33. številka.
Ljubljana, v petek 8. februvarja.
XXII. leto, 1889.
Izhaja vsak dan zvečer, izimši nedelje in praznike, ter velja po poŠti prejeman za avstro-ogerske dežele za vse leto 16 gld., za po! leta 8 gld., za Četrt leta 4 gld., za jeden mesec 1 gld. 40 kr. — Za Ljubljano brez pošiljanja na dom za vse leto  13 gl(k,  za Četrt leta 8 gld. 30 kr., za jeden mesec 1 gld. 10 kr.   Za pošiljanjo na  dom računa b»
po 10 kr. za mesec, po 30 kr. za četrt leta. — Za tujo dežele toliko več, kolikor poštnina znaša. Za oznanila plačuje se od četiristopne petit-vrste po 6 kr., če se oznanilo jedenkrat tiska, po 6 kr., če se dvakrat, in po 4 kr., če Be trikrat ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvol6 frankirati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo in upravništvo je v Gospodskih ulicah št. 12. UpravniStvu naj se Dlagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. vse administrativne stvari.
Vsem onim p. n. naročnikom, ki naročnine še neso poravnali, bode jutri list ustavljen. To v pojašnjenje, da ne bode nepotrebnih reklamacij.
Upravništvo »Slovenskega Naroda".
V rjuhi j »ni 8. februvarja* Zvezda sreče spremljala je Nemce dolgo časa na diplomatičnem in na vojnem polji. Prusi zmagali so Dauce, Avstrijce, nazadnje s pomočjo drugih Nemcev celo Francijo, ki je pod Napoleonom III. bila najmogočnejša država v Evropi. Pruski kralj je v Versaillu dal sn proglasiti za nemškeira cesarja. Po tej vojni postala je bila Nemčija tako mogočna, kakor je bila poprej Francija, da celo mogočnejša. Kakor so poprej obračali poglede v Pariz, tako ao jih pozneje v Berolin. Svet je bil preverjen, da se ondu odločuje usoda vse Evrope, deloma tudi usoda drugih delov sveta.
Nemške zmage pa neso imele samo ugodnih posledic za Nemce. Kolikor veljavnejša postala je država, toliko večji bili so tudi stroški. Treba bilo je velike vojske, da se to obrani, kar se je pridobilo s potoki krvi na bojišči. V deželi se je začela širiti revščina in mnogi bili so prisiljeni iskati si drugod svoje domovine, ker doma neso toliko prislužili, da bi se mogli preživeti in prenašati državna bremena, ki se vedno vekšujo. Poleg tega pa še nekaj druzega sili Nemce k izseljevanju. Narod nemški se nenavadno hitro množi. Doma mora mu torej pomanjkovati prostora.
Največ so se Nemci s prva izseljevali v Severno Ameriko, kjer je še prostora za nekaj milijonov ljudi). Ali izseljenci, ki so si poiskali domo-vanja onostran atlantskega oceana, bili so za Nemčijo izgubljeni. Neso jej prinašali nobenega dobička več. Mnogi so se pa celo raznarodili, ter se po-angležili. Znano je, da se v Severni Ameriki noben živelj ne more kaj uspešno ustavljati se energičnemu anglosaksonskemu. Bismarcku to pač ni moglo ugajati, da se tako zgubljajo članovi mogočnega nemškega naroda.
Nemci se izseljujejo tudi na Rusko in v jugoslovanske dežele, na Balkan in celo v Malo Azijo.
LISTEK.
Filomen in Bavcida.
(Spisal SvHtopluk Čech.) (Dalje.)
Takoj pri prvem pogledu na to ljubeznjivo de-vojko polno pomladne svežesti in krasote vzdrhtelo je moje srce v tajnem kopernenji. Čim dalje pa sem občeval ž njo, tem močneje lastila se je mojega srca čaroba pomladne njene krasote, krasno njeno svetlomodro oko, veseli nasmeh njenih ust, kakor stekan iz žarkov majskega solnca. A nisem se upal razodeti jej svojih čutil. Moral sem poleg tega še parodovati sanjarsko ljubezen, ki je v istini gorela v moji notranjesti. Vsled tega nisem vedno dostojno izvajal komiške uloge svoje. Večkrat izvijali bo se mi iz prsi resnični, globoki vzdihi kopernenja, večkrat umolknil sem ob njeni strani za dolgo časa in gledal z opojenjem na sveža njena usta, na nežno jej roko, igrajočo se brezskrbno s pahljačem, na okroglo njeno nožico teptaj očo ob tla v dozdevnem komiškemsrdu nad neprijetnim molkom neukretnega kavalirja.
Neko nedeljo šel sem s celo obiteljo, izvzemši
Tu so zanje že ugodnejša tla. Saj lahko kolikor toliko delujejo za nemško kulturo. Nemški živelj v Rusiji bi Nemčiji bil kaj dobra predstraža v kakej vojni z Iiusijo. Zato so se posebuo naseljevali ob zapadnih mejah. Sprva bila je Rusija .celo slepa, da je sama pospeševala ta naseljevanja. Od Petra velicega sem nastala so v Rusiji, posebno na Poljskem, pa tudi ob Volgi cela velika sela, kakor se vidi iz zemljevida, ki ga je izdal občni nemški Schul-verein v Berolmu. Poslednji čas se je pa v Rusiji za Nemce marsikaj jako neugodno obrnilo. Spoznali so, da jeuaseljevanje Nemcev jako neugodno. Začeli so je iztiravati in delati jim druge ovire Vidno je, da je zlati vek za Nemce v Rusiji že minil. Mnogi so že ostavili to slovansko državo in si poiskali do-movja v Ameriki.
Balkan res zmatrajo nekateri Nemci že za svojo bodočo pokrajino, toda tamošnjo prebivalstvo pa za Nemce dosti ne mara. To vidimo v Bosni in Hercegovini, v Srbiji, Bolgariji in Romuni j i, povsod prosti narod sovraži Švaba. V Rumuniji še kralj ni posebno priljubljen zategadel, ker je Nemec. V Bolgariji je posebno Battenberžan podpiral Nemce, in so že v Sonji imeli precejšnjo kolonijo, ki se pa hitro manjša. V Carigradu bili so Nemci nekaj časa priljubljeni, a zadnji čas pa tudi zanje dosti ne marajo. V orijentu morajo Nemci biti hud boj tudi z drugimi konkurenti, Angleži in Francozi, ki so glede trgovine mnogo spretnejši. Te kolonije ne donašajo sedaj Nemčiji še nobenega gmotnega dobička, pa tudi političen dobiček utegne od njih imeti še le v oddaljenej bodočnosti. Mnogo nemškega življa se pa tudi v orijentu poizgubi brez sledu.
Bisinarck je jel premišljevati, bi li ne bilo ugodno, da bi Nemčija osnovala si posebne svoje kolonije, kakor jih ima Anglija v vseh delih sveta. Vse države, ki imajo obširne kolonije zunaj Evrope, so navadno obogatele, njihova trgovina in obtnija sta se lepo razvili. Posebno Anglija ima mnogo dobička od kolonij svojih.
Tudi Nemcem bilo bi mnogo pomagano s kolonijam i. Toda kje jih pa hočejo osnovati, ko so vse boljše kraje si že prilastili Angleži, Francozi, Španjoli, Holandeži  in drugi.   Le v Afriki  in Av-
seveda dva najstarejša člena njena, v gozd na spre hod. Prepustili so JaroRlavo mojemu kavalirskemu varstvu in skrbi ter nama veleli, da greva naprej. A iz raznih migljajev moje družice mogli so vspo-znati za nama gredoči, da ni pri volji ostati vedno v ognji zvedavih njihovih očij, temveč da položi mej naju in ostalo družbo vsaj toliko zelenega gozdnega somraka, da bi si mogla neopaženo stisniti drug drugemu roko in pogledati si ob jednem v ko-perneče oči, kakor se to dogaja v romanih in morebiti tudi v resnici.
In res: jedva prišli smo globokeje v gozd, požurila je korake ozirajoč se smehljaje po druščini, ki je ostala za dober del zadi na ozki stezici, preko katere si je z obeh stranij gosto gozdno vejevje podajalo zelene roke. Tako prišla sva do globoke doline. Za trenotek izginila je nama ostala druščina popolnoma izpred očij. Stala sva v globoki, skrivnostni senci gosto sklenenih zelenih vršičkov, pod kojimi je hitel čist potoček bogato obrobljen s krasnimi vodnimi rastlinami preko mahovitega kamenja. Skozi zmes različno osenjenih in osvetljenih listkov prodiral je zgorej na pošev trak jasne svetlobe ter padal ravno na čelo in rujave kodre Jaro slavine, ki je stala nad potokom oprta z latkmi ob ograjo slabega, iz brezovih debel zbitega mostka.
straliji je še nekej prostora. In reR so Nemci obrnili poglede svoje v te pokrajine. Napravili so si velike faktorije. Da bi pa povzdignili trgovino, uveli so direktno vožnjo z nemškimi parniki v Afriko, Azijo in Avstralijo. Kakšne uspehe bo si obetali od teh podjetij, ve vsakdo, kdor je čital poročila o tedanjih obravnavah v državnem zboru nemškem. Dobički tacih kolonij bi kaj prav prišli vedno lačni nemški državni blagajnici. Naselnike bi lahko klicali za vojake, če bi bila sila, kar pa ne morejo, če se izselijo v kako drugo državo.
Kak uspeh so imeli v Afriki, o tem smo nedavno govorili. Ravno sedaj se odpravlja v Afriko državni komisar Wissman 8 GO častniki in podčastniki, da popravi dosedanje nemške neuspehe. Nabrati misli v Egiptu in Sudanu okolu 1000 arabskih vojakov, da bode ž njimi pokoril upornike. Se mu li bode posrečilo pridobiti Nemcem prejšnji upliv v Afriki, je jako dvomljivo.
Jednaka nesreča, kakor v Afriki je zadela Nemce v Avstraliji. 6. aprila 1886 bili bo v Bero-liuu sklenili pogodbo z Anglijo, da ostanejo tako imenovani Samojski otoki Upoly, Savaji in Tutujlu nevtralni, in da se sme ondu naseliti kdor koli. Glavno pristanišče nemško je vApiji na otoku Upoly. Leta 1885. je bilo na teh otocih, ki imajo iJ5.000 prebivalcev, 275 ladij, mej njimi 170 nemških. Nemci so na njih imeli velike faktorije. Širili so se vedno in vedno in tako spravili mnogo zemlje v roke svoje. Na to so se pa jeli pripravljati, da si prilaste sami te otoke, a to je dalo povod puntu domačinom, ki so opustošili nemška zemljišča ter jih tudi več pobili.
Nemci so napovedali vojno načelniku samoj-skih otokov in si začeli sami zapovedovati. Razširili so vojno stanje celo na tujce. To je vzbudilo veliko nevoljo v Angliji in Severnoameriških državah. Ameriške ladije so jele celo pregledovati nemške, če ne vozijo orožja. Začela so se diploraa-tična pogajanja, ki so se končala s tem, da se je Nemčija popolnem udala energičnim Američanom, ter je Bismarck naznanil predsedniku Clevelandu, da je nemški konzul dobil strog ukaz, da mora se držati nevtralilete, spoštovati pravo  tujcev, in od-
S cveti okrašeni slamnik spustila je nazaj in s prstki stikala je v majhnem košku napolnjenim z jurčki, lisičicami in kakmaki, katere je mej potjo nabrala. V tem bajnem poluavitu zdela se mi je Še krasnejša, kakor sploh kedaj.
„Le Undina bi se imela tu še prikazati!" dejala je sanjavo.
„Vi ste krasnejša, kakor Undina, Jaroslava!" vskliknil sem nehote z opravićujočim naglasom ljubezni.
„Aj, aj — ali res?u vskliknila je devojka s smehom ter ae koketno obrnila k meni.
Mesto odgovora oprl sem se mostu ob ograjo, in koleno moje upognilo se je k njeni nogi. Strastno vznemirjen hotel sem ujeti in polj ubiti njeno roko. Ona pa se je umaknila, in začuli bo se že zgoraj glasovi ostalih sprehajalcev. Ustal sem in se ozrl tija — ravno se je prikazal mej listjem bledi, s temnimi kodri obrobljeni obraz gospodične Olge, čegar ljubezniva mesečna pojezija je podvojeno upli-vala v tajinstvenem polusvitu ua tem krasnem kraji.
„Ah, da nisi preje prišla", zaklicala jej je Jaroslava veselo. „Gospod Bužant igral je sedaj svojo nlogo znamenito. Slišati bi moralu, kako me je primerjal Undini, videti bi morala, kako se mi
ložiti v80 vladno oblast na otocih, katero si je bil prisvojil.
Upliv nemški na Samojskih otokih je uničen in ni ga sredstva, da bi ga obnovili, ker ne smejo rabiti sile. Nemški listi sedaj skušajo pomanjšati važnost te zadeve. Kakor se kaže, od kolonijalne politike Nemci nemajo druzega, nego škode in di-plomatične blamaže.
Politični razgled.
Notranja <IežeI<*.
V Ljubljani, 8. februvarja.
Budgetni odsek državnega zbora potreboval bode še kacih osem sej, da reši budget. Budgitna debata se bode torej začela še le koncem tega meseca. Vlada želi, da se konča do velike noći,  da se bode zborovanje  nehalo sredi oktobra.
Ko se je debata o vojnem zakonu v državnem zboru ogerMkem jako zavlekla ter utegne podrobna debata dolgo trajati ter tudi ogerska gospod ska zbornica ne bode zakona kar tebi nič meni nič vsprejela, se bode letos moralo novačenje, ki se po navadi začne v marci, vršiti še po starem zakonu. V Pešti se vedno določneje govori, da bode vlada privolila, da se v podrobnej debati nekatere preostre določbe spremene, ker se že rainisterstvo boji, da sicer ne bode za vse paragrafe dobilo večine. Tudi na Dunaji baje več ne zahtevajo, da se mora zakon vsprejeti nespremenjen, vsaj tako trde Budimpeštanski listi.
\ ii a li j r države.
Rusija je naznanila nekda Svetemu stolu, da hoče pomilostiti Vilenskega škofa in dva ali tri druge poljske škofe, ki so bili pregnani v Sibirijo. Škof pa ne bodo smel bivati na Poljskem, temveč mu bode vlada odkazala bivališče v južni Rusiji. Pogajanja zaBtran imenovanja štirih škofov na Poljskem se nadaljujejo in je baje upanje, da se bode kmalu povoljno koučala.
V državnem zboru nemškem je pri tretjem branji državnega proračuna  prišla Geftckenova zadeva v razgovor. Že v generalne] debati je liberalni poslanec Rickert to stvar ob kratkem omenil, ko je Kardorff napal Stoscha. Poslanec Munckel je pa v Bpecijalnej debati pri postavki   „državni kancelar" obširneje govoril o tej zadevi. *On ne aimpatizuje za Geffckena, ker je konservativec.   Ta zadeva, bil bi vsakdo mislil, je bila končana s tem, da je državno sodišče ustavilo preiskavo. Ker pa državni kancelar ne zmatra te stvari za rešeno, mora on spregovoriti o njej. V civilizovanih državah ni navada, da bi se poživljal narod, da naj dela sodbo o najvišjem sodišči.   Mari se je z objavo zatožnice zares hotelo pokazati narodu, da ima državno sodišče prav, češ, ta zatožba je pa res tako sluba,  da se ne splača, da bi se o njej obravnavalo?   Ne, državljaui so se le poživljali, da se izreko proti državnemu sodišču. KanceUr hoče sam razsojati,  kdaj je umestna tajnost, kdaj pa javnost.  Če se objavi dnevnik, katerega ni pisal kancelar, mora ostati tajen; če se pa kaj objavi, čemur se upira zdrav razum vseh nezavisnih, tedaj je pa dobro delo. Da se kličejo državljani, da se izreko   proti državnemu sodišču, to je nečuveno in nasprotuje pravnemu redu. Se le glavna obravnava je javna, do tedaj pa ima vsa obravnava ostati tajna, torej tudi zatožnica. Če bi jo bil priobčil zagovornik, bil bi kaznovan ; da bi je pa pri občilo državno oblastvo, na  to zakonodavec niti mislil ni. Vse pa preseza, da so se zasobna pisma ki so  pridejana   zatožnici,  objavila zaveznim vladam,   da celo oficijoznim listom,  da so priobčevali izvlečke iz njih. Taka pisma sme po zakonu pogle-
je priklanjal z upognenim kolenom! Lepa hvala vam, vitez Bažante! Škoda le, da nimate bolj po-jetiškega, viteza dostojnejšega imena." — —
Nekaj dni na to prišla je v gradič neka znana rodovina s sinom in hčerami na obisk. Hoteli smo ž njimi popoludne zopet v gozd, a precejšen dež zadižal nas je doma. Stari zabavali so se s pogovorom, četa mladih, pomnožena še z mladim gospodarskim praktikantom kratila si je v sosedni sobi čas z igro na zastave, katero je uprizoril rečeni praktikant, dovršen lev kmečkih salonov. Pri neki igri moral me je Bogdan kot ječar peljati v sosedno temno izbico, iz katere me je imela jedna iz dam h poljubom osvoboditi. Po naključji pripadla je lju-domila ta naloga Jaroslavi. Prihitela je iz sobe k meni ter se dotaknila mojega čela z dihom svojim, s čimer so pri tej igri naše dame poljube nado-mestovale. Hotel sem se ž njo povrniti v sobo, a ona zastavila mi je pot.
„Kaj?" jezila se je v šali. „Tako mi hočete pokazati zahvalnost za svoje osvobojenje? Ali «te morebiti pozabili, da morate po pravilih igre osvo-boditeljico poplačati z istim činom, s katerim vas je osvobodila?!"
Nastavila mi je s čarobno ljubeznivostjo krasno
čelo.
dati le sodeč. Mož, ki je pisal ta pisma, se ni nič zakrivil, tudi niti misliti ni mogel, da bode državni kancelar njegovo postopanje zmatral za nevarno državi. Mož je nedolžen, dokler „Kiiln. Zeit." ne premeni razsodbe sodišča. Zakon zahteva, da se taki papirji vrno lastniku, ko se doseže preiskave namen. Mari je kancelar pisma konfiskoval? Pisma so lastnina onega, k; jih je pisal, namesto da bi mu jih vrnili, ga pa odškodujejo s tem, da jih objavijo. To je pri8vojenje tuje lastnine. Če so pri tem udeleženi uradniki urada vnanjih zadev, tedaj se da to porabiti Arnimov paragraf, po katerem se kaznuje uradnik z večmesečno ječo, ako objavi papirje, ki bi bili imeli ostati tajni. Kancelarja naziv-Ijajo stvaritelja države, pa on je tudi stvaritelj državnih sovražnikov. Kako pravno stanje bode pač v Nemčiji, če bode kancelar smel pisma slednjega konhskovati iu objaviti. Priobčenje zatožnice zagovarjal je pruski pravosodnji minister Schelling, pa ne s posebnim uspehom. Rekel je, da se po tiskovnem zakonu sme zatožnica priobčiti, kakor hitro se začne glavna obravnava, ali kakor hitro je sodnje postopanje končano. Njegov zagovor sevt da ne velja, ker tu glavne obravnave ni bilo, posebno se na ta način ne more opravičevati priobčenje zasebnih pisem. Minister je tudi obžaloval pomanjkljivost zakonov, da Gi flekena kaznovati neso mogli. Windt-horst hudo graja objavljenje zasobnih pisem in imenuje tako postopanje zlorabo uradne oblasti. Če hoče vlada predložiti spremembo kazenskega zakonika, predlagal bode on dostavek h kazenskemu poatopniku, da se varujejo pravice zatožencev in neudeleženih tretjih osob. Zakoni morajo se vestno spolnovati, ua tem obstaja varnost države, varnost posamičnikov, posebno pa varnost krone. Govornik obžaluje, da se krona tako pogostem vlači v dnevne prepire. Čudi se, da se je minister skliceval na tiskovni zakon, ki velja le za časnike, ne pa za uradnike. Tu pride v poštev le kazenski red, ki pa prepoveduje objavo zatožnice, dokler ni bilo obravnave. Poslanee Richter obžaluje, da kancler ni navzoč. Obžaluje, da so se žalile pravice popolnem neudeleženih za domovino zaslužnih mož, kakor sta Stosch in Rogeubach. Prvi je jednajst let vkupe deloval z državnim kancelarjem poslednji je bil kot badenski minister podpiral Bismarckovo politiko. Karakteristično je, da je pravosodnji minister našel pomankljivost zakonov. Sedaj velja načelo, kancelar ima zmeraj prav. Če mu kako sodišče ne da prav, je zakon kriv. Govornik misli, da so stvari, ki so razkritja v imediutnem poročilu mnogo nevarnejše za državo, nego je bilo priobčenje dnevnika cesarja Friderika. Poslednje mesece pač ni koncelar nabral lavorik. Vlade je pa zagovarjal nazadnje svetnik apelnega sodišča Kl^mm iz Draždan, pa tudi brez pravega uspeha. Trdil je, da bi bila vlada lahko objavila vsa pisma po listih, če bi ne bila ozirna. Ta debata razmer v Nemčiji ni pokazala baš v najlepši luči.
1'niska zbornica poslancev je brez debate izročila odseku načrt zakona, s katerim se poviša dotacija krone. Dolgo se je govorilo, da bode državni zbor dovolil cesarju kako svoto za reprezentacijo; a kakor se kaže, so se tu vladni pristaši bali ugovora, ker zlasti južni Nemci neso nič kaj pri volji, da bi kaj plačevali za Berolinski dvor. Prvi bodo torej morali sedaj sami nositi zvišane stroške.
V Belgiji je pri nekaterih kamnolomih štrajk delavcev. Bili so že boji mej orožniki in de lavci, v katerih je bilo nekaj ranjenih. V Belgiji se poslednja leta strajki kaj pogostem ponavljajo, a za delavce imajo le malo uspeha, ker so delodajatelji dobro organizovaui in podpirajo drug druzega.
V Berolin prišlo je marocaii.sk o poslanstvo, katero je cesar veprejel jako slovesno v navzočnosti ministrov, generalov in  dvornih dostojan-
Torej pa, razkošna čarodejka, lahko dobiš, kar zahtevaš! Izzivaš me sama — torej pa, izpolnim ti voljo ognjevitejše, kakor se uadeješ ... Te misli švignile so mi, kakor blisk po glavi in v prvem trenotku prevzet od naglega opojeuja objel sem de-vojko ter pokril, ne brineč se za prisotnost Bogdanovo, z dežjem gorečih, istinitih poljubcev ne samo njeno čelo, temveč tudi ličici, oči in ustica. S silo iztrgala se je iz mojega objema, zašepetala nekaj nerazumnih besed iu odpršela v sobo.
Nadaljuje igro nisem mogel biti več prejšnje volje. Bil sem jako vznemirjen. Dobro, da se je mej tem zmračilo in se je družba igre naveličala. Premišljeval sem — s tesnim strahom — da bi čital z obličja drage devojke, kak učinek je na njej ostavilo smelo moje početje. Ko sem se pri večerji zopet sešel ž njo, zaprla je pred mojim pogledom oči, in lice njeno zagorelo je v temni rudečici. Govorila ni kakor sicer z menoj, ogibala se je mojega pogleda, bila je zamišljena, in poljub, vedui drug njenih ustnic, ni se pokazal tisti večer na njenem obrazu.
Tako pa je bilo tudi sledeče dni. Vedla se je popolnoma drugače proti meni. Ogibala se je, da bi se srečala z manoj, v raojej prisotnosti pa je bila sramežljiva in v zadregi.   Shajala se je zopet
stvenikov, sedeč na prestolu. Ko je poslanstvo pre-čitalo svoj arabski pisan govor in ga prevedel v nemščino jedendragamanov, je cesar odgovoril nemški zahvaljajoč se za častitko in prijateljsko mišljenje ter izražajoč nado, da se bodo za zrairaj obranili dobri odnošaji mej Nemčijo in Marokom.
Dopisi.
Tx Kranja 7. februvarja. [Izv. dop.] Staro leto 1888. zaključili smo po navadi z veselicami. Čitalnica spravila je na 6der izvirno igro, kitajsko pravljico „Li—u."
Igra predstavljala se je (v kitajskih kostumih seveda) jako dobro; posebno pohvalo žela je gospa H., ki je, akoravno prvikrat na odru, igrala svojo ulogo tako spretno,  kot  najbolj izvežbana igralka.
— Da, — čestitati sme si čitalnica k tako izbornej igralki; upati je, da prvi ta njen nastop ni bil tudi — zadnji. Igri sledil je ples do — poznega jutra.
Tudi slovensko »Bralno društvo" priredilo je ta večer članom svojim v gostilni g. Fr. Ks. Sa-jovica zabavo s petjem, komično loterijo in plesom.
— Čeravno sta bili obe veselici na jedni in isti večer, bili sta obe izredno dobro obiskani.
Dne 13. januvarja 1889 priredilo je slovensko „Bralno društvo" v prostorih gospe Killerjeve, koja jih je brezplačno odstopila ta večer, za kar jej bodi posebna zahvala izrečena, si]ajen ples, kojega se je udeležilo zelo veliko in odličnega občinstva.
Dne 2. svečana t. 1. imela bi se bila vršiti v čitalnici Vodnikova beseda. Vsled hudega udarca za celo Avstrijo, nepričakovane smrti toli ljubljenega prestolonaslednika cesarjeviča Rudolfa se je odpovedala. — Takoj, ko se je bila potrdila vest o preveliki zgubi, razobesili so vsi uradi in vsa društva v znak žalosti črne zastave. — V nedeljo dopolu-dne šel je ves mestni zastop, deputacije uradov in društev k c. kr. okr. glavarju izražat najtopleje sožalenje o zgubi, ki je prehudo zadela celo Avstrijo. — Zakaj se duhovščina, ki vender hoče nekaj reprezentovati v našem mesteci ni udeležila sožalenja, mi ni znano, a glas občinstva bil je ta, da je to prečudno.
V torek, ob 4. uri popoludne, ko je bil pogreb priljubljenega nam cesarjeviča, zaprle so se v našem mesteci vse prodajalnice. Po trgu in ulicah prižgale so se svetilnice ter v znak žalosti zakrile se s črnimi preprogami. — Vsi uradi, mestni zastop, deputacije raznih društev in zelo veliko občinstva podali so se v cerkev, kjer se je opravila mej zvonenjem tiha molitev za ranjcega. — Duhovščine seveda zopet ni bilo nikjer videti in kar sem že preje omenil, se je tukajšnje prebivalstvo zelo hudovalo nad tem činom, posebno ko je zvedelo, da se v mnozih krajih bero tudi sv. maše zadušnice za umrlega cesarjeviča. Ali si morebiti misli naša duhovščina pridobiti s tem naklonjenost prebivalstva našega mesta, ki v toli meri ljubi rod Habsburžanov in vso cesarsko rodovino? — Bodi konec za danes, rečem le toliko, govorivši v imenu vseh, da si s takim ravnanjem ne bode pridobila spoštovanja.
z manoj kakor s popolnoma tujim človekom. Mile njene šale in hudomušnosti, sanjarski nesrečni vitez bil jo pozabljen — in v resnici nesrečen. Čutil sem sedaj, da v mojem srci sreča ne more vzcvesti, ako ga ne ogreva solnčni njen nasmeh.
Mej tem približal se je čas mojega odhoda iz Jarkova. Hotel sem le še počakati dneva zlate poroke, katero je imela obhajati baš tisti čas stara zakonska dvojica.
Na večer pred tem slavnim dnevom sprehajal sem se otožen po vrtu. Prišel sem k lipovi altani ter hoteč ustopiti zapazil sem ondu Jaroslavo — samo. Ustala je z zadrego v zarudelem lici. Čutil sem, da je to odločilen trenotek. Prisedel sem k njej ter jej razodel vse s prostimi, vročimi besedami. Ona me je poslušala z odvrneno glavico, a iz nedrij izvijali bo se vzdihi. Molčala je. Lehno sem položil okrog nje svojo roko — ona je vzdrhtela, a le malo ter se obrnila k meui. Rosne njene oči srečale so se z mojimi, na obrazku zaigral je zopet nasmeh, a ne več oni detinsko šaljivi, temveč nežen in šaljiv, neizrecno mil, blesteč se v globoki rudečici njenega obličja, kakor prvi solnčni žarek v jutranji zori.   Moja usta ujela so se ž njenimi. . .
(Dulje priti,)
Domače stvari.
— (Slovesno žalno mašo) po eesarjeviči Rudolfu služil je dams knezoškof dr. Missia z asistenco stolnega kapiteljna. Odkar je bila slav-nost 600letnice, še ni bila stolna cerkev tako polna dostojanstvenikov, kakor danes. NavzoČn so bili: deželni predsednik baron Winkler z vsemi uradniki deželne vlade, mej njimi svetovalca gospoda Schemerl, Globočnik itd., deželni odborniki: cesarski svetnik M ur ni k, dr. Vošnjak, Detel a, in vsi deželni uradniki; deželnega sodišča predsednik g. Ko če v ar, državni pravdnik g. dr. G a 11 e, z uradniki dež. sodišča in drž. pravdništva, finančne direkcij h ravnatelj g. Plahky, finančne prokurature načelnik g. dr. Račič z vsemi uradniki; poštni in telegrarični urad z načelnikom; podpredsednik kupčijske in obrtne zbornice g. Pa kič z mnogimi svetniki, mestni župan g. Grasselli z mnogimi občinskimi svetovalci in mestnimi uradniki, vodje in učitelji srednjih in ljudskih šol, zastopnik „Ru-dečega" in „Belega križa", „patrijotičnega društva gospa Ljudske kuhinje" i. t. d. Vojaštvo bilo je pod načelstvom generala g. Schi Iha vskega -Banbrtick mnogobrojno zastopano. Razven oficijalnih osob bila je cerkev tudi pobožnega ljudstva polna. V presbi-teriji postavljen je bil bogato razsvetljeni in s cesarskimi emblemi okrašeni „Castrum doloris". Pred stolno cerkvijo zbralo se je mnogo občinstva, ki je gledalo prihod in odhod žalostnih udeležencev.
— („Slovencu" odgovor) Tri dni in tri noči krpali so „Slovenčevi"  velmoži napad na naš list ter ž njim napolnili tri predale včerajšnje številke. Navzlic tolikemu naporu so že v naslovu popolnoma pogoreli.   Svojemu članku dali so namreč nadpis „Ovaduštvo", s tem pa pokazali, da se še neso dokopali do  obsega  in  vsebine  tega pojma, akoravno kažejo  baš sami *■ ovajanji veliko virtuoznost. Koga in kaj Bino mi ovadili? To, da smo za beležili,  kar se je po vsej Ljubljani  že par dnij govorilo, ker je vzbujalo spi osno nevoljo, to pač ne spada pod rubriko ovaduštva. Mi smo bili le tolmač užaljenega javnega mnenja in niti javnih ob-lastev ni bilo treba opozarjati na svojeglavno brez-taktnost, ki se je povodom smrti cesarjevičeve tako silno šopirila, da je deželno predsedstvo samo moralo posezati vmes,  kakor se to obširneje opisuje v včerajšnjih Dunajskih liBtih. „Slovenčevi" sotrudniki in njihovi visoki in višji pokrovitelji so torej pri tej priliki adreso popolnoma zgrešili.   Na javnega mnenja zatožni klopi ne sedimo mi, pač pa „Slovenec"  in pokrovitelji njegovi. Popolnoma irrelevantni so torej dogodki izza 1887. leta, zlasti pa znano pastirsko pismo, ki  se je mej tem že močno izdišalo. Baviti se je torej le z najnovejšim dogodkom,  ki pa ne bode drugačen, ako se vsi vkupe na giavo postavite. Notici, ki sta bil' v tej zadevi priobčeni v našem listu, bo našim čitateljem še v živem spominu, ne treba da bi je ponavljali.   Mi smo jednostavno  konstatovali, da so drugod na škofovskih palačah razobešene žalne za-Btave, v Ljubljani pa ne.   Konstatovali smo, da je vladika Strossmaver odredil, da se imajo po vseh župnih cerkvah čitati svečane zadušnice po pokojnem cesarjeviči Rudolfu,  nedavno imenovani tajni svetnik Nj. Velečastva, knezoškof dr. Jakob Misi ja, pakaj tacega še ni odredil. Ali ni to bila resnica? Da, resnica, polna, žalostna resnica.   Ker pa resnica oči kolje, zato farizejski trdite, da je naša pisava nespodobna, nedostojna in nravnim čutom zoperna.  Namesto, da bi bili svojo nelojalno breztaktnost molče' pogoltnili in svojo blamažo tiho spravili v žep, namesto, da bi skesano trkali na prsi: Mea culpa, mea maxima culpa! začeli ste, kakor mešetarji  na semnji, kričati, misleč, da se bodete z velikim krikom in klevetanjem oprali.  Zaman tako početje!  Vse prebivalstvo   Vas je ž e obsodilo  in laskamo si, da je vse občinstvo na naši strani, da je vse razura-ništvo proti Vam.  Ne pomaga Vam prav nič zvijača z židovsko  politiko, katero Vam vračamo neodpečateno nazaj, kajti   mi še nikdar nesmo proglasili načela „ubi bene ibi patria", Vi ste pa to v jednera svojih glasil že storili in  tudi v praksi poprijeli se že židovskih načel. Torej: bruno v svojem očesu itd. — Da bi mi v cerkvenih stvardh odločevali,   tega si še nesmo svojili, pravici, kritikovati Vašo samovoljo in strast, se pa nikdar odrekli ne bomo, kajti nezmotljiv je samo oče papež, njegovi sluge v Ljubljani pa še ue. — Zato nam bodete že morali dopuščati, da se pri
jednacih prilikah bavimo z Vami. Ta posel sicer ni prijeten, kajti Vi kaj radi javkate o nespodobnosti in celo neotesanosti, ne da bi pomislili, da kdor drugemu neotesanost predbaciva, sam Še nikdar o tesan bil ni. A neobhodno potreben je ta posel, ker bi se Vi sicer še bolj prevzeli. V javnem interesu je, da gotova drevesa ne ras to v nebo, mi pa delujemo v zmislu javnega mnenja. V tem oziru nas ne spravijo z določenega tiru vse Vaše puhle propovedi o časnikarski dostojnosti itd., kajti, ko bi iskali pouka v teh lastnostih, ne zatekali bi se k Vam. — Naposled še jedno. V uvodu Svojega članka priobčili ste obširno „Pau-schal-Verdachtigung". Govorite namreč o takozvanih domoljubih, katerim je domovina „ molzna krava", o kruhoborcih, ki skrbe le „za blagor družine in hvaležnost repotrescem", katerim je domo vina »občinski pašnik", o navideznem domoljubji, o sebičnosti itd. Ali bi ne kazalo, da govorite o tern določneje? Sicer si moramo misliti, da ste baš v uvodu napisali „ein Stttck Selbstkritik".
— (Dnevni red seji Ljubljanskega občinskega sveta) v torek 12. dan februvarija 1889. 1. ob 6. uri zvečer v mestni dvorani: 1. Naznanila prvosedstva. 2. Oddaja mizarskega, kiju čaničarskega, pleskarskega, steklarskega in slikarskega dela za novo mestno šolo v Poljskih ulicah. 3. Mestni proračun za 1889. leto.
— (Občini Jablanica pri Ilirski Bistrici) izvolila je dne 3. t. m. g. Josipa Go-rupa na Reki častnim občanom.
— (Slovensko gledališče). V nedeljo dne 10. t. m. ponavljal se bode „Srečen oče", veseloigra v 3 dejanjih. Ker je igra pri zadnji predstavi jako ugajala občinstvu in se je predstavljala na delavnik ter marsikomu ni bilo mogoče udeležiti se je, ponavljala se bode omenjeni dan, kakor upamo pri polni hiši. Jutri v soboto je predstava v Trstu.
— (V prisilni delavnici) je bila včeraj črna maša za pokojnim cesarjevičem Rudolfom, Bral jo je g. p, Angelik Hribar. Mej pogrebom cesarjeviča so prisiljenci popoludne bili prosti dela in so molili.
— (Zblaznel) je g. Fran Kutnar, sodniški svetnik v GoBpiči. Že dlje časa bil jako potrt in ogibal se je ljudij. Na svet zdravnikov odpotoval je na Dunaj, kjer so se hitro prikazala znamenja zblaznelosti. Odveli so ga na psihijatrični oddelek splošne bolnice. Gosp. Fran Kutnar je rodom Slovenec, je 1857. I. dovršil gimnazijo v Ljubljani in je gotovo pri vsakem, kdor ga je poznal v prijetnem spominu.
— (Akad. društvo „Triglav" in akad. poddružnicasv. Cirila in Metoda v Grade i) imata svoji seji, preloženi povodom smrti cesarjevičeve, v soboto dne* 9. t. m. ob 8. uri zvečer v gostilni „zum vvilden Mann" (Jakominigasse).
— (Telovadno društvo „Sokol" v Gorici) vabi k letnemu občnemu zboru, ki bode v nedeljo 10. t. m. v sobani Marzini-jeve gostilne. Začetek ob 4. uri popoludne. Dnevni red: 1. Pozdrav staroste. 2. Tajnikovo sporočilo. 3. Denar-ničarjevo sporočilo. 4. Volitev treh pregledoval cev računov. 5. Volitev staroste in šest odbornikov. 6. Volitev treh razsodnikov. 7, Razni predlogi. — Po občnem zboru, ob 8. uri zvečer bode ples. Ob 11. uri počitek, pri kojem bode zanimivo srečkanje 4 dobitkov. Ustopnina k plesu znaša za društvenike v društvene)" obleki 50 kr., za vse druge 80 kr. U8top k zborovanju kakor tudi k plesu je izključ-ljivo dovoljen samo društvenikom in po odboru vabljenim gostom. Društveniki naj blagovole priti v društveni obleki, vsi drugi gospodje pa v črni. Ob jednem naj blagovole prinesti seboj vabilo, ker brez tega se vsak pri uhodu zavrne. K obilui udeležbi vabi odbor.
Telegrami „Slovenskomu Narodu":
Postojina 7. februvarja. Pri občinski volitvi glavne občine v Hrenovicah bil je z ogromno večino županom izvoljen gosp. Hinko Kavčič.
Dunaj 7. februvarja. Smolka objavil zbornici odgovor cesarjov pri vsprejemu predsedstva. Cesar naglas al je izkazano zvestobo in udanost vseh narodov in izrekel najtoplejo zahvalo za sožalje. Potem pa je rekel: „Koliko imam v teh teških dneh zahvaljevati svoji iskreno ljubljeni soprogi cesarici, kolik« podpora mi je bila, tega ne morem popis.iti, ne dovolj toplo izraziti.   Jaz le Bog* hvalim, da
mi je dal tako tovarsico. Le povejte to: Čira bolj bodete to širili, tem bolj vam bom hvaležen." Cesar bilje vidno ganjen, solzil se je in glas se mu tresel. Smolka sam je jokal, javljajoč odgovor cesarjev.
Dunaj 8. februvarja. „Wiener Zeitung" objavlja cesarjevo povelje mornarici, popolnoma soglasno s poveljem vojski. — Dunajski jutranji listi proslavljajo cesarico v navdušenih člankih. „N. Fr. Presse" pravi: Govor cesarjev je spomenik, ki ga je cesarici postavil v zgodovini. Slika njena plavala bode pred narodov očmi v podobi, vidni v njenega soproga ganljivem popisu. — Zopet baveč s svojo včerajšnjo vestjo, javlja „Fremđenblatt", da je cesar časnikarstvu v najmilostnejih, najtoplejih besedah izrazil priznanje Svoje. — Tudi pri drugi žalni maši, ki jo je nadškof Schonborn služil v dvorni župni cerkvi, bili so cesar in cesarica, cesaričinja vdova, člani cesarske hiše, dalje vse tukaj bivajoče plemstvo, generalstvo, dvorni in državni dostojanstveniki. Gneča ljudstva v cesarsko rakov tudi danes ogromna.
Razne vesti.
* (Ne zgod a na žel eznici.) 4. t. m. trčil je iz Biuselju ob šestih zvečer v Arlon odšli vlak na postaji Namurski v drug ondi vozeči železnični stroj. Kurilec in DJegoV pomočnik sta mrtva, strojevodja je pa teško ranjen.
* (Samou mor.) V Parizu ustrelil se je 5. t. m. obče poznati lehkoživec in nečak grofa Ca-monda, bankir Halphou, zaradi velikanskih dolgov prouzročenih po igri na karte in zbog nesrečne borzne špekulacije.
* (Nevihta.) V Berolinu imeli so 2. t. m. ob štirih popoludne mej strašnim metežem hudo uro, katera je ustavila po ulicah za nekoliko časa vBakeršen promet.
Poslano.
Slav. uredništvu „Slov. Naroda" v Ljubljani.
Sklice vaje se na § 19. tisk. postave dopošljam Vam sledeči popravek dopisa „S štajerske meje" 30. januarja v „Narodu" št. 28. t. 1., da ga sprejmete blagovoljno  v pervo  številko   „S1. Naroda":
Ni res, da bi bil jest zahteval od katerega ženina, da mora priti 12krat k izpraševanji, predem sme stopiti v zakon. „Instructio," ki je gg. župnikom merodajna pri pripravi ženinov in nevest za sv. zakon, pa naroča v §. 74, naj sleherni župnik skerbi, da sta ženin in nevesta podučena v resnicah sv. vere, drugače naj ju ne okliče; §. 69. pa veleva, kako natanjčno je paziti, da zadostujeta ženin in nevesta vsim postavnim določilom. Po teh določilih se je ravnati meni in slehernemu g. dušnemu pastirju.
Ni res, da bi bil moral priti g. učitelj Likar 3 krat k izpraševanji. Naročil sim bil g. Likarju priti k poduku za sprejem sv. zakona, samo za enkrat. Sleherni razumneji kmetiški ženin pa ve, da zadnji večer 9. ura, ni pripravni in ne postavni čas, priti k župniku oglašat oklice in opravljat izpraševanje. G. Likar je prišel zadnji večer okrog 9. ure zvečer k meni zaradi oklicev; in glede reda, ki mu ga je baje dal g. prof. Klemenčič iz vero-nauka, oklical sim g. Likarja takoj v nedeljo. Red g. Klemenčiča pa menda ni oprostoval g. takrat še začasnega učitelja od potrebnega poduka za sprejem sv. zakona; še manj od dolžnosti, da donese ali do-pošlja, mladoletni, privoljenje varstvenega urada ter druge postavno določene dokumente. To si da dopovedati sleherni razumneji kmetiški ženin enkrat, in tudi ve, da mora biti oklicni list kolekovan, ter se ne izročuje pred izveršenimi oklici. Če si g. Likar tega ni hotel dati dopovedati, ter je moral zato pota imeti nisem jeBt kriv. — Pripravljal sim, razno g. Likarja, dva tukajšnja g. učitelja g. Zupina in g. Petrovca k sprejemu sv. zakona; oba živita, naj povesta, koliko sim niju mučil v tej zadevi?
Dopisovalec „Rogovilež" naj imenuje gg. to-varše, ki mi kličejo — „libera nos Domine", drugače ga imenujem zlobnega obrekovalca, ki piše s samega sovraštva; in tudi župljaui Čemšeniški bodo klicali takemu prijatelju svojemu: Libera nos Domine! —
V Čemšeniku, 4. svečana 1889.
Fr. Rome, župnik.
tftt ^7-a-bilo. ^JWLM,       Prihodnja pevska vaja  bode jutri rn^™v soboto dne 9. t. m., kar  gg. članom )g^M-A# čitalniškega pevskega zbora naznanja ^?^V^ pevski odbor.
Zanesljivo zdravilno m-««i>i v«». Osobo n slabim prebav ljenjem, ki trpe na pomanjkanji slaati, napenjanji, tiSfianji v želodci in nerednem iztrebljenji, mkdobd zopet 7(lravje, če rabijo pristni „Mo 11-o v Sei dl i t z-pra še k". Škatljiea Btane 1 gld. Vsak dan razpošilja po poštnem povzetji A. Moli, lekarnar in c. kr. dvorni založnik, na Du-naji, Tiichlaiiben 9. V lekarnah po deželi zahteva) ho izrecno Moll-ov preparat z njegovo varstveno znamko in podpisom. 11 (65—1)
13 TS
..LJUBLJAHSSI ZFBr
p* t« »J i
za vse leto gld. 4.60; za pol leta gld. 2.30; za četrt leta g!d 1.15.
Darila za   Narodni hom".
XXVIII. Ib1£CUI „l*I-i»j<'llVHl4«» l)i-n>.l>o«».
Krajeursk.-i družba v Ljubljani (poverjenik K. Lah) na knj. Št. XLV .... KiMJcai-k.. drnž  a \ Ljubljani (poverj* nik I. K..šicek) na knj. št. 210  .   .' . Krajcarska družba v Ljubljani (poverjenik dr. V. Gre^orič):
ost. knj. št. 101   .   .     9 gld. 42 kr. „     „    »  14«  .   .   11    „   - „
»  , t% m . . g „ „
Krajcarska družba  v Borovnici (poverjenik Fr. Papler) na kuj. It hs .  . .
Krajcarska druž a v Ljubljani (povftrje-nik J. Kant) n:i knj.   t. 83 ....
Krajcarska družba na Dovjem (poverjenik Fr. Jegltd) na knj. št. 41 .   .   . .
Krajcarska družba v Kamenjali pri Gorici (poverjenik L. Furlaui na kuj.st. 5
Krajcarska uružba na Planini pri Vipavi (poverjenik I. Kobal) na knj- št. 7:>
Krajcarska druži.a v Ljubljani (poverjenik 1. Pribil  na knj. št. 80   ... .
Krajrarska družba v Bistri (poverjenik J. Veibie) na knj. št. 87        .   .   . ■
Krajcarska družba v Ljubljani ipoverje-uica L. Vid major) ost. knj. št. ŠI89 . .
Krajcarska družba v Ljubljani (poverjenik A. Puciliar) na knj. št. 247 .   . .
Krajcarska dru/ba na Krzdrt* m (poverjenik II. Kavčič) na kuj. št. 106 .   . .
Krajcarska družba v Ratečah (poverjenik L. Kavalar) knj. št. 116  .  .  . .
Krajcarska družba v Brefticah (poverjenik dr. Fr. Fin »as) na knj. .št. 379 .
Krajcarska družba v Mengšu (poverjenik A. Javoršek) na knj. št. 848   . .
Krajcarska družba v Zaiuostcii pri So-dražici (poverjenik J. Vesel :
n i knj. št. XXXIV .   — gld. 20 kr. n    r.    „   lOo   .   .   —   „   34 „
Krajcarska družba v Kranj i (poverjenik V. Globočnik; ost. kiif.lt. 541   .   . .
Krajcarska družba v Barki pri Divači (poverjenik J. Štrukelj) na knj. št. 284
Krajcarska družba v Mokronogu (poverjenik Fr. MikuS) na kuj. št. -20.   . .
Krajcarska družba v Ljubljani (poverjenik J. Hafner i: na knj. št. LI.
» n n 4"> . . n     n     |   46 . .
Krajcarska družba v nik Ferd. Bradaška
kr.
10
4   „ —
24
12
8 gld,
a m
3 ..
90 kr. 18 „ 92 „
Ljubljani poverje-) na knj. št. 2' 1 . Krajcarska družbu v Ribnici (poverjenik I. Pelo) na knj. št. 3f>b .   .   .   .' . . Krajcarska družb., v Cirknici (poverjenik Fr. Zagorjan) na knj. št. 254 . . Krajcarska družba na Uncu (poverjenik
P. Kepič) na knj. It. 188.....
Krajcarska družba v Velikovcu fpover« jenik Fr. Podobniki na knj. št. XXXI Krajcarska družba v Velesovom (poverjenika BI. in K. Kos) na knj. št. 420 iu
421.............
Krajcarska družba v Kalobji  na Štajerskem (pov. A. Kreft) na knj. št. 386 . Krajcarska družba v Ljubljani (poverjenik Al. Katoliška) knj. št. 482—48B . Krajcarska družba v Ljubljani (poverjo-n k L. Pintar) na kuj. št. 542   .  . . Krajcarska družba v C - lovcu (poverjenik
J. Human  na knj. št. 475.....
Krajcarska družba v Sndražici (poverjenik F. Fajdiga) na račun knj. št. 3<>4 Krajcarska družba na Rakeka (poverje-nica Al. Scbenikar) na knj. It. 313. .
Skupaj   .   . .
02
60 60 90 73
30
63
80 40
12
20
54
80
10 —
—   .. 20
—   „ 10
o   ,. —
60   „ -
1 n S0
7 „ 50
1 i, -
5 .. 70
6714 gld. 37 kr.
Opomba : Izkazano avoto nabralo je 297 poverjenikov na 477 (422-f-LV) knjižic, od katerih je 306 (298+XHI) popolnoma in = T 1 (1294-XLII) delomariazprodanili. V pro metu je 235 1li*7-f XX XVIII) knjižic. Število poverjeniškib krajev znaša 14*. Lepa hvala vsem p. n. poverjenicam in poverjenikom na njih marljivem trudu!
V Ljubljani 1. februvarja 1889.
Odbor „Krajcarske družbe".
jLoferlJiie srečke 6. februvarja. V Brnu:      21,     33,     39,     13, 76.
T it J     i :
7. februvarja.
Pri Slonu: Wokau li Šoštajna. —Horćička iz Pu-Ija. — Čeh z Lažkega. — Steind er z Dunaja. — Vrahče-vic iz Zagreba. — Gaas, Bosanis z Dunaj«. — Jentzich iz Trsta.
Pri Malici s Obreaa z Vrhnike. — Moser z Dunaja. — Kasti i/. Plzna. — Reiclihold, Seidler z Dunaja. — Ur-bančič z Gorenjskega. — Tasan iz Kočevja, — Stare iz Mengeša.
Pri j o/ti« ni kolodvoru : Jurkovič iz Trsta. — Springer i Danaja.
Meteorologično poročilo.
Čas opazovanja
Stanje barometra v mm. j
Temperatura
Vetrovi
7. zjutraj 729-3 mm. — 13 0" C 2. popol. i 726 5 mm. j — 3 4" 0 9. zvečer   724 9 mm.       04° 0
brezv. al. s vz si. s vz
Nebo
megla jas. oM.
Mo-krina v mm.
0 00 mm.
Srednja temperatura —53°, za 49' pod normaioni.
XDto.X3.3-3s12:£x, borza
dne 8. februvarja t. J.
(Izvirno telegrafično poročilo.)
Srebrna renta .....
Zlata renta......
6' „ marčna renta .   ,   , . Akcije narodne bank«-. Kreditne akcije .....
London ........
Srebro ........
Napol.........
C. kr. cekini ....
Ntemfike marke.....
4°/0 državne sreSke is 1. 1861 Pržavne srečke iz 1. 1864 Ogerska zlata renta  40/0   .   .       .   ." . Vgerska papirna renta 5°/0   .        .   . .
,, štajerske zemljišč, odvez, oblig. bunava reg. srečke  5°/0   .   .     lou gld. Zemlj. obč. avstr. 4,/i°/0 zlati zast. listi .
Kreditne srečke .....100 gld.
Itudolfove srečke..... 10
Akcije anglo-avstr. banke 120 ,,
tVanamivav-di-ust. velj. l7o gld. a v.
včeraj	—		daDes
. 83-36	—	gld.	83-40
83 85	—	n	8390
111-40	—	n	111-40
9880	—	n	9890
894-—	—	ji	883-—
311-40	—	rt	31110
120*75	—	n	120-80
9-56*/,	—	n n	9-56«/,
5-67	—	i	5-67
59-12«/,	—		59 12»/.
260 gld.	134	gld. 50 kr.	
100
181 101
94 104 122 122 183
22 i 26 232
70 15 75
75 70
vv-^r vvV   V w   V- v1 \r V
Kdor si liočo   . (85-2)
brez težave zaslužiti mnogo denarja
pošlje naj svojo adreso upravništvu tega lista v zapečatenem pismu z nadpisom „ztislužek*'.
Dr. Friderik: IjCiaglcl-ov
Brezov balzam«
Zo sam rastlinski sok, kateri teče iz breze, ako se navita njeno deblo, je od pamtiveka enan kot liajizvratnojše lepotilo; ako se pa ta sok po predpisu izumitelja pripravi kemičnim potom kot balzam, zadobi pa čudovit učinek.
Ako  se  namaže zvečer ž njim obraz ali clrrgi deli polti, ločijo me že <lrii(ri «lau neznatne  lUMkiue od polti. Ki poNtune VHled eistu bela iu ne^ua.
Ta balzam zgladi na obrazu nastale gube in ko-zave pike ter mu daje mladostno barvo; polti pode* bije bfilotO, nežnost in čvrstost; odstrani kaj naglo pege, žoltavost, ogerce, noano rudečim*, zajedce in druge neanažnoBti na polti. — Cona vrču z navodom vred »Id. 1.50.
Kalota v
Ljubljani   pri U.
K o v t. y - j i, lelcarj i.
Trii-
(803—6)
kočijažev in služabništva
kateri bi se imol vršiti dne «. februvarja,
^ bode (89)
dne 9. februvarja t. I.
v prostorih Koslerjeve pivarne.
Začetek ob 8. uri zvečer.
I s« opniim «o Ur. »auie ho profite.
Na mnogobrojno udeležbo vabi »dbor,
Razprodaja žita.
Vsled odobrenja moje ponudbe s strani slavne c. kr. deželne sodnije v Ljubljani z odlokom z dne 5. februvarja t. 1., žt. 1237, sem prevzel
zalogo žita ranjcega A. Dreo-ta
in tem potoni naznanjam, da bodem jel to razpro-dajuti
v poiieilelfclc, to fc 11. t. ni., v l>reo-tovili mafraafnl li.
Ker imam za razprodajo le kratek čas določen, stavil bodem cene razmerno nizko in se pri-porofam p. n. kupcem za mnogobrojni obisk.
Ljubljana, dne 8. februvarja 1889.
•T. Knez;,
trgovina z žitom in deželnimi pridelki (88—1) -v I-iJ-a.Tolja.rLl.
Št. 22.103.
(60—3)
Razpis natečaja.
Pri Ljubljanski mestni občini je oddati službo
mestnega vrtnarja
z letno plačo 390 gld. in s prostim stanovanjem, oziroma eventualno službo
vrtnarskega pomočnika
z letno plačo 300 gld.
Prošnje za ti službi z dokazili o starosti, sposobnosti in dozdanjem službovanji ulo/iti je
<lo 23. februvarja t. 1.
pri tukajšnjem mestnem magistratu.
V Ljubljani, 25. dan januvarja 1889.
Župan: Grasselli.
Po soglasne j sodbi odličnih strokovnjakov
koroški
j«
vrelec
jako odlična zdravilna studenčnica pri vratnih, želodčnih,  iticliiiriiili  in ohiNtnih  holezuih. pri kataru, hripavoHti, kadi Jan ji. posebno za otroke, pole„- tega pa tudi (736—15)
jako fina namizna voda
a posebno dobrim okusom, brez vseh organičnib in želodec otežujofiih primesi.
V LJubljani ga prodaja H. K. ttupau; v Krauji: Vm Dolenc ; v Cel ji: J. .Mali«-.
DOMAČIH ZDRAVIL,
kakor jih rabi slovenski narod.
S poljudnim opisom človeškega telesa,
Izdal in založil Dragotin Hribar.
Odobril br. Edvard Benedičič, nadzdravnik usmiljenih bratov v Št. Vidu na Koroškem.
Ta slovenskemu narodu zelo koristna knjižica dobiti je v „narodni Tiskarni" v Ljubljani, Gospodske ulice št. 12. — Stane 40 kr., po pošti 45 kr.
PAV, POVERAJ, civilni in vojaški krejač.
Želi kupiti dobro obleko, bodisi katerega koli staun, «luhovMk<>Ka, elvilMke^a ali vojaškega, naj se obrne do podpiaam-a, ki ima bogato zalogo v«akoTr«tnefrn nukua iz najprvih tovarn in veliko zalogo
narejene obleke.
^Davorin Poveraj v Gorici,
xia Travrille-a., nasproti -vojašnici.
Naročbe se hitro in lično izvršujejo po najnovejšem kroji Jj£. za vsak stan in po po&teni ceni.
Uzorci se poMjdjo na zahtevanje na ogled
Izdajatelj in odgovorni urednik: Dragotin Hribar.
Lastnina in tisk »Narodne Tiskarne".
UQ
70