A.DEBELIAK                               so is]cali prstan,   toda nihče ga ni
našel.   Ko je prihodnji dan sedel
PEPELČICA                          graščak pri kosilu,   je našel  svoj
izgubljeni zlati prstan v jedi. Ta-
luiišKO-SRBSK* pravljica                                  koj je. poklical kuharico in jo vpra-
šal, kje je zlati prstan imela ali ga našla in zakaj ga ni že včeraj pri-
Neka bogata grajska gospoda je    nesla. Kuharica je jokaje odgovo-
imela hčer, Pepelčico po imenu. Bi-    riia:   »Ne morem nič za to   in o
la je zelo lepa, toda tudi jako ne-    prstanu nič ne vem.« Tedaj je po-
ubogljiva in trmasta deklica.   Za-    ZVaI  gospod  Pepelčico,   jo strogo
man so si roditelji prizadevali, da    pogledal   in   vprašal:    »Kaj   je   s
bi jo  poboljšali.   Vsi opomini so    prstanom?«     Pepelčica    je    rekla:
bili bob ob steno. Vsak dan je iz-    »Prstan sem našla v smeteh! Sama
ginila iz gradu in se potepala po    ti nisem smela stopiti pred oči, za-
gozdu. Nazadnje se je oče razjezil    to sem dala prstan v jed in ga tako
in zapodil hčer, rekoč: »Ti nisi več    noslala z obedom gori v jedilnico!«
moj   otrok;    od   zdaj   naprej   boš    Potem je začela   glasno   jokati in
opravljala v gradu nižje posle kot    prositi: »Odpusti mi mojo doseda-
kaka dekla. Ne hodi mi več pred    njo nepokorščino.«
oči.«   —   Tedaj   je  milo zajokala,       Ta   prošnja    in   znova   najdeni
toda če je še tako tožila, ji ni nič    zlati prstan so zelo razveselili oče-
pomagalo: morala je ubogati.   Ne-    ta in odpustil je svoji hčerki njeno
koč pa se je zgodilo, da je izginil    nrejšnje vedenje. Pepelčica je sme-
graščakov zlati prstan in nihče ni    la zopet   k svojim staršem   in je
vedel, kako se je to pripetilo. Vsi    ostala poslušna do danes.