Darja Zaviršek, Jelka Škerjanc
ANALIZA POLOŽAJA IZKLJUČENIH DRUŽBENIH SKUPIN
V SLOVENIJI IN PREDLOGI ZA ZMANJŠANJE NJIHOVE
IZKLJUČENOSTI V SISTEMU SOCIALNEGA VARSTVA
POROČILO O RAZISKAVI'
KONCEPTUALNI RAZMISLEK
IZKLJUČENE DRUŽBENE SKUPINE
KOT »RANLJIVE SKUPINE«
Danes največje diskriminacije doživljajo
posameznice in posamezniki, ki doživljajo
več kot eno obliko prikrajšanosti. V dana-
šnjih konceptih na področju socialnega
varstva so se uveljavili trije termini, ki ozna-
čujejo tiste skupine ljudi in posameznikov,
ki so najpogosteje izključeni iz gospodar-
skih in družbenih tokov: »diskriminirane
družbene skupine«, »izključene skupine« in
»ranljive družbene skupine«. Njihov druž-
beni položaj zaznamujejo tri vrste diskrimi-
niranosti in izključenosti:
• ekonomska: ker je v današnjih zahod-
nih družbah obča vrednota subjekt, sposo-
ben ustvarjati dobiček, ki se na zunaj zdi
povsem avtonomen in neodvisen, je eko-
nomska prikrajšanost temelj za številne
druge diskriminacije;
• socialna: subjekti nimajo družbenega
vpliva in ne zasedajo tistih delovnih mest
ter tistih družbeno pozitivno vrednotenih
družbenih vlog, ki bi jim prinesle socialno
pozitivno vrednoteno identiteto in dolo-
čeno količino vpliva in moči v procesih
odločanja;
• kulturna: ker so družbene norme po-
vezane z večinsko normo, temelji kulturna
diskriminacija na poniževanju ljudi, ki jim
pripisujemo negativne lastnosti, in na
povzdigovanju tistih, ki jim pripisujemo
pozitivne lastnosti in ki potrjujejo obstoječe
ideale telesne lepote, kreposti, inteligence
itn., kar so lastnosti pripadnikov večinske
kulture.
Če sintagmi »diskriminirane družbene
skupine« in »izključene skupine« še opozar-
jata na neenako razmerje moči (v ekonom-
skem, socialnem, političnem in kulturnem
smislu) med tistimi, ki imajo v družbi več
moči in vpliva, in tistimi, ki ju imajo manj,
pa sintagma »ranljiva družbena skupina«
zamegljuje dejstvo neenakih razmerij moči.
Koncept »ranljivih družbenih skupin« iz-
haja iz predpostavke, da so neenaka družbe-
na razmerja strukturna in nespremenljiva
danost in da cilj socialnih držav ni spre-
memba obstoječih razmerij moči, temveč
le blažitev in zmanjšanje škode za tiste ljudi,
ki v takem konceptu dobijo etiketo »ranlji-
vih«. Ta sintagma deloma zamegli dejanske
izvore neenakosti, saj poimenovati koga kot
pripadnika ranljive skupine premesti pro-
blem v njega samega. Človek postane pro-
blem kot del določene skupine.
Za boljšo pojasnitev takega součinko-
vanja vzemimo partikularen primer ženske
z dvema otrokoma, ki je bila septembra
1997 prisilno izseljena in nekdanjega ob-
činskega stanovanja v Ljubljani (Zaviršek
1998a). Lahko bi šlo tudi za katero koli
drugo osebo, pri kateri bi začele prikrajša-
nosti delovati kot sistem, ki omogoča izklju-
čevanje. Ker vemo, da diskriminacije in
izključitve nikoli niso naključni dogodki,
temveč so vgrajeni v delovanje oblasti in
političnih sistemov, lahko z analizo elemen-
tov prikrajšanosti pri tej določeni osebi
vidimo subtilno delovanje mehanizmov
oblasti, da bi se ohranila oblastna razmerja
Raziskavo je naročilo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v letu 1998.
387
DARJA ZAVIRŠEK, JELKA ŠKERJANC
enih družbenih skupin v razmerju z dru-
gimi. Ta razmerja ostajajo stalna, se ponav-
ljajo in reproducirajo sama od sebe. V življe-
njski zgodbi te partikularne osebe se raz-
krije součinkovanje ekonomskih, socialnih
in kulturnih prikrajšanosti;
1. ženska je v novi državi pridobila slo-
vensko državljanstvo in postala »Slovenka
drugega reda«;
2. ima dolgotrajne izkušnje z revščino in
življenjem na eksistenčnem robu;
3. sama skrbi za dva otroka;
4. ima šibko socialno podporno mrežo;
5. njeno ime in priimek jo uvrščata v
med kulturno devalvirane državljane in
državljanke.
Zato je izraz »ranljiva družbena skupina«
ustrezno uporabljati takrat, ko želimo opo-
zoriti, da so v določeni situaciji ustvarjeni
pogoji, da se sproži proces, ki pripelje do
izključevanja. Takim procesom lahko
sledimo na primer med fizično oviranimi,
ki bi želeli študirati na eni od ljubljanskih
fakultet, pa so samo tri od njih docela
dostopne ljudem z vozički; med duševno
prizadetimi, ki bi hoteli živeti samostojnejše
življenje v lokalni skupnosti, če bi le prejeli
ustrezno spremljanje in pomoč; med žen-
skami, ki doživljajo nasilje, pa jim socia-
lizacija in patriarhalne družbene vrednote
onemogočajo, da bi premagale sram in
strah in o tem spregovorile ter poiskale
pomoč; romskim otrokom, ki so v pred-
šolski dobi zaradi socialne zanemarjenosti
in ekonomskih razmer pogosto razvrščeni
v kategorijo duševno prizadetih; med ljud-
mi z dolgotrajnimi težavami v duševnem
zdravju, ki so v času duševne krize hospita-
lizirani in prejmejo negativno etiketo, ki jim
preprečuje konkurirati na trgu dela.
Koncept »ranljivosti« opozarja, da se
človek znajde v določeni situaciji (nasilje,
odvisnost, brezposelnost, telesna poškod-
ba, starost, bolezen ipd.), ali pa je vanjo
rojen (organska poškodba od rojstva, revna
družina, pripadnost zgodovinsko diskrimi-
nirani etnični manjšini ipd.), kar ga naredi
ranljivejšega v tem smislu, da se bodo na
eno od značilnosti prilepile tudi druge ran-
ljivosti (premožna direktorica banke, ki
doživlja fizično nasilje, še ne pripada iz-
ključenim družbenim skupinam, vseeno pa
preživljanje nasilja pomeni element ranlji-
vosti, ki lahko v daljšem obdobju pripelje
do procesov družbenega izključevanja).
Drug argument za rabo koncepta »ranljivih
družbenih skupin« je fenomen atribucije ali
pripisovanja, saj se prav določenim osebam
v družbi, ki doživljajo eno ali več ranljivosti,
pripišejo tudi druge negativne lastnosti ali
oznake, zaradi katerih se njihova ranljivost
poglobi in začne delovati izključevalsko ali
diskriminatorno.
Izraz »ranljiva družbena skupina« opo-
zarja torej na procesualnost v življenju
človeka in na verjetnost kumulacije ali
nalaganja negativnih situacij, ki peljejo od
ranljivosti posameznika ali posameznice do
izključenosti.
Ob navzočnosti enega ali več negativnih
dejavnikov v življenju človeka lahko govo-
rimo o tem, da je človek postal del t. i. izklju-
čene družbene skupine. Ranljivost je pot
do take identitete in pomeni proces po-
manjkanja ali izgubljanja vpliva nad pome-
mbnimi področji življenja. Praviloma se
dogaja se na različnih ravneh: osebni, med-
osebni, družbeni.
DRUŽBENO VKLJUČEVANJE, OPOLNOMOČENJE
IN ZAGOVORNIŠTVO
Dobra je tista socialna politika, ki daje tudi
najranljivejšim skupinam ljudi priložnost,
da izboljšajo svoj položaj in da ne postanejo
izključena družbena skupina. To pa pome-
ni, da ustvarja in zagotavlja ukrepe in sto-
ritve, ki omogočijo posamezniku zadržanje
in povečevanje vpliva nad svojim življe-
njem, da torej človeka »opohjomočijo«. Zato
dobra socialna politika ne pomeni samo od-
ziva na človekovo družbeno stisko, temveč
predpostavlja ukrepe za polnovredno par-
ticipacijo vseh članov družbe na področjih
zaposlovanja, izobraževanja, stanovanj,
spreminjanja javnega mnenja, odločanja o
pomoči, ki jo človek potrebuje, ipd. Taka
socialna politika temelji na načelu soude-
leženosti uporabnikov, ki potrebujejo po-
moč v procesih odločanja, o ukrepih, ki jih
bo država storila v njihovo korist.
Opolnomočenje je proces, pri katerem
se človek najprej zave zatiralskih struktur
388
ANALIZA POLOŽAJA IZKLJUČENIH DRUŽBENIH SKUPIN V SLOVENIJI...
in se jim začne sistematično zoperstavljati,
namesto da zatiranje internalizira in tako
slabša svojo samopodobo (Zaviršek 1997).
Lahko gre za individualni ali za kolektivni
proces. Opolnomočenje je mogoče doseči
le tako, da uporabniki socialnega varstva
skupaj s strokovnjaki postanejo enako-
vredno vključeni v procese odločanja o
svojem življenju, in tako, da postane »moč
uporabnikov enaka moči drugih držav-
ljanov« (Lamovec 1998: 18). Nekateri po-
udarjajo, da je mogoče doseči opolnomoče-
nje le z uporabniškim gibanjem (ihid.: 17).
Jelka Škerjanc (1996) poudarja, da opolno-
močenje pomeni možnost odločanja o
izbirah na področju treh bistvenih življenj-
skih področij:
• kje bom živela
• kaj bom delala
• kdo me bo pri tem podpiral.
Eden od vidikov opolnomočenja je
zagovorništvo, ki ga lahko definiramo kot
dejavnost, v katero je vključena oseba ali
več oseb, ki se zavzemajo za koristi dolo-
čenega človeka in poskušajo preprečiti
predlagane spremembe, ki bi še poslabšale
njegov ali njen položaj. Cilj zagovorništva
je, da se povečata moč in vpliv osebe, ki je
postavljena v devalviran položaj. Načelo
zagovorništva je, da niso pomembne člo-
vekove diagnoze, temveč je treba izumiti
različne tipe zagovorništva (profesionalno,
laično, kolektivno, starševsko, vrstniško,
samozagovorništvo), ki bi čim učinkoviteje
zastopala človekove interese v institucijah,
v družinah in v odnosu do posameznih
strokovnjakov v socialnih, medicinskih,
pravnih in drugih državnih služb.
Posamezniki in posameznice, ki pripa-
dajo izključenim družbenim skupinam,
potrebujejo zagovornike in zagovornice, saj
so sami pogosto v položaju, ko so v social-
nem varstvu kršene njihove pravice (v
zavodih in psihiatričnih bolnicah, v social-
nih in drugih državnih službah). Večja ko
je stopnja družbene devalvacije in diskri-
minacije, večja je verjetnost, da ljudje, ki
pripadajo izključenih skupinam, ne bodo
dobili ustrezne pomoči, da njihove potrebe
in želje ne bodo upoštevane in da bodo
nove rešitve take, ki bodo še poslabšale
njihov položaj. Številne študije ugotavljajo,
da je za človeka najbolje, če je zagovornik
neodvisen od institucij, od katerih je
odvisen uporabnik in od katerih naj bi ga
zagovornik ščitil (Brandon et al. 1995;
Lamovec 1998). Neodvisni zagovornik je
pogoj dobrega zagovorništva. V današnji
situaciji v Sloveniji se zdi nujno, da se
vzpostavi sistem neodvisnih zagovornikov
in zagovornic na vseh področjih socialnega
varstva, kje se srečujemo z izključenimi
skupinami prebivalstva.
INDIKATORJI IZKLJUČENOSTI
Indikatorji izključevanja se med seboj
prepletajo (ko na primer posameznik/ica
zasluži boljše delovno mesto, pa ga ne dobi,
ker ga lahko dobijo samo osebe, ki v kul-
turnem pogledu niso negativno vredno-
tene; ko je oseba ekonomsko ranljiva,
obenem pa doživlja izključevanje na po-
dročju relevantnih informacij, itn.). Tako se
ekonomski prikrajšanosti pridruži tudi
kulturna in na koncu je komaj mogoče
videti, katera je pomembnejša in katera je
najbolj pripomogla k temu, da posameznik
postane pripadnik izključene družbene
skupine. Indikatorje izključenosti delimo
na:
1. ekonomske
2. socialne
3. psihološke.
Ad 1. Med ekonomske indikatorje prište-
vamo:
• otežen dostop do izobraževanja, zlasti
študija;
• nedostopnost do dela/brezposelnost;
• pomanjkanje možnosti izbire pri po-
klicnem izobraževanju;
• pomanjkanje možnosti izbire poklica;
• pomanjkanje informacij.
Ad 2. Med socialne indikatorje prište-
vamo:
• institucionalizem, hospitalizem in
azilarno prakso;
• socialno varstvo, ki temelji pretežno
na načelu skrbi za ljudi, ki potrebujejo
pomoč, in manj na osebni avtonomiji in
individualnih pravicah (infantilizacija in
pokroviteljski odnos do uporabnikov so-
cialnega varstva);
389
DARJA ZAVIRŠEK, JELKA ŠKERJANC
• odsotnost izbire izvajalcev socialnih
storitev;
• sistem »paketa« — ko ustanova social-
nega varstva ponudi človeku paket storitev,
ki jih mora uporabnik v celoti sprejeti ali
zavrniti (primer je varstveno delovni
center, kjer ima oseba zagotovljeno dnevno
vodenje in varstvo, vendar le, če obiskuje
VDC; človek, ki potrebuje stanovanje,
nekajurno nego in hrano, mora zaradi teh
potreb vse življenje živeti v zavodu; osebe,
ki potrebujejo pomoč pri vzgoji otroka,
morajo dati otroka v rejo);
• oteženo gibanje in arhitektonske ovire.
Ad3- Med psihološke indikatorje prište-
vamo:
• skromno samopodobo in samozavest
osebe, ki doživlja izključevanje;
• doživljanje interpersonalne in institu-
cionalne viktimizacije;
• občutek, da je treba biti hvaležen
državi;
• strah, da bi imela zahteva po boljših
uslugah negativne posledice in privedla do
novih izključevanj;
• nezaupanje v institut pravne države;
• atribucijo ali pripisovanje negativnih
etiket;
• stereotipe in z njimi obarvano javno
mnenje o določeni socialni problematiki;
• socialno izolacijo in dolgotrajno osam-
ljenost;
• občutek, da nima pomena zahtevati
spremembe, saj se ne bo nič spremenilo.
PROTISLOVJA, KI VZDRŽUJEJO
SOCIALNO IZKLJUČEVANJE NA PODROČJU
SOCIALNEGA VARSTVA V SLOVENIJI
Znotraj socialnega varstva se pojavlja ambi-
valenten odnos do ljudi, ki pripadajo ranlji-
vim družbenim skupinam, in številna pro-
tislovja, izmed katerih so najpomembnejša
tale.
Protislovje med p o močjo/skrbjo in
segregacijo. Eden od protislovij je nasprotje
med ekonomsko razmeroma dobro organi-
zirano skrbjo za ljudi, ki potrebujejo po-
moč, in stopnjo njihove avtonomije. Najce-
lovitejšo skrb ponujajo različni zavodi, ki
pa so obenem najznačilnejša oblika segre-
gacijske prakse. Uporabnikom so sicer
ponujene različne institucionalne oblike
pomoči, a njihov segregacijski model ne-
gativno vpliva na kvaliteto uporabnikovega
življenja in na njegovo samostojnost. Po eni
strani je torej za ljudi »poskrbljeno«, po
drugi strani pa bodo isti ljudje izključeni iz
vseh segmentov družbenega dogajanja in
odločanja. Skrb paradoksno v slovenskem
socialnem varstvu povzroči vsaj socialno
omrtvičenje uporabnikov, za katere skrbi,
pri nekaterih pa povzroči dokončno social-
no smrt. Vrednota »varovanja uporabnikov«,
ki se izkazuje v ohranjanju zavodov, stano-
vanjskih skupin, posebnih delovnih mest
in šol in v želji, graditi nove zavode, tako
povečuje odvisnost uporabnikov od institu-
cionalne skrbi. Pomoč in skrb v socialnem
varstvu najpogosteje pomenita, da so opu-
ščena tista učenja, ki bi naredila uporabnike
samostojnejše in asertivnejše pri razvijanju
svojih sposobnosti. Primera: ljudje, ki
ostajajo v socialnih zavodih, v katerih je
zanje »poskrbljeno« za vse življenje, posta-
nejo povsem nesposobni za opravljanje
enostavnih vsakdanjih opravil, ki so jih bili
sposobni pred prihodom v zavod; ljudje, ki
jim najprej ponudimo »posebne šole«, zato
da bi jim »pomagali« pri osnovni izobrazbi,
dobijo v paketu te »skrbi« praviloma izbiro
med dvema poklicema: poklicem telefo-
nista ali človeka, ki fotokopira.
Protislovje med ekonomskimi in psiho-
loškimi potrebami. Uporabniki in uporab-
nice v socialnem varstvu pogosto potrebu-
jejo zgolj ekonomsko pomoč, namesto tega
pa dobijo druge vrste pomoči, ki jih ne
potrebujejo (psihološko pomoč, kontrolo).
Primera: zaradi socialne in ekonomske
stiske mora ženska oddati otroke v rejo, saj
je urejanje rejništev za socialne službe
najpogostejši način pomoči ženskam, ki
ostanejo brez stanovanja; mladi ljudje, ki ne
morejo (brezdomstvo staršev) ali nočejo
(nasilje, zlorabe) živeti v svoji primarni
družini, so nameščeni v stanovanjsko
skupino, ki ima terapevtsko in kontrolno
naravo.
Protislovje med individualnimi potre-
bami in skupinskim prepoznavanjem
potreb. Ljudje ki doživljajo diskriminacijo,
so razvrščeni v skupine, ki poudarjajo
390
ANALIZA POLOŽAJA IZKLJUČENIH DRUŽBENIH SKUPIN V SLOVENIJI...
njihove skupinske značilnosti (skupina
revnih, skupina prizadetih, skupina žensk,
skupina gibalno oviranih...). Ob tem
pozabimo na njihove individualne razlike.
Strokovni argument za tako razvrščanje je,
da je šele z umestitvijo individua v dolo-
čeno skupino mogoče odgovoriti na njego-
ve potrebe (atribucija invalida je pogoj, da
lahko človek kandidira na določenih
razpisih in dobiva določene denarne do-
datke). Ker pa je vprašanje izključenosti
predvsem individualno vprašanje, zahteva
tudi individualne odgovore. Razvrščanje
ljudi v skupine ima pogosto tele posledice:
(1) vzpostavi družbeno distanco med
skupino »mi« in skupino »drugi« (biti drugi
pomeni biti nekaj manj); (2) skupina
postane predmet obravnave, v katerih se
izgubijo subjektivne izkušnje posamez-
nikov in posameznic; (3) skupino vidimo
kot simbol za nekaj drugega, pogosto za kaj,
kar ljudje zavračajo in česar jih je strah
(vzpostavi se možnost atribucij); (4)
skupina postane projekcijsko platno za vse
tiste lastnosti, ki veljajo v družbi kot nega-
tivne (neuspešnost, odvisnost, nesposob-
nost); (5) pri označevanju osebe kot
pripadnika določene skupine praviloma
poudarjamo njegove ali njene negativne
lastnosti, pozabljamo pa individualne spo-
sobnosti, talente in pravice posameznika in
posameznice.
Protislovje med institucijami »popol-
nega pokritja« in socialnimi službami, ki
ne ponujajo »popolnega pokritja«. V
zadnjih letih so se na področju socialnega
varstva uveljavili novi programi, ki naj bi
ponujali posameznikom kvalitetnejšo
pomoč in podporo, obenem pa nadomestili
njihovo bivanje v institucijah z bivanjem v
skupnosti. Taki programi so stanovanjske
skupine (23 po Sloveniji — zlasti za mlade)
in mobilna pomoč na domu v primerih
duševne prizadetost ali starosti. Protislovje
v njihovem delovanju je najti v tem, da po
eni strani razvijajo individualnejše oblike
pomoči in neinstitucionaliziran način dela,
po drugi strani pa doživljajo njihovi upo-
rabniki nove zlorabe zaradi pomanjkljivega
»popolnega pokritja«. Socialna služba, ki naj
bi bila primer kvalitetne službe, je organi-
zirana tako, da ne upošteva potreb svojih
uporabnikov, temveč potrebe strokov-
njakov (prosti vikendi, prazniki in poletni
meseci). Primer: stanovanjske skupine za
mlade se v Ljubljani (drugi kraje niso
raziskani) vsak drugi konec tedna (od petka
popoldan do nedelje zvečer) popolnoma
zaprejo. Njihovo osebje trdi, da s tem spod-
bujajo mlade, da se vračajo k primarnim
družinam in ne zgubijo stika z nekdanjim
domačim okoljem. V praksi se dogaja, da
mladi ljudje, ki živijo v stanovanjskih
skupinah, nimajo doma, kamor bi se vračali.
Mnogi mladi postanejo med petkom in
nedeljo skriti brezdomci, ki se potikajo po
Ljubljani, nekateri pa se vrnejo domov, kjer
ob vikendih doživljajo kontinuirane zlorabe
(nasilje, spolne zlorabe, psihološko izrab-
ljanje). Podobno je v poletnih mesecih, kjer
se stanovanjske skupine zaprejo sredi
junija, njihovi stanovalci pa so, če ne morejo
domov, poslani v kolonije RK in na mladin-
ske tabore. Drug primer: pomoč na domu
za stare se med daljšimi prazniki (Božič in
Novo leto) praviloma ukine, kar za mnoge
stare ljudi pomeni kontinuirano duševno
stisko zaradi strahu, da ostanejo sami in
brez pomoči.
IZKLJUČENE DRUŽBENE SKUPINE
NA PODROČJU SOCIALNEGA VARSTVA
UVOD .       ,
Med najbolj izključene družbene skupine
na področju socialnega varstva v Sloveniji
sodijo:
• nekatere skupine mladih
• nekatere skupine žensk
• ljudje z dolgotrajnimi duševnimi
stiskami
• ljudje z gibalnimi oviranostmi in
motnjami v duševnem razvoju
• svojci ljudi z različnimi prizadetostmi
(duševnimi stiskami, gibalno oviranostjo,
motnjami v duševnem razvoju)
• Romi in Rominje
u • stari ljudje ,     -
• nekatere skupine otrok
• ljudje brez slovenskega državljanstva
• begunci, ki še živijo v zbirnih centrih
po SloveniJL .
391
DARJA ZAVIRŠEK, JELKA ŠKERJANC
V tem besedilu bova podrobneje obrav-
navali le nekatere izmed naštetih skupin,
ki jih uvrščamo med najranljivejše in
izključene skupine v Sloveniji: določene
skupine žensk, ljudi z dolgotrajnimi teža-
vami v duševnem zdravju, ljudi z gibalnimi
oviranostmi in motnjami v duševnem
razvoju, Rome in Rominje, stare ljudi in
nekatere skupine otrok.
ŽENSKE
• opis problematike
Upoštevanje analitične kategorije spola v
socialnem varstvu je v Sloveniji značilno od
konca 80. let. Zaznamovano je z delom
feministične teorije in prakse na tem
področju (ustanovitev prvega telefona za
pretepene ženske in otroke leta 1989;
ustanovitev Ženske svetovalnice in Skupine
za uresničevanje psihosocialnih potreb
žensk leta 1993; ustanovitev Združenja
proti spolnim zlorabam in državnih in
nevladnih varnih hiš za ženske in otroke,
žrtve nasilja, po Sloveniji od leta 1996;
uvajanje feminističnega svetovanja in
ženskih skupin za samopomoč na podro-
čjih odvisnosti po Sloveniji). Iz naštetega
je mogoče ugotoviti, da so se programi za
področje ženske problematike razvili
pretežno v nevladnem sektorju in v večini
državnih socialnih služb ne obstajajo.
Značilno je, da je problematika žensk
uvrščena v t. i. »družinsko problematiko« in
s tem tudi zamegljena. Med klasične
programe, ki jih ponujajo državne socialne
službe, je najpogosteje najti skupine za
samopomoč po razvezi, urejanje rejništva,
skrbništva in preživnin. Številni drugi
problemi, s katerimi se srečujejo ženske, pa
so neprepoznani, strokovnjakinje nanje ne
znajo ustrezno odgovoriti (nasilje, spolne
zlorabe, brezdomstvo, prostitucija, duševne
stiske žensk, podpora pri skrbi za otroka
brez restriktivnih ukrepov ipd.).
Tako je mogoče med ženskami, ki jih lah-
ko v Sloveniji uvrstimo med najranljivejše
in izključene skupine ljudi, najti te skupine:
1. ženske, ki doživljajo fizično, psihično
in spolno nasilje;
2. ženske, ki se umaknejo pred nasiljem,
nekdanji partner pa jim še vedno grozi z
nasiljem;
3. ženske, ki same skrbijo za svoje otroke;
4. ženske brez otrok, brez zaposlitve in
brez stanovanja;
5. ženske, ki so samske in brezposelne
in imajo zasilno namestitev, ki jo odplaču-
jejo v obliki neplačanega gospodinjskega in
spolnega dela;
6. ženske, ki nimajo slovenskega držav-
ljanstva;
7. ženske, ki so gibalno ovirane, imajo
motnje v duševnem razvoju ali dolgotrajne
duševne stiske;
8. ženske, ki pripadajo etničnim manjši-
nam (predvsem Rominje);
9. starejše ženske, ki ne morejo več v
celoti skrbeti zase in živijo bodisi same ali
z neustrezno podporo.
problemi žensk po posameznih skupinah
Ženske, ki doživljajo nasilje
Odkrivanje nasilja nad ženskami narašča,
zaradi pomanjkljive metodologije, ozave-
ščenosti za problematiko pa ni mogoče
ugotoviti, ali dejansko narašča tudi nasilje
nad ženskami. Nasilje nad ženskami in
otroki je mogoče najti v policijskih stati-
stikah v okviru prekrškov zoper javni red
in mir, člen 11/4 (prepiranje, kričanje ipd.
v zaprtih prostorih), in v statistikah o
kaznivih dejanjih (dejanja z elementi nasi-
lja, kjer je mogoče najti pretežno dejanja,
povezana z družinskim nasiljem). Na obeh
področjih se številke povečujejo, tako da je
bilo leta 1997 podano 10.639 predlogov o
prekršku zoper javni red in mir po členu
11/4 (skoraj 1.000 predlogov več kot leta
1996, ko jih je bilo 9.797). Prav za ta dejanja
domnevamo, da gre v veliki meri za nasilje
v družini (Ministrstvo za notranje zadeve,
vir: Katja Bašič). V letu 1997 je bilo storjenih
1.317 kaznivih dejanj z elementi nasilja, med
katerimi je mogoče najti primere kaznivih
dejanj nasilja v družini (leta 1996 je bilo teh
dejanj 1.111). Ker pa se primeri nasilja nad
ženskami in otroki specifično ne beležijo,
na kar je Katja Bašič opozorila že leta 1990
392
ANALIZA POLOŽAJA IZKLJUČENIH DRUŽBENIH SKUPIN V SLOVENIJI...
(Bašič, Štriker 1990), ni mogoče natančno
ugotoviti obstoječega stanja. Še bolj kot
kvantitativne analize nam o velikem številu
žensk in otrok, ki daljši čas preživljajo
nasilje doma, govorijo k\^alitativne socialne
raziskave.
Na področju socialnega varstva ne
obstajajo programi za delo z ženskami, ki
preživljajo nasilje, temveč je to še vedno
praviloma obravnavano kot »družinska
patologija« in kot primer »nefunkcionalne
družine«. Ker največ fizičnega nasilja nad
ženskami izvajajo zakonski možje ali
izvenzakonski parterji, je najverjetneje, da
morajo ženske, ki preživljajo nasilje, bežati
od doma, torej iz prostora zasebnosti, ki
formalno velja za prostor varnosti. Za
pomoč ženskam, ki doživljajo nasilje, so v
socialnem varstvu značilne tele pomanj-
kljivosti:
Neprepoznavanje nasilja. Strokovnega
dela z ženskami, žrtvami nasilja, v Centrih
za socialno delo ni, temveč deluje pomoč
tako, da zaobide problem nasilja in se
socialno delo ukvarja z znanimi in navidez
lažje obvladljivimi segmenti: alkoholizem,
denarna pomoč, stiki z otroki, rejništvo,
skrbništvo. Tako se problem nasilja pora-
zdeli po posameznih referatih (gl. Zaviršek
1997).
Ozke in tradicionalistične definicije
nasilja. Uveljavljene definicije nasilja
upoštevajo zlasti fizično nasilje, ki je vidno
in dolgotrajno, ne upoštevajo pa psihičnega
in spolnega nasilja. Ženska, ki je prišla po
pomoč v Žensko svetovalnico, je povedala,
da jo je možev molk tako izčrpaval, da ga je
nekoč celo prosila, da naj jo raje udari, samo
da ne bo več tiho: »Naredila sem vse, samo
da je spet spregovoril« (Hodnik, Meden
1998: 26).
Neupoštevanje zveze med nasiljem in
skritim brezdomstvom. Brezdomstvo je
pogosta posledica nasilja nad ženskami.
Ženske, ki preživljajo nasilje, živijo najpo-
gosteje skrite oblike brezdomstva, kot so
spanje v parku ali po vežah, bivanje pri
sorodnikih ali pri prijateljici, umik v psi-
hiatrično institucijo, podnevi in zlasti po-
zimi postopanje po trgovinah. Prav zaradi
tihega brezdomstva, ki ga poskuša ženska
čimbolj skriti pred zunanjim svetom, če ima
otroke, pa živeti tako, da bi bilo čim manj
podobno brezdomstvu, postane njena
stiska družbeno sprejemljiva in se nanjo
različne službe še manj učinkovito odzivajo.
Ženske, ki bežijo pred nasiljem, ponava-
di preživljajo nasilje že daljši čas, saj v prvi
fazi od nasilneža sploh ne bežijo in same
dokaj realno ocenijo nevarnost, ki jim preti.
To se je najbolje izkazalo v primerih, kjer
so socialne delavke, zdravniki ali policisti
svetovali ženskam, naj gredo domov, in ko
so to tudi storile, so nekatere plačale z
življenjem. Zato je postalo eno od pravil v
socialnem delu, da verjamemo predvsem
njeni lastni oceni tveganja. Oditi iz nasilne
zveze pomeni najprej in predvsem imeti
varen in stalen prostor, v katerega lahko
človek pobegne.
Ženske, ki se umaknejo pred nasiljem,
nekdanji partner pa jim še vedno grozi
V takih primerih gre najpogosteje za
primere dolgoletnega nasilja, kjer partner
več let nadleguje in grozi ženski, tudi če se
ta odseli.
V številnih zahodnih državah (Velika
Britanija, ZDA idr.) se je za ranljive skupine
ljudi uveljavila kategorija »ljudje s priori-
tetnimi potrebami« (priority need), ki na
primer v Veliki Britaniji obsega naslednje
skupine ljudi:
• odrasli z odvisnimi otroki, mlajšimi od
16 let; . i r, u
• noseče ženske;
• brezdomci zaradi naravnih katastrof,
ognja ipd.;
• ranljive skupine ljudi, kot so stari,
ljudje z duševnimi prizadetostmi, fizično
oviranostjo ali z drugimi posebnimi razlogi
(Tackling Domestic Violence 1998: 48).
Med »posebne razloge« uvrščajo strokov-
ne delavke prav ženske, ki preživljajo nasilje
ali pa so ogrožene, ko se že umaknejo iz
svojega doma. Po tem zakonu veljajo za
skupine s prioritetnimi potrebami tako
ženske, ki doživljajo različne vrste nasilja,
kot tiste, ki so se že umaknile, vendar so še
vedno v nevarnosti. V zadnjem primeru
lahko ženska zaprosi za stanovanje tudi v
drugem delu mesta ali kjer koli drugje v
državi, da si zagotovi varnost.
393
DARJA ZAVIRŠEK, JELKA ŠKERJANC
Številne zahodne države so že sprejele
zakon, po katerem se nasilnež ne sme
približati delovnemu mestu ali stanovanju,
v katerem je žrtev. V Avstriji so pred
nedavnim sprejeli tudi zakon, po katerem
mora storilec v nekaj dneh zapustiti
stanovanje, v katerem živi žrtev. Take
zahteve bi morale v Sloveniji priti tudi s
področja socialnega varstva, kjer se strokov-
njaki in strokovnjakinje najpogosteje
srečujejo z žrtvami nasilja.
Ženske, ki same skrbijo za svoje otroke
Žensko-centrirana gospodinjstva so najpo-
gosteje revnejša kot tista, kjer se člani in
članice gospodinjstva preživljajo z dohodki
tako moškega kot ženske. Ženske imajo
pogosteje nižje dohodke in jih morajo
razdeljevati med otroke in včasih ostarele
starše. Pogosto ne prejemajo preživnin in
imajo manj priložnosti za pridobitev
socialnega stanovanja, saj imajo pred njimi
prednost mlade družine. Po popisu iz leta
1991 smo imeli 15% mater z otroki in 3%
očetov z otroki (Statistični urad RS, 1996).
Ženske z otroki so enostarševska družin-
sko skupnost, ki je v Sloveniji, v nasprotju z
drugimi evropskimi državami, diskrimi-
nirana tudi v razmerju do družin z dvema
odraslima staršema. Veljavni Pravilnik o
merilih za dodeljevanje solidarnostnih
stanovanj {Ur. 1. RS 18/92) daje prednost
pri pridobitvi stanovanja »mladim druži-
nam«, torej skupnosti z dvema odraslima
osebama, ki nista starejši od 30 let. Tudi tu
se pokaže skrajno nerazumevanje slabih
materialnih razmer, v kateri živijo osebe, ki
same skrbijo za svoje otroke in ki so prav
zaradi tega v zahodnih državah uvrščene
med najranljivejše skupine prebivalstva
tudi pri pridobitvi stanovanja (Leskošek
1997). Slovenija je podpisala Istanbulsko
deklaracijo, ne da bi v praksi dokazala, da
resnično odgovorno sprejema »posebne
ukrepe« za »prikrajšane in posebno ranljive
skupine«. To se še nazorneje pokaže pri
analizi točkovnika za določanje upravi-
čenosti za uvrstitev na seznam upravi-
čencev do socialnega stanovanja. Ta določa,
da se mora točkovati tudi površina stano-
vanja, v kateri oseba trenutno prebiva, pa
čeprav gre za bivanje v instituciji zaradi
brezdomstva. V nekaterih primerih je
mogoče opaziti posebno abotne situacije,
saj komisije za točkovanje bivalnih površin
merijo tudi sobe, v katerih živijo pretepene
ženske z otroki (v zatočiščih in varnih
hišah), ki so se morale umakniti pred
nasiljem in so v zasilnih namestitvah za-
časno in so torej v resnici skrite brezdomke.
Ženske brez otrok, brez zaposlitve
in brez stanovanja,
uvrščene v skupino brezdomk
Gre za majhno skupino žensk, saj je brez-
domstvo med ženskami tako močno sank-
cionirano, da večina žensk poskusi najraz-
ličnejše oblike pomoči in samopomoči, pre-
den zdrknejo v to skupino. V Ljubljani je v
Zavetišču za brezdomce približno 10 od-
stotkov žensk, vseh brezdomcev pa v mestu
ocenjujejo na okoH 300 (Kosec 1996: 112-
117). Leta 1997 je bilo v Zavetišču za
brezdomce v Mariboru 60 oseb, povprečno
pa jih prenočuje v njem 15 oseb, od tega 3
ženske (Mirjana Majhenič, pogovor).
Za ženske bi bilo treba organizirati tako
v zavetiščih kot zunaj njih posebne pro-
grame pomoči za izhod iz situacije brez-
domstva.
Ženske (z otroki ali brez)
z občasnimi dohodki,
ki si uredijo zasilno namestitev tako,
da jo odplačujejo v obliki neplačanega
gospodinjskega in spolnega dela
Tudi v teh primerih gre za specifično obliko
prikritega brezdomstva, ki ga ženske skri-
vajo tako, da uporabljajo vnaprej določene
spolno specifične ženske vloge za to, da
preprečijo klošarstvo. Mnogo žensk, ki
živijo najprej v materinskih domovih, se
takrat, ko odidejo in ne dobijo socialnega
stanovanja, znajdejo pred dilemo, postati
brezdomka ali pa poiskati gospodinjstvo,
kjer bo v zameno za streho nad glavo
opravljala gospodinjsko in spolno delo. V
Materinskem domu v Ljubljani je od njego-
vega nastanka prebivalo 47 žensk, od kate-
rih sta le dve do sedaj dobili socialno sta-
novanje (direktorica Dana Batič, pogovor).
394
ANALIZA POLOŽAJA IZKLJUČENIH DRUŽBENIH SKUPIN V SLOVENIJI...
Ženske, ki nimajo slovenskega državljanstva
Osebe, ki nimajo slovenskega državljanstva,
so izbrisane iz vseh registrov, se ne morejo
javljati na razpise in ne morejo dobiti pomo-
či pri institucijah, kot so državni materinski
domovi in podobne. To je še zlasti pereč
problem pri tistih ženskah iz nekdanjih
jugoslovanskih republik, ki si iz kakršnega
koli razloga niso mogle urediti slovenskega
državljanstva (izgubljeni dokumenti,
pomanjkanje informacij, nimajo zaposlitve
in stalnega prebivališča ipd.). Nekatere že
leta živijo v Sloveniji, nekatere pa so živele
tu že pred razpadom Jugoslavije.
Ženske z gibalnimi oviranostmi,
osebe z diagnozo duševna prizadetost
in ženske z dolgotrajnimi
duševnimi stiskami
Ena od skupnih značilnosti žensk iz teh
skupin je, da je njihovo življenje zazna-
movano z diagnozo, ki ima negativno
konotacijo. Zato so jim praviloma odvzete
pravice do intimnega partnerstva, spolnosti
in starševstva. Strokovnjaki in stroko-
vnjakinje na področju socialnega varstva
vložijo večino naporov v skrb za prepre-
čevanja teh pravic in ne v to, da bi organi-
zirali pomoč in podporo, da bi imele tudi
te ženske pravico do intimnega partnerstva,
spolnosti in starševstva. Treba bi bilo razviti
programe socialnega varstva, ki bi ženskam
z različnimi diagnozami omogočili te
pravice, če si želijo, namesto restriktivnih
ukrepov, ki se uporabljajo najpogosteje
(mehke oblike prepričevanja osebe, naj se
»temu odpove, saj je bolna«; trde oblike
prepričevanja z grožnjami, da bo morala v
zavod; pritiski na uporabnice skupaj s
starši, dajanje napačnih informacij, npr.:
»Tudi vaš otrok bo prizadet«; strokovno
ocenjevanje osebe, češ da je nesposobna za
»dobro« materinstvo; delovanje brez vedno-
sti uporabnice ipd.). Socialni programi bi
namesto tega morali temeljiti na:
• pravici do vseh relevantnih informacij
(socialnih, medicinskih)
• pravici do pomoči v obliki denarja
• pravici do pomoči v obliki socialne
mreže
• pravici do pomoči v obliki čustvene
podpore.
Na tem mestu si oglejmo še primer
pravice do stanovanja, ki je doslej na
področju socialnega varstva ena najbolj
zanemarjenih človekovih pravic. Ženske z
gibalnimi oviranostmi in drugimi fizičnimi
prizadetostmi in vse ostale osebe z razHč-
nimi diagnozami, ki nimajo odvzete poslov-
ne sposobnosti, imajo pravico, da se javljajo
na razpise za socialna stanovanja ali na
razpise za stanovanja z neprofitno najem-
nino. Najslabše možnosti imajo samske
ženske s prizadetostmi, čeprav je prav takih
žensk, zlasti mlajših t. i. »navadnih invali-
dov«, največ. Mnoge se na razpise za in-
validne osebe (njihova prednost je, da ne
potrebujejo 10% samoudeležbe od cene
stanovanja) ne morejo prijaviti, saj jih
omejujejo najrazličnejše razpisne ovire:
Pomanjkanje informacij v zvezi z
razpisnimi pogoji. »Eno od potrdil, ki ga
potrebujete, je tudi potrdilo o mobilni
oviranosti, čeprav v invalidskem potrdilu
jasno piše, da je moja diagnoza paraplegija.
Noben paraplegik ne more hoditi, temveč
uporablja voziček. Ko sem iskala informa-
cije, kje dobiti potrdilo o mobilni ovirano-
sti, tega nobena oseba v različnih strokov-
nih služba ni vedela. Predlagali so mi, naj
se obrnem na Zavod za pokojninsko in
invalidsko zavarovanje, tam pa so mi pred-
lagali, naj poskusim na Centru za socialno
delo. Ko tudi tam nisem dobila potrdila,
sem šla k svojem zdravniku in mu nareko-
vala, kaj naj mi napiše.« (Ženska, 26 let,
intervju december 1998.)
Vprašanje mesečnih dohodkov. Oseba
mora imeti minimalni OD 47.400,00 sit, v
ta dohodek pa se ne šteje otroški dodatek
in dodatek za pomoč in postrežbo. Osebe
z manjšim osebnim dohodkom morajo
živeti bodisi pri starših ali pa v socialnih
zavodih in Domovi za stare.
Vprašanje dosežene izobrazbe. Ženske
z višjo izobrazbo imajo prednost pred
osebami z nižjo izobrazbo, ki dosežejo na
točkovnem seznamu manjše število točk.
Tudi tu je mogoče odkriti krog deprivacije,
saj imajo osebe z gibalno oviranostjo
strukturno majhne možnosti za pridobitev
visoke izobrazbe. Okolje jih spodbuja k
395
DARJA ZAVIRŠEK. JELKA ŠKERJANC
nizkim osebnim aspiracijam, skrite diskri-
minacije pa delujejo tako, da ljudje ponotra-
njijo sporočila okolja in verjamejo, da niso
sposobni za večje uspehe. Ovire, na katere
naletijo že v osnovnošolskem in srednje-
šolskem izobraževanju, večini na prikrit
način prepreči vstop v višje oblike izobraže-
vanja. Analize iz leta 1997 dokazujejo, da so
v Ljubljani le tri fakultete, ki so popolnoma
dostopne ljudem z različnimi hendikepi,
kar pomeni možnost dostopa v stavbo,
dostop do učilnic in prilagojenih stranišč
(FF, VŠSD, FA) in da na ljubljanski Univerzi
študira le 42 invalidnih oseb.
Vprašanje stalnega prebivališča. Oseba
mora dokazati, da je stalno prijavljena na
določenem naslovu, sicer se ne more javiti
na razpis za stanovanja z neprofitno
najemnino. Lastniki stanovanj na podpis
najemne pogodbe ne pristanejo, saj jim v
tem primeru ni treba plačevati davke.
Vprašanje kategorizacije. Oseba, ki
hoče kandidirati za razpis za stanovanje z
neprofitno najemnino in uveljavljati pred-
nosti, ki jih imajo pri razpisu osebe s priza-
detostmi, morajo imeti potrdilo invalidske
komisije. Oseba, ki ni kategorizirana kot
»invalidna«, ne more kandidirati na razpis
za ljudi s prizadetostmi. To določilo doka-
■ zuje, da ne upoštevamo potreb dejanske
osebe, saj obstaja tudi večje število oseb z
različnimi hendikepi, ki niso kategorizirani.
Ženske, ki pripadajo etničnim manjšinam,
med katerimi so najbolj ogrožene Rominje
Po podatkih CSD živi danes po Sloveniji v
12 občinah in 106 naseljih 1.399 romskih
družin, ki štejejo 5.571 članov, do tega
polovico žensk (Avsec 1996). Ocenjujejo,
da je v Sloveniji danes med 8.000 in 9-000
Romov (Council of Europe 1996). Skoraj
polovica (47%) je starih do 18 let, delež
starega prebivalstva pa je le 3%. Imajo status
etnične manjšine. Na CSD Novo mesto, kjer
imajo referat »romska problematika«, so
registrirali 900 Romov, njihovo število pa
narašča.
V občini Trebnje, na primer, biva stalno
več kot 200 Romov (največ v naselju
Hudeje, kjer je okoli 100 ljudi, v naselju Mala
Loka, Veliki Gaber, Zagorica in na nekaterih
manjših legalnih in nelegalnih lokacijah).
Med njimi je 84 predšolskih šoloobveznih
otrok, kar kaže na izjemno mlado popu-
lacijo, ki se po starostni strukturi bistveno
razlikuje od večinskega prebivalstva.
Kvalitativna raziskava na temelju poglo-
bljenih intervjujev (opravljenih je bilo 10
polstrukturiranih poglobljenih intervjujev)
je ugotovila, da večina od njih živi v barakah
ali šotorih in da jih najbolj ogrožajo brez-
poselnost, odvisnost od alkohola in nega-
tivni predsodki večinskega prebivalstva,
ženske pa preživljajo kontinuirane odnose
nasilja (Zidar 1998). Ranljivost skupine
Rominj je mogoče razčleniti na te elemente:
1. Izjemna stanovanjska revščina in
stiska, ki ima naravo dolgotrajnega
pomanjkanja. Intervjuvanke so med
najpogostejšimi potrebami navajale: več
denarja za hrano, denar za obleko in za
spodnje perilo. Intervjuvanke, ki živijo v
barakah, so navajale nujne potrebe: nakup
postelj in posteljnine (ker spijo na tleh),
večjo barako, nakup omare ali skrinje, imeti
vodo v baraki. »Gospa, lepo vas prosim,
pomagajte mi, nimam vode, roke me bolijo,
ker perem cunje na roke, vodo moram
fehtati pri drugih ljudeh.« (Ženska, 36 let,
vdova, živi v baraki z 12-letno hčerko v
naselju Hudelje.)
2. Močna povezava med revščino in
zdravjem Romov. Od 10 žensk, ki so bile
intervjuvane, sta bili dve v bolnici zaradi
tuberkuloze, ena ima hudo sladkorno
bolezen, ena ima astmo, ena je prebolela
meningitis, ena je pripovedovala o stalnem
slabem počutju, ena o tem, da jo bolijo noge
in ledvice. Študija primera v zasebni
psihiatrični ambulanti v Murski Soboti je
ugotovila, da Rominje pogosteje kot Romi
prihajajo k psihiatru. Od leta 1993 se je tam
zdravilo 167 Romov, od tega 115 žensk in
52 moških (Neuvirt-Bokal 1997:26). Dušev-
ne stiske žensk, med katerimi prevladujejo
nevrastenija, fobične anskiozne motnje,
čustvene motnje, ki so praviloma posledica
vsakdanjih socialnih stisk, kažejo na pove-
zavo med socialnim trpljenjem in razvojem
duševnih stisk.     ! a * - p ♦ h ' -
3. Nasilje nad romskimi ženskami.
Romske ženske doživljajo dodatno diskrimi-
nacijo zaradi nasilja tako svojih partnerjev
396
ANALIZA POLOŽAJA IZKLJUČENIH DRUŽBENIH SKUPIN V SLOVENIJI...
kot neromskega prebivalstva (zadnje je
ostalo neraziskano). Od 10 intervjuvank sta
samo dve odgovorili, da ju mož še nikoli ni
udaril. Značilni so bili naslednji odgovori:
»Veliko jih je, ki so tepene, tam na
Hudejah.«
»Na Hudejah ženske fejst trpijo, kadar se
moški napijejo, jih tepejo brez veze, mojo
sestro tudi tepe mož.«
»Vsak moški tepe babo.«
»Pridejo policaji, moškega odpeljejo, če
je pijan, potem pa pride nazaj in spet tepe
ženo.«
»Veliko žensk si ne upa poklicati policije,
ker vedo, da bo potem še slabše.«
»Ko je prišel domov pijan, sem šla v
hosto. Po cel mesec sem bila tam z otroki,
šotor smo naredili iz polivinila, otroci se
naveUčajo tako živeti. Potem pa pride za
mano in se dela dobrega. Ko gremo nazaj,
je še slabše.«
»Njegovo je vse, moja beseda nič ne velja,
vedno me krega, ko se napije, pa še tepe,
čeprav sem tako bolna. Po cele dneve hodi
okoli kmetov, ki kuhajo žganje, zvečer se
vrne in nori. Jaz pa bi rada imela mir, ker
sem tako bolna. Mož pride in me prime za
lase in me vleče po tleh. Vse krega, tudi
otroke, njegovih besed sem sita.« (Ženska,
60 let. Mala Loka, ima dva sinova, sladkorna
bolnica, dvakrat tedensko hodi na dializo v
bolnišnico.)
Izsek iz intervjuja:
Vas je kdaj udaril? (Se začne na glas
smejati) »Oh, tepel me je, pa še kako, joj,
kaj je delal, z roko ali s palico, vseeno mu je
bilo.«
Kje je pa vaš rnož? »Že pet let nisva več
skupaj, ker je ubil svojega očeta. Veste, jaz
sem bila zraven, ko ga je s sekiro, bila sem
čisto tiho na vozu, niti se nisem premaknila,
za umret je bilo.«
Zakaj je to storil? »Pijan je bil in bi moral
biti v norišnici, pa je bil samo za pet let na
Dobu. Kakšne težave se imela, zmeraj sem
bila tepena, nobenega miru nisem imela,
še sedaj sem brez zob in vse roke sem imela
v gipsu, poglejte, celo življenje se mi bo
poznalo.« Pokaže roke, kjer so še vedno
sledi pretepanja. (Ženska, 40 let, živi s
štirimi otroki v baraki v naselju Hudeje.)
(Vir: Zidar 1998.)    <
Tudi študija primera, opravljena na
področju Murske Sobote, je ugotovila, da
je od 100 anketiranih žensk 54 žensk izja-
vilo, da jih je partner vsaj enkrat v življenju
udaril, od teh pa je 33 % iskalo pomoč pri
zdravniku (Neuvirt-Bokal 1997: 52-57).
Starejše ženske, ki ne morejo več v celoti
skrbeti same zase in živijo same
ali z neustrezno podporo
Za to skupino žensk je značilno, da so name-
ščene v Domove za stare ali v druge socialne
zavode, zlasti če imajo tudi težave z dušev-
nim zdravjem. Za večino od njih taka pre-
mestitev pomeni izgubo doma, prikrito
obliko brezdomstva. Že leta 1983 je na
primer v ZDA organizacija Alcohol, Drug
Abuse in Mental Health Administration
objavila definicijo, po kateri je brezdomec/
brezdomka »vsakdo, ki trpi zaradi pomanj-
kanja ustreznega prostora za bivanje, sred-
stev za življenje in skupnostnih vezi« (Scott
1993: 314). To velja pogosto prav za starejše
ženske, za katere je namesto individualnih
rešitev pomoči na njihovem domu pravilo-
ma organizirana institucionalna pomoč, ki
pa za mnoge pomeni socialno in dejansko
smrt. To dokumentira tudi Cafuta (1996:
14): »Specifika teh ustanov je v tem, da umre •
v povprečju na leto dobra četrtina vseh
oskrbovancev, kar predstavlja določeno
kopičenje občutkov tesnobe pri drugih
starih ljudeh v teh ustanovah in pri zaposle-
nih.« V socialnih zavodih v Sloveniji je ob
koncu leta 1995 živelo nekaj več kot 11.000
oseb (Cafuta 1996). Te številke ostajajo bolj
ali manj nespremenjene, saj je finančni
interes institucije, da zapolni vse svoje
kapacitete.
Na področju socialnega varstva bi bilo
treba razviti raznolične programe pomoči
starim ženskam na njihovih domovih.
t      predlogi 7a spremembe na področju       ;
ženske problematike
Čeprav je na področju teorije socialnega
varstva tudi v Sloveniji v 90. letih nastalo
nekaj pomembnih del s področja feminis-
397
DARJA ZAVIRŠEK, JELKA ŠKERJANC
tičnega socialnega dela, pa je implemen-
tacija ugotovitev povečini šibka (Zaviršek
1994; 1997b; Urek 1997). Na področju
problematike žensk je več kot očitno, da je
za države v tranziciji, kakršna je Slovenija,
značilen velik razkorak med teorijo, zakono-
dajno/deklarativno ravnijo in dejansko
implementacijo načel in znanja v praksi.
Zato morajo spremembe na tem področju
obsegati naslednje vidike:
1. Konceptualne spremembe, ki morajo
biti podlaga za sistem učinkovitega social-
nega varstva na področju reševanja
ženske problematike, ki bo deloval v korist
uporabnic. Značilno za obstoječe telo zna-
nja je porazdeljevanje krivde med žrtvijo
nasilja in storilcem (Urek 1997; Leskošek
1997b; Zaviršek 1997b), poudarjanje krivde
matere, če gre za nasilje nad otroki, pomanj-
kljivo dajanje informacij ženskam o razno-
vrstnih virih pomoči, iskanje patologije pri
ženski, če je sama objekt nasilja (»nasilje
ženski ustreza, sicer bi že odšla«), zmanj-
ševanje teže problema in neupoštevanje
perspektive in potreb uporabnic.
2. Konceptualne spremembe na podro-
čju urejanja odnosov med starši in otroki.
Ena od značilnosti sedanjega stanja je, da
idealizacija družine (»otrok mora imeti oba
starša«) privede to tega, da socialne službe
pogosto zahtevajo in organizirajo stike med
odraslimi in otroki na račun otrokove
varnosti in dolgoročnega dobrega dušev-
nega zdravja. Značilno je, na primer, da
socialne delavke zahtevajo stike med
nasilnežem in otrokom, preden se uredi
trajna varnost za mater in otroka (Premzel,
Mladenič 1998). Drugo dejstvo, ki zahteva
spremembe, je področje urejanja skrbni-
štva, saj ženskam, ki so revne, doživljajo
nasilje ali druge vrste prikrajšanosti,
predlagajo ali celo prisilno ukrepajo z
odvzemom otroka in nastanitvijo v rejniško
družino. Veliko žensk doživlja tak sistem kot
grožnjo in se zato ne obrne po pomoč k
socialni službi. Kot kažejo raziskovalni
projekti, ki v tem trenutku potekajo v
Sloveniji, pa so v Sloveniji rejniške družine
pogosto prostori, kjer otrok doživlja spolne
zlorabe in druge vrste zatiranja.
3. Konceptualne spremembe na podro-
čju upoštevanja resničnih potreb in pravic,
ki jih ima uporabnica. Programi social-
nega varstva temeljijo praviloma še vedno
na medicinskem modelu iskanja človekovih
potreb in zmožnosti, namesto da bi bili
zasnovani na socialnem modelu človekovih
pravic, potreb in želja (kje bo živel, kako in
s kakšno vrsto pomoči in kdo ga bo pri
samostojnem življenju podpiral). Čeprav se
v socialnem varstvu uveljavlja sintagma
»individualiziran načrt obravnave«, pa
sodobni terminologiji ne sledijo konce-
ptualne spremembe. Novi načrti mobilne
pomoči v socialnem varstvu za osebe z
motnjami v duševnem razvoju na primer
govorijo o »funkcionalni diagnostični
oceni«, ki vsebuje oceno osebe glede na to,
ali si umije roke pred jedjo in po njej, ali
skrbi za urejene in čiste nohte, ali si redno
maže čevlje, ali se orientira v prometu, ali
počaka, da pri govorjenju pride na vrsto in
se ne krega, ali se veliko giblje na svežem
zraku, ali ne poseda in se ne ziba, ali
smotrno ravna z denarjem, ali izvaja
zaposlitve, ki izboljšujejo fino motoriko itn.
(Center za varstvo in delo Golovec v sode-
lovanju z CSD Žalec, neobj. dokument).
Načrtovalci tega programa so zapisali:
»Omenjeni dejavniki pa nam nazorno
kažejo tudi psihodinamično sliko družine
in stanje v družini z vidika razumevanja
situacije, pripravljenosti in možnosti za
sodelovanje.«
Gre za dokaj tipično pojmovanje »indi-
vidualizirane obravnave«, ki je značilna za
socialno varstvo v Sloveniji. V njej ni viden
individuum, temveč tradicionalni medi-
cinsko-defektološki pristop k človeku, ki ne
vsebuje možnosti, da bi strokovnjaki zares
spoznali uporabnika ali uporabnico, odkrili
njihove želje, talente, potrebe in z indivi-
dualiziranim načrtom skupaj z njimi začeli
povečevati kvaliteto njihovega življenja,
dvigovati njihove aspiracije in krepiti
njihovo asertivnost. Samo v takem indivi-
dualiziranem načrtu za samostojno življe-
nje se uresničujeta načeli opolnomočenja
in zagovorništva.
4. Spremembe na področju reševanja
pravice do stanovanja. Ženske vseh naš-
tetih izključenih skupin doživljajo eno
najpogostejših kršitev svojih pravic, pravice
do stanovanja, kar v socialnem delu ni
398
ANALIZA POLOŽAJA IZKLJUČENIH DRUŽBENIH SKUPIN V SLOVENIJI...
prepoznano kot vprašanje, s katerim naj se
aktivno ukvarja socialno varstvo. Edina
možnost, ki jo ima ženska z otrokom, ki
nima denarja za najem niti najcenejše sobe
v nastanitvenem centru (kjer se izogibajo
družin), je vstop v različne institucionalne
sisteme: oddaja otrok v rejništvo, name-
stitev starejšega otroka v kakšnega od
socialnih zavodov, vstop v Materinski dom,
zatočišče ali v kakšno od cerkvenih organi-
zacij. Če v materinskih domovih in zatočiš-
čih ni prostora, socialne službe predlagajo
oddajo otroka v rejniško družino. Ureditev
rejništva je v takih primerih najpogosteje
največji in edini »uspeh«, s katerim se lahko
pohvalijo socialne službe. Taka rešitev
praviloma ni v korist uporabnic.
Za socialno delo na področju stanovanj,
zlasti ko gre za prisilne deložacije in pomoči
ljudem, ki iz kakršnega koli razloga izgubijo
stanovanje in so na cesti, bi moralo v okviru
socialnega varstva veljati načelo pravice
vsakega človeka do ustrezne namestitve. V
primeru prisilnih deložacij bi moralo veljati
načelo, da mora biti socialna delavka vedno
udeležena pri prisilni izselitvi, če jo
uporabnica o njej obvesti. To je pomembno
iz tehle razlogov (cf. Zaviršek 1998a):
1. Zaradi zagovorniške vloge v odnosu
do stranke, ki doživlja travmatičen dogodek
izgube. Iz psihološke perspektive lahko o
zakoniti prisilni deložaciji govorimo kot o
dejanju, ki povzroča nepopravljivo psiho-
loško škodo prizadetim osebam. Socialna
delavka je priča dogajanja, omogoča čustve-
no oporo, pomaga pri praktičnih opravilih,
ki so nujni med deložacijo (razmišljati
skupaj z osebo, kaj bo vzela s seboj, kam bo
odpeljala pohištvo, kam se lahko zateče ipd.,
pomaga pri skrbi za otroke, stare, bolne).
Socialna delavka je kot zagovornica priča
dogodku, je oseba, ki daje čustveno oporo
in informacije in zagotovi, da človek ne bo
utrpel še večje izgube.
2. Zaradi kontinuitete v procesu pomoči,
saj ima socialna delavka s tem podatke, kam
se bo zatekla deložirana oseba ali družina,
v kakšni socialni stiski se je znašla in kaj
posamezniki potrebujejo. Že med prisilno
deložacijo se socialna delavka s prizadeto
osebo dogovori za prihodnje postopke.
3. Socialna delavka mora nemudoma
začeti z ukrepi zmanjševanja škode, ki so
materialne in čustvene narave. Poskrbeti
mora za nujno materialno pomoč (enkrat-
na socialna pomoč, zimska pomoč, meseč-
na socialna denarna pomoč ipd.) in za
čustveno oporo tako za pomoč otrokom
(npr. pomoč v šoli) kot za pomoč odraslim
(skupine za samopomoč, svetovanje kot
vrsta podpore).
4. Socialna delavka mora zbirati in po-
sredovati vse informacije, ki jih prizadeta
oseba potrebuje: najcenejše bivalne možno-
sti in cenene možnosti za nakup najnuj-
nejših materialnih dobrin, možnosti za
brezplačno bivanje, pravne informacije. V
skrajni sili pa ji mora ponuditi tudi obsežne
informacije o institucionalni pomoč (mate-
rinski domovi, prehodni domovi, stano-
vanjske skupine, brezdomska zatočišča,
varne hiše ipd.). V tem primeru je dobro,
da organizira interdisciplinarni krizni tim
za učinkovito pomoč.
5. Socialna delavka mora poznati zakono-
dajo in pravne dokumente in vedeti, da so
prisilne izselitve, kjer država prizadetim
osebam ne zagotovi nadomestnih bivališč,
nelegalne in morajo v teh primerih posre-
dovati pri političnih organih (občini, mi-
nistrstvih, nevladnih organizacijah, pri
Varuhu človekovih pravic, mednarodnih
organih).
6. Socialna delavka mora poznati posto-
pek za kandidiranje pri razpisih za pridobi-
tev socialnega stanovanja in narediti vse, da
pomaga osebi pridobiti socialno stanovanje
(pisanje priporočila, pomagati osebi, da si
pridobi vse potrebne dokumente, poznati
nepisana pravila pri pridobivanju socialnih
stanovanj ipd.).
7. Socialna delavka mora delovati iz
perspektive uporabnice in upoštevati želje
in vrednote stranke, katere zagovornica je.
To pomeni, da ne sme ponujati ali celo
vsiljevati stranki nesprejemljivih rešitev,
npr. oddajo otrok v rejniške družine, odhod
v institucijo, življenje v kulturnih okoljih,
ki jih stranka ne sprejema.
8. Socialna delavka mora upoštevati, da
je prizadeta stranka v šoku in procesu
žalovanja in mora skrbeti, da ima do nje
spoštljiv odnos. Pred kratkim je neki
socialni delavec deložiranemu fantu očital
399
DARJA ZAVIRŠEK, JELKA ŠKERJANC
nove superge, ki si jih je ta kupil na
ljubljanski tržnici, češ, če ima denar za nova
oblačila, si lahko tudi najame sobo v hotelu!
9. Socialna delavka mora osebi, ki je pri-
zadeta zaradi deložacije, omogočiti pravico
do izbire.
10. Socialna delavka mora za osebo, ki
se je znašla na cesti in išče pomoč v socialni
službi, obvezno najti zasilno bivališče v
istem dnevu, ko zve za njeno brezdomstvo
(v obstoječih institucijah, hotelu, privatni
sobi).
OSEBE Z DOLGOTRAJNIMI DUŠEVNIMI STISKAMI
opis problematike
Eden od pomembnih premikov, ki je bil
storjen v Sloveniji na področju duševnega
zdravja, je premik od medicinske k socialni
perspektivi pri razumevanju in pomoči
ljudem s psihosocialnimi stiskami (Lamo-
vec 1998; Flaker 1995). To pomeni, da se to
področje umešča v socialno varstvo kot
enakovredno področje ob vsa druga in da
smo začeli razumevati dolgotrajne duševne
stiske, skupaj z socialnimi situacijami, v
katerih oseba živi, ter jih pojasnjevati s
socialnimi dejavniki, med katerimi so
najpogostejši ekonomska ogroženost,
osamljenost, preživljanje dolgotrajnega
obdobja psihičnega zanemarjanja, fizič-
nega nasilja in spolnih zlorab, doživetje
smrti bližnje osebe (Zaviršek 1994). Te
spremembe so se v Sloveniji zgodile precej
pozno, če jih primerjamo s procesi deinsti-
tucionalizacije po svetu, ki jih zaznavamo
od 60. let (ZDA, Velika Britanija, Nizozem-
ska, Italija), in procesi gibanja uporabnikov
od 80. let naprej (Velika Britanija, ZDA,
Skandinavija, Nizozemska).
Vseeno je od začetka 90. let počasi prišlo
do terminoloških sprememb, ki se kažejo
v besedah, kot so »duševno zdravje« name-
sto »duševna bolezen«, »oseba v krizi«
namesto »duševni bolnik«. Smisel teh
terminoloških sprememb je v drugačnem
razumevanju duševne stiske, ki je opustilo
medicinske poglede na duševno bolezen
ter se osredotočilo na razumevanje social-
nih situacij, ki sprožijo duševno krizo. To
je najbolje izrazila Tanja Lamovec (1998:
15): »Izraz kriza' je primernejši zato, ker
pomeni začasno nezmožnost posameznika,
da bi opravljal svoje naloge oziroma skrbel
zase. Izraz duševna bolezen' daje vtis trajne
nezmožnosti. Tako jo tudi pojmuje splošna
javnost, kar ustvarja nevzdržne stereotipe.
Večina oseb, ki so preživele eno ali več kriz,
je namreč večino časa zmožna povsem
ustreznega delovanja.«
problemi ljudi
z dolgotrajnimi duševnimi stiskami
Med ljudi z dolgotrajnimi duševnimi
stiskami prištevamo paciente »vrtečih se
vrat«, ki občasno uporabljajo medicinske
usluge, in osebe z dolgim obdobjem bivanja
v psihiatričnih bolnicah in v socialnih
zavodih. Znotraj duševnega zdravja pa velja
upoštevati tudi tiste osebe, ki doživijo
enkratno globoko čustveno krizo in zanjo
iščejo strokovno pomoč. Najpogostejši
problemi, s katerimi se srečujejo ljudje v
duševnih krizah, so:
1. Prevlada medicinskega modela v
razumevanju duševnega trpljenja. Ta se
kaže predvsem v pomanjkanju izbir za
osebe v času krize, ki poleg prisilne ali
prostovoljne namestitve v psihiatrično
bolnico nimajo drugih možnosti za pomoč.
2. Hospitalizem, ki se kaže tako, da oseba
prevzame določen stil vedenja, ki se ga
nauči v instituciji in ima vse manj moči za
življenje v skupnosti.
3. Ekonomska in stanovanjska stiska, ki
je povezana z vse večjo brezposelnostjo
ljudi s psihiatričnimi diagnozami in brez-
domstvom, če ne morejo ali nočejo več ži-
veti v primarni družini.
4. Stigma, ki se nalepi na uporabnika
psihiatrije. Raziskave so ugotovile, da na
stigmo, ki jo dobi oseba z duševnimi
krizami, vplivajo predvsem izbrani viri
pomoči, ki jih človek dobi ali izbere v času
krize. Enake krize, v katerih so posamezniki
iskali pomoč pri splošnem zdravniku ali
duhovniku, niso sprožile procesov stigma-
tizacije. To je se zgodilo šele v primerih, ko
so ljudje iskali pomoč pri psihiatrih (Lamo-
vec 1998:39). ^
400
ANALIZA POLOŽAJA IZKLJUČENIH DRUŽBENIH SKUPIN V SLOVENIJI...
5. Izolacija in osamljenost, ki sta pove-
zani s stigmo, nizkim ekonomskim statu-
som in nizko stopnjo samozavesti.
6. Doživljanje depersonalizacije in pri-
dobivanje negativne identitete v procesu
hospitalizacije in v procesu vračanja v
skupnost.
predlogi za spremembe v socialnem varstvu
na področju pomočl ljudem v duševnih krizah
Spodbuditi procese deinstitucionalizacije,
s katerimi v Sloveniji zamujamo. Treba je
ukiniti Zavod za živčno in duševno bolne
Hrastovec-Trate (ki ima danes 610 oskrbo-
vancev) in najti ustreznejše rešitve za ljudi,
ki zaradi duševnih motenj bivajo v domovih
za stare (mnogi izmed njih so mladi ljudje).
Število ljudi v psihiatričnih bolnicah bi se
moralo zmanjšati. Raziskave v tujini so
ugotovile, da je 80% ljudi, ki so živeli v
institucijah in živijo danes v skupnosti,
zadovoljnejših kot prej in da se kvaliteta
njihovega življenja povečala. V Veliki
Britaniji, na primer, se je po velikem valu
deinstitucionalizacije v 90. letih le 5% ljudi
vrnilo v psihiatrične bolnice in manj kot 1%
ljudi je postalo brezdomcev ali bilo obsoje-
nih za kriminalna dejanja (Shulamit Ramon,
predavanje 17. 12. 1998). Mreža skupnost-
nih služb v skupnosti je cenejša od vzdrže-
vanja institucij, saj je pomoč za individualno
osebo organizirana tako, da pokrije le tiste
potrebe, ki jih človek zares potrebuje, in ne
celotnega paketa, kot je pravilo institucio-
nalnega socialnega varstva. Tako se izkaže,
da nekatere osebe potrebujejo manj, kot so
dobili v institucionalnem sistemu, nekateri
pa potrebujejo večji obseg podpore in
pomoči.
Povečati izbire za ljudi v duševnih
krizah. Treba bi bilo načrtovati nastajanje
vrste oblik, med katerimi bi lahko izbirala
oseba, ki je v krizi, in izmed katerih so
najpomembnejše:
• dnevni centri,
-■■   • krizni centri,
• mobilni krizni timi, ki delujjo v skup-
nosti,
• stanovanjske skupine in stanovanja za
ljudi, ki potrebujejo podporo v času dušev-
ne krize, ki je ne morejo preživljati doma,
• »krizne družine« (družine in osebe, ki
opravijo posebno izobraževanje in ki
sprejmejo človeka, ki je v krizi, za krajše
časovno obdobje k sebi domov),
• krizni telefoni,
• posebni socialno varstveni programi
z naslovom »učenje za življenje v skupnosti«.
Eksperimentalni projekti kriznih timov
v Sloveniji, ki so jih izvajala društva Altra,
Paradoks (Lamovec 1998) in Modra (Zavir-
šek 1996), so pokazali, da je za osebo, ki
preživlja duševno krizo in ne želi psihia-
trične hospitalizacije, krizni tim v večini
primerov uspešna oblika psihosocialne
pomoči. Njegove dobre strani so:
• oseba ostane v znanem okolju in njen
stik z zunanjim svetom ni naenkrat preki-
njen;
• osebo se spodbuja, da opravlja tista
vsakdanja opravila, ki jih zmore in želi;
• odnos med osebo v krizi in člani,
članicami kriznega tima temelji na med-
sebojnem spoštovanju, upoštevanju želja in
potreb osebe, ki trpi;
• iščemo individualne rešitve v situaciji;
• oseba se prej vrne v običajni življenjski
ritem kot ljudje, ki so psihiatrično hospita-
lizirani;
• socialna stigma je manjša;
• preprečen je proces mortifikacije jaza,
ki za značilen za izkušnjo depersonalizacije
osebe v psihaitrični ustanovi;
• oseba ne doživlja zlorab, saj ima ob
sebi neodvisnega zagovornika;
• uporaba psihofarmakoloških sredstev
je zmanjšana na minimum;
• svojci in prijatelji imajo priložnost, da
se vključijo v procese podpore in pomoči,
kar pripomore k de-demonizaciji »duševne
bolezni« in boljšemu razumevanju procesa
duševne krize.
Slabši strani sta:
• krizni tim potrebuje večje število oseb,
ki so vključene v podporo osebi v duševni
krizi, zato je zanj potrebno razmeroma
veliko finančnih sredstev, zlasti na začetku
delovanja programa;
• potrebno je dodatno in kvalitetno izo-
braževanje članov in članic kriznega tima,
zato v prvem obdobju stroški za pomoč
narastejo. v i,n;5;/ /
401
DARJA ZAVIRŠEK, JELKA ŠKERJANC
V drŽavah, kjer obstajajo omenjene
oblike pomoči za osebe z duševnimi
motnjami, ugotavljajo, da je mogoče denar,
ki ga sicer porabijo velike institucije in
zavodi, bolje in učinkoviteje porabiti tako,
da se razvije mreža izbir. Čeprav se v prvem
obdobju stroški praviloma povečajo, se v
daljšem obdobju stabilizirajo, izboljša se
kvaliteta življenja ljudi in s tem zmanjšajo
novi stroški, ki nastanejo ob boleznih in
duševnih krizah. Ugotovili so, da je treba
največ denarja nameniti za stanovanja
(80%), ostali denar pa za razvijanje novih
programov socialnega varstva za podporo
ljudem, da bodo živeli v skupnosti.
Vzpostaviti učinkovit sistem pritož-
benih postopkov in zagovorništva za ljudi
v duševnih krizah. Ljudje z dolgotrajnimi
duševnimi stiskami doživljajo v socialnih
službah in drugih institucijah številne
zlorabe. Zaradi neučinkovitih pritožbenih
postopkov je pritožb zanemarljivo malo, saj
imajo ljudje izkušnjo, da pritožba ne poveča
obsega njihovih pravic, temveč ga pogosto
celo zmanjša.
Razviti sistem podpore svojcem oseb, ki
imajo dolgotrajne duševne stiske. Svojci se
srečujejo z naslednjimi težavami: pomanj-
kanje informacij, kar povečuje občutke
nemoči in tesnobe; občutke osamljenosti,
ker o problemu ne morejo z nikomer govo-
riti; občutke fizične in duševne izčrpanosti
(svojci si pogosto oddahnejo, ko otroci
odidejo v psihiatrično bolnico); občutke
negativne označenosti s strani okolja in
sorodnikov, ki sami krepijo stigmo psihia-
tričnega bolnika. Delo s svojci bi moralo biti
usmerjeno v informiranje, krepitev samo-
zavesti in procesov destigmatizacije real-
nosti, ki jo živijo. .   « t  J^:
Vplivati na javno mnenje, da se spreme-
nijo negativne podobe o ljudeh z dušev-
nimi stiskami. Na področju javnega mne-
nja srečujemo negativne stereotipe, ki so
vezani na ljudi z duševnimi krizami. Naj-
pogosteje verjamemo, da gre za osebe, ki
so nevarne drugim, agresivne, revne in
potencialni brezdomci. Javno mnenje jih
upodablja kot »drugačne« in kot »druge«, s
tem pa vzdržujejo socialno distanco in
strah, ki ima polucijske razsežnosti. Taka
situacija je povezana z neznanjem, tabui-
zacijo duševnih stisk in s preteklimi
tradicionalnimi verovanji. Za spremembo
javnega mnenja bi bilo treba:
• od osnovne šole naprej izobraževati o
duševnih stiskah;
• voditi kampanje za izboljšanje nega-
tivne podobe ljudi z dolgotrajnimi dušev-
nimi stiskami, ki bi jih vodili uporabniki
sami ali skupaj z cenjenimi osebami iz
skupnosti;
• ulično delo in delo v skupnosti, zato
da pride do pogostejših stikov med ljudmi,
ki nimajo stigme psihiatričnih bolnikov, in
tistimi, ki jo imajo.
Spodbujanje uporabniških skupin in
novih nevladnih iniciativ, ki bodo vključe-
vale uporabnike in neuporabnike na
področju duševnega zdravja. Vzporedno
s procesi deinstitucionalizacije se je v Evro-
pi razvilo močno uporabniško gibanje, ki
je ponekod sestavljeno izključno iz uporab-
nikov (ali nekdanjih uporabnikov) služb na
področju duševnega zdravja, ponekod pa
tudi iz strokovnjakov in ljudi, ki podpirajo
uporabniško gibanje. Široko nacionalno in
mednarodno gibanje uporabnikov se je v
zahodni Evropi začelo v 80. letih, v Sloveniji
pa na začetku 90. let (Altra, Paradoks).
Uporabniško gibanje v zahodni Evropi je
odločilno vplivalo na procese deinstitu-
cionalizacije, krepitve pravic uporabnikov,
spremembe javnega mnenja, načrtovanje
novih služb za ljudi v duševnih krizah in
procese izobraževanja. Številne službe za
ljudi z duševnimi stiskami vodijo uporab-
niki skupaj s strokovnjaki. Mnogi uporab-
niki pišejo knjige, s katerimi izobražujejo
strokovnjake, javnost in svojce in organizi-
rajo konference na nacionalni in medna-
rodni ravni (v Veliki Britaniji so najbolj zna-
ne konference organizacije Mind, kamor
pride letno okoli 600 uporabnikov). Leta
1991 je bila ustanovljena »Evropska mreža
uporabnikov in nekdanjih uporabnikov
služb duševnega zdravja«. Cilj uporabniških
skupin danes ni le druženje, izmenjevanje
informacij, temveč zaščita pravic uporab-
nikov (pravice do dela, stanovanja, neodvis-
nega zagovornika, informacij, dobrih stro-
kovnih uslug itn.), politične spremembe in
vplivanje na javno mnenje. Podpora upo-
rabniških skupin je nujni in pomembni del
402
ANALIZA POLOŽAJA IZKLJUČENIH DRUŽBENIH SKUPIN V SLOVENIJI.
Sprememb v socialnem varstvu na področju
ljudi z dolgotrajnimi duševnimi stiskami.
ROMI
opis problematike
Rome delimo na dolenjske (»hrvaški Ro-
mi«), prekmurske (»madžarski Romi« in
gorenjske (»nemški Romi«). Njihov socialni
položaj je različen, najslabši pa je položaj
dolenjskih Romov, ki živijo v Beli Krajini, v
Kočevski dolini. Krški dolini in drugih
krajih na Dolenjskem, zlasti v okolici No-
vega mesta, Žužemberka, Škocjana in
Trebnjega. Največje rodbine so Hudorovič,
Jurkovič in Brajdič. Socialni status Romov
je izrazito nižji od socialnega statusa dru-
gega prebivalstva, tudi drugih etničnih
manjšin. So socialno ogrožena marginalna
skupina z značilnostmi socialne izključe-
nosti, saj ne razpolagajo z družbeno močjo,
niso vključeni v ekonomske in politične
institucije in nimajo pogajalske moči na
trgu dela in v politiki. Soočajo se s krožnim
tokom revščine, ki ga določajo: bivanje v
romskem okolju, neizobraženost, slabo
finančno stanje, nezaposlenost, negativni
predsodki večinskega prebivalstva, družbe-
na izključenost. Klinar je že leta 1991
označil njihovo revščino kot »strukturno«.
problemi romov
Slabo zdravje. To se kaže tako po deležu
umrljivosti dojenčkov, ki je nekajkrat višja
kot stopnja umrljivosti drugih dojenčkov
(Kraševec Ravnik 1996: 15) in pri nizki
starostni meji, saj je le 3% Romov starejših
od 65 let (Avsec 1996: 131). Med Romi so
po zdravstvenih statistikah najpogostejše
bolezni dihal (bronhitis in astma).
Slaba bivališča. 49% vseh Romov v Slo-
veniji živi v zasilnih bivališčih, najpogosteje
v barakah, ki so narejene iz lepenke,
pločevine in lesa, ali pa v kontejnerjih:
»Bivalni prostori so majhni, temni, vlažni,
izpostavljeni prepihu, zakajeni in higiensko
zanemarjeni. Ogrevanje je slabo, s pomočjo
štedilnikov na drva. V njih živijo številčno
velike družine z veliko otroki.« (Avsec 1996:
132.) Po obstoječih podatkih živi 55 družin
stalno v šotorih (ibid.).
Večinsko prebivalstvo jih izključuje.
Odnose med večinskim in romskim prebi-
valstvom je z izjemo Prekmurja (kjer je po
podatkih iz leta 1994 živelo 2.705 Romov v
661 družinah in 35 naseljih) zaznamovano
s sovraštvom in željo večinskega prebival-
stva po ohranjanju socialne distance.
Večinsko prebivalstvo onemogoča Romom
legalizacijo obstoječih naselij, kije pogoj za
komunalno ureditev in organizirano grad-
njo. International Human Rights Watch je
zato leta 1997 pisal predsedniku vlade
Janezu Drnovšku in ga opozoril na kršitev
človekovih pravic v primeru Romov in na
kršitve mednarodnih konvencij, ki jih na
področju socialnega varstva, stanovanj in
človekovih pravic podpisala Slovenija.
Nezaposlenost. Redno zaposlenih je le
13% Romov, največ v Prekmurju (pa tudi
tam je bilo na murskosoboškem zavodu za
zaposlovanje prijavljenih 700 brezposelnih
Romov). V Prekmurju je med drugim tudi
največji delež starega prebivalstva med
Romi, kar je mogoče pojasniti z boljšim
socialnim in simbolnim položajem, ki ga
imajo Romi v Prekmurju. 41% Romov se
preživlja z neorganizirano zaposlitvijo
(nabiralništvo), sezonsko zaposlitvijo
(25%) in ilegalno trgovino (6%) (Avsec
1996: 134).
Slaba izobrazba. Večina Romov ima
nizko izobrazba, saj večina romskih otrok
preneha šolanje že na razredni stopnji in
redki končajo osmi razred.
Pregnanstvo. Mnogi Romi so bili pre-
gnani s področij nekdanje Jugoslavije in so
zaradi nepoznavanja pravnih sistemov in še
pogosteje, ker so bili brez dokumentov,
ostali brez državljanstva. To je po pravilih
Sveta Evrope proti mednarodnim normam.
V Nemčiji je na primer 25 družin Romov iz
Slovenije, ki so po rodu iz Bosne, živeli pa
so v Ljubljani in Mariboru. Ko se je začela
vojna, so pobegnili, čeprav je iz njihovih
dokumentov razvidno, da imajo v Sloveniji
25 let delovne dobe. Kljub temu jim
slovenski konzulat zavrača prošnje, da bi
poštah slovenski državljani (Durič 1998: 5-
6).
403

DARJA ZAVIRŠEK, JELKA ŠKERJANC
predlogi za spremembe v socialnem varstvu
Za Rome in Rominje, ki so ena najbolj
izključenih družbenih skupin, je treba
razviti sistem, ki bo krepil njihovo vklju-
čenost v procese socialnih pomoči:
1. Vpeljati izobraževanje o specifični
romski problematiki na dodiplomski študij
socialnega dela, ki bi obsegalo interkul-
turno učenje in vidike inkulturacije Romov.
2. Vpeljati referate za romsko proble-
matiko po vseh državi. V tem hipu je
socialna pomoč, ki jo dobiva 74% romskega
prebivalstva, še vedno najbolj zanesljiv in
praviloma edini vir preživljanja (Avsec
1996: 134).
3. Strokovnjaki in strokovnjakinje v
socialnem varstvu na področju romske
problematike bi morali vsaj za silo obvladati
romski jezik in poznati romsko kulturo
Kot ugotavlja socialna delavka, ki dela z
Romi na Centru za socialno delo Murska
Sobota: »Velikokrat se zgodi, da v pisarno
stopita dve romski ženski skupaj in si v
romščini dopovedujeta, pripovedujeta
kakšno stvar, svetovalka pa ne ve, o čem
govorita, da bi jima lahko pomagala iz
zadrege. Zgodi se, da je ženski nerodno
spregovoriti o težavi v slovenskem jeziku,
saj ne najde primernih besed, da bi se
izrazila.« (Neuvirt-Bokal 1997: 28.)
4. Vpeljati posebne programe za pomoč
romskim ženskam {gl. razdelek o Romi-
nj ah).
5. Spodbujati oblikovanje fonda za
socialno integracijo Romov v Sloveniji. Tudi
nekatere druge države imajo nacionalne
fonde za etnične manjšine, ki živijo v nji-
hovi državi. Finci, na primer, imajo državni
program za integracijo Laponcev.    'A-^s,:-
STARI LJUDJE :
opis problematike       -^r-
V zahodnih delih Evrope in tudi v Sloveniji
statistike dokazujejo, da se pričakovana
starostna meja ljudi povečuje. Drugače je v
vzhodni Evropi, kjer ni tako in kjer pone-
kod starostna meja ljudi še naprej pada (v
Ukrajini, na primer, je pričakovana starost
za moške med 54 in 57 let). V srednji in
vzhodni Evropi definicija starosti obsega
ponekod že ljudi nad 55 letom starosti,
medtem ko je ta meja v državah zahodne
Evrope znatno višja. Ženske bodo v primer-
javi z moškimi prej definirane kot stare, kar
je povezano z evropsko konstrukcijo ženske
lepote in telesa.
Z višanjem pričakovane starostne meje
se povečuje tudi bolezensko tveganje in
tveganje, da bo človek potreboval kontinui-
rano podporo in pomoč za opravljanje
vsakdanjih opravil. Stari ljudje postajajo vse
bolj odvisni od pomoči in negovanja
drugih, ki opravljajo to delo kot del plačane
zaposlitve. Med starimi ljudmi je največ
žensk. Socialna situacija starih ljudi kaže
tendenco k povečevanju revščine.
Prav zato mora imeti država še večjo
odgovornost do starih ljudi kot doslej. Ta
se mora v najsplošnejšem smislu kazati na
področju ekonomskih dobrin in posebnih
ponudb, ki naj povečajo kvaliteto življenja
starih ljudi: dostop do posebnih javnih
prevozov, cenejši dostop do vseh kulturnih
storitev ipd. Odgovornost države je, da stare
ljudi zaščiti tako s pokojninskih sistemom
kot s sistemom socialne pomoči, če pokoj-
nina ne zadostuje za kvalitetno življenje.
Namesto teh trendov se v Sloveniji kaže
patologiziranje starosti in definiranje
staranja kot »družbenega problema«. O
starih ljudeh se v Sloveniji vse pogosteje
govori kot o »nacionalnem bremenu«, o
»resni družbeni težavi«, o »problemu, ki bo
pestil prihodnje generacije«. Pojavlja se
vprašanje, »kam s starimi«, kot da gre za
vprašanje odlaganja jedrskih odpadkov. V
takih atribucijah je mogoče zaznati vidike
družbenega izključevanja, in to je ena od
značilnosti sistema socialnega varstva v
Sloveniji. Posledice definiranja starih ljudi
kot »problema« so številne, med njimi pa
sta najpomembnejši:
• premajhno zavedanje, da je treba
organizirati tako socialno varstvo, ki bo
ohranjalo in spodbujalo človekove vitalne
sposobnosti, kar preventivno vpliva na
razvoj bolezni in daljša človekovo starost;
• prešibka politična in strokovna volja,
da bi odpravili segregacijske prakse. Prav s
tem vprašanjem se bodo v naslednjih letih
404
ANALIZA POLOŽAJA IZKLJUČENIH DRUŽBENIH SKUPIN V SLOVENIJI...
ukvarjale vse evropske države.
V Sloveniji v tem trenutku načrtujejo
gradnja novih domov za stare (v Mariboru,
Ljubljani in drugod), ki nadaljujejo segrega-
cijsko prakso na področju pomoči starim
ljudem. Čeprav vsi pokazatelji kažejo, daje
kvaliteta življenja ljudi v domovih za stare
nizka, da je smrtnost visoka (gl. razdelek o
starejših ženskah^ in da je za mnoge ljudi
odhod v dom za stare začetek socialne
smrti, se segregacijska praksa nadaljuje po
inerciji. Trendi v zahodnih državah kažejo
na zmanjševanje števila ljudi v domovih za
stare, vizija socialnega varstva pa je življenje
starih ljudi do smrti v njihovih domovih s
primerno pomočjo in asistenco, r p< 'Scec
D-yn -'mm
a' v   ^'        problemi starih ljudi      KUKroL.
Stari ljudje potrebujejo podporo in pomoč
na področjih, ki jih najpogosteje zadevajo:
\. Osamljenost in izolacija, katerih
razlogi so različni.
• Lahko gre za nezmožnost premikanja,
ki ima za posledico osamljenost. Stari ljudje
so bodisi nezmožni premikanja v javnih
prostorih (zlasti pozimi), ali pa živijo v takih
stanovanjih in naseljih, ki imajo zanje
prevelike arhitektonske ovire (stopnice, ni
dvigal, ceste brez semaforjev). Zaradi ovir
v premikanju se njihova izolacija povečuje
(stare osebe, ki stanujejo v višjih nad-
stropjih brez dvigala, ne ostajajo doma zato,
ker so bolne in bi si to želele, temveč zato,
ker so ovire, ki jih morajo premagati, če
zapustijo dom, prevelike).
• Stanovanja pogosto niso urejena za
stare ljudi (ni dvigala; živijo v višjih
nadstropjih; starim ljudem ni na voljo
telefon, da bi ga uporabile v stiski, npr. za
zdravniško pomoč; sanitarije niso prilago-
jene za stare ljudi).
• Ni družinske in sosedske strukture, ki
bi skrbela za stare.
V Sloveniji tudi na področju starih, enako
kot na področju ljudi z motnjami v dušev-
nem razvoju, odgovornost nosijo pretežno
družinske članice (večina ljudi, ki kontinui-
rano skrbi za stare, so ženske srednjih let).
Če družina te skrbi ne more ali noče pre-
vzeti, namestijo osebo v institucijo: dom za
stare, psihiatrično bolnišnico, splošno
bolnišnico. Družina pogosto občuti pomoč
starim ljudem kot preveliko obremenitev v
fizičnem, ekonomskem in čustvenem
smislu. Zato namestijo osebo v institucijo.
Posledica opisanega procesa izolacije je,
da so stari ljudje najprej izključeni iz obi-
čajnega življenja v prostoru javnosti in
potisnjeni v osamo ter pozabo, nato pa
dokončno segregirani v institucije.
2. Bolezen.
Čeprav se z višjo starostjo možnost bole-
zni povečuje, pa statistike v Sloveniji kažejo,
da le 15% ljudi, starih nad 65 let, potrebuje
kontinuirano pomoč. 80% starih ljudi nad
65 let nima bolezni, zaradi katerih ne bi
mogli ob določeni podpori in pomoči živeti
v skupnosti (Mirjana Majhenič, CSD Mari-
bor, pogovor).
Preprečevanje bolezni je mogoče s siste-
mom socialnega varstva, ki bi ohranjal
človekove vitalne sposobnosti in osebno
spoštovanje. Za nekatere stare ljudi so
skupine za samopomoč način ohranjanja
duševnega in fizičnega zdravja. Združenje
za socialno gerontologijo in gerontagogiko
Slovenije vključuje več kot 400 skupin za
samopomoč v domovih za stare in v doma-
čem okolju (Majhenič 1998: 280). Ob tem
sistemu pa bi se morali razviti nove oblike
pomoči, ki jih ta sistem ne more pokriti, a
3. Osebno razvrednotenje.
Stari ljudje doživljajo številne družbene
devalvacije, saj postajajo v simbolnem
smislu ponovno nedoletni državljani,
čeprav imajo volilno pravico in tudi svojo
politično stranko. To dejstvo kaže na moč
simbolnih atribucij, ki se pridajo starim
ljudem in ki jih lahko v perspektivi spreme-
nijo sami stari ljudje skupaj s strokovnjaki
v socialnem varstvu. Tudi na področju
starih, tako kot na področju prizadetosti in
duševnega zdravja, je pomemben premik
od razpoznavanja človekovih potreb k
sprejetju osebe kot enakovrednega in
polnopravnega državljana in državljanke.
405
DARJA ZAVIRŠEK, JELKA ŠKERJANC
predlogi za spremembe v socialnem varstvu,
ki bi okrepile kvaliteto življenja starih ljudi
v domačem okolju
Čeprav obstaja v Sloveniji že od leta 1991
projekt pomoči starim ljudem na domu, se
način razmišljanja ni spremenil. V domovih
za stare je v Sloveniji 13.000 ljudi, in tisti, ki
so imeli priložnost govoriti o svojih željah,
poudarjajo, da bi želeli živeti doma na
svojem domu ob primerni asistenci. Projekt
uvajanja skupin za samopomoč v domove
za stare je v Sloveniji dobrodošel, ne more
pa prikriti in izboljšati azilarne in segre-
gacijske prakse na tem področju.
Zato se spremembe socialnega varstva
na področju starih nakazujejo v temle:
1. Povečati sistem izbire, ki mora ob-
segati:
• preventivno dejavnost (na področju
zdravja ljudi in ohranjanja njihove življenj-
ske vitalnosti);
• pomoč, sestavljeno iz socialnih in
medicinskih služb;
• država mora v družini videti le seg-
ment pomoči, zato mora organizirati mrežo
pomoči, ki bo razširila izbiro;
• v primeru, ko za stare ljudi skrbijo dru-
žinske članice, morajo te osebe, ki oprav-
ljajo neplačano delo, zanj dobiti ekonomsko
in čustveno podporo;
• nove izbire se morajo razviti tako na
področju javnih državnih služb kot na
področju privatnih služb.
2. Čim hitreje začeti s procesi deinstitu-
cionalizacije na področju skrbi za stare:
• zmanjšati število ljudi, ki odhajajo v
domove za stare na kar se da majhno število,
zapirati oddelke v obstoječih domovih in
namesto gradnje novih domov preusmeriti
obstoječa finančna sredstva v pomoč, ki bo
človeku omogočila življenje v domačem
okolju;
• organizirati tako pomoč in asistenco,
ki ne bi bila vseobsegajoča in ne bi vsebo-
vala tudi tistih elementov, ki jih človek ne
potrebuje, temveč bi obsegala le segmente,
ki jih človek zares želi in potrebuje (dnevni
topli obroki hrane namesto postelje v domu
za stare; pospravljanje stanovanja namesto
namestitve v institucijo; pogovori namesto
dolgotrajne hospitalizacije; pomoč pri
prevozih namesto odhod v institucijo do
smrti ipd.).
V državah, kjer so že v veliki meri začeli
procese deinstitucionalizacije (npr. ZDA in
Velika Britanija) ugotavljajo, da so ljudje
zadovoljnejši, če ostanejo doma in preje-
majo pomoč na dom, da živijo dlje in da se
stroški države v daljšem obdobju ne pove-
čajo. Zmanjšajo se namreč stroški za gra-
dnjo dragih institucij z vso infrastrukturo,
stroški za vzdrževanje institucij in števil-
nega osebja, stroški za tiste storitve, ki jih
človek ne potrebuje ali pa jih ima že na
voljo, a jih ne uporablja. Ta denar so države
preusmerile v kontinuirano izobraževanje
osebja, povečanje kvalitete uslug, ki jih
človek dejansko želi in potrebuje, in v
krepitev človekove samostojnosti v visoko
starost.
3. Ponovno vključevanje starih ljudi v
običajno življenje. Za to je treba:
• organizirati socialno službo v obliki
posebnih prevozov,
• upoštevati potrebe starih pri gradnji
stanovanj,
• povečati možnosti za življenje v svojem
stanovanju ob potrebni asistenci,
• dajati ustrezne informacije,
• organizirati socialna srečanja starih
ljudi v lokalni skupnosti in ne v domovih
za stare,
• organizirati kulturne prireditve,
• organizirati tematske pogovori, ki
ljudem dvigajo samospoštovanje,
• ohranjati interese, ki so jih stari ljudje
uresničevali, ko so bili mlajši, saj to pove-
čuje njihovo kvaliteto življenja,
• videti stare ljudi kot politična bitja, ki
imajo pravico sodelovati pri odločitvah in
imajo pomemben družbeni status, ne kot
nedoletne otroke (za katere se organizira
praznovanje rojstnih dnevov in pevskih
prireditev). «
OTROCI IN MLADI, KI PREŽIVLJAJO SPOLNO
ZLORABO
opis problematike
Otroci in mladi so ena od najranljivejših
družbenih skupin in doživljajo pogosto
406
ANALIZA POLOŽAJA IZKLJUČENIH DRUŽBENIH SKUPIN V SLOVENIJI...
najrazličnejše oblike izključenosti in
kršenja pravic. V Sloveniji se je na področju
socialnega varstva o otrokovih pravicah
začelo govoriti v začetku 90. let., posledica
tega pa so bile nove vmesne strukture za
različne skupine otrok: Center za pomoč
mladim. Krizni center za otroke in mladost-
nike v Ljubljani, Društvo za pomoč žrtvam
spolnih zlorab, nastajanje ideje o interdisci-
plinarnem timu za preprečevanje spolnih
zlorab in ponoven razmislek o dosedanjem
sistemu razvrščanja otrok.
V pričujoči raziskavi se bomo osredo-
točili zgolj na eno skupino otrok, ki do-
življajo diskriminacijo, namreč na otroke,
ki preživljajo spolno zlorabo. V zahodno-
evropskih državah, kjer se na področju
socialnega varstva s to problematiko
intenzivno ukvarjajo že od srede 70. let (pri
nas od začetka 90. let), ocenjujejo, da
prihaja do spolnih zlorab najpogosteje v
družinah (v vsaki četrti družini), pogosto v
rejniških družinah in tudi v institucijah za
otroke in mlade. V Sloveniji ni ustreznih
podatkov o številu spolnih zlorab, saj jih
strokovnjakinje v socialnem varstvu pravilo-
ma ne odkrivajo, in tudi če jih odkrijejo ali
so o njih obveščene, se z njimi strokovno
ne ukvarjajo in jih praviloma ne prijavljajo
policiji. Tudi novi predlog reševanja proble-
matike na področju trpinčenih in spolno
zlorabljenih otrok v Sloveniji, ki je nastal
sredi leta 1998 na Ministrstvu za delo,
družino in socialne zadeve, ne odgovarja
ustrezno na problematiko spolnih zlorab
otrok v Sloveniji. Manjše število sumov
spolnih zlorab, s katerimi je bila seznanjena
širša strokovna javnost v Sloveniji, dokazu-
jejo, da obstaja na področju socialnega
varstva izredno nizka stopnja strokovnega
znanja za reševanje problemov spolnih
zlorab in da v državnih socialnih službah
ni programa, ki bi dosledno in v korist žrtvi
urejal načine preprečevanja in pomoči
otrokom v primerih spolnih zlorab.
problemi, s k a te rim i se srečujejo otroci/
mla di in nji ho vizago vorniki v primer u
spolnih zlorab
Čeprav otroci in mladi s svojim obnaša-
njem, govorjenje in čustvenim odzivanjem
na različne načine govorijo o spolnih
zlorabah, večina odraslih verbalnih in
neverbalnih znakov otroškega trpljenja ne
opazi, jih napačno interpretira ali pa jih
zavestno ali nezavedno prezre. Med te
odrasle spadajo tako nezlorabljajoči starši
in sorodniki kot strokovnjaki v socialnem
in institucionalnem varstvu. Nekateri otroci
imajo srečo, da je ob njih odrasli, ki je njihov
zagovornik, brez katerega se praviloma ne
morejo ubraniti zlorabljanja in različnih
psihičnih, fizičnih in spolnih pritiskov
storilca. Zagovornik otroka, ki preživlja
spolno zlorabo, je oseba, ki:
• pozna naravo spolnih zlorab in njene
posledice;
• verjame otroku in mu sporoča, da
razume, kaj se dogaja;
• je simbolna priča spolnih zlorab in
otrokovega trpljenja, ker pozna otrokovo
zgodbo;
• podpira otroka, da ob stiku z drugimi
odraslimi in strokovnimi službami ne utrpi
dodatne zlorabe in viktimizacije;
• ves čas deluje v otrokovo korist in
kolikor se da v skladu z otrokovimi željami.
Otroci in mladostniki, ki so preživeli ali
doživljajo spolno zlorabo, in njihovi zago-
vorniki se najpogosteje srečujejo s temi
problemi v okviru socialnega varstva:
1. Zanikanje, minimalizacija in racio-
nalizacija spolnih zlorab. Ena od značil-
nosti strokovnjakinj na področju socialnega
varstva je preozko pojmovanje in razume-
vanje fenomena spolnih zlorab, kamor
povečini prištevajo le posilstvo, ne pa tudi
otipavanja, verbalnega zlorabljanja ali prisil-
jevanja v spolna ravnanja, kazanje porno-
grafskih fotografij, božanje po intimnih
delih telesa ipd. Stališče večine socialnih
delavk in delavcev v takih primerih je, da
otroci in mladi pretiravajo, so preveč obču-
tljivi, da imajo »fantje drugačno naravo kot
punce« in jim je treba dovoliti več spolne
svobode, da gre za izkazovanje »očetovske
ljubezni« ipd. Večina zagovornikov, ki
407
DARJA ZAVIRŠEK, JELKA ŠKERJANC
zagovarja interese otrok, ki so preživeli
spolno zlorabo, poroča o povečini neustre-
znem odzivu socialnih delavk in delavcev
v smislu postavljanja vprašanj, komenti-
ranja in reševanja problematike.
Tako je ena od socialnih delavk 8-letni
deklici z lažjo gibalno oviranostjo, ki jo je
vsak dan otipaval starejši sošolec (tudi sam
gibalno oviran), ko sta se skupaj vozila v
kombiju za prevoz učencev v OŠ s prilago-
jenim programom v Kamnik, dejala: »Potrpi
malo, tudi on potrebuje malo nežnosti.«
(Intervju 1997.) Neka druga socialna delav-
ka v Centru slepih in slabovidnih Škofja
Loka je dekletu, ki se je pritožilo nad spol-
nim nadlegovanjem enega od vzgojiteljev,
dejala: »Sama si kriva, zakaj se pa tikaš z
njim!« (Intervju 1998.)
2. Premajhna ali celo nikakršna zašči-
tenost otroka pred storilcem. V socialnem
varstvu ne obstaja sistem zaščite otroka v
času, ko raziskujejo spolno zlorabo. V tem
času se pogosto zgodi, da storilec tako
ustrahuje otroka, da ta zlorabo sčasoma
zanika, ali pa ga storilec zlorablja naprej.
Večina storilcev, ki dobi informacijo, da se
je začelo odkrivanje spolne zlorabe, posku-
ša na vse načine prisiliti žrtev in odrasle,
nad katerimi ima vpliv ali ekonomsko moč,
da molčijo.
i-^i 3. Premestitev problema spolnih zlorab
na drug »problem«. V socialnem varstvu je
zlasti na tistih področjih, kjer je reševanje
problematike težko in zahteva človeško in
strokovno dobro usposobljeno strokovnja-
kinjo, opaziti tendenco premeščanja jedr-
nega problema na drug problem (gl. raz-
delek o nasilju nad ženskami). V primerih
spolne zlorabe se socialne delavke pogosto
namesto z otrokom, ki je preživel spolno
zlorabo, ukvarjajo s »pomočjo« storilcu ali
pa z iskanjem krivde pri materi, ki ni za-
ščitila otroka. i!^Geiioci*o
4. Neupoštevanje vloge zagovornika v
času odkrivanja spolnih zlorab. Otroci in
mladi, ki doživljajo spolno zlorabo, bi
morali imeti pravico do zagovornika, ki ga
sami izberejo in ki bi jih lahko spremljal in
bil navzoč pri obravnavanju zlorabe. Tako
bi se okrepila moč otroka ali mladostnika
in preprečila ponovna viktimizacija.
5. Premajhen nadzor nad rejniškimi
družinami in neupoštevanje izkušenj
otrok/mladih v rejniških družinah. Spolne
zlorabe v okviru rejniških družin ostajajo v
Sloveniji bolj tabuizirane kot spolne zlorabe
v primarnih družinah. Rejništvo je bilo v
Sloveniji močno idealizirana oblika pomo-
či, ki so jo socialne delavke v socialnem
varstvu uporabljale v najrazličnejših pri-
merih: v primeru brezdomstva, revščine,
ženske, ki je sama skrbela za svojega otroka
in bi potrebovala dodatno čustveno pod-
poro in pomoč, v primeru ljudi, ki so imeli
težave z duševnim zdravjem, za katere se je
predpostavljalo, da niso sposobni skrbeti
za otroke, pa tudi v primerih resnične
ogroženosti otrok v primarnih družinah.
Rejniki in rejniške družine so bile ideali-
zirani kot apriori pozitivna okolja, ne da bi
upoštevali ekonomske, socialne in čustvene
koristi, ki jih ima rejniška družina. Otroci v
rejniških družinah so imeli še manj pravic
kot drugi otroci in so jih strokovne službe
še redkeje slišale, saj so imeli še manj
priložnosti za odraslega zagovornika kot
drugi otroci. Če so otroci iz rejniških družin
govorili o spolnih zlorabah, jim večinoma
nihče ni verjel. Zato je do odkrivanja
spolnih zlorab v rejniških družinah prišlo
pozno, saj o tem danes govorijo ljudje, ki
so že zapustili rejniško družino.
6. Premajhna zaščita otrok pred spol-
nimi zlorabami v institucijah (zavodih,
varstveno delovnih centrih in drugih
centrih za usposabljanje). Za institucio-
nalno varstvo je do nedavnega veljalo, da
gre za področje, ki ščiti potrebe in pravice
uporabnikov, z vse močnejšimi zahtevami
uporabnikov po pravicah pa so prišle na
dan tudi številne zgodbe o življenju v
institucijah (Bašič 1997). Najmanj moči
imajo otroci, ki so razvrščeni v eno izmed
kategorij invalidnosti, saj jih devalvira ne
samo status otroka, temveč tudi status
invalida. Storilci so v institucijah najbolj
zaščiteni, ker otrokom in mladim, ki od-
krijejo spolne zlorabe, drugi ne verjamejo
in je poročanje o zlorabi pogosto pripisano
njihovi »bolezni« in »socialni patologiji« (o
ranljivosti otrok z duševnimi prizadetostmi
za spolne zlorabe gl. Zaviršek 1998b). Take
otroke in mlade praviloma prepričajo, naj
o tem ne govorijo, saj bi to škodilo ugledu
408
ANALIZA POLOŽAJA IZKLJUČENIH DRUŽBENIH SKUPIN V SLOVENIJI...
zavoda, centra, šole itn. Vodstvo institucije
pogosto zve za zlorabo in jo poskuša omiliti
in prikriti. Način, ki ga najpogosteje
uporabljajo storilci v Sloveniji, da se
izognejo razkrivanju, je, da zamenjajo
delovno mesto in se selijo iz ene institucije
na drugo. Dobro strokovno osebje v social-
nem varstvu bi moralo biti bolj zaskrbljeno
za varovanje koristi svojih uporabnikov kot
za varovanje koristi institucij in tako
posredno tudi storilcev. , ,
^ tudi slepe »n
-i^;^iOvujnc' osebr- ki se bodo nrJtnžr^^ak-
predlogiza spremembe v socialnem varstvu
na področju otrok in mladih, ki doživljajo
t-;-,Vr- spolno zlorabo
V socialnem varstvu na področju otrok in
mladih, ki preživljajo spolno zlorabo, bi bilo
treba vpeljati naslednje spremembe:
1. Dosledno reševanje problematike
spolnih zlorab v okviru specializiranih
timov strokovnjakinj in strokovnjakov za
spolne zlorabe. Gre za interdisciplinarne
time, ki bi delovali tako, da bi povezovali
kvalitetno usposobljene strokovnjakinje in
strokovnjake, ki bi nemudoma zaščitili
otroka in delovali dosledno v otrokovo
korist (gl. shemo timskega pristopa v: Bašič
1997: 176-178).
2. Specializirano izobraževanje za po-
moč otrokom, ki so bili spolno zlorabljeni,
da bi bili socialne delavke in delavci
sposobnejši odkriti spolne zlorabe, se
ustrezno odzvati na trpljenje otroka in ga
ustrezno zaščititi. Izobraževanje mora
potekati iz perspektive, ki bo upoštevala
pravice otrok in mladih do varnega otroštva
in pravice do svoje lastne spolnosti.
^. Spremeniti sistem razvrščanja otrok
in mladostnikov z motjami v telesnem in
duševnem razvoju in upoštevati vpliv
spolnih zlorab na razvoj »motnje«. Posledice
spolnih zlorab so pri otrocih pogosto vidne
kot močnejše vedenjske motnje (otopelost,
prenehanje govoriti, avtizem, disociirana
osebnost, multipla osebnost, agresivnost,
groza pred dotiki ipd.), ali pa celo kot
fizična prizadetost in gibalna oviranost
(težave z vidom, epileptični napadi). Taki
otroci bodo v sedanjem medicinsko orien-
tiranem sistemu razvrščanja otrok (vpelja-
nem leta 1977) razvrščeni med otroke in
mladostnike z motnjami v telesnem in
duševnem razvoju. Ker sedanji sistem
razvrščanja temelji na medicinskem mo-
delu, ki išče motnjo in defekt in pomanj-
kljivosti (računanje IQ, čeprav gre za
zastarelo metodo, ki v svetu ni več kriterij
razvrščanja), se pogosto zgodi, da so otroci,
ki preživljajo večletno izkušnjo zlorabljanja,
označeni kot osebe z motnjo v duševnem
razvoju. Kar je dejansko socialna okoliščina,
postane tako njihova osebna duševna
prizadetost, ki jim zapre pot enakih možno-
sti najprej v izobraževanju in nato na vseh
področjih družbenega življenja.
Uveljavljeni sistem razvrščanja v social-
nem varstvu je kritizirala leta 1995 že Bela
knjiga o vzgoji in izobraževanju v RS, kjer
piše: »Namesto sedanjega relativno statič-
nega razvrščanja otrok z motnjami v razvoju
predlagamo razvojno procesno razvrščanje
otrok s pomočjo individualnih in indivi-
dualiziranih programov, ki so skladni z
otrokovim razvojem, učenjem (česa se je
sposoben naučiti in kako) in možnostmi za
doseganje postavljenih ciljev - pa tudi s
pomočjo, ki jo pri tem potrebuje.« (Slemen-
šek Kovačevič 1998: 273.)
4. Uveljaviti pravico otroka in mladost-
nika do svojega zagovornika, ki si ga lahko
izbere sam. va, o v:i .socialni ueiavki j nem
e
m       LJUDJE Z GIBALNIMI OVIRANOSTMI       >
IN DRUGIMI PRIZADETOSTMI
IN LJUDJE Z MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU '
»Če je kaj pravice na svetu, bi morala jaz
priti iz tega zavoda.« (Oskrbovanka Zavoda
za živčno in duševno bolne Hrastovec-Trate,
v: Pavhč 1998: 16.)
predsta vitev problema tike
Po evropskih ocenah je v evropskih in
severnoameriških družbah 10% ljudi z
različnimi gibalnimi in drugimi fizičnimi
hendikepi in ljudi z duševnimi prizade-
tostmi, torej 37 milijonov ljudi. Od indu-
strijske revolucije do danes se družba vse
bolj razslojuje na tiste, ki so zmožni polno
409
DARJA ZAVIRŠEK, JELKA ŠKERJANC
tekmovati na trgu dela, in na tiste, ki tega
ne zmorejo. Razvite zahodne družbe so
organizirane po meri čutečega, telesno
sposobnega, svetlopoltega zdravega moške-
ga. To pomeni, da vsi, ki to nismo, v taki
družbi doživljamo določen obseg diskri-
miniranja ali zatiranja.
Telo kot posameznikovo telo ali telo kot
prebivalstvo vnaša nove spremenljivke ne
le v razmerje med posamičnim in številnim,
bogatim in revnim, močnim in šibkim,
temveč tudi med bolj ali manj uporabnim,
malo ali bolj usposobljivim, bolj ali manj
ustreznim za pridobitne naložbe, na tiste,
ki imajo več ali manj izgledov za preživetje,
smrt ali obolelost, in na tiste z več ali manj
sposobnostmi za koristno usposabljanje
(Foucault v: Gooding 1994).
Tako ostajajo na »stranskem tiru« gospo-
darskega in družbenega dogajanja stari,
ženske, ki skrbijo za družino ali negujejo
družinskega člana, bolni, ljudje s telesnimi,
senzornimi ali intelektualnimi poškodo-
vanostmi, ljudje s težavami v duševnem
zdravju, predstavniki etničnih skupin,
katerih kultura se razlikuje od kulture
večine.
Ljudje z izkušnjo telesne ali duševne pri-
zadetosti trdijo, da prizadetosti ne povzroči
stanje njihovega telesa ali bolezen sama po
sebi. Onesposobljenost za polno življenje
in participiranje v družbi (prizadetost) po-
vzroči zatiralski odziv družbe in posamez-
nikov na to stanje.
V Sloveniji sicer obstajajo ocene in
seznami števila ljudi po posameznih priza-
detostih, ki jih beležijo invalidske orga-
nizacije. Ministrstvo za delo, družino in
socialne zadeve ali Ministrstvo za znanost
in tehnologijo. Skupnost pokojninskega in
invalidskega varstva. Urad za invalide.
Problem s temi številkami pa je, da se
spreminjajo glede na namen, ki mu strežejo,
in se gibljejo v razponu od 117.000 do
170.000.
Taki viri podatkov so za pričujočo
analizo neuporabni iz dveh razlogov:
1. ker število ljudi po vrsti prizadetosti
samo po sebi ne pove, kolikšen je obseg
posameznikovih potreb, in
2. ker želimo v tem delu promovirati
elemente emancipacije prizadetih v naši
družbi. Med njimi pa je najpomembnejši
element individualiziranega pristopa
Z rastjo zavesti o naraščajoči stopnji
soodvisnosti na vseh ravneh družbenega in
gospodarskega življenja ostajajo diskrimi-
nirane skupine žrtve »ideologije neodvis-
nosti«: ta šteje za odvisnega vsakogar, ki ne
zna brati, pisati, ki težko sporoča ali
sporočila težko razume, ki si ne more
skuhati, pospraviti, oprati. In dokler vsega
tega ne zna ali ne zmore, je odvisen, torej
nezmožen odločati o sebi. Zato potrebuje
določeno obliko skrbi in skrbnika.
Institut skrbnika se odene v plašč skrbi
države in s tem, da naloži družini dolžnost,
skrbeti za tega svojega člana. Ta skrb
pomeni, da stroka v imenu države odloči,
kaj posameznik potrebuje, in nato predvidi
določene ukrepe ali storitve, po drugi strani
pa podpre družino, da čim dlje skrbi za tega
svojega člana.
Stroka je pri obravnavi telesno in dušev-
no prizadetih ljudi usmerila pozornost v
ugotavljanje, kaj je s človekom narobe, v
odpravo ali zmanjšanje poškodovanosti in
vračanje ali vzpostavljanje stanje telesa, ki
se čimbolj približa »normalnemu«. Namesto
da bi odkrivala posameznikove interese, da-
nosti, darove, odziv okolja na njegovo po-
škodovanost, ovire pri uresničevanju živ-
ljenjskih ciljev, obravnava poškodovanost
ter predpisuje ukrepe in pristope, ki odre-
jajo tudi način življenja, in s tem presega
področje same medicinske obravnave.
Tak pristop je pozneje privzela tudi psi-
hologija in v zadnjih desetletjih še defekto-
logija. V teh dneh se v Sloveniji odraža taka
obravnava v polemikah defektologa z
akademskim naslovom in univerzitetnega
profesorja, ki v medijih oporeka ljudem z
intelektualnimi poškodovanostmi pravico
do spolnega življenja (gl. Mladina 10. 12.
1998).
Na vprašanje, kako to, da je obravnava
prizadetih ljudi ubrala tako pot, nam
odgovorijo prizadeti sami: vsi ukrepi države
in stroke so delo posameznikov in skupin
ljudi, ki sami nimajo izkušnje prizadetosti.
Brez osebne izkušnje pa ostaja problem
zastrt in ga ni mogoče povsem razumeti,
niti predvideti ustreznih rešitev (Oliver
1992; 1997; Morris 1996). ■
410
ANALIZA POLOŽAJA IZKLJUČENIH DRUŽBENIH SKUPIN V SLOVENIJI.
od uporabnikov socialnih storitev k
drža vljanom: od potreb k pra vicam ,
Prizadeti ljudje pravijo: »Ne zahtevamo nič
več kot to, kar je namenjeno vsem v družbi«
(Morris 1994). Segregirano izobraževanje,
arhitektonske ovire, pomanjkanje stano-
vanj, prilagojenih za gibanje z invalidskim
vozičkom, nedostopno delovno okolje,
pomanjkanje osebne asistence, enovrstne
»paket storitve« in nameščanje v zavode,
predsodki, pomanjkanje samozavesti in
informacij pa so ovire, ki jim preprečujejo
uresničevati v Ustavi zapisane pravice in
temeljne svoboščine.
Desetletja so se v slovenski zakonodaji
kumulirale pravice invalidov in odražajo
razumevanje in odnos do prizadetosti v
določenem obdobju. Tako se pojavljajo vsaj
tri velike vrste (kategorije) invalidov s
povsem različnim obsegom pravic, ne
glede na dejansko stanje njihovih potreb,
in sicer vojaški vojni invalidi, delovni
invalidi in invalidi po Zakonu o družbenem
varstvu zmerno, težje in težko prizadetih
in najtežje telesno prizadetih oseb.
Prav tako se je spreminjal naslovnik po-
moči invalidu, saj je enkrat to sam invalid,
drugič pa njegova družina.
Danes obravnava invalidnost 28 zako-
nov, ki opredeljujejo pravice do olajšav,
ugodnosti, oprostitev in so namenjene
invalidu (ali njegovi družini) kot pomoč za
lajšanje invalidnosti. Upravičenost izhaja iz
ugotovljene stopnje invalidnosti na temelju
medicinske diagnoze in drugih izvede-
niških mnenj. Zakonske pravice izhajajo iz
predpostavljenega obsega povprečnih po-
treb neobstoječega povprečnega invalida,
ki »spada«, glede na vrsto poškodovanosti,
v eno izmed enajstih skupin invalidov.
Mnogi strokovnjaki trdijo, da je glavni
razlog, zaradi katerega so osnovne šole s
prilagojenim programom koristne za
otroke, ki so kategorizirani kot duševno
prizadeti, ta, da ne doživljajo stalne ne-
uspešnosti v rednih osnovnih šolah. Večina
šol s prilagojenim programom je tako
oddaljenih od kraja otrokovega bivanja, da
je prav to argument za nastanitev otroka v
domu, povezanem s posebno šolo. Ob tem
pozabimo, da se večina absolventov šol s
prilagojenim programom v odrasli dobi
izogiba povedati, katero šolo so obiskovali,
nihče ni raziskal trpljenja otrok, ki morajo
čez teden živeti zdoma, razen nekaterih
izjem pa ostanejo po zaključenem usposab-
ljanju vsi absolventi v sistemu socialnega
varstva v VDC ali kot iskalci zaposlitve na
borzi dela.
Starši, ki so odklonili tak segregirajoč
pristop, vedo povedati, kako so jih strokov-
ne službe ovirale in onemogočale v prizade-
vanjih, da bi zagotovili otroku ustrezno
spremljanje in pomoč za obiskovanje redne
šole v kraju otrokovega prebivanja.
Pri poklicnem usposabljanju se soočajo
prizadeti mladi ljudje z omejenim izborom
poklicev, za katere se lahko usposobijo v
zavodih, ki obravnavajo ljudi glede na vrsto
poškodovanosti. Zaradi arhitektonskih ovir,
nedostopnosti tehničnih pomagal in
pomanjkanja ustreznih nastanitvenih
zmogljivosti in osebne asistence se le
redkim vztrajnežem posreči končati visoko-
šolski študij.
Pri iskanju zaposlitve ostanejo zaradi
pomanjkanja tehnične opreme aU osebne
asistence nekonkurenčni in nezaposleni.
Stopnja nezaposlenosti med invalidi se iz
leta v leto povečuje in znaša v letu 1997 že
33% izmed vseh invalidov.
Z redkimi izjemami se po usposabljanju
vrnejo v oskrbo matične družine.
Eden od problemov so tudi spolne zlo-
rabe v institucijah (centrih za izobraževanje
in usposabljanje ljudi z različnimi fizičnimi
in duševnimi hendikepi), ki jih odkrivajo v
zadnjem času.    : -; ; ■ r, ^      ^
.■: -i-^-     povzetek •}
Če sklenemo to kratko analizo, kako lahko
ljudje s telesno ali intelektualno poškodo-
vanostjo v Sloveniji uresničujejo pravico do
izobraževanja, pravico otrok do življenja v
svoji družini, pravico do izbire poklica in
pravico do dela, lahko ugotovimo, da jih
obstoječi obseg zakonskih pravic v tem ne
podpira. Še več, razvrsti jih v kategorije,
postavi na paralelni tir vzgoje, izobraže-
vanja, zaposlitve in izloči iz glavnih tokov
življenja v družbi.
411
DARJA ZAVIRŠEK, JELKA ŠKERJANC
Prav tako niso učinkoviti ukrepi, ki
podpirajo družino v skrbi za prizadetega.
Sami prizadeti ljudje pravijo: »Zaradi naše
poškodovanosti je družina bolj obreme-
njena. Potrebujemo pomoč in podporo za
uresničevanje svojih ciljev in tako bo tudi
družina podprta« (cf. Morris 1993; Oliver
1992; Holman 1994). Starši odraslih ljudi z
oznako duševna prizadetost so na številnih
delavnicah in konferencah o zagovorništvu
leta 1995 in 1998 to tudi sami potrdih:
»Najboljša pomoč družini je v tem, da
prejme naš prizadeti član pomoč in pod-
poro, ki jo potrebuje za polno življenje.«
Sodobni sistemi socialnega varstva se s
svojimi ukrepi na področju varovanja
invalidov odvračajo od ukrepov, ki obrav-
navajo določene skupine invalidov glede na
vrsto poškodovanosti in predpostavljenega
obsega potreb vsake posamezne skupine.
Izhodišče postajajo človekove pravice,
službe in storitve pa naj posameznika
podprejo pri njihovem uresničevanju.
Na ta način postane invalid (in tudi vsak
drug uporabnik socialnih storitev) najprej
državljan z enakimi pravicami in nato
uporabnik socialnih storitev, ker potrebuje
za njihovo uresničevanje določen obseg
pomoči in podpore socialne države.
,       i predlogi !
Glede na razpršeno, nepregledno in nekon-
sistentno zakonodajo bi v Sloveniji kazalo
resno jemati številne pozive invalidov in
pripraviti »Krovni zakon za polnovredno
življenje in participacijo invalidov«, ki bo:
1. zagotovil prizadetim ljudem pogoje za
polnovredno življenje na vseh vitalnih
življenjskih področjih, kot so izobraževanje,
javni prevozi, zaposlovanje, stanovanje,
zdravje in tehnični pripomočki;       ažeiu
2. zavezoval pristojna ministrstva za
sprejem ustreznih ukrepov za njegovo
izvajanje;    -etirs.na oavisnc, t Kienat a od
3. omogočal iztožitev določene pravice.
vpliv prizadetih ljudi na družbeno dogajanje
in na socialne storitve, ki jih prejemajo
Posamezniki in skupine prizadetih ljudi so
v svetu torej sami začeli proučevati teorije
in prakso skrbi za prizadete, prek uporab-
niških gibanj s političnim delovanjem
vplivajo na izboljšanje položaja prizadetih
ljudi, s številnimi projekti pa tudi sami
razvijajo socialne službe, ki jih potrebujejo.
Pokazalo se je, da poškodovanost telesa,
senzorna ali intelektualna poškodovanost,
bolezen ali težave v duševnem zdravju same
po sebi niso tisto najtežje, s čimer se morajo
soočiti. Mednarodno gibanje ljudi s prizade-
tostmi UPIAS se zavzema za emancipacijo
prizadetih ljudi in promovira tako defini-
cijo neodvisnosti: neodvisno življenje ne
pomeni, da zmoreš vse opraviti zase sam,
temveč možnost, uresničevati zastavljene
življenjske cilje. Ko prejme prizadet človek
pomoč in podporo v obsegu, trajanju in
vsebini, da lahko te cilje uresničuje, tedaj
prevzame vpliv nad svojim življenjem in
doseže neodvisnost (Briesden, v: Morris
1994).
■;.    invalidske organizacije kot izvajalke    o
socialnovarstvenih programov
V prizadevanjih za dopolnitev programov
javnih služb podpira slovenska država (med
drugim s sredstvi loterije) izvajanje social-
novarstvenih programov, ki jih izvajajo
nacionalne invalidske organizacije, pove-
zane v (neregistrirani) Skupnosti invalid-
skih organizacij Slovenije (SIOS) in humani-
tarne organizacije.
O takem pristopu pri dopolnjevanja
sistema javnih služb pri izvajanju socialno-
varstvenih programov je treba temeljito
razmisliti, saj ustvarja, tak, kakršen je, vrsto
problemov in utemeljenih dvomov v
učinkovitost porabljenega denarja:
• prihaja do mešanja in zamegljevanja
izvajalske vloge z osnovno dejavnostjo
organizacije,
kc • pravica do določene socialne storitve
se veže na članstvo v organizaciji - v
primeru, da se prizadeti ne strinja s politiko
organizacije ali načinom delovanja vodstva.
412
ANALIZA POLOŽAJA IZKLJUČENIH DRUŽBENIH SKUPIN V SLOVENIJI.
tudi nima dostopa do socialne storitve,   -
• programi organizacij so v veliki meri
zastareli,
• ne obstajajo mehanizmi pritožbe in
metode varovanja pravic prizadetih do
kakovostne storitve.
• ne obstaja način ugotavljanja učinko-
vitosti izvedenih programov,
• invalidske organizacije, članice SIOS,
imajo monopolen položaj pri dostopu in
razdeljevanju sredstev loterije in prepre-
čujejo novim invalidskim organizacijam
enakopravno kandidiranje in dostop do teh
sredstev, ne glede na potrebnost in kako-
vost njihovih programov,
• v eni izmed invalidskih organizacij v
okviru SIOS, Sožitje, ki združuje društva za
pomoč duševno prizadetim ljudem, je po
podatkih Urada za invalide iz leta 1996
vključenih 40.000 članov; dokument
opozarja, da je od tega tri četrtine članstva
staršev, ne pove pa, da sestavljajo preostalo
četrtino strokovni delavci in delavke in da
v tej zvezi ni vključen niti en član, ki bi imel
duševno prizadetost,     - ; 'i - ; vr in>r
• v javnosti prevladuje vtis, da je nezado-
voljstvo med invalidskimi organizacijami
problem njih samih in njihove nespo-
sobnosti ali pomanjkanje volje, da bi se
sporazumele in dogovorile.
povzetek
Pogojevanje dostopa do socialnih storitev
s članstvom v invalidski organizaciji je
neustavno, saj preprečuje ljudem pravico
do svobodnega združevanja in do enakega
dostopa do socialnih storitev.
Prav tako je pravica do združevanja
kršena vsem tistim invalidom, ki želijo
ustanoviti novo invalidsko organizacijo, saj
nimajo dostopa do sredstev za delo.
Tak sistem financiranja ne spodbuja
nastajanje in razvijanje novih programov,
kakor tudi ne jamči kakovostnih storitev in
učinkovite porabe sredstev.
Odločanje o razporejanju loterijskih
sredstev je v zadnjih desetih letih v rokah
istih osmih invalidov in strokovnih delav-
cev.
V zadnjih petnajstih letih obvladujeta v
Sloveniji invalidsko problematiko dva
posameznika; eden je invalid, druga je dru-
žbenopolitična delavka. Funkcije, ki jih
zasedata, jima omogočajo praktično po-
poln nadzor nad strokovnim in političnim
upravljanjem tega področja (popis funkcij
obeh je na voljo pri avtoricah raziskave).
Več pristojnosti ima le državni zbor.
Sorhlm dd   predlogi o
1. Pravica do socialnovarstvene storitve naj
se veže na invalida in ne na članstvo v
invalidski organizaciji.
2. Iz sredstev loterije je treba podpreti
samoorganiziranje invalidov v društva in
organizacije ter zagotoviti finančne pogoje
za njihovo delovanje
3. Podpreti je treba pluralizacijo izvajal-
cev in vpliv uporabnika nad socialno stori-
tvijo, tako da si invalid sam izbere izvajalca.
4. Vzpostaviti od države neodvisno
zagovorniško službo, ki bo podpirala
uporabnike pri uresničevanju pravice do
kakovostne socialnovarstvene storitve.
5. Predvideti učinkovit in odziven
pritožbeni mehanizem, v katerem imajo
pomembno mesto tudi ljudje, ki imajo sami
izkušnjo uporabnika določenega social-
nega programa ali storitve.
6. Okrepiti demokratizacijo pri kandidi-
ranju in imenovanju na pomembne politič-
ne funkcije za področje invalidnosti. iai<]t
m nadomestitev segregacijske i-
Cft    institucionalne prakse z možnostjo      e
življenja v lokalni skupnosti
Ko posameznik, posameznica vstopi v si-
stem socialnega varstva, postane predmet
obravnave in izgubi vpliv nad pomembnimi
odločitvami v svojem življenju. O tem
odločajo strokovni delavci in skrbniki. To
je odkrita izguba vpliva in prizadeti človek
nima zadnje besede pri odločanju, kaj je
zanj najprimernejše.
Izguba vpliva je lahko tudi prikrita, in si-
cer takrat, ko prizadeti človek nima nikakr-
šne izbire in mora sprejeti predvideno
rešitev, največkrat zato, da sploh preživi.
413
DARJA ZAVIRŠEK, JELKA ŠKERJANC
oziroma, da ima zagotovljene osnovne
življenjske pogoje (posteljo, hrano in
osebno nego).
Ob tem ostaja povsem prezrto dejstvo,
da se je morda s tem ukrepom povsem
spremenilo njegovo življenje, največkrat
dokončno in v smeri, ki je sam ne bi nikoli
izbral ali ki se je je celo zelo bal.
Če je dobra socialna politika tista, ki
omogoča predstavnikom najnižjega sloja
izboljšanje socialnega položaja, potem bo
taka socialna politika vzpostavila sistem
socialnega varstva v odnosu posameznik-
ustavne pravice. V tem odnosu je posame-
znik dejaven in je sam tisti, ki definira svoj
problem in nakaže rešitev, strokovne službe
pa zagotovijo uresničitev potreb(nega).
Na Prvi državni konferenci o zagovor-
ništvu (Izlake 1995) so ljudje z oznako
duševne prizadetosti in njihovi svojci
povedali, da obstoječa ponudba socialnih
storitev ne odgovarja na njihove potrebe,
da zavračajo pokroviteljski pristop strokov-
nih delavcev, ki »vedo«, kaj je zanje najbolj-
še, in da je sistem, kakršen je zdaj, zanje
neučinkovit.
Lahko pa postane učinkovit, in sicer
tako, da njih same vprašajo, kaj dejansko
potrebujejo, in potem to tudi zagotovijo.
Odločno nasprotujejo praksi strokovnih
služb, ki nameščajo v zavode ljudi z oznako
duševne prizadetosti, ko starši več ne
morejo skrbeti zanje.
Prav tako se jim ne zdi ustrezna rešitev
organiziranje stanovanjskih skupin, ki
ponovno potrjuje klasičen pristop brez
sodelovanja uporabnikov. V na videz
sodobnejših oblikah vidijo nevarnost
nastajanja novih zavodov, ki bi morda
nekoliko dvignili nastanitveni standard nad
tistega v večjih zavodih, vendar je po
njihovem mnenju to le kozmetični popra-
vek obstoječe zavodske oskrbe.
Ko je na predstavitvi pomena stanovanj-
skih skupin ena izmed poslušalk vprašala
predavatelja, kaj bodo storili, če se njihova
duševno prizadeta hči ne bo želela vključiti
v stanovanjsko skupnost, ampak si bo želela
živeti doma, ji je odgovoril, da jo bodo pač
prijazno prepričevali in nazadnje tudi
prepričali (ustni vir, marec 1998).
Ob tem, ko država načrtuje gradnjo
novih zavodov in stanovanjskih skupnosti,
pa nismo v zadnjih letih spoznali niti enega
potencialnega uporabnika, ki bi izrazil željo
po preselitvi v stanovanjsko skupnost, če
bi imel na izbiro možnost običajnega
življenja (Škerjanc 1995; 1997a; 1997b).
Sedanje bivalne možnosti za ljudi s
prizadetostmi so tele:
• velike institucije
• domovi za stare
• rehabilitacijski centri
• doma (najpogosteje v primarni dru-
žini)
• stanovanjske skupine (v zadnjem času)
• namestitev v rejniško družino.
zagota v lj a nje so c i al nih s to rite v pomoči    ^
na domu prek j a vnih del
Projekt javnih del je omogočil nastanek
številnih novih programov tudi na pod-
ročju socialnega varstva. Eden od obsež-
nejših in odmevnejših je pomoč na domu
starim in invalidom. S tem programom
prejmejo potrebno pomoč številni stari
ljudje in invalidi, kar jim omogoči, da lahko
še naprej živijo doma. Uporabniki teh
programov povedo, da se soočajo z nekate-
rimi pomanjkljivostmi, ki odločilno vplivajo
na kakovost storitve in posledično tudi na
kakovost njihovega življenja.
Prva je ta, da so storitve pomoči na domu
organizirane samo v dopoldanskem času ob
delavnikih. Ob popoldnevih, vikendih in
praznikih, ko bi pomoč morda še bolj
potrebovali, je ni na voljo.
Druga težava je v tem, da se izvajalke
menjavajo. Komaj se navežejo na eno, že
pride druga. Tako izgubijo veliko časa in
moči za privajanje na novo osebo, še zlasti,
ko gre za tako občutljiva opravila, kot je
osebna nega. Izvajalci se ogradijo od
določenih opravil in tako ostane oseba brez
prepotrebne storitve (ženska s telesno
prizadetostjo bi za rehabilitacijo v bazenu
nujno potrebovala spremstvo dvakrat na
teden, a na javnih delih ni nikogar, ki bi bil
pripravljen to opravljati).
In ne nazadnje — če s kakovostjo storitve
niso zadovoljni, si tega ne upajo povedati,
ker se bojijo, da bodo izgubili naklonjenost
414
ANALIZA POLOŽAJA IZKLJUČENIH DRUŽBENIH SKUPIN V SLOVENIJI...
koordinatorke ali da jim bo pomoč ukin-
jena.
povzetek
Vse omenjene težave, s katerimi se soočajo
uporabniki, so posledica dejstva, da ne
sodelujejo pri načrtovanju socialnih sto-
ritev, ki jih potrebujejo, in tega, da nimajo
vpliva nad izbiro izvajalcev in ne nad
kakovostjo storitve.
predlogi
1. Vpeljati je treba individualiziran pristop
pri načrtovanju socialnih storitev z metodo
izdelave individualnega načrta.
2. Razširiti storitve pomoči na domu in
jih podpreti, da se vrastejo v lokalnih
skupnostih.
3. Omogočiti je treba možnost izbire
različnih oblik dostopa do socialnih sto-
ritev: neposredno financiranje osebne
asistence in pomoči, storitve, ki jih izvajajo
nevladne organizacije, zasebne agencije ali
centri za socialno delo v lokalni skupnosti,
zavodska oskrba. s
vzposta vitev sistema skrbništva, ki naj    -
postane institut opolnomočenja
Opolnomočanje v socialnem varstvu po-
meni proces prevzemanja vpliva nad
odločitvami v življenju, nad socialnimi
storitvami in nad procesi, ki določajo
položaj prizadetega v družbi.
V tem kontekstu pomeni institut skrbni-
štva zagotovitev pomoči in podpore za to,
da posameznik uresničuje svoje življenjske
cilje v skladu z ustavnimi človekovimi
pravicami in svoboščinami.
Skrbnik je imenovan osebi, ki so mu
delno ali v celoti odvzete opravilne sposob-
nosti. To so pri nas praviloma starši, svojci
ali center za socialno delo, ki to nalogo
poveri eni od socialnih delavk (navadno
tisti, ki pokriva področje).
Najpogostejši problemi, ki se pri tem
pojavljajo, so tile:
• kolizije vlog in interesov (tako v
primeru svojcev kot strokovnih delavcev),
• ne obstaja mehanizem, ki bi nepo-
sredno varoval interese uporabnikov in
preverjal ustreznost skrbnikovih odločitev
in ravnanj v korist uporabnikov,
• sedanji mehanizem nadzora skrbnikov
(ko gre za starše oz. sorodnike prizadetih
oseb) je neustrezen, saj predpostavlja, da
država ščiti uporabnika pred skrbnikom, če
gre za starše; če je skrbnik država sama, pa
kot da apriori ravna v interesu uporabnika.
primeri
1
Leta 1990 je bila tedaj 24-letna ženska z
duševno prizadetostjo po smrti mame
upravičena ostati v vrstni hiši s statusom
družbenega stanovanja, kjer sta dotlej
skupaj živeli. Ko je ostala sama, se je
pojavilo vprašanje spremljanja in pomoči
za to žensko za čas, ko ni bila vključena v
VDC. Strokovna služba CSD je poiskala
mlado družino, ki naj bi prevzela skrb zanjo.
V zameno za to skrb pa bi si ta družina rešila
stanovanjski problem, s tem da bi se
preselila k njej v stanovanje. Formalna
skrbnica je ostala socialna delavka.
Po letu in pol sta se začela nova skrbnika
pritoževati nad vedenjem svoje stano-
dajalke. Na pritožbe mlade družine je
socialna delavka zagrozila ženski, da jo
bodo namestili v zavod, če ne bo »pridna«.
Prizadeta oseba je doživljala stalne grožnje.
Namesto da bi poiskali ustrezne osebe, ki
bi ženski dejansko zagotovile pomoč in
podporo, ki jo je potrebovala, so čez dobro
leto žensko z intervencijo socialne delavke
namestili v poseben socialni zavod, kjer je
še danes. V zavod jo je proti njeni volji
namestila socialna delavka, ki je obenem
tudi njena formalna skrbnica — z lažjo, da
bo tam samo na počitnicah.        c ; , a ^
Primer kaže tole:
• pokroviteljski odnos socialne službe,
• prej verjamemo človeku, ki ni označen
kot prizadet,
• podprli so produktivne, delazmožne
ljudi na račun ranljive osebe.
415
DARJA ZAVIRŠEK, JELKA ŠKERJANC
• konflikt interesov in vlog: socialna
delavka je obenem skrbnica in izdaja
odločbe, s katerimi se oseba s prizadetostjo
ne strinja. n..^-<.,
• socialna služba ni omogočila izbire in
ni iskala različnih rešitev, ki bi bile v
interesu uporabnice.
2
35-letna ženska z zmerno duševno prizade-
tostjo je pred 10 leti podedovala po starših
hišo, dve ruševini s hišno številko in 6
hektarov posestva. Še vedno živi v družbe-
nem stanovanju, kjer je do smrti živela tudi
njena mama. V tem času je občina, v kateri
živi, izvedla prostorsko ureditev vsega
področja, in ker se skrbnica, ki je socialna
delavka, ni zavzela za to, da bi pravočasno
vpisala ruševine v register zazidljivih
površin, so nepremičnine povsem izgubile
vrednost.
Obdelovalno površino ji na divje obdelu-
jejo naključni prebivalci območja, v hišo pa
se je vselil njen daljni sorodnik, ki njenih
zahtev po izselitvi ne jemlje resno.
Z leti se je vrednost posestva prepolovila,
saj je dolžna plačevati zemljiški prispevek,
ki ga socialna služba plačuje tako, da se
davek letno odbija od vrednosti posestva.
Ob vsem podedovanem premoženju
prejema ženska enkratno socialno pomoč
v obliki kurjave in naročilnice za nakup
najnujnejše obleke.
Primer pokaže tole: n
• Socialna delavka, njena skrbnica, ni
poskrbela, da bi s podedovanim posestvom
upravljali in gospodarili tako, da bi se
izboljšala ekonomska slika uporabnice, ki
mora za družbeno stanovanje plačevati tudi
najemnino. Najemnino plačuje iz denarja
materine pokojnine, s katerim upravlja
skrbnica.
• Tudi v tem primeru skrbnica ni bila
zagovornica interesov stranke, za katero
skrbi, in ni delovala v njeno korist (lahko
bi prodala posest in bi si s tem uporabnica
izboljšala kvaliteto življenja, lahko pa bi se
sama uporabnica preselila v hišo; uporab-
nica bi lahko iz denarja od prodane posesti
dobila lastniško stanovanje v domačem
okolju).
3
4
Leta 1994 je 24 letni moški z zmerno
duševno prizadetostjo izrazil željo, da bi
imel tudi po novem volilnem registru
volilno pravico, ki jo je imel v času nekdanje
Jugoslavije. Vlogo je poslal na ustavno
sodišče. Ustavno sodišče je zahtevalo, naj
organizacija, ki ga je v njegovi želji pod-
pirala, izkaže pravni interes, česar pa
organizacija s statusom društva takrat
pravno ni mogla storiti. Zato je poiskala
odvetnika, ki bi z brezplačno precedenčno
tožbo dosegel, da bi se tej osebi vrnila
volilna pravica. Ker je bila uporabniku
odvzeta opravilna sposobnost, naj bi
pristanek za vložitev tožbe dala njegova
mati kot njegova uradna skrbnica. Ker jo je
zaskrbelo, da bo njen sin zaradi indivi-
dualne tožbe dolgoročno izgubil katero od
pravic, ki mu jih daje Zakon o družbenem
varstvu zmerno in težje in težko duševno
prizadetih in najtežje telesno prizadetih
oseb, je možnost brezplačne precendenčne
tožbe zavrnila: »Ah, saj se bo že potolažil!«
Primer kaže tole:
:« • skrbnica se je v strahu pred posledica-
mi pripravljena podrediti obstoječi situaciji
in pozabiti na interese in želje varovanca,
• skrbnica nima informacij in nima
neformalnega zagovornika, ki bi jo podpiral
pri zavzemanju za pravice svojega otroka.
416
27-letni moški z zmerno duševno prizade-
tostjo je po očetu podedoval prihranke, ki
so jih vrsto let skrbno zbirali njegovi starši.
Ker je moškemu skrbnica njegova mama,
je dolžna ob koncu vsakega leta centru za
socialno delo podati poročilo, kako je
gospodarila z denarjem, ki ga je skupaj z
možem sama privarčevala. Tu se srečamo s
svojevrstnim paradoksom, saj tak pristop
spodbuja starše, da prikazujejo svoje
duševno prizadete otroke kot osebe, ki ne
posedujejo premoženja.
Primer pokaže tole:
• država nadzoruje osebna sredstva
državljanov,
• država predpostavlja, da je državno
skrbništvo imuno na zlorabe.
ANALIZA POLOŽAJA IZKLJUČENIH DRUŽBENIH SKUPIN V SLOVENIJI.
predlogi
1. Skrbnika izbere prizadeti sam.
2. Skrbništvo mora postati družbeno
vrednoteno in ustrezno nagrajeno delo.
3. Nadzor nad odvzemom poslovne
sposobnosti in izvajanjem skrbništva mora
zagotoviti neodvisna strokovna služba pri
Varuhu človekovih pravic.
4. Institut skrbništva mora postati
resnično varovalo posameznikove osebne
integritete in njegovega premoženja.
SKLEP
Če naj povzamemo ugotovitve in predloge
za zmanjšanje marginaliziranosti ljudi s
telesnimi in intelektualnimi poškodova-
nostmi in njihovo polno participacijo v
družbi ter za izboljšanje kakovosti socialnih
storitev, ki jih prejemajo, je treba;
• pripraviti krovni zakon o polno-
vrednem življenju in participaciji invalidov
v družbi
• postaviti človekove pravice kot izho-
dišče načrtovanja socialnih storitev za
uporabnika
• vpeljati individualiziran pristop pri
načrtovanju socialnih storitev z individual-
nim načrtom
• prenesti pravico do socialne storitve
na uporabnika
• vzpostaviti pritožbene mehanizme >
• vpeljati neodvisno zagovorniško
službo
• spodbuditi pluralizacijo izvajalcev
socialnih storitev in zagotoviti uporabniku
pravico do izbire načina dostopa do
socialne storitve in izbire izvajalca
• opreti institut skrbništva na urad
Varuha človekovih pravic.
Ob nepogrešljivi politični volji je treba
za uresničevanje naštetega zastaviti progra-
me, ki bodo omogočili invalidom življenje
v lokalni skupnosti in jih podprli pri
uresničevanju človekovih in ustavnih
pravic tako, da bodo postali sonačrtovalci
socialnih služb in da bodo sodelovali pri
izdelavi individualnega načrta za pomoč, ki
jo potrebujejo:
• program usposabljanja strokovnih
delavcev za izdelavo in implementacijo
individualnega načrta
• program vzpostavitve neodvisne
zagovorniške službe
• program ocenjevanja kakovosti stori-
tev in pritožbenih mehanizmov v tesnem
sodelovanju z uporabniki posameznih
storitev
• programi za spodbujanje pluralizacije
izvajalcev
• programi za zagotovitev raznovrstno-
sti dostopov do socialnih storitev: nepo-
sredno financiranje, storitve v lokalni
skupnosti, zavodska obravnava
• revizija skrbništva in vzpostavitev
instituta skrbništva, ki bo dejansko in
učinkovito podprl prizadetega človeka.
417
DARJA ZAVIRŠEK, JELKA ŠKERJANC
- Literatura
Avsec, Tatjana (1996), Romi in zdravje. V: Varovanje zdravja posebnih družbenih skupin v Sloveniji.
Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja, Slovenska fondacija (129-161).
Bašič, Katja (1990), Družinsko nasilje in žrtve v njem. V: Nasilje nad ženskami. Ljubljana: Inštitut
za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani (54-73).
— (1997), Trpinčen otrok in delovanje policije. V: Trpinčen otrok. Ljubljana: Meridiana (102-130).
Brandon, David, etal. (1995), Advocacy. Poiver topeople ivith disabilities. London: Venture Press.
Cafuta, Janko (1995), Etika in etična načela v socialnem varstvu. Socialni izziv, 2-3: 10-16.
Carsten, Janet, Hugh-Jones, Stephen, (ur.) (1996), About the House. Cambridge: Cambridge
University Press.
DowNSON, Steve (1995), Means to ControlA revieiu of the service—Brokerage model in community
care. London: Values into Action.
Duševno prizadeti v Sloveniji (1998). Zveze društev za pomoč duševno prizadetih Slovenije Sožitje
(zloženka).
Durič, Rajko (1998), Intervju. V: Romski svet, 4; 4-6.
FiAKER, Vito (1995), K navadnosti izjemnega: možnosti paradigmatskega premika. Socialno delo
34,6:361-373.
Fraser, Nancy (1997),/w5??fe/«ferr?f/>?M5. London: Routledge.
GooDiNG, Caroline (1994), Disabling Laivs, Enabling Acts. London & Boulder, Colorado: Puto.
Hodnik, Tanja, Meden, Doroteja (1998), Skupina za ženske, ki doživljajo nasilje v družini.
Ljubljana: VŠSD (diplomska naloga).
HoLMAN, Andrew (1994), Clwyd Social Services Department Service Evaliiation: Short term care
siipportfor adults ivith learning difficulties. London: Values into Action.
Jupp, Ken (1994), Living a FullLife, London: Souvenir Press.
Kosec, Boris (1996), Brezdomci. V: Varovanje zdravja posebnih družbenih skupin v Sloveniji.
Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja. Slovenska fundacija (111-129).
Kraševec Ravnik, Erna (1996), Predlogi delovne skupine za zdravje posebnih skupin prebivalstva
na prvi nacionalni konferenci o promociji zdravja v Sloveniji. V: Varovanje zdravja posebnih
družbenih skupin v Sloveniji Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja, Slovenska fundacija (13-
17).
Lamovec, Tanja (1998), Psihosocialnapomoč v duševni stiski. Ljubljana: VŠSD.
Leskošek, Vesna (1997a). Diskriminacija »nez^konccv«. Mladina 28/29.
— (1997b), Teorija in praksa na področju spolnih zlorab. Socialno delo 36, 5-6: 375-383.
Majhenič, Mirjana (1998), Skrb za stare: od države blaginje do samopomoči. Socialno delo 37, 3-5:
279-283.
Morrris, Jenny (1993), Independent Lives? Community care and disabled people. London:
Macmillan.
Nacionalni program varstva invalidov v Sloveniji (1996). Ljubljana: Urad za invalide Vlade
Republike Slovenije.
Neuvirt-Bokan, Simona (1997), Položaj ženske v romski družini. Ljubljana: VŠSD (diplomska
naloga).
Ocena razvitosti varstva invalidov v Sloveniji v letu 1995 (1995). Ljubljana: Urad za invalide
; Vlade Republike Slovenije ' :
^ v   418 ■   ■ '       . "  r
ANALIZA POLOŽAJA IZKLJUČENIH DRUŽBENIH SKUPIN V SLOVENIJI...
419
Oi.i\'er, Michael (1992), The Politics of Disablement. London, New York: MacMillian.
Payne, Malcolm (1995), Social Work and Community Care. London: Macmillan.
Payne, Sarah (1991), Women, Health andPoverty. London: Harvester Wheatsheaf.
Premzel, Francka, Miadenič, Sonja (1998), Žrtev je odgovorna - ali res? Problematika socialnega
dela v varni hiši. Socialno delo y7, 3-5: 349-355.
Ryan, Joanna, Thomas, Frank (1987), The Politics of Mental Handicap, London: Free Association
Books.
ScoTT, Jan (1993), Homelessness and Mental Illlness. Britishfournal of Psychiatry, 162: 314-324.
Self-Manager's Handbook, (1995), Self-Managed Attendant Services in Ontario: Direct funding
pilotproject Ontario: CILT.
Slemenšek Kovačevič, Vida (1998), Razvrščanje otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in
duševnem razvoju. Socialno delo 37, 3-5: 271-274.
Škerjanc, Jelka (1996), Zgodba o ekologiji in o moči. Socialno delo 35, 4: 283.
— (1997a), Načrtovanje neodvisnega življenja v sistemu neposrednega financiranja. V: Neodvisno
življenje najtežje gibalno oviranih. Ljubljana: Inštitut za rehabilitacijo.
— (1997b), Vzvodi za opolnomočenje uporabnikov v učinkovitem sistemu socialnega varstva:
Prispevek za delovni pogovor Socialno varstvo v Republiki Sloveniji - Stanje in perspektive.
Ljubljana: Odbor državnega zbora Republike Slovenije za zdravstvo, družino on socialno
politiko.
Tackling Domestic Violence (1998), London: Greenwich Resource and Information Pack.
Urek, Mojca (1997), Od feministične socialne akcije k feminističnem socialnem delu. Socialno
delo 36, 5-6: 383-399.
Watsc)n, Sophie, Austerberry, Helen (1986), Housing and Homelesness. London: Routledge &
Kegan Paul.
WiLLiAMs, Paul, Shoultz, Bonnie (1991), We Can Speakfor Ourselves. London: Souvenir Press.
Voung Roma, Gypsies and Travellers in Europe (1996). Strassbourg: Council of Europe
Zaviršek, Darja (1994), Ženske in duševno zdravje. Ljubljana: VŠSD.
— (1996), The crisis team as a form of preventing psychiatric hospitalisation. Breaktrough, 1, 1:
11-23.
— (1997a), Socialno delo v Sloveniji v objemu globalizacijskih konceptualnih premikov. Socialno
delo 36, 1: 43 - 53.
— (1997b), Diskurzi o nasilju in pomoči. Socialno delo 36, 5-6: 329-347.
— (1998a), Ali bi duševno prizadetem otroku sploh kdo verjel. Naš zbornik: Sožitje št. 4: 4-7.
— (1998b), Prisilne izselitve med epistemologijo in prakso socialnega dela. Socialno delo 37, 3-5:
309-319.
Zidar, Marija (1998), Položaj ženske v romski družini. VŠSD: Ljubljana (diplomska naloga).