlade je šel Stambolijski z ostalimi delegati na mirovno konferenco v Pariz. Med zasedanjem mirovne konference so se izvršile v Bolgariji nove volitve, na katerih so zemljeradniki dosegli najsijajnejše uspehe, tako, da je bila po povratku poverjena Stambolijskemu sestava vlade v družbi z narodnjaki in progresisti. Železniška stavka, ki je med tem izbruhnila, je povzročila poraz onih, ki so jo izzvali in s tem je padla vlada in razpisane so bile nove volitve, katere so 20- maja 1920. leta prinesle Stfunbolijske-mu 110 mandatov.
Prodnik in izdnjatolj Julij Savelli v Ljubljani.