1»
^                            Gad
jj^ončarjeT Tonec in Kovačer Fran st& si bila z»esU prijatelja.    Prvi
.. )<• Ijil  dmnajstih  lot a Fran jednajstih.   Otroci njiju nijso ljubili,
kajti vedno stei jim nagajala  ter se z njimi prepir&la.    Po3ebno jun
I  iui   uikoli nij ilal   mirii.    A tudi  svoje  inatere — oea so užč več let po.
uli pod hladno zemijd — Sesto nij hotel posluSati.   Bil je trdoglav,  čssih
li  hudoben.   Kovafiev Fran je res bil ze]6 dobrega   srcd, a Tonec ga je
ini-vabljal na kriv pot.
Mati so Tonoa nmogo krat svafili, a vse zamiu , skrivdj se jim je često utrnila grenka solza o nepokornetn otrokn.
Po piiladne v zelfl vro&m poletji Tonec hoče sopet iti po Frans, <ia l.i krenlla v gosd. Mati so Toncu rekli: ,,ostani doma; saj TeS, da je nama ili na polje po travo. Poslušaj me konči jeden krat!" A Tonec je v stran u']fdal. ..Zamai) so moje bnsede!" mati bridko vzdataejo, ,,ali piiDini to: fse-inogoči iini dolgo šibo, s katero kaznuje take hadotae atroke.''
Pod liho bi je Tonec poteknil t« svareče besede ia hitel po Frana, s katerim sta skčraj potein žla proti gozdu.
,,AIi si Tidel, Fran, dno lepo kočijo, ki jo o p61udne drdrala sko«i vas V" povpraSa Tonec.
,,Ne.   Kdo je bil ?"
,,Mali so mi dojali, da so bili gospSda iz mesta. Morebiti 90 se priSIi »'¦in kopat, Iter mimo njih mesta ne tei;e nobena uoda. A bodi si ta gospflda., kdor hoče; hitiva rajiia, bitiva, da bodeva poprej v gozdi. Aii se še spomin&š prostora, Fran, tam okolo tfnega grma?1'
.,Kaj se ga ne bi! Solnee zdaj rarno najbolj pripžka; izratno se gad zopet na kamenji greje," odgoTon Yn.a.
,,Rad bi ga spet videl!" vzklikne Tonec.
,,N«j ti povim, ToDee!" Fran zdaj ozbiljno rele, ,,pazi aekoliko bolj«, ter ne bodi prelilizu; saj veš, da gad je hud strupenik."
,,E, kaj!" nasmeje se Tonec, ,,jaz Dijsem tak strahopetič, kakaršen tt Kad bi \ii»i in slišal, kakiS zna gad sikati."
Mej tera pogiivorom prideta v gozd. Nekaj korakor od oeste je staj grm, ckolo katerega je ležalo kamenja.
,,S?daj le tiho, Fran!" reCe Tonec. .,Tukaj me poSakaj malo, d» Ri nrežem palico."   Za uekoliko hipov se Tonec porrne 1 dolgo palico v roki.
,,Cemti ti bode paliea?" vpraša Fran strahoma. ,,A ne, da bi ga ilražil ?"
,,Nu, mi! le ne glc.di me s t&ko grozo! Sloraj bodeJ videl, iemi jo j.iilioa. — Pojdiva ! Lb tiho, tiho! Poligoma, Fran! Malo zadaj ostdni, ¦la ga ne bi prehitro spiidil! — Glej ga, glej!" radosten zašopiče Tonee. .,N"u starem se aiostu jamotiin valja. Baš dremlje, in kakč je lepo nija?o 1'i^an I   Le čakaj, gadek, sikal bodes nama svojo piSsenco."
Po teh besedali je Tonec prišel h graiu a Fran ostal malo korakov iadoj: na drugcj strani grma je ležal gad. Polagoma ler pazljivo zdaj Tonec ]iumika dolgo iibo proti gadu in tik njega udari ob z6mljo. Gad je takdj ziavaal glavo po konci ter m jšl srep<5 oziraii. Naglo je zapazil deCkov. Toaeo
lao                                    V
dfigne Stbo drogič in udari ž njo gada. T teui hipu začnje deček znaoi sik, I in gad se mu zažene. kakor hlisk, r n6go, ter ga niže kolena — useka.         I
Kakor bi gs kdo z iglo ibodel, ta.k6 ae je Toncu zdelo, & iiproletSli g» I je taka groza, da se nij mogel dvigniti ni besede ne izpregovoriti.                 ¦
nTonec! Tonec! skoči nazaj! Gadte jeusekal!" zavpije piestražsni Ffttt, B ki je vse tidel, kar se je godilo.                                                                   ^
,,Qad!" rečeTonec sf) zamolklim glasom, ter se zgmzi na zimljo. Fr^iJ ga jedva zliMe od grma.                                                                               . ¦
Zdaj se začtije drdranje neeega vozi in kočija se prikaže. Frau jej zletf 1 naproti in »akrici na ?se grlo: ,,Tonea je gad usfikal!" Tak«5j sekočija ust&vi I ter iz nje hitro skooi prijazen gospod in stopi k Frann. Ob» hitita mahoma I kToocn, ki je Sc ^edno ležal ua U4h. Gospod — zdravnik ii mesta — vi&mo I iz nsnij^ae torbice, ki nro je visela čez ramo, atekleničico, ter mu iz nje teko- I cine vUje iui rano.                                                                                            I
In res 1 Za aekoliko hipor je odleglo Toneu.                                           I
8t6prav zdsj povpraša zdravnik. odkod sta dečka. Začuvši, da sta i» I bližujc vusi, dvigne Tonca ter mu pomaga stopiti v kočijo; tudi Frana po- I kliie na voz, in skčraj so bili pred Lonč&rjero hiio.                                       I
Kaku so se prestrašili uboga Tončeva mati, videvSi ga vsega Ijledegft I ter iznemoglega! Bridke soIzl> so jim zalile okii, kadar so slišali, kaj «e jo I igodilo. Piijazni gospod je potolaiil skrbno inater, da uje nij opasaosti, kei j» I poraoč prišla o pravem času. Mati 31) ga Iep6 zahvalili in potem se je zdravnifcB odvezcl doui'')V.                                                                                                ¦
Taki! sta saina cstala tnati iri sin, ki je ie/.al na postclji v izbi.           ' I
,,Mati!" reieTonec na tihom. Ljubljeua maii so se priklouili k njemtij I in deček jitn je vrat objfl z obeoia rokama.                                                    I
,,Mati!"  zopet zaSepetS,  ,,odpustite mi!   Odslej Ijodem tbs drugaSen.** I
,,Odpušča.in ti vse, vse, dete moje!" odgovore mati, od radosti soUai I zaradi izpremeinbc STCjega sina. V dveh dneh je Tonec okrčval, a izpiemžnil 1 se je potem do dobrega, in bil je z6pet veselje sfoje Ijube rnatere.               : 1
Jos. Freunsfeld