GLEDALIŠKI JLIST £3 OPERA |S H. RIMSKI-KORSAKOV: SHEGUROČKA RIMSKI-KORSAKOV: SNEGVROCKA Opera v štirih dejanjih s predigro po pripovedki Ostrovskega, prevedla L. Pavlanc in N Štritof Dirigent: N. Štritof Osebe Režiser: R. PrifflOiii Pomladna vila Ded Mraz Sneguročka . Gozdni duh . Karneval . . Bobil, kajžar Bobiliha, njegova žena Spremstvo pomladne vile: vrane, gosi, race, druge ptice. Berendejci. Car Berendej ...... B. Sancin M. Polajnarjeva F. Lupša K. Vidalijeva A. Boštjančič M. Gregorin M. Sancin Š. Poličcva šoje, slavčki in Bermjata, bojar . Lel, pastir , . Kupava, hčerka bogat Misgir, bogat trgovec Prvi klicar . . . Drugi klicar . . . Paž................... F. Lupša . . . N. Španova meščana M. Mlejnikova . . . B. Popov . ' . . S. Banovec . . . M. Dolničar . . . M. Medvedškova Bojarji, carjevo spremstvo, pevci, plesalci in pastirji. Berendejci, spremstvo pomladne vile. Sojo pleše: M. Kirbos Načrti kostumov: J. Vilfanova. Vodja zbora: S. HUBAD Koreograf: P. GOLOVIN Scenografa: E. Franz in A Gerlovičeva ' Cena »Gledališkega lista« Lit. 2.50. GLEDALIŠKI LIST DRŽAVNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1943/44 OPERA ŠTEV. 5 N. RIMSKI-KORSAKOV: SNEGUROČKA PREMIERA 27. NOVEMBRA 1943 Vilko Ukmar: Sneguročka v prirodni tajni Nekaj posebnega je bujni barvni izraz, v katerega je odeta ruska glasba — tudi tista, ki je podala roko zapadu in si uredila oblikovno zakonitost po načelih, izoblikovanih skozi stoletja v okviru zapadne kulture. Pisana in vabljiva je ta barvitost, ki na poseben način opaja človeka, da se skozi to glasbo izgublja v prijetna ob čutja širine in veličine, v nek opoj nenavadnega miru, ki ga ustvarja neizmernost v podrobnem zelo živega in v nasprotjih bijočega se življenja. Menim, da daje tej ruski glasbi svojevrsten značaj tudi svojevrstno življenje ruskega človeka, ki je ves zavozi jan v niti prirodnih silnic, ki so ves izgublja še vedno v skrivnostih narave, učinkujočih tako močno na njegovega duha, da mu pomenjajo živo resničnost in da prav zato na poseben način usmerja celo njegovo življenje in posebej njegova čustva, iz katerih izhajajo glasbene oblike. Rimski Korsakov je popolnoma ruski človek. V življenju in v umetnosti je ves predan svoji zemlji in vse bogastvo' njegove duše je predahnjeno z bistvom ruskega človeka, ki je kljub vsemu še vedno ostal mistik, — popotnik skozi dolino solza, namenjen za smotri, ki žive in vabijo iz domovja tam onstran v svoj mir. 41 To je bil Korsakov v vsej svoji glasbeni umetnosti kljub temu, da se ga je dotaknil zapad. Nemška in francoska romantika ter italijanski naturalizem so pregrnili tudi Rusijo in Korsakov se je ob njih oplodil. Vendar le boilj po zunanjem izrazu in obliki. Vsebinsko jedro je ostalo tako rusko, da je celo zapadnjaški obliki narekovalo svojstveno slikovitost. Stara ruska narodna pesem in cerkvena kan-tilena sta vodili njegovo fantazijo v poseben glasbeni svet, kjer je gospodoval stari duh ruske zemlje in narekoval tej glasbi domačo izraznost; ta se je javljala navzven v preprostih, a značilnih melodijah, ki niso zapustile starih cerkvenih tonalitet (posebno dorske, frigijske in miksolidijske), niti ne značilne ritmike in metrike, v kateri se zrcali duševni utrip ruskega človeka. Da je iz zvestobe do svoje zemlje in njenih ljudi zajemal Korsakov snov za svoje umetniško oblikovanje tako globoko iz domačega sveta in življenja, nič ne preseneča — in da ga je smisel za skrivnost narave privedel do panteističnega nazora in skozi njega v ljubezen do ruskih bajk, je razumljivo. Radi globokih filozofskih resnic ga je vabilo bajeslovje; prav zato je komponiral tudi »Snegu-ročko«, povest o snežni devojki, ki jo je ugonobil žar sončne ljubezni. Globoko v skrivnost narave posega ta povest, tako, da se v tej globočini jasna misel izgubi in ostane le slutnja o nekem daljnem skrivnostem življenju, o odvisnosti človeka do utripanja ozvezdij, ki jih srečuje zemlja na svojem krogoteku in ki ji določajo letne premene pomladi, poletja, jeseni in zime. Vsled tesne povezanosti s| prirodo je ruski človek doživel, da biva za vsem čutnim, tvarnim svetom nevidni duhovni svet, ki snov oživlja. Zato mu je zemlja živo bitje, zato mu rasto kamenja, zato mu drevje baji, mu rože pojo in zvezde z neba zro na ljudi ter spremljajo njihovo usodo. Vsa narava je polna duhov, ki niso le poetične podobe, temveč resnična bitja, ki žive s človekom v najožji povezanosti ter vplivajo na njegovo življenju. Tako postane bajka resničnost in resničnost bajka. Sneguročka je duhovno bitje, otrok Mraza (zime) in Vesne (pomladi) in se je tedaj mogla roditi samo v zimi, rorcj pod ozvez- 42 d ji, ki čutnemu življenju niso naklonjena! zato je tudi njena duhovna narava daleč od čutnega sveta. Stara je povest, da si duhovna bitja, ki žive v bližini zemlje, silno žele stopiti v prirodno življenje in doseči čutno dojemanje vseh prirodnih pojavov, in tako je tudi Sneguročka vsa zagledana v prelest rasti in ljubezni sredi prirode, kamor jo je še posebno pritegnil mladi Lel, z naravo tesno spojeni pastirček, ki je ves prežet s soncem in čigar pesmi izžarevajo vso blaženost lepe prirodne ljubezni. To neugnano hrepenenje Snegu-ročke pa spremlja nenaklonjeno sončni bog Jarilo, ki je bog zemske rasti in prirodne ljubezni in ki Sneguročko črti prav zato, ker sili v svet, ki je dan le človeku in ki je zato nasproten njeni naravi; nenaklonjen pa postane tudi Berendejcem, med katere žene Sneguročko hrepenenje po Lelu, in ki so po neki uravnovešajoči zakonitosti vsled Sneguročkinih želja popustili v ljubezni. Sneguročka se vedno bolj spušča v prirodno življenje — toda hlad njene bele ljubezni ne ogreje moškega srca, ki si želi v sončnem ognju ogrete, žareče ljubezni. Šele strasti prenasičeni Mizgir zasluti lepoto čistosti in opojen zahrepeni po njej, hoteč jo osvojiti in jo potegniti v svoj nižji svet. Za duhovno Sneguročko je korak naravnost v samo strast nemogoč, in zato Mizgirja odkloni; pač pa še dalje hrepeni po Lelu, v katerem se druži duhovna ljubezen s čutno V čisto harmonijo. Toda brezuspešno hrepenenje jo požene v obup, v katerem se zateče k svoji materi Vesni proseč jo, da ji daruje prirodni ogenj ljubezni. Dasi strahoma, ji mati vendarle ugodi ter ji z opojem rož da strasti. Sneguročka se v prvem navalu nepoznane blaženosti izgubi in se preda Mizgirju — toda s tem, ko je pridobila človeško lastnost, je prestopila meje svoje usode. In ko se je prevesila pomlad v poletje, ko je dobil nad zemljo oblast sončni bog Jarilo, je morala Sneguročka umreti — očistiti se vseh prirodnih svojstev. Umreti pa je moral tudi Mizgir, ker jc grešil proti usodni volji. Tako se je Sneguročka umaknila iz objema prirodnih sil, kamor po svojem izvoru ni smela, in je z žrtvijo zadostila sončnemu bogu, ki je na človeštvo zopet izlil vso svojo naklonjenost. Beren-dejsko ljudstvo pa, ki je na kresni predvečer obredovalo v slavo prihajajočega veselega boga Jarila v razposajeni igri in v nanovo poživljeni ljubezni, je v mladem jutru, ki je prineslo Jarilovo oblast, 43 zapelo po tej odrešitvi veličasten slavospev bogu rasti in rodovitnosti. Kakor pri dramski vsebini, je segel Rimski Korsakov v ljudsko zakladnico tudi pri glasbenem oblikovanju. Tako značilni ruski narodni motiv mu je bil osnovno vodilo skladanja. Redkokje ga je naravnost prevzel — zelo pogosto pa je po njegovi podobi in značilnosti ustvarjal svoje lastne napeve. Pri tem mu je pomagal njegov ruski značaj, da je vse ustvarjeno tako pristno zadehtelo po domači zemlji. V globino narodnega bistva je segel z napevi Lela, Mizgirja, Bobile in Bobilihe, v motiviki obeh klicarjev in v zbornih pesmih; odmaknil pa sc je zlasti tam, kjer ga je zavedlo tonsko opisovanje in posnemanje narave. Arhitektoniki »Sncguročke« se pozna vpliv nemškega romantičnega wagnerjanstva, toda v ostalem ta vpliv ni velik. Zašel jc zlasti v recitativ in deloma v celotni kolorit. Kljub temu, da je opera prekomponirana, ima vendar zelo jasne zaključene člene po baročnem vzorcu. Posamezne arije so tako zaključene, da jih je skladatelj sam označil kot koncertne. — Tudi pomenska motivika je otipljiva, vendar v toliko samosvoja, da se zelo rada mudi v pevčevih napevih. V orkestru pa je značilnejša »pomenska akor-dika«, ki obstoji v tem, da nosijo na asociacijah pomen značilni akordi. Melodije so pretežno diatonične, vendar mnogokrat hromatične; harmonije pisane in marsikdaj presenetljive, ritmi pa živi in tudi nenavadni ter se gibljejo večinoma v enaki metrični ureditvi — nasprotna posebnost je zaključni slavospev v "/4 taktu, ki je zelo prvotno in organsko preživi jen. Bogata čustva so delež vse te glasbe; zato je v njej neka posebna toplina, ki označuje ruski svet in posebej Rimskega Korsakova, čigar umetniško delo je — popolno obvladovanje snovi in bogata fantazija. Zato v svojem skladanju ni iskal za presenetljivimi, nasilnimi učinki, temveč so mu zadoščala preprosta, jasna izrazna sredstva, da je z njimi vzbujal popolna, čista umetniška ugodja. 44 Pogovor z dirigentom „Sneguročke“ g. Niko Štritofom Ko je nastal v vrvežu dopoldanskih opravkov v moji pisarni kratek premor, sva se znašla v njej slučajno sama z g. dirigentom Štritofom — pa sem ga povabil, da malo posedi in ga povprašal, kako kaj misli o »Sneguročki« in o nieni izvedbi. Štritof me je hudomušno pogledal izpod čela. Spoznal je bil namreč, da mi gre za nekak ltieraren pomenek in to mu očividno ni b'lo nič kaj všeč. Pa se je le vdal, se široko vsedel v naslanjač, poiskal cigareto in — ko mu je modrikasti dim zastri izrazito in krepko oblikovani obraz, si je pomagal s šalo v razgovor. »Najbolj mi je všeč, da sta se Korsakov in Balakirev pričkala, ali naj poje petelin v* predigri v h-molu, ali v a-molu. Sploh je špas s tem petelinom in z vso ptičjo trumo v prvi sliki; za vso co reč bi moralo imeti autorsko pravo — Lovsko društvo.« Šlo mi je na smeh, pa sem vendar poskušal razpoloženje zresniti in sem pripomnil, da je res nekoliko nenavadno, da se ta skladatelj, ki je tako čistokrven muzik in ki se mu v splošnem glasbene misli tako čisto in toplo oblikujejo iz absolutnega glasbenega doživetja, — da se je ta glasbenik v tem delu svoje opere tako močno spustil v naturalistično posnemanje. Skušal sem opravičiti ta pojav iz razpoloženja, v katerem je Korsakov to opero ustvarjal, ko je bival skozi pomlad in poletje v idilični podeželski okolici sredi samotnih travnikov in gozdov, kjer ga je zajelo neko panteistično razpoloženje. Menim, da se redko druži v človeku z nekako rezko in trdo zunanjo obliko zadržanja tako mehka in tenko občutljiva duševnost, kot pri Štritofu. Da iz te tenkočutnosti tudi tako močno poustvarja za dirigentskim pultom, to vem. Ne vem pa prav natanko. a vendarle sumim, da se je iz nje tudi tako nenadno zasukal značaj najinega razgovora. »Ne!« — me je hipoma prekinil in iztegnil svojo desnico, 45 kjer se jc med prsti skrival cigaretni ogorek: »da ne boste tega pisali, kar sem dejal. Jaz imam Korsakova rad! To je lepa muzika. Čisto in močno občutena. Samo tako . . . pravega toka nima v celoti. Poslušajte »Rusalko«! Dvorak je znal! — pa največjo misel je povedal, ko je dejal, da je prvi rekvizit vsakega komponista radirka. Korsakov pa je kar zaljubljen v vsako svojo noto. — Ne!« Obrazi se mu je razjasnil v vesel, dejal bi škodoželen nasmeh in zopet se mu je desnica vzpela v čudno odrezani vijugi: »Pri ptičih sem ga pa le pristrigel. Tisto ta, rara, ra . .. sem vrgel ven, pa črto premostil — prosim — s svojo lastno kompozicijo.« »Kako?« sem mu presenečen vpadel v besedo. »No, nič se ne bojte!« Z elegantno, vljudno kretnjo desnice spremljajoč svoj lastni, hripavi glas je zapel na štirih tonih v kvarti navzgor in v oktavi navzdol: »Zaplešite!« Nato pa je mirno dodal: »To je vse. — Pa je boljše tako, le verjemite mi.« »Vam verjamem. Samo gorje Vam, če bi Vas Korsakov zalotil. — Jaz sam se pa z Vami povsem strinjam, in če že hočem popolnoma upoštevati Korsakova v njegovi dobi, in vem, da se v čarovnih razmikih stvari močno spreminjajo, in da bi zato morda doba veliko bolje in globlje dojela n. pr. »Sneguročko«, če bi bila z delno predelavo nam približana. Kajti ne da sc tajiti, da si vsaka doba do vseh stvari nehote najde svoj lastni odnos, ki je osnovan na njeni lastni miselnosti in čustvenosti. Seveda je pri tem potrebna neka stroga stilno estetska mera, koje geslo je »izboljšati«' in bognedaj »poslabšati«. Štritof se je med tem mojim teoretiziranjem zagledal nekam skozi okno — nevem, če ga je zamikala lepa pokrajina, ki jo jo zasipaval gost sneg in budil s svojim mehkim drsenjem skozi sinje barvani zrak tisoče in tisoče spominov. Res jc, da je po kratkem molku prinesel povsem novo misel. »Nič mu ne pomaga« — namreč Korsakovu, sem moral hitro ujeti njegovo misel, »če pripoveduje, da se je izogibal v »Snegu-ročki« kontrapunkta. Že koj začetka, ko poje Mraz svojo> pesem, ima v spremljavi take kontrapunktične zametke« (pri tem je ži- 46 vahno risal z roko po zraku melodične linije) »ki jih ne more utajiti; in potem vseskozi. Ne! Kontrapunkt je že rad imel. Kij.ib temu ima lepe in sočne harmonije. Pa pristna ruska motivika n u lepo rata. V celoti je pa najbolj dramatično mesto tisto, ko poje Mizgir, Kupava in zbor. — Zelo lepa je predigra k II. dejanju — tako pastoralno zveni. Ampak prav gorak rata Korsakov prav-zaprva šele potem, ko se Sneguročka zares zaljubi. Tako močno in vroče se vzpne v izrazu, dočim je pred tem vseskozi nekam mrzel, pa tako nekam nizko se giblje. »Kako pa izvedba?« — sem hotel izvedeti še nekaj o njegovem lastnem delu. »Upam, da bo šlo. Samo orkester je silno »hajklih« — tako solistično je pisan. — Seveda, če bi imel več »štrajha?!...«« Težko je popisati Štritofov izraz obraza ob zadnjih besedah. Nekako tak se mi je zdel, kot izraz fantiča, ki pritiska svoj obraz na izložbeno steklo in čez potlačeni nos strmi v skladovnico vab Ijivih slaščic. Da, da, ta »strajh«!! To so naše večne sanje, da bi enkrat imeli toliko godal v orkestru, kot je potrebno za izenačenje in uravnovešenje zvoka s pihali. — A ko sem Štritofu izrazil nado, da nas bo morda enkrat vendarle ta sreča doletela, ni prav nič odgovoril. Samo nek poznani cinično obupani izraz je za hip preletel njegov obraz —- pa je takoj zopet utonil v stoični mir, ko mu je roka segla nekam globoko v žep in od tam potegnila polno škatlo »Ibar«. In ko mu je zopet zagorela cigareta, je prekinil molk. »Na oder bi jaz dal več pravljičnosti. Recimo tam, ko poje Lel, bi pustil, da se nekje iz gozda prikrade pan — prav tak s kozjo nogo — pa bi s piščal jo izza hrbta Lelu sufliral napev.« Poznate Bocklinovo sliko pana? Natanko tak je bil Štritofov obraz, ko ga je skušal posneti. Morda bi' mi še kaj povedal o svojih režijskih domislekih, da ni iz sosednje sobe zadonel glas režiserja Primožiča in nehote zmotil porajajočo se režijsko fantazijo Štritofovo. »Pokličite ga, da se pomenimo o zadnjih skušnjah!« Hip za tem je res stopil v sobo režiser Primožič in razgovor je dobil drugo smer. V. U. 47 Pet minut skušnje Na eni izmed skušenj za »Sneguročko«. Prolog: prihod Pomladne vile s pticami. Vila poje o mrazu, ki vlada in brani njej in pticam, da bi sc) razživele. In Primožič — velikan, čepi sredi baleta na tleh in kaže kako naj reagirajo na besede vile. »Igrajte, igrajte, zmrzujte otroci!« Berendejci pokopavajo Pusta. Kolo. »Otroci, široke kretnje, širok korak! Poslušaj muziko! Jo slišiš? Razumeš? Čutiti moraš zemljo pod nogami . . . Sleherni od petdesetih članov zbora mu je kot posameznik — igralec enako važen, prav kot solist. In to se predstavi pozna... Prevarjena Kupava kliče svoje znanke. Kakor mnogo drugih stvari, je ta prihod muzikalno ilustriran. »Dekleta, poslušajte ritem! Po muziki pritecite! Točno na: ta- ta- ta- ta- ta- tatata .. . Močna značilnost Primožičeve režije je v tem, da ne prepušča zgolj petju ilustracijo glasbe, temveč jo zahteva tudi v kretanju. Zakon njegove režije je, da se pevec tudi ritmično gibaj po glasbi, kar marsikoga morda ovira — a režiser je neizprosen. Nikoli mu ne usahne potrpljenje. »Otroci, ta prizor še ne gre. Še enkrat!« — — — Vedno ima pripravljeno uho za težave začetnika in če ne gre kakšen prizor po njegovi prvotni zamisli, se zna vživeti v težave prizadetega in prilagoditi sceno njegovim izraznim zmožnostim. Je avtoriteta, a nikdar kruto avtokratska, temveč vsakemu altruistično naklonjena. Kajti on ve: samo iz skupnega, tovariškega prizadevanja raste harmonično delo. Maša £/. 48 Umetniški utrinki v našem delu Vse človeško življenje je pravzaprav eno samo neizmerno stremljenje. Pa najsi bodo smotri še tako vabljivi, pa najsi bo stremljenje k njim šc tako neugnano — kako redki so trenutki, ko se stremljenje s smotrom strne, ko zagori v spokojnem zadoščenju človeška Golobova in Vidalijeva kot Orfej in Evridika (tretja slika) Foto S. Zalokar duša; samo za hip, kajti takoj za tem se je smoter odtrgal v nove daljave, in vnovič se je vzbudilo za njim človeško hrepeneje. Morda se v največji meri javlja tako bočen je v umetniškem svetu, kjer so smotri res tako neznansko visoki, da je treba strem- 49 ! jen ju ogromnih sil, da se z njimi strne v blažen trenutek čistega umetniškega doživetja. Morda so prav zato tako redki resnični umetniški utrinki in gotovo je prav s tem v zvezi obveljalo znano načelo, da je v geniju le ena četrtina prirojene darovitosti, tri četrtine pa samo stremljenja in moči. Umetnik je v neprestani borbi s snovjo. Dan za dnem se brez počitka z njo bije in jo obviladuje, da mu je pokorna, da se mu udaja, se upogiba ter oblikuje tako, kot hoče oblikujoči in snujoči duh. Zato ni čudno, če ima vsak pravi umetnik na sebi znak neke poplemenitene nasilnosti, s katero gospodari nad snovjo, s katero pa tudi obvladuje samega sebe in svojo okolico, s katero mora umetniško ustvarjati. / Hans v. Bulow, vzor modernega dirigenta, je naravnost nasilno vladal nad svojim orkestrom, s katerim je vadil ure in ure skupno in posebej z vsako' skupino in skupinico vsako dinamično nianso, vsako frazo in z njo vsak potegljaj loka ali prijem zaklopk in dolžino diha, vsak staccato in legato in vse intcrpunkcije do podrobnosti. Res, bil je Hans v. Biilow! — Sicer pohlevni Verdi je bil pri študiju svojih del pravi nasilnež. Za »Macbetha« je porabil več ko ioo skušenj in še ni bil zadovoljen. Vadil je do poblaznelosti, da so vsi sodelujoči zabavljali nad tem »tiranom«, ki se mu pa vendar ni bilo mogoče zoperstavljati; kajti bil je — Verdi. A vendar, samo tako so vedno rasle vse velike umetnine. Naše operno gledališče pa je majhno in tesno. Pa ne, da bi v njem ne bilo umetniškega stremljenja. Nasprotno! Stremljenje je veliko, pa tudi smotri so visoki. Samo sredstva! — ta so tako borna, in zato: vsevprek tesnoba. Nič ni v času prostora, — tistega prijetnega, gosposkega prostora, kot ga zavistno opazuješ v velikih gledališčih, kjer dirigent z mirom in lagodnostjo oblikuje svojo umetnino. Ni ga strah za čas, ni ga skrb za prostor, samo to strem- 50 Heybalova kot Thais (tretja slika) Foto S. Zalokar 51 I jen je ima, da bi se čim višje vzpel s svojim umetniškim delom, se dotaknil smotra in utrnil svojo zaželeno zvezdo. — Pri nas pa je drugače. Pri nas je predvsem borba za čas in prostor. Korepetitorja in zborovodjo preganja režiser, režiserja dirigent in dirigenta ravnatelj. A ravnatelja občinstvo, ki si vedno želi sprememb. Vsled te neprestane borbe za čas in prostor postaja delo nemirno in zato smer meyevec dosedanji urednik. Herausgeber: Dic Intendanz des Staats-theaters in Laibach. Vorstehcr: Oton Župančič. Schriftkiter: Vilko Ukmar. Druck: Maks Hrovatin. — Allc in Laibacft. Izdajatelj: Uprava Drž. gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Zupančič. Urednik: Vilko Ukmar. Tiskarna Maks Hrovatin. — Vsi v Ljubljani. 56