Poštnina plačana v gotovini. Leto XXIII. Dolnja Lendava, 17. maja 1936. Štev. 20. Cena 1 Din. Naročnina : doma na sküpni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par. V inozemstvo mesečno 6 Din. Z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej. Štev. p oložnice 11806. Rokopisi se ne vračajo. Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina. Cena oglasov: cela stran 800 Din., pol strani 400 Din. i tak niže. „Poslano“ i med tekstom vsaka reč 2 Din. Mali oglasi do 10 reči 5 Din,, više vsaka reč 1 D. 50 p, i oglasna taksa posebi. Popüst po dogovori. Nedelska šola. Nebeskoj Materi. 1. V 1936. Vse ravnine in goré, raznih potokov vodé Marijo dnes častijo, njo s pesmicov hvalijo. Tüd’ nebeske ptičice drobijo že pesmice, Napunijo celi gaj za cvetoči prvi maj. Vse Mariji da pozdrav, materno lübav prizná. Šuma za Njo zeleni, pole s cvetjom Njo krasi. Narava se pripravla, da mater prav pozdravla, Da v svetešnjoj obleki se klanja svoj’ Kralici. Njej večni venec vpleta, Kralici vsega sveta. Nežni cvet je njen obraz, ki vsikdar skrbi za nas. Prosi svojega Sina, naj večna domovina Odprta stoji za nas — slišimo angelski glas. Marija pomočnica, nam vsem si priprošnica, Da pridemo v sveti raj, daj slavit te vekomaj. Zato bodi hvaljena, Marija pozdravlena ! Pripravi nam večni raj za cvetoči prvi maj! Černv Viktor, šol. upr. 8. Gostje so odišli. Točno ob treh se oglasi eden dvorjenik: „Konec obiska !“ Večina razmi, kaj to pomeni. Večina se poslovi od betežnikov, žele dobro zdravje, žalostno, ali potolaženo — ide domo. Ništerni ne delajo tak. Ništerne morejo skoro stirati iz bolniške sobe. Znate kak je stirajo? Z metlov... Dvorjeniki poberejo na tla razmetane prte papira i pomečejo. Komaj je končano pometanje, že pride novo delo : popravlajo postele. Okna odprejo, čistijo, pospravlajo, do jüžine more biti čisto vse. Okoli pete vüre se začne popoldnešnja vizita. Te vizite se ne bojijo betežniki. Je bole kratka i ne prinese nikaj novoga. Ob šestih prinesejo večerjo, do sedme vüre pozabijo betežniki svoje goste i se pripravlajo za noč. Ti močnejši se zbirajo po večerji okoli kakšega bolnika, ali v kopalnici. Na obeh mestih teče guč, pripovest. Vsi majo kaj povedati. Stari betežniki včijo mlade. Na pol zdravi kadijo svojo večerno cigareto, se umivajo, brijejo. Vsi se bojijo noči. — Oj... noč v špitali je mučna, duga, strašna. Malo pred ostnov vürov odidejo dvorjeniki, dnevne sestre i pride na mesto teh — nočna sestra. Edna sama ženska, ta more skrbeti zajtra do šestih za 40 betežnikov. Ona mora pakriti tiste, šteri nemirno spijo, ne da bi se prehladiili. Ona mora skühati čaj, ali čarno kavo tistim, šteri preveč trpijo. Ona prinese vrastvo za spanje, ona pozove dühovnika, gda šteri betežniki morajo misliti na — düšo. Da... nočni obisk dühovnika je pravo strašilo. Tihi i miren gospod je te dühovnik, kak vsi lüdje, šteri betežnikom slüžijo v špitali. Spodoben je čarnoj senci. Če se Stavi pri šteroj posteli, to ma svoj pomen. Tisti betežnik je pred žmetnov operacijov, ali je že po operaciji ... pa je potreben posebnoga vsmilenja nebes. Noč je strašna v bolnišnici tüdi zato, ar ponoči prinesejo nove betežnike, lüdi z razbitov glavov, z prerezanim šinjekom, z zosmicanim telom. Kda se na široko odprejo vrata bolniške sobe, to telko pomeni, da „novoga“ prinašajo. I tej „novi“ so ne tihi i mirni lüdje. Ne, ti novi kričijo, té navadno straši smrt, se bojijo smrti, zato kričijo. Noč pripela v bolnišnico pretepače, pijance, napadene, ponesrečene. So med njimi takši, štere drügi betežniki istinsko odürjavajo. „Pijana svinja“, pravijo, „zakaj ne sedi doma, pa bi meo celo kožo ...“ Pijanci i pretepači se ne smilijo betežnikom. Betežniki so najmre očiščeni živlenjskoga blata. Oni majo srce samo za poštene lüdi, oni majo srce samo za tiste, šteri trpijo brezi lastne krivde. Posebno sovražijo - samomorilce. „Bog ti je dao zdravje i ti sam z grešnov rokov vničüješ te boži dar,“ tak pravijo i mislijo betežniki, „si ne vreden našega vsmilenja.“ Ne morejo razmeti nočno sestro, štera tüdi tem prinaša pomoč. Ne morejo odobravati delo zdravnika, šteri tüdi takšim „barabam“ pride na pomoč s svojov vučenov glavov. ...Gospod Kovač nam je povedao: »Osmi den sem ležao v bolnišnici, meo sem prvo mirno noč. Okoli edne vüre po polnoči me zbüdi nikše divje prerivanje. Kaj to pomeni? Sedem na posteli i vidim, ka se pri mojij nogaj močni, zdravi lüdje borijo s človekom, šteri ma od krvi Premočen obleč, okoli šinjeka pa debele, v krvjov prepojene obveze. Na dugom štriki držijo betežnika i se derejo: „Ne püstimo te, hudič ... pred nami ne boš trgao vezi.“ Kaj se je zgodilo? Mladi, močen kovač je zgübo ravnotežje svoje düše. Nekaj njemi je pravilo, da si s svojov rokov more odrezati glavo i odrezano glavo položiti na stol. Nabrüso je britev i lepo za-okrožo ž njov po šinjeki. Krv je šprickala na vse strani, ali on je ešče rezao ... Domači so ga rešili smrti. Zvezali so velke odprte rane. Kovač pa tüli: „Püstite me, jaz si moram odre- zati glavo !“ Trgao je vezila, zato so ga dali v štrik. Roke, noge so tesno privezali k teli i zdaj bi ga radi položili na bolniško postelo. Komaj je občüto kovač, ka ma proste roke, je že začno trgati obvezo z šinjeka. Pet močnih možov ga je privezalo k posteli. Oči so silile iz jame, jezik je — kak kačin sikao izpod zobov. Nikomi se je ne milo. „Piti...piti...“ je zdihavao kovač. Samo sestra se ga je vsmilila. Ona njemi je prinesla kupico friške vode. Kovač gleda i plüne v vodo: „Vino daj baba, vodo lejko piješ sama!“ Veselje naših v Franciji. Dostakrat čüjemo grajati naš narod, ka je takši pa etakši, ka je nekulturen i pokvarjen. Nedavno se je neki gospod iz Maribora celo izjavo, ka je naš narod v Slov. krajini najbole pokvarjen. Ne pravimo, ka je pri nas vse sveto i dobro. Ne pravimo, ka so naši vsi pošteni. Ne pravimo, ka naših ne trbe vküp držati. Na opak, jako je trbe vküpdržati. I nišče je ne more tak, kak naš domači človek, kak naš domači tisk. Če bi en goreči naš dühovnik vodo düše naših delavcov na Belji, niti polovico spadajov med deklinami ne bi bilo. Če bi naši delavci v Franciji meli ednoga gorečega domačega dühovnika, lehko pravimo, ka nieden ne bi prišo domo z lomlenov verov ali pokvarjenim srcom. Vüpamo se, ka po dobroti našega Višjega pastira sčasoma to tüdi bo. Nas neizmerno boli, gda se graja naš narod kak najbole pokvarjen. To je grda žalitev poleg grde, kosmate laži. Ve od višje cerkvene oblasti vsikdar rano na opak čüjemo, ka je naš narod Pobožen, dober, bole kak gdesteč indri. Ka je tomi tak, posvedoči sledeče pismo, ki nam je je poslala Farkaš Anica z Strehovec, ki je delavka v Tigy-ji na Francuškom. Pismo odkriva junaško vero našega človeka. Glasi se etak: H. J. M. Tigy, 23. IV. 1936. Velečastiti gospod urednik! Večkrat sem Vam že kaj poročala iz Francije, ali tak veseloga dogodka kak dnes, Vam dozdaj nesem mela poročati. Najmre, obiskali so nas, velečastiti g. Grešnik — Slov. dühovnik. Prišli so sem v soboto večer, 18. aprila. Težko smo pričaküvali, kda bo pač napočo tisti srečni den, da odrijemo svoja srca lübomi Bogi, celo vüre smo šteli. Resan svidenje je bilo jako veselo. Prle se nesmo poznali ž njimi, pa vseedno hitro smo se s prijaznili. Potem smo pa šli v cerkev k sv. spovedi, šest nas je bilo (ki smo tü v bližini cerkve). Po končanom opravili v cerkvi smo se pa razgovarjali od raznih reči i šal. Na počitek nesmo mislili, čeravno se je bližala že edenajsta vüra. Ešče bi radi poslüšali njihove prijazne reči. Nazadnje pa vendar smo se ločili, želeč si, „lehko noč“ ino na svidenje prišestni den. Ponoči nesmo mogli spati, ar spomini so se nam hüdih od tistoga, ka smo slišali ino se pripravlali Jezuši nasproti, po kom smo že tak dugo hrepeneli. Tak po kratkih vüraj je napočo „naš lepi svetek“, prvič odhajam v tüjini. Bela nedela. Vreme prle je bilo že dugši čas tak slabo, mrzlo ino deževno, da si slabšega ne mogoče predstavlati v sprotolešnjih dnevaj. Bojali smo se, kaj bo ; posebno za tiste, šteri so ne v bližini. Pa dober Bog nas je poslüno ino nam je dao tak lepo vreme, lepi pomladanski sunčni den, da si lepšega nesmo mogli želeti. Drügi den 20. apr. pa že pali začelo dežüvati, veter je pihao venomer ino slabo vreme igra svojo vlogo kak prle. Da, vsaki je lehko prišeo. Nešteri so si najeli „auto“, drügi z biciklini i vozom i tüdi peški so prišli nešteri. Nad trideset Slovencev je prišlo. Eden je prišeo nad 100 km daleč i edna Slovenska nad 40 km, ostali pa okoli 20 km daleč. Vlč. g. Grešnik so spovedavali do pol edenajsti. Zatem pa je bila Slovenska predga. Pomislite vlč. g, urednik, komi se nebi srce genolo, kda je zaslišao prvič v temnoj tüjini, po tak dugom časi prijazne, genlive reči v dna srca segajoče, namestnika Kristušovoga. Slovenskoga dühovnika slovensko predgo. Posebno sv. evangelij. Ah v naših očeh so se lesketale skuze. Kda so začeli z rečmi „Dragi bratje! Drage sestre“, vzkipelo nam je srce. Po predgi pa je bila sv. meša za nas, s sküpnim sv. obhajilom. Med sv. mešov smo spevali Slovenske pesmi. Po meši smo molili sküpno Slovenske molitve. Po končanoj božoj slüžbi smo se sküpno z gospodom francoskim župnikom fotografirali pred cerkvijov dvakrat. Nato smo pa šli k sküpnomi obedi. V vekšem števili so se vdeležile obeda tüdi evangeličanke, tüdi pri sv. meši ino pri popoldnješkoj slüžbi so bile z nami. Pred obedom smo tüdi molili sküpno. Med obedom smo bili vsi dobre vole. I zakaj tüdi ne? Bili smo sami Slovenci — zvün našega g. župnika. — Govorili smo samo slovenski. Po obedi so pa vlč. g. „naš“" slovenski dühovnik držali prelepi govor v francoskom jeziki, francozkomi g. župniki v zahvalo za vso njihovo požrtvovalnost ino nam izkazano lübezen. Govorili so tak počasi, razločno, da jih je lehko vsaki razmo. Pri tom so se pa tüdi g. župniki zarosile oči. Po končanom govori smo pa zdignoli vsi kupice s trikratnim vzklikom „živijo“ i nato je spraznili na njihovo zdravje. Potem pa smo se zahvalili v slovenskom jeziki vlč. g. Grešniki za vso njihovo izkazano lübezen, z istim vzklikom, kak prle. Po vsem tem opravili smo se pa še ednok fotografirali z „našov“ küharicov ino dvorjenicama. Zatem smo se pa podali v cerkev k popoldnešnjoj slüžbi božoj. To je pa bilo zaistino veselje, kda smo popevali litanije Matere bože z odpevki ino pri blagoslovi, pač vse slovenski. Pri večernicah ino pri sv. meši je bilo navzoči prece Francozov. Po večernicah pa krasen navuk v slovo. O, vlč. g. urednik, če bi Vi Slišali — ne morem pač vse opisati. Srca naša so trepetala v sladkoj sreči i v vročih skuzaj so nam plavale oči. Tak se je vse dokončalo v cerkvi. Na zadnje smo pa še zaspevali „O Marija naša Mati“. Nato smo se pa podali na dvorišče gosp. župnika. Malo smo si še pogučali i se poslovili eden od drügoga, potem pa so odišli, šteri so bili bole oddaljeni. Mi pa, šteri smo tü v bližini, smo pa ostali ž njimi ino šli na ograd g. župnika, kje smo zvedeli še vnogo kaj zanimivoga. Najbole napeto smo jih poslüšali, kda so nam pripovedavali ; „Jezuit ino dominikanec v püščavi“. V prijazen spomin smo še porabili priliko za fotografiranje dvakrat ino na zadnje še našo krasno cerkev smo fotografirali. Približala se je pa tüdi vüra naše ločitve. Sprevodili smo g. Grešnika na poštno-automobilno postajo. Tam smo se s težavov poslavlali ino si stiskah roke. Oh, kak hüdo nam je bilo, kda so stopili na autobus, težko zaistino. Potem smo pa še zadnjič roke v slovo otožno vihteli — autobus se je Počasi pomikao naprej, odpelao jih je. Nam ostalim pa vroče skuze so zalevale oči. Hvala pa vlč. g. župniki Zupančič-i, da so nam poskrbeli tak prijaznoga, dobroga ino gorečega gospoda. Vsi smo se stiskavali okoli njih, kak deca okoli svojega dobroga oče. Vsaki bi bio rad najbliže pri njih. Ka pa ne moglo biti. Dobro pa je bilo, da so veliki, lehko smo jih tüdi oddaleč vidili. Lübi Bog pa naj bo vsem bogat plačnik, njim ino našemi g. župniki, ki so na se vzeli vso skrb. Oni majo zaistino srce za uboge izseljence. Vse se je izteklo v najlepšem redi. Tak sem jaz naše veselje ino občütke opisala, nevem pa, kak so se oni počütili med nami. Vidite, vlč. g. župnik, kak lepo to vse ide. Samo malo koraže vino dobre vole trebe. Znate, da ka mamo dobroga ino koristnoga v tüjimi to mamo vse po Vašoj dobrotljivosti, za ka Vam naj bo lübi Jezuš bogat plačnik. Bela nedela, 19. april, to je den, šteroga ne bomo pozabili nikdar. Dragi Slovenci ino Slovenke, šteri ste razstepeni v Franciji, Vam voščim ino priporočim vsem to veselje ino srečo, štere smo mi bili že deležni. Ne bo Vam žao. Pišite kakšemi slovenskomi g. duhovniki, vej jih je že več v Franciji. Z veseljem Vas bodo obiskali kak nas. I mi smo jih tüdi z velikim veseljom sprejeli. Hvala pa Mariji Plej, v Chateauroux, ki se je prva spomnila na to, da je prosila za naslove slovenskih gg. dühovnikov ino tüdi mene opomila na to. Anica Farkaš, Trezika Nemec, Jožef Adanič in žena Magda, Strehovci, Anica Maučec, Bogojina, Ana Ivanič, Trezika Berden, Filovci, Trezika Černi, Renkovci, Trezika Fujs i brat Jožek, Prosečka ves, Katika Mlinarič, Ižekovci, Marička Ropoša, Dokležovje, Mimika Gujtman, M. Črnci, Marika Cipot, Vuča Gomila, Marija Sep, Polana, Anton Küzma, Krajna, Marica Lovenjak, Maranovci, Anika i Marica Ropoš, Čepinci, Agneška Bagar, Paula Černi, Petrovci, Fani Balek, Meranovci, Jožef Mašlak (Polak) Kalisz, Terezija Šebjanič, Terezija Hari, Križevci, Ana Zrinski, Merdnovci. — Neso pa vsi podpisani, ar se jim je müdilo domo. To pismo glasno kriči, ka v našem narodi gori močna živa vera, samo netiti se mora i ka njemi veliko krivico delajo, ki ga obsodijo kak najbole pokvarjenoga.“ 2 NOVINE 17. maja 1936. NEDELA Peta po vüzmi. Berilo iz pisma svetega apostola Jakoba. Prelübi ! Bodite činiteli reči i ne samo poslüšalci, ki bi sami sebe vkanili. Zakaj, če je što poslüšalec reči, pa ne činiteo, je spodoben človeki, šteri lastni obraz gleda v gledali; Pogledno se je najmre, pa šo i taki pozabo, kakši je bio. Što pa dobro pogledne v popolno postavo slobode i vztraja i ne postane pozabilvi poslüšalec, nego činiteo dela, te bo po svojem deli blaženi. Če što misli, da je pobožen, pa ne kroti svojega jezika, nego vkani svoje srce, je njegova pobožnost prazna. Čista i nevtepena pobožnost pred Bogom i Očom je to : obiskavati sirote i dovice v njih stiski i se očuvati nevtepenoga od sveta. Evangelij (Janoš 16). Tisti čas je pravo Jezuš svojim vučenikom : „Zaistino, zaistino povem vam : če bote Očo kaj prosili v mojem imeni, vam bo dao. Dozdaj ste nikaj ne prosili v mojem imeni. Prosite i dobite, da bo vaše veselje popolno. To sem vam govorio v prilikaj ; pride pa vöra, gda vam ne bom v prilikaj gučao, nego vam očivesno oznanjao od Oče. Tisti čas bote prosili v mojem imeni i vam ne pravim, da bom jaz proso Očo za vas ; zakaj Oča sam vas lübi, ar vi mene lübite i verjete, da sem prišeo od Boga. Izišeo sem od Oče i prišeo na svet; znova zapüščam svet i idem k Oči,“ „Glej“, njemi pravijo njegovi vučeniki, „zdaj očivesno govoriš i ne pripovedavleš nikše prilike. Zdaj znamo, da vse znaš i ne potrebüješ, da bi te što spitavao. Zato verjemo, da si izišeo od Boga.“ »Kajkoli bote prosili Očo v mojem imeni, vam bo dao.“ Znao bi mi što praviti : Čemi molitev, ve Bog zna, ka nam je potrebno. Istina, Bog zna vse, toda človek naj se poniža pred njim i s svojov prošnjov pripozna, da vsaki dober dar prihaja od zgoraj. Drügi mi pa pravi : Dostakrat sam molo, pa nikaj dosegno. Znaš zakaj ? Proso si nespametne stvari, ki so nasprotne božim načrtom. Jezuš je ne pravo, da bo Bog poslühno vsako mlačno, površno i nespametno molitev, nego molitev v njegovom imeni. Jezušova namera pa je bila vsikdar samo čast boža i zveličanje düš, vse drügo je bilo podrejeno toj nameri. Takša more biti tüdi tvoja molitev, potem moliš v imeni Jezušovim. Zdaj mi odgovarjaš : Jaz sam dosta molo, molo v imeni Jezušovom, pa itak sam ne dosegeo. Poslüšaj me dobro : Dosegeo si, pa ne spoznaš. Znabiti si zadobo več kak si proso. Glej, siromak stopi pred bogatoga gospoda i ga prosi dinar. Gospod njemi namesto dinara da dragoceni dijamant. Ali se bo zdaj siromak tožo, ka je ne bio uslišani ? Gvišno ne, ar je dobo več, kak je proso. Siromak se ne toži, kristjani pa se v svojoj kratkovidnosti pritožüjejo na dobrotlivoga Boga. Poglejmo si zdaj razne prošnike. Eden prosi dešč ali sunce, žele si dobro letino. Gleda i čaka, pa nešče iti dešč, sunce se skrivle. Pa ravno tisto leto je bilo vsega v najvekšoj obilnosti. Drügi prosi zdravje, da bi mogeo delati i zadostiti za svoje grehe. Bog njemi pošle bolehnost, zraven pa tak veliko potrplivost, da je vsem v zgled. Njegova potrplivost je najboše delo i najvekše zadoščenje za včinjene grehe. Tretji prosi premoženje, da bi mogeo pošteno preskrbeti za svojo deco. Bog njemi ne da bogatstva, pač pa njegovoj deci marlivost i drüge lepe zmožnosti, z šterimi si pridobijo poštene i častne slüžbe. Eden prosi Boga, da bi ga rešo sküšnjav. Bog njemi pa nešče odvzeti sküšnjave, pač pa njemi pošle milost za milostjov, da jih more zmagati. Vsaka zmaga je nova cvetka v nevenlivom venci jakosti. Drügi prosi rešitev od hüdoga magnenja, Bog pa ga püsti v slabosti. To človeka dela poniznoga, inači pa bi postao prevzeten. Što izmed nas zna, od koliko sküšnjav, od koliko grehov smo bili obrarvani zavolo milosti, štere nam je dao smileni Bog ? Toga niti ne slutimo, ešče menje pa čütimo potrebo, zahvaliti se Bogi, da je poslühno naše molitve na tak čüdoviti način. Ar je tedaj naš Gospod i Bog tak dobrotliv, püstimo njemi proste roke pri tom, da kak, gda i v kakšoj meri nas bo uslišao. Srečen je, što ma dar molitvi, ar on dosegne vse milosti, ki so potrebne za zveličanje. Moč molitvi je silna, samo sprobati jo trbe. Či bi mi vsaki den redno i pobožno molili, koliko menje bi bilo skrbi v našem živlenji, koliko menje straha. Dosta vsakovrstnih nevol bi šlo mimo nas i mir bi vladao v našoj düši. Velečastiti gospod urednik „Novin“ ! Prosim Vas, da objavite v Vašem cenj. krščanskom listi ete dopis: List „Murska Krajina“ je z dne 10. maja prinesla betežen članek, šteroga je pisao nekši prišlek, Budin po imeni. Tisti Budin se najmre v „Murskoj Krajini“ po kokotečen k o rači, kak je on resen, objektiven, energičen i neven kakše vse mogoče naslove si davle. Rad bi znao, v kom se on čüti tak preveč resnoga, objektivnoga itd. Mogoče ma Budin za resnost to, ka nam vsiljavle nekšo „gospodarsko slogo“, štera je hrvatskoga izvora i štere pomena niti sam neve?! Objektivnost je pa znamkar to, če si on v par letaj večkrat farbo premini. Ka pa pri Budini pomeni energija, s šterov se najbole štimle, vam žmetno razložiim. Mislim ka de on to svojo energijo nüco te, kda de pisao in na svetlo davao svoj „roman“. Zdaj pa vam Budini par reči v navuk? Jako nespametno se zaletavlete ob narodno büditelstvo ino voditelstvo vlč. g. Klekla. Ve vam je kak „uradniki“, ne pa pisan znano, da se Prekmurje nikoli nebi priklüčilo k Jugoslaviji, če bi ne bilo ravno vlč. gosp. Klekla. Ve so vendar ravno oni največ trpeli i delali pri priklüčitvi Prekmurja k ostaloj Jugoslaviji i to večkrat v smrtnoj nevarnosti. Če pa ví g. Budin mogoče tüdi znate za kakšega drügoga narodnoga büditela ali voditela, ga pa blagovolite uvrstiti v vaš „roman“. Pehate tüdi v plačo vlč. g. Klekla, štero prejemajo kak pokojnino iz državne blagajne. Kaj pa vaša objektivnost vas je v tom slučaji čisto zapüstila, da ste se tak daleč spozabili, da niti svetih meš ne püstite pri meri ? Nekaj tüdi rentačite o denarnih zavo- dih i od agrarne zajednice. Če vam skonima po teh plačah, ki se nanašajo na zavode, je blagovolite zdignoti, štere vam bodo vlč. g. Klekl sigurno rade vole odstopili, ar oni nikdar ni pare plače od teh pa nikših zavodov neso sprejeli. Če ví g. Budin mislite, da se s svojim ogrizavanjom, s svojimi lažmi priküpite našemi dobromi kmetskomi narodi, se britko motite. Nasprotno, s tem plitvim ogrizavanjom ste si sami sebi pričeli podkapati lastno usodo, štera vas bo gotovo zadela, kak že pred vami vam spodobne brate. Pravite, da se ví ne „prodajate“ komikoli, „četüdi nega penez.“ Jaz pa pravim, da je ne tak. Evo dokazi : Vendar ne bote tajili, da neste tisti gospod vi, od šteroga je svoječasno pisala „M. Krajina“, da ste se prišli ponüjat — v pravom pomeni prodajat načela za poročevalsko slüžbo, štera vas je pa nemilostno odklonila. Tüdi nemorete zanikati, da kda ste v Soboti slabo opravili, ste jo nemüdeč se, mahnoli naravnost v Črensovce, kje so vas pa iz vsmilenja sprejeli. Da te bole razumeli samoprodajo načel, podprem svojo trditev s podlagov. Ar ste tisti članek, šteroga ste napisali v „Novinah“, tüdi ponüjali „M. Krajini“, samo, da ste v „Novinah“* rabili reč „katoličanski, v „M. K.“ bi pa, če bi vas sprejeli, rabili „napredni“. Ali to ne samoprodaja načel, da hodite zednim okoli dveh nasprotnih si listov v načelaj. Oprostite mi, če ne pišem tak delikatno kak vi. Najmre nesem kakši pisar ali pa celo „uradnik“ i tüdi še ne mislim pisati „kontra romanov“ — sem najmre kmet. Štefan Hidič, Noršinci. POLITIČNI PREGLED. Domači. Agrarna zadruga i M. krajina. Murska krajina bi strašno rada kaj najšla, da bi lehko lüdem povedala, da smo mi lüdem malo haska napravili, gospodje okoli Murske krajine pa vnogo. Murskoj krajini samo telko odgovorimo, da smo z Agrarnov zadrugov očuvali naše lüdi nad 150 miljonske škode, ali z drügov rečjov, z Agrarnov Zadrugov smo naše lüdstvi napravili nad 150 miljonov haska. Tisti pa, šteri so nas ne poslüšali, nego so poslüšali razne gospode okoli Murske krajine, pa dnes žalostni, z grablami iščejo svoje peneze. Murska krajina naj samo malo pita tiste siromake, šteri se zdaj morajo za svoje peneze tožiti i ne vejo če je sploj gde dobijo nazaj. Vsi tej siromacke so tam okoli Sobote i so v nesrečo prišli za toga volo, ar so ne nas poslüšali nego tiste gospode tam blüzi Murske krajine. Pomoč siromakom od naše strani je tak velka, da je nemremo preračunati. Frančiškov dom stalno dela i stalno podpira siromake, Čiravno nema ešče svoje strehe v Črensovcih, ma jo pa v Soboti. Naše podpore ido v stojezere i se ž njimi nikaj ne hvalimo, zato ka čütimo to za svojo krščansko dužnost. Zato naj Murska krajina to pitanje lepo na miri püsti. Mi ne pišemo od vsakše kosti i vsakšega fünta slabe masti, kak to delajo nikaki, da se potem s takimi pismi lehko hvalijo pred lüdmi. Razmi se pa, da podpiramo v prvoj vrsti naše domačine, ne pa tak, kak gospodje okoli Murske krajine, da podpirajo v prvoj vrsti kakše Budine ali pa, da davlejo tühinskim, nemškim delavcom po 7 jezero dinarov mesečno, naši siromaški domači delavci pá po vrsti vlagajo tožbe zavolo Premale plače. Vse napade v Murskoj krajini na nas, naše lüdstvo i naše liste smatramo za zadevo Murske krajine i gospodov okoli Murske krajine, pa naj bo pod napadi podpisan Budin ali što šteč drügi. Za takšim Budinom se je jako prijetno skrivati, posebno častno delo je pa to ne. Svetovni. Zakaj je bila Abesinija premagana? ltalijani so Abesince popunoma premagali, zavzeli glavno me- sto Addis Abebo i skoro polovico abesinske države. Abesinski casar je s svojov familijov pobegno v Jeruzalem, abesinska vlada je pa odišla v notranjost abesinske države, štere so Italjani ešče ne zavzeli. Časopisi zdaj vnogo pišejo od toga, kak je prišlo do toga, da se je Italjanom v tak kratkom časi posrečilo zavzeti tak velko pokrajino. Pravijo, da sta dva glavniva vzroka. Največ so zakrivili svojo nesrečo abesinski domačini sami. Abesinska država je narodno ne enotna država, nego obstoji iz več Samostojnih, deloma ščista divjih plemen. Tem plemenom so vladali različni vladari, rasi imenovani, šteri so s svojimi podložniki največkrat jako kruto ravnali. Vsa ta plemena so rabila samo za svoje velikaše, slobode so pa skoro nikše ne meli. Italjani so njim pa obečavali vso slobodo i posebno to, da bo robstvo odpravleno, če pridejo pod italjansko oblast. Tak se je za časa bojne med Italjani i Abesinci godilo, da so abesinski vojaki meli pred sebom Italjane, šteri so je napadali, za svojim hrbtom so pa na abesinske vojake strelali i njim ropali živež pa obleko domači abesinski prebivalci. Proti konci je med Abesinci nikše složnosti več ne bilo, Prebivalstvo je domače abesinske oblasti ne štelo več bogati i tak so Italjani z lehkotov dobili Abesinijo v svojo oblast. Na drügoj strani so pa Italjani bili neprimerno bole oboroženi kak Abesinci i so Abesince sprestrašili pa raztirali posebno s svojimi aeroplani i s strupenimi plini. Okoli 40 miljard dinarov je koštala Italjane bojna z Abesinijov. Pravijo pa, da bodo morali Italjani ešče najmenje telko penez poslati v Abesinijo, prvle, kak bodo od nje kakši hasek meli. GLASI. SLOVENSKA KRAJINA. Naročnikom. Z danešnjov številkov smo poslali položnice večim naročnikom. Prosimo je, da nam pošlejo naročnino. Ta prošnja sliši tüdi širitelom. Nova meša v Črensovcih. Preč. g. Prša Silvester iz G. Bistrice, redovnik iz reda sv. Frančiška, bodo 21. junija prikazali Vsegamogočnomi svojo prvo sveto mešo v Črensovcih. S. Jurij. Dešč nas je zadržao, ka smo se nej mogli tak dugo oglasiti : Naši Nemci so 4. maja v Kramarovcih slavili Forjanovo z velkov slovesnostjov : v popravlenoj veškoj kapeli sta jürjanskiva gg. dühovnika popevala svetivi meši, upokojeni župnik iz Fükšinec, č. g. Mauser pa je meo tiho sveto mešo i lepo predgo od vojaka Forjana i nas soldakov Jezušovih — po svestvi potrjenja. Pri procesiji i pri slovesnoj meši z Najsvetejšim je sodelüvala i pevcom pomagala pleh muzika iz austrijske sv. Ane, v gostilni Buchmann pa je igrala godba iz austrijskoga Neuhaus. Den je bio sunčen, samo pred večernicov je malo rosilo (da s. Forjan pokaže svoj simbol). V Kramarovcih že dugo nej bilo požara, pa še nadale zavüpajo v mogočno priprosto svojega patrona. V nedelo 10. maja smo pa meli velke slavesnosti : v hišni zakon je stopo naš g. kantor Grah Janez s hčerkov presednika cerkvenoga odbora gdč. Vratuša Marijov ; g. provizor njima je v lepom nagovori pred poznov mešov med drügim tüdi želo, naj bi mela dosta posnemovalcov, ki bi tüdi z mešov i svetim prečiščavanjom sprijali to svestvo ; mladomi pari želemo obilo božega blagoslova. Zadvečera ob 3 vöri smo pa s procesijov, z „gorečavskov“ godbov, z pobožnimi pesmami i z molitvov šli k blagoslovitvi velkoga križa, ki ga je na svojem posestvi na bregi, s pomočjov cele fare, dao postaviti g. Rigač Šandor : podobo Križanoga i Marije je g. Šandor sam izrezao, jako spretno. Pri lepih vratih (tak pri nas pravimo slavoloki), je Šandorov sin pozdravo g. provizora blagoslovitela i obema gg. dühovnikoma izročo velkiva šopka rož. Od zgodovine Jezušovoga križa i od naših križov, pa od poveličanja je predgao g. kaplan o-gromnoj vnožini, ki je privrela še iz sosidnih far — itočasno je bila v Rogaševcih otvoritev strelišča novoustanovlene strelske drüžine, na posestvi g. Gidera (starišje znanoga misijonara) ob sodelovanji muzikantov „Krahl“ iz Kuzme i Austrije, šterim se je poznalo, da se je njih kapelnik včio pri vojaškoj godbi. Zednim smo še meli dva sprevoda ; hvala Bogi, da je celi den bilo tak lepo sunčno vreme. Na podporo Novin so poslali iz Chicage : Toplak Ivan i Marija 10 Din., Špilak Ivan i Ana 10 Din., Slavic Ana 10 Din., Farkaš Anica iz Francije 14 Din. na Ӏ. 1935. Bog povrni ! Sobota. Gospa od g. Kerec Franca, voditela borze dela, je bila v Ormoži operirana na slepiči. Želemo, da dobra krščanska mati kak najhitrej ozdravi. Besen maček. Poslao z J. Amerike i prestavo z spanščine H. A. Miau!... Miau!... Rumiau!... Veseli je bio stari žuti maček nekše brezverne gospe, pa se je ponosno ta pa se sprehajao. „Kak lepi je vaš mačak !“, spregovori edna gospa, ki je prišla zvat ovo brezverno, ka bi naj ednok šla poslüšat sv. Misijon. „O, gvüšno je lepi, pa sam rajši ž njim kak med lüdmi“. „Čüjte, pa pridete te večer na sv. Misijon?“ „Ne“. „Niti ednok ne ?“ „Ne*. „Prav gnes do predgali Pater Pavel. Če bi vi znali kak lepo gučijo! „Ne idem niti, če de sam papa predgo !“ Nato je sledilo nekše tesno mučanje med dveme ženskama : brezverna je sedela na ednom stolci, pa je mrkevco čistila, ova pa je stala med dverami pa se je žalostno pripravlala, ka bi odišla ; nazadnje je ešče ednok spregovorila : „Pa vendar vi verjete v Boga ?“ „V Boga ? ... se je odrezala zasmehlivo stara brezverna. — Vaš Bog je preveč daleč, pa se niti ne skrbi 17. maja 1936. NOVINE 3 Prva ferma v lendavskoj dekaniji se bode delila v Turnišči prešestni četrtek, na god Gospodovoga vnebohoda, maja 21. Naročnino za Novine i Mar. List so plačali iz Chicage za 1. 1936.: Toplak Ivan i Marija za Djura Pavla na Srednjoj Bistrici, Špilak Ivan i Ana za Cigan Ago na D. Bistrice, i Slavic Ana za Kolman Štefana v Turnišči. To naj si Širitelje zabeležijo. Kraja pri našem domačini. V Dekanovcih, v sosednom Medjimurji, so neznani vlomilci vdrli v pralnico preč. g. Horvat Jožefa, plebanoša, našega rojaka i ves spodnji beli obleč odnesli. Pisanoga so povrgli. To pa zato, ka njim nede mogoče na sled priti. Turnišče. Prednica sirotišnice Deteta Marijike, č. s. Zora, so se pelali domo iz beltinskoga kolodvora. Gda se je voznik ogibao, je odzadaj pridrveo tretji voz, konj se je zosagao i kola v grabo prevrgeo. Sestra prednica bi si skoro nogo potrli, a hvala dobromi Bogi, zato ta nesreča nese je zgodila, samo stukli so se. — Deca je bila pri prvom sv. obhajili te preminoče dni i se je na župnišči pogostila po sv. prečiščavanji. — Za razširjenje Marijinoga Lista so se povzeli odločni koraki i preminočo nedelo je v domačoj vesi 28 novih naročnikov pristopilo k lepomi Marijinomi šeregi. Sobota. Delavski dom je izlicitiran. Delo se prevzeli sami domačini. Zidarsko Mesarič —Sraka, stolarsko Flisar—Safran, tesarsko Gašperáič, kleparsko Jug, klüčavničarsko Kofjač. Z delom se je že začelo. To je velika pridobitev i vsa hvala ide g. Kereci, ki je te hrambe Postavitev tak močno na srci noso. Poleg njega pa vsem, ki so se potegüvali, da je to delo pod streho prišlo, kak predsedniki občine Sobote, g. Hartneri, g. dr. Klari, nar. poslanci itd. Ustanovila se je Kmečka zveza i potrebne listine so se podpisale 10. maja v Črensovcih za lendavsko, beltinsko, črensovsko, törjansko, dobovniško faro i za osnavajočo se polansko faro. Prvi toj priliki se je oprostlo g. Klekl Jožefa, ban. svetnika, naj podpira zahtevo naroda, ka razni pretrgani küpci po občinaj nedo norili s krivimi vagami lüdi, nego da te vage more občina kontrolirati. Gor. Lendava. 4. maja se je slovesno obslüžavao god sv. Florjana. Sv. meše so se vdeležili gasilci i pa naša občinska sekulacija. Po sv. meši se je vršila seja te sekulacije i se završilo vse v najlepšem redi. Črensovci. Tükajšnja dekl. Marijina drüžba proslavi dnešnjo nedelo dne 17. maja svoj drüžbeni svetek, ki je zednim Materinska priredltev. Pri poznom sv. opravili blagoslovitev nove drüžbene zastave i sprejem novih članic. Popoldne taki po večernicah (pol 3) Proslava v „Našem domi“ z lepim pestrim vsporedom : Spevanje, deklamacije, lepa igra „Goslarica naše ljube Gospe“. Med odmori tamburaški kvartet. Vsi najvlüdnej vableni, posebno še sosedne Mar. drüžbe. Pridite v obilnom števili ! Čisti dobiček je namenjen za novo zastavo. Kak je potrebna smilenost. Marca 1. letošnjega leta je Vmrla žena Gjörkös Matjaša v Gomlicaj hš. 141. Stara je bila 33 let, pobrala jo obistna bolezen. Zapüstila je moža i devetero drobne dece. Najstarejše dete je staro 14 let, vsi ovi so menši. Dvojčeti Nacek i Francek sta stariva leto dni, teva sta najmlajšiva. Zemle ma ta familija samo dva plüga. Dvoje dece bi rad oča dao v sirotišnico Deteta Marije v Turnišči. Turnišče. Sirotišnica Deteta Marijike je sprejela dve siroti Gjerkešovovih iz Gomilic. Deklička je stara 4 leta, dečkec pa 5. — Vučitelsko spravišče se je vršilo pri nas preminočo soboto. Noršinci. Pri nas je skoro izklüčno naročen naš domači krščanski tisk. Mi se držimo našega staroga pregovora: „Božna ptica, štera v lastno gnezdo grdi.“ Prvi smo mi domači po božoj zapovedi lübezni. Prvi moremo biti pri našem krščanskom tiski zato, ar najbole zagovarja nas i ar je popolnoma krščanski. Črensovci. Na Križovo, 3. maja je pri nas navadno proščenje. Letos ne bilo proščenja v tom smisli, ka bi prišli zvünski dühovniki i vnožina naroda z drügih far. Meli smo pa proščenje v tom smisli, ka je deca pristopila k Prvomi sv. prečiščavanji, za štere je držao g. kaplan Trobina v srce segajoči govor. Popoldne je pa bila igra od sv. Tarzicija, Patrona prvoobhajancov i od Trezikinoga Jezušeka pa lepo popevanje mladine. Na pesmi je navčo dečico sam g. kaplan. Škoda, da je zavolo nastale velike plohe narod ne mogo priti v velikom števili v Naš Dom k igrici. — Beltinci. „Hrvatska Sloga“ je štela meti spravišče pri nas dnes tjeden. Lüdi je prišlo ščista malo. Smilo se nam je en Kobiličanec, ki je tüdi k Hrvatskoj slogi prišo iskat srečo. Ka je nikdar ne najde, je jasno, ar jo Hrvatje že jezero let iščejo, pa so je še ne najšli. Oblast je spravišče prepovedala, ar je drüštvo pokazalo politične zobe. Zmoto se je tisti, ki je pravo „To je napravo zagriženi dr. Klar". Ne on, oblast je prepovedala po višiše oblasti zapovedi. Pa dobrota je sirota bila, je i bo. Izbor prekmurske književnosti. (Vilko Novak) Nato obravnava največjega luteranskega pisatelja — Stevana Küzmiča (1723—1779, v knjigi je tiskovna pomota glede letnice smrti Š. K.). Našteje njegova dela (Vöre krsššanske kratki navuk 1754., Nouvi zakon... 1771 itd.) dobro oceni njegov jezik, povdari njegov slovstven pomen in označi njegove jezikovne značilnosti. Pregled nadaljuje z nastopom katoličanov, katerih predstavnik je Mikloš Küzmič (1738—1804). V predkratkih odstavkih ga obdela in premalo povdari njegov pomen. Mogoče ima prav iz literarnega stališča, vendar je Mikloš Küzmič s svojimi knjigami skozi sto let (ponatisi) tako zelo vplival tudi na kulturno in prosvetno stran katoličanov v Slovenski krajini, da je upravičena trditev, da ga premalo uvažujemo. Njegova dela zaostajajo za deli Št. Küzmiča kvečjemu samo jezikovno, ker rabi Štefan K. večji besedni Zaklad in ker je Mikloš K. časovno nekoliko pozneje nastopil v gotovem oziru pa je Mikloš K. jezik celo izboljšal (Prim. Izbor str. 14). Pravilno je uvaževan Mikloš K. pri izboru tekstov, kjer so zastopana skoraj vsa njegova dela. Pri nadaljevanju protestantskega dela so sodelovali Mihael Bakoš, ki je izdal Nouvi gradual 1789., Štefan Sijarto (Mrtvečne pesmi), Mihael Barla, Jurij Cipot, Aleksander 7 Terplan in Janoš Kardoš. Kardoš je poleg Števana Küzmiča najpomembnejši protestantski pisatelj. Odlikuje se po mnogoštevinih delih. Dosegel je veliko jezikovno spretnost, toda v tvorbi izrazov je šel predaleč. Zelo dobro je Novak ocenil delo Jožefa Košiča 1788—1867), o katerem je že prej dosti pisal in marsikaj novega dognal. Njegova dela (Zobrisani Sloven i Slovenka med Mürov i Rabov, Zgodbe vogrskoga kralestva itd.) so najboljša prekmurska poučna dela. Košič je prvi, ki je pričel obravnavati v prekmurski knjigi skoraj samo posvetno poučno snov. Pregled književnosti prireditelj knjige končava z Imre-jem Augustom (1837-1879) in Jožefom Borovnjakom (1826-1909), katerih važnost prav dobro poudari. Zgodovinski pregled prekmurske književnosti Novak zaključuje z 19. stoletjem. Po prečitanem pregledu se človeku nehote vsili misel, da bi pisec pregleda moral iti tudi še v 20. stoletje in obravnavati slovstveno delo, ki ga je izvršil „nov, prehodni rod“, o katerem govori v opombi na str. 72. Ta novi prehodni rod predstavljajo: dr. F. Ivanóczy, Ivan Baša, oba Klekla in Sakovič. Ne bi bilo od več, če bi temu prehodnemu rodu posvetil celo poglavje. Sicer pa je Novak to potrebo sam čutil, kar priča obširna opomba na str. 72. Knjiga še vsebuje bogat izbor najznačilnejših tekstov iz del posameznih pisateljev (str. 21—70). Slede „Opombe“ (str. 71-76), ki so zelo na mestu in so zlasti važne za čitatelje, ki se z prekmurščino od blizu ne poznajo. Pomemben je kratek slovarček prekmurskih besed (str. 77-81.) Na koncu so „Vprašanja in naloge“, ki so namenjene dijaštvu. S to knjigo je slovensko dijaštvo dobilo v strnjenih besedah celoten in jasen pregled prekm. slovstva, ki smo ga do danes pogrešali. Srednješolski učbeniki (Grafenauer) so glede prekm. književnosti zelo pomankljivi in nepopolni; prav isto lahko rečemo o najnovejši Hodnjakovi knjigi. Tej pomankljivosti je sedaj Novak odpomogel in Mohorjevi družbi gre vse priznanje. da je knjigo založila. Dolžnost srednjih šol je, da dijaštvo opozori na imenovano knjigo in jo uvede v uporabo. V prvi vrsti bi se pa naj za knjigo zavzeli prekmurski dijaki. Kajti, vsak domačin je dolžan spoštovanje prekmurskim kulturnim delavcem in njihovemu delu. Spoštoval bo pa, če bo poznal. Cena broširani knjigi je za ude 9 Din (za neude 12 Din) pri vezani 18 Din (24 D.). Vsem izobražencem, prosvetnim društvom in vsakemu zavednemu Slovencu knjigo zelo priporočamo ! Knjiga se dobi v Celju pri Mohorjevi družbi. — iz — POZIV dobrosrčnemu narodu ! V dneh od 17.—24. maja 1936 se bo vršil protituberkulozni teden. Krajevna protituberkulozna liga v M. Soboti se ob tej priliki obrača na javnost s prošnjo, naj vsak po svoji moči sodeluje v borbi proti morilki jetiki. Namen protituberkuloznega tedna je, da se narod pouči o nevarnosti in obrambi te najbolj razširjene bolezni, katera spravi v prerani grob letno na tisoče življenj in več tisočem prizadeva brezdelje. Zato je ves narod poklican, da pomaga organiziran v tej borbi. S pomočjo prostovoljno nabranih darov vzdržujejo „Krajevne protituberkulozne lige“ svoje dispanzerje, v katerih se zdravi tisoče in tisoče siromašnih jetičnih bolnikov in po možnosti oskrbuje tudi materijelno. V tednu protituberkuloznih dni se bodo vršila predavanja, zbirali pa se bodo tudi prostovoljni darovi v prid tej akciji. Naj zato ne bo nikogar, ki bi v tem pomembnem tednu, namenjenemu borbi proti tej bolezni odklonil nabiralcem prostovoljnih darov mal prispevek vsaj 1 dinar. Pozivamo zato vse, zlasti pa gg. predstojnike občin, šolska vodstva, Preč. župne urade, dalje gasilske čete, dobrodelne, narodne in druge organizacije, da v času od 17.—24. maja stavijo ves svoj vpliv in ljubezen do te socijalne akcije in povsod organizirajo zbirke prostovoljnih darov. Pokažimo zato svoj socijalni čut do trpečih siromakov po vzgledu sosednih držav in svojo skupno moč. Geslo naj bo : Kolikor prebivalcev, vsaj toliko prostovoljnih dinarjev v borbo proti — jetiki. Posebni apel naj velja finančno zmožnejšim, da se izkažejo ob tej priliki ter tudi prijavijo kot člani „Protituberkulozne lige“. Članarina znaša letno 12 D. Prijave sprejema pismeno ali osebno, krajevna protituberkulozna liga v M. Soboti pri sreskem načelstvu — prosvetni oddelek. Vodstvo Krajevna protituberkulozna dispanzeja. liga v M. Soboti. Dnes tjeden objavimo članek ravn. dr. Brandieuja. Sprejmem enega Vajenca za mizarsko obrt. Rous Štefan, Beltinci za nas“. „Oh, to pa ne istina. On tüdi na vas ma skrb, on je, ki me pošle k vam, v njegovom imeni jaz k vam prihajam“. „To so vse norije ! — je prevdani brezverna; med tem je tüdi žuti maček na njeno koleno skočo, ona ga je začnola božati pa je nadalüvala: „Ka te mi vi pripovedavali? Bog? Glejte: to je moj Bog !, pa je obinola svojega mačka, šteri je veselo z repom migo, pa močno preo. Ženska, kak je Vidla tisto staro, ka je tak Boga preklinjala, čeravno je že blüzi groba bila, se je razžalostila ; pa kda je Banahán — tak se je zvala bezverna — pa začnola mrkevco čistiti, se je poslovila od nje, pa je odišla dol po stubaj, držeči se za nos, ka nebi dihala nesnage tiste zapüščene hiše. Kda je šla doli po stubaj, so jo vidli sosedje, ki so dobro poznali staro Banahán, pa so je že več niti viditi nej mogli, so se začnoli čüditi pa pitati : „Od koga pa pride ta gospa?“ „Z Banahánove hiše“ so odgovarjali drügi. „Glej jo glej ! gvüšno je ne pozna“. Dobra gospa, ki je z lübezni do Boga pa bližnjega molila pa delala, naj bi se tista düša spreobrnola pa tak rešila, kda je to čüla, je pravila proti sebi : Prav zato, ka jo poznam pa znam, ka je ne na pravoj poti, hodim k njenoj hiši. — Žalostna je bila, ar se je že šest mesecov trüdila, ka bi dosegnola spreobrnenje tiste grešnice ; z velikim vüpanjom je čakala na Vüzem ... na sv. Misijon ... nego vse zaman. Mislila je v sebi, ka je mogoče Bog tak dovolo, ka naj bi se ona malo ponižala. Med tem je prišla do potoka, gde so se čisti valčki nedužno igrali z zadnjimi sunčnimi zlatimi žarki ; to jo je razveselilo pa je razgnalo sive oblake, ki so pokrivali njeno katoličansko srce. Tisti večer ob osmih je stara Banahán šla zadovolna spat. Naj le predga kelko šče Pater... Pater... šteri ? ... ne vem kak se zove... naj si raztrga svoja plüča, to me nikaj ne briga. — Med tov misijov se je pokrila pa je štela zaspati. — Brr! ... Mrzlo je! ... Mujc! se pridi! — Z ednim skokom je maček na posteli bio. — Pridi, pridi ! Ti, ti si gvüšno Bog ! Pridi bliže ! Tak rekoč je stegnola roko, ka bi ga vzela ; samo ka maček je malo grdo pogledno pa se je začno braniti i škrabati. — Eh ! ka pa ti je ? Pridi ! ... Maček je zamrnjavo pa je dol s postele skočo, pa se je skrio. Banahán se je pomirila i je oči zaprila, ka bi spala ; sveča, ki je že slabo gorela, je vgasnola i v hiši je postala velka kmica. Brezverna ženska ne mela navade, ka bi tak friško Šla spat, samo ka tisti večer, kda so drügi predge poslüšali v cerkvi, je ona rajši frkala, zato ka v cerkvi je za njo preveč po voski pa po kadili smrdelo, pa si je ne štela düše vznemirjati z premišlavanjom od pekla. Ali ne je mogla zaspati ; ob devetih je bila ešče v pol snej. Kda je oči odprla, je vidla v kmici pod ednim stolcom dvoje zeleni oči, šterivi sta nepremično v njo gledale. — Mujci, pridi se! — Toda maček se je ne geno. — Glej ga, kak je trmasti postano! — Pridi, mujci, pridi ! — Maček je začno cilati na staro, pa v enom trenutki je na posteo skočo. Nigdar je ne tak strašno gledo; njegove oči so se vsikdar bole povekšavale pa pošilale peklensko zelene žarke ; če bi malo svetlobe v hiši bilo, bi se lehko vidlo, kak je rep povesno, kak se je namršo, kak je grozovito šinjek stegüvo pa glavo zdigavo, med tem, ka so se njemi z gobčeka sline cedile, kajti zbesno je. Kda je v kmici Banahán vidla tiste strašne oči, je zaistino začnola trepetati od straha, pa kda je štela vstati pa svečo prižgati, žuti maček je zverinsko zacvilo, pa prle kak bi se ona mogla dobro zavesti, njej je v obraz skočo pa jo začno močno praskati pa škrabati tak, ka stara ženska, čeravno se je z vsemi močni branila, nikaj ne mogla napraviti, mačka je samo bole razdražila. Obvüpno je kričala, zvala na pomoč, cvilila ; njena krv je pa šprickala po stenaj i po posteli. Naglo njej je maček vzeo edno oko za drügim, bolečine so pa takše bile, ka je Banahán omedlela pa spadnola na posteo. Maček je püsto malo svojo žrtev, kak če bi nameno počivati, potem pa je znova začno škrabati pa praskati ; nato je trgo odejo pa vse ka je najšo, i nazadnje je na brezverno skočo, ki že nej več bila drügo kak küp mesa namočen v krvi, z šterov so se mešale mačkove sline. Ob deseti, kda so sosedje domo z misijona prihajali, so čüli nekše cviljenje z Banahánove hiše. Šli so gor po stubaj, so odprli, kak so mogli edno okno i so vidli pri mesečnoj svetlobi mačka, rdečega od krvi, ki je nemirno ta pa se gledo z svojimi zelenimi očmi pa z odpretim gobcom je strašno cvilo na prsaj brezverne Banaháne, štera je ležala že mrtva, v ednoj mlaki krvi. 4 NOVINE 17. maja 1936. Invalidska podpora. Kraljev. banska uprava dravske banovine. Vl. No. 15. 124|1 Ljubljana, 18. IV 1936. Invalidska podpora po uredbi z dne 1. IV 1936. Vsem občinam ter mestnim poglavarstvom Ljubljana, Maribor, Celje in Ptuj. Ministrstvo socialne politike in narodnega zdravja je dostavilo kraljevski banski upravi pod St. br. 26.161 z dne 4. aprila 1936., preko ministrstva za notranje posle, oddelek za samouprave 1V/IV. br. 1676 z dne 6. aprila 1936., razpis sledeče vsebine : S § 112, točka 2 finančnega zakona za leto 1936/37. je bila odobrena uredba o izpremembah in dopolnitvah invalidskega zakona od 4. julija 1929., s spremembami in dopolnitvami od 4. decembra 1929. in 18. septembra 1930.; uredbo je sprejel ministrski svet pod St br. 3450, od 17. januarja 1936. s tem, da stopi v veljavo in zadobi zakonsko moč dne 1. aprila 1936. Ta uredba je objavljena v Službenih Novinah z dne 1. aprila 1936. S to uredbo se vrača mnogim osebam pravica do državne zaščite in podpore, predvsem pa pravica do invalidnine, invalidske podpore in denarne pomoči, torej pravica, katera jim je bila priznana z invalidskim zakonom od 1. 1925., ki pa jim je bila odvzeta z invalidskim zakonom od 1. 1929. Vse te osebe, ki žele, da se jim priznajo te pravice, so dolžne v roku od 6 mesecev, računši od 1. aprila 1936., predložiti pristojnemu invalidskemu sodišču pri štabu oblastne divizijske komande prošnjo za zopetno sojenje. Ža zopetno sojenje v zgoraj označenem roku morajo zaprositi sledeče osebe : V smislu § 32 invalidskega zakona, ki je veljal do 1. aprila t. l., so prejemale vdove rezervnih častnikov, ki ne dobivajo pokojnine po posebnih zakonih, 40% invalidnine pripadajočega čina oziroma zvanja. Z novo uredbo se te vdove izednačijo v višini odstotka invalidske podpore z vdovami rezervnih častnikov, ki prejemajo pokojnino, to je vdova brez otrok ima pravico do 60%. z enim otrokom do 75%, z dvemi otroci do 85%, s tremi in več otroci do cele invalidnine vojnega invalida IV. skupine pripadajočega čina oziroma zvanja. Glasom invalidskega zakona od leta 1925. so imele rodbine umrlih vojnih invalidov s 50% nesposobnostjov pravico do invalidske podpore. Invalidski zakon od leta 1929. jim je ukinul to pravico s 1. oktobrom 1929. Nova uredba jim zopet daje pravico do invalidske podpore. (Dalje.) Pripravimo se na Slomšekove svetke. Spored Slomšekovih dni: Od 21. do 29. junija 1936: Razstava vsega, ka nas drži in spomina na Slomšeka. Razstava bo v kazinskoj dvorani. Dne 27. junija : Sprejem gostov, večer slavnostna razsvetlava Maribora, kresovi na slovenskih vrhovaj. Dne 28. junija : Ob 8. pontifikalna sv. meša. Ob 10. stanovska predavanja: za moške: Slomšek, vučiteo in vzgled krščanske možatosti. — Za ženske : Slomšek ino slovenska mati. — Za dečke: Dečko po Slomšekovem srci. — Za dekle : Pobožnost ino nedužnost srca, dva bisera slovenskih dekeo. — Za dijaštvo: Slomšek, svetniški značaj slovenskoga lüdstva. — Pri toj priliki zaklüči Apost. sv. Cirila in Metoda s posebnim govorom jubilejno Ciril-Metodovo leto. Ob 15. igra na prostom „Sv. Apostola“. Ob 18. večernice v stolnici. Ob 19. zbor slovenskih kolesarov. Ob 20. koncert „Maribora“ Sattnerov oratorij „Vnebovzetje“. Ob 23. sprevod moškov in dečkov z baklami. Pri polnočnici ma Ijubljanski püšpek dr. Gregor Rožman nagovor, mariborski püšpek pa sv. mešo. Dne 29. junija : Od 3. zajtra dale: sv. meše v vseh mariborski cerkvaj ino sküpno sv. obhajilo ženstva. Od 8. do pol 10. zbiranje Vdeležencov dohajočih na glavni trg. Ob pol 10. Prihod prezvišenih püšpekov, pa nato slüžba boža. Predga püšpek dr. Tomažič, sv. mešo darüje püšpek dr. Rožman. Po slüžbi božoj kratek govor g. dr. Franca Sušnika. — Sprevod mimo Slomšekovega groba na Slomšekov trg, kje zastopniki naroda izročijo Preizvišenomi prošnje. Ob 14. v vseh cerkvah večernice. Ob 15. se izvaja oratorij „Vnebovzetje“. Ob 20. je igra na prostom „Sv. apoštola“. Zato vsi tisti, ki se mislijo vdeležiti teh svetkov iz beltinske fare, se naj priglasijo v dvorani g. Sapača v Beltincih. Priglasi se lejko vsaki četrtek pred ino po večernici in vsako nedelo pred in popoldne. Zadnji čas priglasitve je do 31. maja. Ki se priglasi, naj pove ali de šo z vlakom ali z biciklinom ali pa peški. Vožnja po vlaki je za polovično ceno. Gda mo šli zdomi, bo vsaki pravočasno obveščeni. Skrbimo, da bo naša vdeležba častna ! Naj vala : Vse za dostojnejšo ino lepšo proslavo slüžabnika božega, Antona Martina Slomšeka. Katoliško prosvetno društvo Beltinci Pošta. Naročnino za 1. 1936. so poravnali iz Chicago po 3 Dol. sledeči po Denša Ivani : Hozjan Marko, Zver Matjaš, Balažic Štefan, Krampač Roza, Dovečar Ana, Cigan Martin, Žalig Janoš, Balažic Anton, Lajnar Janoš, Novak Štefan, Hozjan Martin, Vučko Štefan, Grüškovnjak Štefan, Rous Janoš, Salaj Ivan, Tkalec Matjaš, Slavic Ana, Špilak Jožef, Kolenko Štefan, Toplak Ivan, Balažic Štefan, Vučko Ivan, Zelko Marija, Bohnec Ivan, Hozjan Jožef, Žalig Roza, Kozlar Marija, Antolin Martin, Cipot Matjaš, Gjörköš Ivan, Salaj Štefan, Špilak Ivan, Hozjan Ignac, Perša Štefan, Sobočan Štefan, Gjura Štefan, Herman Jožef, Ritlop Ana, Hozjan Martin, Gruškovnjak Matjaš, Žižek Štefan, Kramar Jožef, Raduha Štefan, Gjura Martin, Zver Jožef. — Farkaš Anica, Tigy. Peneze sprejeli i po želi obračunali. Slavic Veronika je plačala celoletno naročnino i 8 Din. v dober namen. Jeli je Ropoša Marija njej povrnola te peneze ? Prosimo pojasnila v toj zadevi. Odsehmao po naročili Ropošovoj pošlemo liste. — Pucko Marija a Dugny. Sprejeli 112 Din. Prosimo odgovora kak naj te peneze razdelimo. Liste poslali. — Hendler Anton, Arracourt. Sprejeli 48 Din. z Kuzdoblanja, od Roze Hendler. Serec Franc, Satahovci 46. Sprejeli Din. 100 za Pečič Alojza. S tem je plačan dug za 1. 1935. i na 1. 1936. je ostalo še plačanoga Din 43. Za plačat na 1. 1936. je tak ešče 29 Dinara za Novine i 40 Dinarov za Marijin List. Štefanec M., Bratonci. Smo urgerali rešitev. Vložite formalno prošnjo za kakšo slüžbo, če ste ešče ne. — Bojnec Štefan, Filovci 131. Zelenko Barici poslali Mar. List v Francijo i peneze sprejeli. — B. Š. Krog. Istina je, ka piseš od občine. Ali zakonski predpisi se samo tak spremenijo, če to paragrafi dovolijo.— Č. V. M. Bog plačaj ! Pogladili, gda je bilo potrebno. Mamici. 2. V 1936. Mamica zlata lepih žarnih lic, V srcu bogata darovnih zlatic. Jutranja zora sama na sebi, Zlatga govora dar imaš v sebi. Kadar se vzbudim iz mojega sna, K Tebi le hitim mamica pridna. Ko biserni zlat, me razveseliš, Objamem Tvoj vrat, kadar me vzbudiš. Ko zvon zazvoni k rani molitvi, glas Tvoj zadoni v skupni molitvi. Nudiš svoj nasvet s zlato besedo, da se da živet z mamico zvesto. Breztrudna vsakdan za nas Ti skrbiš ; Naj bo trud priznan, i z delom hitiš. Večerno zvonjenje Te sili k molitvi : „Naj Jezus, te dete“, ziblje k počitki ! Čemv Viktor, šol. upr. VABILO na XI. redni občni zbor Kmečke posojilnice, v Murski Soboti, r. z. z n. z., ki se vrši dne 7. junija 1936. ob 13 uri v uradnih prostorih posojilnice. Dnevni red: 1. Čitanje zapisnika zadnjega občnega zbora. 2. Poročilo načelstva. 3. Poročilo nadzorstva. 4. Odobritev računskega zaključka za Ӏ. 1935. 5. Volitev načelstva. 6. Volitev nadzorstva. 7. Slučajnosti. Ako ta občni zbor ob napovedanem času ne bi bil sklepčen, se vrši eno uro kasneje na istem mestu in z istini dnevnim redom drugi občni zbor, ki veljavno sklepa ne glede na število navzočnih članov. Oda se posestvo, ti meri 12 oralov, hrambe so vse zidane. Cena 65.000 Din. Zglasite se pri Magdič Antoni, Drakovci 2, p. M. Nedelja. Beltinski čevljarski (Šoštarski) ceh. Čevljarsko (šoštarsko) društvo v Beltincih hrani dragocen dokument iz preteklosti nekdanjega beltinskega čevljarskega ceha. Leta 1779. je kraljica Marija Terezija dovolila ustanovitev čevljarskega ceha v Beltincih. Pravila, ki so še danes obrnjena, obsegajo 18 členov, ter vsebujejo predpise: 1. za vzgojo obrtniškega naraščaja in življenje obrtnikov, ki mora biti strogo krščansko ; 2. za strokovno izobrazbo in za izvrševanje obrta. 1. Cehovni red je predvsem zahteval od članov ceha, pošteno krščansko življenje. V cehu organizirani obrtniki so se morali udeležiti s svojimi pomočniki in vajenci — kakršnekoli vere so bili — s svojo bandero procesije na Telovo, prisostvovali so morali pri adventnih mašah, na god cehovega Patrona in madžarskega kralja, ter pri vseh mašah zadušnicah za umrle člane. Kdor je zamudil te verske dolžnosti brez tehtnega vzroka, je bil kaznovan v prid farne cerkve. Kakor se je pazilo na versko, tako se je pazilo tudi na vsakdanje življenje članov. Predpisi so zahtevali, naj se goji med člani ljubezen do bližnjega, spoštovanje do starejših in dobra volja napram mlajšim. Član, ki je prekršil te predpise, ga je ceh kaznoval z denarno globo do 4 forintov, večje grešnike pa je sodil zemeljski gospod. Ljubezen do bližnjega se je izvajala med člani s tem, da so morali člani obiskovati in podpirati bolnega tovariša. Strogo je bilo naloženo mojstru, oz. cehu, skrbeti za versko tolažbo in spoved bolnega člana. Istotako so morali člani spremljati na zadnji poti umrlega tovariša, ali preminule družinske člane kakega v cehu organiziranega obrtnika. 2. Strogi Predpisi so veljali za sprejem vajencev. Kdor se je hotel učiti obrta, je moral predvsem dokazati, da je rojen „v pošteni postelji.“ Učna doba je trajala 3 leta, nakar je bil Vajenec po uspešni preizkušnji slovesno proglašen za pomočnika. Novi Pomočnik je moral nato zaradi boljše strokovne in splošne izobrazbe 3 leta potovati po tujini. Mojster je moral z vajencem milo postopati ; ni ga smel uporabiti za domača dela, pač pa ga izuriti v obrti in krščansko vzgajati. Ako je mojster umrl preden se je vajenec osvobodil, se je moral brigati za njegovo nadaljnjo učenje ceh. Pomočnik, ki je hotel postati sa -mostojen mojster, je moral dokazati, da je zakonski otrok ; predložiti je moral učno izpričevalo in dokazilo, da je prebil 3 leta v tujini zaradi uka, ter plačati predpisano takso 1 forint. Predložiti je moral tudi potrdilo o meščanstvu, ako pa tega ni imel, ga je moral prositi od zemeljskega gospoda. Po vseh teh zahtevah se je vršila preizkušnja o usposobljenosti, kar je obstojalo v tem, da je moral pomočnik izdelati neki predmet iz svoje obrti. To delo so potem mojstri v navzočnosti zastopnika zemeljskega gospoda ocenili. Ako so bili kakšni majhni nedostatki v „remek delu“, je komisija naložila kandidatu globo od 1 — 4 forintov ; ako pa so mojstri dognali nesposobnost pomočnika, je moral nadaljevati svoje učenje. — Novi mojster je moral ob sprejemu v ceh plačati polovico predpisane takse t. j. 7 forintov in 50 kr., drugo polovico pa v preteku enega leta. Prepovedano je bilo proslavjati sprejem novega mojstra z likofom (napitkom). Sin mojstra pa tudi pomočnik, ki je poročil hčerko ali vdovo mojstra, je plačal le polovico takse, toda za njih so veljali isti predpisi kakor za druge. Sedež ceha je bil v Beltincih, v katerega so se sprejemali tudi okoliški obrtniki. Ni bilo pa dovoljeno ustanavljanje podružnic. Strogi predpisi so ščitili koristi članov. Tako n. pr. je bilo prepovedano obrtnikom, ki niso bili člani ceha, da bi v Beltincih — razen sejmov — prodajali svoje proizvode, izvrševali obrti ali delali za plačilo. Kdor je grešil proti tem predpisom, ga je zemeljski gospod občutno kaznoval, ter je bil največkrat tudi izgnan iz mesta. Ti predpisi pa niso veljali za one obrtnike izven ceha, katere so zaposlili plemiči. Obrtniku je bilo zabranjeno se vmešavati v zadeve obrtnika iz tujega ceha. Za razsodbo takih zadev je bil kompetenten zemeljski gospod. V slučaju mnogega in hitrega dela, se je naročilo razdelilo enako med vsemi člani, da je imel vsak obrtnik neko korist. Pomočnika iz tujega kraja ni smel nobeden obrtnik sprejeti v službo brez dovoljenja cehovega načelnika. Tak pomočnik je bil dodeljen onemu obrtniku, ki je bil najbolj potreben pomoči. Ako pa je kakšen obrtnik nujno rabil pomočnika, si ga je lahko preskrbel iz tujega kraja, toda le z vednostjo načelnika. Konkurenca med člani ni bila dovoljena, isto tako se je kaznovalo, ako je član podcenjeval delo svojega sočlana. Cene proizvodov je določila županija. Vdova je lahko nadaljevala obrt svojega pokojnega moža. Ta pravica ji je bila odvzeta, ako se je poročila z človekom, ki ni bil član ceha. Ceh je imel navadno dvakrat na leto svoje spravišče, in sicer eno v zimi, drugo pa spomladi. Ob tej priliki so podali poročila o denarnih zadevah. Člani, ki so bili odsotni brez vzroka, so bili kaznovani z denarno globo. Na zimskem spravišču se je vršila tudi volitev cehovega načelnika (öreg céh mester). Kot najstarejši načelniki se omenjajo 0llay, Balažič in Škafar, vsi iz Beltinec. Na vsakem zborovanju je moral biti navzoči zastopnik beltinskega graščaka. * Pravila so pisana na pergamentnem papirju, podpisana od Marije Terezije in tedanjega madžarskega kancelarja grofa Eszterházy Franca. Uvod in zaključak je pisan v latinščina pravila pa v madžarskem jeziku. Ohranjen je tudi prevod pravil v prekmurščini. Čas nastanka tega prevoda se nemore ugotoviti, istotako ne prevajatelj. Vsekakor se zdi, — sodoč iz ortografije — da je prevod iz prvih let cehovega obstoja. Jezik je zelo lep ter bi jezikoslovec našel marsikaj lepega in zanimivega. V cehu so bili v začetku organizirani le čevljarski in vrvarski (vožarski) mojstri iz krajev: Beltinci, Bratonci, Bistrica, Brezovica, Črensovci, Dokležovje, Gančani, Gomilica, Ižakovci, Lipa, Lipovci, Melinci, Nedelica, Odranci, Polana, Renkovci, Trnje, in Turnišče. Vrvarji (Vožarji) so bili izključno iz krajev: Črensovci, Žižki in Trnje, kjer je moralo biti vrvarstvo (vožarstvo) zelo razvito. Pozneje so sprejemali v ceh tudi druge obrtnike, kakor n. pr. krojače, sodarje, zidarje itd. Ceh je imel dva Patrona: sv. Štefana in sv. Florijana. Prvi je bil zasčitnik čevljarjev, drugi pa vrvarjev (vožarjev). Ohranjena je še bandera s slikama obeh patronov, ter cehova skrinja. Hvalevredna je skrb današnjega društva, predvsem gg. Vöröša in Balažiča, katera s tako ljubeznijo čuvata te svedoke nekdanjega beltinskega ceha. — Gumilar F. Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskarno Balkánji Ernest. Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik, Klekl Jožef, župnik v pok.