Mladika
117 986
nik - januar/februar 1994	3000
e - gennaio/febbraio 1994
1994
¿504581,1
COBISS
Pisma v tej rubriki izražajo mnenja dopisnikov in ne obvezujejo uredništva
MLADIKA 1
IZHAJA DESETKRAT V LETU LETO XXXVIII.	1994
KAZALO
Saša Rudolf: Bosna in ml . .	1
Sebastijan Pregelj:
Sence preteklosti ....	2
Pod črto.......................4
Mogoče bi vas zanimalo vedeti	6
Vladimir Kos: Pesmi ....	7
Zora Tavčar: Slovenci za danes: dr. Vesna Sossi (Sosič) . .	8
Drago Štoka: V hvaležen spomin igralki Tel Starčevi .	15
Antena.........................17
Saša Martelanc: Spomin na
Franca Jezo.................19
Dolores Terseglav: In memoriam
dr. Ivan Cesar..............21
Saša Rudolf: Spomin
na Sašo Ota.................22
Janko Jež: Uradni obisk cesarja Ferdinanda I. v Trstu . .	.	24
Adrijan Pahor: O reformi in avtonomiji šole .... 25 B. Marušič: Pred 10 leti je umrl C. Medeot .... 26
Zora Tavčar:
Primorska srečanja št. 150 . 27 Martin Jevnikar: Zamejska in zdomska literatura (Rafko Dolhar; Ivan Kobal)............29
Ocene: Knjige: Knjige celovške Mohorjeve (M. Jevnikar); Razstave: Skupinska razstava in Skupina neokonstruktivisti (Magda Jevnikar) .... 30
Na platnicah: Pisma; Čuk na Obelisku; Za smeh
Priloga: RAST 85-94
Zunanja oprema:
Edi Žerjal
Uredništvo in uprava:
34133 Trst, Italija, ulica Donizetti 3 tel. 040/370846 - fax 040/633307
Lastnik: SLOVENSKA PROSVETA
Reg. na sodišču v Trstu št. 193
Član USPl (Zveze Italijanskega periodičnega tiska)
Posamezna številka Mladike stane
3.000	lir. Celoletna naročnina za Italijo 30.000 lir; nakazati na poštni tekoči račun 14470348 — Mladika -Trst. Letna naročnina za Slovenijo 30.000 lir ali enakovreden znesek v drugih valutah. Druge države
37.000	lir (ali enakovreden znesek v tuji valuti), po letalski pošti 48.000 lir.
Tisk In fotostavek: »graphart«, Trst, Drevored D’Annunzio 27/E tel. 040/772151
ČUVAJMO SLOVENIJO
Leto je naokoli in treba je poravnati račune. V prilogi pošiljam ček, 80 dol. za Mladiko za leto 1994.
Lepa hvala za redno pošiljanje v prejšnjem letu, čeprav sem naslov spremenil.
Čestitam SSk za zmago na zadnjih volitvah. Vesel sem, da Mladika od vsega začetka podpira to politično organizacijo. Sledite delu in idejam, ki so jih Peterlin, dr. Baraga in mnogi od nas, ki smo danes po svetu, začeli 1945 in smo prepričani, da je edino koristno za Slovence.
Želim veliko uspeha in božjega blagoslova!
ČUVAJMO SLOVENIJO
Martin in Vera Globočnik
Denver, 4. prosinca 94
PISMO
Spoštovano uredništvo!
Ob petdesetletnici svojega izhajanja je Primorski dnevnik priredil razstavo v atriju Kulturnega doma v Trstu. Prerez skozi dokumentacijo in razne tiskarske predmete oz. pripomočke polstoletnega obstoja je po svoje zanimiv in pester. Vse to sem si z veseljem ogledal.
Kar pa me je začudilo, je tole:
Že na začetku pri vhodu na desni lahko občudujemo ponazoritev prve tiskarne PD. Vse je tako, kot je bilo pred 50 leti: isti ali enaki tiskarski stroji, matrice, papir, prve številke PD. Kar me pa pri tem moti, so slike na steni: eden ob drugem si sledijo Lenin, Stalin, Churchill, Roosevelt, Tito. Razlika med njimi pa je bistvena: Lenin, Stalin in Tito so na velikih, lepih, uokvirjenih slikah. Roosevelt in Churchill pa v manjših formatih, zbledelih in neuokvirjenih slikah. Čemu ta vidna in hotena razlika? Vprašujem se zato tole:
1)	So Lenin, Stalin in Tito igrali večjo in odločilnejšo vlogo v boju proti
nacifašizmu, Roosevelt in Churchill pa le obrobno? Rekel bi, da to iz zgodovinskega stališča ne more držati, saj bi brez ZDA in Anglije imela Hitler in Mussolini kaj lahko vlogo.
2)	Kaj ima z drugo svetovno vojno opraviti Lenin? Saj je umrl že kako desetletje prej?! Kvečjemu je imel kaj opraviti v prvi svetovni vojni, pa še v tej se je držal v senci in koval svojo revolucijo, svoje brezumje, ki je nato celih 70 let teptalo človeške vrednote, demokracijo in svobodo ter narode vsevprek zasužnjevalo in trpinčilo.
Mislim, da bi bilo prav, da se organizatorji tega zavedo in da nam v prihodnje servirajo objektivne razstave, brez proslule ideološko-marksistične ideologije.
D.Š.
RAZOČARANJE
Zelo me je razočaral pritlehni skoraj režimski govor igralke Milene Župančič na osrednji Prešernovi proslavi v Cankarjevem domu v Ljubljani. Zgražala se je nad odkrivanjem gospodarskih in političnih afer, objokovala je čas, ko so v Sloveniji posneli pet filmov v enem letu. Izrazila je nekak odpor do države, v tem primeru slovenske države, ob prisotnosti njenega najvišjega poglavarja, ki ji je na koncu prisrčno stisnil roko. Tak ponesrečen političen govor na osrednji proslavi v Ljubljani ob prisotnosti najvišjih predstavnikov oblasti se mi je zdel neprimeren. Tak govor bi lahko napisal kak ljubljanski obrtnik (brez zamere!), ne pa prva dama slovenske igralske kulture. So se Slovenci v matici že naveličali svoje države?
P.A.
SUKA NA PLATNICI: V letu družine: France Tavčar (kmet-kipar iz Suše pri Gorenji vasi): »Družina« - foto Vlastja.
UREDNIŠKI ODBOR: Lilijana Filipčič, Ivo Jevnikar, Marij Maver (odgovorni urednik), Saša Martelanc, Sergij Pahor, Ester Sferco, Tomaž Simčič, Marko Tavčar, Zora Tavčar, Edvard Žerjal in Ivan Žerjal.
SVET REVIJE: Lojzka Bratuž, Silvija Callin, Marija Češčut, Danilo Čotar, Albert Miklavec, Peter Močnik, Aleksander Mužina, Milan Nemac, Adrijan Pahor, Marijan Pertot, Ivan Peterlin, Alojz Rebula, Peter Rustja, Breda Susič, Lojze Škerl in člani uredniškega odbora.
II 1 1 7986
Bosna	in mi	Saša Rudolf
Ko je srce polno žalosti, ko smo na tem, da nas premaga obup, se je treba upreti malodušju, češ nemočni smo, če vojne in vojnih grozot ne morejo zaustaviti mogočni, ki krojijo usodo sveta, jo lahko še manj mi, nepomembni posamezniki.
Kdo ne bi obupaval ob vesti grozljive smrti treh kolegov: Saše Ote, Marca Luchette, Daria D’Angela, prijateljev, s katerimi sem prepotoval navzkriž in podolgem skoraj vse republike bivše Jugoslavije. Ni bilo lahko posušiti solze za ljudmi, ki so odpotovali v Mostar slikat vojne sirote, da bi z osebnim pričevanjem podprli kandidaturo »sarajevskih otrok« za Nobelovo nagrado za mir. Šli so z najpristnejšim in najčistejšim človekoljubnim namenom, v zameno pa so bili zahrbtno umorjeni, izruvani iz sredine najdražjih.
V obupu, ki polni srca, si ne znamo odgovoriti, čemu je bila potrebna ta žrtev, zakaj jih je bilo treba umoriti, kdo bo izkoristil v svoje podle namene njihovo žrtev.
In vendar tudi iz te tragedije, ki smo jo občutili na lastni koži, izhaja upanje. V dneh žalovanja se je Trst izkazal v luči, ki je nismo poznali, pozabil je, čeprav morda le za dan ali dva, na razdvojenost, na etnično razlikovanje, na stoletne predsodke, pokazal je dostojanstvo mesta, ljudi, posameznikov. V žalosti ni razlikovanja, žalost je enaka za vse. To so razumeli tisoči, ki so prišli kropit pokojne na parah v radijskem studiu tržaškega sedeža Rai, kot tudi verniki v prepolni katedrali sv. Justa, ki so kot povsem razumljivo sprejeli slovensko besedo, pa tudi milijoni, ki so žalni maši sledili preko radia in televizije.
Ljudi dobre volje ne manjka. To dokazujejo sožalne brzojavke, pisma, telefonski pozivi, ki jih je bilo na tisoče. Iz Bologne, Rima, Milana in vasic, za katere sploh še nisem slišal, so klicali, da bi izrazili sožalje, pomagali.
Prav ti ljudje, prav ta njihova dobra volja je rešitev tudi za bosansko tragedijo. Vojnih grozot ne bodo prekinile vojaške intervencije, za to je prepozno, rakasto obolenje se je že tako razširilo, da je kirurški poseg prepozen, neučinkovit.
Bosna 94 je v vsem podobna Bosni 92 in 93, le da se je število žrtev strahotno povečalo, da je ranjencev, pohabljencev in sirot še mnogo več, da je Bosna ena sama ruševina. V ruševinah so stanovanjski bloki, tovarne, predvsem pa duše Muslimanov, Srbov in Hrvatov.
Sovraštva, ki je zraslo v srcih Bosancev, ne bo moč čez noč iztrgati, toda ljudje dobre volje lahko s svojim zgledom strpnosti pokažejo, da je edina pot v pogajanjih, v dogovorih. Za te ni prepozno, toda če naj bodo ta resna, z možnostjo uspeha, potem je nujno zamenjati ljudi, ki vodijo tri bosanske narode, Karadžiča, Izetbegoviča in Bobana, saj tem nihče ne more več verjeti, ko pa se v Bruslju, Ženevi, Londonu in Bonnu rokujejo, podpisujejo premirja, v Bosni pa borijo na smrt.
Prvi, ki morajo dokazati pripravljenost na novo življenje, so tisti, ki so bratomor pričeli, Srbi, ki so zahrbtno napadli neoborožene Muslimane, Hrvati, ki so se polastili Hercegovine z orožjem. Ne moremo pozabiti pokolov in ropanja Arkanovih »belih orlov« v Bijeljini, ko Bosna še ni bila uradno priznana, ne moremo preko streljanja Karadžičevih varnostnikov na množico, ki je zahtevala mir, samo mir in nič drugega. Streljali so na manifestante s šestega nadstropja sarajevskega hotela Hollyday inn, v katerem je bil glavni štab srbsko-bosanskega vodje. Razdelitev Bosne je, kot zgleda, neizbežna, čeprav nečloveška in moralno nesprejemljiva. Ljudje dobre volje pa morajo z vsakodnevnim pritiskom na oblastnike doseči, da bodo vse tri bodoče državne enote spoštovale človekove pravice in ščitile manjšine, da se ne bodo ponavljali primeri etničnega čiščenja.

Sence preteklosti
Sebastijan Pregelj
Stojim ob jezeru
in gledam labode, ki drsijo po gladini, kot bi bil čas njihov; nikamor se jim ne mudi, ničesar, kar bi jih moglo vznemiriti, ni; drsijo nekam naprej, ker vejo, da je tako prav. Globoko diham, ker imam rad vonj gozdov in gora; ne morem se načuditi, od kod toliko svetlobe, toliko miru; ne morem se načuditi, kako je tu vsemu dovolj ena sama tirnica, v mestu pa mora imeti vsak svojo. In še veliko je, česar ne razumem. Pridem do razpotja: obe poti nekam vodita, vseeno je ena bolj prava kot druga; vseeno je samo ena namenjena meni, druga pa že komu.
Nato pride mož; čez ramo nosi sekiro, ko me zagleda, se ustavi in mi reče:
—	No, kaj, me boš pozdravil ali me ne boš?
Pozdravim ga, ker mi ne preostane drugega.
—	Tvoj stric sem, stric Alojz; gor nad vas grem, mi govori, posekati moram staro hruško za cesto, ker se ljudje pritožujejo, da se z vozom ne da mimo. Zato grem posekat staro hruško, da se ljudje ne bodo več pritoževali in se bo z vozom dalo mimo.
—	Potem kar pojdi, mu prikimam.
In stopi naprej; ko je že daleč, se spet obrne nazaj:
—	V hiši me počakaj, samo hruško posekam in se vrnem!
Zamahnem z roko, naj gre. Zdaj vem, katera pot je moja. In čez čas res pridem do samotne kmetije: pred hišo je priklenjen star pes, ki me oblaja. Vstopim: ker so vrata odprta, sploh pa mi je človek rekel. Sedem za mizo, natočim si vina in spijem. Ogledujem si prostor: malo čudno, vendar tako, kot naj bi bilo, si mislim, ker ne vem, kako bi moralo biti in se mi samo zdi.
Dosti kasneje se vrne; razkorači se pred menoj:
—	Zamudil sem se...težje je bilo, kot sem pričakoval. Ti si gotovo lačen. Moraš biti lačen. Pripravil bom večerjo.
Po večerji greva na dvorišče; udari med čez hrbet:
—	Pridi, ti bom razkazal kmetijo., saj veš, če ostaneš tu, bo tvoja...to veš, kajne? Mama ti je povedala, gotovo ti je, morala ti je; in če ti slučajno ni, ti povem jaz: da boš vedel, hodiva od poslopja do poslopja; vse mi pripoveduje.
Zvečer še dolgo premišljujem vse to, da le zaspim.
Pred petelinom
se oglasi Alojz: vrže me iz sanj in sem najprej čisto izgubljen, da se vendar spomnim. Vstanem, grem v kuhinjo: sedi za mizo in je; prisedem, da mi takoj začne
govoriti, kaj vse je že naredil, ker tu se pred soncem vstaja, spati se pa gre, ko je vse opravljeno: ni veliko časa.
—	Šla bova v gozd, mi reče, da ti pokažem, kateri les je dober in kateri ni, da ti pokažem, do kod so pozimi prišle divje svinje... marsikaj ti moram pokazati, mi še govori, kako nobena ženska noče v te hribe, kako je tudi brez njih lepo in se da čisto dobro živeti, kako je nekoč že imel eno, pa mu je ušla... in tako.
Greva v gozd. Hodiva po neskončnih poteh, opoldne sva na vrhu hriba, gledava v sosednjo dolino.
—	Vidiš, mi kaže s prstom, spodaj je samostan; gotovo si misliš, da je opuščen, pa ni: lansko zimo je prišla ženska in se naselila v njem: mora biti redovnica ali kaj. Kako bi sicer zašla med te gore? Pa ti sploh ne pripovedujem zaradi ženske in samostana, se obrne in se vračava, pač pa zaradi krvomočnic: samo v tej dolini so še.
Prikimavam mu, v resnici sploh ne vem, kaj so to krvomočnice; sredi gozda obstane, kaže mi:
—	Tu, tu so včasih stale hiše, ja, vas je bila; dobro poglej, saj se še vidi; no, pa so ljudje na lepem izginili, preprosto: odšli so, za seboj niso pustili ničesar: hiše so porušili in polja zažgali, kar so imeli, so odpeljali na vozovih... in tako. Da, zdaj ni nikogar več, včasih pa jih je bilo vse polno. Spomnim se, kot bi bilo včeraj, greva naprej: spuščava se s hriba, da se spet ustavi: Ali pa ni bilo čisto tako, mogoče so prišli kakšni tujci ali kaj in nagnali ljudi, vas pa zažgali, saj ne vem več, kako je bilo, pa sem mislil...
Ko sva spet na kmetiji, za trenutek obstane, se razgleda, zgrabi koš, si ga vrže čez ramo in gre. Nič mi ne reče. V hiši si natočim kozarec vina in ga spijem; sedem na stol ob oknu in gledam psa, ki leži na stopnicah: nič se mu ne da in še ležati mu je težko. Sploh se ne zmeni za poštarja, ki se pripelje; vstopi in me pogleda, kot bi mu ne bilo prav, ker sem tu; se vendar nasmehne in me pozdravi; spet tišina, da končno najde nekaj besed:
■— Danes je res vroče. In moped, komaj je prišel v ta hrib... saj, nekaj pošte seje nabralo od prejšnjega meseca... Alojz je pa tudi kje blizu, je, a ne?
Prikimam. Ne da se mi govoriti in še najmanj z njim.
—	Vsak mesec pridem sem gor, mi govori, da je že dvajset let pri pošti, daje vsako leto bolj zajebano, ker
je star in se mu ne da več. Da sploh ne bi hodil sem gor, pa ima stari tako dobro vino in se že zaradi tega splača priti, mi še pripoveduje, kako je bilo, preden je dobil moped...
Pa se vendar vrne Alojz; ko zagleda poštarja, vrže klobuk na mizo:
—	Prišla je pošta, zdaj bomo pili! Je tako ali ni? sune modro uniformiranega pod rebra, bomo pili, saj smo dedci! sname z zida ogromen ključ; prej sem mislil, da je okras, v resnici odklepa pot med sode.
Pod hišo
je res klet: vsepolno sodov, zaprašenih in prekritih s pajčevinami zadnjih let; poštar se zadovoljno nasmiha, meni je tako zelo. Od nekod prinese Alojz tri steklenice, da jih natoči in pijemo: eno za drugo, ponovno jih napolni in spet pijemo, dokler se modro uniformirani ne zvrne na ilovnata tla; ves blaten se nekako pobere in mi govori, kako da je čudovito vino, mogoče le malo preveč močno, pa vseeno: dobro je, zato ga bo pil. Oprime se me in mi s prstom kaže po sodih:
—	Jih vidiš, jebemti, lepotci so, ja lepotci, da jim ni para. Kaj pa ti, me sprašuje, ne boš več pil? Veš, jaz se ne dam kar tako, ker sem že prestar; kdo ve kolikokrat bom še prišel sem gor. Saj me razumeš, a ne? Veš, ko je človek enkrat star, pa vidi, kaj vse je zamudil; in je prepozno, da bi nadoknadil, da bi sploh kaj nadoknadil. Me razumeš?
Zamahnem z roko:
—	Ne vem, kako je, si pa mislim. Ja, mislim si...
—	Veš kaj, ti bom jaz povedal resnico, dvigne steklenico k ustom in pije, potem se obriše v rokav, globoko vdihne, veš, nadaljuje, treba je priti do konca. Me razumeš? In ko si na koncu, se lahko obrneš nazaj in sploh kaj rečeš; prej je vse brez smisla, ker ne veš, kakšna je pot. No, ko si pa na koncu, se smeš obrniti nazaj, ker takrat veš, ja, prekleto dobro veš, kaj je bilo vredno in kaj ne. Saj me razumeš? Ker ni vse vredno, kar se zdi. Oči varajo; nikoli jim ne smeš verjeti... ti ne veš, kaj vse sem že videl, pa če bi verjel samo očem, o jebemti, če bi verjel samo očem! To, kar vidiš, fant moj, to ni nič. In tisto, kar slišiš, tudi tisto ni kaj dosti, ker besede so kot slike, oboje cesto lažejo, ponovno dvigne steklenico in zliva vase, kot bi ne imel dna. Pogleda Alojza: ta že nekaj časa leži med sodoma in spi. Spet se obrne k meni: Prijatelj moj, ne misli si grdega o meni, samo dobro ti hočem. Ampak povej mi, kako si prišel sem med gore, kdo ti je pokazal pot, ki je v resnici sploh ni?
Čudno ga pogledam, skomignem.
—	Dobro, ne bom te spraševal; saj ni važno. Nekaj ti povem: v sosednji dolini so krvomočnice. Ti je stari že povedal zanje?
Prikimam.
—	Torej veš vse.
—	Ne vem vsega, odkimam, samo to vem, kje so.
—	Saj to je vse: več kot preveč. Če bi bil star, kot sem star jaz, bi že vedel, kaj. Tako pa, prijatelj, še dol-
go pot boš moral prehoditi, da se boš smel obrniti in reči: To je dobro in tisto ne, dolgo pot boš moral prehoditi, preden boš nekaj lahko povzdignil in drugo vrgel v nič; še dolgo pot. Samo takrat boš drug človek.
Skozi lino
pade luna; poštar me zgrabi za roko:
—	Zdaj boš videl, priča boš, fant moj... samo ne pusti se zapeljati; to je vse, kar moraš vedeti...
Ne vprašam ga, ker se mi že tako zdi, da bom prehitro zvedel več, kot bi smel. In se res zgodi. Da skozi vlažno steno stopijo postave; obstopijo sod v kotu, nekaj se pogovarjajo, kot bi nas sploh ne bilo.
—	Jih vidiš, me poštar sune pod rebra, jih vidiš, fant moj, prišli so...
Gledam in ne morem verjeti.
—	Nikar ne stoj ob strani, nikar nas tako čudno ne glej, me pod roko prime postava, ki se izlušči iz stene, tudi z nami je treba živeti. Vse ti bom povedal, samo ne reci, da nas ni; tega nikoli ne smeš reči, me popelje do soda, kjer govorijo vse tisto: o dobrem in slabem lesu, o divjih svinjah, ki jih v hribih sploh ni, o žetvi in trgatvi; molčim, kaj pa naj. Dokler se druga postava ne obrne k meni:
—	Ti si nov med nami. Je res?
Prikimam. Niti besede ne morem izdaviti.
—	Nič ne de, smo že vajeni vedno novih. Iz vasi tam zgoraj smo.
—	Ampak...
—	Nič ampak. Ne veš dovolj, da bi smel govoriti, še spraševati ne. Povedal ti bom: že pred desetletji je
bilo. Niso nas pregnali tujci, tudi ne naši: sami smo odšli. Sami smo zapustili hribe in se podali v dolino, sami smo si skopali jame in se zagrebli vanje. Vse smo naredili sami. Podali smo se v onostranstvo. Ne kar tako. Bi bilo smešno. Zato smo naredili vse to, da tega ne bi bilo treba početi našim, da tega ne bi bilo treba početi tujcem. Je pa bilo v zvezdah. In si nihče ni umazal rok: izognili smo se večjemu zlu. Saj veš: ljudje nimate moči, da bi se spravili... niti ko minejo desetletja in stoletja: krivice se nikoli ne zbrišejo, krivice ostanejo in bolijo naprej. Zato smo raje odšli sami.
Poslušam, kaj mi še pove, pa se na lepem obrne stran, kot bi me ne bilo, kot bi mi ravnokar ne povedal vsega čudnega. Hočem se ga dotakniti: že stegnem roko, že najdem besedo, ko me poštar potegne nazaj:
—	Poslušaj, fant, rekel sem ti, da se ne pusti zapeljati, kaj še hočeš?! Da vedno stojim ob tebi in ti govorim, do kod smeš in tako? Da hodim za teboj in te svarim in opominjam? Ali pa misliš, da smeš več, kot smemo drugi?
Odkimam:
—	Ne, čisto nič več nočem, samo mislil sem...
—	Nič nisi mislil, fant moj. To vendar niso ljudje! Sami so ti povedali, kako je s tem, ti pa nič.
—	Saj vem, ga gledam, pijan sem. In v resnici jih sploh ni...
V trenutku zalije prostor tema, tišina vsenaokrog. Še čutim poštarjevo dlan na rami. Rad bi mu rekel, pa ne vem, kaj. Da se vendar prižge luč. Alojz stopi predme:
Slovenija pa gosti Žirinovskega
Dogodek zadnjih januarskih dni je prav gotovo bil obisk vodje ruskih nacionalistov Vladimira Žirinovskega v Sloveniji. Tudi v naši matični domovini je Žirinovski poskrbel za svoj »show«, tako da so tudi časnikarji dobili svoje. K temu je pripomogla tudi nedoslednost slovenskih oblasti, glede katerih ni jasno, ali so Žirinovske-mu napovedale izgon iz države ali ne.
Srečanje z Zmagom Jelinčičem in z bivšim visokim funkcionarjem vzhodnonemške komunistične partije pa potrjujeta sum, da ne gre za navadne »desne liderje«. Vesti o vpletenosti bivših komunističnih tajnih služb in partijskega aparata v organizacijo raznih nacionalističnih strank v vzhodnoevropskih državah namreč vse bolj dokazujejo, da je zaledje »črnih vodij« a ’la Jelinčič in Žirinovski kar se da rdeče.
Dol z lllyjem!
Z zgoraj navedenim stavkom bi brez težav lahko ponazorili zadržanje nekaterih komponent slovenske manjšine do nove tržaške občinske uprave. Podlaga za obtožbe proti županu Riccardu lllyju naj bi bili nekateri njegovi domnevni spodrsljaji kot npr. intervju v Primorskem dnevniku na Silvestrovo in odprava prepovedi slovenskih dopisov, ki je po mnenju nekaterih samo delna. Pri tem prednjači zlasti Stranka komunistične prenove oz. njena slovenska komponenta. Tudi prof. Samo Pahor je že večkrat napovedal tožbo proti novemu tržaškemu županu.
Odkod tako ostro nasprotovanje lllyju in njegovi upravi, do katerega je prišlo že med volilno kampanjo? Odgovor je verjetno v dejstvu, da so nekatere sile z zmago demokratične koalicije izgubile sovražnika. V primeru zmage nacionalističnega bloka, ki ga je poosebljal bivši župan Staf-
fieri, bi bil nekaterim zagotovljen alibi za določeno obnašanje: skrajna levica bi še vedno nadzorovala del slovenskih glasov z geslom borbe proti fašistični upravi. Razlogi za tako nastopanje so torej morda le v strahu pred izgubo vpliva nad slovenskimi »dušami« na Tržaškem.
»Katedrala San Giusto«
Na zadnji strani ljubljanskega Dela z dne 1. februarja letos je posnetek s pogreba treh tržaških časnikarjev, padlih v Mostarju. Didaskalija se glasi dobesedno takole: »Zadnje slovo od treh novinarjev v tržaški katedrali SAN GIUSTO«.
Po raznih »pontifeksih«, čevljih »San Marco« in družbi »Sveti Ermaco-ra« (mišljena je tu Mohorjeva družba, op. p.), smo torej dočakali tudi katedralo »San Giusto«. Da bi bila mera polna pa se v isti številki — in to na prvi strani! — Delo huduje nad germanizacijo reklamnih napisov v Ljubljani...
—	Povedali so ti, česa ne smeš reči, je res?
Prikimam.
—	Zdaj imaš svoje... ti o življenju čisto nič ne veš, zares čisto nič. Povem ti: preden je bila tišina, je bil krik, ki jo je rodil; preden je bila tema, je bila velika svetloba, ki ji je dala življenje. Lahko se vrnemo v hišo, nič ne bo, ne vračajo se, pogleda poštarja, kaj pa naj?
Stenska ura
odbije poldan; iz postelje gledam dan; po vsem, kar je bilo, mi še kako paše ležati in gledati skozi okno: veje stare neobrezane jablane, ki rojeva čisto drobne sadove, ziba veter; vsaketoliko na kakšnem listu obvisi žarek, pa le za kratek čas, ker ga ni veliko. Vse hiti, vse gre, da se popolni stvaritev; vse hiti, vse gre, da se dokonča delo, ki se mora končati in se tudi bo: v zadnjem trenutku bo prav vse, kot mora biti. Stvarnik se bolj poredko moti.
Ko se naveličam poležavanja, stopim k oknu: vse-naokoli se sprehajajo kokoši, kot bi nad njimi ves čas grozeče ne krožila slutnja kragulja; petelin čepi na kupu gnoja za hlevom in si misli svoje.
Grem v kuhinjo: na mizi je hlebec in nekaj mleka; Alojz gotovo ni daleč. Sedem, jem: nikakor se ne morem znebiti občutka, da sem ponoči iz kleti čisto nehote pregnal nekaj, kar je bilo od nekdaj; jaz, ki sem šele prišel, sem takoj zrušil ravnovesje, ki je vladalo. Alojz me je moral zasovražiti, moral me je, ker to je napaka, ki je ni mogoče popraviti kar tako.
Stopim na dvorišče, ko se primaje okoli vogala:
—	Si se vendar dvignil; mislil sem že, da boš spal kar cel dan. Saj tako delate v mestu, je res?
Prikimam.
—	Jaz, veš, sem moral že zgodaj vstati: veliko je treba narediti. Se boš že privadil, mi govori, kot bi se nič ne zgodilo, kot bi se nič ne spremenilo, pa ko si že vstal, nadaljuje, bi šel z menoj v goro po les?
—	Ja, bi šel.
In greva v goro po les.
Med potjo
mi govori vsemogoče: za petindvajset let nazaj mi pove vse; prikimavam mu, da me končno pogleda:
—	Pa ti, nimaš nič povedati?
—	Kaj naj ti povem? se ustavim, kaj te zanima?
—	Marsikaj, greva naprej.
—	To ni noben odgovor: marsikaj... Vprašaj!
—	No, povej mi... po pravici mi povej: bi živel na kmetiji?
—	O tem še nisem premišljeval. Ne vem. Saj je lepo, nič ne rečem, dobro je; samo nisem prepričan, da je to res zame. Veš, težko je zaživeti čisto na novo...
—	Poslušaj no: kmetijo dobiš; vse bo tvoje, prav vse, saj me razumeš?
—	Ja, prikimam in se nasmehnem, razumem te; ne vem pa, če ti razumeš mene.
—	Če jaz razumem tebe? je ves presenečen.
—	Saj sem vedel, Alojz, ne razumeš me.
—	Kako te ne razumem? me užaljeno pogleda, česa ne razumem? Seveda te razumem: nočeš ostati.
—	Ne, to ni res! Ni, da ne bi hotel...
—	O, pač, to je: nočeš ostati.
—	Dobro, potem pač nočem ostati.
—	Čakaj no malo, se ustavi in mi položi roko na ramo, ne bodi jezen name, saj veš, kako je... in tvoja mama mi je rekla, ja, obljubila mi je...
—	Pusti to, zamahnem, pusti to; greva naprej, po les.
—	Po les, po les, mrmra, po les, v goro po les, hodiva naprej.
Čez čas se spet ustavi:
—	Poslušaj me: tisto prej... nisem hotel... mislim, čas imaš, veliko časa... mi boš drugič povedal.
—	Ja, drugič ti bom povedal.
—	Velja?
—	Velja.
Z vrha hriba
gledava v sosednjo dolino: spodaj je samostan. In konji so, vsepolno konjev, daje Alojz ves presenečen:
—	No poglej, pred dnevi ni bilo enega samega. Le od kod so?
Skomignem:
—	Kajjazvem od kod. Pa prej, ga pogledam, jih ni bilo nikoli?
—	Ne, se popraska po nosu in vratu, nikoli jih ni bilo.
—	Ženske ni nikjer.
—	Nikjer je ni. Ampak mora biti... zagotovo je...
—	Veš, Alojz, zdi se mi, da tu nič ni zagotovo.
—	Ne, odkima, tu nič ni zagotovo. Ampak povem ti: tako je, in ni slabo. Samo živeti je treba s tem.
—	Kot s tistimi iz kleti?
—	Kot s tistimi.
Sedeva v travo, še gledava v dolino; Alojz ves čas vrti sekiro, nekaj si zraven mrmra in meni je tako zelo. Dokler se me rahlo ne dotakne:
—	Jo vidiš?
—	Koga?
—	No, žensko vendar. Poglej: prišla je ven in gleda proti nama... kot bi vedela, da sva tu... ja, proti nama gleda... mojbog, vidi naju.
—	In kaj?
—	In kaj?! skoraj zakriči, in kaj?! Povem ti: ne bi smela biti tu.
—	Je vendar tvoj gozd.
Moj že, moj, pa vseeno ne bi smela biti tu; nikomur ni dovoljeno, me razumeš?
—	Daj no, se zarežim, kdo ti je to rekel?
—	Nikar ne sprašuj preveč; ni dobro ravno vsega vedeti...
—	Samo nekaj mi povej: so tisti iz kleti?
Prikima in nič ne reče, povesi pogled in še bolj vrti
sekiro. Končno me sune pod rebra, da je čas. Vstaneva, greva naprej; že se spuščava proti samostanu, že
V slovenska obzorja in čez
Mogoče bi vas zanimalo vedeti, da...
—	da je na zadnji literarni natečaj naše MLADIKE prispelo več kot sto prispevkov v prozi in poeziji...
—	da se predsednik Kučan že večkrat ni hotel srečati na televiziji z obrambnim ministrom Janšo...
—	da slovenski socialdemokrati še vedno plačujejo najemnino za nekdanje prostore SZDL...
—	da sta na letošnjem simpoziju v Tinjah na Koroškem 2. in 3. januarja kar dva najavljena predavatelja — dr. Rupnik in dr. Dvorak — izostala zaradi bolezni...
—	da je izšlo v sedmih knjigah — v celoti okrog 3000 strani z več kot 1000 ilustracijami — Sveto pismo v furlanščini, in sicer v prevodu duhovnikov Checa Placereanija in Tonija Belineja...
—	da bodo na pomlad odkrili na Nanosu ploščo v spomin na revolucionarno organizacijo TIGR (prvi sestanek tigrovcev na tem hribu je bil jeseni 1927)...
—	da ima kongregacija za svetnike v Rimu v teku 1725 procesov in da je slovenski frančiškan dr. Bruno Korošak, ki dela v Baragovi zadevi, zbral že dokumentacijo o 62 čudežih, izrednih ozdravljenjih, do katerih je prišlo na različnih koncih sveta...
—	da je dr. Reginald Vospernik po desetih letih odložil funkcijo glavnega urednika pri celovški kulturni reviji CELOVŠKI ZVON...
—	da je pesnik Ivo Svetina, eden od urednikov Nove revije, v uvodniku v istem glasilu potožil, kako so pesniki bili pod »gajžlo de-moskracije«...
—	da bodo v Škofovih zavodih v Šentvidu pri Ljubljani v doglednem času odprli Kregar-jevo galerijo, emigrantsko knjižnico, izseljeniško pisarno ter hotelček za nematične Slovence na prehodu...
je pred nama lepo drevje: dober les, eno samo drevo bi bilo dovolj. Pa se Alojz na vsem lepem obrne nazaj v hrib in steče; poženem se za njim; dolgo tečeva, da se vendar ustavi:
—	Tu... tu bova sekala, mi kaže, tu in nikjer drugje.
Meni je prav vseeno. Tu ali spodaj ali kje drugje ali sploh nikjer; saj se povsod najde dober les. Obrišem si potno čelo in vrat, sedem na korenino in gledam Alojza, ki išče pravo drevo: hodi gor in dol, vsa-ketoliko se dotakne kakšnega debla, kot bi bilo človek ali kaj; in gre spet naprej in išče... Dobro mu je, dobro, ker ve, kaj išče. Pogledam v nebo: zgoraj ni nič. Bi moralo kaj biti? Mogoče... mogoče kakšen angel, ki je zašel; mogoče... mogoče letalo, ki leti nekam daleč... Neumnost. Tu ni prostora za angele, še letala se izognejo tem krajem in letijo daleč naokoli. Tu je prostor samo za sence preteklosti, ki blodijo naokoli in strašijo tistih nekaj, ki vsaketoliko zaidejo med gore; sence preteklosti so, ki ne dajo miru, ker hočejo, da se živi z njimi.
—	Ne, danes ne bo nič, stopi predme, danes ne bi posekal pravega drevesa: bolje, da se vrneva domov.
Prikimam mu in vstanem, hodiva, nič ne reče in jaz molčim. Ni kaj.
Pred hišo
se ustavi, pogleda me; zdi se mi: ne more več molčati, povedal mi bo, vse mi bo povedal. In res spregovori:
Veš, zgoraj so grobovi... ja, tudi tam so in ne samo v dolini...
—	Si jih ti?
Odskoči, da se me čez čas previdno dotakne:
—	Kaj, če sem jih jaz?
—	Pokopal vendar, kaj pa?!
Prikima:
—	Ja, jaz sem jih zagrebel; mojbog, ti ne veš, kaj vse se je dogajalo med temi gorami. In tisti, ki so preživeli, so odšli v svet: že pred desetletji, pa se še nihče ni vrnil... tako je.
—	In ti, zakaj si ostal ti?
—	Nekdo mora ostati, se mi nasmehne, nekdo mora skrbeti za mrtve: kdo bi sicer hodil od groba do groba, kdo bi sicer vsaketoliko prižgal kakšno svečo in tako? Saj me razumeš? Ne... tega ne moreš razumeti... Pa ti: saj se ne bojiš mrtvecev?
Odkimam:
—	Ne, ne bojim se jih. Z njimi pa tudi ne bi živel.
—	Daj no, zamahne, nič ti nočejo.
Naslednje dni bolj malo govoriva: zdi se mi, da je
prišel čas, ko moram naprej. Ja, naprej moram, ali pa bom ostal za vedno. Tega si ne želim. Alojz ve, zato mi nič ne reče. Drug drugemu se izogibava; hodiva vsak svojo pot. Čaka. Da mu povem. Pa ga takrat, ko bi mu najlažje, ko imam že pripravljene besede, nikoli ni doma: cele dneve je v gozdu, hodi po stezah, ki so že desetletja poraščene, sledi stopinjam, ki jih že dolgo
IIII+-
Novo leto je res nova igra	Biser veselja iskal sem
Tako bom igral z dodeljenimi kartami igro dneva in igro noči:
Gospod jih izbral je,
s svitom mi jih da v roke — včasih zgubim in včasih uspem.
Z dogodki igram, z osebami, z dobroto, z zlom: vem le to, da propadel ne bom.
Na videz sem sam.
V igralnici Gospodovi vsaka igra po svoje gradi.
Pesniki tudi s stvarmi govorijo.
Luni decembra zato sem dejal:
»Prosim, posodi mi svojo svetilko — biser veselja bom lažje iskal.«
Biser veselja je v školjki trpljenja, vsenaokrog je od stiske obdan.
Vendar se cena nikdar mu ne menja, niti pod sedlom kamel karavan...
Luna smehljaje na bregu je stala.
Nisem opazil, ko šla je naprej.
»Prosim, počakaj!« Kraj smrek je obstala. »Lampo obesim na eno od vej.«
Kraljestvo gradi.
Gospod dopušča zmage zla — kdo Mu gradnjo preprečiti zna?
In kadar zgubim po svoji krivdi, se kesam. On odpušča, in spet Zanj igram.
Kdo izpod smrek me motri na kameli? Jezdeci z Vzhoda! Na poti domov. Zdaj se spominjam: kako so veseli! Biser so našli, krasnejši od snov.
Bela epizoda
»Odkod priletela si, ljubka snežinka na okno, ki zorin ogrel ga je dih?
Hotela izbrati si hišo ovinka, da najdeš od dolgega leta oddih?
Čuj, kdo te ustvaril je zvezdico belo, le z nekaj potezami v svili ledu?
In zdi se mi, da se je vate ujelo nebo s svojim snom o kristalu miru.«
Pobožalo sonce snežinke je tkivo. Zardela je, vnela se v kapljo vode. Morda od strahu, ker je v soncu gorivo, morda od veselja — še danes ne vem.
«m Sence preteklosti
več ni. Včasih res prižge kakšno svečo in tako, da se ponoči, ko gledam ven, zdi vseprej kot prijazno, da si zatiskam oči, ker ne bi hotel še enkrat videti vseh, ki blodijo.
Stojiva ob jezeru
in gledava labode, ki drsijo po gladini, kot bi bil čas njihov; nikamor se jim ne mudi, ničesar, kar bi jih moglo vznemiriti, ni; drsijo nekamnaprej, ker vejo, da je tako prav. Gledava naprej, na razpotju se ustaviva; Alojz mi stisne desnico:
—	Tako... srečno.
—	Srečno... srečno.
Se dolgo se gledava, da se vendar obrnem in grem v hrib. Naproti mi pride mož: čez ramo ima obešeno
veliko torbo; zdi se, da je zašel. Ne pozdraviva se. Slišim Alojza:
— No kaj, me boš pozdravil ali me ne boš?
Mož ga pozdravi, Alojz mu govori, da je njegov stric, da gre gor nad vas posekat staro hruško za cesto, ker se ljudje pritožujejo, da se z vozom ne da mimo; zato gre posekat staro hruško, da se ljudje ne bodo več pritoževali in se bo z vozom dalo mimo. Pravi mu, naj ga počaka kar v hiši, samo drevo poseka in se vrne.
Pljunem vstran, stopim s poti: prečkam travnik, hodim skozi gozd; me prav zanima, kam bom prišel. Sonce je v zenitu. Odmev sekire; nekje daleč besede kar tako; v listju se skrivajo pajki in malo višje so ose. Spet pridem na pot, potno čelo si obrišem v rokav in dosti kasneje opazim, da je trava shojena. Vsem je dovolj ena sama tirnica. Vsaj zdi se tako.
Slovenci za danes
Zdomstvo - Emigracija
Dr. Vesna Sossi (Sosič), znanstvenica-raziskovalka (eksperimentalna in aplic. fizika), univ. Vancouver, Kanada
Tudi v letošnjem letniku nadaljujem — na željo Mladike in njenega bralstva — z intervjuji, iz lastnega zanimanja pa se še vedno mislim posvečati slovenskim osebnostim iz »velikega sveta«. Ker nisem na to obveznost računala že prej, bo morda v kaki številki pogovor izostal, če se odgovori na vprašalnike ne vrnejo pravočasno, saj, denimo, še vedno dve pismi (Afrika, Avstralija) nista priromali na mojo mizo.
Tokrat imamo »med sabo« mlado Slovenko, ki živi v Ameriki, ob Pacifiku, kjer dela kot raziskovalka na področju fizike, medicinske veje, ki preučuje delovanje človeških možganov. Med drugim veliko potuje na kongrese, kjer si izmenjujejo raziskovalci svoje izkušnje, ponajveč v San Francisco, Izrael ipd. Mlada znanstvenica pa je doma iz Trsta in sem jo kot višješoiko spoznala, tako da je pogovor čez ocean stekel bolj sproščeno. Upam, da bo pogovor zanimiv tudi za vas, dragi bralci, ki se še niste naveličali te serije intervjujev v Mladiki!
Zora Tavčar
Vesna v indijanski opravi.
Draga Vesna, »ujela« sem te, ko si iz Britanske Kolumbije, kjer delaš in živiš, potovala službeno za mesec ali dva v Izrael ter se oglasila v rodnem Trstu, da navežeš nekaj nekdanjih kulturnih stikov in se založiš s kako slovensko knjigo in revijo, kakor si dejala, da osvežiš svojo slovenščino. Kljub karieri v anglosaksonskem univerzitetnem in raziskovalnem svetu si namreč žejna stikov z materinščino in slovensko kulturo.
Temu se ne čudim, saj spadaš med tiste mlade intelektualce, ki so se najprej oblikovali v zavedni in izobraženi slovenski tržaški družini, se profilirali na slovenski klasični gimnaziji s takratno kar imenitno profesorsko ekipo — in si želeli dodatnih informacij o slovenski in svetovni literaturi tudi v literarnem krožku.
Oglejmo si torej nekaj teh postaj po vrsti. Najprej nekaj o vaši družini: tvoj oče, inž. Viktor, duhovit in bister človek, je bil nekaj časa tudi moj ravnatelj in tvoja mama tajnica na učiteljišču, ko sem tam poučevala. Kakšen spomin imaš na svojo mladost pri Sv. Ivanu v Trstu, na pokojnega očeta in na mamo, h kateri se rada vračaš.
Svoja otroška leta in trajni vpliv, ki jih imajo name, lahko razdelim na dve popolnoma različni obdobji. Očetova smrt je prelomnica med njima. V času, ko je bil oče še živ, se spominjam veselja, igrive radovednosti, prvih odgovornosti, občutka samozavesti in razigranosti. Seveda je bilo tudi takrat nekaj težkih trenutkov, ampak saj vsak otrok pretirano občuti krivice »nezmotljivih« staršev! Mislim, da izhaja pozitivni in navdušeni del moje osebnosti iz tistih let, ko se je za sončno kraško gmajno zvrstilo navdušenje nad dobro knjigo in topli občutek, ko je oče vsak večer, ne glede na pozno uro, potiho vstopil v mojo sobo in mi voščil lahko noč. Imela sem občutek, da se svet vrti v pravo smer in da imam svoj lastni kotiček v njem.
Stvari so se bistveno spremenile po očetovi smrti. Nihče v družini ni bil pripravljen na globoko Izgubo, obenem pa so nastajale še druge težave, v kratkem, to ni bila vesela doba in treba je bilo veliko truda, da sem se otresla posledic tistega časa. Vsekakor navezanost na domači Kras, občutek topline, ki ga lahko Imaš v skladni družini, navdušenje nad odkrivanjem sveta in dogodivščin, ki sem si ga pridobila, ko smo poleti šotorili po Evropi, ko še ni bilo mnogo turistov na cestah, občutek, da nimam posebnih zaprek, ker sem ženska, so komponente moje rane mla-
Garibaldi park — 100 km severno od Vancouvra.
dosti, ki so zametek mojemu sedanjemu življenju v mnogih in različnih pogledih. Zelo sem zanje hvaležna svojim staršem.
Ali si že na osnovni šoli (in v vrtcu) imela dobre učiteljice? Se katere posebno spominjaš? — In kakšne spomine imaš na nižjo srednjo šolo? Si že tedaj kaj na-
Dr. Vesna Sossi (Sosič) v Grčiji.
stopala ali dobro pisala? Je kdo posebej vplival na tvojo rast in te spodbujal k dejavnostim, ki so presegale ozke šolske okvire, ali pa je do tega prišlo pozneje? Ali pa je bila vedoželjnost že tedaj del tvoje osebnosti?
V osnovni šoli sem imela zelo dobro učiteljico in šele pozneje sem se zavedela, da je bila to velika sreča. Dala nam je zelo trdno podlago za srednjo šolo, kjer sem spet imela nekaj zelo dobrih profesorjev. Nedvomno je profesorica Vida Bitežnikova, ki je takrat učila matematiko in prirodopis, imela največji vpliv name. Ona me je navadila logičnega in urejenega mišljenja in pristopa k problemom. Poleg očeta je ona največ pripomogla k mojemu navdušenju nad matematiko, kjer problemi mogoče niso prav lahki, ampak so logični! To je luksus, ki se ne pripeti pogosto v vsakdanjem življenju! Že iz zgodnjih otroških let sem zelo rada brala, knjiga mi je bila dolgo najdražje darilo. Ne vem, če sem se tedaj že tega zavedala, ampak vedoželjnost sedaj tesno povezujem z občutkom estetskega zadoščenja.
Verjamem, da je bistvo stvari in problemov, ki jih srečujemo bodisi v znanstvenem ali osebnem svetu, enostavno. Kompliciranost izhaja iz neštetih načinov, na katera so preprosta bistva lahko navezana. Odkritje preprostih zakonov in neštevilnih gradbenih opek odpre perspektivo na mogočnost in raznolikost potencialnih stavb, ki dobijo tako svojo lastno identiteto in življenjsko zgodbo. Na to sem na primer naletela v fiziki, kjer lahko enostavna enačba opiše mnogo različnih pojavov, če le menjamo vrednost spremenljivke. In v tem mi je vedoželjnost povezana z estetiko enostavnosti in občutkom intelektualnega zmagoslavja, ko se človek končno dokoplje do odkritja enostavnih bistev.
Na klasični gimnaziji si dosegala velike uspehe; spominjam se, da si maturirala z najvišjimi možnimi točkami in se uvrstila v italijanskem državnem merilu s pet-
Vesna z možem — oba fizika-raziskovalca.
letnim najvišjim povprečjem ocen med tistih nekaj v Italiji, ki so dobili odlikovanje »Viteza dela«. Katere profesorje bi omenila med tistimi, ki so tako ali drugače pripomogli k temu, da ste bili odlični učenci, a ne samo to, tudi že tedaj dejavni tudi na drugih področjih. Kje si se uveljavljala ti? Klavir? Šport?
Prof. Marija Kacin, prof. Alojz Rebula In prof. Miroslav Košuta. Ne vem, če bi se moji sošolci strinjali z mano, zato bom raje govorila v prvi osebi. Profesorica Kacin me je navadila metodike, pristopa k razčlenitvi govora — in to mi še sedaj izredno pomaga, ko moram pripraviti govor ali lekcijo. Njej se moram tudi zahvaliti za bolj obširen pogled na Italijansko literaturo, saj se je posebno potrudila, da smo imeli dovolj lekcij o moderni literaturi, čeprav je Dante včasih malo trpel!
Ne spominjam se več veliko grščine in latinščine (čeprav sem na nedavnem potovanju po Kreti z veliko lahkoto brala vse cestne znake ob velikem moževem zavidanju), ampak profesor Rebula mi je sporočil vrednost estetike ter lepote klasičnega In pravilnega jezika, pa naj si bo to grščina ali slovenščina ali angleščina. Harmonijo in točnost pravilnega Izražanja, ekspresivno moč pravilno izbranih besed imam že same na sebi za veliko bogastvo In on je bistveno pripomogel k temu občutku. In profesor Košuta, ki nas je sicer poučeval samo nekaj mesecev, je še poglobil ta občutek, ko se je spuščal v analizo različnih slogov pisanja. Spet estetika, povezana z enostavnim, direktnim In natančnim izraznim sredstvom.
Poleg šole je bil takrat zame važen tudi šport: smučanje, judo, plavanje. Nisem dosegla dovolj visokega nivoja, da bi lahko tekmovala, šport mi je bil le razvedrilo, kompenzacija za ure sedenja v šoli.
Vaš mali razred je skoraj v celoti zahajal v moj literarni krožek v Slovenskem kulturnem klubu. Vsi ste do-
bro pisali, vsi ste bili razgledani, živi, vedoželjni in delavni. Sami ste izbirali programe, o čem bi hoteli kaj zvedeti, o čem se pogovarjati, o čem pisati. Zaradi vas sem na Radiu Trst A odprla tedensko oddajo Mladi pisci in tja ste več let zvesto pisali prav dobro literaturo. Nekateri od vas so še pozneje sodelovali na literarnih natečajih in dobivali nagrade. Žal vas je pozneje stroka povsem potegnila v svoj ris, tako da imamo dobre zdrav-nike-specialiste, raziskovalce itd., literarno pa ste začasno umolknili.
Spominjam se, kako sem vam nekoč naročila za Prešernov dan v Klubu dokaj zahtevne referate: Prešeren in religija, Prešeren in narodnost, ženska, družba, čas, trpljenje ipd. Pripravili ste odlične sestavke, kakšnega tudi na univerzitetni ravni, saj ste hoteli pokazati kar največ. Na poti domov sem v svoji raztresenosti iz mape stresla vse referate... in prišla domov s prazno mapo. V obupu sem telefonirala na vse strani, a moral jih je pobrati kak zadrt nasprotnik Slovencev, da ni bilo o sestavkih na duha ne sluha. Telefonirala sem vam vsem in vas prosila, bil je večer pred Prešernovo proslavo, da po konceptih ali po spominu pripravite vse znova. In — to je bila res generacija in pol — drugi dan popoldne so bili referati na mizi, da smo se lahko pripravili tudi za primerno interpretacijo! — Kakšen spomin imaš na tista srečanja v Klubu? Kako ste se razumevali med sabo? Vem, da je bilo veliko smeha. In veliko pripravljenosti za »širjenje obzorja«, saj vam ni bilo lahko v soboto popoldne prihajati z vseh koncev in tudi s podeželja v Trst.
No, upala sem, da bo prišlo to vprašanje na vrsto. Literarnega krožka se večkrat spominjam z velikim veseljem. Mislim, da je bil ena izmed svetlih točk v gimnazijskih letih. Spominjam se, kako ste vi kar nalezljivo podajali navdušenje nad branjem in pisanjem, analizo in kritiko avtorjev. In seveda, pri vsem tem
smo si razvijali svoj kritični in estetski čut, tako da nam je bil pravi užitek, ko smo sami utegnili dati kaj dobrega na papir. Dosegli smo občutek, da smo zmožni komunikacije in izražanja svojih lastnih misli; mnogokrat kasneje, ko sem bila v kar resnih dvomih nad svojimi sposobnostmi, sem se v mislih vračala v tiste pozne popoldneve, ko smo debatirali o kakih novih pisateljih, in spomin, da smo bili takrat uspešni in smo z lahkoto dobro pisali, me je nekoliko potolažil. To, kar sem prej povedala o prof. Rebuli in Košuti, še bolj drži za literarni krožek!
Spomnim se dogodka, ko sva s sošolko šli na literarni natečaj v Ljubljano in se seveda nisva imeli časa pripraviti. Ko sva se vozili, mi je sošolka prebirala iz raznih del pisateljev, ki naj bi prišli v poštev za literarni spis — in obe sva napenjali spomin! No, odnesli sva tretjo in četrto nagrado! Dobri, zabavni časi!
Univerza te je gotovo oddaljila od gimnazijske in najbrž tudi od druge prijateljske slovenske druščine. Ali pa si obdržala nekaj stikov? Kako si se vključila v novo družbo? Kateri študij si izbrala in kako je potekal tvoj študijski kurikulum? Je bilo vse bolj teoretično, ali pa ste imeli dovolj laboratorijev in drugih primernih študijskih pomagal, da so bila ta leta tudi za poznejši študij v tujini koristna in uspešna, bogata? Na kakšnem nivoju je glede tvoje stroke tržaška univerza?
Ko sem se vpisovala na univerzo, sem bila v dvomu med literaturo in fiziko. Navsezadnje sem izbrala fiziko, ker sem si mislila, knjige lahko berem sama, fizike se ne bom nikoli učila sama. Včasih sem se kesala odločitve, vendar sem prepričana, da, če bi izbrala slavistiko, bi mi bilo žal po fiziki. Najbolj očarljiv vidik fizike je razvoj interpretacije sveta okoli nas. Včasih meji na filozofijo. Prebrala sem knjigo, ki primerja fiziko z vzhodno filozofijo, in strinjala sem se z mnogimi pogledi.
Na tržaški univerzi sem imela mnogo zelo dobrih profesorjev, posebno teoretikov. Mislim, daje globina razumevanja, ki so jo zahtevali nekateri profesorji, mnogo bolj popolna od tiste, ki jo nudijo preneka-teri severnoameriški tečaji. Iz drugega vidika pa je na tržaški univerzi primanjkovalo praktičnega dela, reševanja problemov in eksperimentiranja z inštru-mentarijem. V tem pogledu so Severnoameričani mnogo bolj napredni. In spet, kot v večini primerov, ko primerjam ta dva svetova, je najboljša pot nekje na sredi.
Leta na tržaški univerzi so spadala v moje tržaško »temno« obdobje. Doma je bilo precej težav in sama sem se borila proti sramežljivosti in negotovosti, tako da, kar se družbe tiče, ni bilo takrat nobenega posebnega razvoja.
Gotovo si se najprej začasno zaposlila, preden si mogla v tujino. (Med drugim si za kakšno uro tudi odlično inštruirala matematiko in fiziko kakšno od mojih hčera). Si že takrat delala na raziskovalnem področju? In zakaj si se odločila za odhod v Ameriko? Je bila vmes kakšna štipendija? Ali pa si si morala prislužiti za pot sama?
Ko sem končala univerzo, sem začela učiti na slovenskih višjih šolah in sem hkrati ohranila stike z univerzo, kjer sem se obrobno ukvarjala z raziskavo. In nekega dne mi je neki kolega, ki se je udeleževal raziskovalnega dela v Vancouvru, omenil, da bi lahko prosila za štipendijo za doktorat na fakulteti fizike na vancouverski univerzi. Verjetno je upal, da bom opravila svoj doktorat v Vancouveru, si nabrala mnogo izkušenj na eksperimentalnem polju in se potem zaposlila v njegovi skupini v Trstu. Stvari pa so se zasukale drugače.
V severni Ameriki je sistem za štipendiranje izredno dober. Univerzitetni raziskovalci imajo na razpolago nekaj denarja, da lahko plačajo študente, ki do-
Piknik v Izraelu — Univerzitetna fakulteta fizike.
Na otočku pri Vancouvru z možem in prijateljem.
polnjujejo Master ali PhD. Univerzitetni sistem je tukaj razdeljen na tri dele. Po višji šoli so štiri leta univerze in temu sledi prva diploma (BSc). V tem času študentje zahajajo na univerzo osem mesecev na leto in se potem ponavadi poleti zaposlijo, da si zaslužijo nekaj denarja. Dobri študentje lahko potem nadaljujejo študij do naslednje diplome, to je Master of Science. V tem času profesorji plačajo študente, seveda minimalno, in študentje študirajo in raziskujejo celo leto. Na ta način je študent ekonomsko samostojen in ni odvisen od staršev in od tod naprej si starši ne štejejo več v dolžnost, da vzdržujejo otroke. Ponavadi je plača dovolj le za streho in hrano in ne mnogo več. Po Masterju spet najboljši študentje lahko nadaljujejo do zadnje diplome, doktorata ali PhD — in se spet vzdržujejo kot v času, ko so opravljali Master. Mogoče je plača nalašča tako nizka, da vsakega spodbuja, da čimprej konča študij.
Napotila si se v svet, kjer kraljuje angleščina. Kje si se naučila jezika, v šoli, s tečaji ali pozneje s prakso?
Angleščine sem se naučila nekaj v šoli (profesorica Merku nam je dala prav dobro podlago), nekaj v privatnih tečajih — in dvakrat sem bila za en mesec v Angliji. Znanje angleščine mi je prišlo zelo prav, saj sem morala opraviti vstopni izpit v angleščini, predno so me sprejeli na vancouversko univerzo. Vsekakor, ko sem prišla sem, je bilo v začetku kar trdo. Ko sem prosila kolege, naj ponovijo, kar so ravnokar povedali, so ponavadi ponovili prav tako hitro, ampak bolj glasno! In potem ko vprašaš približno petkrat in še ne razumeš, se počutiš nekoliko neumen in se le posmeješ in upaš, da niso ravnokar povedali kaj zelo žalostnega! Vsekakor angleščina ni bila resna težava in človek postane zelo izkušen opisovalec stvari, ko se ne spomni pravega imena!
Kaj te je zaneslo v Britansko Kolumbijo? Kaj si tam najprej študirala? Za katero stroko in specializacijo si se pozneje odločila? Na katerem znanstvenem področju danes delaš?
V	Britansko Kolumbijo me je pravzaprav zanesel slučaj, kot sem že prej povedala. Nadaljevala sem s fiziko, ker je bila to pač naravna pot. Tedaj sem se ukvarjala bolj z eksperimentalno fiziko, čeprav je bilo v mojem delu tudi precej teorije. Prav blizu univerze se nahaja TRIUMF, ki je svetovno znan laboratorij za jedrsko fiziko. Tam sem prebila mnogo dnevov in večerov, ko smo se pripravljali za eksperiment in potem za analizo podatkov. Atmosfera v Triumfu je vzpodbudna in zanimiva, znanstveniki prihajajo s celega sveta In v večini primerov so za mizo Kanadčani v manjšini!
Po diplomi sem se od tega, čemur pravimo čista fizika, obrnila do aplicirane fizike, to je uporaba fizike na drugih poljih. Sedaj se ukvarjam s tem, čemur pravimo tukaj »medlcal brain imaging«, na kratko povedano neke vrste tridimenzionalno slikanje delovanja človeških možganov. In seveda je področje izredno zanimivo!
V	Ameriki si srečala svojega sedanjega življenjskega sopotnika. Je pristen Amerikanec ali se, kakor večina tamkajšnjih ljudi, še zavestno prišteva h kaki narodnostni skupnosti? V kakšno družbo zahajaš? Je v kraju, kjer živiš, ali vsaj v daljni okolici, kaj slovenske družbe zate?
Mož je po rojstvu Američan, po poreklu Šved in Irec, in po obnašanju malo Američan in večinoma Kanadčan! Prava zmešnjava! Američani se zelo razlikujejo od Kanadčanov. Američani so v bistvu nasilni in aktivni in to je včasih dobro, posebno ko je treba izpeljati načrte in doseči uspehe. Z druge strani pa to vodi do velike kompetitivnosti in človeški element večkrat »nastrada«. Občutek Imam, da so Američani na neki način hiperaktivni otroci, naenkrat navdušeni, ampak hkrati izredno naivni in impulzivni. Nimajo posebno dobre socialne nege in še vedno obstaja velika razlika med različnimi sloji. In ameriška zavednost! Ko vstopiš v Ameriko, moraš postati po mišljenju Američan, in če nisi Američan, si nekoliko manjvredno bitje. Nasprtno pa so Kanadčani mnogo bolj odprti, kar se narodnosti tiče, vsak lahko mirno ohrani svoje šege in navade in človek se ne počuti primoran, da postane Kanadčan, pravzaprav pojem Kanadčan skoraj ne obstaja. V glavnem ima način obnašanja, kjer sta vljudnost in poštenost še vedno vrednoti. Vendar so tudi tu problemi, brezposelnost, državni dolg, velika imigracija z vzhoda in Indijanci, ki še vedno skušajo živeti v svojem svetu, kar bi bilo mogoče le v nekem utopičnem, ne pa v realnem življenju. Indijanska filozofija ne pozna včeraj ali jutri, vse je danes. To pomeni tudi, da ne skrbijo za jutri — in to na žalost ni več mogoče v našem preoblju-denem svetu. Na drugi strani pa so Kanadčani bolj neodločni ljudje, ki se niso navadili reševati konkretnih problemov, včasih so premalo agresivni, da bi načrte izpeljali do konca in se svetovno uveljavili ter se zato vedno čutijo manjvredni od Američanov. In tako ne ameriški ne kanadski svet ni idealen, čeprav je vsakdanje življenje bolj mirno In udobno v Kanadi, kjer je tudi dobra socialna nega.
Počasi si tukaj ustvarjam domače okolje. Nekaj dobrih prijateljev imam in nekaj znancev. In kot veli-
ka večina Kanadčanov, so ljudje vsakovrstnih porekel; eden izmed najboljših prijateljev je sin Hrvatice in Madžara, sam je bil rojen na Novi Zelandiji, preživel tam nekaj let, nato v Avstraliji — in sedaj je tukaj in ne ve, kam ga bo življenje zaneslo. In on ni izjema! Večkrat občutim, da pride v takem okolju bolj v poštev osebna človekova vrednost, kot pa pripadnost človeka k neki narodnostni skupini, ker je vsakdo cela narodnostna zmešnjava. Do velike mere sem se otresla občutka in potrebe, da se človeka sodi po narodnosti, saj se ne čutim ogrožena. In mislim, da bi bilo res treba sprejeti in soditi ljudi za to, kar so, in ne po narodnosti. Na žalost pa to povsod ni mogoče.
Študijska pot te je pripeljala letos v Izrael. Je šlo za kakšno znanstveno nalogo, zaradi katere si morala na tako dolgo pot? Kako si doživela današnji Izrael, mlado državo, ki se še vedno bori za svoj obstoj? Si našla kakšne paralele z mlado Slovenijo?
Oba z možem sva dobila štipendijo za nekaj mesecev raziskovanja v Izraelu. V poklicnem svetu je navada, da si vsakdo občasno nabere nekaj izkušenj v različnih laboratorijih po svetu. Nekateri izmed naših kolegov v Vancouvru so iz Izraela in tako je bil tokrat za nas Izrael kar naravna izbira.
Izrael je mlada država, kjer je spektrum ljudi zelo širok. En ekstrem so zelo religiozni ljudje, kjer so moški še vedno oblečeni v dolge plašče in imajo glavo vso obrito, razen dveh kodrov, ki jim visita za ušesi, ženske pa so oblečene v modra krila in svetlo modre srajce; poročene ženske nosijo pokrivala nad obrito glavo; druga skrajnost pa so ljudje, katerim so verski običaji le medla tradicija. Vendar imajo vsi zelo globoko narodno zavest in so zelo ponosni na svojo državo. Svojo zemljo zelo cenijo, saj jim je domovina zelo dragocena. Izrael jim je ne le država, ampak simbol doma in prostosti, in ko branijo zemljo, v resnici branijo svoj dom in pravico do obstanka. Govorila sem z mnogimi mladimi ljudmi in vsi so čutili oseb-
no odgovornost do zemlje, države in naroda. Vojaška služba jim ni breme, ampak del življenja in obstanka. Mnogi so pripomnili, da so v času vojaške službe zrasli od otroka do odgovorne osebe in so izkušnjo cenili, čeprav jih je včasih drago stalo. Obiskala sem globoko verno družino (sicer ne ekstremiste), in družinska skupnost in iskrena vera sta me presenetili. Ljudje so aktivni, čutijo odgovornost prihodnosti na svojih ramenih in si skušajo ustvariti čim boljše življenjske pogoje. Ni lahko, stalno prihajajo novi izseljenci in treba je ustvariti nova delovna mesta, nova poslopja, nove življenjske pogoje. Vendar se večina temu ne upira, verjetno je spomin na lasten prihod še zelo svež. In novi priseljenci, večina mojih kolegov je bila iz ex-Sovjetske zveze, se seveda čutijo nekoliko zapostavljeni, vendar se mi je zdelo, da se zavedajo, da nimajo druge izbire in da jim skuša država priti naproti. Na neki način so se mi smilili ti ljudje iz Petrograda, vajeni na sneg in gozdove, kar naenkrat pa sredi puščave!
Vendar navdušenje nad državo še vedno prevladuje, kljub velikim narodnostnim težavam. Življenje v glavnem poteka mirno, človek se le mora izogniti določenim krajem, kjer je prebivalstvo arabskega porekla. Vendar je zelo lahko čutiti te nevidne meje v obrazih, pogledih in oblačilih. Verjetno se je situacija nekoliko spremenila po zadnjih političnih dogajanjih in mogoče so se narodnostne meje zdaj nekoliko omilile.
Na žalost nisem imela prilike, da bi prišla v tesnejši stik z razvojem Slovenije, ker sem bila takrat že v Kanadi. Upam, da mi bo uspel obisk okoli božiča, ko se bom vrnila za kratek čas domov.
Ti ostane pri znanstveni angažiranosti tudi kaj prostega časa? Kako ga uporabljaš?
Najraje hodim v hribe. Vancouver ima zelo lepo geografsko pozicijo, pred sabo morje, za sabo hribe, tako da smo v dveh urah vožnje že skoraj blizu
Garibaldi park — 100 km severno od Vancouvra.
ledenikov. Nekoliko podobno Trstu, le narava je mnogo bolj obsežna in ljudi sorazmerno veliko manj. Včasih lahko hodiš v hribih po ves dan, ne da bi srečal živo dušo, včasih je srečanje z medvedom bolj verjetno kot srečanje z dvonožnim bitjem. Z možem imava kočo na enem izmed otokov okoli Vancouvra, kjer ni še elektrike in tekoče vode. Zelo rada zahajava tja, kjer je življenjski tempo mnogo bliže naravnemu in kjer se čas meri po plimah in osekah. In včasih greva na ribolov in ujemeva kakega losa. In včasih k sosedom, včasih pa na dolg sprehod po plaži. Narava je tukaj naokoli tako čudovita, da skušam čim več svojega prostega časa prebiti izven mesta. Med tednom pa ponavadi ne ostaja mnogo prostega časa!
Britanska Kolumbija je baje čudovita dežela. »To je kakor sto naših Gorenjski« je vzkliknil dr. Žebot, ko je bil nekoč na obisku pri nas. Povej nekaj svojih vtisov. In Vancouver, kakšno mesto je, velikomestno ali posejano s parki in raztegnjenimi okraji malih vil sredi vrtov, kakor sem videla v nekaterih kanadskih mestih.
Vancouver je zelo razsežno mesto. Center mesta, ki mu tukaj pravijo »downtown«, je sicer majhen. To je edini del mesta, kjer je velika koncentracija nebotičnikov, ampak to so v glavnem uradi. Večina ljudi živi v enodružinskih hiškah z malo vrta okoli. Na neki način je takšno življenje bolj udobno in umirjeno, z druge strani pa postajajo razdalje od enega konca mesta do drugega stalno večje. Trgovine so razpršene po celem mestu in včasih je nakupovanje zelo zamudno. Ni težko dobiti stanovanja v najem, vendar je večina stanovanj neudobnih, ker so v bistvu namenjena le za prehodneže. V severni Ameriki se ljudje mnogo bolj pogosto selijo kot pri nas doma: ljudje gredo za delom. In spet je to na neki način dobro, ker postane družba bolj dinamična, otroci postanejo odgovorni bolj zgodaj; z druge strani pa so večkrat prikrajšani za občutek družine. Ko primerjam dva svetova, skoraj vedno ugotavljam, daje najboljša pot nekje na sredi. V mestu je mnogo zelenja in ljudje stremijo po zdravem načinu življenja. Kadilcev je sorazmerno malo, večina ljudi se ukvarja s kakim športom, vzor je aktivna, dinamična oseba. V teh zadnjih letih doživlja mesto precej sprememb, v glavnem zaradi množične imigracije bogatih Kitajcev iz Hong Konga. V predmestju gradijo mnogo večje in razkošne hiše in tradicionalne manjše hišice polagoma izginjajo, ljudje začenjajo kupovati stanovanja, ker so postale hiše zelo drage. Kitajski predel mesta se širi in včasih se prvotni prebivalci čutijo nekoliko ogroženi. Predvsem ker je hongkonška kultura precej različna od naše. Kitajci iz Hong Konga prinašajo s sabo mnogo denarja in postopoma se bo ta spremenil v politični vpliv. Tudi s kulturnega vidika je mesto še kar živahno, mnogo je gledališč, imamo opere, koncerte in nešteto manjših lokalov, kjer igrajo ob večerih dobro glasbo. Še vedno pa je zame najbolj privlačna čudovita divjina okoli mesta, kjer so neobljudene razdalje hkrati sladko mamljive in nevarno grozljive.
Dodobra si spoznala ameriškega človeka. Kaj meniš o njem? In kako ti prija njihova civilizacija? Se ti zdi tamkajšnji svet bolj materialističen od našega?
Sama živim v okolju, ki ni popolnoma tipično za Severnoameričana. Oba z možem delava v okviru univerze pri razsikavah in sva v stiku z izobraženimi ljudmi in z ljudmi iz drugih držav, tako da mi je težko objektivno opisati povprečnega Severnoameričana. Vsekakor občutim, da človek tukaj ne nosi bremena preteklosti za sabo. To je na neki način pozitivno, ker postane človek od preteklosti utrujen, po drugi strani pa tako primanjkuje izkušenj, ki jih nudi preteklost. Zdi se mi, da je tu človek bolj prost v izbiri lastnih vrednot in življenjskih vodil, hkrati pa to pomeni večjo odgovornost. Samozavest je tu bistvena komponenta uspešnega in umirjenega življenja. Materializem? Ne vem, gotovo človek ne stremi tako intenzivno po modnih oblekah ali po novih avtomobilih. Človek je bolj samostojen, sam si popravlja hišo, avtomobil in druge potrebščine. Vsakodnevno življenje je tu mogoče bolj trdo, vendar je splošen način življenja bolj zdrav in umirjen, manj je živčnosti. Manj je tudi birokracije, človek nima občutka, da mu bo vsak trenutek kaj padlo na glavo.
Vtis imam, da ljudje tukaj niso vajeni globokega razmišljanja, preidejo naravnost k dejanju. Ta razlika izhaja mogoče iz dejstva, da se evropski človek večkrat počuti nemočen pred lastno vlado in mu ostane le malo drugega razen pritoževanja in premlevanja.
Politične stranke na primer nimajo ideološke podlage, ampak le seznam predlogov, s katerimi naj bi rešili ta ali oni problem. Možno je, da človek v nekaj letih zrase iz anonimnosti v političnega voditelja, če zna privlačiti množico z lastnimi idejami. Možnosti je mnogo, vendar jih mora človek zagrabiti in pokazati iniciativo. Človek se mora potruditi, vendar je večina stvari dosegljivih. To vpliva spodbujajoče in pozitivno na ljudi.
Med tabo in Trstom je poleg cele obsežne Kanade tudi ocean. Se pogosto spomniš Primorske in Trsta? Dobivaš kaj slovenskega tiska in informacij o Sloveniji in o Primorski? Si želiš, da bi ti kaj poslala?
Na žalost ne dobivam nobenega sodobnega slovenskega čtiva. Univerzitetna knjižnica tu ima precej slovenskih klasikov, kar me je prav prijetno presenetilo Še vedno pa bi zelo rada dobivala kako sodobno revijo iz Primorske ali Slovenije.
Kot študentka si odlično pisala, spominjam se tvojega cikla oddaj iz časa, ko si potovala po Ameriki, tisto je bila že dobra literatura. Zdaj tožiš, da nimaš kje osveževati svoje slovenščine. Napiši spet kaj, črtico, novelo, potopis, tudi to bo dobra šola. Ali vsaj dnevnik! Mladika ima odprte strani, poskusi!
Pa lep pozdrav čez ocean in čez tisoče kilometrov kanadskih gozdov in jezer tja do Skalnega gorovja! Pa ne pozabi na fotografije: tvoj portret in vse, kar bi zanimalo radovedne bralce.
Velja, poskusila bom, ko se nekoliko »okopljem« v slovenščini. Ni nujno, da za tisk. Pa lep pozdrav vsem bralcem Mladike, ki jo hkrati tudi naročam na moj vancouverski naslov.
Vaša Vesna
V hvaležen spomin gledališki igralki Tei Starčevi
20. decembra lani je umrla in bila pokopana v svoji rojstni vasi Tea Starčeva. K zadnjemu počitku jo je spremljal ožji krog sorodnikov, prijateljev in sovaščanov. Razen g. župnika Jožeta Špeha ji nihče ni rekel besede v slovo, niti potem o njej kaj napisal. In vendar je Tea Starčeva žrtvovala eno celo desetletje (1947-1957) na oltar slovenskega gledališkega ustvarjanja v Trstu. Svoje najboljše mlade moči je v tistem težkem povojnem desetletju dala slovenskemu gledališkemu življenju. Bila je obdarjena z močnim, naravnim talentom, z globoko gledališko intuicijo, ki jo večkrat celo pri poklicnih gledališčnikih pogrešamo.
Tea Starčeva se je rodila 15. decembra 1925 na Kontovelu. Umrla je torej v pravkar dopolnjenem 68. letu starosti.
V Primorskem slovenskem biografskem leksikonu (podatke je zbral Martin Jevnikar) beremo, da je osnovno šolo (seveda le italijansko, op.p.) posečala na Proseku. Zanimala se je za gledališče in postala v sezoni 1947-1948 članica SNG v Trstu. Takole nadaljuje PSBL:
»Sprva je igrala manjše vloge, pozneje vedno zahtevnejše, zlasti v otroških in mladinskih igrah, dokler ni prišla do glavnih vlog. Že decembra 1947je prepričljivo podala Nino v Cankarjevem Kralju na Betajnovi. Važnejše vloge: Sneguljčica, tajnica (Simonov, Rusko vprašanje), Terezka (Goldoni, Primorske zdrahe), Ana (Tierneyer, Mladost pred sodiščem), Anka, županova hči (Cankar, Hlapci), Paša, starkina hči (Surma-nova, Dedek mraz), Silvija (Betti, Zločin na Kozjem otoku), Lizika (Wuchner, Pastirček Peter in kralj Bri-Ijantin) idr. Leta 1957 je zapustila SNG, ker se je poročila in preselila v Turin, od koder se je 1965 vrnila z družino v Trst«. (Peterlinova ocena)
Tako v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu. Jaz bi rad dodal temu še dva spomina na pok. Teo Starčevo.
Živo jo imam še danes pred seboj, ko je takoj po vojni (mislim, da leta 1946) enkratno zaigrala vlogo glavne junakinje v Divjem lovcu. Pred nabito polno dvorano na Kontovelu so se domači igralci izredno uspešno predstavili s to Finžgarjevo dramo. Kako smo mi kot otroci in starejši z drugačnim občutkom seveda, prisostvovali tej igri na domačem odru (režiral je domačin, pisatelj in dramatik Lojze Cijak), ni lahko povedati. Dobro se spominjam, da so starejši imeli ves čas solze v očeh. Kaj ne bi? Saj so po tolikih letih fašistične strahovlade in narodnostnega zatiranja in preganjanja prvič poslušali slovensko besedo v javnosti. Mi otroci pa smo uživali pravzaprav nad vsem: nad slovensko besedo, nad kretanjem na odru, nad sosledjem prizorov, ki so bili od dejanja do dejanja vse mikav-nejši, napeti in bogatejši. Ne vem, kakšno je bilo pravzaprav igranje oz. podajanje vlog, niti ne, kakšna je
bila slovenska izgovarjava (mislim, da se je še elkalo!), a to ni bilo važno. Važno je bilo za nas le to novo, lepo, čisto, neomadeževano, ki seje zdaj prvikrat slišalo in videlo na odru. Slovenska beseda, slovenska pesem! In pri tem velikem našem prazniku je bila Tea Starčeva glavna protagonistka, ki je vasi s svojim nastopom dala še dolga desetletja nepozabni pečat!
Drugi dogodek, za kar ji gre priznanje, pa je tale: v letih 1947-1957 je bila stalno angažirana pri SNG. S
Ben Johnson: Volpone — Tea Starčeva v vlogi Colombe.
Jože Peterlin v knjigi Slovensko tržaško gledališče 1945-1975 o Tei Starčevi
Lep lik je podala Tea Starčeva kot Te-rezka, le včasih krene za ostalimi ženskimi liki preveč v mimično in govorno pretiravanje. Režija pa bo s to igralko lahko še mnogo dosegla.
Carlo Goldoni, Primorske zdrahe, 1950
Olgo je prisrčno igrala Tea Starčeva. Njeno narečje je res pelo in je lahko vso svojo skrb posvetila samo igri. Igra pa je zelo naravna tako v prisrčnosti kot v odklanjanju vsiljivega Giulija.
Jože Zemljan, Odločitev, 1954
Tudi mlado Silvijo, ki jo je igrala Tea Starčeva, je režija zadrževala v togosti in mirnosti ter je ni pustila iz okvira monotonosti in teže. Ta igra je bila za Starčevo zelo težka, saj ji vsa narava teži bolj k mladostno živahnim likom. Prav v taki vlogi ali takem načinu igre pa se pokaže umetniška zmogljivost igralke. Mislim, da je bil ta poizkus nekoliko pretežak za tako mlado igralko. Ni ji bilo mogoče prepričati v celoti in na vseh mestih. Ustvarila pa je dosleden in enovit lik.
Ugo Betti, Zločin na Kozjem otoku, 1954
Tokrat je bila težka igra na mladih igralcih: Tei Starčevi, Mihi Balohu in Silviju Kobalu. Mislim, da se ne motim, če sem videl v kretnji, hoji in kriku pri vseh treh igralcih točno režiserja. Lepo je nanizal tri tipe in jim skrbno preštudiral pot, karakter in celo droben izraz. Že zlepa nisem čutil tako otipljivega režiserjevega vodstva kot v Mladosti pred sodiščem.
Hans Tiemayer, Mladost pred sodiščem, 1954
Tea Starčeva je nasprotje Rodoškovi: ona da premalo tudi zunanjega poudarka svoji igri in se kar nekako izgubi ob hrupnem nastopu pozunanjene igre soigralcev. Vedno pa ima Starčeva mnogo notranje topline. Ko bo dosegla ravnovesje med eno in drugo in ko bo tudi njen slovenski vokal zazvenel polno, bo lahko med najboljšimi igralskimi močmi ansambla.
Shakespeare, Ukročena trmoglavka, 1955
Hans Tiemayer: Mladost pred sodiščem — Tea Starčeva v vlogi Ane.
Kontovela je morala skoro vsak dan na vaje in nastope. Takrat ni bilo avtobusov, ki bi vozili pozno v noč, niti ne taksijev ali osebnih avtomobilov. Tako je morala Tea nič kolikokrat pripešačiti sama domov na Kon-tovel, in to ob vsakem vremenu, ob vsaki uri in ob vsaki nevarnosti. Bila je pogumna, vztrajna, požrtvovalna. Ne vem, koliko mladih in starejših bi jo danes posnemalo v tem žrtvovanju in idealizmu za gledališče in našo skupnost, kakor je to delala ona, pa čeprav v enem samem desetletju. Če se je potem popolnoma umaknila v zasebno življenje, je morda to tudi sad dela, truda in — zakaj ne? — tudi človeške nehvaležnosti, ki jo je okusil marsikateri slovenski igralec (kako naj ob tem ne omenim Staneta Severja!), kakor tudi kulturni, politični in javni slovenski delavec, tako v Sloveniji, kakor tudi tu pri nas v zamejstvu. Radi pozabljamo na take ljudi in njih žrtve.
Bilo bi za nas vse škoda in težko bi mi bilo pri srcu, če bi hote pozabili tudi na tako gledališko ustvarjalko, kot je bila Tea Starčeva, ki se je v povojnem času zapisala v zlato knjigo gledaliških imen svojih sovrstnikov: Modest Sancin, Joško Lukeš, Ema Starčeva, Nada Gabrijelčičeva, Rado Nakrst, Stane Raztresen, Stane Starešinič, Štefka Drolčeva, Zlata Rodoškova, Mira Sardočeva...
Imena, ki bodo ostala neizbrisna v gledališki ustvarjalni umetnosti ne samo na Tržaškem in širšem Primorskem, ampak v celotnem slovenskem kulturnem prostoru.
Drago Štoka
Prosvetno društvo »Standrež«
Člani dramske družine prosvetnega društva »Standrež«, ki so uprizorili komedijo Georgesa Feydeauja Odlikovanje. Premiera je bila v župnijski dvorani »Anton Gregorčič« v Štandrežu, 15. januarja. Delo je prvič uprizorjeno v slovenščini. Režija Emil Aberšek. Uspešno so predstavo že ponovili v več krajih.
SREČANJE NA PLEŠIVEM
Slovenska skupnost je priredila 29. januarja že tradicionalno novoletno srečanje v kleti svojega rajnega vodilnega predstavnika Mira Gradnika na Pleši-vem pri Krminu. Med predstavnike SSk in širšega političnega, kulturnega in gospodarskega življenja manjšine sta letos prišla tudi slovenski zunanji minister in podpredsednik vlade Lojze Peterle ter podpredsednik deželne vlade Furla-nije-Julijske krajine Giancarlo Pedronet-to. Oba sta imela priložnostni govor. Prav tako sta spregovorila deželni predsednik SSk Marjan Terpin in deželni tajnik Ivo Jevnikar. Pel je oktet iz Dornberka.
MARIJAN1ŠČE SE OBNAVLJA
V Marijanišču na Opčinah je bil 30. januarja Dan odprtih vrat. Obenem so se na Opčinah spomnili 25-letnice prve maše kaplana Franca Pohajača, ki ravno v Marijanišču vodi svojo bogato mladinsko zborovsko dejavnost. Stavba se zdaj temeljito obnavlja. Po koncu gradbenih del se bo razvila v še močnejši mladinski in verski center. Njegov ravnatelj je repentabrski župnik Tone Be-denčič. Za 99 let so prevzeli upravo središča slovenski salezijanci.
Krožek za družbena vprašanja »Virgil Šček« je pred kratkim izdal dve diplomski nalogi, ki obravnavata slovenske politične stranke v povojnem Trstu. Posnetek je s predstavitve študije prof. Adri-jana Pahorja z naslovom »Somrak svobodnega tržaškega ozemlja in samostojne slovenske stranke« (1952-1954), ki je bila v Peterlinovi dvorani v četrtek 27. januarja.
SLOVENSKO GOSPODARSKO
ZDRUŽENJE GORICA
Slovensko gospodarsko združenje Gorica, ki seje svojčas osamosvojilo od Slovenskega deželnega gospodarskega združenja, je imelo 4. februarja svoj prvi redni občni zbor v zelo dobro obiskani dvorani goriške Trgovinske zbornice. Predsedniško poročilo je prebral poslovodeči predsednik Hadrijan Cor-si, izvoljeno pa je bilo novo vodstvo. Posebna priznanja so podelili rajnima predsednikoma Vilku Nanutu in Antonu Nanutu, ki sta si v kratkem razdobju sledila v večnost, in dolgoletnemu sodelavcu Danilu Rojcu.
RAZSTAVA H. JUSSE
Beneški umetnik Hijacint Jussa, ki že dolgo živi kot profesor risanja na slovenskih šolah v Gorici, kjer je tudi študiral, je odprl razstavo akvarelov In tušev v Katoliški knjigarni v Gorici. Odprtje je bilo 4. februarja, ko je tudi zaigral godalni trio Centra za glasbeno vzgojo Emil Komel. Umetnika in njegovo delo sta predstavila prof. Lučana Budal in prof. Jožko Vetrih. Vse slike so tokrat posvečene cerkvicam v Nadiških dolinah.
50-LETNICA KUGYJEVE SMRTI
Ob 50-letnici smrti tržaškega alpinista, glasbenika in planinskega pisatelja dr. Juliusa Kugyja so v Trstu priredili več spominskih pobud in srečanj. Med drugim so se srečali župani iz Trsta, Ljubljane in Podkloštra. V javnosti so krepko poudarili Kugyjevo spoštovanje slovenskih, italijanskih, furlanskih in nemških ljudi in krajev.
PREŠERNOVE NAGRADE
Na slovesnosti v Cankarjevem domu v Ljubljani so na predvečer slovenskega kulturnega praznika podelili letošnje Prešernove nagrade. Nagradi za dosedanje delo sta prejela slikar Andrej Jemec In skladatelj Lojze Lebič. Nagrade iz Prešernovega sklada pa so prejeli komorni zbor Ave, ki ga vodi Andraž Hauptman, koreograf in plesalec Iztok Kovač, kiparka Marjetica Potrč, kostumografski par Svetlana Visintin in Leo Kulaš ter igralka Judita Zidar.
Slavnostni govor je imela lanska Prešernova nagrajenka igralka Milena Zupančič, v imenu upravnega odbora Prešernovega sklada pa je poročal predsednik dr. Mirko Mahnič.
Iz delovanja DSI v novem letu
Dr. Rafko Dolhar
Zadnje srečanje v Peterlinovi dvorani je bilo decembra lani posvečeno duhovni božični misli, ki jo je podal openski župnik Zvone Štrubelj v ponedeljek, 20. decembra. Po božičnih in novoletnih praznikih je prvi predaval dr. Edi Kovač v ponedeljek, 10. januarja, in sicer na temo »Trubadurski svetniki«. Naslednji ponedeljek, 17. januarja, so v društvu predstavili knjigo Rafka Dolharja »Stezice«, ki jo je za avtorjevo 60-letnico izdala Mladika ob koncu lanskega leta. Delo je predstavila prof. Zora Tavčar. Isti večer so v Peterlinovi dvorani odprli tudi razstavo fotografij istega avtorja. V ponedeljek, 24. januarja, je bil gost večera italijanski tržaški časnikar Paolo Rumiz, ki je govoril o svoji knjigi »La linea dei mirtilli«, posvečeni balkanski krizi. Zadnji ponedeljek v januarju sta prof. Luigi Tavano in Lojzka Bratuž predavala o škofu Attemsu in Slovencih.
Paolo Rumiz
Livio Valenčič, prof. Zora Tavčar in dr. Rafko Dolhar med predstavitvijo knjige »Stezice« (levo); Sergij Pahor, prof. Luigi Tavano in prof. Lojzka Bratuž na večeru o goričkem škofu Attemsu (desno).
UMRL DR. FRANCI ZVVITTER
V celovški bolnišnici je 2. februarja umrl eden izmed vodilnih koroških narodnopolitičnih delavcev dr. Franci Zvvitter. Bil je soustanovitelj in v letih 1955-82 predsednik Zveze slovenskih organizacij, torej »leve« krovne organizacije koroških Slovencev. Celih 17 let je bil predsednik Delovne skupnosti narodnih manjšin sosednjih dežel. Bil je tudi podpredsednik Mednarodnega združenja za zaščito ogroženih jezikov in kultur.
TISCHLERJEVA NAGRADA
15. Tischlerjevo nagrado sta Narodni svet koroških Slovencev in Krščanska kulturna zveza podelila Zvezi slovenskih zadrug na Koroškem. Podelitev je bila 24. januarja v Slomškovem domu v Celovcu. Prevzela sta jo predsednik upravnega odbora Miha Antonič in predsednik nadzornega odbora Fridi Kapun. Za prireditelje sta spregovorila predsednik NSKS odv. Matevž Grilc in predsednik KKZ prof. Janko Zerzer. Pel je moški zbor Trta iz Žitare vasi.
Bralcem priporočamo novo knjigo
Rafka Dolharja
»STEZICE«
Izdala Mladika Cena 30.000 lir
ZBORNIK DOM IN SVET
Konec prejšnjega leta je izšel v Mariboru šesti zbornik Dom in svet, ki ga s sodelavci ureja dr. Stanko Janežič. Tudi ta knjiga v razdelkih Vrednote in čas, Leposlovje, Slovenske osebnosti in Slovenija Včeraj, danes, jutri skrbno povezuje matico, zamejstvo in zdomstvo, preteklost in sedanjost. Opazna je vrsta sestavkov, ki razčlenjujejo povezanost in razdvojenost Slovencev v matici (avtor Janez Juhant), zamejstvu v Italiji (Ivo Jevnikar), zamejstvu v Avstriji (Karel Smolle) in zdomstvu (Avgust Horvat).
KOLEDAR V PORABJU
Zveza Slovencev na Madžarskem je tretje leto zapored izdala slovenski koledar — letopis. Prej je imela slovenska manjšina skromen delež v skupnem »južnoslovanskem« letnem zborniku. Ob tem je izšla tudi knjižna zbirka, ki obsega prozno zbirko Irene Barber v narečju in madžarsko-slovenski fraze-ološki slovar, ki gaje pripravil Franček Mukič.
ZGONIŠKA ŽUPANJA
Zgonik pri Trstu je dobil žensko za prvo občanko. Tamara Blažina je bila namreč 27. januarja izvoljena za županjo. Dosedanji župan Miloš Budin seje umaknil po dobrih osmih letih. Medtem je bil izvoljen za podpredsednika deželnega sveta Furlanije-Julijske krajine. Oba pripadata Demokratični stranki levice, v krajevnem merilu pa Napredni listi.
Zgoniška županja Tamara Blažina med prisego na tržaški Prefekturi.
Spomin
na
Franca
Jezo
V našem uredništvu še vedno hranimo listič z enega tistih koledarjev, ki jih odtrgamo vsak dan, pa potem številke naraščajo, čas pa mineva. Na našem lističu piše 20. januar, nekdo pa je z roko pripisal še letnico 1984. Ta listič nas spominja na našega spoštovanega kolega in dragega prijatelja Franca Jezo, čigar desetletnico smrti obujamo prav na današnji dan.
Le malokoga smo imeli tako radi in ga tako spoštovali kot tega prijaznega človeka, ki je bil vedno poln vedrine in navdušenja za vse pozitivno in ustvarjalno; predvsem pa je bil tudi poln znanja in naj-novejših podatkov od vsepovsod, do dna duše Slovenec in kristjan, blesteče in prizadeto časnikarsko pero.
Franc Jeza, rojen leta 1916 v Hajdini pri Ptuju, je prišel med nas leta 1949. Že kot obetavni publicist se je odločil za umik iz domovine, kjer se je med vojno vključil v slovensko odporništvo, potem pa je moral okusiti nasilje obeh okupatorjev in celo koncentracijski taborišči Dachau in Ueberlingen. Domovino je zapustil, ker ni prenesel še novega nasilja, svojo ljubezen do nje in svoje talente pa je potem razdeljeval naši zamejski skupnosti. Po časopisih, revijah in radijskih valovih je spremljal kulturna in politična dogajanja, z jasno in prodorno besedo je osvetljeval preteklost in pogumno spregovoril tudi o prihodnosti. Ime Franca Jeze bo za vedno povezano z idejo o samostojni slovenski državi: o njej je govoril, predaval in pisal, širil jo je celo z letaki, ki so predstavljali nevarno igranje z lastno usodo. Vrsto zbornikov na to žgočo slovensko tematiko je celo izdajal na lastne stroške, on, ki je bil brez stalne službe in brez državljanskih pravic.
Ob vsem tem dogajanju, povezanem s tedaj nemogočimi sanjami, pa je imel čas tudi za literarno ustvarjanje. Napisal je vrsto dobrih radijskih iger, povesti in novel, ki so mu prinesle poleg navezanosti bralcev tudi priznanja in nagrade. Veliko tega bo treba še nanovo odkriti in pravilno ovrednotiti. Nekaj se že pripravlja, namreč simpozij o delu Franca Jeze; načrtovan je za letošnji spomladanski čas.
Ob desetletnici se klanjamo njegovemu spominu in mu izrekamo globoko hvaležnost za vse, kar nam je zapustil kot dragi prijatelj in veliki Slovenec.
(Zapis Saše Martelanca za tržaško radijsko postajo dne 20. januarja 1994)
UMRL BRANKO PISTIVŠEK
V Munchnu je 23. decembra umrl Branko Pistivšek. Bil je kulturni in politični delavec, zagovornik samostojne Slovenije, politični emigrant in ploden publicist.
Osrednje Prešernove proslave
DNEVNIKI DR. M. ŠNUDERLA
V Mariboru so 20. januarja predstavili prvo knjigo medvojnih dnevnikov znanega javnega in političnega delavca dr. Maksa Šnuderla. Uredil jo je dr. Zdravko Čepič. Obsežno gradivo obravnava obdobje do kapitulacije Italije, med drugim pa kaže, da je ta vidni predstavnik OF nasprotoval umorom Vosa. Knjigo je izdala založba Obzorja.
Ob Prešernovem dnevu In prazniku slovenske kulture se je po naših društvih in šolah zvrstilo veliko proslav in prireditev. Osrednji so skupno priredile Slovenska prosveta iz Trsta, Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice in Zveza slovenskih kulturnih društev, ki ima deželni značaj. Na sporedu sta bili istočasno v nedeljo, 6. februarja, v Kulturnem domu v Trstu in v Katoliškem domu v Gorici. Tudi naslov in zasnova sta bila enotna. Za to je poskrbel kul-
turni delavec Jurij Paljk, ki je v izboru predstavil domačo ustvarjalnost pod naslovom Ljubim jih, te preproste besede (po Kosovelovem verzu). Izvajalci so bili predstavniki naše ljubiteljske kulture. Slavnostna govornika pa sta bila prof. Majda Kaučič Baša v Trstu in prof. Milko Rener v Gorici. Slovenci v Benečiji pa so pripravili svojo proslavo v soboto, 12. februarja, v Špetru. Na fotografiji posnetek s proslave v Kulturnem domu v Trstu.
BALANTIČ — HRIBOVŠEK
Na pobudo Slovenske akademije znanosti in umetnosti je bil 20. in 21. januarja v Ljubljani obsežen strokovni posvet o dolgo zamolčanih pesnikih Francetu Balantiču in Ivanu Hribovšku. V Narodni in univerzitetni knjižnici pa so odprli razstavo njunih rokopisov, dokumentov in natisov pesmi.
JADRO 93
Društvo Jadro, ki povezuje Slovence »v Laškem« in ima sedež v Ronkah, je konec prejšnjega leta izdalo 6. številko revije Jadro, ki je prerasla v pravi tiskani in ilustrirani zbornik z 48 stranmi velike oblike in bogate vsebine. Uredil jo je inž. Karlo Mučič.
Slovenski kulturni klub
Slovenski kulturni klub je bil v začetku leta delaven, saj je januarja pripravil kar dve odmevni prireditvi: gledališki krožek je v soboto 15. in v nedeljo 16. januarja pripravil skupaj z Radijskim odrom lepo sprejeto predstavo »Igra zamenjav« pri Sv. Ivanu v Trstu. Delo je zrežirala Lučka Susič, pri predstavi pa je sodelovalo kakih dvajset mladih igralcev, ki so s predstavo doživeli izreden odmev in sprejem pri občinstvu. Upati je, da bodo delo še ponovili v drugih krajih na Tržaškem in drugod. V soboto, 22. januarja, pa so klubovci pripravili še zelo odmevno prireditev Slovenija party, katere se je udeležil tudi slovenski obrambni minister Janez Janša. O tej prireditvi podrobno poročamo v Rasti. V soboto, 29. januarja, je bila gost SKK prof. Erika Košuta, ki je predavala o neznanem svetu Sibirije in o področju Bajkalskega jezera.
Za letošnji »Slovenija party«, ki ga je s svojo prisotnostjo počastil sam minister Janez Janša, je bila Peterlinova dvorana premajhna, da bi sprejela vse občinstvo.
Umrl škofijski kancler duhovnik Lojze Zupančič
Posnetek s pogrebne svečanosti v grljanski cerkvi.
V	katinarski bolnišnici je 23. decembra, dva tedna po brezuspešni operaciji na srcu v Veroni, izdihnil tržaški duhovnik, župnik v Grljanu in kancler na škofiji Lojze Zupančič. Rodil se je 18. maja 1927 v Trstu in bil posvečen v duhovnika 1. julija 1951. Kot kaplan v Škednju je istega leta ustanovil prvo skupino slovenskih zamejskih skavtov. Ko se je razvila v Slovenske tržaške skavte, ji je bil do srede 60. let glavni duhovni vodja in gibalo. Pri tem je imel zaslužne sotrudnike, mladi pa so svojemu vzgojitelju zaupali. Na 42-letni duhovniški poti je služboval še v Bazovici, Marijanišču in drugje. Naposled je postal župnik v Barkovljah, zadnjih devet let pa v Grljanu. Dolgo je bil katehet na slovenskih šolah, predavatelj in radijski sodelavec. Med pogrebno mašo, ki je bila 27. decembra v Grljanu in je žal pokazala veliko zaprtost do slovenske pripadnosti tako rajnega kot množice pogrebcev, so poudarili njegovo vzgojiteljsko in skavtsko delo, odprtost do sočloveka in za dialog, ekumensko usmerjenost. O tej so po obredu spregovorili predstavniki adventistov, metodistov, evangeličanov in srbskih pravoslavcev. Skavtinje in skavti so imeli častno stražo. Pokop je bil na duhovniškem odseku tržaškega pokopališča pri Sv. Ani.
NOVI TAJNIK SSŠ
Po zadnjem občnem zboru Sindikata slovenske šole v Trstu je bil za tajnika določen prof. Pavel Čok. Dosedanja dolgoletna tajnica prof. Živka Marc je odslej 2. tajnica.
ŠTEVERJANSKA IMENA
V	dvorani društva Briški grič na Bukovju v Števerjanu so 21. januarja predstavili knjigo Krajevna, ledinska in vodna imena v Števerjanu. Izdalo jo je Slovensko planinsko društvo iz Gorice, sestavil pa jo je časnikar Vlado Klemše s sodelavci.
TRINKOV KOLEDAR
V	Čedadu so 28. januarja predstavili Trinkov koledar 1994. Gre za bogato knjigo, ki priteguje številne sodelavce. Župnik Mario Garjup iz Ukev med drugim objavlja podatek, da je v župnijskem arhivu Dipalje vasi odkril 92 slovenskih pridig iz začetka prejšnjega stoletja.
TRIESTE E OLTRE
To je naslov revije (v slovenščini: Trst in preko), ki je decembra dosegla četrto številko. Po vzorcu nekdanje ugledne revije Trieste se posveča tudi slovenski problematiki v Italiji in matični Sloveniji ter priteguje k sodelovanju tudi slovenske pisce. Urejata jo rektor tržaške univerze dr. Giacomo Bor-ruso in bivši tržaški krščanskodemo-kratski poslanec Corrado Belci. Med slovenskimi avtorji zasledimo naslednja imena: Jože Pirjevec, Mitja Volčič, Marjan Slokar, Alojz Rebula, Ivan Verč, Darko Bratina, Boris Pahor in Pavel Fonda.
VESOLJEC RON ŠEGA
V ameriško-ruski posadki vesoljskega trajekta Discovery, ki je poletel v vesolje 2. februarja, je bil tudi ameriški znanstvenik in vesoljec slovenskega rodu dr. Ron Šega.
GORE ŠT. 6
Kot priloga tednika Svobodna Slovenija je 30. decembra izšla v Buenos Airesu 6. številka revije Gore. Uredil jo je dr. Vojko Arko iz Bariloč, izdali pa so jo slovenski andinisti v Argentini ob stoletnici Slovenskega planinskega društva. Zanimivo je, da imajo pisci od 17 do 33 let in da torej pripadajo tudi že tretjemu rodu argentinskih Slovencev. V reviji so poročila, razmišljanja, spomini, kot tudi pregled planinskega in smučarskega delovanja argentinskih Slovencev v obdobju do prejšnje številke glasila (1988-93).
Sn memoriam dr. Ivan Cesar
V Zagrebu je v noči od 27. na 28. november preminil dr. Ivan Cesar. Pokopali so ga na zagrebškem pokopališču Mirogoj. Bil je eden od utemeljiteljev krščanske demokratske stranke na Hrvaškem. Pokojnik je bil profesor slovenskega jezika in slovenske književnosti na zagrebški filozofski fakulteti in velik prijatelj Slovencev. Njegovega pogreba se je udeležila tudi delegacija slovenskih krščanskih demokratov.
Dr. Ivan Cesar bi bil lahko rekel z Antigono: »Ne sovražit, ljubit sem prišel na svet.« In taki ljudje ne morejo v času strankarskih in vojnih zapletov ostati neranjeni. Toda vsemu obrekovanju navkljub je ostal vedno pokončen, vendar ponižen in v božjo voljo vdan kristjan.
Najlepši nekrolog mu je v reškem Novem listu napisala gospa Sonja Modrič. Prvi odstavek njenega članka se v slovenskem prevodu glasi: »Smrt se je porogala tožnikom, prehitela je sodnike in osramotila tako imenovano resnico in pravico. Prenesla je izmučeno dušo v kraje večnega pokoja, prepeljala jo je na drugi breg in zaprla vrata. Na tej strani vrat ostanejo imena onih, ki utonejo v pozabo, in imena tistih, ki ostanejo zapisana v zgodovini«.
Počivaj v miru, blaga duša!
Dolores Terseglav — Štrucelj
Saši Oti v spomin
28. januarja so v Mostarju padli pod strelom granate trije tržaški uslužbenci RAI-ja: časnikar Marko Luchetta, snemalec Aleksander Ota in njun pomočnik Dario D’Angelo. Pripravljali so televizijsko reportažo o mostarskih otrocih in med snemanjem jih je doletela smrt. V nedeljo, 30. januarja, so ležali na parah v studiu tržaškega sedeža RAI. Na tisoče Tržačanov se je ves dan klanjalo njihovemu spominu In jih kropilo. Tržaškim meščanom, Italijanom in Slovencem, je zastal dih. V ponedeljek smo se od njih poslovili v stolnici sv. Justa, kjer je daroval pogrebno mašo tržaški škof L. Bellomi. Nato so jih odpeljali v domače kraje: Aleksandra Oto — Slovenca iz dolinske občine — na pokopališče v Boršt, kjer so ga pred očmi staršev, brata, žene in triletnega sinčka položili v prerani grob. Naslednji dan, 1. februarja, je bila v srenjskl hiši v Borštu žalna seja, na kateri je časnikar Saša Rudolf spregovoril besede, ki jih tu objavljamo.
Šel si slikat vojne sirote, da bi z osebnim pričevanjem podprl kandidaturo »sarajevskih otrok« za Nobelovo nagrado za mir. Šel si z najprist-nejšim in najčistejšim človekoljubnim namenom in bil v zameno zahrbtno ubit, v hipu izruvan iz sredine najdražjih. Minilo je le nekaj dni — pa se zdi že cela večnost — odkar je ubijalska raketa v muslimanskem predelu Mostarja prekinila tvojo življenjsko nit, in vendar še vedno upamo, da so
le sanje, mora, da se bomo prebudili in da bo vse, kot je bilo.
I/ obupu, ki polni srce, se sprašujemo, zakaj je bila potrebna tvoja žrtev, saj se v Mostar nisi prišel vojskovat, pač pa si nameraval s sliko seznaniti svet o grozotah, o trpljenju otrok, vojnih sirot. Krvniki so dobro vedeli, da je resnica najnevarnejši nasprotnik. Vedeli so, da so slike in besede prepričljivejše od raket, topovskih izstrelkov, granat in rafalov iz mitraljezov.
Obup bo prestal, posušili bomo solze. Toda ostala bo sveta jeza, ki si ne želi maščevanja ali iskanja krivcev, pač pa zahteva, da na tragedijo ne pozabimo, da nam bo za vedno ostal vklesan spomin na tvojo žrtev, da se bomo vedno v polnem zavedali, zakaj si se odpravil na nevarno pot. To ni bila želja po pustolovščini, iskanje poklicne afirmacije in nagrad, pač pa visoko profesionalno delo. Šlo je za prispevek k zaustavitvi vojnih grozot, k pomiritvi, ki jo Bosna in Hercegovina tako krvavo potrebuje. Tega se moramo zavedati, to ohraniti v spominu: tvoja žrtev nas mora dobesedno prisiliti, da delo, ki si ga začrtal, nadaljujemo in dokončamo. Vsi smo poklicani: mi, ki smo zadolženi za vestno in pošteno informiranje javnosti, pa tudi vsi ostali, vsak po svoji moči, svoji vesti, vsak, kot se mu zdi najprimernejše.
Tako se bomo oddolžili tvojemu spominu.
Ljudi dobre volje ne manjka, o tem pričajo dopisi, brzojavke, telefonski pozivi, dolge vrste ljudi, ki so se prišli poklonit žrtvam, ko so ležali na parah v radijskem studiu, množica, ki je spremljala pogreb, milijoni,
ki so žalno mašo iz stolnice sv. Justa spremljali po radiu in televiziji. Iz morja faxov in telegramov bi prebral le nekaj vrstic. »Ne morem verjeti«, je zapisal ravnatelj Slovenskega stalnega gledališča Miroslav Košuta, »da ne bom več videl milega in zmeraj nasmejanega obraza Saše Ote, ki nam je posnel marsikatero predstavo.« »Pretreseni zaradi neizprosne usode, ki je sredi profesionalno tako zavzetega dela prekinila nit življenja trem tržaškim kolegom, se klanjamo njihovemu spominu z zavestjo, da se le s stalnim sprotnim poročanjem o zločinih nesmiselne vojne na Balkanu lahko borimo proti njej«, ravnatelj slovenskih sporedov avstrijske radiotelevizije v Celovcu Mirko Bogataj.
Saško: bil si, kako nepopisno težko je pisati in govoriti o tebi v preteklem času, bil si tako ponosen na svojo narodno pripadnost, biti Slovenec je bilo zate nekaj lepega, poštenega, visoko kulturnega. Plemenit in pošten si bil v vsakem trenutku tudi v najtežjih, ko edinole resnično prepoznaš človeka. In to si bil: popoln človek, premočrten, brezkompromisen, ko je šlo za neodtujljive dobrine, ali za profesionalnost. Kamera je bila le podaljšani del tebe samega, z njo si sestavljal enoto. S prirojenim darom za opazovanje, lepoto in profesionalno etiko si s kamero pisal zgodbe, tako prepričljive in dovršene, da jih je bilo treba le še ozvočiti. Lahko je bilo delati s tabo. Zaljubljen si bil v kamero. Pred letom dni sem ti predlagal, da bi prišel v našo redakcijo, da bi kamero zamenjal s pisalnim strojem. Premislil si, se mi zahvalil, vendar odločno odklonil: moje delo je, si dejal, pripovedovati ak-
tualnost s kamero, ujeti enkratni trenutek na video. Tudi v tem si bil dosleden, pošten do samega sebe, do kolegov.
Omamile so te žareče oči mostarskega Zlatka, v njih si verjetno videl Milanov blesk. Kdo ve, kaj si mislil, ko si preživljal poslednje minute z otrokom pred kamero. Le predstavljam si lahko, kaj si dejal Zlatku, prevajalke Vesne Fendič nisi potreboval. In mislim, da nisem daleč od resnice, ko menim, da si se spomnil na svojega Zlatka, in to prav do usodne eksplozije, sekunde, ko te ni bilo več.
Saško moj, nikdar se ne bi smelo pisati in govoriti o mlajših kolegih, ki bi imeli vso pravico do daljšega življenja. Hvaležen sem ti, da sem te poznal, hvaležen za trenutke, ki sva skupaj preživela, še posebej v teh zadnjih letih, ko sva prepotovala navzkriž in počez republike bivše Jugoslavije. Pričelo se je, zdaj že davnega leta 1990, ko so bile v Bosni prve večstrankarske volitve in smo se na poti v Sarajevo ustavili na gradu Mokrice, veseli, ker smo bili v ekipi trije Slovenci. Narobe je bilo le, ko sva se oba obračala, ko je Sergij Can-ciani poklical Saša. In prav na ta dvojnik smo v Mokricah nazdravili in ugibali, kje naj bi bila meja med Slovenijo in Hrvaško, saj je bilo tedaj še vse zelo približno. Šest mesecev kasneje pa so prav tu hrumeli tanki, ki so prihajali iz Jastrobarskega pri Zagrebu, namenjeni krotit uporno Slovenijo. Tedaj si takšnega razpleta še v sanjah nismo pričakovali, saj nas je celo presenetila zmaga treh nacionalnih strank in polom Zveze komunistov na volitvah v Bosni. Iz Sarajeva smo se vračali po dolini Neretve mimo Mostarja, kjer smo odločali: Saša je bil za postanek pri zgodovinskem mostu, midva s Sergijem za obisk Medjugorja, da bi pozdravili prevajalko Regino Galič. Obveljala je najina, bili smo v Medjugorju, nato pa domov po dalmatinski magistrali.
Dokaj bolj napeta je bila pot v Beograd ob prvi obletnici protivladnih demonstracij leta 1992. Vozili smo se mimo porušenih hrvaških vasic od Kutine proti Virovitice s tesnobo v srcu, saj teh krajev hrvaška oblast še ni imela trdno v varstvu in tudi argentinske modre čelade niso še dokon-
čno zavzele vmesnega področja. Nato po Madžarski do Donave in z bro-dom preko reke v Srbijo, točneje v Vojvodino. Tu je bilo še bolj tesnobno, v daljavi je bilo slišati eksplozije granat z vzhodne slavonske fronte. Znočilo se je, ko je Saša za volanom zamenjal Roberta Naturala. Tik pred Beogradom nas je policija ustavila in zadržala, po pregledu pustila dalje.
Na beograjskih ulicah so se dan kasneje obnovile demonstracije. Množica je godrnjala na tujce, Saša se ni zmenil, oči in kamero je imel uprte le v dogajanje. Povzpel se je na vodnjak na Terazijah, tik ob hotelu Moskva, se s komolci prebil v neposredno bližino Vuka Draškoviča, ki je razvnemal množico. V kamero je ujel vsako podrobnost, nianse na Draško-vičevem obrazu, ki je jasneje od vsake besede razkrila televizijskemu gledalcu, kakšno je bilo vzdušje v Beogradu.
Dobrih 10 dni kasneje smo bili znova na poti: načrt je predvideval da obiščemo vsa glavna mesta bivših jugoslovanskih republik: torej Ljubljana, Zagreb, preko Madžarske v Beograd, nato Sarajevo in končno Skopje. Toda dogodki so načrt spremeni-
li.	Prve tri postaje smo opravili po planu in prikazali v televizijskih javljanjih razpoloženje ljudi. V Beogradu so nas svarili, naj ne potujemo v Bosno, češ da je nevarno od Zvornika dalje. Pa ni bilo tako, edina težava je bila z bencinom. Na mostu čez Drino so nas zaustavili jugoslovanski vojaki in nas zafrkavali, češ Crvena zvezda bo pometla Sampdorio v pokalu evropskih prvakov. Na drugi strani reke ni bilo težav, vozili smo mimo Zvornika: mesto je bilo kot mrtvo, le iz tovarniških dimnikov se je kadilo in naznanjalo človeško prisotnost. Pot se je vila sredi gorske samote. Niti žive duše razen na prelazu sredi Romanije, kjer je bilo odprto gostišče in smo srbsko-bosanskim policistom plačali pijačo. To se nam je obrestovalo, kajti njihovi kolegi, ki so pazili ob vhodu v Sarajevo, so bili obveščeni in so nas pustili dalje brez zapletov. Popoldne smo se zapeljali v/ llidžo, da si ogledamo izvir Bosne in Toplice. Saškova žena Milenka je bila tu na maturantskem izletu, si pripovedoval, še vedno je navdušena, llidža je zanjo nekaj izrednega. Na-
slednji dan nas je obiskala prevajalka Regina. Bila je bajramska noč, muslimanski praznik s prazničnim puškarjenjem. Ob 19.21 jez minareta zapel muezin in vernike spomnil, da se pričenja praznik. Saško je nastavil kamero, zataknilo se je in ni hotela več snemati. Vrnili smo se v hotel, Saško jo je razstavil, jo skušal popraviti, poklical po telefonu kolego Sandra Sancina, pa tudi nasveti niso bili dovolj. Pri poskusih popravljanja je kamera udarila na mizo, steklo se je razbilo na tisoče koscev, medtem je pokalo in okenska stekla so zvončkljala. Ponoči se je zvok spremenil, instinktivno, vsak v svoji sobi smo se zavedli razlike med veselim streljanjem s puškami in odločnejšim sekanjem težkih strojnic: pričelo se je. Zazvonil je telefon: Saško je predlagal, da bi anticipirali odhod. Z Robertom Naturalom sva bila takoj za to. Domov grede so nas nič kolikokrat zaustavili, čeprav smo imeli srbsko prepustnico, nam grozili, razbili šipo na avtomobilu, toda zvečer smo bili na varnem v Zagrebu. Tudi Regina Galič je šla domov v Mostar, s Sašo se je srečala prejšnji petek v hotelu Annamari v Medjugorju. Takoj ga je prepoznala in z njim obujala spomine na sarajevske dogodke. Proti večeru, ko smo se v uredništvu prepričevali, da gre za pomoto, da ni res, kar nas je iz Splita obvestil italijanski konzul, me je poklicala, se v joku oproščala, da jim ni znala preprečiti poti v smrt. Le Medju gorski rožni venec sem jim lahko dala za na večno pot. Spominov je konec, vendar le v kronološkem sosledju, saj nenehoma kot na filmskem traku prihajajo pred oči novi, čeprav obrobni, toda dragi, nepozabni.
Saško se je kot snemalec in kot človek povzpel na izredno raven. V službi ni bil nikdar nepremišljen, dobro se je zavedal, da je snemalčeva vrlina potrpežljivost, ob naglem odločanju in stalni pripravljenosti, saj zamujenih trenutkov ni moč nadoknaditi. In v tem je bil Saško mojster, profesionalnost je čutil kot del samega sebe, kot nekaj neodtujljivega. Hvala za vse tiste dni — in ni jih bilo malo — ki sem jih preživel s tabo.
Saša Rudolf
Janko Jež
Uradni obisk cesarja Ferdinanda I. v Trstu, Nabrežini in Gorici septembra 1844
(nadaljevanje in konec)
Če si ogledamo razne kolone po našem Krasu, lahko ugotovimo, da se kamnoseki, posebno če so bili manj izobraženi, čeprav pravi mojstri v svojem poklicu, radi igračkajo z dletom po kamnu, ki ga klešejo. Zlasti, če gre za črke. Rimske številke so zanje samo črke, ki jih klešejo po mili presoji. To opazim celo pri raznih nagrobnikih po naših cerkvah. Mala in velika črka je zanje vseeno. Važno je le, da na marmornati plošči simetrično ugodno učinkujejo in da nikogar ne ovirajo pri branju napisa.
Pri našem kronogramu kamnosek ne ločuje soglasnika b in h, zato je zagrešil »pravopisno« napako: besedo »grobliab« bi bil moral pravilno napisati »grobliah«, vendar je pri tej besedi končni h napisal kot b, kajti za oba soglasnika je uporabil soglasnik h s precej navznoter ukrivljeno desno nožico, ki je precej podobna soglasniku b, medtem ko je pri besedah »neh« in »Valnih« za oba soglasnika h uporabil splošno znano obliko h.
Naš kronogram je treba torej brati tako:
»Med grobliah neh vatnih dovolno neutruden sivim
zvestobe liubesni vajvodu pre cisto gorim«.
Predloga pa avtor besedila ali pa kamnosek sam ni znal pravilno uporabljati, zato je namesto petega uporabil šesti sklon.
Kronogram mora zato pravilno izzveneti tako;
»Med grobljami nehvainimi dovolno neutruden sivim
zvestobe liubesni vajvodu precisto gorim.«
Pa popravimo še malo prevod, pa bomo po naše brali:
Med nehvaležnimi grobljami zadovoljno in marljivo živim (od) prečiste (= iskrene) zvestobe in ljubezni (do)voj-vode gorim.«
Odgovor na uganko je torej: Nabrežina.
Sto praznično oblečenih deklic iz teh ubožnih krajev, starih od 10 do 16 let, je ponudilo vzvišeni cesarici mnogo šopkov cvetja. Ta jih je sprejela z angelsko dobrohotnostjo, ki jo z besedo ne moremo izraziti.
Nato so nabrežinski šolarji in mnogo drugih mladincev z oljčnimi vejicami v rokah skupaj z ostalim ljudstvom vzklikali vladarju in pelo ljudsko pesem v slovenščini, ki je bila za to svečanost nalašč sestavljena. Petje je spremljala kmečka godba.
To se je ponavljalo po vseh vaseh, koder je cesarski par nadaljeval svojo vožnjo. Ljudske množice so se zgrinjale in vzklikale od radosti in veselja. Pri devinskem gradu so menjali konje in nadaljevali pot proti Tržiču, Sv. Polu in Selcam, nato proti Doberdobu in Gabrjam. Povsod so bili postavljeni slavoloki. Med temi se je odlikoval slavolok, ki ga je dal postaviti lastnik grof Giambattista Thurn.
Povsod so cesarja in cesarico spremljali in pozdravljali: oblastva, duhovščina, občinska zastopstva in prebivalci.
Ko sta prišla v Miren, vas ob meji goriškega okrožja, je bil sprejem kot običajno povsod drugod. Ljudstvo je stalo ob cesti in vzklikalo vse do mesta.
Ob vhodu v Gorico je cesarja in njegovo soprogo ob postavljenem slavoloku sprejel župan s številnim mestnim zastopstvom in izrekel kratek pozdrav in pri tem poudaril ljubezen in hvaležnost Goričanov do vladarske hiše.
Ob cesti, ki vodi v mesto, je bila na eni strani razporejena mestna straža z občinsko godbo, na drugi strani pa je stalo nekaj sto deklic.
Tako sta cesar in cesarica, obdana od velike množice ljudstva, v spremstvu poroke kočij plemstva in meščanov, med odmevanjem možnarjev, zvonenjem zvonov, igranjem občinske godbe in neprestanim živio vzkliki ljudstva, okrog dveh popoldne svečano prišla v mesto. Izstopila sta iz kočije pri palači okrožne kapitanije, ki je bila določena za njuno rezidenco. Pozdravili soju: nadvojvoda in podkralj Raj-ner, ki je zjutraj prispel v Gorico, državni minister grof Ko-lowrat, guverner Ilirskega primorja grof Stadion, knezo-nadškof Fran Xaver Luschin, zastopniki vseh glavnih civilnih, vojaških in cerkvenih oblastev ter številni člani goriškega plemstva, ki so njuni veličanstvi spremenili do nji-. ma določenemu bivališču. Kmalu nato je cesar prišel na prostoren trg Travnik in pregledal čete in mestno stražo v paradni uniformi.
Cesarsko visočanstvo nadvojvoda Janez je prispel malo pred cesarskim obedom, h kateremu so bili povabljeni poglavitni zastopniki oblastev. Cesarska dvojica je po kosilu odšla skupaj z vojvodoma Janezom in Rajnerjem v cerkev Device Marije na Kostanjevici, ki jo zdaj upravljajo frančiškani. Številna frančiškanska družina je goste sprejela z globoko vdanostjo. Gostje so si po molitvi pri glavnem oltarju ogledali cerkev in del samostana.
Po Pevmi in Podgori je cesar obiskal tudi Gradiško, kjer gaje ogromna množica burno pozdravljala. Velik slavolok je bil postavljen na mestu, kjer se cesta odcepi proti Gorici. Prav tako so praznično okinčali severna mestna vrata, na katerih je plapolala cesarska zastava z mestnim praporom. Obe glavni mestni ulici, po katerih se je vil cesarski sprevod, sta bili primerno okrašeni s cvetjem in preprogami.
Zvonovi cerkva in možnarji s stolpa Sv. Jurija so napovedali cesarski prihod v Faro. Cesarjeva kočija se je za trenutek ustavila. Cesarsko-kraljevi komisarje izrekel dobrodošlico v imenu vsega prebivalstva.
Nato je cesar potoval skozi Romans in Vršo proti Cer-vignanu, od koder je skozi vasi Crauglio, Aiello, Cavenzons, Perteole, Scodovacca, Villavicentina in Monastero dospel v Oglej, kjer si je ogledal baziliko. V Monasteru se je cesarska dvojica ustavila v gradu bratov grofov Cassis Faraone, kjer je bilo kosilo. Pot je nato vodila cesarja proti Cer-vignanu, Terzu in Strassoldu. Do Palme ( = Palmanove) so cesarja spremljali guverner Primorja, kapitan goriškega okrožja in okrajni komisar v Cervignanu. Pri Palmi je sprevod dospel na mejo Primorja in se usmeril proti Vidmu. To mesto je že bilo v Kraljevini Lombardo-Veneto.
Iz Vidma je Ferdinand I. dne 18. septembra ob priložnosti svojega uradnega obiska v Primorju in svojega bivanja v Trstu poslal guvernerju dve poslanici z naslednjo vsebino: »Moje potovanje na Primorsko, v Istro, v Goriško okrožje in posebno moje bivanje v Trstu so svoji podaniki sprem-
ljali z velikimi dokazi zvestobe in predanosti; zaradi tega moram izraziti svoje največje zadovoljstvo.
Z velikim zadoščenjem sem imel priložnost, da se prepričam o stalnem razvoju trgovskega prometa v svojem zvestem mestu Trstu. Ukazal sem, naj se sprejmejo primerni ukrepi, da se ta razvoj pospeši in ohrani na dosedanji ravni za blaginjo vseh prizadetih dežel.
Razne panoge javne uprave, ki sem jih pregledal, so me prepričale, da vsa njihova ravnateljstva s svojimi voditelji zvesto in dejavno izpolnjujejo svojo dolžnost, zato se jim zahvaljujem.
Med svojim bivanjem v Trstu sem se osebno prepričal o ogromnem in koristnem delovanju paroplovnega pomorstva Avstrijskega Lloyda.
Vi boste zato sporočili ravnateljstvu tega zavoda moje zadovoljstvo in mu zagotovili mojo posebno zavzetost.«
IIII+-
O reformi in avtonomiji šole
Že več tednov nenehno beremo o reformi šole, o njeni avtonomiji in drugih z njo povezanih problemih, o šolskih stavkah, okupacijah šol in množičnih manifestacijah dijakov po celotnem državnem ozemlju. V morju člankov o šolski problematiki ni manjkalo takih, ki so se trezno lotili analize trenutnega stanja in ugotavljanja reformnih možnosti ali ustreznosti radikalnih sprememb, ki jim gremo naproti. Že samo dejstvo, da je vlada izdelala osnutek finančnega zakona, ki radikalno posega na šolsko področje — prav v času hude gospodarske in institucionalne krize, vzbuja nemalo dvomov in pomislekov, saj je spiritus agens vsega postopka pravzaprav vsiljena potreba po stabilizaciji državnega sistema in njenih organov, prej kot resnična želja po korenitem izboljšanju vzgojno izobraževalnega procesa. Da so v iskrenost najvišjih državnih organov in seveda ministrstva za šolstvo podvomili marsikateri, med temi tudi dijaki sami, ne more vzbujati posebnega presenečenja, saj je tudi ta širokopotezna preosnova šolstva (ki naj bi jo izvedli po hitrem postopku) uvršča med že številne varčevalne posege v javnem sektorju. K že izrazito omejevalnim ukrepom naj bi se tako pridružila še tako imenovana avtonomija šole, kar se sicer zelo lepo sliši, še posebno za nas Slovence (ki je še nimamo, čeprav smo zanjo že zdavnaj
prosili), seveda če bi jo osnutek finančnega zakona tudi izrecno omenjal! Zaradi pomanjkljive obrazložitve, utemeljitve predloženih reform in upravičenega nezaupanja ministrstvu za šolstvo (pa tudi zaradi nevzdržne situacije v nekaterih šolskih okrožjih) je prišlo te dni do množičnega protesta šolske populacije, ki je imel kot glavni cilj preprečitev sprejetja zakona o privatizaciji šole (kar pa se očitno ni posrečilo!). Ne bom se tu spuščal v analizo pozitivnih in kot zgleda predvsem negativnih posledic neke hipotetične uresničitve privatizacije šole, o tem je bilo zadnje dni veliko napisanega (velika verjetnost je, da bi bile kot posledica tega ukrepa nekatere šole bolj privilegirane, usmerjene v določeno specializacijo, ki bi jo vsiljevala podjetja, krajevne ustanove in zasebniki — ti bi seveda tudi šolo finančno podpirali — drugi šolski zavodi, manj zanimivi, pa bi postali nekako drugorazredni), gre mi predvsem za to, da se mimo upravičenosti manifestacije zamislim nad določenimi oblikami in načini protestiranja nekaterih naših dijakov, ki so s svojimi gesli in napisi pokazali predvsem dobršno mero neuglajeno-sti, neprimernosti in nezrelosti. V mislih imam napis, s katerim so se v Trstu predstavili dijaki goriškega zavoda Ivan Cankar, ki se je dobesedno glasil: »Jervolino, Bog odpušča, mi ne!« Menim, da se o (neustrezno-
sti tega napisa, s katerim so se naši dijaki ponašali po tržaških ulicah, velja zamisliti in to brez kakršnih koli ideoloških predpostavk. Pustimo očitno neustreznost zaradi neprimernega uporabljanja božjega imena (Boga) v take namene! Kaj pomeni odpuščati? Ali se dijaki zavedajo pomena te besede? Dijake bi morali ne glede na versko pripadnost učiti strpnosti in sprejemljivosti drugačnih in drugače mislečih, predvsem pa, da se ne bi učili gojiti sovraštva in zamer! Čudno se zdi, da se poleg številnih bralcev Primorskega dnevnika, ki so se podobno kot jaz zgražali ob tem napisu, ni našel tudi pri uredništvu našega dnevnika kak posameznik, ki bi preprečil objavo zloglasnega napisa (in to celo na prvi strani) in s tem dijakom prihranil divulgaci-jo njihove nerodnosti — ravno obratno: poročevalka našega dnevnika izraža v svojem članku neprikrito odobravanje, saj omenjeni napis citira in to kot edinega izmed številnih! Rečeno je bilo tudi, da je bil protest vse prej kot politično obarvan: če je tako, potem smo lahko zadovoljni, saj ni dolgo od tega, kar so dijaki neutrudno stavkali in protestirali proti Zalivski vojni, ko pa je šlo za napad na Slovenijo in kasneje na Hrvaško in Bosno, niso kazali za to kakšne posebne prizadetosti...
Adrijan Pahor
-«lili
Iz Vidma je cesar Ferdinand I. s cesarico Marijo Ano Karolino nadaljeval pot proti Dunaju.
* * *
Brošuro krasi naslovna stran, ki ima na zgornji strani v loku izpisan napis: »Ferdinand I. in Marija Ana Karolina /v Primorju / septembra 1844. Neposredno pod lokom lebdi v zraku avstrijski črni dvoglavi orel s cesarsko in dvema avstrijskima kronama z grozečim mečem in s kremplji, okrog katerih plapola trak z geslom: »Sub umbra alarum tuarum.« Nato so čez vso čelno stran platnic v polkrogu razvrščeni liki avstrijskih vladarjev, ki so sedeli na prestolu pred Ferdinandom I. in ki so za časa svojega vladanja uradno obiskali Trst:
1)	Ernest Železni — obiskal je Trst septembra 1421 — Telum virtus facit — število prebivalcev 5000;
2)	Leopold I. — obiskal je Trst 25. septembra 1660 — Consilio et industria — število prebivalcev ni čitljivo;
3)	Karel VI. — obiskal je Trst 10. septembra 1728 — Constantia ed fortitudine —- število prebivalcev 6000;
4)	Jožef II. obiskal je Trst 14. marca 1784 — Exemplo et virtute — število prebivalcev 14.000;
5)	Leopold II. obiskal Trst 28. avgusta 1790 — Thesauri principum sunt corda subditorum — število prebivalcev 17.000;
6)	Franc I. obiskal je Trst 20. aprila 1816 — Justitia reg-norum fundamentum — število prebivalcev 32.000.
Pod silhueto Ferdinanda I. in Marije Ane Karoline z geslom Recta tueri je vladarjev rodbinski grb.
Spodnji del čelne strani krasi trak z litografijo Trsta s podpisom Linassi et Comp. in z navedbo tiskarne Tip. i. Papsch et Comp.
To poročilo o uradnem potovanju cesarja Ferdinanda I. v Trst, Istro, Nabrežino in Gorico je zanimiv dokument o zvestobi Trsta avstrijski vladarski rodbini, ki se začenja s prostovoljno predajo Trsta Avstriji leta 1386. Poročilo je prav gotovo oskrbel predsednik tržaškega mestnega sveta M.G. Tommasini, o katerem vemo, da je bil vreden naslednik Domenica Rossettija, ki je od njega podedoval iskren kult do Avstrije, čeprav lahko iz tega sestavka ugotovimo, da bi se Domenico Rossetti nikdar ne izražal s takšnimi izrazi ponižnega hlapčevstva spričo vladarjeve navzočnosti.
Trst je kot spomin na obisk cesarja Ferdinanda I. v letu 1844 in kot zahvalo za njegovo vsestransko zanimanje za napredek mesta in njegovega podeželja dal leta 1858 zgraditi palačo, ki se po cesarju imenuje Ferdinandum, in sicer nedaleč od palače in parka Revoltelia.
Zanimiv je tudi slog tega, rekli bi skoraj uradnega in zelo natančno izdelanega potopisa. Je več ali manj napihnjen, kar verjetno spada med odlike tedanje visoke tržaške družbe. Vsekakor je en dokaz več, da tedaj te družbe še ni razjedal molj iredentizma.
Fotokopije, ki so mi služile pri sestavljanju tega skrajšanega poročila o obisku Ferdinanda I. v Trstu v že daljnem letu 1844, sem izročil uredništvu Mladike za njen arhiv. Naj še dodam, da sem pri pisanju skušal ohraniti vsaj drobec uradnega napihnjenega izražanja izpred 150 let.
Pred desetimi leti je umrl Camillo Medeot
V ieksikonskih priročnikih beremo, da je bii Camillo Medeot učitelj, krajevni zgodovinar in publicist. V zavesti zanamcev ostaja predvsem zgodovinar, čigar delo poleg uglednega števila člankov in razprav predstavlja predvsem deset zajetnih knjig posvečenih preteklosti Goriške in bližnje Furlanije v minulem in našem stoletju. Zgodovina ni bila Medeotova življenjska spremljevalka, zgodovinar je postal v poldrugem desetletju pred smrtjo, ko se ji je lahko z vso silo predajal kot upokojenec.
Camillo Medeot je bil iz furlanskega kraja San Lo-renzo Isontino, v Gradišču ob Soči je končal učiteljišče in štirideset let učil na goriških šolah. Po prvi svetovni vojni je deloval v katoliškem političnem gibanju Luigija Sturza, veliko je objavljal zlasti v listu L’idea del popolo. Publicistične prispevke je objavljal tudi po drugi svetovni vojni, a je vendar našel samega sebe po letu 1965, ko je iz leta v leto objavljal knjižna dela. Začel je s knjigo o goriških slovenskih in italijanskih duhovnikih, ki so bili med prvo svetovno vojno internirani v Italiji. Nadaljeval je s pregledom katoliškega gibanja na Goriškem po prvi svetovni vojni, potem je sledila knjiga o goriških uršulinkah, o učiteljišču v Gradišču ob Soči in nato več knjig o dogajanjih med prvo svetovno vojno. Tako o begunskem šolstvu, o furlanskih ujetnikih v Rusiji in Sibiriji, o Gorici in Gradežu v vojnem viharju ter o furlanskih beguncih v Italiji. Za Slovence je zlasti pomembno delo Lettere da Gorizia a Zatična, nekakšna kronika življenja goriškega nadškofa Sedeja in gori-škega semenišča v begunstvu. Svojo kratkotrajno, a nadvse plodno raziskovalno delo, je Medeot končal s kroniko rodnega San Lorenza. Izida knjige ni več dočakal, izšla je kak mesec po smrti.
Medeotovo zgodovinopisje je bila svojevrstna posebnost, ki je imela svoje vzore v objavah Goričana Carla Luigia Bozzija ali pa Videmčana Giuseppa del Bian-ca. Vendar je Medeot oba ta pisca presegel s svojo širino, ki je bila v polnem nesoglasju z nacionalistično ozkostjo predhodnikov.
Zdi se, kot da je moral dozoreti v življenjskih izkušnjah in je šele tako mogel postajati pravi zgodovinar. Medeot je razumel goriško stvarnost. Kot katoličan in humanist ter kozmopolit ni v Slovencih na Goriškem naletel na neko neopredeljivo človeško skupnost, ki bi ga s svojo različnostjo ter z zgodovinsko in sedanjo prisotnostjo motila. Našel je tvorca dogajanj preteklosti in sedanjosti, zato ga je hotel in moral vključiti v pester sklop svojih raziskav. Te raziskave so pa temeljile na krogu goriških in bližnjih furlanskih katoličanov in njih življenju v prvih treh desetletjih našega stoletja. Izhodišča Medeotovega pisanja se niso zaustavila le na kabinetskem raziskovanju, iskala so tudi človeške stike, saj ti in poznavanje današnjega človeka pripomorejo k razvozlavanju te in one nejasnosti in skrivnosti minulih dni. Medeot je uporabljal tudi slovensko literaturo in ugotavljal, da si italijanski zgodovinar deželne zgodovine ne more zastaviti in zamisliti, ne da bi uporabljal dela slovenskih piscev. Znani so njegovi javni pozivi o potrebi učenja slovenskega jezika.
S tako zastavljenimi pogledi je Camillo Medeot pomagal tudi na Goriškem ustvarjati sodelujoče vzdušje, katerega najvidnejši rezultat je bila ustanovitev inštituta za družbeno in cerkveno zgodovino.
B. MARUŠIČ
PRIMORSKA SREČANJA, št. 150/93
Tokrat gre za 150. številko primorske revije, ki šteje že kar spoštljivo število let svojega izhajanja, namreč za njen 18. letnik! V tem času je sicer spreminjala svoj zunanji in notranji obraz, vendar je že kako desetletje tako grafično kot vsebinsko podobno zastavljena in urejevana z veliko odgovornostjo ter ohranja neko kontinuiteto in svoje stalnice v uredniški politiki. Vsebuje tri sklope: v sredini literarnega, v zadnjem delu kritiškega, prvo polovico pa navadno zasedajo rubrike, ki se ukvarjajo s primorsko zgodovino in drugimi temami, ki se tičejo tega geopolitičnega prostora, od gospodarskih do kulturnih. Odprta je v prvi vrsti primorskim piscem, a tudi vsem ostalim. Izhaja v Kopru, Idriji in Novi Gorici, urejujejo zadnje čase Slavko Gaberc, literarni del pa Vida Mokrin-Pauer, tajnik je Zoltan Jan.
Revija je več ali manj vedno na solidni višini, vendar so posamezne številke kdaj manj posrečene, kdaj pa tudi odlične in tehtne. Takšna, dobra številka je tudi ta, prav zato jo želim prikazati, (čeprav je medtem izšla že nova, mnoga tanjša 151. št.)
Najtehtnejši je vsekakor prispevek Milana Gregoriča Italija in njena revolucija. Zdi se kar neverjetno, s kakšno razglednostjo in informiranostjo Gregorič strnjeno in z velikim političnim čutom prikaže ozadja, ki so pripeljala do današnje situacije v Italiji! Stil, vreden kakšnega televizijskega komentatorja v Italiji (v Sloveniji, denimo, Gustinčiča in Staniča). Ker se mi zdi marsikaj v članku takšno, da bi zanimalo tako zamejce kot bralce po svetu, še posebej pa v Sloveniji (ker potegne tudi nekaj vzporednic!), sem izbrala nekaj širših citatov.
»Leta 1993 bi naj v Italiji: število vzdrževanih oseb doseglo 16.000.000 pri okrog devetnajstih milijonih zaposlenih«...
»Skoraj polstoletno priležništvo med mafijo in državo se je začelo med drugo svetovno vojno, ko je italijanska mafija nudila zavezniški protiobveščevalni službi dragocene podatke o nemški obveščevalni mreži na ameriških tleh in drugod po Evropi. Zlasti dragocen pa je bil njen prispevek ob pripravah za izkrcanje na Siciliji I. 1943. (natančni podatki o nemških položajih, njihovi
moči in razporeditvi, slikovni materiali itd.). Po njeni zaslugi naj bi bilo izkrcanje izredno uspešno in izgube neznatne. Pozneje je predložila mafija svoj račun v obliki seznama imen "političnih zapornikov", ki naj bi jih zavezniki izpustili; med njimi je bi cvet sicilske mafije. (Znano je namreč, da je fašistična oblast to hobotnico neusmiljeno trebila). Čez noč se je podtalna druščina znašla na prostosti. Še več, vzelo kratkem času so zasedli 95% županskih mest. Novi oblasti so dali na voljo vse svoje moči v njenem boju z novim sovražnikom, komunisti. S tem jim je bila tlakovana pot do najbolj posvečenih središč političnega odločanja. Od takrat naprej je Italija tragično ujeta v mafijske lovke...«.
»Mafija je kmalu dobila svojega salonskega tekmeca — prostozidarske lože. Državni tožilec Cordova je vznemiril javnost z zajetno raziskavo, v kateri je ugotovil, da so prostozidarske lože vezno tkivo vseh pomembnih političnih, upravnih in ekonomskih odločitev v državi. Po zbranih podatkih naj bi bilo v Italiji 30.000 članov prostozidarskih lož, med njimi tudi 28 parlamentarcev in številni ugledni člani državnih, policijskih, sodnih, vojaških itd. uradov. Cordova pravi še, da je to pravcati ”su-perpartito”, nadstranka, ki tranzverzai-no seka vse druge stranke. Veliko moč prostozidarskih lož in njihovo mednarodno prepletenost bi lahko pojasnili z nedavno izjavo senatorja Francesca Cossige, "da je bita Italija po vojni država z omejeno suverenostjo”«...
Na italijanskem političnem odru že več kot pol stoletja odigrava pomemb-
no vlogo tudi fašizem. 1945. teta, ko se je pojavil na obzorju nov konflikt, in sicer med kapitalizmom in komunizmom, je poražena fašistična falanga zaslutila v tem svoj veliki trenutek in prevzela v svoje roke zastavo antikomunizma. Za protiuslugo so ji dovčerajšnji zmagovalci morali v marsičem zamižati...
Nato se Milan Gregorič razgovori še o zadnjih dogajanjih v Italiji, od referendumov do novega volilnega sistema in zadnjih volitev ter operacije »čistih rok«, ter skuša izpeljati primerjavo z dogajanjem v Sloveniji. Takole pravi:
»Začetni razplet italijanske institucionalne krize prinaša najmanj dve pomembni sporočili. Prvič, da je zasedena in neprezračena oblast veliko družbeno zlo ne samo v totalitarnih sistemih, ampak tudi v parlamentarni demokraciji. Če uspe kaki stranki porazdelitev in ohranitev oblasti, kot je bii to primer Italije v času petstrankarske koalicije, ki se je spremenila v neke vrste režim. In, drugič da je prelom s tem patološkim stanjem družbe mučen ter ga spremlja kriza institucij političnega sistema. O režimski gnojnici govorijo usode dovčerajšnjih bogov italijanskega političnega Olimpa. Samo med poslanci bi naj bilo kar 286 takih, ki so v preiskavi, torej kar tretjina, če je poslancev v obeh domovih 900... Milanski preiskovalni sodnik Antonio di Pietro, protagonist sodne preiskave "čiste roke” in trenutno najbolj priljubljena osebnost v Italiji, se ne ozira na katastrofalne posledice, ki jih ima preiskava za dovče-rajšnjo elito. Di Pietro si je med prvimi upal prestopiti krog, ki ga je v prejšnjih desetletjih sodstvu na tihem zarisala politika. Človeku se samo od sebe postavlja vprašanje, kdaj si bo upalo prestopiti ta krog tudi slovensko sodstvo. Pri tem se mi nehote vrača v spomin izjava dr. Bavcona na nekem predavanju v Kopru, ko je pred širšim zborom pravnikov skrušeno priznal, da je bilo sodstvo v prejšnjem režimu predvsem orodje v rokah politike. (Kot da ni to sodstvo, skoraj nedotaknjeno, še vedno tu.)... Kako naj potem upamo, da bodo naš gnoj počistili tisti, ki so do včeraj sami tičali v njem do vratu. Država pa, ki ne zmore samodejnega očiščevalnega procesa, lahko samo tone v kaos«.
Primorska srečanja imajo med slovenskimi revijami tudi to lepo navado, da so grafično in vsebinsko zelo pre-
gledna. Prva notranja stran navaja vsebino, že razdeljeno ne samo po sklopih, ampak že po ožjih tematskih razdelkih. (Ti imajo nekateri prav posrečena in povedna imena: Politika sosedstva, Po sledeh sredozemske civilizacije, Gospostvo duha, Odprte strani in Bankrot preteklosti.) Zadnja notranja stran ima kar bogato razčlenjen kolofon revije, stran pred tem pa napolnjujejo podatki o vseh v posamezni številki revije sodelujočih avtorjih. Zadnja stran platnice je vedno posvečena neki priložnostni misli, tokrat sv. Martinu, narodnemu patronu! Vsako številko bogatijo tudi likovne reprodukcije nekega pri-
Slovenska
družina
ima
na mizi mladiko
morskega umetnika. Tokrat je posvečena že pokojnemu Ivanu Varlu, o katerem spregovori Maruša Avguštin o priliki retrospektivne razstave njegovih del v Radovljici in pozneje v Sežani. Vsekakor gre za zgodaj umrlega in še premalo ovrednotenega slikarja, ki ga avtorica imenuje »krajinskega, figuralnega in abstraktnega slikarja v oljni, akrilni, pastelni in akvarelni tehniki in človeka z dvema naturama: prva je ljubila imanenco in konkretnost, drugo je nezadržno vleklo v simboliko in misterij«. Zapustil je obsežen opus, ki bi moral dobiti nekje na Primorskem svojo stalno zbirko, tako pravi avtorica članka.
Zdenka Lovec kritično prikaže letošnjo Vilenico, na katero ni bilo večine nekdanjih obiskovalcev z Vzhoda (zdaj Slovenija nima več mika vabljivega Zahoda, saj so danes več ali manj vsi na istem), na srečanje pa tudi ni bilo velikih predavateljskih imen, ki so svoje posege kar poslali (mit mittelev-ropejstva je v zatonu, Kocbek kot tema pa je zanje neznanka), treba bo, kot meni avtorica, dobiti nov ključ, se prilagoditi novi situaciji v Evropi. Sicer pa Lovčeva imenitno opiše vileniško srečanje, živo, ko da bi bili sami navzoči. Kratko oceni nastopajoče, prikaže oba
nagrajenca, Libušo Monikovo in dobitnika kristala Vilenice Francesca Micie-lija. Slavko Gaberc se kar obsežno in temeljito razgovori o gospodarskem in simbolnem pomenu oljke, pod razdelkom Bankrot preteklosti (tukaj naslov pač ni videti utemeljen!) pa Katjuša Valentinčič prav tako tehtno prikaže zgodovino, obnovo in današnje stanje kobariškega muzeja, Mašerove hiše. Ta visoko nagrajeni muzej (nagrada Sveta Evrope za leto 1993, ko ta muzej proglasijo za Evropski muzej) je zanimiv tako po svoji arhitekturi (primer plemiške baročne arhitekture) kot tudi umetnostnozgodovinsko, obenem pašo tam zbrali in hranijo gradivo o preboju pri Kobaridu v 1. svetovni vojni ter vzporedno bogato dokumentacijo in razstavno gradivo o prvi svetovni vojni. — Slavko Gaberc posveti obsežnejši članek tudi stoletnici slovenske planinske organizacije.
Razdelek Gospostvo duha je tukaj kar previsoko zastavljeno ime za spominski zapis umrli mladi pesnici Lindi Cotič (v literarni obliki). Ker pisec ni naveden med sodelavci te številke, se je verjetno skril za psevdonim?!).
V leposlovnem sklopu najdemo znana imena, ki nam ponujajo nekaj dobrega branja: tako Silvano Demarchi, kvalitetna poezija v odličnem prevodu Jol-ke Milič, zatem kultivirano pero Lucijana Vuge in Neža Maurer, ki bralca pač nikoli ne razočara, pa verzirani Al-do Žerjal. Le dve pesmi ponuja France Magajna; motivno zanimive in sveže so tudi pesmi mladega Nejca Bernarda. — Iz te poezije, ki ji gre zares, kot temu navadno pravimo, je treba izdvojiti poezijo Regine Kralj (psevdonim), ki jo lahko beremo sicer kot izzivalno literarno igro, a menim, da jih bo večina bralcev pač brala kot stvar, ki bi bila primernejša za pornografsko revijo, saj se pesniška ekvilibristika ali ekvilibrist sprehaja na mejah okusa. (Podobno velja za intervju Jožka Štucina z avtorico, ki v stilu svoje poezije pravi, da je »ob zatonu starih vrednot zahrepenela po novi artikulaciji erotičnega mita« in njena poezija »fu(n)kcionira kot precizen pornografski stroj«. Če dodamo še blasfemičen stavek o brezmadežnem spočetju, smo povedali dovolj. Morda bi bilo treba premisliti koncept revije: ali se ji ta raven prilega?
Prozni del ima nekaj dobrih tekstov, predvsem izredno verzirano pero Milojke Žižmond-Kofol z odlomkom V vrvežu, spretno napisani Polži Janija Rifla,
duhoviti, domiselni Teniška žogica Vida Sarka in Borisa Jukiča Mačka. Zanimiva je Delirična trilogija Novice Novakoviča, ki pa s svoje slikovite odsli-kave modrega sveta in visoke, poetične govorice proti koncu zdrkne v preveč banalno izrazje. Literarni del zaključuje zapis Jolke Milič o Demarchiju, sodobnem italijanskem literatu.
Primorska kronika govori o uporu primorskih vojakov 97. pešadijskega polka v 1. svetovni vojni (Milan Cirk), Ciril Kovač pa podrobno predstavi revijo ANNALES, ki znanstveno in v širokem spektru spregovori o Istri (med sodelavci je tudi nekaj tukajšnjih strokovnjakov), Slavko Gaberc oceni dve študiji o slovenski Istri, Marija Mercina pa ocenjuje Marjana Tomšiča pravljice iz Istre: Glavo gor, uha dol. Jožek Štucin spregovori o Reviji Fontana, tokrat posvečeni piscem z ilirskobistriškega konca. Zadnje tri knjige je s temeljitim kritiškim pristopom stehtala literarna urednica Vida Mokrin Pauer. Najprej obe deli, nominirani za Slejkov sklad (Pet veličastnih!), kratka romana Andreja Moroviča in Franja Frančiča. Za prvega pravi, da se prepušča »individualistični spretnosti seksualne in jezikovne erotike«, Frančičev roman pa imenuje »lapidaren romanček o propadanju iluzij« ter da »govori iz pozicije v brezdušni kapitalizem propadajočega socializma«, v Frančiču vidi »monumentalno moč«. V Moroviču »fantastično bogat jezik, medtem ko je Frančičev poln nemira, more in samotnosti«. Ob tem prikazu, ki zna, kot je danes redko, spregovoriti o vseh plasteh knjige, se zlahko odločimo, katero od obeh del nam bo nedvomno bliže.
Zunanja oprema revije je sicer zanimiva (oblikovalka Maja Licul), vendar je s svojo belino in rahlimi zarisi neprimerna za »glavo« našemu članku, zato smo iz grafičnih razlogov izbrali eno lanskih številk, ki je vpadljivejša, in ji prilepili številko in letnik. Upajmo, da zato ne bo zamere.
Zora Tavčar
Vinko Ošlak urednik CZ
Celovški Zvon je dobil 5. februarja novega glavnega urednika. To je Vinko Ošlak, ki je bil med pobudniki in tudi doslej med glavnimi sotrudniki revije. Nasledil je ravnatelja dr. Reginalda Vospernika.
Rafko Dolhar: Stezice
Tržaški pisatelj Rafko Dolharje prišel pri založbi tržaške Mladike pred koncem lanskega leta do nove leposlovne knjige s preprostim naslovom Stezice. Te stezice ga vodijo npr. na Triglav, na počitnice v Gradež, na pohod iz Glinščice v Mačkovlje in še v celo vrsto planinskih in kraških krajev.
Vseh črtic je 22 in pisatelj jih je razporedil v tri razdelke: v Spominske, Gorske in Kraške. Ti motivi so zastopani že v prejšnjih Dolharjevih knjigah, kot so: Pot v planine, Pot iz planin, Moji kra-ški sprehodi, Prgišče Krasa, Vabilo v Julijce in Romanje v Julijce. V teh in prejšnjih črticah je Dolhar vedno zamejski Slovenec, zdravnik In politični delavec, zaskrbljen za usodo svojih rojakov, za katere se je trudil v raznih ustanovah in društvih, izleti v planine so mu duševna in telesna potreba, ki mu jo je vcepil oče, literarna nadarjenost pa mu omogoča, da zna svoja opazovanja in občutke izpovedati v kleni slovenski besedi.
Že v prvi črtici — Pot iz zelene doline — pripoveduje, kako je odločil oče, da odide v šole v Trst, ker na Trbižu in v Kanalski dolini ni bilo slovenskih šol. Odločitev je bila težka, vendar za Dol-harjevo življenje odločilna, saj pravi: »Tako sem med solzami doživel odločitev, za katero bom očetu vedno hvaležen, ker je preo-krenlla tok mojega življenja.« Pri tem razpravlja o osnovnih šolah v Benečiji in Kanalski dolini, ki jih ni, češ: »Ves trud domačih Čedermacev, ki so vztrajali pri uporabi slovenske besede, ne more odtehtati ene same osnovne šole.«
Ko gre na tiskovno konferenco v Celovec, Izrabi priliko in spregovori o manjšinskih razmerah na Koroškem, kjer je odigral odločilno vlogo dr. Tischler. Manjšinskih pravic je tam še manj.
V	črtici V kraškem sanatoriju je zdravnik praktikant v sanatoriju v Nabrežini. Okolje ni prijetno: »Ozrem se po dolgi vrsti ležalnikov. Gladki in razbrazdani obrazi, zalita in upadla lica. Vsak ima za seboj svojo zgodbo in svojo obliko bolezni, večina pa nobenega upanja pred seboj. Skupni Imenovalec vseh je pljučna jetika.«
Trst ponoči z morja je prikazal v črtici Prijetna poletna noč. V Trstu je bil zdravniški kongres in udeleženci so se peljali z ladjo na večerjo v Sesljan. Večerjal je s primarijem mestne bolnišnice, ki je bil tudi občinski odbornik misovske stranke, Dolhar pa član občinskega sveta Slovenske skupnosti in univerzitetni docent. Mnogim se je zdela ta družba nenaravna, pisatelj pa pravi: »Med kulturnimi ljudmi je politični boj eno, poklicna kolegialnost pa drugo«.
V	dveh črticah govori o Trstu in Trbižu in občuduje očeta, ki je ostal vaški zdravnik na Trbižu, da je pomagal svojim ljudem, čeprav je Imel druge možnosti.
V	črtici Zagotovo prek polovice, morda blizu konca je podal obračun po dveh letih kot pokrajinski tajnik Slovenske skupnosti
in tržaški občinski odbornik. »Splača se gotovo ne,« ugotavlja, toda »preganja te čut odgovornosti za skupno blaginjo«. Treba si je odtrgati nešteto dnevnih in nočnih ur, Imaš pa zadoščenje, »da sem živa, in če nisem domišljav, tudi koristna veja na narodnem telesu«. V naslednji črtici ga je zaneslo v razmišljanje o tigrovcih, ki jim skušajo nekateri osporavati »zasluge prvoborcev proti fašizmu«, ker je morda usojeno, da si »zmagovita ideologija lasti zasluge za vse dosežene uspehe«.
V	Gorskih črticah se odpravlja v visoke planine, kot so Bavškl Grintovec, Prisojnik in Triglav. O svoji hoji v planine pravi: »Morda je najbolj preprosto, če povem, da si želim imeti pri hoji v gore tudi estetski užitek. Uživati dobro počutje ob širnem razgledu in popolni duševni sproščenosti. Če tega ni, lahko postane Izlet čisto navadno težaško opravilo, delo, če že ne kar muka.«
Hodil je z očetom in s sestro Vido, na Triglav pa gaje povabil sin, »da bi bil pravi Slovenec, ki se mora enkrat v življenju odpraviti na najvišjo slovensko goro«. Pridružila se jima je tudi hčerka s svojim fantom. Izlet pa ni potekel najbolje: najprej je bila do Vodnikove koče tekma in polno ljudi; zadnja strmina pod Kredarico mu je vzela sapo, ker je v noči pred izletom slabo spal in pozno vzel uspavalno tableto; na Kredarici je moral spati na trdi klopi. Drugi dan jih je čakalo na vrhu dvojno razočaranje: »Megla, ki je onemogočala poživljajoč razgled in na katero sem na tem vrhu naletel prvič, ker sem dotlej vedno imel prekrasen razgled, In prodajalci piva in kokte. Seveda vsakomur privoščim, da si služi vsakdanji kruh, kot ve in zna, toda prodajanje pijače na vrhu Triglava se ml je vendar zdelo pravo oskrunjevanje vrha.«
V	kraških črticah opisuje izlete na Slavnik, Vejno, Volnik, pohod iz Glinščice v Mačkovlje, izlet na Trstelj in v Škrbino, nazadnje se spomni še Dorčeta Sardoča, ki ga je spoznal kot otrok v Internaciji v Gradežu. Tudi te črtice so polne sodobne zamejske problematike, v katero je Dolhar vraščen in jo od dijaških let sooblikuje.
Če primerjamo Stezice s prejšnjimi knjigami, je v njih manj opisov poti, nevarnosti, naporov, orisov naravnih lepot in vremenskih sprememb, več je v njih treznega razmišljanja o razmerah v zamejstvu, o naporih in žrtvovanjih za izboljšanje razmer in splošni blagor, kakor da bi šlo res za obračun »na sredi našega življenja poti«.
Zora Tavčar piše v spremni besedi, da je knjiga »hkrati sprehod skozi naše zamejske tegobe. Pa to ni knjiga samo za današnjo rabo. Marsikaj bo ostalo dokument neke generacije, neke prisotnosti in s tem neke resnice o nas zamejcih za prihodnje rodove.«
V	knjigi je 12 celostranskih barvnih slik naravnih lepot in umetniških ustvaritev.
Ivan Kobal: Možje s Snowyja
Pri Goriški Mohorjevi družbi je izšla pred Božičem 1993 knjiga primorskega izseljenca Ivana Kobala Možje s Snowyja. Knjigo so natisnili že dvakrat v angleščini v Avstraliji, za Mohorjevo družbo jo je avtor nanovo napisal in predelal, za tisk pa so jo pripravili Nada Pertot, Marta Terčelj, Marjan Jevnikar In Marko Tavčar, ki je napisal tudi uvodne besede o avtorju in knjigi.
Ivan Kobal se je rodil 1928 na Planini pri Vipavi, po osnovni šoli v domačem kraju je med vojno študiral v jezuitskem zavodu v Piacenzi, dovršil pet razredov gimnazije, nato so ga poslali domov, ker jih v zavodu niso mogli vzdrževati. Doma se ni znašel, zato je pobegnil v Italijo, preživel tri leta v taboriščih, maja 1950 pa se je izselil v Avstralijo v Sydney. Študiral je angleščino, si pridobil kvalifikacijo tesarja in mizarja in pri mednarodni dopisni šoli gradbeno-konstrukcijsko diplomo.
Leta 1954 seje zaposlil pri gradnji energetskega projekta Snežnih gora, kjer je ostal štiri leta in kar je opisal v svoji knjigi, ki je izšla 1985 in 1988 v Sydneyu in mu prinesla tudi nagrado. Angleški naslov knjige je Men who built the Snowy — slovenski naslov pa Možje s Snowyja, 203 strani. V knjigi je opisal enega najuspešnejših inženirskih načrtov v človeški zgodovini, ki se imenuje Snowy Mountains Hydro-Electric Scheme. S tem načrtom so v 25 letih zgradili v Snežnih gorah in v njihovi pokrajini 16 velikih jezov — med katerimi eden, ki zadržuje devetkrat toliko vode, kolikor je ima Sydneyskl zaliv, 8 elektrarn s skupno proizvodnjo štirih milijonov kilovatov In 144 km predorov, nešteto cest, kar je omogočilo, da namakajo obširne suhe pokrajine v južni Avstraliji. Delali so večinoma povojni naseljenci, ki so prišli Iz vse Evrope kot begunci v Avstralijo. Med njimi je bilo tudi precej Slovencev, ki
so po izgubi domovine našli v Avstraliji novo, se z njo poenotili, jo vzljubili in ji hoteli pomagati. Eden izmed slovenskih fantov pravi v knjigi: »Poslušaj, ta dežela mora rasti. Mi jo bomo spremenili — taki ljudje, kakor sva midva. To je dežela za mlade ljudi.« In delali so mladi, saj so živeli v barakah in šotorih, brez družin in domačih. Delo je bilo težko, nevarno, v hribih med skalami, v gozdovih, ob rekah in potokih, v dežju in blatu, a tudi v snegu, mrazu in močni burji. Vsakdo je bil navezan nase, znal si je pomagati v težavah, ob prostem času pa so se zbirali v priložnostnih dvoranah, igrali karte, šah in drugače preganjali dolgčas in samoto. Sklepala so se prijateljstva, ki so se ohranila tudi pozneje v življenju, med raznimi narodnostmi so se zbujala nerazumevanja, ki pa niso pripeljala do hujših problemov.
Avtor Kobal je bil pomočnik geologa pri celotni gradnji, ker je bilo treba preštudirati vse področje, kamnine in zemljo, trdnost tal, potresnost, nagnjenost do usadov, poplave in druge značilnosti terenov. Kobal je imel veliko dela in ga je opravljal s tako vestnostjo, izkušenostjo in znanjem, da so se nanj popolnoma zanesli. Istočasno si je pisal dnevnik.
Knjiga je napisana stvarno in realistično natančno, pisec prikazuje težave in napore, razmere, redke vesele trenutke, ker ga je prevzel veličastni načrt spreminjanja Avstralije tako zelo, da ga je zanimalo predvsem uresničevanje načrtov, rast zamisli, težave delavcev, manj pa prikazuje lastno življenje in občutja drugih delavcev.
Narava je seveda vsepovsod in stalno navzoča, vendar je pisatelj ne opisuje z idilične strani, ker je zanj in za delavce preveč negostoljubna, da bi jo mogli vzljubiti. Vendar pa ima velik smisel in ljubezen do narave, kar od časa do časa očitno pokaže, npr.:
»Dež je proti jutru prenehal. Prebudil sem se ob prvi zarji, tako da sem si mogel nemoteno ogledati novo okolico, ko so drugi še spali. Iz zemlje se je dvigala vlaga, bele meglice so se množile nizko nad gozdovi, nebo je postajalo vsak trenutek bolj svetlo. Ob-
čudoval sem zeleno hribovje vsaokoli in svetel oblak, ki se je valjal v daljavi med nebom in zemljo na severovzhodu. Naenkrat se oblak pretrga, rdeče zažari in za njim zagledam od južne strani rdeče avstralske Snežne gore, še pokrite s snegom in ožarjene od vzhajajočega sonca. ”To je moja nova domovina,” sem pomislil, ”in to so hribi in doline, o katerih bom od zdaj naprej sanjal!”«
Ob neki nočni vožnji je bilo treba menjati kolo na land-roverju. Štefanova roka je ostala pod vozilom: »Štefan pa je vstal in si hitro stisnil krvaveče zapestje. Iz globoke zareze med kitami palca in kazalca leve roke je močno krvavelo.« David ga je hitro obvezal in zapeljal na tri km oddaljeno kmetijo, kjer sta poznala Lucijo, ki je napravila tečaj za bolničarko: »Pred očmi matere in Davida, ki je s težavo krotil svoje živce, je Lucija začela šivati rano. Ob tretjem šivu se je igla slabo zataknila. Poskusila je vnovič in tedaj so se bolnikove oči srečale z njenimi. Nekaj se je zganilo med njima, kar bi rada zakrila, pa nista mogla. Počasi sta oba zardela v obraz.«
Kmalu nato je stlačil tovornjak Vladimirju prsni koš in ga ubil. Bil je najboljši Štefanov prijatelj, Silvijin zaročenec. Vsa slovenska skupnost je bila pretresena, ker je bil dober delavec in zvest prijatelj vseh.
Kmalu nato je zapustil delo tudi Štefan: »Odločil sem se, poskusim svojo srečo na kmetih. Dobil sem delo vTumutu.« Po nekaj letih je dobil Alfonz pismo s fotografijo: »Poleg dveh strani obširnega pisma in prijaznega vabila na obisk sta se mu s fotografije smejala Štefan in Lucija sredi številne družine.«
Tako se sklepa ta knjiga, ki predstavlja vrsto slovenskih fantov, ki so si v Avstraliji ustvarili nov dom in zaživeli srečno življenje.
Pisec Ivan Kobal se je 1958 v Sydneyu poročil s Slovenko iz Hrušice pri Podgradu, otroci John, Irena in Boris so diplomirani inženirji mehanične, elektronske in elektrotehnične stroke. Njegov življenjepis je v 19. snopiču Primorskega slovenskega biografskega leksikona, ki je izšel decembra 1993 pri Goriški Mohorjevi družbi.
KNJIGE___________________
Knjige Celovške Mohorjeve družbe za leto 1994
Kot vsako leto so pred Božičem izšle knjige Celovške Mohorjeve družbe za leto 1994. Poleg Koledarja za leto 1994 so izšle še tri leposlovne ali poučne knjige, In sicer: Dolores Vleser: Podkrnoški gospod, Desa Muck: Pod milim nebom in Robert G. Jackson: Vedno čili In zdravi. Skrivnost dolgega življenja.
Koledar ima že ustaljeno večjo obliko z barvnimi platnicami In je pravi zbornik na 160 straneh sodobnega in preteklega slovenskega življenja na Koroškem in po svetu. Prvi — koledarski del — ima pri vsakem mesecu celostransko barvno sliko križa in znamenja na Koroškem. Križi niso vsakdanji križi, ampak kapelice najrazličnejših oblik in velikosti, vse pa mojstrsko obnovljene in pobarvane In poživljajo ko-
roško naravo. Sledi Križev pot na Ka-menu, ki gaje ustvarilo 14 koroških kiparjev, vsak po eno postajo. Nekatere postaje so tako modernistično in osebno podane, da le iz številke In podnaslova zvemo, kaj predstavljajo.
V poglavju Mohorjeva misel povezuje pripoveduje Janko Moder, ki je bil v prvih povojnih letih tajnik in pomočnik urednika Mohorjeve družbe Frana Šaleškega Finžgarja, kako je napisal Mohorsko bibliografijo in dva zvezka mohorske zgodovine Iz zdravih korenin močno drevo. Odbor Mohorjeve družbe je bil v rokah vladnih mož, ki sami niso vedeli, kaj naj delajo z Mohorjevo družbo, ki je zaradi narodnih zaslug morala obstajati, zato so si lastili pravico, da so vsi po vrsti cenzurirali sestavke v Koledarju in posamezne knjige. Ker pa so bili zaposleni in ne usposobljeni za tako delo, so zavlačevali, da knjige niso mogle redno izhajati. Moder je hodil od odbornika do odbornika in jih prosil, naj preberejo rokopise in jih vrnejo. Mohorska bibliografija je izšla 1957 na 548 straneh večje oblike, zgodovina pa je izšla 1952 In 1953 na 384 straneh, a je avtor prišel komaj do leta 1859, ko se je Družba še borila za svo-
jo podobo in obstanek. Moder ni smel napisati nobene svoje misli ali ocene, ampak samo prepisovati mnenja iž časopisov.
Sledijo poročila vseh treh Mohorjevih družb — Celovške, Celjske in Goriške — o delu v zadnjem letu. Zlasti aktivna je Celovška Mohorjeva družba, ki izdaja knjige, vodi knjigarno in dvojezično osnovno šolo, Korotan na Dunaju, Modestov dom v Celovcu in še vrsto drugih dejavnosti. Pretresljivo je pričevanje Franca Kozine o pobijanju domobrancev v Kočevskem Rogu in rešitvi Iz jame, kamor so metali ustreljene može.
Prof. Jožko Šavli iz Gorice nadaljuje svoja raziskovanja najstarejše slovenske zgodovine. V članku Karantanska dinastija dokazuje, da so bili Ep-pensteincl, dedni vojvodi na Koroškem, v sorodstvu s poznejšimi Spanheimci. Vladali so še razni plemiči do 1335, ko so prišle slovenske dežele pod Flabs-buržane in ostale pod njimi do konca prve svetovne vojne.
V razdelku Cerkev in svet je nekaj sestavkov iz preteklosti, npr.: Legenda o dovškl cerkvi, nekaj misli ob knjigi Lu-dovika Cegnarja Nadškof Vovk in nje-
gov čas. Nadškof Vovk je deloval v Ljubljani v Izjemno težkih razmerah, in sicer po odhodu škofa Rožmana iz Ljubljane, od 1945 do 1963. Zaprli so mu polovico duhovnikov, zaplenili cerkvene stavbe, njega pa v Novem mestu zažgali, daje čutil posledice vse življenje. Zgodovinar dr. France Dolinar piše o njem: »Bil je človek, ki ga je Bog poslal«. Sledi poročilo o prvi maturi 1963 na Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu, dodani sta sliki letošnjih (1993) maturantov. V članku Planinstvo v naših krajih pripoveduje pisec o nekaterih planinskih kočah na Koroškem.
V	poglavju Narodopisje je opisan čebelarski muzej v Radovljici, marofu v Selah je opisana zgodovina največje domačije v Selah na Kotu, ki je znana od 1524, zdaj pa je v popolnem razsulu. Etnologinja Polona Sketelj je v seminarski nalogi opisala Življenje starostnikov na Koroškem, ki je težko kot povsod.
Pod naslovom Koroška znamenja so zbrani spominski članki o jubilantih in rajnih. Tako 40-letnica smrti duhovnika in poslanca Janeza Starca, 80-let-nlca Lovra Kašlja, 70-letnica Valentina Inzka, smrt župnika Štefana Messnerja, brata pisatelja Janka Messnerja, smrt župnika Franca Jančarja iz Slo-venjega Plajberka, smrt pisatelja, prof. in ravnatelja Zvezne gimnazije za Slovence In Mohorjeve družbe dr. Pavla Zablatnika, smrt patra Vučina in župnika Alojzija Kulmeža.
V	Kanado sega članek Slovenska šola v Hamiltonu, ki ima svojo faro s cerkvijo in šolo s 40 učenci. V Argentini je umrl pedagog Vinko Brumen, v Gorici pesnica Ljubka Šorli, v ZDA zgodovinar Jože Felicijan.
V	narodopisje spadajo hišna imena južne Koroške in živali v frazeologiji koroških slovenskih narečij. V zadnjem delu so predstavili slikarja Omana in Poldeta Miheliča, v Pisanem branju pa so črtice iz sodobne slovenske literature. V Koledarju je tudi črtica Brune Per-tot iz Trsta Stara mama s podeželja. Na koncu je še nekaj sestavkov Za dobro voljo in za bistre glave.
Koledarje bogato ilustriran z barvnimi in črno-bellmi fotografijami in slikami. Vsebinsko je bogat, aktualen In izčrpen prikaz koroške stvarnosti.
Dodane knjige so naslednje:
Dolores Vieser: Podkrnoški gospod, roman, prevedel gaje leta 1941 duhovnik in prevajalec Janez Pucelj, za to knjigo gaje priredil Lovro Kašelj. Pi-
sateljica se je rodila na Koroškem 1904, toda imela je zelo težko mladost. Starši so ji umrli in s 15 letom je morala v službo: delala je v gostilni, varovala otroke, delala v tiskarni, ležala v bolnišnici, pomagala v kuhinji. Vmes je pisala roman in ga poslala v tiskarno. Sprejeli so ga in ga izdali pod naslovom Pevček (Slngerlein), prinesel ji je slavo In s ponatisi toliko honorarjev, da si je postavila vilo v Šmartnem pri Celovcu. Že 1936 ga je Pucelj prevedel v slovenščino. Nato je napisala Podkrno-škega gospoda, za katerega ji je dal zgodovinsko snov dekan Singer.
Podkrnoški gospod je domačijski roman južne Koroške, godi se v dobi turških napadov na Koroško, ko živijo še vedno poganski Slovenci. Zgodba je pretresljivo tragična in pripoveduje o nezakonskem graščaku Lenartu in lepi Alenki, edinki poganskega slovenskega svobodnjaka ob Zablaškem jezeru. Oba iščeta srečo in večne resnice in jih pred zgodnjo smrtjo obeh tudi najdeta. Roman je pretresljiv in koroško obarvan.
Desa Muck: Pod milim nebom. To
je mladinski roman, ki ga je napisala ljubljanska kulturna delavka Desa Muck, voditeljica in scenaristka TV oddaj za otroke in mladino v Ljubljani. Napisala je nekaj otroških radijskih iger, ki so jih odkupile tudi druge države. Knjiga je napeta in duhovita zgodba o dveh študentkah, ki se hočeta otresti jarma doma in v šoli, zato skleneta, da pobegneta v Ameriko. V knjigi je dosti napetih dogodkov in duhovitih domislic, vse skupaj pa se konča v Istri. Muckova zna pisati privlačno za mladino. Duhovito jo je ilustriral Zvonko Čoh iz Celja.
Robert G. Jackson: Vedno čili in zdravi. To je praktična knjiga, ki jo je napisal kanadski zdravnik, ki je bil do 49. leta vedno bolehen, da so mu zdravniki napovedovali še 4 mesece življenja. Tedaj pa je popolnoma spremenil način življenja, predvsem prehrane, ozdravel je in začel še druge zdraviti z zatekanjem v naravo in z zdravo naravno hrano, ki so jo ljudje uživali tisočletja. Knjiga je eden Izmed koristnih priročnikov za vsakdanje življenje.
* * *
Tako je letošnji mohorski dar iz Celovca bogat, raznovrsten in primeren za vse Slovence, naj živijo na Koroškem ali v širnem svetu, kjer ima celovška Mohorjeva družba veliko naročnikov.
Martin Jevnikar
RAZSTAVE______________________
Skupinska razstava v galeriji Cartesius
Od 14. do 31. decembra 1993 in od 11. do 26. januarja 1994 so bila na ogled v galeriji Cartesius dela osmih umetnikov, in sicer šestih slikarjev in dveh kiparjev; v predbožičnem času in o počitnicah je pri galeriji Cartesius namreč že običaj, da se prirejajo skupinske razstave. Ob tej priliki je izšel katalog z bistvenimi bio-bibliografskimi podatki in z vrsto reprodukcij, za vsakega umetnika po ena.
Vsi umetniki živijo in delajo v Trstu ali okolici Trsta, slikarji so po prikazanih delih usmerjeni v figurativnost, po starosti in izobrazbi pa se zelo razlikujejo med sabo. Oglejmo si zdaj razstavo po vrsti, kot je prikazana v katalogu.
Prvi je slikar Aldo Bressanutti, ki živi v Trstu. Gre za slikarja samouka, ki si je z vztrajnim študijem in delom ustvaril lep sloves po začetnih precej ostrih kritiških ocenah. Na podlagi preučevanja flamskih slikarjev se je Bressanutti dokopal do zanimive umetniške govorice, kjer je velik poudarek na detajlih, kar spominja na tako imenovani hiper-realizem, istočasno pa rad meša predmete v nenavadnih kombinacijah, kar ga predstavlja v območje nadrealizma. Živahnost barv še poudarja podrobnosti zaradi ostrih robov naslikanih stvari, izredno učinkovit pa je v izražanju globine slikarskega polja. Čeprav ni Tržačan, je našlo v njem mesto pozornega in liričnega zapisovalca predvsem starega predela, ki dan za dnem spreminja lice, a nam ga prav Bressanutti-jevo delo ohranja.
Kipar Ugo Čara, rojen v Trstu leta 1908 je starosta tržaških kiparjev, ukvarjal pa se je tudi z grafiko, dizajnom in opremo notranjščin, zelo se je na primer uveljavil z načrti za številne ladje. Čara je pravi mojster brona, najboljši pa je takrat, ko izdeluje manjše kipce, kjer se nekako srečujeta klasičnost, se pravi čut za mero, skladnost, in moderna občutljivost, to je skoraj živo drhtenje snovi, ki nastaja pod veščimi prsti.
Giovanni Duiz, Trst 1923, je slikar in grafik samouk. Likovni zgodovinar Claudio Martelli ga postavlja zelo visoko v svojem pregledu tržaških umetnikov. Poudarja njegovo poetičnost in navidezno preprostost, za katerima se skriva veliko notranje bogastvo, kar Dul-
zovo slikarstvo postavlja v območje metafizičnega ustvarjanja.
Med slikarji je tudi Giuseppe Ferfo-glia, ki zelo rad slika pejsaže in torej seveda Kras in morje. Kar ga razlikuje od drugih slikarjev z isto motiviko, je raba barv, ki so vedno izredno živahne in tople.
Foleo lacobi, rojen v Livornu, je študiral na fiorenški likovni akademiji, živi pa v Trstu. Kot zanimivost naj povemo, da je v osemdesetih letih izdelal več slik za cerkev v Naselju sv. Sergija, in to kar 62 kvadratnih metrov poslikav!
lacobi se je na pričujoči razstavi predstavil z že znanimi in uveljavljenimi drevesi, ki so geometrijsko stilizirana in gola, v ozadju pa imajo sanjsko mesto pravljičnih razsežnosti.
O Liviu Rosignanu, Pula 1924, smo že večkrat govorili v teh beležkah, saj rad razstavlja in tako stalno vzpostavlja nove stike z občinstvom, ki mu pozornost toplo vrača. Rosignano je nezamenljiv: v njegovih slikah se barve prelivajo in ustvarjajo videz mehko valujočih podob sredi docela zapolnjenega slikarskega polja.
Kipar in grafik Graziano Romio iz Milj se ukvarja z oblikovanjem marmorja in kamna. Pred kratkim je razstavljal v galeriji Caveau v Ulici sv. Frančiška, tudi tokrat pa je postavil na ogled dela z abstraktno vsebino skrivnostnih simbolov in skladne oblike.
Nazadnje še beseda o najmlajšem izmed slikarjev. Carmelo Nino Trovato se je rodil v Jamljah leta 1954, diplomiral pa je iz arhitekture v Benetkah. Ta njegova študijska doba je vplivala nanj in na njegovo slikarstvo, ki ga v katalogu opredeljujejo z izrazom »arhitekturno« slikarstvo. V zadnjih letih je bil deležen več priznanj in lahko rečemo, da se zanesljivo uveljavlja. Kakor zna biti natančen in racionalen v svojem slikarskem oziroma risarskem elementu, tako je v kompozicijah in v izbiri barv poetičen in lirsko nadahnjen.
Magda Jevnikar
Skupina
Neokonstruktivisti
1968-1972
V ljubljanski Mestni galeriji je bila lani jeseni razstava z naslovom Skupina Neokonstruktivisti 1968-1972, na kateri so bili bogato predstavljeni naslednji umetniki: Dragica Čadež, Drago Hrvacki, Tone Lapajne, Slavko Tihec, Dušan Tršar in Vinko Tušek.
Če hočemo razumeti pojav neokon-struktivizma, moramo poseči v preteklost, v čas okrog 1. svetovne vojne, ko se je pod vplivom simbolizma, francoskega kubizma, italijanskega futurizma, in dadaizma razvila avantgardistična smer pod imenom konstruktivizem. Najprej se je ta smer razvila v kiparstvu, nato se je razširila na slikarstvo, arhitekturo in oblikovanje. Umetnost naj bi z matematično natančnostjo oblik in izvedbe izražala novo obdobje tehnične civilizacije. Umetniki so ustvarjali konstrukcije v dveh ali treh dimenzijah, radi so se pri tem posluževali kolažev, v katere so dajali tudi fotografije. Pomislimo le na Avgusta Černigoja, ki ima v muzeju Revoltella rekonstrukcijo dvorane, v kateri se je predstavil s svojimi stvaritvami v Trstu, pomislimo pa tudi na bogato zbirko, ki jo hranijo v Lipici, v galeriji, ki je v celoti posvečena tržaškemu umetniku, temu izrednemu talentu in navdušencu nad vsem novim v takratni vveimarski šoli Bauhaus. Ko je širil svoje poglede na umetnost v Ljubljani, je moral iz Ljubljane proč, ker so ga policijsko pregnali. V Trstu je našel Černigoj novih privržencev in je svoje delo vnesel tudi v gledališče.
Konstruktivizem je v zgodovini slovenske umetnosti pravzaprav najgloblje povezan, ob Černigoju, z zadnjim obdobjem Kosovelovega ustvarjanja. Številne njegove pesmi nosijo preprosto naslov Kons in številko. V njih je Kosovel zrevolucioniral metriko, pesniški jezik in uvedel v poezijo matematične in kemijske formule, znake, tehnicistične izraze in tako dalje.
To je bilo za dvajseta leta res preveč novo, zato je pri Černigoju naletelo na policijsko preganjanje, pri Kosovelu na molk vse do šestdesetih let.
In že smo pri predmetu našega današnjega zapisa. Prej omenjena skupina se navezuje na to avantgardno smer, zanimivo pa je, da zaradi nenaklonjenosti časa nastopajo umetniki skupaj, in vseeno so njihova prizadevanja brez odmeva. In ta svojevrstna gluha loža je trajala nekako do devetdesetih let, ko je prišlo v širšem svetu do ponovne pozornosti do smeri, ki so nekako sorodne neokonstruktivizmu, gre recimo za postminimalizem in postkon-ceptualizem. Igor Zabel je na Slovenskem prej in v Gradcu kasneje prav v zadnjih treh letih ovrednotil vlogo Neo-konstruktivistov in od takrat dalje so nekateri stari miselni kalupi izgubili moč.
Ker je bilo potrebno marsikaj nanovo pokazati in dokazati, je moral biti katalog čimbolj »študijski« in opremljen s
podatki. Zgodovinski prikaz delovanja skupine je zelo izčrpen, prav tako koristna pa je bibliografija z navedki, tudi kar obsežnimi, iz kritiških ocen iz let 1970-92.
Ker je marsikatero delo danes uničeno (pa tudi že Černigoju ni bilo do tega, da bi spreminjal svoje konstrukcije v muzejski material), nam priskočijo na pomoč dokumentarne fotografije, ki prikazujejo postavitve in otvoritve razstav od 1969 do 1971.
Če pa prepustimo katalog in podatke in določanje vlog in vplivov in izhodišč tistim, ki umetnost pojmujejo predvsem kot odraz kulture, se pravi tistim, ki imajo do vsega predvsem študijski pristop, se lahko za trenutek sprehodimo po razstavi, ki je nenavadno lepa, privlačna, spodbudna, mogoče celo zabavna, gotovo pa sveža še danes, ko je že preteklo četrt stoletja od časa, ko so dela nastala.
Dragica Čadež (rojena 1940) oblikuje in barva les, s katerim ustvarja zanimive plastične učinke, ki valovijo in se gubajo v prostoru.
Drago Hrvacki (rojen 1936) svoje lesene konstrukcije, ki so strogo geometrijske, živahno barvite, predstavlja kot nekakšne objekte zgolj ornamentalnega značaja.
Tone Lapajne (rojen 1933) vnaša v prostor svoje oblike in ga tako spreminja in se z njim poigrava, kar kaže na njegovo scenografsko nadarjenost.
Slavko Tihec (rojen 1928, umrl 1993) je po pisanju Aleksandra Bassina najčistejši in najizvirnejši v skupini. Razstavljeni so njegovi kinetični eksperimenti na vodi, se pravi gibajoči se mo-bili, ki stalno spreminjajo svojo lego, se med sabo trkajo in s tem ustvarjajo nove podobe.
Dušan Tršar (1937) se nam predstavlja z izdelki iz železa, pleksi stekla in neona. Gre za umetniški pristop, ki ga v katalogu kritik definira poetika tehnologije oziroma neke vrste utopija umetnika o znanstvenih dosežkih.
Zadnji je Vinko Tušek (1936). Njemu gre prvenstvo v tem, da je oblikoval ambient na razstavi v Kranju leta 1970, nato je s svojimi posegi šel še dlje in se pojavil celo z vrvno konstrukcijo v kenjonu kranjske Kokre. Na razstavi se je moral seveda zadovoljiti z manj šokantnimi igrami, se pravi z lesenimi barvanimi objekti.
S tem smo opravili sprehod po razstavi. Kdor jo je kljub podaljšku zamudil, si lahko s pomočjo kataloga vsaj malo pričara vzdušje tistih let, ko se je na likovnem področju dogajalo res veliko zanimivih stvari.
Magda Jevnikar
SLOVENSKA
AGENCIJA
ZA BOLJŠO VOLJO
Kako so si sami znižali pokojnine
Potem ko je dnevnik SLOVENEC 8. januarja letos objavil seznam »Najvišjih pokojnin revolucionarjev», je novica razumljivo razburila slovensko javnost, posebno upokojensko, saj se pri neprivilegiranih ljudeh pokojnine začenjajo z 10.000 SIT navzgor. Tako so se visoki upokojenci, omenjeni v SLOVENCU, 9. januarja zbrali na posvet v gostilni Pri Mačku v Ljubljani in, da bi dokazali svojo še zmeraj živo proletarsko zavest, si sami spontano znižali svoje pokojnine, razliko pa namenili raznim dobrim namenom.
To se je zgodilo takole, s sled
SERGEJ KRAIGHER	od
LIDIJA ŠENTJURC	od
ZORAN POLIČ	od
MITJA RIBIČIČ	od
VIDA TOMŠIČ	od
JANEZ VIPOTNIK	od
FRANCE POPIT	od
VINKO HAFNER	od
BRANKO JERKIČ	od
IVAN DOLNIČAR	od
BOJAN POLAK - STJENKA od JANEZ JAPELJ	od
ZDENKA KIDRIČ	od
JANKO RUDOLF	od
METOD ROTAR	od
STANE DOLANC	od
FRANC ŠETINC	od
imi znižanji:
205.000	na	100.000	(razi	ka	za
197.000	na	100.000	(razi	ka	za
190.000	na	100.000	(razi	ka	za
188.000	na	100.000	(razi	ka	za
182.000	na	100.000	(razi	ka	za
182.000	na	100.000	(razi	ka	za
181.000	na	100.000	(razi	ka	za
155.000	na	90.000	(razi	ka	za
145.000	na	80.000	(razi	ka	za
145.000	na	80.000	(razi	ka	za
143.000	na	80.000	(razi	ka	za
140.000	na	70.000	(razi	ka	za
138.000	na	70.000	(razi	ka	za
131.000	na	60.000	(razi	ka	za
125.000	na	60.000	(razi	ka	za
125.000	na	60.000	(razi	ka	za
125.000	na	60.000	(razi	ka	za
Onkološki inštitut)
Karitas)
Slepe Slovenije) večne maše)
Gluhe Slovenije)
Društvo pisateljev) slovenske misijone) Združenje psoriatikov) bolne od AIDS)
Psihiatrično bolnico) Amnesty International) Zaščito živali) klarise v Nazarjah) kapelico v Kočevskem Rogu) brezposelne)
novo cerkev v Žužemberku) izdajo svojih Zbranih spisov)
***•%•«•/ • *• • • ;•• # • ;		Pohištvo
		
		Anton Koršič
tipo-lito		1963-1993 30-letna izkušnja za opremo vašega doma
jj§®lp harf		Prodajalna: TRST, Ulica S. Cilino 38 - Telefon 040/54390
		Dom in delavnica: TRST, Ulica D. Chiesa, 91 - Telefon 040/571326
Drevored G. D’Annunzio 21 IE • 34138 Trst • Italija • Tel. 040/772151		POSEBNI POPUSTI! OBIŠČITE NAS!
Na Bledu je že po tradiciji veliko angleških turistov. Ti okoli treh pohite v svoje hotele. »Mudi se nam na čaj ob petih. Ob treh sedeš, ob štirih pride natakar in ob petih dobiš čaj.«
—o—
Sodoben kmet se odloči: »Krave bomo prodali in štalo preuredili za turizem.« Janezek pa vpraša: »Koga bomo pa potem molzli?« »Turiste,« odgovori kmet.
LISTNICA UPRAVE
PODPORNE NAROČNINE SO NAKAZALI:
Lojze Škerl, Opčine 100.000 lir; Bruna Pertot, Trst 70.000 lir; Oskar Simčič, Gorica 50.000 lir; Franc Močnik, Gorica
50.000	lir; Zorko Gorjan, Mačkolje 40.000 iir; Gabriela Schart, Nabrežina 80.000 lir; Mirka Košuta Cvijovič, Sv. Križ 50.000 lir; Mila Terčon, Sesljan 50.000 lir; Josipina Mirosic, Sv. Ivan 50.000 lir; Žarko Škerlj, Mačkolje 40.000 lir; Marija Grisani, Žav-Ije 100.000 lir; Ema Kralj, Trebče 40.000 lir; Jurij Slokar, Trst 200.000 lir; Ivan Černič, Doberdob 50.000 lir; Ivo Kralj, Slivno 100.000 lir; Stanislav Soban, Trst
60.000	lir, Emil Devetak, Gorica 50.000 lir; Vida Legiša, Devin 50.000 lir; Justina Slavec, Boršt 40.000 lir; Lojzka Sosič Čev-dek, Trst 50.000 lir; Miro Tavčar, Devin
40.000	lir; Lucijan Drole, Gorica 60.000 lir; Marijan Markežič, Gorica 50.000 lir; Julka Štrancar, Trst 50.000 lir; Vera Hmeljak, Trst 50.000 lir; Drago Štoka, Opčine
50.000	lir; Marija Žgavec, Peč 50.000 lir; Vera Sardoč, Trst 50.000 lir; N.N. 40.000 lir; Irena Vrtovec, Gorica 50.000 lir; Družina Furlani, Lonjer 70.000 lir; Livija Furlan, Mavhinje 40.000 lir; Maria Elsbacher, Pagnacco 50.000 lir; Xenia Levak, Trst
50.000	lir.
DAROVI V TISKOVNI SKLAD:
Marica Dolenc, Opčine 20.000 lir; Pa-trizia Krevatin, Bazovica 5.000 lir; Ana Štefančič, Sv. Križ 5.000 lir; Natalija Slavec, Prebeneg 5.000 lir; Šolske sestre, Dolina 20.000 lir; Šolske sestre, Sv. Ivan
70.000	lir; Anton Legiša, Trst 20.000 lir; Željka Simčič, 20.000 lir; Zora Tavčar, Opčine 100.000 lir.
Vsem darovalcem in podpornikom najlepša hvala!
Naročnino lahko poravnate tudi osebno na upravi Mladike vsak dan od ponedeljka do petka med 9. in 13. uro.
»Gospod, vi pijete moje vino.« »Nič ne morem zato, zdravnik je dejal, da moram piti tuja vina.«
—o—
Na televiziji je nogometna tekma. Žena pravi: »Na drugem programu je komedija.« »Če ne pustiš televizorja pri miru, bo tragedija,« odvrne mož.
—o—
Na policiji so vlomilca vprašali: »V enem tednu ste v isto trgovino vlomili dvakrat. Zakaj?« »Ker je na vratih pisalo: Kmalu nas spet obiščite!«
—o—
V trgovini: »Ali imate barvne televizorje?« »Imamo,« odvrne trgovka. »Potem pa mi dajte rumenega.«
—o—
Sodelavci so rekli Marku: »Pojdi k Janezu v pisarno in mu čestitaj, postal je očka.« »Kaj pa ima?« sem vprašal. »Rizling.«
»Včasih si mi dejal, da sem tvoja princesa, kraljica, vladarica... Kaj pa zdaj?« »Zdaj sem pri demokratih.«
—o—
»Posodi mi tisočaka.« »Ne boš mi ga vrnil.« »Kako to veš?« »Ker ti ga ne bom posodil.«
—o—
Žena je rekla: »Tako sem jezna, da bom skočila iz kože!« Že vem: šla bo h kozmetičarki in si kupila novo garderobo.
—o—
Mama profesionalnega nogometaša, pobožna žena, je pri spovedi vprašala: »Ali je to, da moj sin igra nogomet, greh?« »To da igra, ni greh. Greh pa je to, kako igra,« je odvrnil duhovnik.
Gorenjski Janez se v oglasnem oddelku meni o ceni osmrtnice. »Cena je odvisna od velikosti in od števila besed,« mu povedo. Potem da zapisati: »Umrla je Mica Kovač, pogreb bo jutri.« »Ker ste zapisali tako kratko, lahko spodaj še kaj dodamo,« so mu dejali. »Odlično,« je bil navdušen, »pa dodajmo še: Prodam žensko kolo.«
—o—
»Draga, kaj si želiš za rojstni dan?« vpraša mož ženo.
Ta mu odgovori: »Prednji odbijač, levi blatnik in luči.«
—-o—
»Natakar! ta zrezek je trd kot pločevina.« »Če ste ga že skrivili, ga pa še pojejte!«
—o—
»Vaše srce bije zelo neenakomerno — ali pijete?« je vprašal zdravnik. »Pijem, vendar zelo enakomerno.«
—o—
Policaj zasliši dva klošarja: »Kje stanujete?« »Nikjer,« mu odgovori prvi. Policaj pogleda drugega in ga vpraša: »Kje pa vi?« »Jaz sem pa njegov sosed,« mu odvrne drugi klošar.