tfllado Jum
Štev. 24
Nedelja 17. junija

1934
Bogomir Pregelj:
Rusalka
5. Sestanek o polnoči »Sprejmi, kralj, moje srce!« Polna solz je bila Rusalkina prošnja. Vendar se je kralj nemo okrenil in odšel. Tedaj je bilo Rusalki, kakor, da se je raztrgala njena duša. Vse sanje in vera, ki jo je nosila s seboj in jo negovala v tihih nočeh brez spanja, so se raztrgale. Zdelo
sebe. Prazen je bil hodnik. Po prstih Ji stekla mimo kuhinje. Stranska vrata so le priprta. Grdo so zacvilila, ko jih je odprla. Prosta je. Tiha stranska ulica. Brž okrog ogla, da je ne bi kdo videl in še okrog drugega. Ulica je polna malomarnih ljudi. Sredi med njimi je Rusalka le zgubljeno kmečko dekle, ki gre
pe ji je, da so se razklala tla pod njo in da pada v neskončno brezdno. Zakrilila je z rokami, velo jo je zadel duh cveta, ki ga je še vedno držala med prsti. Pritisnila si ga je na obraz in zajokala. Nato je stekla v spalnico. Odprla je omarico, kjer je imela spravljeno svojo obleko. Vročično si jo je oblekla. Le ena misel je bila v njej: »Proč! Nazaj k tolmunu sredi polja Saj je bila zaman vsa žrtev.« Zavila se je v široko ruto. Z buciko si jo je spela in si zateknila rožo. Počasi je odprla vrata in pogledala okrog
svojo pot Še stražniku ni mar. S pol očesa jo je pogledal. Potem se je pa okrenil in resno nadaljeval svojo pot. Brez zastanka hiti Rusalka Skozi gnečo se previja. Sem in tja ji stopi kdo na boso nogo. Vendar Rusalka tega ne čuti. Vsi čuti so ji odmrli. V prsih ji je prazno in le topo hrepenenje polje v njej: Stran iz mesta!
že davno ne hiti več Rusalka. Počasi, trudno prestavlja pekoče noge. Iz mesta pa ne najde izhoda. Pekoče se je zajedlo v njo spoznanje: »Nikdar ne bol

našla iz mesta k reki nazaj!« Kakor z jeklenimi vezmi je priklenilo Rusalko. Hotela je naprej. Toda njene noge so bile trde in težke, ni jih mogla premakniti. Sesedla se je. Na prašni tlak je položila vroče čelo in začela jokati. Sredi solza se ji je zazdelo, da jo nekdo tolaži. Dvignila je glavo in prisluhnila. Tolažeče šepetanje je utihnilo. Le pridušeni grohot oddaljenih ulic je plal v zraku. Znova je sklonila glavo. Iz zemlje pod njo je šumela tolažba. »Reka!« je zaklicala Rusalka, Ostreje je pogledala. Ne leži na kamnu. Železna siva plošča je vdelana v cesto. Pod njo šumi reka. Tu so vpregnjeni ročaji. Z obema rokama jih je zgrabila. Mora vzdigniti ploščo. Pod njo teče reka! Zarjavelo železo se je boleče zagrizlo v njene prste. Kri riše rdeče lise v prah. Grdo škrip-ljejo tečaji. Počasi se dviga plošča in črna razpoka zeva vse širje. Strmo stoji plošča. Ne prevrne se. Črna odprtina se je razklala sredi ceste. Mokre strme stopnice se gube v zatohlo temo. Votlo šumi reka. Rusalka je spustila ročaje. Stekla je in se drse potopila po stopnicah v temo. Reka! Našla je pot do reke. Medel žarek sija skozi štirioglato odprtino. Po ulici se je v vrtincih pognal veter. Zaletel se je in se oprl v jekleno ploščo, ki stoji navpik sredi ceste. Plošča se je nagnila in s streskom pokrila odprtino. Cesta je vsa gladka. Veter pa je odbrzel naprej viharno pesem pojoč: »Rusalka! Sredi v prsih je srce, Rusalka! V koreninah mesta boš našla rešitev! Kjer večne teme molče, tam išči odprte dlani!«
V palači povodnega moža Krvavca je bilo tiho, kakor da bi se bila vstavila ura, odkar je odšla Rusalka. Godrnjavi vratar Rak je sploh pozabil, da bi mogel spregovoriti še kako drugače, kakor da bi zarevskal. Vile so bledele in so tedele v mesečini na vejah vrbe kraj tolmuna, kakor jata mokrih vrabcev. Krvavec se je pa kar zaklenil v svoje sobe. Ko je prišla na obisk coprnica Škrepetača, mu je to povedal vratar Rak skozi ključavnico. Tedaj pa je zadivjal Krvavec, da je počrnel tolmun do dna in so njegovi valovi zasuli s peskom vsa polja naokrog. Užaljena se je vrnila coprnica škrepetača. Vratar Rak pa je bil ves zelen od strahu še tedaj, ko je pripovedoval vilam: »Saj sem mislil, da se bo zdrobila palača, tako je tulil in besnel. Kaj takega še nisem videl in slišal, kar sem tu. »Kaj, stara coprnica me hoče obiskati? Da jo ni sram! Najprej mi ukrade s svojimi lažnjivimi coprni-jami Rusalko, potem me pa obiskuje ta . . x »Ne to ni za vas, s kakšnimi
priimki jo je obkladal. Tako na stara leta se mi pripeti kaj takega. Kar odpovedal bom, ako se še enkrat zgodi.« Vile so si brisale solze in so se tiho splazilo na vrbo. Vsakikrat, ko se je zredil mesec in je bil otekel na oba lica, so sedle v čolniček in zaveslale po reki navzgor vse do tja, kjer je zijal na kraju mesta črni obok. Privezale so čoln k bregu. Položile roke v naročje in čakale do zore. Nikdar ni prišla Rusalka. »Rusalka je pozabila na nas«, je dejala prva, »V kraljevem dvoru sedi in ne misli na sestre«, je sklonila druga glavo. »Poslušajte, kako hrumi mesto. Ne pozna še pesmi, nima srca«, je opominjala tretja. »iCje blodi Rusalka. Morda je žalostna. Kliče nas, pa poti ne zna.« — »Kako bi j o poiskale, preveliko je mesto, vse tuje.« — »Reka teče pod mestom. Ona nas bo vodila.« — »Tema je pod oboki, strah me je.« — »Kresnice bomo vzele s seboj, da nam bodo svetile.« Razbegnile so se vile in nabirale v pest kresnic. Poln roj so jih postavile na čolnov nos. Vprle so se v vesla in zaveslale pod črne oboke. Kakor zeleno žareča zvezda so se iskrile kresnice. Plesnjivovlažne so se svetlikale stene. Reka je pljuskala ob kamnite robove. Smrdeči hlapi so leno ležali. Velike podgane so se cvileč prehitevale. Vse globje v temo so veslale vile. Nad njimi so votlo hrumele ceste. Nekje je nekdo trudno ihtel. Na robu ob reki je slonelo drobno dekle zavito v široko, črno ruto. Na prsih je imelo velo rdečo rožo. Ukrivila so se vesla. Čoln je skočil k bregu: »Rusalka! Rusalka!«
(Dalie prihodnjič)
Gustav Strniša:
Oglar
Živi v gozdu oglar, žge oglje in se trudi od ranega jutra do pozne noči. Opoldne skoči v svojo kočo, kjer ima žena že pripravljeno kosilo, hitro poobeduje in že jo mahne nazaj na delo.
Nekega dne, ko hiti zjutraj na vse zgodaj po poti, začuje milo javkanje. Obstane in prisluhne. Nekdo ga kliče tenko, komaj slišno.
Začuden se ozira okoli sebe, a glas ga vabi:
»Tukaj sem, v pasti, pomagaj mi in dobro te poplačam!«
Oglar jame iskati v grmovju past. Kmalu jo najde in v nji za sivo brado ujetega pritlikavca, komaj za ped velikega, ki ima brado daljšo kakor je sam.
Pritlikavec cepeta v pasti in ne more nikamor.
Oglar zgrabi past in jo z rokama raz-kreči, da pritlikavec kar pade z nje, poskoči na noge in se mu zahvali:
»Srečen človek postaneš, kajti kralj gozdnih duhov sem in bogato te poplačam! Pojdi z menoj!«
Oglar gleda začuden in smehljajoč se malega možica, si praska resasto brado in kima z glavo, saj takega človečka še nikoli ni videl. Pritlikavec je res majhen, a zaganja se pred njim kakor veter, da ga oglar, ki je sikoraj dva metra dolg, komaj dohaja.
že prideta do visoke lipe. Pritlikavec potrka na deblo, lipa se razklene in takoj spet zapre. V votlem deblu so stopnice, hitro stopata po njih in že sta globoko v zemlji.
Oglar strmi in ne more verjeti samemu sebi: malo mesto pritlikavcev vidi, hiše so srebrne, a majhne kot otroške igrače, strehe pa sijejo kakor solnce, saj so iz samega čistega zlata. Na kancu mesta se blesketa zlata palača, vsa okrašena z biseri in dijamanti. Pritlikavec se napoti vanjo, a oglar za njim.
Malček povede oglarja v zakladnico, mu pokaže kupe zlata in draguljev ter mu reče:
»Vzemi pest biserov in pest zlata, pojdi v mesto in prodaj vse skupaj! Za izkupiček si sezidaj prijazno hišo in dobro se ti bo godilo!«
Oglar vzame zlato in drage kamne, se zahvali in hoče oditi. Pa ga pritlikavec ustavi:
»Vsako leto ta čas pridi sem, in vsako leto te bom obdaril! Toda glej! Nihče ne sine zvedeti, odkod dobivaš svoje bogastvo, sicer me ne boš videl nikoli več!«
Oglar kima in odhaja. Po ulici stopa in se boji, da bi ne pohodil katerega majhnih bradačev, ki tekajo okoli in se mu smehljaje se umikajo. Kmalu je iz lipe in doma, kjer stopi k mM, obrne
svoje žepe in strese vse svoje bogastvo pred se.
žena kar zija, do sape ne more in lovi glas:
»Kje... kje... si... vendar... to dobil?«
Mož jo pogleda, se naredi gluhega in samo kima.
Ker ga le izprašuje, jo hitro zavrne:
»Vidiš strica imam, bogat je nič koliko in obdaroval me je!«
Žena sili še dalje vanj, a oin molči, prešteje dragulje in jih spravi v vrečico, v drugo vrečico strese zlato in jo takoj mahne v mesto, kjer vse skupaj proda in se vesel vrne domov.
Kmalu zrase sredi gozda prijavna hiša, na eni strani sadovnjak, a na drugi zelenjadni vrt.
Leto poteka, oglar hodi spet na delo, kajti dolgočasi se brez dela, ki je zanj življenje.
žena ga še vedno izprašuje, a on molči, kima in se smeje ter čaka, da se spet približa njegov čas.
In spet ga pritlikavec obdari in mu žabici, naj nikomur ne izda svoje skrivnosti, če hoče, da se bosta prihodnje leto spet videla.
Možakar mu vse obljuibi in odlhaja, spet se smeje pritlikavim možičkom in že je v gozdu in kmalu potem doma.
Žena vidi spet nove zaklade in se re-pemči:
»Dovolj mi je tega! Tvoja žena sem in hočem vedeti, kje si to dobi!«
»Skrivnostni stric bo hud, nikomur ne smem povedati, tudi tebi ne!« jo tolaži mož, se zagonetno smeje, vzame vse skupaj in spet nese v mesto.
Žena je zdaj užaljena, ne pogleda ga več, kar mu fkiiha, je zasmojeno in ne-
sol jen o, da reveč prične kar hujšati. Sedaj ima dovolj denarja, saj ga je še v hranilnico vložil, a kaj mu denar, če skoraj strada. Ker nima dosti tečne hrane, se mu ne ljubi delati, okoli poseda, se dolgočasi in jezi sam nad seboj.
Nekega dne pa zarentači nad svojo staro:
»Ali mi kuhaj, da bo dobro in prav, ali pa si dobim kuharico iz mesta!«
»Seveda gospod! Kuharice ti je treba ! Povej mi, kje dobivaš svoje zaklade, pa bo spet vse dobro!«
Mož premišljuje, si drgne plešasto glavo in drsa z nogama po tleh ter računa. Dovolj ima vsega, kaj če bi ji povedal, saj preveč denarja itak ni dobro imeti, poleni! bo in nirti delati ne bo več maral, a brez dela mu je tako žalostno. In res pokliče ženo ter ji vse pove.
»Prihodnje leto pojdi spet, saj ne bo pritlikavec zvedel!« ga bodri žena.
»O, že vem, že vem!« se oglasi pod stropom klepetava sraka, ki je priletela skozi odprto okno in spet odfrčala.
»To je bil pritlikavec, v srako je bil spremenjen!« ugiba mož in je žalosten, ker ne bo več videl svojih malih prijateljev.
Žena mu prične spet kuhati dobro hrano. Nekaj časa poseda doma, a potem se loti dela, saj ve, da bi sicer od dolgočasja unirL
Preteče leto, spomni se na pritlikavca, hiti k lipi in potrka na njo. Nihče se ne oglasi. Zleze na lipo in hoče skozi otlo deblo, pa mu za sika nasproti velik gad, da se prestraši in pobegne.
Vrne se domov in spet pridno dela. Ker ima denar, si kupi gozd in prične kupčijo z lesom. Ko mu dorase sin, je že lastnik treh velikih gozdov in dokaj premožen človeJs. Tudi stara lipa je njegova last, a ne upa se je posekati, kajti v sanjah vidi večkrat pritlikavca, ki ga
svari, naj jo pusti, če hoče ostati srečen.
In lipa stoji še zdaj, tudi oglar, žena in sin še žive ter so srečni, zdravi in zadovoljni.
Ivan Albreht:
Tirie - dobrinče
V nizko sobo bi skozi mala okenca rado pokukalo solnce, pa je že tako dre-mavo, da ne more izza oblakov. Iz megle prši in mlado zelenje po vrtu je kakor svileno. Z drevesa zleti radovedna ptica in sede na okno. V sobi je tesno. Oče leži na postelji, ima oči zaprte in težko diha, sinko sedi za mizo, ima roke sklenjene in oči rosne, kuštrava hčerkica pa kobaca sredi sobe, sesa palček in joče: »Kruha.«
»Kod neki hodi mati?« se čudi ptička na oknu, a druga ji odgovarja:
»Cibiiiv, je ne bo več, cibiiiiiiiv — Je umrla —« In zagostoli in odfrči v megleno jutro. Sinku za mizo se zaiskre oči. »Čakaj, samo malo počakaj, Mimica«, stopi k sestrici, »pa ti prinesem kruhka in mlekca in sladkih kolačkov.«
Mala umolkne. Kakor dve tihi jezerci zro pričakovaje sinje oči.
ko po prstih k bolnikovi postelji. »V mestu gospe rade kupujejo lepe šopke. Potem prinesem Mimici kruha in tebi zdravil.«
»Kmalu se vrni, Tinče«, odpre oče oči, »da ne bo mala preveč jokala« —
Deček samo prikima, poboža sestrico in se žuri na piano. . »Po cvetlic gre, po cvetlic«, se gostole spreletavajo ptičke po vrtu, »po cvetlic, pa tako bledih lic« —
Drobna penica mu za trenutek sede na ramo in mu pravi po svoje:
»Cemu si tako tih, Tinče-bledinče ? Saj kmalu posije spet solnce in svet bo ena sama pogrnjena miza. Vedro zapoj z menoj, da boš Tinče-veselinče, da se ogre-ješ in zdravo nasmeješ! Poglej no, poglej, še črni stric kos je vesel! Zakmaš-no opral si rumeni je kljunček, da slajše bo pel.«
Tako zna sladko gostoleti krilata družica, da dečku vsa žalost zbeži iz srca. Ko stopa navkreber, se zdi mu, da hodi z njim sama sveta, vesela nedelja. Oblaki se razgrnejo, po trati in drevju se vse zaiskri in Tinče zauka. V razkošnih pramenih siplje solnce samo božje zdravje na svet.
Po dolini in v nižjih legah so šmarnice že potrgane. Treba je više in više, kjer se v samotni tišini bele solzice še vedno priklanjajo solncu in z omamnim vonjem vabijo Tinčeta. Deček nabira, veže šopke in jih previdno zlaga v cekarček, potem pa v diru navzdol!
»So že rdeča lica«, zadovoljno pofrfo-tava penica na brezovi veji, a Tinček že dirja proti mestu.
»Samo dinar, gospa, samo dinarček.« Mnogo je otrok, ki ponujajo cvetje, a Tinčetove šmarnice so najlepše, najbolj sveže, kakor da so mu vzklile iz srede srca.
»Kaj pa ata dela?« »Bolan leži doma.« »In mamica?« »Je nimam več. Je umrla.« Tudi o Mimici pove, kako kobaca po sobi, sesa palček in jokaje prosi kruha. Besede so preproste, dečkove oči toplo nedolžne, šmarnice še dehte po rosi, gospe pa izbirajo šopke in stiskajo drobiž v Tinčetovo dlan. Ko zmanjka cvetja, prešteje izkupiček in našteje več dinarjev nego je bilo šopkov, pa še se rume-nita v cekarju dve masleni štručki, dar prijazne gospe. In Tinče kupi zdravil za očeta, a sebi kos črnega kruha, pa hajdi domov!
Mimica nič več ne joka, očetu se poma-lem vračajo moči. še malo, pa pojde spet lahko na delo.
»Potem boš ti malo počival«, boža sinka po upadlih licih.
»O, saj nisem nič truden«, žari Tinče. »Zdaj poznam že vse kraje, kjer se skri-
va najlepše cvetje. V mestu me tudi poznajo in radi kupujejo od mene.«
Dan za dnem mora deček više v hribe, da dobi več in lepšega cvetja, dan na dan je bolj srečen in zadovoljen, ko vidi, kako se očetu boljša zdravje in se sestrica veselo igra. Kakor hitro Mimica zagleda brata, mu že proži roke in kliče:
»Mama, mama.«
Tinče se smeje, na kraj sveta bi šel za to malo deklico, vedno več ji prinaša iz mesta in sebi kupuje zdaj manjši kos črnega kruha, da bi lahko kupil sestrici oblekco. Vsak dan skrivaj shrani kaj malega, vsak večer prešteva pristradani kupček in računa, koliko dni bo še treba nositi, da bo Mimica lahko »nova«.
»Samo še ta teden«, se razveseli v četrtek, drugo jutro pa še pred solncem odhiti po cvetlic. Jutrnji somrak bolj in bolj bledi, iz grmovja in z drevja se že oglašajo ptice, vse je tako mlado in sveže, zarja na nebu lepša mimo najdražje svile v mestnih izložbah, le Tinče je danes tako medel in truden, da zlepa ne pride nikamor naprej. Na pol pota mora počivati. Noge se mu šibe, v sencih mu kljuje in poti se kakor v najhujšem poletju. Ko sede na vlažna tla, ga zazebe, vzlic temu pa se ga loteva dremavica. Komaj, komaj se premaga in krene dalje.
»Saj bo samo še ta teden«, se razvedri, ko v mislih ogleduje oblekco, ki jo je izbral Mimici. Ondan se je bil že oglasil v trgovini in so mu obljubili, da bodo še kaj malega popustili, ako bi mu le primanjkovalo.
Zarja je ugasnila, solnce se ogleduje v rosnih biserih, cvetke dehte, veter se lahno sprehaja po trati in boža Tinčetu shujšani obraz, vse je lepo kakor vedno doslej, le utrujenost muči dečka kakor
še nikoli. Samo malo bo legel na mehko trato, le za nekaj trenutkov, da mine v sencih to sitno kljuvanje. Nežno ga ob jame mir samotne tišine, oči mu lezejo skupaj, rosa hlapi, listje šumljaje šepeče, v čudovito pesem se staplja prebujanje mlade prirode.
Z brezove veje po svoje se smeje družica-penica:
»No, Tinče-veselinče, kako je pri nas?« »Lepo«, sanja deček. Tako je vse svetlo pred njim, vse čudežno jasno, vse cvete in poje in svira. Saj to ni več divje grmovje, povsod so le cvetne gredice, med njimi prebele stezice in drevje, joj, zlati sadovi visijo raz veje!
»Ti, ti«, se penica-družica zboji, deček pa sanja, da mati živi. Po beli poti hiti mu naproti in roke mu proži v objem: »Tinče, moj Tinče!« Deček kot ptiček šine pokonci in plane in vikne:
»Mamica, mati!«
S cekarčkom v roki zleti, da bi preljubo prikazen objel, penica-družica pa šine za njim in po svoje svari, a Tinče ne sliši, ne vidi, ne čuti. Iz luči, iz sanj kakor cvetka omahne, roke še v objem razprostira in pada, v prepadu globokem brez cvetja, brez solnca — sirotek —
umira---
»Pa kaj je to danes, da Tinčeta ni?« v sobici borni očeta skrbi.
Mimica joče in palček sesa: »Očka, kdaj bo spet Tinček doma?« Očka molči
V zvoniku se zvon oglasi, Tinčetu zadnjo uspavanko poje:
»Bim bam bom, še dva dni, še dva dni, pa te sprejela bo — bim bam bom, zemljica-mati v naročje spet svoje.« Mimica kliče, očka ihti, Tinče na odru mrtvaškem leži, s cvetjem mu je deca to postelj poslednjo postlala.
Tinče molči, roke ima sklenjene, zaprte oči. še ptica-penica v slovo prileti: »Tinče-dobrinče, le sladko počij!« In zvon iz zvonika se spet oglasi, Mimica joče in oče ihti, le Tinče-dobrinče smehljaje molči, kakor cvetje, ki postelj mu zadnjo krasi.
Marijana Željeznova-Kokalj:
Mavrica
Mavrica je hčerka solnčnega žarka in deževne kapljice. Oče in mati imata svojega otroka mavrico prerada in jo zaito skrbno zapirata v grad, ki ni ma zemlji in ne na nebu.
časih se pa žarek in kapljica sporeče-ta. Mamica hitro pokliče svoje sestrice — deževne kapljice, da se zgoste v hud črn oblak. Dež se neusmiljeno ulije na zemljo. Žarek se skrije za oblak. Žalosten je. Njegov boter veter se razburi, pa začne tuliti in razsajati. Razjezi se tudi stric blisk ter začne kakor ognjena kača skakati po hudem črnem oblaku.
Oaka žarek pa ne more izdržati jeze in že pokuka skozi raztrgane oblake. Tam dež, tu solnce... Tedaj smukne hčerka mavrica iz skritega gradu in pre-pne nebesni obok. Ko jo zagledata očka in mamica, objameta svojo hčerko — in huda ura mine.
Ivan Albreht:
Mati poje
Kam bo leglo moje dete, moje dete malo, kam bo leglo trudno dete, da mehko bo spalo?
Leglo bo na mehko trato Na zeleni trati s petjem mi uspavajo pevci ga krilati.
Leglo bo na belo cvetje, bo med cveti cvetka in sladko bo sanjala moja mala Metka.
Oj, še rajši legla bo materi na krilo, v sanjah sinje se nebo • k hčerki bo skolnilo.
In ko spet oči odpre, kot nebo so jasne, mamica poljublja jih, te dragulje krasne.
JUTROVČKI PIŠEJO
Pomlad
Prišla k nam je pomlad, rožice so se razcvetele, ptičice z juga so priletele, veselo pesmico zapele.
Mi pa smo hiteli
tja doli na plan,
polno košaro cvetja smo nabrali
in oltar Marijin ovenčali.
Pri oltarju smo pokleknili in Boga prosili: »Ti nam srečo in veselje daj, in blagoslovi »Jutrov« rod na vekomaj!«
Mohar Marija, učenka sloven. razreda v Mozlju, srez Kočevje
Dragi stric Matic! Vprašal si nas, kara pojdemo letos na počitnice. Za zdaj ostanem kar doma. Pomagala bom mami pri delu in ko bo vroče, se bom hodila kopat. Nabirat bom hodila tudi v gozd jagode in borovnice. Tako mi bodo hitro minile počitnice, in jeseni bom šla spet vesela v šolo. Lepo Te pozdravlja
Boži VVastl, nč. V. razr. višje mar. šole v Črni pri Preval jah
Kmetice va Kmetič si vesel je pesem zapel, vedro in veselo bo današnje delo.
Ptiček mu na vejici žvrgoli, da pozabi vse skrbi, solnce mu prijazno kima, proč je mraz in proč je zima.
Zvečer pod razpelom je pokleknil potlej na postelji se zleknil in pokojno je zaspal, ker mu Bog je srečo dal.
Franc Modrijan, dijak m. drž real. gimn. v Ljubljani — Borovnica
Moje počitnice Zdaj bo kmalu šole konec, več ne bo me klical šolski zvonec k pouku in učenju, ker bom takrat že v Velenju.
Ko pa pridem spet nazaj, v pohorski jaz pojdem kraj, kjer zelenje je in cvetje in planinsko petje.
Pa bom hodil tam na paše na zelene travnike, bom po travi kravco gonil in prepeval pesmice.
Branko Černovšek, uč. IV. razr. v Mariboru
Moje počitnice. Ljubljana! sicer vsek-dar mi blaga — saj šola tu z modrostjo me zalaga! Počitnice pa hočem drugje preživeti, kjer je boljši zrak in solnce sveti! To rojstni kraj je mamice naše drage, gorat in solnčen, brez nadležne vlage, poln je cvet ja — o blagoslov kmečkega dela — najlepši dan pa vsem je zmerom — nedelja! S Kostrivnice, hajd! na stolp vrh Boča, tam nas pozdravi planinska koča! S stolpa Te pozdravljam, Triglav veličastni in otok blejski, ki je tako krasen! Ob nedeljah izlet v Slatino Rogaško, kjer govore po nemško, češko in madžarsko. Tja prišel časih tudi je naš kralj in hotelu ime »Aleksander« dal. Dragi moj striček Matiček, pridi sem, našel boš tu miren kotiček, pripravili bodo zate zdravilno pijačo: Kostriv-niško Slatino in dobro pogačo!
Verica Gregorc, uč. I. razr. gimn. v Ljubljani
Pozor Jutro včkl!
Svoj natečaj danes zaključimo. V prihodnji številki objavimo imena nagrajencev in obenem razpišemo nov natečaj.
Listnica uredništva
Lovro Kleindienst, dijak iz Kočevja: Stric Matic se Ti prav lepo zahvali za poslano uganko. Skušal jo bo čim prej objaviti, vendar pa boš moral malo počakati, ker je s podobnimi ugankami obilo založen.
Uganke iz zadnjih številk »Mladega Jutra« so pravilno rešili: Vitko Štefan, učenec IV. razr. v Senovem pri Rajhen-burgu; Milan Doblekar, uč. držav. reaL gimn. v Mariboru; Franc Tancer, uč. L razr. drž. real. gimn. v Mariboru; Mimica Kampjut, uč. V. razr. v Logatcu; Jožica Zimerman, uč. VII. razr. osn. šole v Pra-gerskem; Josip Dermel, dijak gimn. v Celju; Fajdiga Franc, uč. VL razr. v Novem mestu.
Kdo bi rad Imel ves letnik 1933
„MLADBGA JUTRA"
v obliki knjige za majhen denar?
Ves letnik ima 424 strani in je okusno vezan v platno. Na svojo zalogo opozarjamo posebej vse šolske in druge knjižnice.
Vezani letnik „Mladega Jutra" stane samo Din 60.—
Izpolnite točno spodnjo naročilnico in jo pošljite na naslov:
UPRAVA »JUTRA« V LJUBLJANL
NAROČILNICA
Podpisani naročam.....izvodov lanskega letnika >Mladega Jutra«.
Naročnikovo ime in točni naslov:
Slanica:
Besede brez samoglasnikov
Rešitev
Ali ste jih kaj našli? Jaz sem jih! Evo: 3L Vrt, 2. trn, 3. črt, 4. grm, 5. prt, 6. črn, 7. grd, 8. trg, 9. žrd, 10. smrt
Kvadrat II.
1	2 L	3	4
2 L	E	T	0
3	T		
4	0		
1. kraj ob Dunavu, 2.—3. povez slame, 4. oglarska žgalnica.
Rešitev kvadrata I. 1. leto, 2. eter, 3. tele, 4. oreh.
Spretnim risarjem
potezo?
Zlogovnica
Sestavi iz naslednjih 14 zlogov: an-ap-gel-iz-ka-le-lo-nar-pe-ra-sak-ša-te-vod 7 besed pomena: 1. riba, 2. del pluga, 3. duh, 4. mladič domače živali, 5. enota v tisku, 6. jed, 7. delavec.
Začetne črke od zgoraj navzdol dajo knjigo, končne črke od zgoraj navzdol pa seznam v nji.
Rešitev križanke »Samtfkolnica«
Vodoravno: 1. lopar, 6. obara, 7. sa-mokolnica, 8. dan.
Navpično: 1. lom, 2. obod, 3. Paka, 4. Aron, 5. ral.
Rešitev števflnice rožmarin
Rešitev zlogovnice
Marija Anica Raza
Ivanka	Maribor
Božena
Olga
Rija