P otamezne številke] Navadne Din —'75, ob nedeljah Din 1*—.
UREDNIŠTVO gt anha)> v Mari-boru, Jurčičeva ulica st- 4, i. nadstr UPRAVA gt nnhaja * Jurčičev ulici it. 4, pritličje desno Tele-'on št- 24. —- SHS postnočekovn* račun «t*v. 11.787.
Na naročila brez denarja ae m ozira. — Rokopiai »e ne vračajo-
mi JU— lamm«! ihbm
Poštnina plačana v gotovini Cena današnje štev. Din 2'^
TAROR
Posamezne Številke: N avadne Din —*75, ob nedeljah Din 1*—.
»TABOR* izhaja vaak dan, ra*ven ■•dalja ia prašnikov, ob 18. uri « datumom naalcdnjetra dne tar stfcn« raaaečno po ponti D 10 —, ta inozemstvo D 18* - , dostavljen na doa & 11*—, na iskaniee D 10* — insarati po dogovoru. Naroča a« pri upravi »TABORA* MARIBOR, Jurčičeva uliea itcv.<
*W:-			
Leto VII.	Maribor, nedelja 31. oktobra 1926.		— Številka: 248.
praznika naš SIsS v g3>©^edeB|ek ne izideš
ŽscsdGuiina in sedanfosS
Maribor, 28. oktobra.
Pred S leti so se trgale stare, že dolgo *rahljane in trhle vezi, ki so spajale narode svstro-ogrske države v habsburško monarhijo.. Bili so taki zgodovinski dnevi, da je •Horal mali slovenski narod, najzapadnejši del velike jugoslovanske celote, živeti celo tisočletje, da jih je dočakal. In kako živeti! Stoletja so minila, dolge generacije so se 'znienjale, ne da bi se bilo v zgodovini te brezlitne narodne mase zgodilo kaj posebnega. V kmečkih uporih, v reformacijskem Kibanju se je mukoma zganila narodna duša n ie zažejala po pravdi, po kulturnem raz-ma!'u; toda bilo je, kakor v tisti pravljični Vo-lini, kjer spi kralj Matjaž: nekdo je vstopil Vanjo, vsi so na mah skočili po koncu in jzdrli meče, češ, prišel je čas, ko bo treba ,unakov. Toda došleca je postala groza; iz-je in meči so šli zopet v nožnice in ^10žie so znova zadremali svoj bajni sen. la došlec je bila narodna zavest, ki je nekajkrat vzvalovala maso slovenskih tlača-n°v, romarje-- in trpinov ali preden je mo-R'a vzdramiti narodno dušo, je že izginila. Narod je pustil, da so šla desetletja, sto-'et-:a mimo njega in ni kanilo v slovensko Rrudo nič več kot krvave potne srage . , .
^le z nastopom splošne demokratizacije v Ev:
^adi ©rlkana, ki je prekinil vse brzojavne in telefonske vesti z Zagrebom in Beogradom, so danes najnovefše vesti izostale.
¥©9Ik uspeli dr. Pivka
Vsa skupščina je priznala nujnost njegovi interpelaciji o dobrovoljcih.
Beograd, 29. oktobra.
Narodna skupščina je na današnji seji razpravljalo o predlogu posl. dr. Pivka glede zakona o dobrovoljcih. Seja je bila zelo burna. Po dolgih debatah je skupščina priznala predlogu nujnost. Izvolil se je poseben odbor, ki bo vprašanje proučil. V odboru je tudi dr. Pivko. Nato je bila seja zaključena. Prihodnja seja bo 3. novembra.
Je!;
Topi, se je narodna zavest ustalila in je !a iz kmečke mase oblikovati socialne slo-Je> zlasti izobraženstvo, ki je stopilo v boj Za nar0cjnc pravice . . .
_ Cernu bi ponavljali zgodovino? Pred 8 ie zabobnelo v skrivnostni gori, zarož-lJalo je v votlini kralja Matjaža in videlo se Je> da je napočil tisti dan. Vsi vemo, da smo takrat sanjali in samo sanjali. Kakšna bo naša država, kod vse bo naš svet, kaka Čudesa bomo storili na tleh te divne kraljevine od Soče do Egejskega morja . . .
Treba je, da se po osmih letih spomnimo tudi sanj. Danes ne sanjamo več. Dobr-‘cn k°s realnosti leži pred nami, dovolj so »apenjali naši možgani, da doumejo to, kar se je vrstilo, kakor v kaleidoskopu.
Smo li razočarani? Nad kom? Ali je narodova usoda kaj več kot narod sam? V letih vclikih odločitev je. Pred 8. leti je bila. V 'etih miru in normalnega življenja ni. Vsa razočaranJa gredo na naš rovaš. Videli smo Se v ogledalu, zarežal se nam je nelep obraz — naj 11 razbijemo ogledalo?
Pa se bo Slovenec postavil na svoje stalinče in bo dejal: Nisem jaz kriv! Brata s^a močnejša! Pred zgodovino ga to ne od-veže. Ali se je slovenstvo afirmiralo v polni j^eri v tej državi? Smo-li pokazali sami zase kak velik plus tam, kjer bi bili lahko pokadi? Postavimo: So-Ii naše politične metode ®°ljše od »onih«? Ne štejmo za se večje birokratske spretnosti, reda in zapadnjaških n-stamov. To je dedščina države, ki nam je bila Narodno mačeha, ki pa je imela nedvomno yisoko civilizacijo. Oglejmo se drugod! —
Dnevna kronika
— Volk v ovčji koži. „CilIier Zei tung“ rada pona'iskuje pomirljive glasove v slovenskem tisku o odnosih med Jugoslovani in Nemci. Kakšni pa so njeni resnični nameni, priča to, da je ob istem času, ko so nemški poslanci v Jugoslaviji pozdravili nemške ministre v češkoslovaški vladi, objavila sporazumu med Nemci in Čehi skrajno sovražen članek nemško-nacijonalističmga senatorja. S tem je „Cillier Zeitung" pokazala — ne prvič in ne zadnjič — da ji je pomirljivost na slovanski strani samo dob.odošel znak slabosti, v resnici pa se strinja z najtrdovratnejšim šovinizmom.
— Nestalnost naših železniških u-radnikov še vedno na mrtvi točki.
V Beogradu posluje neki odbor, ki ima nalogo, da prouči zakon o podaljšanju nestalnosti železniških uradnikov. V sredo bi moral omenjeni odbor sklepati o perečem vprašanju, a se seje nista udeležba niti predsednik niti podpredsednik odbora. Onozicija je nato odšla iz dvorane in sejo onemogočila. Odsotnost
predsednika in podpredsednika je toliko bolj značilna, ker bi s prvim novembrom moralo dobiti uradništvo stalnost.
— Dve kmetijski stranki sta za Slovenijo nepotreben luksus pravi »Kmetijski list“ in ponuja samostojne kmetijce klerikalcem, češ, da mora priti do sodelovanja z SLS, kakor hitro bodo klerikalci vstopili v vlado. Kakor je videti, so kinetijci, odkar so deležni ra-dičevskega pouka v politiki, kaj ,široko-g udni“ opuščanju načel.
— Kriza dalmatinske HSS. Radič je razpustil šibeniško mestno organizacijo, ker se je njena uprava dejansko lotila narodnega zastopnika g. Keufelja in ker je dajala razne izjave, ki so baje v popolnem nasprotju z duhom HSS in dalmatinskih kmetov.
Zborovanje SDS v Mariboru
se vrši
v nedeljo 31. oktobra 1926 ob pol 10. uri dopoldne v Grajskem kinu. Dnevni red:
1. Poročila nar. posl. dr. P i v k a in min. n. r. dr. A 1 b. K r a m e r j a o položaju.
2. Zimski delovni program SDS v Mariboru in okolici.
3. Predlogi, želje, nasveti, razno.
Somišljenike in prijatelje vabimo k udeležbi.
Srezki odbor SDS v Mariboru.
e v nas neki plus, ali ni treba misliti, da ie samo v nas in da je onstran Sotle sam ^'nus, ali z drugimi besedami: balkanizem. * eSa balkanizma je precej v nas vseh in se J^oramo vsi postaviti v- fronto proti njemu. Toda najprej ga je treba spoznati, zakaj ni res> da bi bil geografski pojem. Do sem-le Sesa, tu preko nikar. Ni res. Vsi si nimamo Velik0 očitati.
Bolj ko je družba civilizirana, uspešnej-5e se brani kužnih bolezni. Bolj ko je kateri ^arocl samozavesten in zrel, lažje se brani n'žabncga zla, manj mu morejo doživega Poniževalne lastnosti. Če nam biča potrpež-Jlvost in se nam zabada v živce politična nedelavnost, površnost, zaostalost in korup-1Ja v naši prestolici, če nismo zadovoljni s ^°m^n!i onim, tedaj to ne pomeni, da bi bili a,ni brez krivde. In p redno bi hoteli lomiti
mmsmmmMGmmmsmmmti
karte nad lepimi sanjami, ki smo jih sanjah pred osmimi leti, zgrabimo s podvojeno močjo za delo. Vsak na svojem mestu. Imamo toliko organizacij, ki ne zavise od države, ki pa vegetirajo žalostno življenje. Naučimo se, da država ni vse in i!a ne sme biti vse. Poglejmo v Ameriko: kolik razmah vsepovsod in vendar ne čutiš na vsakem koraku, da obstoji država s svojim aparatom. Čutiš utripanje ljudstva, družbe. Država je le ena ismeid neobhodnih oblik.
To je tisto, o čemur bi morali premišljevati ob 8. obletnici našega osvobojenja. Izven državne politike nam je treba veliko družabnega dela, organizacije, Inlcljatlve. Ne združujmo naroda z državnim birokratlčnlm aparatom. Narod je vse kaj več. Bil je pred raznimi režimi in bo za njimi. Narod je edini ki je lahko samemu sebi gospodar in — samemu sebi suženj . . ,
Preko kverulanstva, mimo nezadovoljstva s tem, kar je danes, gre naša vera v mlade generacije, ki bodo drugače razumele pojem svobode nego mi, vajeni ozkobiro-kratskega etatizma Avstrije in ubogih balkanskih horizontov Srbije. Verujemo v rod jugoslovanske duševne širine, v rod, ki bo z modrostjo in aktivnostjo ohranil in bogato razmnožil sadove 1. 1918. Verujemo v svoboden, od idealov evropskega človeštva pro-žet jugoslov. zarod, ki se ne bo odnihal v zi-beljki oficielne politike in pod raznobarvnimi partijskimi dežniki, ampak bo zrasel naravnost iz zdravih tal našega ljudstva in bo
Mariborske ^esfi
Maribor, 30, oktobra 1926,
Rojaki!
V petek, dne 12. novembra 1926 je šesta obletnica žalostnega Rapallskega dne. Tega dne je bila sklenjena pogodba, ki je odtrgala od nas okrog 600, tisoč naših bratov v Primorju,
Naša dolžnost je, da se v teh dneh spominjamo bratov in sester pod vlado Italije, ki žive tam v težkem in brezpravnem stanju, in da dvignemo svoj glas, proti nekulturnim pravicam, ki jih trpijo ljudje našega rodu pod vlado in pritiskom brezobzirnega in nekulturnega fašizma.
Pod vlado italijanskega fašizma je Izgubil naš narod vse svoje pravice. Naš jezik je izgnan iz šol, naš tisk se omejuje in uničuje z vsemi sredstvi, naši ljudje se preganjajo; skratka italijanska vlada izdaja uradne odloke, s katerimi hoče na mah zatreti vsako sled naše kulture in našega jezika, vse kar si je naš človek tekom stoletij vstvarll z lastno močjo in pridnostjo.
Vsled teh vnebovpijočih krivic moramo prav vsi in odločno izjaviti, da svojih zasužnjenih bratov ne moremo In ne smemo pozabiti in da nobena državna meja nima moči in pravice, da bi izbrisala kulturno, narodno, jezikovno in krvno sorodstvo.
Mi vsi smatramo, da krivice, ki jih ofi-cielna in neoficielna Italija dela pripadnikom našega naroda v Primorju, niso le krivice, prizadete primorskim Hrvatom In Slovencem, ampak celokupnejnu našemu narodu.
Vslcd tega-na noben način in nikdar ne moremo priznati prijateljskega . sporazuma med državama toliko časa, dokler ne bode Italija postopala napram našim bratom tako, kakor je to dolžnost prosvitljene in kulturne države.
Zato nag narod mimo In dostojanstveno zahteva človeških pravic tudi za svoje ne-osvobojene brate ter hoče Isto s svojim neumornim In smotrenim delom tudi doseči.
Pokrajinski odbor Jugoslovanske Matice v Ljubljani prosi vsa kulturna in narodna društva širom domovine, da se s predavanji spominjajo ob priliki rapallskega dne naših
30. 3£. Danes X.
Bela Golgota
Najsilnejša drama sredi veličastnosti in grozote zasnežene narave.
Kino „APOLO“ do 1. StD.
Telefon 121
dan je določena nedelja 14. novembra 1926. Ta dan naj bodo po vsej Sloveniji, tudi v njenih najoddaljenejših gorskih krajih, spominski govori o zasužnjenih bratili in sestrah. Jugoslovenska Matica prosi, da se ta dan priredi v celi Sloveniji narodna zbirka pod naslovom »dinarski dan«. Vsakdo, ki čuti narodno, naj daruje ta dan vsaj 1 Din za narodno-obrambne namene. PoJrobtia navodila slede.
Rojaki! To vam sporoča ob šesti obletnici rapallskega dne Jugoslovenska Matica s prošnjo, da z besedo in dejanjem podprete njeno delo.
POKRAJINSKI ODBOR JUGOSLOVEN5KE MATICE V LJUBLJANI.
videl državo v delu za nnrod In zn človeštvo. lo bo rod na sredini 20. stoletja. B. | zasužnjenih bratov, in sester. Kot spominski i pri Grozdu, u 8 sati na VCČCf« ^lsvns
m Praznik mrtvih na vojaškem pokopališču. Udruženje vojnih invalidov v Mariboru bo tudi lelos o Vseh svetih na mestnem pokopališču v Pobrež:u pri Mariboru počastilo spomin padlih in umrlih vojakov. Kakor vsako leto, bodo tudi letos vojaški grobovi primerno o-čiščeni, ozaljšani in prižgane na njih sveče.
Pričetek svečanosti bo ob 15. uri In sicer po sledečem sporedu: 1. Vojaška godba svira prvo žalostinko. 2. Vojaška salva iz pušk v pozdrav psdlim in u-mrlim. 3. Pevski zbor JADRAN zapoje žalostinko. 4. Kratek nagovor kat. h on, vojnega kurata gosp. P/ivl-a Zavad!al-a. 5. Godba zaigra drugo žalostinko. 6, Salva iz pušk. 7. Slovesni rekviem ža padle in umrle vojake. 8. P^vo zapoiejo drugo žalostinko. 9. Godba zaključi s tretjo žalostinko.
Udruženje vojnih invalidov v Mariboru tem potem, vljudno vabi mariborsko meščanstvo, da se udeleži svečanosti na vojaškem pokopališču v spomin vsem onim vojakom, ki so morali prerano v grob. Tudi vojni invalidi in vdove se pozivajo, da se v čim večjem število udeleže.
m Na grobu ruskega kapelnika Ci-j bulevskega bo vojaška ^odba na praznik Vseh svetih po končani vojaško slavnosti zatrobila koral. Grob je lepti prenovljen. Znanci naj se po možnos zberejo ob grobu.
m Viharna noč. Včeraj popoldne je zapihal močan veter, ki je postal proti večeru tako nasilen, da je jel metati o-peko s streh, reklamne plošče in druge podobne predmete Lomil je vejevje in nagajal pasanlom na ulici. Po noči se je razdivjala strašna nevihta z bi skom in gromom. Lilo je kakor iz škafa. Proti jutru se je jug umiril in vreme popravilo. Temperatura je v zadnjih 24 urah močno skočila kvišku.
m Ljudska univerza. Koncert pianista, prof. Antona Trosta bo v četrtek, novembra v veliki kazinski dvorani.
S predprodajo vstopnic se začne. Opozarjamo na današnji informativni čl$nek na drugem mestu.
o Predsedstvo Sokolske župe v Mariboru naznanja, da je v Rušah umrl bivši večletni starosta sokolskega društva br. Mijo Ser ne. Pogreb vzglednega narodnjaka se vrši v nedeljo, 31. t m. ob pol 16. url v Rušah. Pozivajo se vsa sosednja sokolska društva, da so zadnjega sprevoda za sokolstvo vrlo zaslužnega brata udeleže korporativno v kroju. Zdravo! Predsedstvo M. S. 2.
m Hrvatsku mafett, srljedu 3. nov.
Stran &...................................._
f
skupština i obavezan sastanek. Priiut-nostjrsvijuH članova nužna.
[; m Pevsko društvo »Jadran« nam poroča, 'da bo na dan Vseh svetnikov po svečanih ceremonijah na mestnem pokopališča zapel Zbor »Jadrana« na grobu bivše pevke pok. gospe Šonc, na magdalenskem pokopališču <Jve nagrobnici. Ob tej priliki poklonijo pevke »Jadrana« venec svoji nepozabljeni al-tistinji.
m Pevsko društvo »Jadran« priredi dne 6. novembra t. L v restavraciji Union Martinov večer. Svira vojaška godba. Vstopnina prosta. — Odbor. *
m Sprememba posesti. Gospa dr. Klara Kukovec je kupila stanovanjsko hišo št. 14. v Maistrovi ulici. Hišo št. 46. v Meljski ulici je kupil g. Alojz Zorzi in hišo št. 27. v Stritarjevi ulici Marija in Ana Bah.
m Red, kje si?!? Prejeli smo: Svojčas smo imeli hišne rede, ki so določali čas in prostor za istepanje pohištva. Danes tega ni! Danes razbijajo zjutraj pred šesto uro, razbijajo celo dopoldne, popoldne, da celo zvečer čez deseto uro, na oknih, mostovžih, samo ne na dvorišču. Pri tem razbijanju in prašenju človek res ne ve, kedaj naj zrači stanovanje, da se v njega ne vtihotapijo razni bacili, prah in »nežne domače živalice«. In po ulici vlada ista razvada, ob vsakem času prifrči' kaj iz višinskih sfer. In naša dvorišča! Tam so kupi smeti, podobni bolj gnojiščem. Da je cela okolica deležna neprostovoljnega parfuma je umevno, a tudi mrčes se na njih redi. Ali res nimamo ne postave ne človeka, ki bi te v sanitarnem in tujskoprometnem oziru nezaslišane razmere odstranil. Naložite takim malomarne-žem visoke kazni in gotovo bomo dosegli že vendar enkrat predvojni red.
m Glasbena Matica. Moški zbor ima v pondeljek ob 11. uri vajo; popoldne ob pol 4. uri pa poje na starem pokopališču.
m Švedski pisalni stro} „HaIda“ je najpopolnejši in najmodernejši pisalni stroj. Zahtevajte brezplačni prospekt in brezobvezno razkazovanje. Generalno zastopstvo za vso SHS Ant. Rud. Legat & Co., Maribor, Slovenska uiica 7, telefon 100,	2304
m Danes in v nedeljo vsi v „Vinski hram“ kjer je pojedina jetrnih in krvavih klobas. Točijo se 'zvrstna vina in vinski mošt.	2294
m Sokolsko društvo v Studencih vabi vse brate, ki se hočejo udeležiti plesne šole, da se prijavijo pri bratu Šinkovcu v Sokolskem domu od 18.—20. ure zvečer.
m »Grajska klet«. Danes v soboto domača 'zabava s plesom, do 3. ure zjutraj. Dnevno umetniški koncert.	2303
m Danes in jutri (sobota, nedelja) pri OSETU, Štajerska klet koncert in PLES. 2307 m Čevlje po znižani ceni, ročno delo, najboljše kvalitete in popravila pri F. MONJACU, Jurčičeva ul. 9.	2226.
m Kavarna »Evropa«. Danes popolnoma nov spored. Devet članov — rus-
Henry Bordeaux:
V miinu
Tak, kakršnega me vidite — Je dejal’ doktor Chaponiere v advokatski garderobi, kjer je čakal, da ga pokliče sodišče k prisegi, ki jo je moral položiti vsak ekspert — tak kakršnega me vidite, sem obredil mrliča.
Zdelo se je, da je res sposoben za kaj takega: samo zdravje je dihalo z njega. Vendarle! — je pripomnil eden izmed prisotnih odvetnikov, — drugače pri zdravnikih tega ni, kajti le ti so spretnejši v pokopavanju nego v reševanju ljudi. Toda zdravniku je bilo mnogo na tem, da nam pripoveduje svojo povest, kar je brez obotavljanja storil.
—	Bil sem šele ob pričetku karijere in popolnoma neizkušen v poklicu. V okolici Re-klicea, v planinskem kraju, sem zdravil skoraj zastonj mlinarjevo sestro. Pisala se je Melanija Chantpoule in je živela s starejšim blatom Krištofom, ki je bil hladen in tih čl6vek, medtem ko je ona, dekle dvajsetih let, dobra gospodinja in spretna šivilja, delala, se smejala in čebljala ves božji dan. Kadarkoli sem prijezdil mimo, sem se pogovarjal z njo. Rodbinska dedščina — mlin — je bil last obeh. Pripovedovalo pa se je na vasi, da hrepeni Krištof za tem, da bi postal sam gospodar skupne posesti. Radi tega je baje poslal sestro v samostan, od koder je kmalu pobegnila. Govorilo se je tudi, da je zalezoval županovo hči, ki ga pa ni marala, dokler ne postane edini lastnik. Ljudje so vedeli še marsikaj drugega.
Tore}, Melanija je zbolela. Nekega popoldneva ugledam Krištofa, ko je zlagal in ža-
»T h
kih umetnikov — nastopa Vi najrazličnejših pevskih, plesnih in kabaretnih točkah. Igra, jjlazba, toalete in scenerija prvovrstna. Pridite in zabavajte se!
2222
m Najboljše čevlje KARO dobite: Maribor, Koroška cesta 19 in od 1. oktobra tudi Aleksandrova c. 23 .v, trgovini SI. Černetič.	2048
m Svatbeno perilo. Cenjene dame opozarjamo na izložbo svatbenega perila in oblek, ki jo bo uredil atelje za perilo »Valencienne« v Gosposki ulici.	2215
m V nedeljo popoldan ob 5. uri čajanka s plesom v kltrhn »Palais de danse«.
 __________________2269.___________________
„ITO" tema za zobe - oajMiSa
Narodno gledališče
REPERTOAR.
Četrtek, 28. oktobra ob 20. uri »Morala« ab. C.
Petek, 29. oktobra. Zaprto.
Sobota, 30. oktobra ob 20. uri »Pagli-acci« (Glumači-Bajazzo) in »Bastien in Bastienne«. Premijera. Ab. A. Nedelja, 31. oktobra ob 20. uri »Danes bomo tiči«.
Pondeljek, 1. novembra ob 20. uri. »Grofica Marica«.
Opozarjamo na današnjo premljero opei »Pagliacci« in »Bastien in Bastienne«, s katerima se otvori letošnja operna sezona.
Predstave v praznikih : V nedeljo, 31. okt. se vprizori zvečer velezabavna Nestroyeva veseloigra z godbo in petjem „Danes bomo tiči", v pondeljek 1. nov. pa vedno priljubljena opereta „Grofica Marica".
Vsebina opere „Pagliacci“ (Glumači, Bajazzo).
I. d e j a n j e: Potujoča skupina glumačev je prišla v neko vas, postavila svoj oder in prireja predstave komedije »Pagliacci«. Ravno se zopet vrača skupina pod vodstvom svojega ljubosumnega glavarja Cania z obhoda, s katerim je zvabila meščane k večerni predstavi. Član trupe, grbasti Tonio, je nesrečno zaljubljen v Canijevo ženo Ned-do, ki pa odbije njegovo zalezovanje s pasjim bičem. Razjarjen ji Tonio preti z osveto. Nepričakovano se mu nudi prilika za to, ko zasači Neddo pri ljubavnem sestanku s kmetom Silvijem, s katerim jo veže ljubezenska zveza. Tonio prikliče njenega moža, ali Silvijo mu zbeži, ne da bi ga Canio spoznal. Ker mu Nedda nikakor noče povedati imena svojega ljubčka, jo hoče zabosti. To pa prepreči drugi član trupe, Beppo. Tonio svetuje Caniju, naj počaka z osveto do predstave, kjer se bo ljubček gotovo sam izdal. Canio se razjoče nad svojo glumačko usodo. (»Smej se, Bajazzo!«)
II. d e j a n j e: Glumači igrajo svojo komedijo »Pagliacci«. Canio se trudi igrati svojo vlogo ljubosumnega moža, ali notranja
gal pred hišo deske. Njegov obraz je imel čuden izraz, čeprav se mi je zdelo, da je vedno takšen.
— Kako je dekletu?
— Slabo.
— Kaj pa delaš?
— Saj vidiš.
Ker mlin ni obratoval, je delal krsto.
Vstopil sem v hišo. Melanija se ni gibala. Na hrbtu leže, je dihala s težavo. Lahko bi umrla vsak trenotek, lahko pa bi še tudi živela. Kdo bi uganil? Pregledal sem Jo. In glej! Na vratu sem našel modre lise, štiri na eni strani in eno na drugi, podobne odtisom prstov. Tačas nisem polagal preveč važnosti na to. Napisal sem recept in odšel k bratu, ki je mirno izdeloval rakev.
— To so zdravila. Jaz pojdem v mesto in jih prinesem.
— Ali ima to kak smisel?
— Dokler dekle živi, ga moramo zdraviti.
— Saj je že skoraj mrtva.
— Še ni.
V	mestu me je župnik obdržal pri večerji, tako da sem se vrnil šele okrog desete ure zvečer. Šel sem po bližnici, samo da bi preje prispel k mlinu. Zadeva je bila namreč taka, da je kazalo zanimati se zanjo. Prihajali so mi razni sumi, a sam nisem vedel zakaj.
Po noči je bil mlin razsvetljen. »Tak6 svetlo!« sem si dejal. Najbrže so sveče, ki jih zažigajo ob mrtvaškem odru. Konec je...
Privezal sem konja in vstopil. Nisem se motil. Melanija je umrla in je že ležala v novi rakvi, okrog katere so gorele sveče. Krištof je stal, potem ko je vse potrebno ukrenil, ob rakvi. Zdel se mi je raztresen.
OR«.
bol vzkipi v njem in pade iz svoje vloge v resnico ter zahteva od svoje žene, katera igra tudi v komediji njegovo ženo Colom-bino, da mu pove ime svojega ljubčka. Nedda se brani, a Canio ji preti, da jo zabode. Vaščani slutijo, da se komedija pretvarja v krvavo resnico. Canio konečno zabode svojo ženo, nato pa še Silvija, ki priskoči in se s tem izda. Intrigant Tonio, ki je vsega kriv, zastoče ves potrt publiki; Pojdite domov, komedija je končana!
Vsebina opere »Bastien In Bastienne« —
Med zaljubljenima pastirčkoma Bastienom in Bastienko je prišlo do nesporazumljenja, čeprav se oba ljubita, ne zaupata drug drugemu. Vaški godec Colas, ki je na glasu kot čarovnik, se vmeša v zadevo z dobrim namenom, da jih zopet spravi. Njegova čarovniška umetnost mu pomaga, da se to kmalu posreči.
/port
ISSK. Maribor v inozemstvu
Jutri zjutraj odpotuje ISSK. Maribor v Beljak, ker bo odigrala revanžno tekmo s Villacher Sp. V.
ISSK. Maribor — SK. Ilirija
Jutri bo hazena družina ISSK. Maribora odigrala v Ljubljani finalno tekmo za fiualno tekmo za prvenstvo Slovenije z SK. Ilirijo.
SD. Rapid — TSK. Merkur
Jutri popoldan se bo odigralo zadnje kolo prvenstvenih tekmovanj, ki bo poleg der-bya Maribor—Rapid najzanimivejša prireditev domačih moštev. SD Rapid se nam Je v nedeljo predstavil v slabi formi, vendar je pričakovati, da bo jutri napel vse sile, da si pridobi dve točki, ki sta z ozirom na dobro razpoloženje »Merkurjeve« enajstorice še precej dvomljivi. Po moči in tudi taktično bo »Rapid« nasprotnike nadkriljeval, toda »Merkurjev« team se odlikuje z izredno požrtvovalnostjo, ki mu lahko prinese uspehov. Napad, predvsem desna stran, je izredno prodoren in se je prav dobro uveljavil v postavi B-teama, ki je nastopil proti »Rapidu«. Ako bo celota predvedla tudi tokrat tako igro, so izgledi deljeni. Pričakovati je torej izredno zanimivega poteka jutrišnje tekme, ki bo nudila obilo užitka.
Sodnik g. R a d o I i č.
SK. Ptuj — SK. Svoboda
V	Ptuju bo moštvo SK Svobode, ki sl doslej še ni priborilo nobene točke (razen dveh SK Mure, ki ni nastopalo), odigralo zadnjo prvenstveno tekmo, ki bo z ozirom na enakovrednost obeh nasprotnikov nudila napeto in užitka polno igro. SK Svoboda, kakor tudi »Ptuj« sta jako borbeni moštvi, ki bosta jutri storili vse, da si pridobita četrto mesto v tabeli mariborskega okrožja.
Sodil bo g. O b e r I i n t n e r. ! "
kajti ni me pričakoval. Toda rakev še ni bila zaprta; brat je imel pokrov še v rokah.
— Kaj, sem ga vprašal, je že mrtva?
— Da.
Krištof ni izgovarjal nikdar nobene besede po nepotrebnem. Mirno je pričel nameščati pokrov, toda jaz sem mu preprečil.
— Preveč se ti mudi. Počakaj, da se prepričam.
— Ni več treba, mrtva je.
— Kako da ne, čemu ne?
— Vsa je postala črna.
— Snemi pokrov!
Opravičeval se je. Približal sem se; nobenega znaka.
Prijel sem roko: žila miruje. Poslušam srce: ne udarja; toda telo še ni bilo mrzlo.
Vprašal sem:
— Kedaj je umrla?
— Po vašem odhodu.
— Zelo se ti je mudilo z rakvijo.
Vsedel sem se in prižgal pipo. Stvar sem
malo premislil in ukazal:
—Pomagaj mi, da jo preneseva na postelj.
Prestrašen je vprašal;
— Na njeno postelj.
Ni hotel. Razjezil sem se in sem pričel pretiti, nakar se je pokoril. Prijela sva jo, on za roke, jaz za noge in jo prenesla na postelj.
— Melanija vendar še ni mrtva.
— Kaj še!
— Moraš paziti nanjo celo noč. Vrnil se bom zjutraj. Moram jo najti na istem mestu, razumeš? Ne tam, temveč tukaj pod odejar-mi, skrbno segreto.
.Odšel sem. toda predno sem zajahal, sem
V	Mariboru, dn* 31. oktobra 192o
ISSK. Maribor rez. — Djačka momčad
Jutri dopoldan ob pol 11. uri bo nasto« pilo prvič v letošnji sezoni moštvo tukajšnje garnizije proti rezervi ISSK Maribora. O-meniti je treba, da bo v dijaškem moštvu nastopilo nekaj prvovrstnih igralcev, ki so že nastopali za barve naših vodilnih klubov, kakor »Gradjanskega« in »Jugoslavije«. Torej bo rezerva ISSK Maribora imela jako težko delo.
Sodi g. T u r 1 n o.
: Lešnik Valentin — Dinerl igra jutri za barve SD Rapida stoto tekmo. Častitamo!
APOLO KINO
Od petka, dne 29. do pondeljka, dne L novembra »BELA GOLGOTA«. — Najnovejša drama vseh časov, snimljena ob resničnem strašnem dogodku in ob stalni smrtni nevarnosti sodelujočih. Grozovita snežna la‘ vina in povodenj. Obupni boj ljubečih se liut^ za življenje. Nepopisna ljubezen in požrtvo‘ valnost matere za ljubljenega otroka. Nas'l' nosti od gladu zblaznelega proti zaročenk' tovariša. — Triumf filmske umetnosti- -* Čudež filmske tehnike! Ta film je prodrl P° vsem svetu s primernim uspehom,
GRAJSKI KINO	.
Od petka 29. do nedelje 31. oktobra VELIKE STRASTI«. — Velikanska senzaci-jonelna drama iz življenja žensk veliki*1 strasti. Moderno, balet, cirkus. Usoda glas0' vitih žena v osmih napetih silno zanimiv''1 činih. FERN ANDRA in grofica aon£S ESTERHAZY v glavnih vlogah.
KINO »DIANA« STUDENCI
Od sobote 30. oktobra do vključno tofks
2.	novembra 1926 »RIM — TIN — TIN, GOVALEC SMRTI«. — Drama iz zemlje večnega snega in leda v 6. činih. Jack, ki ie bl1 v svojem rojstnem kraju osumljen umora, je v namenu, da se izogne kazni, pobegnil v najsevernejši kraj Amerike, v La PortaSe< Prišel je s svojim zvestim prijateljem psom »Vuk«. V La Portage je živela sirota Sally* edina žena med 29. možmi .V La Portage ie prišel tudi trgovec s krznom, neki John Le* roy, kateri pa je krzno raje kradel nego kupoval. Leroy se je zaljubil v Sally in io hotel poročiti, toda ona ga ni marala. Jack je nenadoma težko obolel in ker v La P»r' tag ni bilo nobenega zdravnika, ga je nego* vala Sally. Radi požrtvovalne nege dobr® Sally, je Jack ozdravel. Največja senzacij® za La Portage so bile vsako leto tekme psov* Zmagovalec je dobil vedno veliko nagrado-Cas teh tekem se je približal in vsi so se pripravljali za velik dan. Tako tudi Jack in Leroy. Film nam podaja vzorno sliko živ!ie' nja na daljnem severu in nas seznanja * tamkajšnjimi običaji in prebivalstvom. — dodatek se predvajata še dva filma in sicer: »HAROLD LLOYD KOT LOVEC« in »Naravni posnetki Zidanega mosta«.
poklical sosedo in jo zaprosil, da gre preno-čevat v mlin.
— Krištof ima očarljivo oko, mi je od£°' vorila, a mrtveci se pazijo sami.
Moral sem poiskati drugo, bolj usmiljen0.
Domov sem prispel okrog polnoči.
Naslednjega dne, zgodaj zjutraj, sem osed' lal zopet konja, pa hajd v mlin. 2e od dalež sem zapazil Krištofa, kako je hitel nasprotl in mahal s klobukom. Zazdelo se mi je, ^ je to znak veselja in ga vprašal:
— Kaj je, mar se giblje?
— Bog obvaruj, mrtva je.
— Daj ovsa konju. Grem pogledat.
Dve sosedi sta pobegnili. Od strahu Pre^ boleznijo, ali od strahu pred mlinarje^-Melanijo sem našel v isti legi, kakor sem 1° pustil prejšnjega večera. Ležala je nepf®' mično; nemara je v resnici mrtva? To le bilo zame nevzdržno. Uporabil sem poseld' nje sredstvo in ji dal injekcijo. Na mah seie stresla in zganila; bila je živa. Imel sem t0' rej popolnoma prav.
Krištof je stal za mojim hrbtom in ni Z0* voril ničesar. Obrnil sem se in ga pogledal-Videl sem že mnogo obrazov, vendar njegovega ne bom nikdar pozabil.
Melanija je ozdravela, se poročila in i'11* danes veliko otrok.
•
— A Krištof, pazite! To je najlepše v vsot povesti. Leto ali dve leti po tem obujcnju oziroma vstajenju ie postal žrtev nesrečn^.'a slučaja. Kolo v mlinu ga je zgrabilo in docela zdrobilo. In rakev, ki jo je napra' za sestro, so porabili zanj.
V Marfbortf, 3ne ’3f. oHoFra T926L
%T rani'37
Kultura in umetnost
Obisk pri bolgarskem umetniku
Sedela sva v njegovi hotelski sobici in se pomenkovala. Nižal se je mrak in v ugašajoči svetlobi je dobil njegov obraz bolj iz-mite .poteze. Obraz Saša Popova je sicer, .da se tako izrazim, obraz srednjeevropskega intelektualca, kakor jih vidiš sto in sto. Le kadar govori, se ti zdi, da dobi nekak orientalsko-tajnostni izraz. Kretnje ta vtisk še bolj podkrepijo. Tudi njegov poklon na koncertncm podiju, ko se zahvaljuje publiki, ni zapadnjaški. Zato pa tudi ni teatersko-vsakdanji.
Govoril; sva v ruskem in nemškem jeziku, kakor se nama je že zljubilo. O Saši Popovu sem slišal, da ima nemško vzgojo to da je orientiran germanofilsko. Ta smei ie v Bolgariji žal zelo močna, a je naraven Produkt politike.
— Ali se zanimate tudi za politiko? — sem vprašal.
■ ■	— Oh, nikdar, le tega ne. Mislim, da sem
umetnik in hočem biti umetnik, zato pa mi Je Politika nezanimiva in včasi celo zoprna reč.
Uganil je misel mojega vprašanja in pristavil:
— Ne razumem, čemu me je Ljtiblja-113 v drugič tako hladno sprejela. Jaz sem Bolgar, toda prav toliko se čutim Evropejca. Vedno sem na potu, živim za svoje gosli in °d zgodnje mladosti mislim samo nanje.
— Ste bili dolgo v Rusiji?
, ,	— L. 1913. sem imel v Rusiji koncertno
turnejo. Tedaj sem se naučil ruščine. Čislam rusko glasbo. V nji je toliko našega slovanskega duha.
Pozneje je večkrat povdarll, da Je »Slav-fonin«. In ko smo ga slišali na koncertu, se n'smo mogli ubraniti vtisu, da se v njegovi interpretaciji znpadnjaških muzikalnih del oči-fuje nekaj slovanskega. Zal, da je imel na Programu tako malo slovanskih komadov. Hoteli bi slišati, kako bi igral Čajkovskega!
; Pripovedoval mi je o svojem življenju, Posamezne epizode iz svojih neprestanih popotovanj in razodeval nazore o umetnosti.
~~ Ali ste zadovoljni s samim seboj?
■— Glejte, ne mine skorai dan, da ne bi kje igral. Ze od deških let igram in nastopam, hi veste, kolikrat sem bil zadovoljen s samim seboj? Samo enkrat — v Munchenu.
— Zelo strogo jemljete svojo umetnost.
— To je umetnikova dolžnost. Moja karakterna poteza je resnoba. Nimam navade se smehljati na odru. Če sem čisto odkrit, Povem, da niti ne ljubim publike. Publika
zame nekaj postranskega, zato mi Je vseeno, kje sviram. Vedno sviram le zase. Sebe Poslušam. Sebe vprašujem, ali dajem kar največ mogoče. Kajti, to sigurno veste, člo-Vek ni zmerom enak in ne daje enako.
— Toda všeč Vam je, če Vas publika razume!
— To ml že morate pustiti. Če vzljubim kako novo kompozicijo, jo naštudiram in podam z vsem ognjem svoje notranjosti, pa občutim, da jo publika ne razume, me prime *aka tuga, da bi jokal. Veste, umetnik občuti, ali ga občinstvo razume ali ne. Na aplavz pa ne dam nič. Niti všeč ml ni. To so konvencionalnosti.
— Ali veliko študirate svoje komnde?
— Sedaj imam 6 povsem različnih programov, ki jih potem poljubno kombiniram, ^anje mislim dan In noč. Mene to docela Prevzame in v tem živim. To ml je življenja slast.
— Ker tudi mnogo potujete In nastopate, ■am najbrže ne ostane veliko časa za druge reči, denimo: za zasledovanje kulturnih pojavov in vprašani.
— Veliko časa sigurno ne, vendar pa čutim potrebo, ki ste jo omenili in brez tega ne oi bil to, kar sem. Po koncertu navadno v Postelji čitam. Zelo rad čitam. Posebno čislam klasike, zlasti 5e Shakespcaria. Včasih se mudim eno uro na eni strani Shakcspearja. Ko-
o	veličastnih slik in misli! Vzamem violi-n° in skušam Izraziti s toni to, kar se je ^zbudilo x moji notranjosti.
— Kako pa bolgarska glasba?
_ — Napreduje vedno bolj. Po prevratu e osnovala glasbena akademija, tako da ■e naši ljudje začenjajo doma šolati. Dosih-r so se vzgajili prav vsi na tujem, Nema-a bo dala sedaj naša glasbena produkcija vec originalnega.
— Kdo je največji sodobni bolgarski skladatelj?
— Vladigerov, moj dober prijatelj, čigar »Vardarsko rapsodijo« imam tudi na mariborskem programu. Je poln samorasle sile. Moderen, toda motive išče doma med ljudstvom. Tudi njegove instrumente uporablja v svojih kompozicijah, tako da so mu skladbe zlasti za srednjevropsko uho originalne. Mlad je še in veliko obeta. Živi pa v Berlinu.
Tako sva kramljala med sabo, da je neopaženo minila polna ura. Nato sem se poslovil:
—• Proščajte. Do svidanija! — mi je dejal na pragu in 'zrl za menoj.	B.	B.
Koncert Saša Popova
(Dne 23. oktobra na «Ljudski univerzi*).
Kakor smo pričakovali: bolgarski violinski virtuoz Saša Popov si je mahoma osvojil našo koncertno publiko, ki je tokrat do zadnjega kotička napolnila veliko kazinsko dvorano (z galerijo vred). Spoznali smo Popova kot mojstra, stoječega na višku virtuozitete, takorekoč onstran tehniških težkoč in ki je obenem smiseln interpret. Prvo točko pestrega in obenem smiselno sestavljenega vzporeda je otvorila sonata op. 100 Brahmsova. Ta skladba, sicer treznega nordijskega mojstra je prepojena z vedrostjo; prišla je v vseh stilističnih posebnostih do polne veljave. Osobito hočemo . podčrtati sanjavi Andante tranqui!lo. V Chanssonovcm »Poe-mu« je Popov zopet pokazal občudovanja vredno umevanje romanske moderne glasbe. Istotako v znamenitem Gregorijanskem koncertu (Respigliijevem), ki se šteje k najdra-gocenejšim proizvodom novije violinske literature in v katerem je združen italijanski melos z duhovitim francoskim impresionizmom in obenem še s starimi cerkvc-nemi toni. Igral je ta komad mesto Glazuno-vega koncerta op. 82. Manjše skladbe, katere je podal v dodatnem koncertu in katerega si je takorekoč izsisila navdušena publika z vedno in vedno ponavljajočim se aplavzom, so pokazale Popova kot svoj instrument vse stransko obvladajočega mojstra. Monumentalnost v kantileni, brezhibnost v intonaciji in to v najhitrejših pasažah, trilcih in v več-glasnosti, elegantna uporaba loka, ritmiška eksaktnost in izrazitost, vse to so vrline, v katerih je Popov uprav' iieprekosljiv. Nismo še nikoli na pr. slišali tak uprav eteriško-pojemajočega pianissima, kakršnega pričara Popov iz svojega prvovrstnega'instrumenta.
Na zmagovitem in popolnem uspehu je istotako sodfcležen uprav Idealni spremljevalec na klavirju, Fred Grone z Dunaja, katerega smo občudovali kot pianista izrednih kvalitet še v dveh samostojnih točkah (Marx —Preludij in Evler-Arabeske. Zadnjo, bra-vorozno podano skladbo, smatramo kot neizogibno koncesijo širši publiki.
Imeli smo torej zopet večer čistega umetniškega uživanja. Upostavilo se je neko prisrčno razmerje med skromnim človekom In velikim umetnikom Popovom ter našo publiko. Oba dela je vsled tega tudi silno vzra dostila lepa pozornost naših visokošolcev, ki so poklonili mojstru, na katerega smo pač vsi upravičeno ponosni, krasen lavorjev venec. Napram poročevalcu Je umetnik omenil, da bo ta dar, obenem z vencem, katerega so lani poklonili ljubljanski akedemikl, shranjen med njegovimi najdragoecnejšimt sno-minki.	'	H.	D.
Anton Trost
Ljudska univerza nas Je seznanila v po-četku letošnje sezone z največjim slovenskim pevcem Betettom, kateremu sledi sedaj naš najslovitejši pianist, profesor Anton Trost. Oba umetniška večera spadata še z nastopom dr. Kozinovega kvarteta vred v okvir slovenske sezije, ki se je obravnavala v lanski sezoni in ki se je imela ozirati tudi na našo muzikalno kulturo.
A. Trost naši stari koncertni publiki izza predvojne dobe ni neznan, kajti predstavil se nam Je že kot akademik-abiturient dunajske glasbene visoke šole 1. 1912. ob priliki čital-niškega koncerta v Narodnem domu. Tembolj se torej veselim slišati ga topot kot zrelega umetnika.
Podlago svoji pianistični' naobrazbi sl Je pridobil T. na šoli Glasbene Matice v Ljubljani, katero Je posečal v dobi svojih gimnazijskih študij. Ko Je položil zrelostni izpit,
se Je podal na Dunaj, kjer je absolviral z odliko in državno diplomo glasbeno akademijo.
Do Jeseni 1. 1914. je učiteljeval na šoli Glasbene Matice, od tega leta naprej pa živi na Dunaju, kjer si je pridobil kot solist in glasbeni pedagog odlično mesto. Nastopil je tam pri mnogih prilikah, tak s Konzertverei-mom, pri reprezentativnih prireditvah našega poslaništva i. dr. Daljše potovanje je napravil tudi z violinistom Balokovidem. Kot prvi Slovenec pa je pričel s samostojnimi klavirskimi koncerti v domovini in tekom zadnjih 10 let je v številnih prireditvah z veliko vztrajnostjo pokazal občinstvu mnogo skladb prve klavirske literature. S pravico se nazivi j e torej kot pionir naših klavirskih koncertov. Rad pohiti vsako leto med svoje rojake, ki ga vselej z iskrenim navdušenjem sprejemajo. In to je tudj umevno, saj si je T. priboril že zdavnaj sloves pianista velikega stila in ki je v stanu pridobiti si trajno naklonjenost občinstva. Tako so n. pr. v Ljubljani njegovi večeri stalne prireditve.
Umetnik obvlada uprav suvereno vse tehnične težkoče svojega instrumenta; mehanski del zanj takorekoč ne eksistira. Istotako je priznan kot serijozen interpret. Njegova podavanja kažejo temeljito razumeva' nje ter so vselej nepretencijoznc in brez teženj po zunanjih efektih. Neumorno-, delujoč na lastni izpopolnitvi, posveča T. mnogo paž-nje lpporr.u klavirskemu tonu in jasnemu in premišljenemu fraziranju. Nekai moškega veje iz vseh skladb, katere podaja; vse je takorekoč občuteno in preživljeno. In v tem se kaže T. kot rojen umetnik. Pod njegovimi prsti klavir takorekoč poje. Pri podavanju liričnih mest nam zveni v neki čarobni mehkobi in sijajni so zopet učinki, če zadone strune z ogromno, brezbrežno polnostjo. Takrat ne čutimo udarcev, temveč le neverjetno moč in samo moč.
Trost je specljelno p-iznnn kot velik Bach-igralec, ki najde najvišji izraz v popnl-nodonečih orgelskih viških. In priznanje, biti smiseln interpret sklad tega miizllcn^ega velikana, mora biti pač naivišje usposoblienost-no spričevalo pred poklicanim muzikalnim forumom.
Razumljivo je potemtakem, da so Trostovi koncerti povsodi umetniški dogodki in prave manifestacije; poslušalci fn vselej očarani od njegove umetnosti ter dobijo od njega najboljše dojme.
Pričakujemo trdno, 'da bo tudi njegov nastop v Mariboru zmagovit in da bo naša koncertna publika sprejela umetnika-rojaka z zasluženo pieteto.
(Po poročilih v raznih slovenskih', hr-vatskih in nemških listih.)	H.	D.
Knjige Vodnikove družbe
Točno ob napovedanem času Je Izčlala Vodnikova družba svoj prvi knjižni dar. Štiri lepe knjige — za 20 din. Če porr!"limo, da je danes težko dobiti skromno brošurlco za 5 din., so štiri dokaj obsežne, okus-io opremljene, ilustrirane knjige priča velike požrtvovalnosti nove družbe. Pogum, ki je bil oče te akcije, pa je k steči poplačan. Vsaj moralno. Prvo leto se je priglasilo okrog 14 tisoč Članov. Ta usipeh ie tako časten, da sl boljšega ne moremo želeti. Slovenske napredne vrste so pokazale, da čutijo tudi kulturno. Prepričani smo, da se bo število udov »Vodnikove družbe« tekom drugega leta še podvojilo.
Najboljša reklama bodo letošnje knjige. Za začetek je storjeno veliko. Knjižni dar je vsebinsko zanimiv In tudi po opremi prikup-Ijiv. Vsebina je taka, da zanima l Izobraženca i najširše ljudske sloje. V kmečki in v meščanski hiši bodo teh knjig veseli. To je najboljše priporočilo za »Vodnikovo družbo.« Pravilno je, da se na kulturnem polju tekmuje.. Naj se govori o Mohorjevi družbi, kar se hoče, tudi zanjo bo ta konkurenca koristna'.
Oglejmo si letošnje knjige »Vodnikove družbe.«
Največja po obliki In najobsežnejša po stranelj je »Velika Pratika«, ki ima jako mične platnice in čije koledarski del je tako okusno Izdelan, da prekaša vse naše koledarje. Nato slede razne poštne določbe, za njimi pa bogata in pestra vsebina, ki jo otvarja slika Valentina Vodnika z njegovo Pesnijo; »Na moje rojake.« Z ustanovitvijo
Vodnikove družbe je v zvezi kulturno-zgo-dovinski članek dr. I. Laha: »Vodnik— naš vodnik.« Slede članki: Nikola Tesla (J. Nardin), Elektriko v kmetsko hišo (T. Vaga-ja), Radio (J. Nardin), Kino (J. Nardin), Mo-herni gasilski stroji (Fr. Barle), Koliko poznaš svojo državo (F. Majcen), Politični pregled
o	minulem letu (A. Melik), Sličice iz Makedonije (M. Prezelj), VIII. vsesokolski zlet v Pragi (J. Jeras), Slepič in vnetje slepiča (dr. M. Černič), Kožna jetika (dr. Jernej Demšar), Dobra gospodinja središče družinske sreče (J. Zemljanova), Harmonika (Pavel Karlin), in cela vrsta manjših člankov, beležk in drugega drobnega gradiva. Vsi pomembnejši članki so lepo ilustrirani. Pratika ima pretežno poučno vsebino in to je prav. Njeni sotrudniki so poskrbeli, da ni nikjer suhoparnosti.
Slehernemu človeku, najsi bo mlad ali star, če je le ljubitelj prirode in njenih skrivnosti, bo nudila obilo užitka 84 strani obsegajoča, lepo ilustrirana knjiga »Iz tajnosti prirode«. Tu so zbrani prirodoslovni sestavki. Fran Erjavec je še vedno ncprekosljiv slovenski klasik te vrste, toda v tej knjigi so spisi, ki nekatere izmed njih lahko postavimo ob bok Erjavčevim. Dr. P. Vidov nam podaja v »Pravljici o lakoti« duhovito pomen kovanje o kemiji človeške hrane, dr. Egldi} Sever pa piše o pradavnih dneh, o življenju v prejšnjih geoloških dobah. M. Damjan opisuje boj za severni tečaj, zlasti eksrpedicijo slovitega Amtmdsena, dr. L. Poljanec pa na» vodi v ledeno dobo in oživlja pred čitatelje-' vimi očmi življenje pračloveka. Vsi prispevki so lepo ilustrirani.
Beletristiko zastopata Vladimir Levstik in Juš Kozak. O priliki bomo o njunih knjigah še izpregovorili, za sedaj omenjamo samo to, da so. dobili člani Vodnikove dru2be s »Pravico Kladiva« (V. Levstik) in »Belim meccsnom« (J. Kozak) dva lepa produkta moderne slovenske proze, dve knjigi, Ul sta že sami vredni 10 din.; tako da so prejeli največji dve za nameček. Imeni pisateljev jamčite, da bodo imeli čitatclji nad obema knjigama veliko užitka in veselja.
čo premetrimo knjižni dar »Vodnikove družbe« zgolj s slovstvenega vidika, moramo priznati, da je začetek lep in mnogoobe-tajoč. M koncu moramo pristaviti še eno: Komaj se je družba osnovala, že so klerikalni listi planili po nji in so trosili najbolj abotne laži. Pisali so, da je družba brezbožna, protikrščanska itd. Nismo natančno preiskali teh štirih knjig in ne moremo reči. kolikokrat se v njih omenja božje ime. Toda vemo iz izkušnje in zgodovine: Kdor ima Boga preveč na ustih, ga ima premalo v src.-. Protikrščanski značaj drnpa je gladko ovržen, kajti njene publikacije nimajo drugega namena kot širiti umstveno omiko in z leposlovjem požlahtnjevati človeška srca. Vsi napadi na »Vodnikovo družbo« so /privreli iz nevoščljivosti in nestrpnosti.
X Nova Evropa. Osma številka te zofo Informativne revije, ki izhaja že 7 let v Zagrebu, ima nastopno vsebino: Smisao Društva Naroda (0.), Sedma Skupština Lige Naroda (P. Mitkovjč), Naša predratna omla-dina (J. Zubovid), Kongres medjunarodne študentske konfederacije (N. Bistrov), Knjige
i	listovi. Beleške. Za prihodnje tedne se napoveduje številka o Mihclangelu, o sodobni miselni Italiji, o Supilu, o Črni gori, o Splitu, o Dubrovniku, o Vojvodini, o Bolgariji itd. »Nova Evropa« se naroča v Zagrebu, Pre-radovlčev trg br. 9.
X Iz prevodne književnosti. Mariborsko Narodno gledališče bo vprizorllo v tekoči sezoni duhovito komedijo znanega rucTtega pisatelja Arkadija Averčenka »Igra s smrtjo.« Komedijo, ki še ni izšla v tisku, bo preložil po rokopisu B. Borko.
X Kdlmdn — Grofica Marica. Letošnja muzikalna gledališka sezona se Je pričela s to popularno opereto, ki Je doživela v lanski sezoni 16 predstav. Vzrok, da se? n! nastavila za pričetek kako večje muzikalno delo, leži pač v naših prilikah; gledališka uprava ne razpolaga samostojno z orkestrom. Glede predstave kot take Je omeniti, da Ja bila v splošnem na lanskem nivoju. Saj so bili večinoma isti imejitelji vlog na odru tn Iz-premembe so bile le v manjših vlogah (P. Kovič kot sluga Čeko ter StMcovlč kot cigan Berko). Režijo je vodil zopet gospod K. Bachmann, muzikalno vodstvo p* lp bilo v rokah kapelnika Herzoga, ki Je dokazal, da se je udejstvoval tudi v počitniškem času; njegova dirigentska spretnost se je oči vidno dvignila napram prvim nastopom v početku lanske sezone. Obiskano Je bilo gledališče Drav dobra.	tLD*.
DLfAIi 1;
;	j&r.
*T A’ R O R «:
V ifflHBo«; cftte "Sirokfobra '192&
K
Na resničnem severu
Wj, f'
^František Holub v »Lid. Novinah«*). IBfljjffifffiiBiV
,' .	~Ty	•"
p^evkVTJordili so ka} kmalu minili in ne-|ega večera je odplul transatlantik k ►resničernu« severu. Pokrajina je jela postajati vedno boli pusta. Hodniki na ladiji so flihali prijetno toploto centralne kurjave. Površniki, trikoji, kožuhi, vatirani telovniki, ki jih sploh nismo mislili vzeti iz zabojev, Sedaj dobro rabijo, če hočemo biti na palubi. Stewardi nosijo ves dan grog in kuhano Vino. Noči ni več. Res je: že nasledlnji večer po odhodu iz Hamburga nas je iznenadil pozen solnčni zahodi; v fjordah smo se navadili nekake napol noči — noči brez zvezd in meseca, ki je poletni vonj Norveške; v taki noči smo čitali na palubi skoraj do polnoči. Kajpa, turisti, ki ne morejo kakor Mangli spati kjerkoli in kadarkoli, se na Norveškem malo naspe. Toda vse to* je še vedno le prehod. Stoprav za severnim polarnim krogom se' lahko vidi proslulo polnočno solnce — solnce, ki stoji še ob polnoči nad obzorjem in ki po polnoči vstaja — ker sploh ne zatone. Vidimo ga le tedaj, če je nebo vedro. Mi smo ga zagledali na morju južno od Lofot. Rdeči kolobar se je skoraj dotikal obzorja in je z bakrenorjavim bleskom raziskril potemnelo, grozeče temačno morje. Ta pojav je prekrasen, zapušča pa v Človeku zelo resnoben dojem. Norveška ima sploh resen značaj, tudi ondi, koder je najbolj idilična. Res je sicer, da še nihče ni ušel samemu sebi, da globoko veselje ne zamre niti pred polnočnim solncem in globoko gorje se ne nasmehne niti v aprilu na Siciliji, toda ne da se zanikati, da bo Norveška vedno bolj vabila zrele može, ki bodo tu premišljevali o Bogu in smrti, nego srečno zaljubljena dekleta, za katera bo vrhunec prirodne lepote še vedno vroča južna noč.
Ladi je plove mimo Bodo in Tromsd, ki sta S svojimi par tisoči prebivalcev pravi pravcati velemesti, počasi se bliža najsevernejšemu izrastku evropske celine, Severnemu rtu. Ob osmih zvečer, pod težkim pokrovom sneženih oblakov so opazili to ogrgmno, temačno kameno mizo, dihajočo ledeni hlad snegov in tišino smrti. Je nekoliko podoben 'Capriju, toda to je Capri strahot, smrti; takšen bo Capri takrat, ko se bo zemlja ohladila, ko bodo v neapelskem zalivu lovili tu-lene, a v Kamerunu sejali nekoliko ovsa za ostanek človeštva, kakor je to sanjal Madach v svoji »Tragediji človeka«. V zalivu Horn-viken pod Rtom stoje kake štiri lesene bajte z norveško zastavo in z obličjem proti Severnemu ledenem morju. Odtod vodi kame-nita in močvirna steza v serpentinah gori k 'planini Rta. Nam ni bilo dovoljeno izstopiti, ker je kapitan zbog nemirnega morja zabra nil izkrcanje. Bilo se je bati, da bi razpenjeni Valovi motorne čolne ob obrežnih skalah razbili.
Ko smo bili že štiri ure v sneženem mete-Žu, ki je kmalu zaplesal pred nami in zrli skozi padanje kosmičev na oddaljujočo se severno trdnjavo Evrope, smo zavili 58. morskih milj proti jugu v Hammerfest, najsevernejše mesto na svetu. 21. junija nevse-zgodaj smo v ledenem nalivu, med katerega so se mešale snežinke, gledali s palube na sivordeče mestece, skoraj docela leseno, z dvema lesenima cerkvama. Tu ni več dreves in trave — kdor je prišel v te kraje, je prišel zavoljo rib. Hammerfest mi ostane v spominu kot bizarna simfonija rdeče oblečenih škatelj za ribjo mast z napisi o Norveških nalivih, o junijski zimi, zablačeni glavni ulici Gronnenyolgade, kjer puhajo avtomobili svoj dim, vmes pa se sprehajajo ;ribiči in mornarji, kjer pričajo napisi konzulatov o zanimanju sveta za ta Finis Terrae In kjer se z angleškimi napisi na bankah ponuja v zameno valuta vseh svetovnih držav. Ne bom pozabil trgovin, kjer se dobiva vse, kar potrebuje povprečen prebivalec tega mesta z 2500 prebivalci in še marsikaj, kar se prodaja pod našim podnebjem le v večjih mestih. Ne pozabim tudi medvedjih kožuhov, v čijih trgovini je zavzel Hammerfest prvo mesto na svetu, niti rožnatih des-sous v izložnih oknih, kakor da bi to mesto smrti, ki od 18. novembra do 23. februarja sploh ne vidi solnca, koketiralo pred malce stiskavim Srednjeevropejcem. Ne pozabim na Meridianstoten, kameniti spomenik merjenja meridijana odtod pa do ustja Donave, ki so ga izvršili v letih 1816-1852 norveški, švedski in ruski geometri.
Nikoli ne pozabim ginljivega kotička v Hammerfestu - pokopališča. Tu spe večen sen hammerfeški meščani i„ razni brodolomci.
r----------
') Glej »Tabor« z dne 24. oktobra t. 1.
ki jih je vrglo morje na hammerfeško obalo.
V	voletju jim sveti polnočno solnce, po zimi pa piska nad njimi snežna burja kakor stroj brzovlaka, ali pa mežikajo zvezde v arktični zimi, ki od nje škripljejo lesene bajte, od tal do vrha pokrite z snegom. To je najsever nejše pokopališče na svetu. Sicer vidiš tudi na Svalbardu surove lesene križe nad grobovi ribičev, ki jih je ondi zatekla smrt; toda njih počivališče ni blagoslovil duhovnik, morda je zgolj človeška solza kanila a grudo, ki bi jo morala poškropiti blagoslovljena voda. Sem-le je treba priti, če hočeš uživati j in docela razumeti tako islandsko dramo kot so »Pesjani« ali Kiplingova »Quiquerna« in Andersenove »Snežne kraljice«.
Po Hammerfestu nam je dala Norveška še bolj nepozabni Lyngenfjord, kjer se zdi, kakor da bi na večnem snegu nedostopnih gorskih vršacev bival Azrael in kier bi slikar zašel v zanos spričo divnih barv na zemlji, nebu in morju; potem še prekrasni Raft-sunden in nato z daljnogledom pogled na izumirajoče nomadske Laponce, ki tabore ob obali — in že čutimo, da plove parnik vedno bolj na jug, nazaj v »našo stran.« Tretjega dne po odhodu iz Hammerfesta plovcmo v deževnem somraku mimo Aale-sund, zjutraj napravimo izlet k briksdalskemu ledenjaku in dan nato se vsidramo pri Ber-genah, zadnji postaji na norveških tleh. Z nenavadnim občutkom gledamo zopet v rumeni tramvaj, taxametre, asfalt in prometne redarje. Bergeni so majhen, hladen, severnjaški Neapelj; predmestje Sandvik je podobno Posiliipu. Visoke gole skale tvorijo pritličje, navzgor teče serpentinska ulica —
neapeljski Corso Vittorio Emanuele. A viseča železnica na Floricen, zgrajena leta 1918 (tako je, prosim, živela nevtralna Norveška v zadnjem vojnem letu) nas spominja fonicO' lare na San Elmo. Toda v zalivu vam ne zaveje nasproti vonj negibnega, razgretega neapelskega morja, temveč se leskeče v soln cu kakor britev ostro severno morje. Z avta vidimo stare lesene mestne četrti, rdečo, iz opeke zgrajeno cerkev sv. Janeza, gleda^ lišče, ki je posvečeno genijem Ibsena in Bjornsona, hladno kamenito postajo, od tu zdrčimo po asfaltu pred elegantnim hotelom Norgc mimo potniškega urada in banke.
Odpeljemo se deset kilometrov od Berge-nov v Fantofto in si ogledamo leseno cerkvico, ki so jo zanesli tja od nekod s severa. V sadonosnikih na Floien prepevajo v mračnih alejah ptiči, v krasni in dragi restavraciji vabi salonski trio k večerji pri rdeči svetiljki z brezhibnim natakarjem v beli suknji. Na Tyskerbryggenu sveti solnce na fronto lesenih hišic. Pogledamo v muzej nekdanje Hanse, vidimo ostanke te mogočne sveže med srednjo in severno Evropo. Zamislimo se v težko življenje hansenih na-stavljencev, kako ga ie opisal Andersen v povesti »Petrčkova. nočna čepica.«
In že se niža večer in »Monte Sermien-to« se počasi odmika od obale, ki je polna ljudstva, kjer svira godba norveško himno in doda iz vljudnosti — menda na Norveškem pristne '— »Deutscheland, Deutschland iiber alles«. Nekoliko gorko je. Zakaj je Čehom zaprl zgodovinski razvoj morsko obrežje? Kaj bi bili danes?!!
In potem pride 36 ur morske gladine, za njo pa pot po umazani Labi, sredi neizmernega zakajenega Hamburga. Tu si zabeležimo, da smo prevalili na pomorskem parniku 6160 km.
Vseh mrtviti dan
Na staren pokopališču
Naoblačeno jesensko solnce je vrglo na pokopališče snop žarkov, zapihal je veter in drevje je streslo rumeno listje. Zablesteli so nekateri kamni in zopet ugasnili. S Kalvarije se je oglasil klopotec: klop — klop.
Že čriček prepeva, ne more več spat’, trgatev veleva, spet pojdemo brat.
On, ki je pel pesem naših trt, leži kot zapuščen okostnjak v kripti one-le kapelice. Strohneli so znaki škofovske časti, priroda je vsrkala svoje in od vsega so ostala le dobra dela. Svetel spomin. In tista pesem: Preljubo veselje, oj kje si doma . . *
Na pokopališčih postanemo sentimentalni. Ali pa se naučimo smejati se v obličje usodi, ki je vse tako lepo uredila.
Zašumelo je v cipresah, rumene maroge onstran zidu so vztrepetale. Prelivajo se barve in zvoki. Kaj si, zemljan, sredi tega večnega ponavljanja. Vse ostane, le ti greš v nič!
Nič? Ali se more izgubiti kaj drugega kot egoizem kake namišljene človeške osebnosti?
Glej jo, mamico, kako težko krevsa z lopatico v roki. Kmalu, kmalu bo nekdo vzel lopato in bodo vse drugače zrahljali zemljo. Seveda, mož je tu pokopan. Kedaj je umrl?
—	Pred tridesetimi , leti! Oh, kaka ničemur-nost! Je-Ii ostanek kosti v vlažni grudi mož? Ali ni grob najrevnejše, kar sploh lahko ostane po človeku? Poglej potomce: ali ne živi on v njih, ali ne polje njegova kri, ali ne rde njegovi obrazi? Uboga lopatica . , . zemljo naj zrahlja! Kaj je ta zemlja, ko pa priroda neprestano sprejema vase delce nas, živih bitij, in jih predelava v svoje namene. Ko večno umiramo in večno živimo . . 4 Glej, tu-le leže, mariborski veljaki! Nekoč ponos in dika našega mesta. Baroni, generali, doktorji, lepotice, vse to se kvasi v tej s človeškimi ostanki dodobra izpremešanl prsti. Kadarkoli grem mimo grobov in berem napise, se ne morem ubraniti nasmeha pred človeško ničemurnostjo. To in to je bil. »K. u. k. Generalstabsarzt«, *Gymnasialprofessor« i- t. d. Kje pa ste Izgubili svoje epauiette, da nas ni nič več strah? Kje pa je ostal profesorski »notes« s slabimi redi? . . .
Ha . . . ha!
Hamlet ima v rokah lobanjo prijatelja Yorika. In ne ve, kaj je bolj smešno: ta lobanja ali Yorikov nekdanji obraz .. , človek je silno zaverovan v čas. Toda čas je duhovit slepar. Kaj je tisoč let v dogajanju vesoljstva, v edini stvarnosti? — Minuta.
Kje bomo čez tisoč let z našimi grobnimi napisi?!	*	*	■**
čas se nam reži kakor do dna duše zagreneli clown zabaveželjni publiki . * .
Nekaj desetletij še in staro pokopališče bo izpremenjeno v park. Dokler ne podro dreves in postavijo na neznanih grobovih hiše, kakor že stoje nekatere mariborske hiše na davno opuščenih pokopališčih. In kdo se bo spomnil teh starih Mariborčanov z njih imeni in titli in letnicami? Kdo se spomni na one pred stoletji?
Jedva eno stoletje in nekaj več so stari najstarejši grobovi okoli kapelice. Kaj je eno stoletje, kaj sta dve generaciji v neskončni verigi? .. ,
Klop — klop . j s
Klopotec s Kalvarije se oglaša. Tam se modri nebo. Nad Pohorjem je temno. Blešči se kamenje v solncu, ali moj pogled se mu prezirljivo smeje in zre skozi nebesne oblake v eone. V milijone let. V milijarde. V večnost . ,.
Toda — ne izgubi kompasa, ubogi zemljan . . . Zunaj pokopaliških zidov gre življenje svoja stara pota. Kmetje vozijo vino, kostanjarji peko kostanje in dekleta upirajo vate svoje velike oči — večje od grobov in razjedenih pokopališč.
Življenje kliče. Klop — klop . s
.	Že čriček prepeva,
ne more več spat .. , B. B.
Naš konec v grobu
To, kar bomo tu napisali, se tiče zgolj telesa, tega namreč, kar se zgodi s telesom po smrti. Kaj se zgodi z dušo, ne ve nihče in tega tudi ne bomo nikoli izvedeli.
Na pokopališču se začne telo razpadati v svoje sestavine, v neštete proste in vezane kemične spojine. Mikrobi in črvi začno svoje delo. Mimo raznih bakterij, ki žive v človeških črevesih, tzv. baeterium coli, se vgnez-
dijo one bakterije, ki se lahko razvijajo brez kisika.
Pod vplivom bakterij, ki jih je na milijone, se izyršuje takozvano trohnenje trupla. Mrlič izgubi barvo, mišice in organi postanejo tako mehki, da kar tečejo. Razvijejo se smrdljivi plini, ki napuhnejo kožo, dokler končno ne poči. Zemlja vsrka ves smrad in »pogoltne«, t. j. predela meseno tvarino, tako da se pri izkopavanju mrliča ne čuti več tistega ogabnega smradu, ki ga povzroča razkroj trupla.
Ta proces traje približno tri mesece — trajanje zavisi od kakovosti pokopališke zemlje. V tem času se beljakovine razkroje, vendar pa še ne v tiste proste kemične spojine, ki se vanje razpade mrlič na koncu, kakor n. pr. v ogljenčevo kislino, vodo, amoni-jak, v žvepleno, fosforjevo in druge kisline. Ta končni razkroj se zgodi šele tedaj, ko izgubi ostanek trupla vso vodo. Nadaljnji proces razkrajanja je počasnejši; tekom 4 let se po navadi zaključi in za čovekom ostanejo zgolj kosti in rjava humusova prst. Takrat nastopijo za bakterijami plesnobe večje Kavice. Ako odpremo grob, vidimo, da se red* ob ostankih človeka črvi in bube raznih t®" želk.
Tam, kjer je pokopališka zemlja težko dostopna zraku in vodi, nastajajo v grobeh silno smrdljivi ogljenčevi vodiki in amonijakove spojine, ki so zdravju jako škodljive. Tudi če je preveč zraka, ni dobro: tam truplo ta" korekoč vsahne, koža se prilepi na kosti, nastane mumija.
Mumije! Solčni, čarobni Egipt! Piramide v
pesku na robu žolte puščave   v pekočent
solnčnem žaru! Tisoče in tisoče egipčanskih mumij v lesenih krstah ali v kamenitih sarkofagih najdemo v najrazličnejših muzejih. Starost in preparacijske snovi so jim dale rjavo barvo. Koža je taka kot bi uprav ležala kosteh. Mrličem so naprej vzeli drobec, nato so jih preparirali na način, ki ga niti današnji zdravniki ne dosežejo.
Razen umetne mumifikacije nahajamo v prirodi tudi naravno mumificirana trupla. Na našem ozemlju je primer take mumije truplo generala Hadika v Dolnji Lendavi, o katerem se je nedavno raznesla vest, da je bilo ukradeno. V suhem pesku Sahare preide mrlič V mumijo. Tudi zima na visokih gorah in v po* larnih krajih prepreči trohnobo.
Popolno strohnenje je mogoče samo v peščeni prsti, kjer voda in vzduh pronikata lf mrliču in kjer talna voda nikdar ne sega $ rakvi. Tudi toplota se mora vse leto gibati < mejah 5—12 stopinj. Pokopališče, ki ustreza tem pogojem, je v zdravstvenem oziru varu®
— seveda, taka pokopališča so žal jak® redka.
V	starem Parizu leži prastaro pokopališč
— tzv. Pokopališče nedolžnih. Tam so biti I. 1786 otvorjeni grobovi, v katerih je bil® približno 1000 mrličev. Mnoga trupla so bil® navidez docela ohranjena, kakor da bi bil® pravkar nehala živeti. Podobno je bilo Prl izkopinah blizu Curiha I. 1912. Curiško pokopališče je imelo zelo neugodno zemljo, zm®® ilovice in gline, ki ni prepuščala deževnice < grobove, zato pa so ležale rakve v obib'l talni vodi. Ta voda je zabranila popoln raz-kroj in trupla so se'izpremenila v neko ml'11 podobno tvarino, ki se ni razkrojila.
Najbolj dovršen način pokopavanja mrličev je vendarle sežiganje ali v modernih' krematorijih — vpepeljevanje. Tu se proce^ ki traje v zemlji dolga leta, izvrši na kratek, zdravstveno in estetično neprimern® boljši način. V krematorijih se truplo sežge, kakor se to običajno misli, ampak s® z ogromno toploto (z razgretim zrakom) * nekaj minutah izpremeni v prah in pepel, kakor je človeku usojeno. Pepel se shrani v posebni žari, ki se lahko ohrani na pokopališkem prostoru. Kdor je bi! letos v Pragi, i® lahko videl na Olšanskem pokopališču dolg® vrsto takih žar, ki nas prav tako kot grobovi živo spominjajo minljivosti vsega človeškega.
kavni
Dobiva
koloniia1n!(> traovln
t Maribora, ifne TJ. oRtoSra 1926. "
Stran 5.
i o Nanfacbar
iSamchu \ *>>'*>
K«nfon
H«a~oq Kol
JyGOSLAVENSKO D. D. GEORG SCHICHT, OSIJEK. Oddelek »Ellda«.
Pošljite ml brezplačno originalni zavojček ELIDA-SHAMPOO
24/VI
Ime :	- v*• ••'rt-v...........
Naslov:  ................v,.*....
Prilepite prosim, izpolnjeni od^zejk-, zadaj na dopisnico.
enia in sveta
Presrn in stari kmfr
francoski listi se tnioogo bavijo z vprašanjem kruha. Povodom zadnjega . padanja franka, je vlada odredila, da se ®i.a zrnje semle^ ri>o 80 odstotkov, s če-^er se ohranijo vse redilne snovi, medtem ko jih pri običajnem mletju čez 10 odstotkov preide v otrobe. Nadalje je določila, da se sme prodajati kiruh šele 24 ur potem ko je prišel 'm peči, češ, Presni kruh ljudem bolj tekne in se ga radi tega več porabi.
Zdravniki so te vladine odredbe na vsej orti^ odobrili in svetujejo ljudem, da ®aj se jih vestno drže. Sploh je dobro, oe^se odvadijo uživati mehki kruh, ki je prebavljiv in veliko bolj obtežnje ^-eiodec nego posušeni kruh. kateri je
zdravstvenega stališča najbolj priporočljiv.
Toda to, kar ugaja vladinim krogom in zdravnikom, ni všeč javnosti im pekom. Neki stari pe-kar pojasnuje vzroke, zakaj ni starejši kruh več tako tečen kot je bil nekoč. Po vojni se baje samo vojaški Kruh m pa kmečki kruh peče po starem, Kato pa ohirani svojo popolno tečnost še nekaj dn| po pečenju in ne izgubi okusa Tak kruh vsebuje -zgolj 34 do 35 odstotkov vode in izgubi pri pečenju še « Procente. Danes pa je drugače. V pekarnah se dela testo iz bel'* moke s pomočjo kvasnic, ki so vzrok, da se o-wani do 40 odstotkov vode; ker pa se taruh kvasi namesto 6 ur zgolj dve uri, ostane testo mehko in vodeno. Vrhu tega se v pekarnah peč preveč razgreva; 'Posledica tesra je, da nastane na površini krhka skorja, ki na znotraj zapre surovo, nedopečeno testo, ki ga konzu menit navadno ne je in vrže proč.
Francoska javnost radi tega zahteva, da začno pekarji peči kruh po starih, Preizkušenih metodah. Tako bo izdatnejši in se bo manj užival.
Pri prezidentu republike Andore
Andora, majhna državica v Pirenejih, med Francijo in Španijo, slovi po tem, da je prva imela predsednika, to se pravi, da je najstarejša republika, kajti ustanovljena je bila že 1. 1292. Prebivalstvo se v težko dostopnih krajih strogo drži običajev in izročil praočetov. Razvoj zadnjega tisočletja ni na njem skoraj ničesar izpremenil. Državo, ki ne Pozna pisanih zakonov, upravlja predsednik republike. Sedanji državni glavar andorski 3e 55-letni Pere Font Altimir, ki še vedno Predstavlja patrijarhalne časti in neoporeče-1,0 zakonodajo prejšnjih časov. Tujcu se zdi, da živi med svojo čredo kakor Homerjev knez. Velikega bogastva mu izredna čast ne donaša, kajti njegov letni dohodek znaša samo 800 dinarjev. Seveda se počuti kljub veliki časti bolj kmeta kot uradnika, kajti med kmeti je prvi po številu goved in prašičev. »Predsednik nas je sprejel jako uljud-m nas povabil k zajutreku«, je pripove-oval tujec, ki je obiskal zanimivo gorsko avico. »Predsednik sam je pristaš uapred
ne stranke, toda ve, da njegov' narod le počasi napreduje. Pripovedoval nam je, da se je dvignila vsa dežela kakor en mož, ko so Španci gradili cesto preko njihovega ozemlja; kajti narod ni hotel ničesar vedeti o vražji in prevratni spremembi.
Ob neki drugi priliki je hotela neka družba sredi mirne in suverene države otvoriti oziroma zgraditi plesni salon, toda morala je načrt radi groženj prebivalstva opustiti. Andora nima nobenega časopisa. »Dva tujca sta hotela ustanoviti časopis«, je pripovedoval predsednik smeje, »toda narod ju je izgnal.« Državni predsednik, živi v prijetni, okusni hišici, zgrajeni v švicarskem slogu. Njegova hčerka nam je odprla vrata in sledili smo po snažnih lesenih stopnicah v prazen četverokoten prostor, kjer nas je pričakovala njena mati. Gospa predsednica nam je iprinesla vina in kolačev ter odšla na delo v vrt. Pokazali so nam več čebelnih panjev, ki so nekaka posebnost v državi. Predno smo odšli iz Andore, so nas predsednik in nekateri člani občinskega sveta povabili na oficijelno pojedino. Vozil sem se z Altimirom v svojem avtomobilu po cestah, ki so bile na najširših mestih tako ozke, da se nam je človek jedva umaknil. Med vožnjo sem ustavil dvakrat avtomobil, da je mogel predsednik opraviti s cestarji važne državne zadeve. Novih prometnih sredstev se ogibajo, toda predsednik je priznal, da je vožnja z avtomobilom prijetnejša, kakor pa peškohoja ali pa jahanje mazge. Na magistratu zavzema jedilnica največji prostor, ker je hkrati tudi posvetovalnica. Ne daleč od posvetovalnice je ogromna kuhinja s pečjo, na kateri bi se lahko spekel cel vol. Dobra podlaga je za posvetovanje državnih očetov angorskih neobhodno potrebna.«
Lastavičla gnezda jim ne teknejo
Znano je, da so Kitajci veliki sladkosnede ži. Posebno jim teknejo lastavičja gnezda in izprijena jajca — jedače, ki si jih Evropejec najbrže ne bi dal servirati; tudi če bi bil lačen kakor volk; v deželi vzhajajočega solnca pa jih čislajo bolj nego mi gosja jetra v žafranovi omaki ali podobne fine jedi. V zadnejm času pa je kitajske požeruhe kaj hudo zadelo žalostno dejstvo, da so lastavič-ia gnezda dobila zoprn okus, kiga zelo ljubitelji skvarjenih jajc ne morejo prenesti. Kaj se je pripetilo? Kitajski učenjaki so dognali, da se je v gnezdih naselil neki poseben pajek in jih ovil v svojo pajčevino. Zbog tega so dobila jajca sila ogaben okus in ne gredo več v slast. Čemu se je neki ta pajek naselil baš v lastavičjih gnezdih, tega kitajski učenjaki ne vedo; kakor da bi ga bila povabila lastavica sama, da jim varuje gnezda pred človeškimi gurmani. Znano je namreč, da la-stavice ugonabljajo žuželke; odkod ta izredna milost nasproti pajkom, ki predejo neokusno pajčevino, je seve zapleteno vprašanje, ki ga naj rešujejo Kitajci sami po svoji vednosti in vesti,
Zlato na morskem dni
Pred kakimi 4 leti je utonila v bližini brestskega pristanišča velika ladija, na ka teri je bila med drugim dragocenim tovorjeni tudi vreča s 1,600.000 funtov šterlingov v zlati gotovini. Nedavno so se vršili poizkusi, da bi se to veliko premoženje dvignilo izpod vode. Zavarovalne družbe, ki so radi te nesreče izgubile visoko zavarovalnino, so razpisale nagrado za potapljača, ki bi spravil zlato na površino. Doslej so že mnogi poiz kusili srečo, pa ni nobenemu uspelo. Nevarno mesto, kjer leži ladja, je natančno dognano, vendar pa se noben potapljač ni mogel zbog silnega pritiska vode spustiti globlje od 100 metrov pod gladino. Sedaj se pripravlja neki kapetan, ki slovi kot najboljši potapljač. Strokovnjaki pa so slejkoprej mnenja, da bo trud jalov.
Aeroplani za spanje
Doslej še ni bilo letal, ki bi bila tako prirejena, ga bi lahko popotniki med vožnjo spali. Tako letalo bodo upeljali v bližnjih dneh na zračni progi Pariz-Moskva. Prostora bo za 8 oseb. Letalo gradi neka nemška tovarna.
Opičle sodišče
Tuidii opico imajo sodišče? Vsekakor je čudno, kar nam pripoveduje verodostojni kapitan Dardiner v »Daily Mir-ror« o tem, kar so mu povedale zanesljive priče rJBathurstu o Gambiji o o-pičji modrosti. Dva domorodca poznata prostor ob reki v Gambiji, ki se imenuje Dado; tu se vrši od časa do časa opičji ■zbor. Opice posedejo v polkrogu. Načelnik sedi na vrhu grička, v sredini pa je nekoliko ducatov opic in pa opica, ki je bržkone jetnik. Opice imajo straže. Če se približa en sam človek, ga naženejo; kadar pa pride več ljudi, se na mah razkrope in se sestanejo prihodnjega dne. Dva domorodca sta si poiskala neko skrivališče, ki sta ga skrbno zakrila z vedami in listjem; skozi okence pa sta opazovala, kaj so opice počenjale. Imele so očividno nekako sodno razpravo. Bilo je slišati godrnjanje načelnika, nato pa drugih opic. Slednjič so se opice vrgle na obtoženo opico in so jo teple s kratkimi palicami. Zatem je prišla pred »sodišče« druga opica. Razprava je trajala Čez eno uro. To opico so linčali do smrti. Dardinier vprašuje: Ali je imel Darwin vendarle prav? Ali .10 bilo to zaires sodišče nad podložniki? Ali imajo opice voditelje in sodnike in se ravnajo po n p1--] kem opičjem zakonu? (Lidove Nov.)
Meščanska volna na Kitajskem
Na Kitajskem je prišlo do zopetnih iz-prernemb. General Feng. ki je popolnoma pod uplivom boljše vtikov, se je vrnil iz Moskve na Kitajsko, kjer bo zopet prevzel vodstvo svoje vojske (»narodne armade«) in se združil s tujcem sovražnimi kantonskimi četami. General Sun, gospodar vzhodnega Kitaja, je zopet o-svojil Nautschaug, dočirti organizira Caugčolin v provinci Šautung 100.000 mož broječo armado, s katero bo osvojil riankau.
X Gospodarstvo na carskem dvoru. Kako slabo se je gospodarilo na ruskem carskem dvoru, nam pričajo sledeči podatki, ki so jih zabeležili poznavalci razmer: Car in carica sta kosila skupno s carjevo materjo; na mizo se je postavilo surovo maslo s treh različnih grajščin, češ, da vsak izmed njih Qeni drugo vrsto masla. V resnici pa se Je
serviralo eno in isto maslo, naročevalo in plačevalo pa se je trikrat. Denar so seveda vtaknili uslužbenci v žep. — Ko se je Izpremenil krojač za služabnike, je pri prvi vožnji (vozila se je carica-mati) počila kočijažu suknja na hrbtu. Kaj je bilo? Korupcija! Domenila sta se prejšnji krojač in kočijaž in dogovor je imel uspeh: starega krojača so zopet povabili v službo. — Dvorni dobavitelj sadja se je tako spoznal v kupčijo, da le bila vsaka jabolka, ki jo je dal car kupiti kje drugje, črviva. Seveda se je poslej zanese! edinole na svojega dobavitelja, ki je carjeve služabnike poplačal po oni: Roka roko umiva.
X Aškerčeva! pesem v življenju. Čitatelj nemara pozna pesem našega pesnika A. Aškerca o svatbi v Logeh: ženinu prinesejo darove in med njimi je jerbas z otročičkom, kf mu ga je poslala njegova pr.cjšnja ljubica. Motiv te pesmi ni izmišljen: sigurno se je zgodilo že kaj takega večkrat na Slovenskem, Pa tudi drugod po svetu. Češki listi beležijo, da je tako iznenadenje doživel neki oficir v Opavi: med svatbeno gostijo se Je pojavila njegova zapuščena, jedva. 171etna ljubica in je prinesla ženinu in nevesti v dar svojega in ženinovega sinčka. Seveda so muzikantje tee koj utihnili, svatje pobrali šila In kopita: fca-ko pa sta se gledala mladoporočenca, teza poročilo ne pove.
X Esperanto je tudi za ženitve dober. Neki angleški aristokrat se je minule dni poročil z Madžarko, ki razen svojega maternega jezika in esperanta ne razume nobenega drugega jezika. Ker k sreči tudi Anglež ne zna madžarski, razume pa esperanto, bo to prvi esperantski zakon. Nadejati se je, da se bo esperanto dobro obnesel tudi za medene tedna.
Obvarujte
svojemu
Ij
u
dehteče svilnate lase otroške, katere tako radi božamo in poljubljamo! Negujte jih vedno z Elida-Shampoonom,
ki temeljito očisti in je popolnoma neškodljiv. Prekrasen sijaj in čarobni prirodni vali so zanesljf/i uspeh vsakokratnega umivanja z brezsodni
Y \Nova oblika hruške je lepša! ^
r	/Ona se zelo dobro prilega vsakemu
/ _ svetilnemu telesu. .	—
I /V/e/?o svetilno telo pridobi na lepoti,
1	<feye provideno z novimi	||| |
I	Osram -žarnicami	|||
/ 7am Ar/er svetijo žarnice v oči ^ naj se vporabljajo motne žarnice
Z Osram žarnicami k boljši svetlobi.
•''Hill
iiimm-4 fUlHlfj
Ženski kongres
Na Bledu je zboroval Zenski kongres. Zastopano je bilo organizirano ženstvo iz vseh delov države. Navzoče so bile tudi odi>oslanke mednarodnih organizacij. Posvetovanja so veljala velikim ženskim vprašanjem. Pravimo — velikim, zakaj danes tudi največ ji nasprotnik ženske emancipacije ne omalovažuje o-gromnega pomena ženskega vprašanja. Doslej so si svojili vlado nad svetom moški, ienske so imek} le toliko vpliva, v kolike, so lahko očarale posamezne voditeljske osebnosti.^ Danes silijo ženske v vso panoge javnega življenja; še pred 50 leti je bil ženski pokret delo posametznie, sedaj je že gibanje mas. Po svetovni vojni je postala ženska resen tekmec moškemu v skoraj vseh poklicih, zlasti pa na polju intelektualnega dela. Pustimo ob strani, ali je to koristno ali ne, toda sigurno je. eno: žensko gibanje se ne bo dalo več 'zaustaviti. S tem dejstvom bo treba računati. To pa nujno pomeni preobrat v javnem življenju. Vzemimo samo cm: niso daleč časi, ko se bodo vprašale tudi ženske, ali je vojna potrebna ali <ne. Zakaj moderna vojna — kakor je pokazala že svetovna vojna — je tudi za ženske mučeništvo. Bodoče vojne bodo še v>olj. Če ženske tvorijo sestaven del družbe in ako v tej družbi obvelja demokratično načelo večine, tedaj ne bo mogoče trajno trpeti, da bi bile matere, žene in javne delavke brez besede tam, kjer gre za interes cele družbe. Nedvomno emancipacija žene izziva novo, ostro borbo med obema spoloma in odpira dalekosežne posledice. Ali argumenti nasprotnikov emancipacije, najsi so še tako jasni in prepričevalni, ne zaležejo. Ne -morejo -ustaviti gibanja, ki gre po vsem svetu in ki se hm pravi: bocialno prebujenje žene.
Kakor povsod, tako so tudi tu teorije koncem koncev vendarle brez moči nasproti življenju in prirodi. Meje, ki jih je postavila ženski sama priroda, se lahko prikrivajo ali odstraniti jih ni moči ia njih zrnata je absolutno sigurna. Zato bo tudi _ v ženskem gibanju prodrlo in se trajno držalo saimo to, kar je »dra,veiga in naravnega.
In če opazujemo sodobni ženski po-kret. vidimo, da se v njem kiriža tisoče najraBličmecfših stremljenj in da ne predstavlja nič enotnega. Vendar pa Jahko raiz-oeremo. da velik diel ženstva (naj-! večji del še ni družano probujen) od-1 Klanja pretiranosti in visoko povzdiguje materinsko In karitativno vlogo žene v moderni družbi. Tu naj žena uveljavi svoje posebne sposobnosti, tu naj preobrat svet!
Ce premotrimo program blejskega kongresa, vidimo, da se jugoslovanske žene najbolj zanimajo baš za to »srednjo linijo« ženskega pokreta. Posvetujejo se o vprašanjih, ki so v globoki zvezi z našim celotnim življenjem, o vprašanjih, kjer lahko baš žena zastavi 'ves svoj sociaJmi vpliv.
^ To nam je v veliko zadoščenje in vsa IukosIov. javnost mora spremljati s simpatijami skrb našega ženstva za globoka socialna vprašanja. Ne pozabimo, da tvorijo polovico Jugoslovanov žene. Oni <IeI moških, ki so ivolilci, ne predstavlja v narodu niikakc večirje, nastopa pa in si svoji vlado kot »narodna večina«. Ali jo sedaj potrebno, da pomagajo še ženske razgrajati in besedičiti v parlamentu ali ni, to pustimo ob strani; ali potrebno je, da se naša žena prebudi in da se čMši njen glas v vsej javnosti.
reoa je, da postane tudi ona aktiven narod in čini telj. Narod lahko živi tudi t>rtt ministrov In poslancev in ženske Se »i veliko pridobile, če bi zastavile &vo* delo v to smer — ne more pa se razvijati brez organizacij. Le organizirani narod predstavlja moč. Organizacije pa^ ni brez zavesti. Zato obstoji tudi *a n?še ženstvo poglavitni problem v tem, da prebudi svojo zavest in se organizira.
. 1a ^ženstvo m o r a vplivati na javno življenje. Želeli bi, da bi se tu občutile plemenite strani ženske duše.
I	red vsem njena čustvenost, nežnost in Ti rvnr,/- ’• n'e,na . materinska natura. nrotfmV 4 aekQliko omehčajo naše n-tf n javno življenje, piredvsem pa naj poza.ve smisel za	-^st.	Naj
bi žene zastavile ves svoj vpliv in vso ™„o organizacijo za |d«io pacifizma!
J* hnitv i° ^ z&nami: ®»slepljank, ki bi burkale na novo .vojno. Vojna je taka strahota, da bn se morale baš matere do dna ogroziti nad njo in storiti vse kaf je vi njih močeh, da odvrnejo to zlo. TikS v sodobnih moških pokretih opažamo to smer — zlasti v anglosa-
škem in francoskem svetu. To zbližuje ženski svet z moškim, to ustvarja za-jednico plemenitih src in razumnih glav brez razlike spola.
Veseli nas, da kaže jugoslov. organizirano ženstvo popolno umevanje za to veliko zajednico, ki edina lahko reši človeštvo pred nadaijnimi katastrofami.	B.
Ali so Amazonke živele ali fie?
V	novejši dobi so razna odkritja znatno razširila meje znanega sveta in po zapadnem svetu so se raznesle vesti o novoodkritih državah, v katerih vladajo ženske. L. 1539. je pripovedoval neki poglavar španskemu osvojevalcu Francescu čTOrellanu, da bivajo na bregu velike reke bojevite Indijanke, ki se bore z lokom in sulico ln katere brez moških obdelujejo polja.
Vsako leto jih obiščejo možje sosednjega plemena. Iz zaroda, ki je posledica tega vsakoletnega obveznega posečanja, pa ob-drže le otroke ženskega spola, dočim vračalo moško deco možem, s katerimi so občevale.
Divje pleme Tampuyas je prikrojilo svoj družabni ustroj popolnoma v smislu materinskega prava, kar je napravilo na Orelllana izreden utis, kajti vsi javni uradi so se nahajali v ženskih rokah. Po grški pripovedki o Ainazonkah je Orellano krstil reko, ki so
ske kamne, muirakitans), ki jih podare možem ob priliki njihovega poseta. Rodriguez je v resnici našel ob jezeru Yacytiarua poleg lončenih črepinj tudi figurice in odlomke nefrita, kar dokazuje, da so jih tam izdelovali. Sedaj poseduje take muirakitans samo še pleme Uaupes ob Yamundi. Še danes spremljajo Uaupes njihove žene na vojnih pohodih in Rodriguez domneva, da je v njih našel južnoameriške Amaconke, o katerih pripoveduje ustno izročilo najrazličnejše anekdote.
Tudi raziskovalec Schomburg, ki je zbral mnogo poročil o Amaconkah, je skušal zaslediti kake preostanke, a mu ni uspelo. Schomburg pravi, da je povesti o Amacon-kah pripisati le bojevitemu značaju žena nekaterih plemen.
S problemom Amaconk nimajo nič skupnega obrambne čete nekaterih južnoafriških glavarjev. Doslej so bila javnosti servirana razna napačna poročila o amaconskih državah. Clialmers je domneval, da je našel na otoku Mailinkolo pri Novi Guitiei slavno deželo Amaconk, kajti na otoku je srečeval samo ženske, dočim so možje odrinili v notranjost otoka, kjer so obdelovali nasade.
Stališče Reitzensteina napram poročilom o Amaconkah le precej nejasno. Na enem mestu povdarja, da se najdejo povsod, kjerkoli se naleti, na »žensko družbo«, t. j. na materinsko pravne odnoŠaje, sledovi bivših Amaconk, dočim, pravi drugje, »da je od grških povesti toliko preostalo, da se ve, da so v
MorreamHPJke vale psa Angležem
Angleški mornarji na manevrih pre- skakujejo plot v lepem stilu skakanja
čez zapreke.
jo domačini imenovali Maranov, za reko Amazonko, kakor se še danes imenuje.
V	nekem v notranjosti se nahajajočem kraju ob isti reki so mu tudi pravili o ženskih državah. Te ženske so domačini imenovali Coniaper-yara (velike ženske). Ko je španska ekspedicija nadaljevala svojo pot, so jo napadli Indijanci. V boi so posegle tudi ženske, ki so se borile v prvih vrstah in vodile napade. . V 18. stoletju sp Indijanci Amulette pokazali potniku Condamini tako-zvane amazonske kamne, ki so se ohranili iz časov Cognontainse-cuma, t. j. iz časov žena brez mož. Tudi Rodriguez, ki je pred 50-timi leti potoval ob Amaconki, poroča o Amaconkah, Njemu so pripovedovali, da obožujejo mesec in da se shajalo na jezeru Yacyuarua ter z njegovega dna pobirajo figure (amacon
Kavkazu živela plemena, ki so imela samostojne oborožene čete žena, ki so bile ne-oženjene.« Z o2irom na nadaljne vesti, ki zatrjujejo, da so tudi v Litvi nastopale bojevito žene, skepa, da gre v novejših poročilih zgolj za osamljene pojave posameznih bojevitih ž<Sn'a.'Koncno pa še omenja, da ima v Neumecklenburgu neka bogata ženska pravico, upravljati hišo moških in da se jo spoštuje kakor moža. V nekem delu tudi ugotavlja, da je jedro amaconskih pripovesti v tem, da hčer očeta, ki nima sinov, vzgoje kot sina in poroče z onim, ki jo premaga.
Po G. Miilleru.
—	Jaz bom prihodnji teden slavila 30. rojstni dan.
— Jaz tudi.
— Toda jaz ga bom prvič.
X Iz zgodovine naše domače hrane. Napak bi bilo, če bi mislili, da človek že od nekdaj uživa hrano; ki se nam zdi dandanes neob-
hodno potrebna. Tako n. pr. uživanje mleka poteka iz one dobe, ko je začel človek obde-lovati polja in gojiti živino. Grki v svoji )u' naški dobi niso pili mleka: Homer ga *a' srrehujc, češ, da je barbarska pijača. Uživa* nje masla sc je zar.cdo med Grke in R’111' liane iz Germanije, medtem ko so se narodi Daljnega vzhoda seznanili z maslom šele v naši dobi. Sol so začeli uporabljati prvi PO" ljedelci. Plutarh jo zelo hvali, a že Homer pravi o narodu, ki ga hoče označiti kot jako zaostalega, da ne dodaja svoji hrani soli. Sol je bila tudi simbol gostoljubja. Še do najnovejšega časa je zamorci v notranji Afriki niso poznali drugače kot mi zlato: t. J- kot izredno dragocenost. Za neznatno peščico soli si lahko kupil več sužnjev. Tudi sladkor se ne uporablja izza davnih dni. Mesto njega so še stari Slovani rabili med; sladkor kot umeten produkt ima začetke v srednjem veku. V Franciji se je za časa Henrika IV. dobival zgolj v lekarnah, celo za Ludovika XIV. je bil luksuzni predmet, tako da so ga veli-kaši rabili za podkupovanje sodnikov.
X Kje se še ubijajo žene po moževi smrti*
Ta barbarski običaj je ohranjen na Kongu in v Kamerunu. Vdove se dajo pokopati žive hkrati z muževim truplom. Pri plemenu Kujstenov se mora žena sama usmrtiti na muževem grobu. Hotentotske vdove so^v tem oziru vendarle na boljšem. Lahko si odrežejo samo en prst ali le člen kakega Pfsta v znak, da bi bile voljne zapustiti svet in sa dati pokopati z možem.
X O Toyo piše domov. Zanimivo je, kako gleda na evropsko velemestno življenje mla* da Japonka. V Londonu je nedavno izšla knjiga, ki vsebuje pisma, katera je pisala mlada Japonka O Toyo iz Londona v svojo domovino. Tako-le piše: »Ko je priplula ia* dija v londonski pristan, sem jaz, tvoj neorni' kan otrok, odložila kimona, obi in tabi in sen* zamenjala to naravno obleko z uniformo angleških študentk. Nosim reči, ki se imenujejo suknja, srajca in bluza. Imam pas okoli telesa, noge mi tiče v dveh kožah, ki jima pravijo čevlji. Strahovito neudobno«. V drugem dopisu pravi: »Največ hrupa izmed vseh vozov v Londonu dela neka potvora, ki imenujejo avtobus, na katerem se vozil0 ljudje drugega in tretjega razreda. Ta nestvor zasmradi zrak in grmi kot pri nas razjarjeni bogovi. London je docela drug svet nego naša tiha vas v deželi vzhajajoče#3 solnca.« — O kosilu piše: »Kosilo je tu vrlo neokusno. Naš slavni riž, ki ga imamo doma vsak dan, dobimo le enkrat na teden-Mešajo ga z mlekom in sladkorjem v P11^' ding: neko gosto in neokusno kašo. Meso d°' mačih živali, ki ga zvare v težki omaki, J® tu priljubljena jed. Nato slede razni oslad'1' puddingi, ki jih dekleta silno rada jedo. 0’ strašen, neumljiv apetit angleških deklet!*
—	Kako različno pač gledajo ljudje na svet - •
■žarnice
■SEran RT- ___________________-_____________________  .	»TAR	O	Tf	«.	V	Mariboru',	'dne	'31.	oktobra	192
Za ženski svet
t k i
'»T A' H O n u
Stran 7.V
Dr. M. Š n u d e r !.
Naši pravni predsodki
Kako si liudstvo zamišlja pravo in kaj je zakon v resnici
(Iz predavanja na »Ljudski univerzi«.)
Lastnina nepremičnin.
Še bolj nevarne pa so take zmote pri lastnini nepremičnin, ker lc-te predstavljajo na-Vtdno večjo vrednost kot pa premičnine. Kdor je kupil posestvo, ga plačal, se vselil b začel na njem gospodariti, še ni lastnik. Sele ko se v zemljiški knjigi vpiše njegovo ime, je postal lastnik. Dokler se to še ni zgodilo, je oni lastnik posestva, ki je doslej vpisan kot tak v zemljiški knjigi. In če pride tujec, vidi posestvo, pogleda v zemljiško knjigo in od vpisanega lastnika kupi to posestvo, se mu mora oni, ki je posestvo prej Plačal, sc vselil, že gospodaril, a se kot lastnik še ni vpisal, umakniti! Mnogi se ne zanihajo za svojo posest, zlasti za kakšne gozdne ali pašniške parcele. Sosedje se tekom časa menjajo in tako se zgodi, da se prodane parcele ne odpišejo, nato prodajo — v škodo prvotnega kupca. Tudi tu med preprostim ljudstvom prevladuje mišljenje, da zadostuje Plačilo kupnine ali	posest in da je
zemljiška knjiga le radi evidence, pregleda ali davkov. Premnoge pravde ali premoženjska škoda so pn.ktične posledice tega predsodka.
Zastava.
Še več zmede je navadno pri zastavi, ker le tu zakon še strožji. Pogodba v principu ve-*ia, kakor hitro so si stranke edine, navadno brez kakšne posebne oblike, že ustno. Če se zmenita A in B, da bo dal B-A v zavarovajne svojega dolga v znesku Din 1000,— v zastavo svoje kolo, potem je ta pogodba, takozv. zastavodajna pogodba, veljavna. Pogodba ma to vsebino, da bo B dal kolo v zastavo, ■A Pa kolo v zastavo sprejel. Tak dogovor se na splošno smatra že zadosten za zastavo in Se na splošno misli, da je sedaj kolo že zastavljeno. Pa se zgodi ono, kar sem preje
povedal: Eksekutor kolo zarubi, ali, kolo se proda. — Lahko se zarubi, lahko proda. Kaj-te res se je sicer zastavodajna pogodba sklenila, ni se pa kolo, kar zakon zahteva, tudi dejansko v oblast A-ja izročilo in prevzelo! Šele s tem prevzemom bi nastala na kolesu zastavna pravica. Če bi se sedaj kolo rubilo, bi se v prvi vrsti moralo iz izkupila za kolo kriti teh 1000 Din, če bi se prodalo, bi na kolesu še vedno lepela zastavna pravica! Narava stvari, previdnost in nezaupanje do dolžnika večkrat pripravi upnika do tega, da stvar vzame v svojo shrambo. A zgodi se ponovno, da se zastavi v obratu stoječ gostilniški inventar, v rabi se nahajajoče pohištvo, ne da bi se pohištvo in inventar tudi izročila (ali drugač.c postopalo v smislu zakona). Posledica je, da se zastavna pravica ne prizna, in da ima tisti prednost, ki je stvar kupil in prevzel, vzel v zastavo in v shrambo ali pa zarubil. Prvotnega upnika pa je oškodovalo nasproti«* "»»d snlošno razširjenim pravnim mnenjem in predpisom zakona!
Odkod to nesoglasje?
Če vprašamo po vzrokih teh strogih določil, moramo odgovoriti na splošno dvojno. Zakon ščiti varnost gospodarskega prometa in zahteva, da se prenos lastnine in zastava, kot dvoje najvažnejših gospodarskih transakcij, izvrši premišljeno, v zavesti važnosti pravnega opravila. Zato ovira prelahko obliko za veljavnost, ker čim težja je oblika, tem bolj premišljeno in previdno morajo stranke postopati. Na drugi strani pa je treba spet poudariti, da slonijo zakonite določbe o stvarnem pravu na rimskem nauku o lastnini in posesti, od katerega je povzel vse breme
o	takozv. titulusu ili modusu. Za bodočo zakonodajo bo vprašanje, je-li potrebno, tako strogo postopanje.
Poroštvo.
Pismeno obliko že zahteva zakon za veljavnost cele vrste pogodb. Kar pa splošno ni znano je to, da je tudi za prevzem vsake garancije in poroštva treba pismene pogodbe. Na splošno se dogaja, da marsikdo šele tedaj kaj stori ali kaj da kaki osebi, ko je tretja oseba izjavila, da jamči za izpolnitev obveze te osebe. Sosed posodi nekomu 1000 K, ker mu je znanec rekel, da jamči za posojilo. Ko pa sosedu dolžnik 1000 K ne vrne, jih zahteva od znanca, češ, ti si dobro stal za dolg. Oni mu pa odgovori: Ne plačam, ker se nisem v pismeni obliki, torej veljavno, zavezal! To nasprotje ima svoj vzrok v tem, da pri našem mnenju odločuje morala in čut poštenosti: Ein Mann, ein Wort. A zakon zavira naglico pri poroštvenih izjavah, zato predpisuje pismeno obliko za poroštvene pogodbe.
Pogodba,
Pogodbe! Koliko nejasnosti, koliko nasprot-
1	ja leži v pojmovanju bistva pogodbe zlasti med preprostim narodom in koliko bridkosti sledi temu! V principu — izvzemši nekaj posebej določenih slučajev — ni potrebna za pogodbo nikakšna posebna oblika. Kakor hitro se pogodni stranki zjedinita, je pogodba sklenjena. Ni treba pisanja, ne notarja, ne prič. A ima hišo na prodaj. B se za njo zanima. A in B se slučajno srečata in začneta razgovor o prodaji hiše. Brž se zjedinita na znesek, na čas plačila, na prevzem stroškov in določita, da pojdeta čez teden dni delati pogodbo v mesto k notarju. Par dni nato pa se B zgreva, zdi se mu, da je kupil predrago. Odpiše A-ju, da ne sklene pogodbe in da zato k notarju ni treba iti. Ali A mu odgovarja: »Ko sva se zjedinila na ceno za hišo je bila pogodba sklenjena, hiša prodana. Kon-trakt pri notarju oz. podpis na sodišču ni potreben za veljavnost te pogodbe, ampak za prepis lastnine v zemlj. knjigi. Če nočeš prepisati lastnine na svoje ime, prosto ti. Ali jaz zahtevam plačilo kupnine, hiša ti je na razpolago!« Vsako uro sklepamo pogodbe: Ko kupujemo na trgu, ko kupimo cigarete, ko se damo briti, ko se peljemo z izvoščkom, z železnico, vsi, vsi naši mali opravki so prav-
Velik* prazna soba j strogo separiran«, v srcdiSSu mesta, se takoj Oflda. Nas ov v u
pravi.
2281
‘»vljarski s8ro| (cylin er) s« proda. Vprašati Urban, Pobreška crsta 4fi.	2277
ntoSka obleka, zim-•'kn suknja, 6evlji, viseča petroleja, na prodaj. Zrinjf>k»ira trg 5,11 nad., na desno. 229(»
Pro lam družinsko hišo in
ie eno poslopje 'perilnica, soba in hlev) ter vrt ta zelenjavo, sadiem in trsjem. V hiši ie električna luč in vodovod. Maribor, Radvanjska cesta 10. ^	‘J292
5ivufe
pride na dom. Maistrova _ ul- 6. Mlekuž, IV. nad 2302
Prodam moško kolo po nizki ceni. Frančiškanska ulica 14. (parter, desno).	2290
Nova kolonija Tezno
Lične druž nske hiše pradi „MOJMI!!“ kreditna in stavbna zadruga Ugodni no<r 'ji • S >te-jem reflektantov, Zadružna ni sarna Rotovški trg 4.	2209
Tombola „Dom ubogih".
Za monumentalno s spomenikom kralja Petra združeno stavbo , Dom nbo?ih“ sa pri-čenia pod vodstvom kret. in stav. zadruge .,Mo|mii “ splošno nabiranje za tombolo Lepa dvodružinska biSa kot glavni dobitek za loterijo je skoro že dozidana.	2300
Podpirajte sokolski tisk?
TT	o	o	,	jO	o	"C		
►		•	e	*	p		tu	
K	» T	i«	*	.=	c	o o	<	
1 č		o	►	B	®		«	
6 c	C. ®	a o P-	*T3 O ► rt N -C	t» E e-	e. •Z K	—• p rt 'CJ	C C ► rt	
M E	c M M	c B ►	i	© »5’	•O O	>N ■tj rt	C ■A	
o	JO	O	o "O	-c	s •	a	«o	
	B	S	i	•s	s	s	O	
č.	X.1	H	1.	h	p	►	c	
C	>	o	B		o	A		
	►		c	c	—	f.		
c	rt		o	o	®			
•	b	■s	u	M	o	sl	o	
ta—*a			!|	S	Km -a			
USU			!					
			i		c«			
!			K	1				
a kahlatnl pe*!, skoraj nnvi ste po zmerni ceni na orodai. Vpraša se: Glavni trg 19. 2295
Za tovorne prevoze hitro in iako po nizkih cenah se priporoča veletrgovina s surovinami in prevoz tovora Ivan SLU(»c\ Maribor, Tržaška cesta 5. 2291
Zastopnika i^emo za takoj 1590 fr. na mesec, zelo dobre kupčije Pi-ati na: .Societi Linrinia* v Montesarchio (Itn-lia).	2306
llčem do 1. ianuarja 19-7 eno dobro malo trgovino z mešanim blagom, al>
branjerijo ali eno gostilno v najem s stanovanjem. Ponudbe se naprošajo pod „1. januarjem 1927“ na upravrštvo „Tabora“.	2293
Za stan in promet: Prosta stan vanja, prazne in opremljene sobe za /.dravnik«, odvetnike, podjetja, stavbišča na TriaSki cesti, Melje Tezno. Gostilne, trgovski lokah, v rajem in naprodaj. Trgovske hiSe naprodaj v mesto in v deželi. Nas ot: Marstap Maribor. 2801
BATERIJE
za žepne svetiljke, nudi najugodneje 2241
Dra?o Rosina,
Maribo , Vetrinjska ul. 26
Preselitveno naznanilo.
Mm stanoval 2278
dveh sob in kuhinje pri Kadetovi zamenjam >. enakim ali večiim v mestu. Naslov v upravi
Izorjens mje 1551
fp nme »letarna M. V. ziak, Maribor. Splavarska' ulica 6.
Sobo zj dva ossbi
se odda tr.koj. Aleksandrova cesta 44/111 de^o. 2280
liteliptna oaspodič-
n3 samo<toina in premožna, IIU se želi seznaniti z gospo, dom do 35 let staiosti, ki bi kraiSal dolge zimske ure p* njenem po-ejtvu v blijini Maribora. Ženitev ni izključena. Premoženje postranska stvur. Ponudbe s sliko ali brez iste poslati na upravo pod .Svobodna duša*’, .tajnost ča tna zadeva.	2*86
no same pogodbe, klasiiicirane v kupne, de* lavne, in razne druge pogodbe; pismena In notarska oblika pa je le izjemna strožja oblika!
Priposestvovanje In zastara.
Pa celo brez pogodbe izgubimo ali pridobimo pravico. Če trgovcu tri leta nismo plačali svojega dolga in med tem časom istega tudi nismo priznali, je ugasnil naš dolg. Nam sc zdi to krivično, ali zakonu je na srcu sigurnost prometa, ki veleva, da si naj do-bavljač v določenem času poskrbi za plačilo, ker je dokazovanje čim kasneje tem bolj težavno.
Še bolj pa občutimo krivico priposestvo-vanja. Kmečki posestniki imajo včasih svojo posest zelo razkosano in ločeno. Zlasti gozdovi so večkrat zelo oddaljeni in gospodar navadno iz teh oddaljenih gozdov ne rabi druzega kot les, kadar je zrasel za sečnjo. Tako v resnici cela desetletja nima prilike, da bi hasnoval svoj oddaljeni gozd. Medtem pa je bližnji sosed začel v tem gozdu grabiti listje za steljo, polagoma je sekat kolje, žel praprot in izvrševal taka, in slična posestna dejanja. Njegov naslednik je to nadaljeval, tako tudi dedič. In tako so izvrševali v tem gozdu posestna dejanja v prepričanju, da je gozd njihov in da imajo to pravica Kedo is dežele hodi gledat v zemlj.' knjigo, kedo ve za številke in obseg parcel! Saj gre včasih meja za ogromni obseg drugače, kakor mislita mejaša. Končno se lastnik spomni tega gozda in začne sekati. Sedaj nastane spor. On je lastnik —• a mejaši so od pamtiveka gozd hasnovali. Čegav je gozd? Če mejaši dokažejo, da so ga 30 let mirno m nemoteno rabili, so gozd priposestvovali. Gozd je njihbv in lastnik mora dovoliti, da se tudi v zemljiški knjigi prepiše lastninska pravica brez plačila na njih. Mi mislimo, da zakon take krivice ne bo dopustil. Pač. Več kot mrtvo stanje v zemlj. knjigi jc zakonu dolgotrajno dejansko uživanje v dobri veri. Zato po poteku določenega časa da prednost resničnemu, zunanjemu stanju pred formalnim izkazom knjige. —
(Dalje.)
od Din 100.000’— proti 12% obrest o vanju z pmmstno garancijo se išče. Ponudbe pod šifro „Prima“ na upravo lista.
i	"
Velika na novo urejena
trgovska hiia v Ptuju
■
na prvovrstnem prostoru se z zalogo vred
v
n
m
TAKOJ PRODA
Vprašanja pod „Trgovska hiša*
■	2289	•
na upravo.
■
■
Sim
Cenj. občinstvu naznanjam, da sem svojo modno trgovino preselil iz Gosposke ulice it. 23
v Slovensko ul. it. 4
Novo urejeni in večji lokal mi omogoča, da bodem cenj. odjemalce zadovoljeval z največjo popolnostjo in strogo solidnimi cenami.
Spoštovanjem
Anton Paš,
2283	Maribor,	Slovenska ul. 4.
PERILO IH OU
PLATNO, SUKNO, PLAVINO, VOLNENO BLAGO, NOGAVICE, NARAMNICE, ROBCE, KRAVATE, PREDPASNIKE, POSTELJNO PERILO I. T. D.
KUPITE NAJBOLJŠE PRI TVRDKI	1004
I. N. ŠOŠTARIČ
MARIBOR, ALEKSANDROVA CESTA 13.
Veste, pulover. Garniture. Čepice. Nogavice. Rokavice. Toplo perilo. Volno
nudi v največji izbiri	226*
SLAVKO ČERNETIČ, ALEKSANDROVA CESTA 23
Zaloga KARO-čevljev po originalnih cenah
Strin a
1 ■ r
*T X H O R «.
V Marmor«, fine 31. omroTira TK67
Možu dela!
' ‘ltK*
’	'•	‘	■	r<'-A	g
Za nogo neprikladni ieveSjj omejuje Vašo sposobnost, preprečuje uspeh pri delu in škodi Vašemu zdravju.
Maš model 3967
iz l-a boxa, na ramu šivani črni ali rjavi
Dinarjev
f «7-	:
« l
bv.1
. »Ji ■
. ■ ■ . ^
VELIKA OKASUSKA
PRODAJA
PO TOVARNIŠKIH CENAH ODDAMO:
sukno za damske plašče sukna za gospode sukna
modna sukna modne flanele barhente 2017	perilne	flanele
šifone itd.
■vr
DOLCEK i MARINI
manufakturna trgovina
Maribor, Gosposka ul. 27
ustreza vsem zahtevam in zadovoljava, naše napore, da vam zamoremo poslu-žiti. Kdor si za sedaj more nabaviti samo en par 11vijev, naj si izbere jamo ta model
K E L C. KROJAŠKI SALON
MARIBOR, STOLNA ULICA 5
se priporo?« ?« Udetovo oblek z* gospode in d«me. Vsa v
to stioko spadajoča dela se izvršujejo prvovrstno, v najkrajšem času in najceneje.
Za bodočo rimsko sezono kakor tudi za miklavževa darila
K radi pomanjkanja prostorov sledeče stvari prodajajo
s 25% popustom:
domači čevlji za gospode, dame in otroke v volni in usnju, samoveznice, pipe, doze za tobak in svalčice (cigarete), ustnike, pisemski papir kakor tudi igrače, denarnice za gospode in dame, damske ročne torbice.
Josip Mlinarič, Maribor
Glavni trg 17.
1*14
Pozor I	Pozor	I
V DALMATINSKI GOSTILNI
Maribor, Vetrinjska ul. 3.	2288
Od danes novo pristno dalmatin. vino. Prepričajte sel
rjBHMUBUlUHHBHUHUBBHHBIBMg
i Zamenjava stanovanja *
:	ZAGREB	-	PTUJ
IB	®
g Moderno dvosobno stanovanje v Zagrebu z g
■ vsemi pritiklinami v sredini mesta se takoj zamenja z dve- do trisobnim v Ptuju. — a Ponudbe na poštni predal 163 Zagreb I. g
N
■ 2305
RHiiiHBmEaBaBUMRuuuaaHHHaMiganBaBBB1
Pozor lovci io športniki 1
Najboljši nepremočljivi štrapac-ni čevlji, dokolenico, gamaše, 22M toplo perilo, rokavice, nogavice
Termos-steklenice po 32 Din Slavko Černetič, Aleksandrova c. 23
Zaloga IiARO-čevIjev po originalnih cenah H
w
Usojam si vljudno naznaniti, da otvorim v soboto, dne 30. oktobra 1.1. pod kavarno „JADRAN“ novourejeno gostilno
JADRANSKO KLET
s koncertom ,Drave‘ pod osebnim vodstvom kapelnika g. Skačeja
Nudil bom cenj. gostom najboljša pristna domača iu dalmatinska vina, mrzla in topla jedila po nizkih cenah. — Za mnogobrojen obisk se priporoča.
2273	JOSIP ŠEREC.
ROBAUSOV ZDRAVILNI PREPEČENEC
JE NAJBOLJŠE SREDSTVO ZA ZDRAVLJENJE
Izdeluje se po dolgoletnem raziskovanju izdelovatelja tako, da je na isti višini s prepečencem, kakor ga izdelujejo v Karlovi^ Vnrib.
Ne pozabite, da nastanejo vse bolezni radi slabe prebave, ter da jih je mogoče preprečiti ozir. zdraviti z uporabo tega prepečene*.
!
1
*
u
ZAHTEVAJTE POVSOD ROBAUSOV ZDRAVILNI PREPEČENEC!
—■■■BBIBB ■■■BIBBBBCBBBBBBBBfBf BUBUBUaaB|lUHBaBUMOBi»BBIIHBBBBKBPUJaHBaBniBllBna!BUaUU"MB*BBI11””'?— j
Bn 1 i rl a r Borko. novinar. ladajatelj: Konaorftij »T*bor
*JtfM9kMCafcA SHaJlaomu s Mati bom, predBtavnik: Stanko D e te 1 a. ravnatelj. Urednik
«wkuxaikt Vaknaljur Sj>i*dUr. novinar, .Vsi t Maribora.